Vse članice in člane odbora, vse vabljene in ostale prisotne, tako kot predstavnike ministrstva, prav lepo pozdravljam in pričenjam 25. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Samo Bevk, Felice Žiža in Zmago Jelinčič Plemeniti.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo naslednji člani: kolegico Tadejo Šuštar nadomešča poslanec Andrej Černigoj; in mag. Branislava Rajića nadomešča poslanka Monika Gregorčič.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, in to je: predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19, in obravnavamo ga kot zainteresirano delovno telo. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je dnevni red določen takšen kot je predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O ZAČASNIH UKREPIH ZA OMILITEV IN ODPRAVO POSLEDIC COVID-19.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo: najprej predlog zakona; potem apel proti razveljavitvi Zakona o enotni ceni knjige, ki nam ga je poslala Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije; in pripombe Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov, k predlogu Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19.

K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni vsi, ki ste jih prejeli s sklicem te seje, dodatno pa sem na zahtevo poslanske skupine SDS vabila še: Beletrina Mitja Čander; založba Miš, Janez Miš; Družina, Tone Rode; Slovenska matica, Aleš Gabrič; Aristej, Emica Antončič; založba Pivec, Nino Pivec; revija Literatura, Primož Čučnik, Urban Volk; Učila, Dominik Mrvar; Apokalipsa, Primož Repar; KUD Logos; in Celjska Mohorjeva.

Zdaj glede na to, da je ura pet popoldne in da je petek, bom vse vabljene omejila na 5 minut. Mislim, da lahko v petih minutah predstavi svoja stališča strnjeno.

Skratka in odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi prvega odstavka 41. člena poslovnika Državnega zbora kot zainteresirano delovno telo.

Predlagam torej, da razpravo omejimo predvsem na tiste člene predloga zakona in seveda na vložene amandmaje, ki se nanašajo na delovno področje našega odbora, skratka diskriminacija samozaposlenih v kulturi in ukinitev enotne cene knjige kot je zapisano v 127. členu predloga zakona. Obveščam vas, da lahko odbor predlaga matičnemu delovnemu telesu, da sprejme predloge za amandma odbora.

Na začetku bom dala besedo predstavniku Vlade, da v imenu predlagatelja poda dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona. Želi besedo predstavnica Ministrstva za kulturo?

Prosim. Sekretarka Ignacija Fridl Jarc, beseda je vaša.

Predsednica, hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

Zakon o enotni ceni knjige je bil sprejet 30. januarja 2014 in objavljen v Uradnem listu 11. 2. 2014. njegovi osrednji cilji so bili, kot je zapisano v 1. členu, zagotavljanje enotnega osnovnega tržnega pogoja za dostopnost široke ponudbe knjig. Prav tako so bila opredeljena glavna načela tega zakona: zaščita slovenske knjige kot javne dobrine, načelo maksimalne in enakopravne dostopnosti slovenske knjige za vse končne kupce na celotnem ozemlju Republike Slovenije, potem načelo enakosti kupcev knjig tako, da bodo v obdobju, ki ga predpisuje zakon, lahko kupili določen knjižni naslov po enaki ceni, načelo prirejenosti interesov vseh deležnikov v knjižni verigi. V bistvu pa je ta zakon predvsem njegov temelj, da je enotna cena knjige določena za obdobje 6-ih mesecev in da založnik v času trajanja enotne cene knjige lahko to ceno zniža na celotnem ozemlju Slovenije, torej določi popuste, samo v primeru za naročilo cele zbirke ali serije, za naročil in plačilo pred izidom – prednaročilu, na predstavitvenih dogodkih določene knjige, to so sejmi, literarne konference in podobno, in to do vključno 20 %. Ta zakon pa se, poudarjam, ne uporablja pri prodaji uvoženih knjig v tujem jeziku ali nadomestnih izvodov. Cilj tega zakona, argumentacija, ko je bil predlagan, je bil v tem, da doseže čim večjo prodajo knjig in da zagotovi nekako tudi, tako knjigotržcem kot založnikom, rast, možnost za rast založništva in knjigotrštva. To je jasno opisno v argumentaciji ob predlogu, kjer piše, da je, navajam, »poglavitni namen priprave novega zakona o enotni ceni knjige oblikovati normativni akt, ki bo na eni strani regulator in stabilizator slovenskega knjižnega trga, na drugi strani pa ne bo dušil komercialnih pobud in prodajnih inovacij udeležencev v knjižni verigi«. Prav tako je bilo jasno v argumentaciji napisano, da mora Zakon o enotni ceni knjige, navajam, »na dolgi rok prinesti pozitivne posledice za vse člene knjižne verige«. Med posebnimi pobudami oziroma poudarki, ki so bili izpostavljeni v obravnavi, je bil tudi ta, da založnike spodbuja k temu, da definirajo neke skupne naloge, denimo portal knjige na trgu, saj smo ena redkih evropskih držav, ki tega ne posedujemo, kar je slabo tako za bralce in kupce knjig kot za založniško stroko.

Osnutek zakona o knjigi je bil s strani Ministrstva za kulturo posredovan v javno razpravo dne 10. 7. 2013. Rok za posredovanje pripomb, ki je bil sprva določen 5. 9. 2013, je bil potem podaljšan do 16. 9. 2013 zaradi izrednega zanimanja splošne in strokovne javnosti in zaradi zasledovanja načela odprtosti javne uprave ter transparentnosti postopkov. Takrat je minister za kulturo, pristojni minister za kulturo med drugim predstavil prispele pripombe na osnutek zakona in poudaril, da bo ministrstvo preverilo in po potrebi ponovno določilo definicije knjige, način prijavljanja izdane knjige, da bo ponovno preverilo tudi prag glede nakupov na letni ravni, ki ga osnutek zakona določa za knjižne klube, da bo ponovno preverilo časovni prag za izjeme pri slabše prodajanih knjigah, pri katerih določila o enotni ceni knjige ne bodo veljala. Osnutek zakona je bil pripravljen na pobudo Odbora za pripravo Zakona o enotni ceni knjige pri Gospodarski zbornici Slovenije. Ta je 11. 9. na svoji seji, upravni odbor je na svoji seji ugotovil, da je potrebno z vso resnostjo pristopiti k aktivnostim za pripravo in sprejem. Do predloga zakona se je takrat pozitivno opredelil Nacionalni svet za kulturo, v okviru postopka javne obravnave pa je prispelo 42 odzivov, ki so bili zelo različni. Med tistimi, ki so bili podporniki tega zakona, so bili predvsem predstavniki knjigotržcev, med tem, ko je navedeno, da so izrecno, da štirje založniki predlogu izrecno nasprotujejo.

Pri prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih se je sklicevalo pri pripravi tega zakona na Nemčijo, Francijo in Nizozemsko, da imajo tudi na podoben način urejene te odnose. Vendar če pogledamo samo odziv Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence glede predloga zakona, ki ga je sprejela Vlada, lahko preberemo sledeče: »navkljub nasprotovanju agencije je Vlada Republike Slovenije dne 14. 11. 2013 sprejela predlog Zakona o enotni ceni knjige. Določanje fiksnih cen, še posebej če tak ukrep vsebuje določanje minimalne cene, je ena izmed najbolj občutljivih tem v konkurenčnem pravu, ker lahko privedejo do najhujših kršitev oziroma negativnih učinkov na trgu. Z vidika konkurenčnega prava se določanje obveznih enotnih cen, kot je predvideno v predlogu Zakona o knjigi, šteje za omejevanje trga. Podjetja na trgu prodaje knjig končnemu kupcu ne morejo svobodno nastopati na tem trgu, saj so omejena s ključnim faktorjem prodaje, tj. s cenami oziroma maržami za nadaljnjo prodajo proizvodov. Na dolgi rok lahko takšno delovanje trga privede do vzdrževanja subjektov na trgu, ki neučinkoviti, saj med njimi ni konkurence. Glavni učinek na dolgi rok takšne cenovne politike pa je dvig cene za potrošnike oziroma izničenje učinkov prodaje proizvoda. Agencija poudarja, da ne nasprotuje predlagani ureditvi, če jo je mogoče utemeljiti z varovanjem javnega interesa, ocenjuje pa, da se želeni javni interes doseže na druge načine, ki v manjši meri posegajo v tržne razmere«. Pri tem so se sklicevali tudi na Ustavo Republike Slovenije. Takole so zapisali: »Ustava Republike Slovenije tudi izrecno določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. S tem je vzpostavljena pravna ureditev, po kateri je dopustna omejitev svobodne gospodarske pobude. Najmanj, kar bi moral predlagatelj storiti, je, da uvedbo nove omejitve glede določanja cene na trgu ustrezno obrazloži. Agencija tako meni, da trenutni predlog Zakona o enotni ceni knjige prekomerno posega tako na učinkovito konkurenco na trgu kot tudi v svobodno gospodarsko pobudo udeležencev na trgu«.

Sprejem zakona je kmalu sprožil tudi odzive v medijih. Ob sprejemu je bilo izrecno v medijih zapisano sledeče: »veletrgovci tako založnikov ne bodo več stisnili v kot«, to je bilo zapisano v Mladini, »ne bodo več stisnili v kot, zato naj bi ti s sredstvi, zbranimi s prodajno knjižnih uspešnic, financirali tržno manj zanimive, a kakovostnejše izdaje«. In posebej poudarjam, »ukrep naj bi knjige pocenil«. Prav tako je bila razprava na Pop TV 8. 10. 2013, kjer so jasno navajali stališča različnih založnikov. V Mladinski knjigi se jim zdi predlagani zakon nujno potreben, da bi založništvo in knjigotrštvo še naprej kljubovalo neprijaznim razmeram na trgu. Prepričani so, da zakon ne škoduje nikomur, ki želi na knjižnem trgu delovati. Nasprotno direktor in odgovorni urednik Gospodarskega vestnika založbe GV Boštjan Koritnik se ne strinja. So največja založba pravne literature v Sloveniji, ki nudijo velike popuste za študente. Predvideva, da bo manj naklad in več fotokopiranja s strani študentov. Direktorica založbe Obzorja Nevenka Rihtar Peče meni, da zakon ni potreben: »knjiga pri nas nima nobenega posebnega statusa, zato morajo založniki tako in tako preživeti na trgu. tako je vsak založnik razvil svoj koncept trženja, ki ga je seveda prilagodil zvrsti, ki jih prodaja«. Na Planet TV je bila izjava urednika Mrvarja, urednika Učil, sledeča: »konkretno Mladinska knjiga je postavila svojega človeka na gospodarsko zbornico. A ne, oni so pač zdaj pripravili ta osnutek in pač upajo, da bo šel skozi, da bi nam malo zvezali roke«. Radio Študent: »kaj lahko predpis sploh spremeni? Bralnih navad gotovo ne. Je dejstvo, da že vrsto let knjige kupujemo po ceni, ki je odtisnjena na platnici«. Med tem, ko eden od nasprotnikov novega Zakona o enotni ceni knjige Rok Zavrtanik kot neprimerne ocenjuje izjeme, ker ne upoštevajo denimo knjižnih klubov založb. Obenem navaja, da so bili založniki pri oblikovanju zakona odrinjeni. Razprava je potekala tudi v okviru LUD Literatura, kjer so se namesto tega zakona zavzemali za odpravo oziroma ukinitev DDV – v tem času vemo, da se je zmanjšal na 5 %. Prav tako so bile narejene analize branja, ki so pokazale, da seveda bralna kultura in pismenost upada, zato je bilo veliko pričakovanje, da bo ta zakon prinesel določene spodbude k razvoju tega področja. Tako je bila recimo potem tudi razprava na Delu 27. 11. 2019, kjer je Samo Rugelj poudarjal problem prodaje knjig izključno v knjigarnah po enotni ceni knjige. Navedel je, da se knjigarne vse bolj posvečajo drugim, neknjižnim prodajnim programom in navrgel, da Zakon o enotni ceni knjige založnikom brez knjigarn ni pomagal. »Še bolj zanimivo je«, je dejal, »da je evalvacija učinkov tega zakona javnost ni videla od sprejetja zakona dalje, čeprav je bilo sprejeto, da bo ta evalvacija narejena«.

Gospa sekretarka, prosim. Čas.

Prav tako, in zdaj če pogledamo ali so bili učinki tega zakona ustrezni. Enega od tistih, ki smo jih poudarjali, je bil, da bo predviden upad cene knjig. Analiza, ki je bila narejena o gibanju cen knjig, je sledeča. Če bi bila povprečna cena knjige v septembru 2014 17,58 evra, je že v oktobru 2015 19,57 evra.

Že leta 2015 je bilo narejeno evalvacijsko poročilo, ki je kazalo na določene slabosti tega zakona. Prav tako je bilo različnim ministrom za kulturo obstaja celotno interno gradivo, večkrat predstavljene pobude založnikov, da enotna cena knjige, Zakon o enotni ceni knjige nasprotuje, ni dosegel tistih učinkov, ki so bili načrtovani, in da enostavno zmanjšuje možnost na trgu manjšim založnikom.

Najbolj pomembna pa je analiza, ki jo je pripravila JAK, in sicer to je bila razprava, ki jo najdete tudi na spletni strani JAK-a, Knjiga in bralci. Takole opiše o vplivih zakona o enotni ceni knjige: »pred uveljavitvijo zakona o enotni ceni knjige konec avgusta 2014 je lahko založba sama ponudila končnemu kupcu denimo 20-odstotni popust za nakup njenih knjig, kar pomeni, da je sama takoj prejela 80 % prodajne cene. Po uveljavitvi tega zakona to ni več mogoče, kar je«, poudarjam, »zelo vplivalo na finančno stanje založb brez knjigarn, ki z nakupi vsak dan prejmejo tekoča finančna sredstva«. In zdaj poudarjam, avtor je Samo Rugelj, »zaradi tega je propadlo oziroma usahnilo kar nekaj založb«. Po klasični založniški kalkulaciji naj bi bila prodajna cena knjige vsaj trikrat višja od nabavne, saj mora založnik vračunati tudi rabat, ki ga mora odstopiti tistemu, ki dejansko proda knjigo.

In na koncu seveda je Ministrstvo za kulturo 17. maja prejelo pobudo številnih malih založnikov, ki so bili danes tudi povabljeni, da predstavijo svoja stališča tukaj, da se naj v teh pandemičnih kritičnih razmerah Zakon o enotni ceni knjige ukine. To pobudo je poudaril tudi gospod Samo Rugelj na Odboru za kulturo 6. maja, ko smo govorili o knjigi. Skratka poudarjajo v tej svoji pobudi, da je bil zakon sprejet kot ukrep podpore knjigotrškim mrežam, ki so beležile vse slabši obisk in slabšo prodajo, a za razliko od preostalega sveta v Sloveniji nimamo neodvisnih knjigarn, torej takih, ki niso v lasti določenih založb oziroma subjektov zasebnega prava, s čimer ne more priti do tega, da bi se knjigarne borile za prodajo vseh knjig z enako energijo in željo. Nadalje poudarjajo podpisniki, da je bil ta zakon sprejet v popolnem ignoriranju bistvene sestavine, ki bi jo knjižni trg moral imeti, če naj bi ta zakon veljal, tj. neodvisna knjigarniška mreža. Poudarjajo, da založbe na eni strani ne smejo svobodno iskati svojih prodajnih načinov, na drugi strani pa knjigarne, ki jih zakon ščiti, ne naredijo popolnoma nič za prodajo knjig drugih založb. Obenem poudarjajo, da se dogaja, da je ravno tista knjigotrška mreža, ki je poudarjala, da je treba Zakon o enotni ceni knjige sprejeti ravno zato, da nebi knjigarne prodrle v vse trgovske verige, v trgovski verigi Sparovi Bukvarnici prodajala svoje slikanice.

Na osnovi vseh teh analiz, pobud, debat in predvsem hudega apela založnikov je Ministrstvo za kulturo predlagalo, da se v okviru PKP-5 vključi tudi člen, ki razveljavlja Zakon o enotni ceni knjige.

Zakaj je bilo to storjeno ravno v okviru interventnega zakona? V medijih smo lahko brali, da je bil izrazit upad prodaje knjig v mesecih popolnega zaprtja knjigarn. Znova nam grozi nov val pandemije in seveda se založniki zaskrbljeno sprašujejo, kaj bo, če se bodo knjigarne zaprle. Iščejo nove prodajne poti. Hkrati pa glede na to, da bralna kultura in bralna pismenost tudi po analizi PIS-a iz leta 2018 upada, seveda se moramo vprašati, zakaj upada, in seveda je eden izmed razlogov tudi upad prodaje knjig. Če ugotavljamo, da se je po sprejetju zakona cena knjige dvignila in ne znižala, bi lahko tako omogočili zdaj v pandemičnih razmerah založnikom, da svobodno oblikujejo ceno knjig in na tak način pospešujejo prodajo knjig tudi v drugih digitalnih platformah. Založniki imajo še en veliko večji in pereči problem – vemo, da se bodo prizorišča za literarne prireditve zapirala. Danes smo prejeli zaskrbljen dopis, kaj bo s Slovenskim knjižnim sejmom. In če nimajo možnosti za organizacijo sejmov za literarne tiskovne konference in podobno, seveda nimajo tudi razloga za te izredne dogodke, v okviru katerih so lahko sploh ceno knjige znižali. Kot je že ugotavljal urad za varstvo konkurence oziroma agencija, je ta zakon bil sporen tudi z ustavnega vidika, ker posega na svobodni trg, prav tako pa je bil na nek način diskriminatoren do individualnih kupcev, čeprav vemo, da je imel v svoji noti zapisano ravno enakopravnost. Zakaj? Zaradi tega, ker so knjižnice imele permanentno podpisane pogodbe, da so lahko kupovale knjige pred iztekom roka 6-ih mesecev, in so jih kupovale po znižani vrednosti, individualni kupec državljan oziroma državljanka Slovenije pa te pravice ni imela. Glede na to, da seveda vsi z zaskrbljenostjo zremo, kaj se dogaja z bralno kulturo pri nas, z založbami, z njihovim statusom in seveda tudi s slovensko knjigo, ki je tako rekoč nosilec naše ne samo kulturne, ampak tudi celotne narodne identitete, smo zgolj prisluhnili apelu založnikov, da naj jim omogočimo svobodno oblikovanje cen knjige, ker bo, seveda pandemične razmere so nedefinirane, lahko trajajo še izredno dolgo, in se bo ta trg tudi še zelo dolgo pobiral in spreminjal in je zato zelo smiselno, da se ta zakon trajno ukine in potem pripravi na drugačnih osnovah, ki bodo spoštovale vse pripombe, ki jih mali založniki oziroma založniška stroka nasproti knjigotržcem ima.

To je glavna argumentacija Ministrstva za kulturo, zakaj je vključil ta člen v PKP-5. šlo je zgolj za, bi rekli izrecno upoštevanje apela založnikov, krika slovenske knjige. In na vas je seveda, da se odločite, koliko vam ta krik pomeni.

Hvala lepa.

Najlepša hvala državni sekretarki za to zares izčrpno poročilo.

Zdaj pa vabim vabljene na sejo, da podajo svoje stališče. Prosim da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedene naziv institucije, v imenu katere prihajate. In seveda vas prosim, da svojo razpravo omejite na cca 5 minut. Hvala lepa.

Kdo se prijavi prvi? Vabljeni. Izvolite, beseda je vaša.

Bojan Švigelj, Mladinska knjiga.

Jaz bi rad pravzaprav na začetku povedal, da tisto, kar nas je presenetilo pri ukinjanju tega zakona, je, da ni bilo popolnoma nobene razprave. Velik del založništva o tem ni vedel nič, in tisto, kar me nekoliko moti, je, da se ministrstvo sklicuje na to, da so bile to pobude založnikov. Res je, bile so pobude založnikov, ampak je treba vprašati kolikšnega dela. dejstvo je, da Gospodarska zbornica oziroma Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici predstavlja veliko večino slovenskih založnikov. Povsem jasno nam je, da nismo vsi enakega mnenja v zvezi z Zakonom o enotni ceni knjige, vendar ko se je ta zakon sprejemal, je bila večina, velika večina za to, da se sprejme. Naj pri tem še povem, da je seveda zakon začel nastajati oziroma pobude za zakon so začele nastajati mnogo pred tem, ko je bil dejansko sprejet. Jaz sem v tej branži približno 15 let in te pobude so starejše od tega. Tako, da tudi ne bo držalo, da je bila Mladinska knjiga tista, ki je ta zakon nekako, bi rekel postavila. Za ta zakon se je recimo zelo zavzemala kolegica Tanja Tuma, ki je imela v tistih letih svojo založbo, in takratni direktor zbornice Mitja Zupančič in tako dalje. kako je bil zakon sprejet, seveda je lahko stvar diskusije, ampak dejstvo je, da sprejet je bil. In strinjam se s kolegom Rugljem vsaj vtem, da ni bila narejena nobena evalvacija resna tega zakona, ki pa je bila obljubljena. Založniki smo na to opozarjali, recimo jaz osebno, ker sem bil nekaj časa tudi predsednik zbornice v takratnem času ministrovanja ministra Peršaka, ki je takrat obljubljal, da nekaj bo in da se bo pripravilo, ampak tega enostavno ni. Tako, da zdaj ocenjevati rezultate oziroma učinke tega zakona brez kakršnekoli analize, samo na podlagi partikularnih mnenj, se mi enostavno ne zdi v redu in sprejemljivo.

Zato pač apeliram, da se pred ukinitvijo tega zakona ali spremembami opravi temeljita analiza. Če bomo prišli do zaključka, da je tak zakon bolj škodljiv kot koristen, tudi Mladinska knjiga ne bo temu nasprotovala. Vendar v tem trenutku smo še vedno prepričani, da zakon knjigo ščiti. Sicer pa mislim, da tukaj dr. Miha Kovač, ki je soavtor raziskave Knjiga in bralec, lahko poda še nekaj podatkov oziroma kakšen komentar na podatke, ki so bili predočeni.

Hvala.

Hvala lepa.

Gospod Kovač, beseda je vaša.

Sem že izzvan od kolega. Bi rad dal še par informacij. Predvsem sem pa vesel, da lahko tukaj govorim, kajti do sedaj tisti, ki zagovarjamo ureditev enotne cene, ne nujno tak zakon kot je sedaj, ampak ki zagovarjamo enotno ceno knjige, nismo imeli možnosti, da bi prišli do besede.

Najprej bi pa rad par stvari gospo državno sekretarko popravil. Namreč ni res, da založniki ne oblikujejo cene svobodne, seveda jo oblikujejo. Kdo pa drug oblikuje ceno kot tisti, ki knjigo izda? Res pa je, da jo po sedanji ureditvi ne sme 6 mesecev znižati in prodajati knjige s popustom. In mimogrede, to je daleč najkrajši čas, ki velja v državah z enotno ceno knjige. V Nemčiji recimo je ta čas 18 mesecev, na Norveškem eno leto. In moja pripomba že takrat, ko je bil ta zakon sprejet, je bila, da seveda je ta čas prekratek, da bi lahko dal prave rezultate na trgu.

Druga stvar, ki moram popraviti, je ta, da ni res, da so se cene knjig tako povečale. Tako so se povečale nominalne cene knjig, ki so objavljene na zadnji strani knjig, ampak tisto, kar šteje, je cena knjige, ki jo knjiga doseže v knjigarni pri prodaji. In po analizah, ki so objavljene tudi v raziskavi Knjiga in bralci, je ta cena tam okrog 12 evrov in je zadnjih nekaj let kar dobro stabilna. Mi seveda ne vemo, kaj bi se zgodilo, če tega zakona nebi bilo, ker ni paralelnih realnosti, da bi imeli dve identični Sloveniji, v katerih bi imeli eni Zakon o enotni ceni, v drugi pa ne, zato ne moremo ugotoviti, kaj bi bilo, če zakona nebi bilo. Ampak tisto, kar se da enako trdno zagovarjati kot to, da ta zakon dviguje cene, je na podlagi podatkov o dejanski maloprodajni ceni knjig v knjigarnah možno trditi, da zakon v resnici cen, da se cene knjig v resnici niso povečale.

Bi pa rad še dve stvari povedal.

Namreč ureditev enotne cene ima v demokratičnih in tržnih državah v Evropi zelo dolgo tradicijo. Izumljena je bila ta ureditev približno 100 let nazaj v Nemčiji in v Veliki Britaniji v približno istem času. In v zadnjih 100 letih je ta ureditev preživela nekaj pravnih preverjanj tako na evropskih kot na lokalnih nacionalnih sodiščih in nikjer ni bila zavrnjena kot nekaj, kar ni v skladu s tržnimi principi. Tako, da odločitev ali tako ureditev imamo, je izrazito in zgolj politična, ne pa pravna ali pa ekonomska.

Tisto, kar je treba še reči, je to, da tiste države, ki tako ureditev imajo, redno preverjajo smiselnost take ureditve z resnimi ekonomskimi analizami, ki temeljijo na prodaji knjižnih uspešnic, ki temeljijo na analizi celotne prodaje knjig v knjigarniški mreži in ki temeljijo na bralnih raziskavah. V Sloveniji imamo žal na razpolago samo rezultate bralnih raziskav, knjigotrških podatkov pa nimamo. Zakaj jih nimamo, zdaj nebi razpravljal, lahko rečem samo to, da so razlogi bolj psihološke kot ekonomske narave in so povezani s specifičnimi nravmi in čudmi slovenskih založnikov. Ampak tisto, kar pa raziskave na drugih trgih, recimo primerjave med nemškim in britanskim trgom, ki sta zelo zanimiva zato, ker sta približno enako velika s tem, da so Britanci svojo enotno ceno ukinili 20 let nazaj, Nemci pa ne, so zelo povedne. Kaj se je zgodilo na britanskem trgu? Na britanskem trgu se je zgodilo, prvič, to, da so se cene knjig drastično povečale, drugič, da so se drastično povečali knjigotrški rabati, s 40 % na 65 %, tretjič, da so najvišjo ceno za to plačali mali založniki, in četrtič, da je knjižna ponudba postala bistveno bolj monokulturna kot je bila prej zaradi tega, ker je bistveno bolj usmerjena v uspešnice, ki pač se prodajajo z velikimi popusti na milijonu različnih maloprodajnih mest. trendi v Nemčiji so bili drugačni. In na podlagi teh primerjav in teh analiz so se recimo v Nemčiji lani odločili, da bodo to ureditev ohranili. Če kdo želi videti te raziskave, mu jih z veseljem posredujem. Na norveškem, ki je morda bolj primerljiva za Slovenijo, ker je pač to majhen knjižni trg, in to je mogoče tudi ena od smeri, v kateri bi lahko iskali rešitev tega problema, ki ga imamo, nimajo zakona o enotni ceni, ampak imajo dogovor, sporazum o enotni ceni, ki je prostovoljen, ki ga podpišejo založniki in knjigarnarji in ki jamči v knjigarnah založnikom, da jim bodo knjigarne po enotni ceni brez popustov in brez nižanj cen in brez nižanj rabatov knjigo prodajale eno leto. Ta zakon so Norvežani preverjali dve leti in nazaj in so seveda, ta sporazum so preverjali dve leti nazaj in so ugotovili, da pospešuje pluralnost knjižne ponudbe in da ohranja knjigotrško mrežo. Namreč, to pa so rezultati nemške raziskave, ena ugasnjena mrtva knjigarna pomeni približno 6 tisoč manj prodanih knjig na leto ne glede na to, kaj založniki počnejo na svojih spletnih straneh in česa ne. Ima pa ta norveški sporazum seveda še eno zanimivo rešitev, namreč to, da se tisti knjigarnarji, ki ga podpišejo in ki sodelujejo v njem, se obvežejo, da bodo vzeli v prodajo vse knjige, ki jih izdajo založniki, ki so člani tega sporazuma, skratka tisti založnik, ki podpiše sporazum, ima zajamčeno prisotnost z vsemi svojimi knjigami v vseh knjigarnah, magari samo z enim izvodom. Za prvega se plača 70-procentni rabat, za vse naslednje pa potem normalen rabat, ampak s tem imajo vse knjige možnost prisotnosti v knjigarnah, in to je bil morda eden od problemov našega zakona, ker take pokritosti s knjižno ponudbo od knjigarnarjev ni zahteval. Tisti založniki, ki ne želijo seveda v tem sodelovati, pa, jasno, nimajo potem vstopa v knjigarne, ampak lahko, s kakršnimikoli popusti želijo, prodajajo knjige v svojih spletnih knjigarnah.

In tukaj, s tem končujem, bi tudi, pravim ne si delati iluzij. V Sloveniji noben knjigarnar pri zdravi pameti – ne trdim, da so vsi knjigarnarji pri zdravi pameti, če ne, bi se mogoče s čim bolj donosnim ukvarjali – ne bo toleriral, da bo založnik mu diktiral maloprodajno ceno, sam bo pa na svoji spletni strani isto knjigo prodajal s 30-procentnim popustom. Taki založniki bodo, vsaj kar zadeva nove knjige, taki založniki bodo izločeni iz knjigarniškega sistema tako kot so bili seveda izločeni v Veliki Britaniji.

Tako, da moja prognoza je, da se bo v Sloveniji zgodilo nekaj podobnega kot se je zgodilo v Veliki Britaniji, samo v manjšem obsegu. Mali založniki bodo še bolj izključeni iz knjigarn, knjigarniška mreža bo manj pluralna in s tem se bo tudi poslabšala ponudba.

Hvala lepa.

Najlepša hvala za vašo razpravo.

Še kdo od vabljenih se bo prijavil k besedi?

Prosim.

Zdravko Kafol iz Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev.

Mi smo bili avtorji te pobude za ohranitev oziroma za evalvacijo zakona, ne za takojšnjo ukinitev. Namreč iz kakšnih razlogov? Mi smo ravno danes imeli svoj upravni odbor in lahko res z odgovornostjo trdim, da veliko večina, lahko rečem 95 %, založnikov iz založniške panoge podpira zakon in 100 % knjigotrške panoge. Namreč v Sloveniji imamo tisoč 550 subjektov, ki izdajajo vsaj eno knjigo letno, imamo 450 subjektov oziroma založnikov, ki izdajo vsaj eno knjigo mesečno, se pravi, da ta apel, o katerem govorimo, da je za ukinitev zakona, je verjetno, si predstavljam, tudi če je 10, 20, 30 malih založnikov, malih, saj ni važno, da se razumemo, malo(nadaljevane) da se razumemo malo ni slabšalnica, je to res samo en delček v založniški panogi. Kot je prej moj predhodnik Miha rekel, ta zakon ni izum Slovenije seveda, ni od včeraj. Danes imajo ta zakon že iz leta 1837, to je približno od takrat, ko je Prešern še opazoval Julijo v Trnovski cerkvi. In če je ta država ohranila ta zakon, ne vem, 140 let recimo, se pravi je verjetno nekaj prinesel. Tukaj pa je moj, še enkrat, predhodnik rekel, 13 držav v tem trenutku v Evropski uniji, v Evropi ima ta zakon, 13 ali 14 ne. Nekatere države so ga celo ukinile, kot smo slišali – Velika Britanija, Švedska. Švica mislim, da z referendumom. Mislim, da se razumemo, Švicarji seveda so narod referendumov, ampak so ukinili ta zakon z referendumom, ne kar tako, da se večine panoge niti ne vpraša. Jaz apeliram, da dajmo. Da se razumemo, jaz vem, da zakon ni čarobna paličica, jaz samo v tem trenutku, pa to ni mesto tukaj, lahko naštejem takoj tri, štiri stvari, ki jih je treba absolutno popraviti ali pa dopolniti, recimo manjka količinski popust, manjka akademski popust, se pravi gre za študente, za strokovno literaturo. Naš zakon je hibriden zato, ker je samo za fizičnega kupca, ker se ne, bi rekel ker ne deluje na pravne osebe, na be-to-be. Res, mi res dobivamo, pripombe smo dobivali od prvega dne sprejetja zakona, od založnikov seveda, samo nihče jih ni hotel poslušati. Noben minister, se pravi predlagatelj zakona, ni hotel zakon evalvirati. Ali pa če ga je, ga ni dal v javnost. Kot sem prej rekel Švedska vemo, da ima Švedska recimo 10 milijonov ljudi, Norveška pa 5, razmerje v knjigarnah je pa obratno – Norveška ima še enkrat več knjigarn kot Švedska. Moramo vedeti, da Zakon o enotni ceni knjige primarno ščiti knjigarne. Seveda vpliva pozitivno na vse člene knjižne verige, tudi na avtorje, da se razumemo, ampak ščiti pa primarno knjigarne. In ta teza, da Slovenija nima neodvisnih knjigarn, ne zdrži nekega resnega premisleka. Jaz osebno recimo poznam obe knjigarki, recimo v Kopru imamo res absolutno neodvisno knjigarno Libris, ki jo vodi Ingrid Celestina, in imamo nekaj 100 metrov stran odvisno knjigarno Mladinske knjige, ki jo vodi pa gospa Davorka Štefanec. Poznam osebno obe knjigarki, obe sta bili v tem času zaprtja na čakanju, 600 slovenskih knjigark je bilo v času lockdowna na čakanju, pa si obe prizadevata. Saj knjiga ne ve, v kateri knjigarni je prodana, lepo vas prosim, ali je prodana bila v neodvisni ali odvisni. Ljudje imamo pravico do branja, mesta pa do knjigarn. Knjigarne so srce knjižne verige. Približno 40 do 50 % knjig pri nas se proda preko knjigarn. Kakšna pa bodo mesta brez knjigarn, kakšna pa je Trubarjeva brez knjigarne Modrijana? A je komu za to žal? A je kdo odreagiral, a je kdo rekel jaz ti pa plačam enega, ne vem, knjigarja, da boš lažje delal in podobno?

Da se razumemo, nasprotniki zakona, da gremo malo širše v Evropo, nasprotniki zakona prihajajo predvsem iz, kaj naj rečem, iz te čikaške ekonomske šole - nevidna roka Adama Smitha bo vse uredila. Pri knjigi ne. knjige ne ureja nevidna roka Adama Smitha, se je pokazalo, da ne. In v Sloveniji smo se odločili. Namreč zakaj ne ureja? Ker je knjiga nekaj posebnega. V Sloveniji smo pač se tako odločili in mislim, da smo se prav odločili iz različnih razlogov. In samo eden od njihovih teoretikov recimo piše v svoji razpravi, da grem malo na evropski nivo, Adam van Bloek (?), pravi branje je oportunitetni strošek. Se pravi čas, ki ga človek izgubi z branjem, je oportunitetni strošek. Kaj to pomeni? Ta čas, ko človek bere, bi lahko izkopal recimo 20 metrov jarka za elektriko. To je teza teh nasprotnikov zakona, ki pa celo tudi oni priznavajo veliko, kaj naj rečem, dobro opremljeno knjigarniško mrežo v državah, kjer zakon je.

Tako, da jaz še enkrat apeliram. Resno razmislimo. Če ga bomo danes ugasnili, ga bomo zelo, zelo težko sprejeli. Jaz mislim, da se bo vrnila ta pobuda kot bumerang čez par let, tako kot se je zgodilo leta 2005, ko bo bile t.i. uzance sprejete in so tudi padle zato, ker je en mali založnik rekel, da se mu zdaj krši oziroma omejuje njegova ekonomsko pobuda. Tega založnika seveda že nekaj let ni več, namreč zakaj? Ker vse želje po zniževanju, po diskontiranju cen, po akcijskih cenah vodijo samo v koncentracijo nabavne moči ta velikih. In prej ali slej, tako kot je moj predhodnik rekel, prej ali slej bo to se pokazalo, da je bil strel v koleno. Imeli bomo manj knjigarn, manj se bomo družili na dogodkih, ker bom manj knjigarn in manj bo zato verjetno covida.