Spoštovani zdaj smo sklepčni. Vsem prav lep pozdrav.

Začenjamo 38. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Opravičila sta se gospa Janja Sluga in gospod Rudi Medved, gospa Mojca Škrinjar pa nadomešča poslanko Anjo Bah Žibert.

Tako, da glede na to, da včeraj do roka ni bilo nobenih pripomb v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam da je dnevni red tak, kot je bil poslan s sklicem seje.

Zdaj predlog širitve pravijo, da je treba še izglasovati. Glede itak gre za vse kar danes obravnavamo, obravnavamo kot dodelitev EU zadeve, tako da verjetno vsi veste, da o tem dokončno odločajo EU odbor, kar pomeni da prvih pet točk pri tem naj bi obravnavali skupaj, posebej naj bi samo glede upravljanja podatkov. Taka je bila tudi prošnja s strani ministrstva. Najprej vprašanj, potem še glede te širitve, če je kakšen predlog oziroma pripomba v zvezi z njo, če ne predlagam, da o tem glasujemo. Jaz bi samo prosil, da preverite če / izklopljen mikrofon/, da preverite če imate vsi kartice, da lahko normalno glasujemo. Dobro, potem dajem predlog širitve na glasovanje. Kdor je za, proti. Samo moment. Aha, okej, zdaj pa bo.

Glasujemo. Kdo je za? (9 za.) Je kdo proti? (Nihče.)

Se pravi je tudi širitev sprejeta.

Zdaj pa res lahko preidemo na obravnavo prvih petih točk skupaj in bi k besedi kar povabil ministra za notranje zadeve, gospoda Aleša Hojsa, ki je danes tudi z nami skupaj s sodelavci. Najprej bi dal besedo njemu, potem sodelavci, kolikor bo minister ocenil, da je to potrebno. Prosim.

Hvala lepa, gospod predsednik. Torej lep pozdrav z moje strani vam in seveda vsem spoštovanim poslancem.

Z mano sta sodelavki z ministrstva, torej gospa Nataša Potočnik, ki je direktorica direktorata, gospa Suzana Ivanovič pa je vodja službe za mednarodne in evropske zadeve. Torej najprej naj povem, da je komisija 23. septembra letošnjega leta predložila nov pakt o migracijah in azilu in vzporedno s tem paktom prestavila tudi pet zakonodajnih predlogov. Te zakonodajni predlogi so uredba o preverjanju na zunanjih mejah, potem je tukaj postopkovna uredba, uredba Eurodac, uredba o upravljanju azila in migracij in pa krizna uredba. Poleg tega je seveda vključenih v ta pakt tukaj nekaj nezakonodajnih aktov, ki jih seveda v tem smislu danes ne bomo obravnavali, bi pa rad poudaril, da pa se je iz prejšnje faze pogajanj, ko se je v bistvu že neuspešno poskušalo priti do nekega novega pakta o migracijah, da so tam ostali še trije zakonodajni predlogi, ki jih pa komisija ni vključila v ta paket predlogov. In sicer gre za Uredbo o evropski azilni agenciji. Ta uredba je po našem mnenju kar pomembna in je tudi bila ali pa je še zmeraj kot vedno izpostavljena kot ena od prioritet, ki bi jo lahko seveda tudi Slovenija pripeljala do konca v fazi našega predsedovanja. Poleg tega pa se je tukaj še kvalifikacijska uredba in pa recepcijska direktiva.

Torej pakt, novi pakt, ki ga je predstavila komisija gradi na treh ključnih stebrih. Eden steber je zunanja dimenzija, torej kaj se dogaja pravzaprav izven Evropske unije, drug steber je robustno upravljanje naših zunanjih meja in seveda vse aktivnosti, ki so povezane s samim nadzorom na teh zunanjih mejah in pa tretja, ki je nekako najbolj kritična ali pa ki bo po moje najtežje izpogajana, gre pa seveda za pravično, tako se je izrazila komisija za pravična pravila notranje solidarnosti. Torej ključni elementi, ki jih ta pakt seveda v vseh teh podzakonskih oziroma zakonskih predlogih naslavlja, morda za začetek rečem, da se zahvaljujem, ker ste se odločili, da vse skupaj obravnavate skupaj. Gre za eno preprosto dejstvo, da se nekatere stvari v posameznih zakonodajnih predlogih precej podvajajo ali pa da so napisane tako prepleteno, da je smiselno, da se kompletna zadeva obravnava skupaj. Torej ključni pa so naslednji poudarki. Najprej se uvaja s tem paktom oziroma s temi zakonodajnimi predlogi nov in obvezen predprehodni pregled, torej po domače povedano, seveda angleško povedano po domače screnning vseh tujcev, ki prihajajo v EU.

Torej ta pregled bo vključeval varnostno in zdravstveno preverjanje, torej ne zgolj varnostno, ampak tudi zdravstveno, ter ugotavljanje identitete. Ta zadeva je relativno zelo pomembna, posebej zato, ker smo v preteklosti lahko videli, da imamo težave tako z varnostnim preverjanjem ali pa smo imeli težave s tem. Dobro zdravstveno preverjanje je mogoče bolj aktualno v zadnjem času, je pa seveda tudi to pomembno, predvsem pa je bila pomembna tudi zadnja, torej ugotavljanje identitete v mnogih primerih, tudi pri nas, recimo na naših tleh se je ugotavljalo, da je bilo pravzaprav zelo težko ugotoviti identiteto, ker ti ljudje pod narekovaji izgubljajo dokumente, posebej izgubljajo dokumente takrat, ko se predstavljajo za mladoletne, zato je seveda ta zadeva tudi na evropskem nivoju bila pripoznana kot ključna in se v te predloge uvaja. Druga pomembna stvar je, da si vsi želimo ali pa nekako smo zavezani k temu, da so postopki izvedeni zelo hitro. Torej ti postopki naj bi bili izvedeni v roku petih dni, to se morda sliši dolgo, ampak vseeno lahko kasneje pojasnimo zakaj gre za teh pet dni, ampak to je po naši oceni v tem primeru zelo hitro. Vsi rezultati tega preverjanja, torej o tem kar sem govoril prej, bodo vneseni v zbirko Eurodac, torej ta zbirka bo seveda služila kot baza, kjer se bo dejansko evidentiralo kdo, kdaj, kje, zakaj je v območju, ali na pa na območje EU vstopal, bo pa seveda ta baza Eurodac po potrebi razširjena tudi z novimi potrebnimi kategorijami podatkov. Potem tisti, ki bodo na zunanje meje prišli in pri katerih se bo relativno hitro ugotovilo, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bi dobili zaščito v EU, torej definirani bodo postopki, bodo podvrženi hitremu mejnemu postopku, ki bo seveda rezultiral v obravnave prošnje za mednarodno zaščito in kar je bolj pomembno, torej v kolikor se bo že relativno hitro ugotovili, da do te prošnje niso upravičeni, relativno hitro vračanje v države, od koder so prišli. Ta rok naj ne bi bil daljši od 12 tednov, kar pravzaprav kljub temu, da mnogi govorijo da je to kratek rok, vendarle ne govorimo o tako kratkem roku, gre pravzaprav za trimesečno obdobje, ko se naj bi te ljudje vrnili.

Torej naslednja stvar, ki je zelo pomembna je, to je posebej pomembno za Slovenijo, torej postopki bodo izvedeni tako na zunanjih mejah, kot v notranjosti EU, torej ne gre za to, da bi teh postopkov ne mogli izvajati, v kolikor bomo ugotovili, da so te ljudje že nekako na tak ali pa drugačen način prišli v EU, torej ne gre zgolj za to, da se to izvaja na zunanjih mejah, ampak bo to možno izvajati tudi potem, ko se vas odkrije v notranjosti. Uvaja se nov tako imenovan koncept koordinacije aktivnosti, ki bi, vsaj tako je zdaj predvideno zadevo, pristojnost iz tega prenesel na direktorat na DG HOME, obenem pa bi veliko večjo vlogo pri kompletnem nadzoru in vseh seveda postopkih dodelili tudi agenciji Frontex. Ta danes vseh pristojnosti še nima in z novimi zakonodajnimi predlogi naj bi jih ta agencija dobila. Potem se uvaja koncept stalne in pa učinkovite solidarnosti. Torej koncept solidarnosti, ki je trenutno še zmeraj predviden v obliki relokacije tistih, ki so potrebni zaščite je eden ključnih ovir ali pa ena ključnih ovir zaradi katerega se ta pogajanja tudi v času predsedovanja Nemčije niso kaj bistveno premaknila z mrtve točke.

Kot veste gre za mehanizem po katerem naj bi v nekih dveh, treh krogih na vrsto prišle vse članice Evropske unije, torej če povem bolj po domače, ko bi nekoga zajeli ali pa rešili iz morja tam v Sredozemlju in ga pripeljali pred italijanske varnostne organe, bi v nekih dveh, treh krogih taka relokacija bila za vse države obvezna, v prvih dveh korakih seveda prostovoljna, če pa ta prostovoljnost ne bi bila v dovolj veliki meri izražena, pa bi seveda ta relokacija postala za države članice obvezna. Tukaj je pač potrebno povedati, da se Slovenija z, pa ne samo Slovenija, zdaj je takih držav že 10, 12 skoraj, se s takim pristopom ne strinja, zato verjetno v taki obliki izpogajanja paktov v to smer ne bo mogoče. Deloma se sicer spreminjajo kriteriji za določitev odgovorne države članice. Torej tukaj gre seveda za to, zakaj bi nekdo želel v Evropo vstopati.

Torej na prvem mestu je gotovo tisto, s čimer se nekako vsi strinjamo, torej korist otroka ali pa združevanje družine ali pa že izdani vizumi, ki so posledica tega, da bi nekdo rad nekje študiral ali kaj podobnega. Ampak seveda je potrebno potem povedati, da so te zadeve, torej te kriteriji bili do zdaj nekako različno koncipirani oziroma različno upoštevani od načina vstopa do vstopa, zato se je postavila velika dilema kaj je oziroma zakaj bi pravzaprav obravnavali tiste, ki jih rešujejo z ladjami, torej ko pravzaprav ne gre za to, da nekdo vstopa na naši meji, ampak da se rešuje iz nekega mednarodnega področja, zakaj bi v bistvu ta kriterij oziroma ta vrsta vstopa bil enak drugemu, tistemu ki seveda je narejen ali pa ki se upravlja na kopenskih mejah. Torej Slovenija se je tako kot mnogi v tem procesu pogajanj zavzemamo za paketni pristop. To sem že povedal. Naša edina želja je, da se morda kaj od tistega, kar ni bilo izpogajano prej, omenil sem že evropsko azilno agencijo pospeši naprej. Tukaj mislim, da ni potrebno čakati, da s tistim zakonodajnim predlogom čakamo, vse ostalo pa je verjetno tako, kot so povedali že mnogi, torej dokler ni izpogajano vse, ni izpogajano nič in mislim da bo ta pristop obveljal kar do konca zakonodajnega procesa.

Mi smo v naših sklepih, torej v tem, kar se je odločila vlada za vsak zakonodajni predlog jasno napisali in to mislim, da je tudi v gradivu predstavljeno, s katerim delom posameznega akta se Slovenija strinja in s katerim se ne strinja. To je po našem mnenju zelo dobro, kajti v tem primeru imajo tudi naši predstavniki na inštitucijah Evropske unije jasno navodilo kaj Slovenija zagovarja in zakaj se zavzema. Torej poskušali smo se v čim večji meri izogniti tistemu načelnemu mnenju, da načeloma podpiramo, pa načeloma bi rabili izboljšave, tukaj pa smo jasno opredelili, podpiramo to, to, to in ne podpiramo tega, tega, tega. Zdaj morda je potrebno povedati še to, da smo seveda poseben postopek ali pa posebno pozornosti dali ravno temu, kar je za nas zelo omejujoče ali pa zaskrbljujoče, torej ta obvezna relokacija. Mi mislimo, da je potrebno dopustiti možnost solidarnosti tudi na kakšen drug način. Seveda je ta zadeva zelo problematična z vidika tega, da najdeš ustrezno nadomestilo tej relokaciji.

Sami smo ponudili nekaj možnosti, kot je recimo večja participacija naših policistov v frontexu, kot je recimo predpisana ali pa ne vem večja skrb za neke logistične podporne službe, ki so širom Evrope, torej govorimo o nekih participacijah finančnih, nenazadnje je tudi znotraj tega paketa vzpodbujano ali pa je nekako načrtovano, da naj bi države za posameznega migranta, ki ga je potrebno vračati v tretje države dobila določena finančna sredstva, kar pomeni, da tudi Evropa nekako spodbuja nekak princip finančnega ovrednotenja posamezne solidarnosti, zato mislimo, da bi se seveda ta stvar dala narediti tudi v obratni smeri, ne zgolj v tisti smeri, kjer bi posamezna država nekaj dobila za to solidarnost, ampak morda tudi v tem, da bi posamezna država nekaj na mesto sprejema, finančno prispevala. Morda bi povedal še to, seveda da želimo, da se ohrani, nujno ohrani tudi nadaljevanje bilateralnih sporazumov. Kot veste imamo mi kar nekaj teh bilateralnih sporazumov. Nenazadnje je ta bilateralni sporazum, ki ga imamo z Hrvaško v tem primeru še vedno zelo aktiven in zelo živ in ne znam si predstavljati, če ga ne bi bilo. V tem primeru seveda bi se verjetno pogovarjali o precej drugačnih številkah, tistih, ki bi na našem ozemlju čakali na postopke. Glede na to, da pa bilateralni sporazumi obstajajo, je seveda možnost vračanja teh ilegalnih migrantov precej večja.

Obenem smo jasno povedali, da je potrebno, kar sem že povedal, ne zgolj govoriti o zunanjih mejah Schengna, ne govoriti tudi o zunanjih mejah Evropske unije, ampak je treba tukaj narediti tukaj neko kombinacijo, kajti Slovenija ima pač to smolo, da je pod narekovaji smolo seveda, da smo na zunanji Schengenski meji, nismo pa na zunanji evropski meji. Torej je potrebno stvari preleviti ali pa preslikati tudi na območje teh meja ali pa take meje, kajti ne želimo, da bi v zakonodajnem postopku prišlo do kakšne sive lise, potem bi se pa, ko bi bila stvar sprejeta spraševali kakšni so postopki na tej slovenski, torej zunanji Schengenski meji, pa ne zunanji evropski meji. Naše mnenje je, da bi bilo potrebno na ravni EU, ne zgolj na ravni posamezne države se dogovoriti kakšna bo omejitev gibanja teh prosilcev. Torej danes se to počne, bi rekel relativno svobodno, če temu tako rečemo, od države do države različno. Naša ocena je, da bi bilo smiselno in primerno, da bi se omejitev gibanja vsem tem ljudem predpisala in da bi nekako vedeli in vsi z enakimi kriteriji poslovali ali pa naslavljali prosilce.

Morda zaključim ta uvod s tem, da seveda podpiramo prizadevanja za izboljšanje učinkovitosti postopkov. Posebej bi rad izpostavil, da je potrebno to učinkovitost postopkov in pa tudi zakonodajne ovire v temeljito prečistiti in v največji meri preprečiti zlorabo teh postopkov. Da smo ena od držav, ki smo najbolj na prepihu v smislu zlorabe teh postopkov je jasno, seveda ne v nominalnih številkah, ampak vsekakor pa v procentualnih. Zato naj povem da, kar sem povedal sicer že večkrat, da kar 80 % prosilcev, ki v Sloveniji zaprosijo za azil, glede na to, da nimamo nekega omejitve gibanja ali pa kaj podobnega čakanja na to iz Slovenije izgine. Torej gre dejansko za to, da prosilci za azil tega defakta ne želijo, da ta sistem izigravajo, da pravzaprav niso klasični begunci, ampak da so delavni ali pa kakšne druge vrste migranti in seveda zato to jasno kaže, da je potrebno evropska pravila na tem projektu ali pa na tem področju temeljito spremeniti. Sam ne načrtujem, da bi bil lahko paket sprejet zelo hitro. Kot veste je na nivoju Evrope nekako stvar precej razdeljena. Imamo južne države, kot so Španija, Francija, Italija, ki se seveda zelo, zelo zavzemajo za obvezno relokacijo. Imamo nekaj držav, med njimi seveda tudi Slovenija, tudi sam sem podpisal to pismo držav, kjer seveda absolutno nasprotujemo tej obvezni relokaciji. No, med njimi je tudi recimo Danska, da ne bomo govorili samo o kakšnem Višegradu ali / nerazumljivo/ se pravi Baltske države.

In jaz mislim, da moramo najti in verjamem, da se ga najti, tudi neki indici v to smer gredo že s Portugalskim predsedovanjem, da se morda najdejo neke rešitve, ki bi to obvezno relokacijo ali pa obvezno solidarnost v tem smislu naredila bolj fleksibilno, kar bi mogoče bil znak, da smo se sposobni v Evropi tudi na temu konceptu poenotiti in najti pravo rešitev. Zdaj v same detajle jaz v tem uvodu ne bi šel, če pa bo potrebno, bomo pa seveda za vsak zakonodajni akt pripravljeno, mislim da ste tudi to dobili, tako kot sem povedal, stališče Vlade Republike Slovenije do posameznega pakta.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo še kdo od ostalih vabljenih na sejo? Če ne, sem sam prijavljen k razpravi, drugih za enkrat še ni. Preden pa preidemo na razpravo, bi vas samo seznanil, da poslanec gospod Ljubo Žnidar nadomešča poslanko gospo Suzano Lep Šimenko, poslanka gospa Maša Kociper nadomešča poslanca gospoda Franca Kramarja in poslanka gospa Jerca Korče nadomešča poslanca gospoda Rudija Medveda.

Tisto kar je danes okvir znotraj tele obravnave je novi pakt, ki ga že nekaj časa pripravlja Evropska unija in ki je seveda v isti funkciji kot vse, kadar se pogovarjamo o ilegalnih migracijah. Na vse kar je bilo v zvezi z ilegalnimi migracijami na ravni Evropske unije je nelegalno, nezakonito, grobo kršenje prava in seveda kadar Evropska unija govori o spoštovanju prava, takrat se zadnji pet let lahko človek samo žalostno nasmehne. V tem okviru je treba vedeti, da vse kar se dela, se dela z enim samim namenom, da se to brez prava ali protipravno ravnanje nekaterih na čelo z Angelo Merkel zamegli in da se na nek način potem legalizira, pri čemer so male države v tisti funkciji, kot je en star indijski pregovor, če se sloni ljubijo ali pa tepejo, zmeraj je trava tista, ki nasanka.

In ta je tukaj naš problem. Če gremo nekaj po vrstah o tem, kar je bilo danes govora. Prvo, govori se o konceptu solidarnosti. Kaj pa je ta silna evropska solidarnost? A v tem, da se, ker se je nekdo naprej v Berlinu, potem pa še v Bruslju spomnil, da lahko ljudje kar nelegalno vstopajo na ozemlje Evropske unije, da se en del teh ljudi potem obesi nekomu drugemu, kot njihov problem in temu se reče solidarnost. Jaz bi temu kaj drugega rekel, recimo izsiljevanje bi bil en tak lep izraz, solidarnost bi pa bila, če bi, če že do tega tisti, ki so to povzročili plačevali potem trajno za vse druge. Se pravi, da bi recimo Nemčija plačevala stroške vseh ilegalnih migrantov za celotno Evropsko unijo, odkar je bilo izrečeno wir schaffen das. Če je wir schaffen das potem pa plačajte, ni problema. Pa seveda še poskrbijo za vse druge posledice, ki jih te stvari vlečejo za sabo. Ta koncept solidarnosti ne samo, da doživi neslaven konec, tisti hip, ko gre za denar, / nerazumljivo/ seveda tisto balkansko brigo moja pređi na drugoga se je temu reklo v stari Jugoslaviji, zdaj se temu reče v Evropski uniji koncept solidarnosti. Ampak ta zadeva popolnoma umre tisti trenutek, ko je treba ljudi vračati.

Lahko je nekdo, obstajajo primeri, da ne boste mislili, da to govorim na pamet, lahko mi minister, v tem primeru je tudi prestal, da ne bom jaz predolgo govoril, ko so bili ljudje vpleteni v težek kriminal, celo v sodelovanje pri terorističnih dejanjih in bi jih po prestani kazni morali izgnati in se jih ne da. Se jih obesi tisti državi, kjer so prišli in potem se lepo matične države delajo, da ne vejo niti ali so to njihovi ali jih nočejo sprejeti ali kakorkoli že in znotraj Evropske unije obstaja cel kup ljudi, ki jih enostavno države, čeprav imajo pravnomočno odločbo o izgonu, o vrnitvi nazaj ne morejo vrniti. In potem se vsaka znajde po svoje. Prevelike imajo potem še nekatere vzvode, recimo vzvode finančne moči, pa še nekatere druge, da pač dosežejo, da so tiste, ki jih je treba vrniti njihove države sploh pripravljene sprejeti, potem pa se nehajo sprenevedati, majhna kot Slovenija so pa v glavnem prepuščene same sebi. Kje je potem tukaj evropska solidarnost? Nekdo drug je ljudi povabil, ta problem prevalil na nas in zdaj smo mi trajno nasankali, zaradi tega ker nam ne pomagajo, da bi te ljudi lahko vrnili v njihove matične domovine. To je pa realno stanje in temu se reče evropska solidarnost. Dajte no nehati.

Zdaj v tem konceptu je seveda izredno pomembno, ker se zdaj pripravlja, da se skrajno odločno postavi, da niti slučajno ni mogoče nikomur vsiljevati ničesar, nobeni evro državi Evropske unije. Tukaj ko se seveda spet po tem konceptu lažne solidarnosti, beri izsiljevanja, izsiljuje obvezne kvote okoli ovinka ali pa hude kazni, ki so v ozadju, verjetno veste za kakšne številke gre. Kako bi to v praksi funkcioniralo? Lepo se sliši, ena dva kroga bi bila prostovoljna, ta tretji bi bil pa že obvezen. Kaj to v praksi pomeni? Da tiste, ki bi bili pripravljeni delati, ki imajo neko izobrazbo, ki sabo prinesejo mogoče celo nekaj denarja, bi obdržale ta velike države, kar se mimogrede v prvih valovih že dogajalo, poglejte si kako so sprejemali recimo ljudi v Luksemburgu, potem so pa vsem ostalim govorili, kako so oni solidarni, vzeli so pa tiste, ki so prinesli gore denarja. Tisti, preostali so pa problem, se jih da pa drugim, recimo tudi Sloveniji. To je pa potem praksa, tako imenovane evropske solidarnosti. To je seveda popolnoma nesprejemljivo in tukaj moram samo reči, da zelo podpiram odločitve, ki jih je predstavil minister in da v celoti soglašam s tem, da se je te stvari že v začetni fazi, tako kot se jih je, zdaj jasno postavilo. Za nekatere stvari smo se pripravljeni pogovarjati, nekaterih pa se enostavno nismo pripravljeni pogovarjati, ker je to popolnoma nesprejemljivo in se za pojmi, s katerimi se manipulira in ki se zelo lepo slišijo, kot je recimo koncept solidarnosti skrivajo zelo nesprejemljive stvari. Vsekakor bo ta razprava še zelo dolga, upam samo da se ne bo na koncu kje zalomilo in bi se hotelo ubrati kakšne bližnjice, da bi prišli do nekega skupnega evropskega projekta, ki bi bil res sprejemljiv za vse.

Če bi se tako ravnalo že od začetka, če bi se tako ravnalo v minulih petih letih, potem se praktično nič od tega kar se dogaja ne bi moglo zgoditi. Sploh pa se nič od tega ne bi moglo zgoditi, če bi se spoštovalo tisto, kar bi se moglo od prvega do zadnjega dne in kar bi prvi poklicani mogli biti tisti, ki so na funkcijah v Bruslju in seveda tisti, ki so na funkcijah v vladah in so bili tam tudi v tistih odločilnih letih. Se pravi, če bi se res dosledno spoštovalo pravni red, pravni red celotne Evropske unije, mednarodne predpise, ki so ratificirani in seveda celotno zakonodajo matičnih držav članic Evropske unije. Če bi se to, se nič od tega ne bi moglo zgoditi. Vse to, kar danes govorimo bi bilo nepotrebno in se verjetno danes niti sestali nebi. Zdaj gre za to, da se stvari, vsaj za naprej uredijo tako, da bi bile sprejemljive za vse, ampak do tega cilja se bojim da smo še zelo, zelo daleč. Vsekakor pa je prav, da vsaj stvari imenujemo s pravim imenom. Toliko z moje strani.

Se je še kdo prijavil za besedo? Aha, gospa Sukič, potem za njo je gospod Polnar. Prosim gospa Sukič.

Ja, lep pozdrav. Hvala lepa za besedo.

Ja saj komaj se je na koledarju izpisalo leto 2021, slišim da smo že spet tam, kjer smo bili, vse po starem. Govor neke podtalne nestrpnosti, manipulacije, podžiganja strahu in predsodkov proti beguncev, saj pravkar smo tole nekako slišali. In to ne glede nato, da je od leta 2015 število nezakonitih prihodov v Evropsko unijo se je zmanjšalo za kar 92 %. Pa kaj potem. Pred nami je pač novi pakt in seveda Slovenija je ponovno na napačni strani zgodovine ali pa da se izrazim malo bolj natančno, na napačni strani humanosti. Celo z Angelo Merkel vidim da si drznete tukaj polemizirati. Res zanimivo, ko se desna politika spravi na desno politiko ali pa desno političarko, ki pa je vendarle očitno na neki drugi ravni, kar se tiče vprašanja migracij, kot pa smo tukaj v Sloveniji. Skratka pri tem novem paktu kot slišimo ima vlada Janeza Janše očitno izrazit problem s konceptom solidarnosti. In seveda smo kot zmeraj, kot smo že navajeni, pa ne samo pod to vlado, da ne bo kdo rekel, da sem ostra samo do te vlade, ostra sem pravzaprav do vseh zadnjih vlad, kar se tiče vprašanja migracij, kajti že prejšnje vlade, kot seveda ta izrazito so demonizirale begunce, jih ožigosale kot neke goljufe, kot tiste ki kalkulirajo, ki pravzaprav niso begunci, ampak so v glavnem ekonomski migranti, ki so malo da ne kriminalci, ki predstavljajo varnostno grožnjo za belo krščansko Evropo in tako naprej.

V Levici, kar seveda ni nobena skrivnost, ker to ponavljamo že ves čas, seveda predlaganim stališčem Republike Slovenije glede vseh petih uredb povezanih z migracijami seveda nasprotujemo, ker se zavzemate za še strožjo obravnavo prosilcev, kot je v predlogih uredb, ki pa so že same po sebi sporne. Tudi te uredbe novega pakta so za naše pojme same po sebi sporne, kajti ukvarjajo se prvenstveno, prioritetno predvsem s problemom vračanja in zavračanja migrantov, ne pa na primer, da bi zares lotili odpravljanja vzrokov za migracije, k čemur seveda tudi Evropa, kot neka v smislu nekega novega kolonializma kar krepko prispeva. Po drugi strani si tudi ta novi pakt ne prizadeva za boljšo integracijo beguncev v novih državah. Tako, da sam pakt sam po sebi ni dober, ampak to kar pa predlaga Slovenija in kako zaostruje pa tem slabše. Skratka, pa bom povedala, vam bom navedla konkretne primere, da se ne bomo sprenevedali okrog migracij, kot smo to navajeni. Recimo če se spomnite na desni zelo radi poudarjate, kako je naša ureditev pravzaprav zelo radodarna, kako smo dobri. Spomnite se marca 2018, ko smo v Levici zahtevali nujno sejo glede nezakonitega vračanja prosilcev za mednarodno zaščito. Takrat je šlo konkretno za 38 ljudi, ki so k nam prišli bodisi kot posamezniki, pari ali družine, po legalni poti, ker pravite da bi bila druga zgodba, če bi se ne dogajale ilegalni prehodi meje, ampak če bi se prosilci za azil prijavili in zaprosili za azil.

No pa poglejmo, oni so prišli po legalni poti in so zaprosili za azil in vseh 38 je bilo gladko zavrnjenih, kajti Turčija naj bi bila takrat po naši logiki varna izvorna država. In to ravno v času, ko je v Turčiji vladalo vsesplošno preganjanje Kurdov in tako imenovanih bolenistov, smo mi gladko vseh 38 prosilcev za azil zavrnili, ker naj ne bi izkazali, da bodo doma preganjani, kljub 133 tisoč 257 priprtim, kljub 151 tisoč 967 odpuščenim, to gladko niso bili razlogi, da bi Slovenija prepoznala te ljudi, kot tiste, ki so upravičeni do azila. Kaj se zgodi? Ob doslednem spoštovanju tistega kar piše v predlogu direktive, ne samo da bi mi te ljudi vračali, mi bi jih vrnili v sodelovanju z državo izvora, se pravi da bi jih vrnili direktno v roke tistih, pred katerimi te ljudje bežijo, pred raznimi režimi pred katerimi bežijo in ki jih ogrožajo, celo ogrožajo njihova življenja. Tako, da toliko o solidarnosti o katerih jih je polna usta te Evrope, pa tudi vas, ko govorite, ko se delate dobre, kako pravzaprav v redu postopate in kako so pravzaprav grozni migranti vsega krivi. Pa poglejmo še primere, da bomo na konkretnih primerih raje si predočili kaj se v resnici dogaja, da se ne bomo samo po nekako abstraktno pogovarjali.

Recimo kot sem že prej omenila, večinoma trdite, da k nam ne hodijo begunci, ampak da mejo prestopajo v glavnem ekonomski migranti, ki prihajajo iz držav, kjer niti slučajno ni nikakršne vojne. To so vaši stalni argumenti. Da ni nikogar iz Sirije pravite, kjer je dejanska vojna, ampak da so iz Pakistana, Afganistana, Bangladeša in podobno. Recimo kolega Grims to vedno poudarja, skoraj vedno kadar govori o tem. Pa poglejmo, Pakistan je torej za vaše pojme varna država, kjer ni nobene vojne in Pakistanec torej po vašem ne more biti begunec. Od leta 2004 Amerika konkretneje CIA na območju Pakistana izvaja napade z droni. Na internetu lahko sproti spremljate število civilnih žrtev v Pakistanu. Teroristični napadi so tam izjemno pogosti. Država se poleg tega vse pogosteje sooča z ekstremnimi vremenskimi pojavi in naravnimi katastrofami, ki jih seveda vi, ki ne priznavate podnebnih sprememb itak to za vas ni faktor, k čemur seveda pripomoremo vsi, sploh razvitejše države s svojimi izpusti, da se razumemo.

No, kakorkoli. Celo Ministrstvo za zunanje zadeve na svojih spletnih straneh recimo potencialne potnike, se pravi državljane in državljanke Slovenije opozarja, da naj zaradi varnostnih razmer jim torej odsvetuje vsa ne nujna potovanja tja, vi pa trdite, da so to ekonomski migranti in begunci, če se slučajno kdo, kakšen begunec pojavi kje iz Pakistana. Da ne omenjam Afganistana, kjer je še huje. Recimo Ministrstvo za zunanje zadeve v Afganistan absolutno odsvetuje vsa potovanja, ker je tam situacija pač izredno slaba. Tako, da vojna ni le v Siriji spoštovani, kot se vedno izgovarjate, ampak so trenutno oboroženi konflikti in vojne odvijajo v Afganistanu, v Iraku, Jemnu, Mjanmaru, Somaliji, Etiopiji in Nigeriji, Darfuriju, Sudanu, Maliju, Keniji in še in še bi lahko naštevala. In če k temu še dodamo posledice ekonomskega izčrpavanja, se pravi nekih nekolonialističnih praks, zahodnih držav in če k temu dodamo še podnebne spremembe, ko se dejansko začenjajo migracije zato ker so suše, ker ni več vode, ker ni več hrane, potem pač oprostite dobimo sliko kakršno pač imamo. In zdaj, če se še malo dotaknem načela solidarnosti s katerimi ima Republika Slovenija očitno trenutno zelo velik problem.

Dejstvo je, da so mejne države sicer najbolj na udaru glede skrbi za migrante. Ampak s tem, ko druge države jim druge države odrekajo solidarnost, preko katere bi prevzeli manjši delež migrantov, torej neposredno bi silile mejne države, da zaostrujejo ravnanje na državnih mejah. K temu vi stremite, vi sploh nočete te solidarnosti. Vi hočete obratno. Zakaj? Zato da boste kaj, še bolj zaostrovali ravnanje na državnih mejah? Tako, da resnično no, posledice seveda so pa potem katastrofalne. Potem pa dobimo mrtve v Sredozemskem morju, tudi mrtve v naši reki Kolpi, kjer tragično umirajo begunci, ki želijo prečkati državno mejo. Zdaj jaz ne vem ali se naša vlada tega zaveda, ampak bojim se da se zavedate in da so vam sveta samo življenja belih ljudi, kar lahko praktično vsak teden v vašem strankarskem časopisu samo ironičnim imenom Demokracija gladko preberemo. Tam beremo takšne pamflete in takšne grozljivosti. ¸

Kar se tiče pospešitve, pravite, radi sicer slišimo, da je pospešitev vračanja in zavarovanja zunanjih meja nujno potrebno, da je potrebno tudi odpravljati vzroke zaradi katerih ljudje bežijo od doma, same visoko doneče seveda besede tako na ravni Evropske unije, tudi tukaj jih slišimo. Ampak tega v resnici ne naredite. Teh vzrokov v resnici, kot sem že prej povedala ne odpravljate. Neenakost se v svetu še naprej povečuje, vojni in drugi oboroženi konflikti so posledica teh neenakosti in kot sem že prej omenila borbe za primarne vire, kot so voda, energetski viri in tako naprej.

Zdaj pa da zaključim. Najbolj grozljivo pa je, ko slišiš tukaj, kako je treba braniti trdnjavo Evropa, krščansko trdnjavo Evropa. Papež Frančišek, ki velja za odločnega zagovornika pravic beguncev je v knjigi, ki je izšla novembra lani poudaril, da migracije ne ogrožajo krščanstva, ker tudi to smo že slišali v parlamentu, kako migranti ogrožajo našo krščansko kulturo in našo zgodovino in ne vem kaj vse in je obsodil vse populistične voditelje, ki svoje sovraštvo usmerjajo proti namišljenim sovražnikom, da bi odvrnili pozornost od resničnih težav. To je izjavil in to je zapisal papež Frančišek, vaš papež Frančišek. Se pravi vi, ki se imate za krščanske stranke ste med glavnimi promotorji sovraštva do beguncev, med tistimi, ki ne želite pomagati. In kaj še pravi papež? Citiram: »Zavrniti migranta, ki se bori za preživetje iz strahu za krščansko kulturo je napačno predstavljanje tako krščanstva, kot kulture.« to je poudaril papež v knjigi. Pustite nas sanjati, ki je nastala po pogovoru papeža s britanskim piscem biografij Austinom / nerazumljivo/. Kot je dodal, migracije ne ogrožajo krščanstva, razen v mislih tistih, ki imajo koristi od takih trditev. Saj vas je lepo razgalil, koristi od takšnih trdite. Še je rekel, če slavimo božjo besedo in ne sprejmemo tujcev, ki potrebujejo pomoč niti ne priznamo, da so tudi oni božji otroci. Je to spodbujanje kulture, ki je krščanska le po imenu. To je recimo poročala Francoska tiskovna agencija, da je izjavil papež Frančišek. In v knjigi je tudi poudaril, da ni dopustno zavračati migracije na način, da pustimo več 100 migrantov umreti med nevarnim prečkanjem morja ali puščave. Pred gospodom bomo odgovarjali z vsako od teh žrtev je opozoril vaš papež Frančišek. Obsodil je vse voditelje, ki citiram: »svoje sovraštvo usmerjajo proti namišljenim sovražnikom, da bi odvrnili pozornost od resničnih težav«, kot sem že enkrat uvodoma povedala. »Fantazija nacionalnega populizma v državah s krščansko večino je obramba krščanske civilizacije pred domnevnimi sovražniki, pa naj bo to Islam, Judje, Evropska unija ali Združeni narodi« je bil še oster papež Frančišek.

Tako, da še papež pravi, no v Levici pa to ves čas pravimo in nasprotujemo tovrstni retoriki, tovrstnim manipulacijam, tovrstnemu omalovaževanju in šikaniranju in kriminalizaciji beguncev in pa seveda predlaganim stališčem Republike Slovenije do vseh teh petih uredb o katerih danes govorimo, ki so povezane z migracijami in s kajti, kot sem že povedala, zavzemate se in to je žalostno. Za še ostrejšo in strožjo obravnavo revežev, ki bežijo zato, ker bežijo od tam, kjer so ogrožena v glavnem njihova življenja. Torej še za strožjo obravnavo prosilcev za azil, kot je v predlogih uredb, ki so že same po sebi že itak dovolj sporne. In to je resnično žalostno in to je dno neke humanosti, s čimer se danes soočamo tako v Evropi na žalost, pa v Sloveniji je pač to dno samo še globlje.

Hvala lepa.

Hvala.

K besedi se je javil minister. Prosim.

Ja, hvala lepa.

Zdaj jaz moram reči, da nisem pričakoval, da bom tukaj tudi na, če rečem malo grdo na lekciji verouka. Ampak vseeno. Zdaj očitno govorimo o čisto dveh stvareh gospa Sukičeva. Zdaj mi smo tukaj prišli predstaviti zakonodajne predloge, vi pa govorite čisto o nečem drugem. Torej nihče ni govoril o tem, da ima kdo kaj proti migrantov, nihče ni govoril, o tem da so na svetu begunci, nihče ni govoril o tem, da se družinam ne pomaga in tako naprej. Mi pač vsako tako priliko izrabite za to, da nam podtikate stvari, ki jih enostavno ni. Zdaj najprej bi rekel, da seveda očitno ne razumete koncepta mednarodne zaščite. Rekli ste, prišli so sem uradno in so se prijavili za azil in azila niso dobili. Torej zdaj če vi mislite, da je koncept azila tak, da prideš na mejo, pa rečeš hočem azil, azil dobiš pod tem ne poznate kaj je to azil. Torej vsak, ki želi imeti azil, se individualno obravnava. Vsakega je treba individualno, grdo bom rekel, screenat, prečekerat, od kje prihaja, zakaj prihaja ali je politični begunec, ali beži pred vojno in tako naprej. In to kar govorite vi, prihajajo iz Pakistana, prihajajo iz Afganistana, vsem je treba dati azil, to je nonsense, to je milo rečeno neumnost.

Zdaj te zakonodajni predlogi, ta pakt želi stvari regulirati tako, da bo stvar bolj jasna, bolj razumljiva, da bo povsod enaka. In nenazadnje, oprostite, tudi da bo vstop v Evropsko unijo, tako kot je v vsaki normalni skupnosti reguliran. Da ko boste prišli na mejo, boste prečekirani, boste po vaših namenih povprašani v kolikor ste iz tretjih držav, v kolikor ste upravičeni begune boste prišli v postopek in tako begunski status dobili in to pavšaliziranje, ki ste ga zdaj navedli je po moje, bi rekel malo pod nivojem tega za kar se znotraj Evrope zdaj članice prizadevajo. Zdaj kar se tiče koncepta konsolidarnosti je seveda jasno, da je solidarnost, taka ki vidim jo vi zagovarjate, torej avtomatično bomo sprejemali kar nam bodo dali, pač enostavno s tako solidarnostjo se mi ne strinjamo. In jaz mislim, da to ni nič narobe. To kar je rekel predsednik odbora. Ena od ključnih solidarnosti, ki bi morala v Evropi veljati je solidarnost na EU zunanji politiki. To je ena od ključnih prioritet, ki bi jo mogli izpogajati v tem paktu. Torej ko imamo opravka z ljudmi, ki niso upravičeni do azila in ki jih je potrebno vrniti v tretje države od koder prihajajo, bi bila ključna solidarnost ta, da za to repatriacijo, če temu tako rečem, vrnitev tja, kamor morajo iti, poskrbi EU zunanja služba. Ne pa da imamo v Španiji teh težav pri vračanju Maročanov in Alžircev recimo ni, ker imajo dobre, bi rekel zgodovinske odnose s severnoafriškimi državami ali pa ne vem Danska z neko drugo državo in to bi bila ena od ključnih solidarnosti, če želimo pokazati Evropo kot solidarno državo. In kot zanimivost naj vam povem, tukaj so številke, vi ste seveda govorili o Afganistancih, če se ne motim, pa o Pakistancih, zdaj počasi boste mogli začeti govoriti o drugih ljudeh, pa boste verjetno isto zgodbo prodajali. Torej v letu 2020 je bilo vloženih 3276 prošenj za mednarodno zaščito. 3200. Od teh 3200 gospa Sukičeva jih 80 % ni počakalo, da bi se o tej prošnji odločilo.

Torej očitno niso imeli resnega namena, da želijo azil. Težko bi rekel, da računajo na to, da bodo v Nemčiji azil dobili lažje kot tukaj, bodo pa verjetno lažje dobili službo tam, to se pa strinjam. In o teh 3276 prosilcev za azil, brez decembra, torej december še ni vključen, jih je bilo 1821 iz Maroka. Zdaj najbrž Maroko res ni tako prijetna država kot Slovenija, ampak zdaj če jo pa damo na isti nivo, kot je pa ne vem, neka Sirija pa najbrž ni. 568 jih je bilo iz Afganistana, lahko se strinjamo, da tam ni vse v redu, 485 jih je bilo iz Pakistana in skoraj 340 jih je bilo iz Alžirije. Torej tudi iz države za katero bi težko rekli, da je nevarna država. In mimogrede tisto, kar ste tudi, bi rekel zelo, po moji oceni zelo grdo, verjetno za potrebe javnosti seveda, to razumem, govorila o nekih ljudeh, ki so bili tukaj leta 2018, pa ki smo jih ne prepoznali kot tiste, ki bi bilo potrebno, da bi jim dali azil.

Naj vam povem podatek iz leta 2018. Zdaj govorila ste o nekih 30 ali tako nekako sem slišal. Leta 2018 je bilo iz Slovenije trajno preseljenih, torej dobili so azil 34 sirskih beguncev. Torej niso prišli na mejo, prišli so v Turčijo. Po vseh screeningih, gre seveda za družine, gre za sirske družine in teh 34 sirskih beguncev se je premestilo v Slovenijo. Tukaj so se integrirali, kot vem danes z njimi ni nikakršnih težav, sprejeli so naše navade, našo kulturo, postali so del slovenskega vsakdana, zato je tako posplošeno govorjenje o tem, kako Slovenija ni solidarna, pa kako smo nekoč nekje nekih 20 zavrnili, v bistvu nepošteno. Zakaj tistih 20 ni izpolnjevalo kriterijev za azil jaz ne vem. Vem pa, da se vsakega individualno obravnava. Torej vsakega se individualno obravnava ravno zaradi tega, da se ugotovi ali dejansko izpolnjuje pogoje zato, da ta status pridobi.

In nenazadnje poglejte, mi smo imeli v času jugo vojne, torej po tistih letih, ko smo se Slovenci osamosvojili, krvavo vojno na področju nekdanje Jugoslavije, mislim da nobena država do zdaj, razen Slovenije, glede na število prebivalcev, glede na število ljudi, ki so takrat se k nam zatekli, pretežno so bile seveda družine jasno, ženske, otroci, mladoletni otroci in tako naprej, smo zgodovini že jasno pokazali, da znamo biti solidarni. In ne vem zakaj ne bi tega kazali tudi naprej. Želimo pa in to je po moje povsem legitimen interes vsake od držav, da ustrezno zavarujemo zunanjo mejo, da ustrezno kontroliramo vstope v to Evropsko unijo in da preprečimo, to kar še enkrat povem izigravanje, zlorabljanje inštituta pridobitve azila oziroma begunstva, kajti to ne pomaga nikomur. To ne pomaga ne tistim, ki to počnejo, kot seveda tudi ne državi, ki je konec koncev primarno ustanovljena zato, da ščiti svoj teritorij in pa seveda da ustrezno zavaruje svoje prebivalce.

Hvala.

Hvala.

Gospa Sukič, replika.

Ja, spoštovani minister, jaz prav nič nisem pavšalizirala, pavšalizirate kvečjemu vi. Jaz sem zelo konkretne primere navedla in še enkrat bom povedala. 38 ljudi je bilo zavrnjenih, ker naj bi bil Turčija varna izvorna država in to v času, ko se je na debelo preganjalo Kurde, ko je bilo recimo 133 tisoč 257 priprtih, jaz sem takrat slučajno se zelo pozanimala pred dvema letoma kdo so bili ti ljudje in tem ljudem so grozile razne sankcije v Turčiji in tja jih je pač Slovenija nazaj vrnila. Pika in tukaj se ne bomo več sprenevedali. In to je tisto, kar vi zagovarjate. Kar se pa tiče Afganistana in Pakistana, zanimivo da Ministrstvo za zunanje zadeve odsvetuje nam državljanom in državljankam, da tja potujejo, ampak vi vračate te ljudi, kot češ, da so to neki ekonomski špekulanti. Tako, da ne bi se več, če svojega lastnega papeža ne poslušate, verjamem, da boste mene še manj, ki sem pač iz nekega popolnoma drugega političnega pola in tako da glejte. Žalostno je to, kar se dogaja. Žalostni so ti kvazi argumenti, ki jih navajate in žalostno je to, da ste pozabili vsi skupaj na humanost in jaz nisem nikoli trdila, da je treba vsakomur dati azil. Dejstvo pa je, da pravzaprav nikomur praktično ne date azila, ki zaprosi za to. Ni čudno, da je od tistih, ki ste jih prej navajali 80 % ali koliko šlo naprej poskusiti srečo, ker v Sloveniji pač, razen če me boste s podatki prepričal koliko azilov ste pa pravzaprav red podelili pri tolikih prošnjah. Tako, da lepo vas prosim, no, saj vemo kaj se dogaja in lahko prodajate to meglo kolikor vam paše, mene prepričali ne boste.

Hvala.

Besedo ima gospod Polnar, za njim je gospa Kociper. Gospod Polnar, prosim.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci.

Novi pakt o migracijah in azilu z vsemi, vsaj tako je predvideno usklajenimi inštrumenti v celotnem svežnju je po mojem mnenju odgovor na preizpraševanje lastne nekompetentnosti politike Evropske unije v zvezi z migracijami in azilom v preteklih šestih letih. Izpostavlja dva temeljna smotra. Prvi je celotni pristop k upravljanju migracij in azila, drugi pa je povezovanje s tretjimi državami, kjer Evropska unija zasleduje težnjo po zagotavljanju boljših pogojev za preživetje v tretjih državah. Ali sta ta dva smotra dosegljiva in uresničljiva? Nepristranski opazovalec bi najprej pomislil, da je najmanj čudno, kako bogata Evropa s več kot pol milijarde prebivalcev ne more sprejeti nekaj milijonov migrantov. Problem pa so seveda razlike, jezikovne, religiozne in kulturne. V zadnjih šestih letih se je izkazalo, da vseevropske države hočejo biti tranzitne. Niti ena pa noče biti končni cilj migrantov, zato si velikodušno podajajo ta vroč kostanj. Tisto, kar se je zdaj pokazalo ob sprejemanju tega novega pakta je, da mi dejansko živimo v odkrito ciničnem času, kot države, ki so se nekdaj najbolj borile proti mejam in zidovom, ki so se obvezale, da jih bodo umaknile, zdaj hitijo s postavljanjem ta istih meja in zidov. V zvezi s paktom o migracijah in azilu, mislim da velja omeniti vsaj tri opredeljujoče entitete, ki najbolj zajemajo tisto, kar bi Evropska unija morala storiti, pa vsaj toliko, kot je razvidno iz spremljajočih dokumentov, je malo v dilemi, ali to naj stori, ali tega naj ne stori.

Prvo je dejstvo, da Evropska unija zelo težko sprejema migrante. Pa to ne samo zaradi kulturnih ali pa verskih razlik, marveč tudi zato in predvsem zato, ker nima izkušenj celine, ki bi sprejemala priseljence, tako kot denimo imajo takšne izkušnje Združene države Amerike, Kanada ali pa Avstralija. Evropa je vedno v načelu bila kontinent izseljencev, emigrantov, od Irske na severu, do Grčije na jugu. Ob tem je za južno Evropo nekaj značilnosti; to so nizka in nestabilna gospodarska rast, visoke stopnje brezposelnosti in šibke potrebe po delovni sili, tudi na najskromneje plačanih delih, ki onemogočajo zaposlovanje priseljencev.

Druga pomembna entiteta je, da je Evropska unija v zadnjih letih storila napake, s katerimi je poglobila krizo in ustvarila nestabilnost na svojih zunanjih mejah. Ena od takih napak denimo je bilo nerazumno rušenje režima v Libiji, ki so ga zamenjale plemenske vojne in neobvladljiv kaos, v katerem je popolnoma ukinjena kakršnakoli kontrola nad vsemi mejami te po velikosti sicer zelo velike države. In ravno tu je zadeva, kjer bi se evropski, najodgovornejši evropski politiki morali temeljito preizprašati in morda tudi nekoliko deregulirati lastno ošabnost, zakaj Evropska unija se je znašla v procesu preobrazbe – od izvora stabilnosti do izvoznika političnega in ekonomskega nereda.

Do zdaj je veljalo, da Evropska unija pravzaprav nima nobenega resnega odgovora na migrantsko krizo, da nima niti izdelane strategije, še manj pa dodelanih politik za izvajanje te strategije. Ali bo z novim paktom o migracijah in azilu kaj drugače, to bomo šele videli. Dejstvo pa je, da problem v resnici ni preprost. Edini način, ki lahko pripelje do kakršnekoli razrešitve, je multilateralen pristop. O tem je govora tudi v uredbi, ki jo danes obravnavamo oziroma, ki je v gradivu pod zaporedno številka 1.

Ne sme pa ta multilateralen pristop biti omejen samo na države Evropske unije, ampak mora vključevati vse države iz katerih prihajajo migranti. Tudi tu sta pomembni dve zadevi. Prva je, da tak multilateralen pristop zahteva izjemno velike napore, vložene v koordinacijo med evropskimi, afriškimi in azijskimi državam. In drugo, drugo pa je evropsko soglasje z dejstvom, da bo v prihodnjih desetletjih Evropa morala sprejeti velik priliv prebivalcev tuijih držav, zato, ker tako zahtevajo zakonitosti demografije in predvsem zato, ker tako zahtevajo zakonitosti ekonomske neenakosti. Danes niti eden od teh dveh pogojev ni izpolnjen. Z vsemi nadaljnjimi političnimi improvizacijami se bo problem migracij samo pospeševal.

Osebno mislim, da je teh pet zakonodajnih predlogov, ki so medsebojno tudi povezani in prepleteni, do določene mere tudi odgovor na dosedanje improvizacije. Osebno si želim, da bi ta odgovor vse improvizacije odpravil. Moram pa tudi priznati, da kaj pretirano optimističen pri tem nisem. Vsekakor pa je nekaj, kar je pomembno – Evropska unija začenja reorganizirati lastno organizacijo za spoprijem z migracijami. S temeljnim smotrom zagotoviti uspešnejše in učinkovitejše delovanje. To pa je tisto, kar velja podpreti.

Gospe in gospodje, malo sem pogledal tudi tiste bolj konkretizirane zadeve, ki se tičejo politike migracij v uredbi, ki jo danes obravnavamo pod številko 2 dnevnega reda, oziroma točko 2 dnevnega reda. Govorimo o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah. Tam je, zgolj za ilustracijo to podajam, zabeleženo tudi, da bodo skupna finančna sredstva za podporo izvajanja tega predloga, obsegala malo manj kot 418 milijonov evrov in sicer za celotno večletno finančno perspektivo, to pomeni 418 milijonov za sedem proračunskih let. To je 60 milijonov letno za celotno Evropsko unijo vseh 27-ih držav. Ali je to dovolj, ali je to premalo, si lahko mnenje ustvari vsak sam.

Jaz bi morda kot ilustracijo k temu podal zgolj proračunske odhodke, ki jih je slovenska država imela z Uradom Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, ki je bil ustanovljen sredi leta 2017. V letu 2018 je bila vrednost teh odhodkov 6 milijonov, v letu 2019 6 milijonov in 800 tisoč, v letu oziroma v pravkar minulem letu je bila ocenjena vrednost izdatkov 7 milijonov in 700 tisoč. Zdaj v tekočem letu pa je predviden obseg izdatkov 8 milijonov in 500 tisoč. Če vzamemo za izhodišče leto 2018, ko je celo leto ta urad deloval, so odhodki porastli za 30 odstotkov. Popolnoma jasno je, da bodo ti odhodki tudi še rasti. Prav je tako. Mislim pa, da je edino sporočilo tega vsega, da bomo v prihodnosti tako kot do zdaj se morali bolj kot ne zanašati na lastne moči, na lastne vire materialne, finančne in človeške.

Hvala lepa.