Spoštovane in spoštovani. Pričenjam 6. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane Komisije ter vabljene lepo pozdravljam. Obveščam vas, da so zadržana in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani Komisije, in sicer Franc Kramar iz poslanske skupine SAB. Za enkrat nimam nikogar, ki bi bil nadomesti član, zato kar prehajamo na določitev dnevnega reda seje, in sicer ste s sklicem seje prejeli naslednji dnevni red z eno samo točko, in to je, Protipravni postopki policije, kratenje človekovih pravic in nehumano ravnanje s prosilci za azil v centru za tujce v Postojni.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik torej predlagane točke je določen dnevni red seje tak, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo te 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - PROTIPRAVNI POSTOPKI POLICIJE, KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC IN NEHUMANO RAVNANJE S PROSILCI ZA AZIL V CENTRU ZA TUJCE V POSTOJNI. Obveščam vas, da so na sejo bili vabljeni: Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, Aleš Hojs, minister za notranje zadeve, Andrej Jurič, v. d. generalnega direktorja Policije, Robert More, sektor mejne policije generalne policijske uprave, Sever Inpek, v. g. glavnega inšpektorja iz Inšpektorata za notranje zadeve, Drago Šketa, generalni državni tožilec, Jasna Šegan iz Upravnega sodišča Republike Slovenije, predsednica tega sodišča, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, Iza Thaler iz Civilne iniciative Info Kolpa, Kalid Ali civilna iniciativa Info Kolpa, Jošt Žagar, Border Vales Monitor in notverk, Miha Blažič, delovna skupina za azil Rok, Nataša Posel Amnesty internacional Slovenije, se pravi direktorica Amnesty internacional Slovenije, prof. dr. Petra Roter, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, izredni profesor dr. Aleš Bučar Ručman, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, dr. Maja Ladič, Mirovni inštitut, izredna profesorica dr. Jelka Zorn, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Katarina Brvar Strnad iz Pravno-informacijskega centra, direktorica in pa Franci Zlatar iz Slovenske filantropije. Od vabljenih so se opravičili: Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, prof. dr. Petra Roter, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Drago Šketa, generalni državni tožilec, in pa dr. Maja Ladič, Mirovni inštitut. Vmes je prišlo obvestilo, da poslanko Nado Brinovšek nadomešča poslanka Suzana Lep Šimenko. S sklicem seje ste kot gradivo prejeli zahtevo Poslanske skupine Levica z dne 25. 9. 2020 in ta zahteva je bila tudi objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Pričenjam torej z obravnavo te točke in najprej dajem besedo predlagatelju dr. Mateju Tašnerju Vatovcu za obrazložitev o razlogih za sklic te seje. Matej, izvoli.

Najlepša hvala, predsednica. Lep pozdrav vsem. Zdaj kot ste slišali, smo v Levici zahtevali to nujno sejo že v bistvu zdaj bo že skoraj mesec in pol in to na podlagi nekaj mesecev trajajočega precej izrednega stanja v Centru za begunce v Postojni. Zdaj, to je bil na nek način dogodek, to kar so začeli mediji poročati glede stanja v Centru za tujce. V juliju je bil na nek način dogodek, ki je izbil dno razmeram, oziroma načinu, na katerega se Republika Slovenija ukvarja z vprašanjem prosilcev za azil. Zdaj to kar lahko ugotovimo je, da je nekje od 1. junija 2020, da se na nekaterih obmejnih policijskih postajah bom rekel v narekovajih poskusno izvaja nek nov azilni režim, nek novi azilni režim ki nima pravne podlage, nima podlage v zakonskih določbah v predpisih in predvideva predvsem omejevanje gibanja za prosilce za azil in seveda njihovo namestitev v postojnski center. Gre za dejansko neke vrste zapor, če ga tako imenujemo, skratka območje, kjer so ljudje mimo kašnih koli zakonskih podlag in seveda tudi s prezirom do osnovnih človekovih pravic zaprti proti svoji volji, ne da bi bili seveda česar koli krivi.

Zdaj tem medijskim poročanjem so seveda sledili tudi različni odzivi javnosti. Med njimi tudi več nevladnih organizacij, ki so izrazile s protestom pred Centrom za tujce svoje nestrinjanje z načinom, na katerega se Policija in odgovorni za tujce na kakšen način obravnavajo ljudi, ki so tam not zaprti. Sledila je seveda tudi gladovna stavka 11 prebivalcev tega Centra za tujce. Tisto, kar je ključno pa je pa so kršitve. Ti protesti, gladovna stavka in tako naprej so po eni strani odziv na slabe razmere, ki so takrat, ko smo pisali to zahtevo za sklic nujne seje vladali v Centru za tujce, kar je bilo večkrat izpostavljeno tako v medijih in tudi nekateri člane Komisije bi lahko ali ste lahko v živo videli če, ko je Komisija bila na obisku v Centru za tujce, skratka gre za slabe razmere, ki tam vladajo, predvsem gre pa za sporne metode, ki tam vladajo. Metode, ki še enkrat poudarjam, nimajo nobene pravne podlage in so zelo verjetno hude kršitve tako človekovih pravic kot tudi domačega in mednarodnega azilnega prava. Zdaj tiso, kar mi ugotavljamo, ali pa kot sam vidim, ta Center za tujce je to bolj kot ne center, ki skrbi za odstranjevanje ljudi iz naše države. Tistim, ki so pač brezpravno pridržani oziroma zaprti v Slovenije, pač jim je odvzeta prostost, omejena jim je svoboda gibanja, kratene so jim temeljne človekove pravice in to je v bistvu ves namen te nove azilne, novega azilnega režima, ki ga vzpostavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Se pravi, čim, bolj omejiti in seveda istočasno tudi poteptati vse pravice ljudi, ki bi želeli prositi za azil v Republiki Sloveniji.

Gre za sistematično priziranje zakonodaje, gre za sistematično teptanje človekovih pravic in mislim, da to o tem govori po eno strani že sam opis Centra za tujce. Gre za dobesedno nek improviziran taboriščni objekt, kot smo jih videli marsikje po Evropi že, ki je v neki opuščeni industrijski hali oziroma skladišču, ki ima namesto oken recimo odprtine, ki so zagrajene s kovinskimi rešetkami, z rešetkami je zaprt vhod v poslopje in v tej hali je približno 20 kontejnerjev, kontejnerjev nameščenih, kamor se pač spravi različno število prosilcev za azil in begunce. V času, ko smo pisali to zahtevo za sklic nujne seje je bilo tam več 100 prosilcev. Med njimi tudi mladoletne osebe in pač higienske razmere so v tem Centru bile katastrofalne, kritične, slab dostop do zdravstvene oskrbe brez ukrepov glede covida in tako naprej.

Tako, da ta zgodba v Centru za tujce govori o nekih dveh vidikih brutalnosti. Po eni strani brutalnosti po tej človeški ravni, brutalnosti, teptanja človeškega dostojanstva. Še enkrat, ti prosilci za azil so pač bili ali pa so zaprti v objektu 24 ur na dan, 7 dni na teden, brez kakršnega koli stika z zunanjim svetom, dostopa do informacij, odvzeta jim je prostost, omejena svoboda gibanja. Zato, da pridejo do zraka so plezali ali naravne svetlobe, so plezali na vrhe kontejnerjev in tako naprej. Slišali smo oziroma brali smo tudi o policijskih službenih psih, ki so bili uporabljeni v Centru za tujce. Še ena brutalnost ali pa poniževanje ljudi, ki so že tako in tako obupani in na robu svojih zmožnosti so bili dodatno ustrahovani še z službenimi policijskimi psi, kar je sicer bilo zanikano, ampak je bilo tudi potrjeno večkrat z fotografskimi in video zapisi. Takrat so šele bili potem ti službeni psi odstranjeni.

Zato pravim, da je pač to nek sistematičen center za odstranjevanje tujcev, enako sistematičen je v svojem ustrahovanju. Tisto, kar je po našem mnenju glavni namen tega centra je to, da se od prosilcev za azil pričakuje, da bodo obupali, da bodo dvignili roke in se pač odrekli pravice do azila. Dalje seveda je sporno tudi to, da se ne izdaja recimo odločb o omejitvi gibanja. Nekaterim so sicer bile izdane in tudi vse je Upravno sodišče zavrglo, velika večina tam zaprtih prosilcev za azil pa uradnega dokumenta o omejitvi gibanja niti ne dobi, tako da nima niti pravnega sredstva s katerim bi se lahko pritožili. Zato ni presenetljivo, da so se dogajale gladovne stavke in tako naprej. Pač gre za zastraševalno ustanovo, ki pač skuša še dodatno, ne glede na to, kako tesna in zaprta je slovenska tujska in azilna zakonodaja še dodatno omejiti možnost ljudem, da v Sloveniji zaprosijo za azil.

Druga brutalnost je pa brutalnost samih postopkov. Zdaj po eni strani sem že rekel, gre za številna proti zakonita stanja v zvezi z azilnim pravom, ki se kaže seveda tudi v tem, kaj v bistvu policija že kontinuirano počne s postopki na meji. Govorim o pušbekih, govorim o zavračanju na meji in tudi o množičnem vračanju. Predvsem, ko govorimo vračanju na Hrvaško in potem posledično dalje v Bosno in Hercegovino, kjer mislim, da je glede na vse ugotovitve, tako medijske, kot tudi pristojnih institucij dna danes že zelo jasno, da pač vrnitev na Hrvaško pomeni ogrožanje varnosti človeka, ki se ga vrača na Hrvaško ali pa v Bosno. Gre za eklatantno kršitev načela nevračanja in seveda tudi eklatantno kršitev pravice vsakršnega prosilca za azil, da se ga na vrne v državo, kjer se lahko z njim, kakorkoli nehumano ravna ali kjer to predstavlja za njegovo zdravje in varnost. Mislim, da samo dandanes onkraj te točke, kot bi lahko rekli, vračanje na Hrvaško je popolnoma legitimno in upravičeno.

Posledica teh dejanj, teh zastraševanj, tega brutalnega znašanja nad prosilci za azil so seveda poskusi samomorov o katerih lahko beremo, so številni poskusi oziroma številne samopoškodbe, ki se dogajajo v centru za tujce in mislim, da so to simptomi, ki zelo jasno govorijo o tem s kakšno situacijo se soočamo.

Tisto, kar nam govorim stanje iz letošnjega poletja, je pa v bistvu neka zgodba, ki traja že bistveno dlje časa in je samo, kot sem rekel uvodoma v tej situaciji s centrom za tujce, v bistvu ekshalirali ali pa vsaj je dobila nek javni glas. Ampak, bistvo problema o katerem se moramo danes pogovarjati, je to, kakšen je azilni sistem v Sloveniji, kako se spoštuje mednarodne pogodbe, kako se spoštuje Evropsko listino o človekovih pravic, kako se spoštuje, na zadnje če želite tudi Ustavo Republike Slovenije, da ne govorim o azilni in tujčevski zakonodaji.

Temu, kar smo priča, se pravi, onemogočanju vstopa v azili postopek kljub jasno izrečeni nameri prosilcev za azil oziroma teh ljudi, da bodo zahtevali ali pa prosili za azil, je jasna večkratna kršitev. Večkratna kršitev osnovnih človekovih pravic in večkratna kršitev azilnega prava. Po naših informacijah, ne samo da pač policija vztrajno zavrača namero za azil, težavo imajo tudi s tolmači, ki jih ni ali pa niso v dovoljšni meri prisotni za to, da bi lahko pomagali pri prevajanju in razlaganju postopkov, tako da se tukaj dogaja ta huda kršitev, ki z temi zavajanji ali če želimo, pomanjkanjem nekih ustreznih navodil in omogočanju postopkov, pač se zaradi tega dogajajo prisilne deportacije na Hrvaško in tako naprej.

Zdaj, če bi te postopki tekli tako kot bi morali, se pravi, da bi bili vsi seznanjeni, da bi bili obravnavani, tako je treba, se pravi individualno in tako naprej, bi verjetno takšna dejanja množično padala pred različnimi pravnimi instancami, kar nakazuje tudi deloma že praksa upravnega sodišča, ki je že ugotovilo nezakonitost pridržanja in izdalo odločbe za izpustitev tistih, ki so imeli takšne odločbe. To se pravi, tisti, ki so prejeli odločbo o omejitvi gibanja je Upravno sodišče v pritožbi ugodilo in seveda te določbe odpravilo. Če bi prosilci za azil dejansko imeli vse možnosti v pravnih postopkih z ustrezno dokumentacijo, z ustreznimi odločbami, bi lahko to tudi pravno uveljavljali in izpodbijali, ampak do tega ne prihaja. Tako, da te kršitve so tudi uradno pripoznane s strani Upravnega sodišča in to v več primerih.

Tisto, kar je ključ, torej še enkrat je pravica do azila. Pravica do azila ni nekaj kar lahko neka posamezna država interpretira po svoje, sploh na tak način, da to počne brez pravnih podlag in brez odločb in tako naprej, ampak je nekaj kar je zelo zapleten in prepreden tudi mednarodno pravi sistem. Se pravi, mednarodno azilno pravo ni tako preprosta zadeva, da bi lahko samovoljno države članice tudi tiste, ki so ratificirale številne konvencije oziroma podpisale številne konvencije potem tako kratko malo zamahnile nad njimi. Tu imamo ženevsko konvencijo iz leta 51, imamo skupne dogovore in tudi zaveze Evropske unije, imamo listino Evropske unije o temeljih človekovih pravicah in tako naprej. Skratka cel sistem pravnih aktov, ki seveda določa pravico do azila kot eno temeljnih pravic, ki je v Sloveniji teptana.

Zdaj, kje je ključ? En od ključev je gotovo pri Policiji in pri Ministrstvu za notranje zadeve. Če bi dosledno spoštovali zakonodajo in še enkrat poudarjam, Slovenija ima eno od najbolj rigoroznih zakonodaj na tem področju bi kljub vsemu morali določene stvari upoštevati. Predvsem pa ne izvajati stvari, ki so sporne. Več kot očitno in še enkrat, govorim o pušbekih, govorim o prisilnem vračanju in o tem, da se bistveno tudi množično vrača ljudi že na meji ali pač preko tega proksija v Centru za tujce v Postojni. Množično vračanje nekaj, kar je nesprejemljivo in nedopustno tudi brez ustreznih pojasnil in pač ostalih pravnic sredstev. Seveda to na nek način smo videli, kako ta stvar poteka na Madžarskem, kjer se podobne prakse dogajajo že dlje časa, več let. Zapiranje prosilcev, oteževanje komunikacije z zunanjim svetom, to so pač stalne prakse na Madžarskem že kar nekaj let. Na Madžarskem je policija celo že na meji sporočala lažne informacije oziroma lažne postopke, pač da sploh nimajo pravice do azila, in tako naprej in to potem je letos spomladi, kot protizakonito obsodilo tudi sodišče Evropske unije v Luksemburgu, tako tudi tu imamo še en dokaz oziroma še eno uradno potrditev, da so takšne prakse nesprejemljive, predvsem pa nelegalne in ki so v nasprotju s temeljno listino Evropske unije o človekovih pravicah. In to v bistvu se pravzaprav trenutno ali pa že nekaj časa dogaja tudi pri nas. To je tudi bilo ugotovljeno v končnem poročilu obravnavi policijskih postopkov s tujci na območju policijske postaje Ilirska Bistrica iz leta 2019 s strani Varuha človekovih pravic, skratka policisti pač enostavno tujcem na meji sporočajo, da tujcem v Sloveniji ni azila, da ne obstaja in se jih na tak način potem vrača na Hrvaško, kar je namerno zavajanje in dezinformiranje beguncev z enim samim razlogom pač jim ne omogočit, da bi zaprosili za azil.

Zdaj vprašanje je zakaj smo tu. Naša skupna odgovornost, ne samo kot poslanke in poslancev ampak širše kot tudi državljanov je ugotoviti kdo je pravzaprav tisti, ki je dal takšna navodila. Šlo je za neko trenutno konkretno spremembo, ki se je zgodila letos poleti in vprašanje je ali gre za navodilo iz vrha Ministrstva za notranje zadeve. Ali gre za nek spremenjen način delovanja v centru za tujce pa tudi na meji, ki je ki ima neko podlago v navodilu ministra za notranje zadeve. Seveda pač ne bi bilo, mislim v Levici nas ne bi presenetilo, če bi v tem primeru šlo dejansko za neka protizakonita navodila ministra Hojsa v zvezi z begunci, ampak problem je tudi v tem, kakšne so posledice takšnih navodil in takšnih ravnanj. In še enkrat, grozljive razmere v Centru za tujce v Postojni so na nek način simptom našega pogleda na azilno zakonodajo, na azilno pravo in na status prosilcev za azil na splošno. Ne vem, kako jih kot družba vidimo in kako jih na žalost kot družba ne toleriramo, ne glede na to, da gre za posameznike z osebnimi zgodbami, z raznovrstnimi težavami, ki imajo nek prekleto dober razlog, da prepotujejo več tisoč kilometrov brez vsega zato, da skušajo najti neko boljše življenje.

Zaradi tega smo v bistvu zahtevali to sejo z v bistvu enim zelo preprostim ciljem ali pa načelom, to je seveda še enkrat po eni strani, da se takšna brutalna ravnanja ne ponovijo in ne ponavljajo, še bolj pomemben cilj, ki ga moramo pa vsi skupaj doseči in seveda se ga tudi ozavesti je pa to, da se dejansko začne upoštevati azilno zakonodajo in da začnemo končno razumeti pravico do azila kot neko osnovno temeljno človekovo pravico. Ker govorimo o hudih stiskah in o resnih razlogih za tiste, ki pač imajo takšno namero.

Zato v Levici predlagamo pet sklepov za to sejo. Danes smo oblikovali nekaj v bistvu nekoliko predrugačene sklepe tudi glede na zadnje izsledke tako Varuha človekovih pravic kot razvoja dogodkov v Centru za tujce od datuma, ko smo vložili to sejo in prvi je:

1. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se je seznanila s stanjem v Centru za tujce v Postojni ter ravnanjem Policije s prosilci za azil;

2. Sklep: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ugotavlja, da so v Centru za tujce v Postojni pridržani ter zaprti tujci in prosilci za azil, ki so jim kratene temeljne človekove pravice ter pravice iz slovenskega in mednarodnega azilnega prava;

3. Sklep: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Policijo, Ministrstvo za notranje zadeve in Vlado Republike Slovenije, da nemudoma preneha z zadrževanjem ki zapiranjem tujcev in prosilcev za azil v Centru za azil v Postojni ter preneha z njihovim prisilnim vračanjem v primeru jasno izražene namere, prošnje za azil ter se pri tem ravna striktno v skladu z Zakonom o tujcih in Zakonom o mednarodni zaščiti;

4. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Policijo ter Ministrstvo za notranje zadeve, da pripravi poročilo o razmerah v Centru za tujce v Postojni in delu policije v zvezi z azilnimi postopki, ki naj ga predloži Komisiji v roku enega meseca dni; in

5. Nazadnje Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Ministrstvo za notranje zadeve, da dosledno in v čim krajšem času implementira ugotovitve stališča in priporočila Varuha človekovih pravic z dne 10. novembra 2020.

Toliko za enkrat. Hvala.

Hvala lepa za to uvodno predstavitev. Sedaj pa predajam besedo vabljenim. Najprej, vidim, da državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Franc Kangler bo nekoliko zamudil, se je opravičil, ker je zadržan na seji Vlade na Brdu, se nam je pa pridružil pravkar naš notranji minister Aleš Hojs in vam pač predajam besedo, če prav razumem, boste vi predstavil namesto državnega sekretarja, ne.

Hvala lepa, ja. Ne bom predstavil namesto njega, glede na to da se je v bistvu za to sejo on posebno zelo pripravil, bom pa vsaj par uvodnih besed povedal, potem bi dal pa, če boste dovolila seveda predsednica, besedo našemu gospodu / nerazumljivo/ iz azilnega centra, ki bi lahko stvari zelo stvari zelo detajlno pojasnil. No. Jaz cele razprave gospoda poslanca nisem slišal, bi se pa odzval samo na to, kar sem na koncu ujel. Torej moram seveda zavrniti kakršnokoli usmeritev policije ali kar podobnega bodisi za kakršnekoli nezakonite ali pa pushbake zadev, ki se dogajajo na slovensko-hrvaški meji, kakor tudi apriorij zavrniti oziroma kategorično zavrniti kakršnekoli usmeritve, ki jih nekako sem razumel se mi jih malo podtika, da naj bi s temi ljudmi, ki so v Centru v Postojni se ravnalo nehumano, se ravnalo protizakonito in kaj podobnega.

Torej moram reči, jaz sem tudi sam, potem, ko ste bili vi gospa predsednica, mislim, da ste bili vi dva krat, jaz, enkrat se opravičujem, enkrat vi, potem je bil enkrat tam gospod Kangler, če se ne motim, enkrat so bili tudi drugi predstavniki, enkrat sem pa tudi sam jaz osebno šel in se pri gospodu Koncu v bistvu prepričal, kakšne so razmere v tem azilnem centru. Jaz moram reč seveda, da so po moji oceni razmere precej drugačne, kot jih je opisal gospod poslanec. Jaz kakšnih takih nezakonitosti ali pa česarkoli takega nisem videl, seveda je pod narekovaji vedno moč reči, ja ja seveda, so vam pripravili tako, da je vse v redu. Seveda moram tudi to zavrniti. Res je, da so tam ljudje, ki so pripotovali tisoče kilometrov. Jaz se sprašujem, zakaj. Ne pripotujejo k nam in rečejo, zaprosijo za azil, pa potem tukaj počakajo ne, mimogrede naj povem, da je od vseh tistih, ki v Sloveniji zaprosijo za azil po zadnjih podatkih zgolj 20% takih, ki glede na to, da seveda čakajo na ta azil v azilnem centru, zgolj cca 20 do 21% takih, ki na ta azil tudi počakajo, vsi ostali kar čudežno izginejo. Torej očitno gre za evidentno in popolno zlorabo azilnih postopkov, gre za to, da ti ljudje seveda ne želijo imeti azila v Sloveniji, da za azil zgolj fiktivno zaprosijo tukaj zato, da je to njihova vmesna postaja potem pa seveda imajo druge destinacije, torej Italija, Nemčija, Švedska, torej bolj bogate države, verjetno tudi socialno v vse te bolj privlačne in seveda nimajo nikakršnega namena tukaj ostati.

Jaz se ob tem seveda sprašujem, zakaj vsi tisti, ki želijo v Evropi zakonito delati, ne izberejo pot zakonitega vstopa. Torej imamo možnost v Evropo priti povsem zakonito, če bi nekdo želel delati imamo za to procedure, imamo za to seveda ustrezno zakonodajo. O tem smo se pred kakšno uro pa pol ali pa pred štirimi urami, pardon, pogovarjali na Odboru za notranje zadeve vezano na nov pakt o migracijah in azilu, ki ga predstavlja evropska komisija, zato tukaj ne bom kaj več izgubljal besed.

Mogoče še eno zadevo, ki je vezana na Varuha človekovih pravic. Mi smo seveda njegove zadeve vedno vzeli resno, smo pa konkretno v tem primeru, to moram povedati, ker se mi zdi prav, da poslanci veste, izrazili dvom, ta dvom sem jaz osebno sam podpisal glede na to, da so mi ga predstavili seveda kolegi, ki so na ministrstvu dalj časa, da te preglede delajo ljudje, ki so zaposleni trenutno pri Varuhu človekovih pravic bili so pa prej veliki nevladniki, če tako rečem. Prej so bile to gospe, ki so bile v nevladnih organizacijah, ki so predhodno zadeve pregledovale z vidika nevladnikov, kasneje so se zaposlile, konkretno ta primer govorim, konkretno, kasneje se je ta osebna zaposlila pri Varuhu človekovih pravic in jaz sem gospoda Varuha prosil oziroma ga opozoril na to, da se mi zdi že z vidika nepristranskosti smiselno, da se v nadzor pošilja druge ljudi. Gospod varuh mi je sicer odgovoril, da naj mu konkretno postrežem z nepristranskostjo te gospe. Jaz mu seveda odgovarjam, da mu konkretno tega v tem trenutku ne mislim niti pošiljati, ampak se mi zdi že zaradi videza nepristranskosti bi take nadzore z njegove ugledne inštitucije morali početi drugi.

Torej toliko za uvod, bi pa zdaj predal, če dovolite gospa predsednica gospodu Koncu. Hvala.

Ja hvala za vašo uvodno razpravo, no. Sicer sem bila tudi sama v Centru in prišla do tako rekoč identičnih ugotovitev, ampak, ker tudi jaz izhajam iz nevladnega sektorja imamo verjetno mi spoštovani minister verjetno kak čuden virus ali kaj, da podobno vidimo stvari, kakorkoli, Zdaj, saj bomo o tem pozneje. Zdaj bom predala besedo mag. Jožetu Koncu iz torej vodji centra za tujce. Prosim.

Spoštovana gospa predsednica, gospe in gospodje poslanci in vsi ostali, ki ste vabljeni. Da se prvo predstavim, jaz sem vodja centra Jože Konec, prihajam iz Policije, izvršilna veja oblasti. Pomeni, mi izvršujemo zakonodajo, ki je sprejeta v tem hramu. Bi pa uvodoma želel izraziti vseeno eno osebno zaznavo. Sedaj, ko sem poslušal gospoda poslanca, ki je predstavljal ugotovitve vaše Komisije, sem se prvo vprašal o čem govori. Mislim, namreč izrečene so bile zelo težke besede na račun Centra za tujce o ne bom citiral, ampak razmišljal sem, ali sem sploh na pravi komisiji, ker opisovati objekt in institucijo z osebami in zaposlenimi in tujci, ki tam bivajo na način, da tega nisi nikoli videl razen posredno in to se prenaša v tem avditoriju, kjer so spoštovani gospe in gospodje, vsi ste visoko cenjeni je zelo, zelo težko poslušati. Zato bi rad na začetku pojasnil vsem, ki ne poznate ozadja in izvora pobude za to sejo.

Gospa predsednica, če smem neki še dodati, ste povedala sama ravnokar, da ste bila v Centru za tujce in da ste se na lastne oči prepričala in potrdila to, kar je Varuh v nadzorih ugotavljal. Tukaj moram jasno vsem prisotnim povedati, da vi ste bila v Centru za tujce prisotna samo v enem prostoru in ko sem ponudil ogled Centra ste zapustili Center, niste šli gledati ne kontejnerjev, ne objekta, Po objektu se sploh nismo sprehodili, ampak ste zaključili, zadovoljili ste se z razgovorom z nastanjeno osebo, katero ste hoteli imeti v tisti trenutek na razpolago, smo vam omogočili, potem ko bi pa mogli iti po hiši si ogledati hišo pa Center za tujce, kontejnerski del in vse, ste pa zapustili Center. Zato me čudi to, da lahko potrjujete navedbe o nevzdržnih, o nehumanih razmerah, če si jih niste niti ogledali…. Ja lahko.

Poglejte, spoštovani. Pogovarjala sem se s tremi prosilci za azil, ki so bili takrat zaprti v Centru za tujce. To je ena stvar, druga stvar je, da sem si ogledala kontejnersko enoto od zunaj izza ograje, sem videla, kako to izgleda, torej meni je popolnoma nekako sem dobila prostorsko predstavo, kaj pomeni ta kontejnerska enota v tistem notranjem delu vašega centra in pač tisti je, kar je sporno in pa seveda potrdile so se mi izjave o tem psu, ki je bil, torej o policaju s psom, ki je bil prisoten, ko so nastanjeni, tisti, ki so bili nastanjeni zvečer. Govorim o določenih stvareh, ki se popolnoma ujemajo s pričevanjem Varuha človekovih pravic. Nisem pa še povedala, katerih stvareh, tako da ne vem, zakaj vi meni zdaj tukaj želite me diskreditirat, češ da ne vem kaj govorim. Zelo dobro sem se podučila in so stvari, ki so sporne in o katerih Komisija, kot je naša pač mora govoriti, ker zato smo mi tukaj. Mi se ukvarjamo z zaščito človekovih pravic in tukaj so pač bile kršene človekove pravice na številne načine, ki jih bodo pozneje opisali tudi drugi, ki imajo še več vpogleda v to od mene same. Hvala lepa.

Če dovolite, bi nadaljeval z vsebino. To pomeni, Center za tujce ni samo kontejnerski del, o katerem se zdaj govori. Center za tujce je inštitucija, ki v Republiki Sloveniji od leta 2002 na tej lokaciji. Ukvarjamo se izključno z izvajanjem Zakona o tujcih, šestega poglavja, ki govori tudi o nastanitvi, oskrbi tujcev, ki so v postopku vračanja iz države. Poleg te kategorije tujcev, ki se lahko nastanijo v Center za tujce na podlagi Zakona o tujcih se v Center za tujce lahko sprejema in nastanjuje tudi prosilce za mednarodno zaščito na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti. Zato je absolutno nesprejemljiva trditev za nas, za policijo, ki izvajamo zakonodajo, da v Centru za tujce pridržujemo oziroma zapiramo osebe brez pravne podlage. Vsak tujec oziroma vsaka oseba, ki je v Centru za tujce nastanjena, ima predhodno izdano odločbo o nastanitvi na podlagi Zakona o tujcih ali na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti izdan akt o omejitvi gibanja oziroma o pridržanju na prostorih Centra za tujce.

Vsi tujci imajo skozi te izdane individualne upravne akte, tudi zagotovljeno pravno varstvo, ki ga seveda, če se osredotočimo na prosilca za mednarodno zaščito ki so tudi lahko nastanjeni v Centru za tujce kjer pa moram poudariti, da policija, mi nismo skrbniki postopka. Mi smo samo tisti, ki izvajamo sklep o omejitvi gibanja na območju Centra za tujce. Pomeni, da za osebe poskrbimo v tistem času, ko so tam nastanjene, da ne zapustijo tega območja in da jih oskrbujemo 24 ur na dan. Vsi prosilci za mednarodno zaščito, ki so v Centru za tujce nastanjeni v letošnjem letu je bilo takšnih oseb 204 do sedaj od 19.. skoraj 2000 oseb, 1937 oseb smo mi do zadnjega oktobra v Centru za tujce sprejeli. Od teh je bilo kot sem omenil 204 osebe, ki so imele omejeno gibanje s strani Ministrstva za notranje zadeve. Dostop do mednarodne zaščite, kot je bilo tudi večkrat omenjeno na začetku predstavitve imajo vse osebe, ki so v Centru za tujce od prvega trenutka do zadnjega kadarkoli lahko zaprosijo za mednarodno zaščito. Da imajo osebe dostop do mednarodne zaščite lahko potrdim tudi s podatkom od teh 1937 oseb, ki smo jih mi v letošnjem letu sprejeli v Center za tujce, jih je slabih 800 zaprosilo za mednarodno zaščito in od teh 800 je bilo 204 odrejenih omejitev gibanja s strani Ministrstva za notranje zadeve. Zdaj o razlogih pa to, jaz ne morem razlagati, ker to ni naše delovno področje lahko samo povem naprej, kaj je naša dolžnost v tem času.

Res je, da smo v mi v poletnih mesecih vse do tudi še do nedavnega tujce delno nastanjevali tudi v ta del kontejnerski, tako imenovan kontejnerske del, ki je postavljen v Centru za tujce že od leta 2016, od zadnjega migracijskega vala. Zdaj v letošnjem letu se je pač zgodilo, kar se je zgodilo, da se je povečalo število oseb, ki so bile nastanjene v Center za tujce vzporedno še epidemija covid 19 in zaradi vseh ukrepov smo v Centru za tujce sprejeli odločitev, da vse osebe, ki pridejo v Center za tujce iz tako imenovani balkanske poti oziroma rdečih območij, kjer je covid 19 prisoten jih bomo najprej nastanjevali v kontejnerski del, potem pa do določenem času premestili v zidan del objekta, kjer imamo ločene štiri nastanitvene oddelke, kjer ločujemo tujce po, predvsem po spolu, po kategorijah, državljanstvu, glede na varnostni vidik, zdravstveni vidik in tako naprej.

Res je, da je v tem času smo imeli v Centru za tujce zelo veliko nadzorov in inšpekcij, Varuh človekovih pravic nas je mislim da obiskal dva krat poleti v rednem nadzoru, potem še izredno na pobudo enega tujca. Zadeve so bile vse predstavljene, poročila napisana, odgovoriti tudi pojasnjeni poleg tega smo imeli v tem času zdravstveno inšpekcijo, vse na to temo. Govorimo o kontejnerskem delu, potem delovno inšpekcijo, požarno inšpekcijo, zdravstvena in delovna inšpekcija so ustavili postopke, ker ni bilo nobenih kršitev. Požarna je tudi v drugem smislu, ampak to nima zveze zdaj.

Zakaj pa so nekateri prosilci bili oziroma tujce, osebe nastanjene v Centru za tujce dalj časa v tem kontejnerskem delu je pa spet stvar individualne obravnave tujcev. V Centru za tujce ne delamo kolektivno, pomeni vsak tujec, ki pride je individualno obravnavan individualno se zadeva prouči, postopki se vodijo. Vsi prosilci, ki so bili k nam nastanjeni ko dobijo izrečen sklep o omejitvi gibanja je naslednji postopek, presoja te odločitve Ministrstva za notranje zadeve na Upravnem sodišču. Res, da Upravno sodišče v določenih primerih odpravi ta sklep, v določenih potrdi, tako da v tem trenutku na današnji dan imamo v Centru za tujce od 56 nastanjenih oseb imamo 34 prosilcev za mednarodno zaščito, ki imajo omejeno gibanje in vsi imajo s strani Upravnega sodišča potrjeno omejitev gibanja. Poleg teh so še tri oziroma štiri osebe, ki so podale ponovno namero, pomeni drugo ali tretjo namero že za mednarodno zaščito, so prav tako v tem postopku, ostali tujci so pa v postopku po Zakonu o tujcih.

V času nastanitve v Centru za tujce, kjer imamo poleg policije, ker center za tujce je policijska institucija imamo zaposlene srednje medicinske sestre, imamo trenutno sedem socialnih delavk, imamo zdravnike po pogodbi in logistično osebje. Pomeni, vse osebe, ki pridejo v Center za tujce so deležne vseh enako vseh postopkov ne glede na pravno podlago, na podlagi katere so nastanjeni v Centru za tujce. In v času nastanitve se jim zagotavlja od prehrane, tri krat na dnevno obrok, plus dva obroka naknadno, če gre za mladoletne osebe ali otroke. Prehrana v vseh možnih omejitvah in zdravstvenih zahtevah. Zdravstvena oskrba, ki je bila velikokrat izražena s strani oseb, ki so izražale nezadovoljstvo s tem, da so tujci pri nas nastanjeni oziroma prosilci je v Centru za tujce preskrbljena na ta način, da vsaka oseba, ki pride v Center za tujce je najprej, predno gre kamorkoli ali v kontejnerski del ali v nastanitev informirana s strani zdravstvene službe, pregledana, opravljen je prvi razgovor, da se vidi, če je oseba vizualno, če ima kake posebne znake, je potrebna kaka posebne obravnave. Če je brez posebnosti se lahko gre v postopek nastanitve. Ob prvem obisku zdravnika pa je ta oseba pregledana tudi preventivno s strani zdravnika še zdravnik, ki so v Centru za tujce prisotni na klic oziroma po potrebi, ker ni to naš kader, ampak je to osebje, ki je po pogodbi in zdravstveno osebje v Centru za tujce dela od jutra do večera, pet dni v tednu. Čez vikend pa eno izmeno.

To pomeni, sedem dni v tednu imajo tujci dostop do zdravstvenega osebja. Zdaj pa na kak način, zato ker zdravstveno osebje je zadolženo tudi za sanitarno dezinfekcijske postopke v centru in pregled, da rečem higiene. Pomeni, oni se gibljejo med tujci vsakodnevno in dopoldne in popoldne. Pomeni, vsi tujci, ki imajo željo, težave, potrebe po zdravstveni oskrbi izrazijo to ali zdravstvenemu osebju ali socialnim delavkam in potem na podlagi te izražene prošnje zdravstveno osebje obvesti zdravnika ali zdravnika psihiatra, ki pride v Center za tujce, opravi pregled, predpiše terapijo napoti osebe k zdravniku specialistu, zobozdravniku, kamorkoli je potrebno. V glavnem ti prevozi, te evidence so v Centru za tujce dostopne osebam, ki imajo seveda pooblastilo, da lahko to pregledujejo. Za vsakega tujca je izdelan poseben dosje, vse se vidi, vse se da spremljati.

V času bivanja socialne delavke skrbijo za osebe 24 oziroma ne 24 ur na dan, ampak v dveh izmenah do 22 ure zvečer od bujenja do večera, ko se po pravilih bivanja prične nočni počitek. V tem času socialne delavke zagotavljajo tujcem vse potrebno za prebivanje, za preživljanje prostega časa, za komunikacijo z zunanjim svetom, za informiranje, za posredovanje pisnih informacij. Vsak tujec, ki pride v Center za tujce je prvi dan pisno seznanjen z razlogi nastanitve in omejitve gibanja, s povzetkom hišnih pravil gibanja, da poenostavim hišnega reda, s povzetkom Zakona o tujcih vse dobijo v pisni obliki v jeziku, ki ga razumejo. Mreža prevajalcev je zaenkrat za nas zagotovljena v zadostni meri. Komunikacija s tujci je na dnevni ravni. Policijski inšpektorji, ki pa vodijo postopke vračanja, govorimo, to je v naši pristojnosti, pa ravno tako od prvega trenutka od prvega razgovora po prvem dnevu nastanitve tujca seznanijo s postopkom z možnostmi, potem je pa v naslednjih dneh odvisno, kako bo tujec sodeloval oziroma kakšne so možnosti.

V velikih primerih nastanitev tujcev po Zakonu o tujcih se v naslednjih dneh nastanitve zgodi, da tujci zaprosijo za mednarodno zašito. V tem primeru se prekine postopke nastanitve obravnave po Zakonu o tujcih, vsa dokumentacija se preda Ministrstvu za notranje zadeve, ki odloča ali se tega tujca takoj pripelje takoj v azilni dom ali bo ostal v Centru za tujce in se mu izda sklep o omejitvi gibanja.

V Centru za tujce je mogoče nastanovat tudi mladoletne osebe. V letošnjem letu jih je bilo več kot 250 že ampak čas nastanitve mladoletnih oseb je dan, dva ali tri. Vsaka mladoletna oseba v centru za tujce, govorimo o mladoletni osebi brez spremstva pa dobi tisti trenutek, ko je v center nastanjena skrbnika za posebni primer. To so socialne delavke iz Centra za socialno delo Postojna, ki so z odločbo imenovane se vključijo v postopek, opravijo razgovor, se odločajo skupaj s tujcem in v 99,9 primerih se odločijo za podajo namere za mednarodno zaščito in tisti trenutek, ko skrbnik poda pisno mnenje kaj želi ta oseba, se mladoletno oseba brez spremstva preseli v Azilni dom v Ljubljano.

Skratka v času nastanitve vsak tujec lahko katerikoli fazi postopka zaprosi za mednarodno zašito in ko to izrazi se postopek spelje, ustavlja na podlagi Zakona o tujcih in začne drug postopek, ki ga vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Zdaj mogoč še na par konkretnih očitkov, ki so bili izraženi. Hlastanje po zraku, zato ker si so bili zaprti po kontejnerjih, plezanje gor, da pojasnim. V kontejnersko enoto smo nastanili prvih 9 tujcev državljanov Pakistana 16. junija, ko smo ocenili, da znotraj Centra za tujce objekta moramo razporediti prostor dovolj, da bojo tujci varno nastanjeno tudi iz zdravstvenih razlogov. V tem kontejnerskem delu je zagotovljeno je 13 pardon 14 bivalnih enot, v katerih je šest postelj, ogrevanje, zunaj, znotraj tega kontejnerja sta dva sanitarna kontejnerja, kjer je zagotovljen wc, umivalniki, tuš, potem je en pokrit šotor, kjer je bil namenjen prvotno za razdelilnico hrane in da bodo tam opravljali obroke vendar so se tujci odločili, da bi raje to delali v kontejnerjih oziroma v pred bivalnimi enotami, zato smo jim pred bivalne enote namestili mize in klopi.

Tujci so v tem delu imeli zagotovljeno isto prehrano, isto osnovno oskrbi, isto socialno, isto psihosocialno, isto zdravstveno oskrbo kot not. Edina razlika, ki je bila med zunanjim in notranjim delom je ta, da v tem delu ni televizijskih sprejemnikov v tistih prvih dneh. Zaradi tega smo tujcem od 16. junija pa do mislim do 20, zdaj ne vem na pamet, avgusta, ne vem do kdaj, moral bi pogledati, omogočali, da so imeli pri sebi mobilne telefone 24 ur na dan. Namreč po pravilih bivanja v Centru za tujce so tujci dolžni deponirat ob nastanitvi tako vrednostne predmete, gotovino kot mobilne telefone. Po pravilih bivanja imajo vsak dan na razpolago v dopoldanskem času, da se jim te telefoni vračajo, da lahko opravljajo telefonske sklice privatno in da lahko poleg tega, kar jim mi omogočamo z našimi računalniki in napravami za dostop do interneta, da lahko še sami dostopajo do interneta v tem kontejnerskem delu v tistem času ni bil še zagotovljen brezžični sistem, pomeni wifi, zato so tujci hodili na streho enega od kontejnerjev na tem delu prvega omrežja, ker je veliko brezžični sistem iz objekta. Ko smo to uredili, so nastanjeni tujci v tem delu tudi to prenehali in so normalno uporabljali telefone v svojih bivalnih enotah.

Prehrana, kot je bilo tudi zapisano v tem vašem poročilu in podobno, da se deli skozi rešetke in podobno. Ja, objekt od zunaj izgleda tako kot izgleda, noter so bivalne enote pod streho zamreženje zaradi čisto varnostnih razlogov in nevarnosti negativnih pojavov, ki so se pojavljali v preteklosti in se še pojavljajo dnevno, lahko. Ko je pogodbeni dobavitelj hrane pripeljal hrano do mreže so odprli vrata, tujcem razdelili hrano. Hrana je bila pakirana v porcijske pakete, to pomeni za vsakega posebej. To so razdelili razdelilke hrane, naša zdravstvena in socialna delavka seveda prisotni so pa policisti zaradi varnosti. Hrana se deli v notranjem delu. Čez te rešetke niti ni možno. To je rešetka 10 x 10 cm spraviti jogurtov lonček ja, ne moreš pa spraviti krožnika s hrano, tako da ti podatki, ki so bili objavljeni, da se deli čez rešetke, to je praktično nemogoče.

Potem izpostavljeno je še bilo sistematično poniževanje in podobno. To niti ne bom izgubljal besed. Lahko pa komentiram mogoče vaše izjave glede uporabe službenega psa. Vi govorite o uporabi službenega psa, to je pač termin, ki je drugačen. Službeni pes je bil prisoten v centru za tujce, to nikakor ne zanikamo, nismo nikoli zanikali. Center za tujce ima znotraj policijsko enoto, ki opravlja varovanje tega objekta. Številčno ni dosti močna, da bi lahko opravljalo varovanje notranjega dela zidanega objekta in še kontejnerskega dela. Zaradi tega nam je generalna policijska uprava omogočila oziroma zagotovila dodatne kadre. Kadi policistov prihajajo iz raznih enot, kjer je mogoče zagotoviti in med drugimi so bili tudi vodniki službenih psov, ki so prihajali v Center za tujce. Seveda službeni pes je službena žival, ki hodi skupaj z vodnikom. Ali gre vodnik sam ali z njim. Seveda so se tudi sprehajali znotraj objekta v določenih primerih, če je pes zalajal je zalajal, to preiskujejo drugi, ali je šlo za uporabo službenega psa. Mi smo poslali tudi Varuhu človekovih pravic vse podatke in poročila, tako tudi tožilstvu, ki je vključilo se v obravnavo tega primera konkretnega, vendar zaenkrat iz vseh ugotovitev ni šlo nikakor za uporabo službenega psa.

Vi, gospa predsednica ste omenila službene pes v jedilnici, to smo tudi že pri nas na obisku sem pojasnil. To je bil en in edini primer, ko je šel vodnik službenega psa čez objekt in se je ustavil v jedilnici in se je usedel v jedilnici, seveda pes pa z njim zraven. To smo tudi opozorili na, tukaj ni šlo za kršitev ampak lahko si predstavlja vsak ali pa tolmači vsak po svoje. Zato smo tudi v naslednjih zdaj že od septembra naprej kadrovsko pomoč nam nudijo policisti brez vodnikov službenih psov, da ne prihajamo tudi do teh pomislekov, da bi kdo mislil, da je kaj drugega v ozadju.

Omenjeno je bilo stalne gladovne stavke, ste omenjali pa kršitve oziroma stiske prosilcev tujcev, ki so nastanjeni. Jaz lahko povem naslednje, da boste imeli za predstavo. V letošnjem letu v Centru za tujce beležimo štiri gladovne stavke, in sicer ena je trajala dva dni, ko je 12 prosilcev izražalo svoje nezadovoljstvo na ta način, druga je bila spet dva dni, je bilo 13 prosilcev, potem en prosilec je šest dni gladovno stavkal, en je stavkal dva dni, ampak to je ena od oblik izražanja nezadovoljstva s sistemom, stisko, s tem, da so se znašli v objektu, kot je Center za tujce, kjer se izvaja omejitev gibanja. Res je, tukaj ven se ne more, zakon tako govori. Ko si enkrat v centru za tujce si v centru za tujce, imaš omejeno gibanje, mi pa zagotavljamo gibanje na svežem zraku. Zagotavljamo vse pravice, vse dostopnost do informacij do vsega, ampak tujci, ki so v centru, če se obrnem na prosilce za mednarodno zaščito, ki ste jih največkrat omenjali seveda težko razumejo, da jim je nekdo izdal akt, da bodo tri mesece zdaj na omejitvi gibanja, ker se odzadaj vodi postopek mednarodne zaščite in mi, kot policija, ki smo tam s temi prosilci vsakodnevno, se pa moramo s temi njihovimi izražanji nezadovoljstva soočati.

Zdaj pa eni izražajo to z gladovno stavko, drugi izražajo s samo poškodovanji, s površinskimi rezi, eni izražajo z grožnjami o samomorih, eni poskušajo narediti samomor, skratka to je pač, to so varnostni dogodki, ki jih mi v centru za tujce odkar obstajajo beležimo vsako leto. Ampak to se beleži par primerov na leto za vse je razlaga, za vse je pojasnilo, tako da če bo koga zanimalo kaj konkretnega bomo lahko poiskali in tudi naknadno odgovorili, če želite.

Obiski v Centru za tujce so možni s vseh strani razen zdaj v času covida smo omejili obiske tujcem. Ne govorimo s strani uradnih institucij, postopkovno odvetnikov zastopnikov nevladnih organizacij, govorimo samo čisto če rečem privatnih obiskih, ki smo jih omejili zaradi varnosti, ne. Zdravstvene varnosti govorim.

Lahko bi še eno uro razlagal in govoril o postopkih in načinu dela v Centru za tujce, pa mislim, da je bolj primerno, da če ima kdo željo lahko pride v Center za tujce in se na lastne oči prepriča, sicer smo pa mi deležni nadzorov vsako leto ne samo s strani Varuha človekovih pravic, ki to s strani občinskega protokola redno nas obiskuje, potem so tukaj še evropske inštitucije, med temi je bil tudi predstavnik Evropske komisije, tudi na to temo letos pri nas na obisku, ki mu je bilo predstavljeno vse. Pogovarjal se je s tujci in v kontejnerskem delu in v nastanitvenem delu. O njegovi oceni jaz ne bom govoril, bo tako verjetno predstavljena kje. Sistematičnega poniževanja nikakor ni v Centru za tujce, ker v Center za tujce dnevno prihajajo nikakor ni v centru za tujce, ker v centru za tujce dnevno prihajajo tudi zunanji sodelavci. Govorim od prevajalcev, zastopnikov, odvetnikov, predstavnikov tujih veleposlaništev, nevladnih organizacij. In če bi se karkoli dogajalo na to temo, kar sem slišal v začetku, bi to že zdavnaj lahko kdo podal kakršno koli pritožbo, tožbo ali kaj drugega.

Mogoče bi na tej točki zdaj zaključil pa bi raje odgovarjal na konkretna vprašanja, če kdo želi, pa hvala zaenkrat.

Hvala.

Zdaj pa besedo predajam Robertu Moretu iz Sektorja mejne policije generalne policijske uprave. Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim in seveda podrobno smo prebrali to vašo pobudo za sklic te komisije. Tudi jaz bi želel na začetku poudariti par elementov, ki sem jih ugotovil iz te pobude.

In sicer, najprej bi tudi jaz poudaril, da policijski postopki vsi temeljijo na zakonitosti ukrepov in na strokovnosti. Vsak policijski postopek ima podlago bodisi v policijski zakonodaji bodisi v zakonih o nadzoru državne meje oziroma celo schengenski zakonodaji. In seveda vsak postopek, policijski postopek v smislu obravnave vseh, ki nedovoljeno prestopijo mejo, ima za sabo tudi akte, s katerimi se potem tem osebam bodisi omeji prostost bodisi izvedejo drugi zakoniti ukrepi.

Vsaka taka aktivnost, ki jo izvedemo z osebo, ki je nedovoljeno vstopila v Slovenijo, ima seveda možnost tudi na pravna sredstva. Sem pa ugotovil eno stvar. Tukaj v izvajanju te pobude ugotavljam, da se precej mešajo postopki z osebami, ki so podale namero za mednarodno zaščito oziroma imajo status vloge za mednarodno zaščito, in pa seveda tistih oseb, ki nedovoljeno vstopijo pa take namere v Sloveniji ne podajo. Vemo, da je pač pravica do mednarodne zaščite, je stvar posameznika in posameznik je tisti, ki se odloča, ali bo na območju Slovenije dal namero za mednarodno zaščito ali ne. In seveda tudi, s tem tudi prevzema take posledice za tako ravnanje.

Vračanje na Hrvaško je bilo precej omenjeno. Tukaj veste, da imamo sporazum o vračanju, ki je bilateralna mednarodna pogodba. Vsi postopki oseb, ki so vrnjene na Hrvaško, so vodeni v skladu s tem sporazumom in pa dodatno še protokolom, ki sta ga obe državi sklenili. Nenazadnje je bilo vračanje po sporazumu tudi stvar preverjanja evropskih institucij. Tukaj lahko omenim, da smo v 2019 imeli tako imenovano schengensko evalvacijo in da so tudi tuji eksperti ugotovili, da ti postopki niso v nasprotju z evropskimi predpisi.

Omenili ste »pushbacke«. Jaz upam, da vsi razumemo, kaj beseda »pushback« pomeni, da je to obračanje tujca, takoj po nezakonitem prestopu meje in da osebe niso individualno obravnavane. Zagotavljam pa vam, da je v Sloveniji vsak tujec individualno obravnavan, mi imamo podatke za vsakega tujca posamezno, in da teh »pushbackov« v smislu definicije, kot jo poznamo, v Sloveniji ni. Torej, vsi postopki vračanja se izvajajo v skladu s sporazumom o vračanju z Republiko Hrvaško.

Na koncu še zadeva glede obiska varuha. Obisk varuha človekovih pravic se ne izvaja samo v centru za tujce, ampak tudi na policijskih postajah. In seveda varuh sproti spremlja te postopke na policijskih postajah, podaja pobude, priporočila, in seveda vsaka priporočila, ki jih dobimo, skrbno proučimo, podamo odgovore in določene stvari so se tudi na podlagi teh priporočil že izboljšale in seveda se bomo tudi v bodoče. Poleg tega, kot je že omenil kolega Konc(?), imamo tudi nadzore drugih institucij, nenazadnje tudi UNHCR prihaja v Slovenijo in izvaja monitoring mejnih postopkov, in tudi oni ne ugotavljajo kakršnih koli težav zaenkrat.

Sem pa pripravljen še na kakšno dodatno vprašanje, če bodo. Hvala lepa.