Spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni gostje, lep pozdrav! Začenjam 26. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Obveščam vas, da se je za današnjo sejo opravičil član odbora Branko Simonovič. Imamo pa dve pooblastili, in sicer, poslanko Violeto Tomić nadomešča Nataša Sukič in Bojana Podkrajška nadomešča Janez Moškrič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Kaj Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, ki jo namerava sprejeti Vlada, pomeni za slovenske gozdove. Ker do začetka seje nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – KAJ UREDBA O VAROVALNIH GOZDOVIH IN GOZDOVIH S POSEBNIM NAMENOM, KI JO NAMERAVA SPREJETI VLADA, POMENI ZA SLOVENSKE GOZDOVE.

Poslanska skupina Socialnih demokratov je dne 30. 3. 2021 vložila zahtevo za sklic nujne seje odbora z navedeno točko dnevnega reda.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli zahtevo Poslanske skupine Socialnih demokratov, s predlogoma sklepov, ki naj bi ju odbor sprejel.

Na sejo smo vabili: Poslansko skupino Socialnih demokratov, predlagatelja zahteve, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavod za gozdove, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani ter Umanotero, slovensko fundacijo za trajnostni razvoj.

Začenjamo razpravo. Najprej dajem besedo predstavniku predlagatelja, gospodu Predragu Bakoviću.

Predsednik, hvala lepa za besedo.

Spoštovani minister, spoštovani državni sekretar, spoštovani ostali vabljeni gostje, spoštovane kolegice in kolegi!

Slovenija se lahko pohvali ali morda, če sem malce ironičen, se je do sedaj lahko pohvalila z bogato dediščino varovanja gozdov in skrbnega gospodarjenja. Prvi zapisi o varstvu gozdov na našem območju izvirajo iz leta 1892, ko je gospod Leopold Hufnagel v gozdno-gospodarskem načrtu za Kočevsko izvzel nekatera območja in se je določilo, da se ta območja prepustijo naravi in da se v teh območjih ne gospodari. Nato je o zaščiti gozda pred surovimi, bom rekel, gospodarskimi posegi, takrat splošno razširjenimi goloseki oziroma o sonaravnem in trajnostnem gospodarjenju z gozdovi govoril in pisal v svojih delih tudi inženir gozdarstva, gospod Franjo Pahernik, in to svoje znanje je kot poslanec večkrat predstavil tudi Skupščini Združenega kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tudi po drugi svetovni vojni je ideja o zaščiti in raziskavah posebnih zaščitenih območij razvijal prof. Dušan Mlinšek in pri tem se je skozi čas do danes oblikovalo oziroma vzpostavilo mrežo 171 gozdnih rezervatov na območju celotne Slovenije. Danes ta delež predstavlja okoli 9 tisoč 500 hektarjev oziroma 0,8 % vseh gozdov.

Kaj sploh so gozdni rezervati? Naj mi bo oproščeno, ker sem bolj kot ne laik na tem področju, če morda kakšne besede ne bom pravilno povedal; gotovo so tu tudi strokovnjaki, ki bodo lahko potem potrdili ali pa ovrgli te moje trditve. Pri gozdnih rezervatih gre nekako za naravne gozdove, ki so prepuščeni naravnemu razvoju in bodo iz njih nekoč v prihodnosti nastali pragozdovi. Tako imenovani pragozdovi oziroma, bolje rečeno, pragozdni ostanki, kot se stroka izraža, pa so danes naravna oblika gozdne vegetacije, ki se razvija sama brez posrednega ali neposrednega vpliva človeka na to, in teh je 14. V omenjenih gozdnih rezervatih so bile vzpostavljene številne trajne raziskovalne platforme, na katerih se danes proučuje razvoj ekosistemov in ekosistemskih funkcij gozda ter vplive podnebnih sprememb nanje. In ti gozdni rezervati so izjemno pomembni, kajti raziskave le-teh dajejo vpogled v delovanje in razvoj gozdnih sestojev, iz katerih se črpa znanje in se ga vpeljuje v gospodarjenje z gozdovi. Zaradi tega je gospodarjenje z gozdovi sonaravno. Ravno zato se je ohranjanje pragozdov in gozdnih rezervatov in snovanje novih gozdnih rezervatov ravno zato je to tudi tako pomembno. Če bomo uničili rezervate in pragozdne ostanek ali jih bomo ogrožali bomo s časoma uničili in ogrožali tudi gospodarske gozdove, saj se ne bomo imeli od kje več učiti. Skladno z ugotovitvami raziskav na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete tam svoje študente in diplomate vse skozi izobražujejo o pomenu trajnostnega in sonaravnega gospodarjenja ter spoštovanja ekosistemskih in pa ekoloških funkcij gozda. Seveda moram najprej poudariti, da sta bila v juliju 2017 med Unescovo naravno dediščino razglašena tudi dva pragozdna ostanka, in sicer eden je Kočevski rog, drugi je Snežnik Hidrolce, kjer gre za bukove sestoje, kjer so bili prvobitni gozdovi v osrčju dobro ohranjenih gozdov in tako je ta seznam svetovne dediščine za Slovenijo pomembno priznanje. Obenem pa je tudi zaveza, da za prihodnje za prihodnjo varstvo rezervatov in pa za vso tradicijo, ki se je v Sloveniji pravzaprav začela že v 19. stoletju. Zakaj to govorim? In zakaj pravzaprav danes ta seja? Zato, ker se je v medresorskem usklajevanju pojavil predlog uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o varovalnih(?) gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. In v njej so določbe, ki nekako, po moji skromni oceni in tudi po oceni strokovnjakov, so milo rečeno sporna ali pa nedopustne. V kolikor bo taka uredba sprejeta bodo zadnji koščki prvobitne slovenske narave prepuščeni na milost in nemilost vsakokratni politiki, ekonomskim interesom in interesom vplivnih posameznikov in vplivnih organizacij.

Kot lahko vidimo iz te uredbe, ta uredba določa, da ministrstvo z njo želi zagotoviti ukrepe za prepričevanja širjenja podlubnikov iz gozdnih rezervatov v večnamenske gozdove, najpogosteje v gospodarske gozdove. Ker so gozdni rezervati prepuščeni naravnemu razvoju so dovzetni seveda za podlubnike in ko se v tem gozdnem rezervatu pojavijo se širijo v sosednje večnamenske gozdove, kjer povzročajo ekonomsko in ekološko škodo. In ta uredba naj bi omogočila izvedbo preventivnih varstvenih del v gozdnih rezervatih samih z namenom preprečevanja širjenja podlubnikov v te okoliške gozdove. Zavod za gozdove naj bi spremljal stanje podlubnikov tem gozdne rezervatu in v kolikor bi se ti prenamnožili bi potem začeli veljati določeni ukrepi, in sicer povečalo bi se število kontrolnih pasti, lastnikov gozdnega rezervata pa bi se z odločbo določilo izvedbo preventivnih varstvenih del. To bi se dogajalo v pasu, ki je od roba gozdnega rezervata v notranjost, se pravi v samem teritoriju, ki je gozdni rezervat, bi bo bilo v pasu sto metrov. In uredba tudi predvideva, da bi se v tem pasu podrlo posamezna drevesa, sedaj koliko je tega bo povedala verjetno stroka, in to z namenom lovljenja podlubnikov, torej gre za tako imenovana lovna drevesa, katera bi se, seveda, ob naselitvi teh podlubnikov potem obelilo. To bi se potem uničilo s kurjenjem drevesa oziroma ta debla bi pa ostala na kraju samem in bila prepuščena nekemu naravnemu razkroju. Če lastnik tega ne bi storil, potem seveda Zavod za gozdove izvršitev doseže na podlagi izvršbe in pa določeno je tudi še, da se sredstva za to krijejo iz proračuna.

Zakaj je to sporno? Bistvena značilnost gozdnih rezervatov po katerih se ločijo od vseh drugih gozdov je namreč ta, kar sem že prej povedal, da so v celoti brez izjeme in brez kakršnihkoli neposrednih vplivov človeka prepuščeni naravnemu razvoju. Predlagana uredba pa dopušča neposredne človekove ukrepe s katerimi se izničuje glavna značilnost in namen teh gozdnih rezervatov.(Nadaljevanj) Na to opozarjajo tudi na oddelku za gozdarstvo in obnovljive vire biotehniške fakultete. Jaz sicer ne vem ali so danes prisotni tukaj z nami. Me veseli, gotovo bodo povedali tudi kaj več. Iz medijev pa smo lahko razbrali, da predlani uredbi nasprotujejo, kajti njeno sprejetje bi pomenilo možnost poseganja v naše pragozdne rezervate, seveda tudi ostale, ne samo pragozdne ostanke, ampak tudi ostale gozdne rezervate, kar je nesprejemljivo in seveda v nasprotju s številnimi zakonskimi določili. Takšno poseganje bi pomenilo izničevanje dolgoletnega truda številnih gozdarskih in naravovarstvenih strokovnjakov po ohranitvi še zadnjih ostankov prakrajine pri nas. Sprejetje uredbe bi pomenilo bistveno znižanje standardov varovanja gozdnih rezervatov, s tem seveda tudi varovanja narave na ravni celotne države Slovenije. Poseganje v gozdne rezervate prekinja pravzaprav večstoletne procese v gozdu in z vidika našega dojemanja časa, nepovratno spreminja njihove temeljne značilnosti. Bistvena značilnost gozdnih rezervatov po katerih se loči od vseh drugih gozdov je namreč v tem, da so v celoti brez izjem in brez kakršnihkoli neposrednih ali posrednih vplivov človeka prepuščeni naravnemu razvoju. Ta predlagana uredba pa seveda dopušča neposredne človekove ukrepe. Opozarjajo tudi, da je večina gozdnih rezervatov v Slovenijo razmeroma majhnih, da če bi opredelili te stometrske pasove, potem pomeni, da bi se iz sistema v celoti izročilo najmanj 10 % vseh gozdnih rezervatov in seveda potem se tudi ustrezno zmanjša povprečen rezervat iz sedanje površine na manjšo, kar je seveda nedopustno. Tudi Zavod za gozdove opozarja, da je gozdnih rezervatov v katerih se zaradi dreves sestave lahko razvijajo bolezni oziroma prenamnožijo škodljivci, ki bi seveda lahko ogrožali bližnje gospodarske gozdove, v Sloveniji je relativno malo. Pomembno je, da gozdarska stroka in politika najdejo primeren način, da se take škode preprečijo. Strokovnjaki povedo, da podlubnik ni samo škodljivec, v pragozdu igra neko pomembno funkcijo in sicer, ker je pragozd prepuščen naravnemu razvoju brez človekovega vplivanja in ni statični, pravijo, pač pa dinamični ekosistem v katerem se spremembe dogajajo ves ča in to nenehno. In tako so spremembe kot del naravnega razvoja gozda tudi napadi podlubnikov in pragozd tam kjer se drevesa posušijo, nikakor ni uničen, pač pa samo spremeni svojo podobo in razvojno fazo, saj se bo začel takoj pomlajevati in še vedno bo pragozd. Spremljanje in raziskovanje te dinamike pa je med najpomembnejšimi razlogi za njihovo ohranjanje. Ko v ta proces začne posegati človek, je naravne dinamika konec in tak gozd pač ni več pragozd. In če bomo dopustili poseganje v razvoj gozdnih rezervatov, bodo rezervati v svojem bistvu izginili, določeni problemi povezani z zdravjem gospodarskih gozdov v okolici rezervatov pa bodo ostali in ti problemi so namreč v prvi fazi primarna posledica podnebnih sprememb in šele kot sekundarna posledica prisotnih teh škodljivih organizmov. In naloga gozdarstva pa je, da razvije način gospodarjenja, ki bodo izboljšali odpornost in sposobnost okrevanja gozda in ravno na gozdnih rezervatih se stroka uči in ugotavlja te zakonitosti in sonaravno upravljanje. Seveda na napačen pristop k reševanju te problematike opozarjajo tudi okoljevarstvene organizacije, pravijo da predlagana sprememba uredbe je nesprejemljiva in pozivajo pristojne k oblikovanju takšnih ukrepov varstva gozdov pred podlubniki, ki ne bodo ogrozili narave in že v že tako skromni mreži gozdnih rezervatov. Pravijo, da pragozdni ostanki niso odmaknjeni in pozabljeni koščki narave, temveč izjemni rezultat spoštovanja slovenske tradicije sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. So tudi Unescova naravna dediščina zaščiteni in tudi z Alpsko konvencijo po resoluciji o nacionalnem gozdnem programu je gozd v Republiki Sloveniji simbol prepoznavnosti države in njenega odnosa do trajnostnega razvoja, zato je rešitev z ekonomsko škodo lastnikov gozdov treba poiskati premišljeno, strokovno in vključujoče. Tudi evropske smernice za varstvo narave, ki dajejo velik pomen ohranjanju pragozdov. V strategiji Evropske unije za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je ena izmed ključnih sprejetih zavez, da je potrebno strogo zavarovati vsaj tretjino zavarovanih območjih v Evropski uniji, vključno z vsemi preostalimi gozdovi in staroraslimi gozdovi v uniji. K temu skupnemu načrtu za obnovo evropske narave v korist človeštvu o podnebju in planetu je dala soglasje tudi Slovenija, ki pa zdaj ubira povsem drugačno pot. Strokovnjaki tudi pravijo, da v Sloveniji bi morali narediti vse, da povečamo površino gozdnih rezervatov, namesto, da s predlaganimi ukrepi ogrožamo obstoječe. V Državnem zboru smo sprejeli resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030. V njem je kot eden izmed ključnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti v program in načrtih za gospodarjenje z gozdovi naveden ukrep razglasiti gozdne rezervate, ki bodo služili namenom varstva biotske raznovrstnosti. Z uvedbo sprememb, ki jih predvideva ta sprememba o kateri danes govorimo, pa vlada pristaja na sporne posege v obstoječih gozdnih rezervatih, ki predstavljajo nekako neposredno ogroženost te biotski raznovrstnosti. Torej s tega mojega malo daljšega uvoda je moč razbrati, da uredba poskuša uvesti izjemno škodljive in nevarne prakse, kateri nasprotujejo vsi, razen vlada. Nasprotuje tako obstoječa evropska, kot domača zakonodaja, eminentni strokovnjaki, tako domači, kot tuji, strokovnjaki iz zavoda za gozdove, strokovnjaki biotehniške fakultete, tudi strokovnjaki v SIDG-ju, okoljevarstvene organizacije in ostala strokovna in laična javnost. Zato v zahtevi za sklic seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlagam sprejem dveh sklepov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju oziroma ob zaključku. Gotovo pa bodo o tem spregovorili tudi vabljeni gostje in seveda tudi poslanke in poslanci.

Hvala lepa za enkrat.

Hvala tudi vam.

Besedo dajem ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Podgoršek, izvolite.

Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje.

Dovolite mi nekaj misli. Ključen namen te spremembe uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom je, kot je že tudi predlagatelj oziroma gospod Baković omenil zamejitev širjenja podlubnikov iz varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom, pač jim enostavno rečemo rezervatov, da se bomo lažje pogovarjali, v okoliške gozdove. Predlagali smo minimalne posege, posege, kateri so poznani že tudi v nekaterih drugih državah evropske unije. Po mojih informacijah na Bavarskem, v Švici in še kje. Torej posege, kjer bi omogočali v tem varovalnem pasu, znotraj teh rezervatov, prvič, intenzivno spremljanje s feromoni, drugič, dodajanje dodatnih vab, če je / nerazumljivo/ in kot skrajni ukrep zgolj podiranje nekaj dreves. Še enkrat, to bo seveda presodilo, po našem predlogu bi presodila stroka po našem predlog za namena, da se ulovijo podlubniki, torej s tem žlebičanjem in tako naprej, da se podlubniki ulovijo in se potem tudi prepreči nadaljnje širjenje iz rezervatov v gospodarske sosednje gozdove. Praktično se iz gozda ne bi nič odpeljalo, vse ostane v gozdu, tudi v teh rezervatih in ne gre za nikakor za nobeno gospodarsko funkcijo ali pa predlog, da bi začeli gospodariti s temi gozdovi, daleč od tega. Zdaj v gradivih, ki smo ga dobili je bilo tudi zapisano, da to dokazuje slab odnos vlade do slovenskih gozdov. Jaz temu absolutno nasprotujem. Torej jaz trdim, da obstoječa vlada ali pa tudi naš resor, ki je odgovoren za področje gozdarstva, dobro skrbimo za slovenske gozdove, da z najboljšimi možnostmi iščemo rešitve za investicije, za obnavljanje gozdov, za sanacijo po ujmah, vlaganju v infrastrukturo, gozdno infrastrukturo, v opremo za varno delo v gozdu, do primarne predelave lesa. Sredstev v ta namen je več, kot je povpraševanja in zato smo tudi za, da / nerazumljivo/ Programa razvoja podeželja celo en del sredstev, v bojazni, da bi nam sicer ostala na evropskem parketu, prenesli na druge ukrepe, kjer je povpraševanje veliko oziroma večje, kot pa v tem gozdarskem delu.

In zato, na nek način, ravno tako težko pristanem na to, da danes že poslušamo očitke o tem slabem odnosu Vlade do slovenskih gozdov, kajti, kot kaže je to tema, o kateri ne bi smeli niti spregovorit. Ta uredba je šele v javni razpravi oziroma se je 1. aprila zaključila javna razprava. Danes smo 12. aprila – ali katerega že – in kot kaže, se o teh zadevah v Sloveniji niti pogovarjat ne bi smeli. Namen javne razprave je bil ravno to, da iščemo optimalne rešitve za posamezne primere. Mi vemo, da smo, ko sem prišel na to ministrstvo, verjetno, en prvih sestankov je bil namenjen točno tej vsebini, rezervatu Polšak, kjer smo imeli pobudo lokalne skupnosti, lastnika sosednih zemljišč, da najdemo rešitev.

Na ta rezervat je hodila vsa slovenska stroka; fakulteta, zavod, inštitut, tudi mi, na ministrstvu, iskat rešitve. Dve leti in pol je od takrat preteklo in je nimamo, danes pa berem pobude o tem, kako bi reševali vsak problem od problema do problema, kar naenkrat, čez noč, ob dejstvu, da 2 leti in pol nismo našli rešitve, ker če bi jo, ta uredba danes ne bi bila tukaj. Niti kot predlog. In zato menim, da vsaj z mojega zornega kota, običajno nisem nastrojen proti takšnim razpravam, kot je danes tukaj, ampak, menim, da je to tema, o kateri se moramo pogovarjat in zame je nedopustno, da, kot kaže, te teme ne bi smeli niti odpret.

Stroka predlaga različne rešitve, pa vendarle, ko berem tudi iz medijev in tako naprej, to isto stroko, zakaj nasprotuje tej uredbi, mislim, da je tudi na mestu nekaj vprašanj, ki jih ravno tako stroka postavlja samemu sebi. Ali morda ni tudi ta stroka kriva za prerazmnožitev podlubnikov, danes, v slovenskih gozdovih? Pa ne današnja, da se razumemo. Tista, ki je pred 50 leti poskrbela za takšno sestavo gozdov, kot jo imamo danes. Torej, marsikje preveč smreke, ki je na neustreznih rastiščih. Morda način gospodarjenja? Morda imamo napačen ali pa neustrezen način gospodarjenja, se ne znamo odzivat, čeprav mislim, da se znamo, ker smo lahko vzor stroke v celi Evropi ali širše, zato ne govorim, da je stroka slaba.

Ampak vendarle, ali smo morda razglasili rezervate na neustreznih rastiščih, zlasti rezervate s sloji smreke? Drži, v Sloveniji imamo, bom zdaj pogledal, 171 rezervatov, na 9 tisoč 400, slabih 9 tisoč 500 hektarjih, kar je gospod Baković že pravilno ugotovil. Od tega jih je 27 takšnih, ki ima 50 ali več, 50 procentni ali večji, delež smreke, v svojem sestoju. Imamo pa nekaj takšnih, kajne, 50 rezervatov, ki nimajo niti enega, ki imajo praktično nič smreke. To so bukovi sestoji, kot ste že ugotovili in tako naprej.

Torej, bolj kot ne govorimo o teh 27 rezervatih, ki so tisti, katerih bi se ta sprememba sploh dotikala in, še vedno menim, da bo morala stroka poiskat načine reševanja teh težav. Zakaj? Zato ker, veste, ko se pogovarjamo o tej današnji temi, sem malo zmeden v tem duhu da, ko se pogovarjamo o, na drugih sejah ali pa preteklih sejah, ko smo se pogovarjali, o tako imenovanem zelenem poročilu, torej poročilu o kmetijstvu v zadnjem letu, se vedno pogovarjamo o tem, kaj vse moramo naredit, da bomo zaščitil slovenskega kmeta, da bomo zaščitil obstoj tega slovenskega kmeta, na mešanih kmetijah, takšnih, kot jih imamo. Vsaka ali pa večino slovenskih kmetij, ima malo kmetijskih zemljišč in malo gozdnih zemljišč in nekatera zemljišča mejijo tudi na rezervate.

Verjamem, da vsi našteti, ko ste jih gospod Baković naštel, ne podpirajo spremembe te uredbe, vendar, če bi vprašal Zvezo lastnikov gozdov, Kmetijsko gozdarsko zbornico, pa verjetno lastnike kmete, ki od tega gozda živijo, pa bi verjetno to spremembo podprli, ker to pomeni varovanje njihove zasebne lastnine, ker, jaz se strinjam in predlog stroke je, da bi šli namesto v notranjem pasu iskati rešitve v zunanjem pasu, okej, lahko gremo, ampak tam nekdo gospodari s tem gozdom, od tega ta kmetija morda živi, od tega bo morda ta kmetija propadla ali ne bo. In zakaj o tem govorim? Zato, ker je tudi ideja, da damo izplačilo odškodnin. Tudi odškodnine, se strinjam, za proračun ne predstavljajo ne vem kakšen problem. Ampak ali vemo zakaj imajo slovenske kmetije gozdove? Gozd je za slovenskega kmeta isto kot banka za podjetnika. Ko mu je hudo gre v gozd in poseka, da se reši finančnih težav, ko gradi gre v gozd zato, da si poseka to grušt in kar zraven paše. Torej, odškodnina je dobrodošla, se strinjam, ne dosega pa namena zakaj gozdove imamo kot zasebniki, kot lastniki teh gozdov ali pa imajo, saj je vseeno. In zato vendarle menim, da je duhu tega širšega sistemskega pristopa v smislu tudi reševanja slovenskih kmetij, ki jih vedno postavljamo v prvo varstveno funkcijo, ki jih vedno, se vsi pogovarjamo o tem kako bomo te kmetije obdržali, jih pa danes, kot kaže zanemarjamo. In to je zame malo nesprejemljivo. Ker za slovenske kmetije je pomembno, da imajo pogoje tudi gozdove vitalne in gospodarske, da jih ne ogrožamo z drugimi vplivi in tako naprej, da tam lahko delamo. In si upam na glas trditi, da se tudi danes dokazuje komu je res mar za slovenskega kmeta in kot tudi na raznih medmrežjih prebiramo številne tudi nekatere druge organizacije in politične stranke, ko nasprotujejo temu, istočasno pa govorijo, da so zagovorniki slovenskega kmeta. S tem vendarle nekatere slovenske kmetije, meni je zelo žal, spravljamo v neugoden položaj. Pa vem, da je samo 0,8 %, 0,9 % gozdov rezervatov, da, zelo malo jih je, ampak, če se borimo za vsako slovensko kmetijo na vsakem tem odboru, potem se dajmo tudi danes. Sicer pa vidimo, da je zadeva bistveno bolj kompleksna kot je zgolj varovanje nekih rezervatov.

Sam sem tudi strokovnjak, vedno se identificiram predvsem kot strokovnjak ne kot politik in se mi tudi danes pozna, če bi bil politik bi verjetno drugače naslavljal to debato, zato osebno zaupam slovenski stroki, je priznana v Evropi, je priznana po svetu, zagotavlja trajnostno večnamensko sonaravno gospodarjenje s slovenskimi gozdovi, kar nam v bistvu zavida večji del sveta. Tudi v času ujm moramo čestitati slovenski stroki, od leta 2014 naprej je slovenska stroka, gozdarska stroka mislim, da odigrala izjemno pomembno nalogo in zato je tudi tukaj že dve leti in pol prosimo naj nam pomagajo najti rešitev, tudi tukaj v teh primerih in verjamem, da jo bomo našli, prepričan sem, da jo bomo našli. In zato že zdaj lahko povem, da smo po zaključku javne razprave imeli prejšnji teden v četrtek, 8. aprila - katerega je že bilo – ja, tako, smo imeli že sestanek na podlagi katerega z vsemi, ki so dali v javni razpravi pripombe in na podlagi katerega smo prišli do nekih mislim, da konsenzualno sprejetih rešitev. Pa dovolite mi samo še eno misel vseeno iz preteklosti. Veste, težko je iskati rešitve za tako kompleksna vprašanja kot ga imamo danes, jaz se s tem čisto globoko strinjam in tudi ko govorimo kdo vse nasprotuje in kdo vse ne nasprotuje. Pa bom prebral tukaj en del mojega opomnika. Leta 2018 oziroma 2020 je oziroma ne leta 2020 novembra, ko smo bili na ogledu tega rezervata Polšak, je gospod Krajčič iz zavoda za gozdove Slovenije predstavil možne ukrepe zatiranja podlubnikov, katere je v svoji ekspertizi iz leta 2018 in 2020 predlagala biotehniška fakulteta. Ekspertiza poudarja kot možen ukrep žlebljenje ter postavitev kontrolnih lovnih pasti znotraj rezervata v robnem pasu, saj se po njegovem mnenju na podlagi uredbe o / nerazumljivo/ javna gozdarska služba lahko izvaja tudi v rezervatu. Vsi poznamo dr. Krajčiča, vemo kje je zaposlen, poznamo njegovo strokovnost in tudi to so predlogi Zavoda za gozdove mimogrede. Zdaj pa da se ne bomo predolgo časa lovili okrog rešitev. Omenil sem, da 8. aprila smo imeli sestanek s predstavniki Ministrstva za okolje in prostor, biotehniške fakultete, Gozdarskega inštituta, Zavod za gozdove, Zavod RS za varstvo narave, kmetijsko gozdarska zbornica, Zveza lastnikov gozdov, Sindikat kmetov, lastnik rezervata Poljšak, Združenje Prosilva Slovenije, nevladne organizacija, Plan B DOPPS in tako naprej, ne bom našteval. Zelo širok sestanek na katerem smo dogovorili sledeče. Da nemudoma začnemo izvajati raziskave glede primernih in učinkovitih metod preprečevanja širjenje podlubnikov iz gozdnih rezervatov v gospodarske gozdove, s poudarkov na novih, še nepreizkušenih metodah, kot je žlebljenje in sicer v pasu med gozdnim rezervatom Poljšak in gospodarskimi gozdovi, ki so v zasebni lasti tamkajšnjih kmetov. Naj omenim, da na sliki lahko, pa verjetno poznate, tisti, ki poznate rezervat Poljšak, vidimo da je v enem delu ravno, pri istem lastniku dosežem ta približno 100 metrski odmik od meje njegove parcele, do meje rezervata. In v tem delu se bo izvajala ta aktivnost, zato da lahko preučimo kaj lahko naredimo v tem delu. V raziskavi bodo sodelovale vse gozdarske inštitucije, biotehniška fakulteta, gozdarski inštitut, Zavod za gozdove in inštitucija s področja varstva narave, predvsem zavod Republike Slovenije za varstvo narave, kot tudi lastniki gozdov in lokalna skupnost, ki je od nas zahtevala in pričakovala rešitev, konkretno v tem primeru. Stroške tega dela in raziskave krije Ministrstvo za kmetijstvo, torej to ne bo bremenilo lastnika tega gozdnega rezervata, ki mimogrede ni Republika Slovenija in do konca letošnjega leta prekinemo razpravo okrog spremembe uredbe o varovanih gozdovih in gozdov s posebnim namenom.

Dokler stroka ne odgovori na nekaj ključnih vprašanj, nam pomaga poiskati rešitve, kako lahko zamejiti širjenje podlubnikov iz rezervatov v sosednje gospodarske gozdove. Kajti mislim, da je prav, da se tudi danes zavedamo, da od teh sosednjih gozdov okrog rezervata, nekatere kmetije živijo in so življenjsko odvisno. Zato je pomembno, da najdemo rešitve, ki bodo prvič varovale varovalne gozdove in drugič varovale tudi gozdove sosednjih parcel, kjer so gospodarski gozdovi. To je v bistvu zdaj bi rezultat tega zadnjega sestanka, na katerem mislim da so bili prisotni tudi večina tukaj prisotnih gostov in jaz menim, da je smer, ki nakazuje pravo pot, torej ne trmoglavimo v neko spremembo uredbe samo zato, da bi jo na hitro spreminjali, s tem se strinja tudi lastnik rezervata in tistega gospodarskega gozda na tistem mejnem pasu, s tem se strinjamo tudi mi, kot financerji, plačniki tega in zato začasno, če bomo pa našli trajne rešitve, pa trajno umikamo to uredbo. Ampak ta uredba je bila, verjemite mi, klic v sili, ker že dve leti in pol našli strokovne rešitve. In od nas je občina, ki je lastnik zemljišč, lastnik rezervata, zahteval ukrepanje in verjetno grozil s tožbo, če tega ne bi naredili. Zelo verjetno bi državo stalo kar precej, če bi do nekih tožb prišlo. Zato menim, da je ta predlog, ki ga je skupina na podlagi javne razprave naredila umesten, pomemben, potreben za ta korak, da stroka pomaga poiskati rešitve, s tem da zdaj vemo, časa imamo do konca leta, ne več še dve leti in pol, kar si pa verjetno nihče ne želi. Torej imamo še celo rastno sezono, marsikaj lahko naredimo. V tem rezervatu, kot sem že prej omenil, Poljšak je prisoten podlubnik in tukaj obstaja nevarnost, da bi se ta podlubnik širil ven iz tega rezervata v okoliške gozdove.

Hvala lepa.

Minister hvala.

Predlagatelj boste dobili besedo, ko končajo s predstavitvami ostali gostje v skladu s Poslovnikom. Torej besedo bom dal še ostalim vabljenim, vas pa prosim, da v skladu s parlamentarno prakso svoja razmišljanja strnete nekje na pet do šest minut. Sprašujem, če želi besedo predstavnik Zavoda za gozdove… Ne želi?

Ja. Tukaj.

Želi.

Gospod Logar, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Na Zavodu za gozdove Slovenije se zavedamo, da je v primeru rezervata Poljšak potrebno upoštevati in obravnavati obe plati problema, in sicer, kot prvo, s svojimi aktivnostmi ne smemo vplivati na naravni razvoj samega gozdnega rezervata, ker gozdni rezervati so bili, bom rekel, ustanovljeni, razglašeni, prav s tem namenom, da se omogoči naravni razvoj, brez poseganja, po drugi strani se pa seveda zavedamo težavne situacije, tudi v ekonomskem smislu, za nekatere hribovske in pa gorske kmetije, ki mejijo na te rezervate in seveda, ki imajo v lasti gozdove, z večjim deležem smreke.

Kot je že omenil gospod minister, je od 171 rezervatov, 27 takih, ki imajo v lesni zalogi 50 % ali več smreke. Ta površina znaša tisoč 437 hektarjev. Seveda, relativni delež teh gozdov, v primerjavi s celotno površino slovenskih gozdov, je majhen, ampak, če se pa postavite v vlogo teh lastnikov gozdov, ki nič krivi, bom rekel, so dobili napad podlubnikov, iz tega rezervata, je pa potem ta situacija drugačna.

Tako da, na že omenjenem sestanku 8. 4., smo se poenotili, da je potrebno naredit raziskavo, ekspertizo, glede novih ukrepov, ki se predlagajo. En od teh je žlebljenje, uporablja se že v tujini, ampak na naših tleh ta ukrep še ni bil preizkušen in tudi mi, na Zavodu za gozdove, nimamo, bom rekel, izkušenj z zatiralnimi ukrepi v rezervatih ali pa tudi na njihovem obrobju, zato smo ta, bom rekel, predlog takoj podprli, da se izven rezervata, v neposrednem pasu, se pravi, na zemljiščih lastnika, opravi ta raziskava in to čim prej, da poskušamo potem ta napad podlubnikov, v več namenske gozdove, zajeziti.

Tako da, se s temi predlaganimi ukrepi z zadnjega sestanka zelo strinjamo in seveda bomo, kot javna gozdarska služba, tudi sodelovali pri njihovi uresničitvi, izvajali bomo monitoring, ker pa nismo raziskovalna organizacija, pa ne bomo nosilec te raziskave, ampak »suport«.

Hvala lepa za besedo.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnik Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave? (Da.)

Gospod Žitnik, izvolite.

Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani minister in sodelavci, spoštovani poslanke in poslanci, drugi gostje. (Denis Žitnik, Zavod za varstvo narave).

Na zavodu pozdravljamo to javno razpravo. Konec koncev, smo bili v bistvu že dosti zgodaj vključeni v problematiko v gozdnem rezervatu Poljšak. Všeč mi je, v katero smer je šla ta razprava oziroma, da se je vključilo tudi širši krog deležnikov, tudi lastnike seveda. Po našem mnenju seveda stroka mora in pa, kakor danes vidimo, lahko ponudi neke rešitve, glede te problematike v gozdnih rezervatih, seveda v sodelovanju z ostalimi(?) deležniki.

Morda naj v uvodu pojasnim, da smo na našem zavodu pri pripravi pripomb na predlagano spremembo uredbe, naše pripombe oziroma mnenje naslovili na Ministrstvo za okolje in prostor. Konec koncev se tukaj pogovarjamo o spremembi gozdarskega predpisa, pristojnost Zavoda za varstvo narave je pa seveda na področju varstva narave. Vseeno smo mi v našem strokovnem mnenju opozorili, da bi izvedba varstvenih ukrepov, ki so bile predvidene v uredbi, brez neke ustrezne predhodne presoje, bistveno lahko vplivala na ohranjanje narave. Na območjih, ki imajo na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, smo takšna ravnanja ocenili kot neustrezna. Na zavarovanih območjih, kjer pa varstveni režimi prepovedujejo poseganje, pa bi bila izvedba varstvenih ukrepov tudi v nasprotju z naravovarstveno zakonodajo. Prav tako opozarjamo, kar je tudi predlagatelj že danes izpostavil, da predmetni predpis ni usklajen z nekaterimi strateškimi dokumenti s področja ohranjanja narave in pa gozdarstva, ki so bili sprejeti tako na državni, kot na evropski ravni. Izpostavil bi morda poseganje v zavarovana območja, ki je v aktih o zavarovanju določen varstveni režim, ki prepoveduje poseganje na tista območja. Se pravi danes se pogovarjamo o predpisih s področja gozdarstva, moramo pa vedeti, da v veliko teh gozdnih rezervatih veljajo tudi naravovarstveni predpisi, ki prepovedujejo kakršnekoli posege v teh rezervatih in to recimo v tej uredbi ni bilo nekako upoštevano in seveda bi lahko prišli, bom rekel v situacijo, ko bi gozdarski inšpektor za neizvedbo varstvenih ukrepov v gozdnem rezervatu, ki je lastniku naložena z odločba Zavoda za gozdove izrekel recimo kazen. Še več, izvršba po drugi osebi. Na tem območju pa velja varstveni režim, ki tako dejanje prepoveduje.

Se pravi, zdaj če se postavimo v vlogo lastnika, v bistvu po eni strani mora izvesti ukrep, če hoče zaščititi svoj gozd, po drugi strani mu pa varstveni režim tam po naravovarstveni zakonodaji to prepoveduje in to je seveda problematično. Izpostavil bi seveda tudi naše obveze do bom rekel mednarodnih oziroma se bom raje omejil na evropske predpise. Tukaj bi zgolj omenil habitatno in ptičjo direktivo. Bom skušal poenostaviti člen 62, habitatne direktive nalaga državam članicam, da preprečijo slabšanje habitatov vrst. Pika. Ni nobenih možnih izjem. In pa še 63 govori pa o tem, da je treba vsak načrt ali pa projekt, ki bi lahko bistveno vplival na te vsebine oziroma na cilje varstva narave ustrezno predhodno presoditi. Tudi bom rekel ta moment smo v predlagani uredbi pogrešali. Tako, da v bistvu če smem zaključiti. Gozdni rezervati niso zgolj neke številke v Uradnem listu ali pa v prilogu uredbe. Gre za neke unikatne, edinstvene eko sisteme, ki so se razvijali, nekateri tudi več 100 let in ravno zaradi tega so precej drugačni kot gospodarski gozdovi. Gospodarski gozdovi so nek kompromis vseh funkcij, v gozdnem rezervatu je pa vse prepuščeno, bom rekel naravi in ravno zaradi tega so si prav v teh gozdnih rezervatih določene vrste pač našle svojo nišo ali pa te zadnje refugije in mi kot družba smo se v bistvu odločili s sprejemom ali pa z vstopom v EU, da bomo spoštovali direktive, ki smo jih nekako v svoj pravni red tudi vpeljali in eno izmed teh pač govori, da je treba te vrste ohranjati, tako da verjamem, da bomo za 1 % teh gozdnih površin našli ustrezne rešitve in tudi naš zavod bo pri tem v skladu s pristojnostmi in v skladu z našo zakonodajo tudi sodeloval.

Hvala lepa.