Spoštovane in spoštovani! Začenjam 11. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane komisije ter vse vabljene prav lepo pozdravljam. Obveščam vas, da so zadržani oziroma da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije in sicer Aljaž Kovačič, nadomešča ga poslanec Jože Lenart in pa poslanec Marjan Pojbič, nadomešča ga poslanec Leon Merjasec.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem te seje ste prejeli naslednji dnevni red, Položaj brezdomcev v Sloveniji v razmerah epidemije covid-19. Ker je seja sklicana na podlagi zahteve in ni bil podan predlog za umik podpore zahtevi, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Torej prehajamo na obravnavo te 1. IN PRAVZAPRAV EDINE TOČKE DNEVNEGA REDA – POLOŽAJ BREZDOMCEV V SLOVENIJI V RAZMERAH EPIDEMIJE COVID-19.

Na sejo so bili vabljeni Miha Kordiš, kot predstavnik vlagatelja zahteve, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za zdravje, Peter Svetina varuh človekovih pravic. Prosim za malo tišine v dvorani. Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, prof. dr. Branko Lobnikar Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, Hana Košan Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, Ana Nuša Zavašnik Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote-dnevni center za brezdomce, Boris Kosec vodja zavetišča za brezdomce Ljubljana, Katja Muršič ŠENT-dnevni center za zmanjševanje škode zaradi drog Ljubljana, Borut Bah predsednik društva Stigma, Branko Maček predsednik nadškofijske Karitas Maribor, Sonja Šavli Center za socialno delo Gorenjska, Enota Kranj vodja programa razdelilnice hrane in viški hrane, izr. prof. dr. Mojca Pajnik Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in mirovni inštitut, Rebeka Bratoš Gornik avtorica in producentka družbeno odgovornega projekta korona na ulici in Maja Šivec avtorica dokumentarne razstave brezdomec v karanteni. S strani vabljenih so se zaenkrat opravičili Ministrstvo za notranje zadeve in sicer smo sporočilo iz kabineta ministra za notranje zadeve prejeli ob 15. uri in pa gospa Maja Šivec.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli zahtevo Poslanske skupine Levice, za sklic nujne seje z dne, 9. aprila 2021, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Torej začenjamo, še preden pa začnemo z obravnavo te točke naj povem, da poslanko Nado Brinovšek nadomešča poslanka Mojca Škrinjar.

Sedaj pa začenjamo z obravnavo točke, zato prosim predstavnika vlagatelja zahteve, poslanca Miho Kordiša, da pove nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic seje. Miha, izvoli. Ja, se je treba izklopiti, ja.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Komisija za peticije je malo drugačen odbor, malo drugačno delovno telo od ostalih delovnih teles Državnega zbora, ker je že po definiciji namenjena takšnim in drugačnim družbenim skupinam, ki so zašle v družbeno stisko in je zato prednostno njihovo mesto za artikulacijo težav in podajanje predlogov rešitev. Ena izmed takih skupin so brezdomci, ki jih obravnavamo danes, se bom pa poskusil v uvodni predstavitvi držati časovnice, da bom čim krajši, čim bolj skeleten in čim prej odstopim besedo vsem vabljenim, ki nam danes delajo družbo, skratka na vsebino. Brezdomstvo in položaj brezdomcev je družbeno skrajno odrinjeno vprašanje. Področje je že dalj časa zanemarjeno, še posebej pa je prišlo na plano v obliki stanovanjske stiske v času razglasitve epidemije covid-19, ker je zaradi omejitvenih ukrepov in posledičnega sankcioniranja skupina brezdomcev, skupina ljudi brez strehe nad glavo ostala na ulici brez kakršnegakoli prostora v katerega bi se lahko umaknila oziroma prostore v katere bi se lahko umaknila niso zadostni, še tisti, ki pa so, pa so bili na določenih mestih omejeni oziroma zaprti. Brezdomci so seveda reveži, so siromaki in posledično nosijo velik riziko in veliko tveganje povezano s temi okoliščinami tudi v odnosu do epidemije covid-19. Pri tem je zaradi covid-19 na cesti pristalo še več ljudi, med brezdomnimi pa najdemo tudi mlajšo populacijo med 20 in 30 let oziroma med 30 in 40 let.

Temeljni razlog, zakaj so se ljudje znašli na ulici, ne bomo ga našli s kakšno moralno kritiko, v smislu da so zapravili svoje življenje, da so si sami krivi ali karkoli podobnega, kar se lahko šepeta po parlamentarnih hodnikih, ampak je razlog temeljno družben. V Sloveniji manjka 10 tisoč javnih neprofitnih stanovanj, kar še posebej občutijo mladi, pa se to pozna tudi pri vprašanju brezdomnih. Dodatno stanovanjsko situacijo, stiska še praksa kratkoročnega najema, preko platforme Airbnb, kar nadalje zaostruje deficit stanovanj, socialno stanovanjsko revščino in v skrajni obliki in v skrajnih primerih vodi tudi v brezdomstvo. Koliko imamo brezdomcev v Republiki Sloveniji uradno niti ne vemo, zaradi tega ker s celovitim pregledom o njihovem položaju ne razpolagamo. No, neuradno pa v Sloveniji obstaja okrog 10 tisoč ljudi, ki strehe nad glavo nimajo, kar je grozovito visoka številka, pa niti ta številka v resnici še ni dokončna. K njej moramo namreč prišteti še tako imenovane prikrite brezdomne, se pravi tisti, ki so nastanjeni v objektih brez vode, brez elektrike, ki se zatekajo v vrtne lope, barakah, bivajo kje na podeželju, ženske brezdomke in tako naprej. Skratka, stanje je milo rečeno zaskrbljujoče. Število brezdomnih oseb narašča že tako, ne samo v povezavi z epidemijo covid-19, delno pa se spreminja tudi njihova struktura, vedno več je tudi brezdomnih družin. In ko se bo epidemija covid-19 zaključila z nekim političnim razglasom, ko se bodo iztekle tudi tako imenovani krizni ukrepi, lahko pričakujemo val deložacij in s tem še dodaten skok ljudi, ki se bodo znašli na cesti. V svojih PKP in še kakšnih drugih ukrepih je vlada Janeza Janše brezdomce žal spregledala. Še več, s svojo penalno represivno logiko, s katero se je spravila nad vse državljanke in državljane, je zraven še posebej močno udarila ravno po brezdomcih.

Govorim o odloku za omejevanje gibanja, ki je stopil v veljavo 20. marca lani, pa ga je nato vlada podaljševala in še zaostrila s tako imenovano policijsko uro. Seveda za ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, ki ne podnevi, ne ponoči ne morejo izvajati karantene, naj si bo ta predpisana ali ne, je omejevanje zadrževanja in zbiranja na javnih površinah seveda še ekstra problem. Dodatno se je ta problem zaostril, ker je MDDSZ marca lansko leto izdalo navodilo o zaprtju dnevnih centrov, hkrati so zavetišča za brezdomce polna in brezdomci, ki živijo na prostem nimajo kam. Zaradi tega se dviga tudi delež tistih, ki se soočajo s problemom dostopa do vode, do sanitarij, WC-jev, do higienskih sredstev, med njimi so tudi starostniki, mnogi bolni in potrebni zdravniške pomoči. Čeprav je evidentno, da ti ljudje ne morejo ostati doma ne glede na to koliko odlokov vlada napiše, ne glede na to koliko represivnih členov podtakne v PKP pakete in čeprav so dnevni centri zaprti in čeprav so zavetišča polna, se policija spravlja nanje, jih razganja oziroma in celo izreka globe zaradi kršitev odloka o prepovedi zadrževanja na javnih površinah. Dodatno. Večina brezdomnih oseb hrani svoje osebne dokumente v zavetišču oziroma v dnevnem centru, zato jih nimajo pri sebi, kar je spet prekršek, zaradi katerega jim policija lahko izda plačni nalog. In brezdomci seveda teh glob ne morejo pokriti. V slučaju, da so prejemniki denarne socialne pomoči, ker so revni, pa se jim izvede izvršba in še dodatno ogroža njihovo preživetje. Brezdomce na ulici so vajeni živeti v skupini, ki jim edina lahko predstavlja varnost. Opozorila stroke so na mestu, da bi bilo logično, da so jih v luči vladnih odlokov obravnava kot člane istega gospodinjstva. Na tak način bi zanje veljala ista pravila, kot za člane skupnega gospodinjstva, a žal zaenkrat policija in Ministrstva za notranje zadeve novinarska vprašanja na to temo žal ignorirata. V krizi zaradi covid-19 pa so se pojavile še nove skupine z grožnjo brezdomnosti, obračajo se na nevladne organizacije, predvsem starejši ljudje, podnajemniki, ki jih stanodajalci v strahu pred okužbo kratko malo postavijo na cesto. Večina teh ljudi nima podpisanih najemnih pogodb in praktično čez noč ostanejo brez bivališča.

In tudi v Levici smo v času epidemije večkrat prejeli razna obvestila o primerih, ko so najemodajalci odpovedali najemne pogodbe oziroma so preprosto zahtevali izselitev najemnikov, za katere so se oni sami odločili, da zaradi izgube dohodka ne bodo sposobni pokriti najemnine. In znotraj tega so zlasti ranljivi tisti najemniki, ki so zaradi epidemije zgubili prihodke, razne oblike delavcev prekarcev od samozaposlenih do študentov, ki jih vlada še dodatno preganja iz njihovih študentskih domov, pa delavci v industriji ali v storitvah, ki so bili odpuščeni in tako naprej. Posebej izpostavim še zapornike izpuščene v drugem valu epidemije, tisti ki so imeli nižje kazni in nekateri niso imeli kam drugam, kot nazaj na cesto, tudi zato stiska brezdomnosti v epidemiji covid-19 raste. Za zaključek. V Levici smo na stališče in to je temeljni razlog zakaj smo se odločili za sklic današnje seje, da je nujno potrebno zagotoviti varne prostore za brezdomce, ki bi bili na voljo 24 ur na dan, ne samo ponoči, da se ljudem zagotovi dostop do vode, do sanitarij, do higienskih sredstev, tudi za tiste, ki živijo zunaj, da se povečajo kapacitete za nastanitve brezdomcev, potrebno je kadrovsko okrepiti te kapacitete, vsem zavetiščem in nastanitvenim programom je treba omogočiti vzpostavljanje prostorov za samoizolacijo, delovati morajo razdeljevalnice tople hrane. Od vseh teh dejavnosti, ključno vlogo igra proaktivna drža države, ki lahko je, lahko je pa ni. In z današnjo sejo želimo doseči, da se stvari na tem področju premaknejo, vključno s tem, da se z zaščitnimi sredstvi oskrbi vse delavce prostovoljce, ki delajo z brezdomci. Imamo nekaj dobrih praks iz tujine, ki bi jih kazalo posnemati.

Recimo na Škotskem je problem brezdomstva od leta 2001 bistveno zmanjšan. Izpostavil bi mesti Edinburga in Glasgowa, ki sta brezdomce v času pandemije umaknili iz ulic v hotelske in študentske sobe, kjer se lahko izolirajo in poslužili so se tudi izdajanja sob preko Airbnb zasebnih sob, počitniških stanovanj, ki niso v uporabi. Skratka, neke dodatne prostorske kapacitete, ki v družbi obstajajo so jih premaknili iz turistične in druge rabe v to, da so z njimi zadovoljili osnovne človeške potrebe. Podobno so v Londonu za brezdomce odprli hostle, jim omogočili nastanitve, samoizolacijo tudi na Finskem. V Trstu so dnevne centre spremenili v zavetišča, brezdomcem dnevno merijo temperaturo, s čimer tiste s prvimi znaki obolenj pravočasno izolirajo od drugih. Za čisto, čisto zaključek rečem, da je v epidemiji covid-19 vprašanje brezdomstva še ekstra prišlo na politični dnevni red in zato moramo to stisko nasloviti ne samo v kontekstu epidemije ali pa v nekem širšem okviru z dolgoročnejšimi rešitvami. In tu predlagamo, da vlada izdela in sprejme strategijo na področju brezdomstva, sledeč načelu, da vsakdo potrebuje varen dom, da se stanovanje obravnava ne kot tržno blago, ampak kot osnovna človekova pravica. Lahko se pri tem zgleduje po Finskem modelu housing first. Finska je sprejela nacionalno strategijo za reševanje brezdomstva in jo uspešno izvaja na način, da se ne gradijo zavetišča, ampak se brezdomcem daje v uporabo stanovanja. Verjetno ni naključje, da je Finska edini primer v Evropi, kjer število brezdomcem upada. Sklepi, ki to vsebino zajemajo so sledeči. Komisija za peticije se je seznanila s stanjem in življenjskimi pogoji brezdomcev v razmerah epidemije covid-19. Komisija za peticije poziva vlado in Ministrstvo za delo in Ministrstvo za zdravstvo, da omogoči dodatne prostorske in kadrovske kapacitete v zavetiščih za brezdomce in zagotovi vzpostavitev delovanja dnevnih centrov in novih zavetišč, uporabnike, prostovoljce in zaposlene v programih oskrbe brezdomnih oseb, naj se oskrbi z zaščitnimi sredstvi, omogoči testiranje, cepljenje in medicinsko oskrbo. Podobno tretji sklep pravi, da naj se zagotovi redno in povečano sofinanciranje iz proračuna za socialno varstvene programe, ki za zavetišča in nastanitvene programe za brezdomce skrbijo. Četrti sklep želi omejiti policijsko represijo nad brezdomce in sicer pozivamo vlado, da nemudoma prepreči izrekanje glob brezdomnim osebam zaradi kršitev vladnih odlokov o policijski uri, prepovedi zbiranja, prepovedi prostega gibanja in drugih ukrepov, ki so v veljavi zaradi zajezitve epidemije covid-19 in jih brezdomne osebe ne morejo spoštovati zaradi svojega statusa. In še zadnji sklep, pozivamo vlado, da v roku šestih mesecev pripravi nacionalno strategijo za obvladovanje, zmanjševanje in postopno odpravo brezdomstva.

Hvala.

Hvala lepa za to uvodno predstavitev.

Sedaj pa dajem besedo vabljenim. In sicer k besedi vabim mag. Valentino Vehovar, v.d generalno direktorico Direktorata za socialne zadeve pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Izvolite.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Spoštovani poslanci in ostali gostje.

Brezdomstvo je ena najtežjih pojavnih oblik revščine in neenakosti, ki vpliva na ljudi vseh starosti, spolov in družbenoekonomskih okolij. Razlogi za brezdomstvo so kompleksni in večplastni, zahtevajo integrirani pristop, sprejem ukrepov na področju socialne zaščite, primerih in cenovno ugodnih stanovanj ter ustreznih ukrepov na področju trga dela. Ker ni enotne definicije o brezdomstvu, je oteženo spremljanje števila brezdomcev. Z opredelitvijo brezdomcev bi določneje opredelili problem, ki ga naslavljamo, omogočili registracijo in posledično lažje pripravili ukrepe s katerimi se naslavlja problematika brezdomstva. To pomeni sprejem preventivnih ukrepov, ki preprečujejo nastanek brezdomstva, kot tudi ukrepe, ki rešujejo položaj brezdomcev. V okviru socialnovarstvenih programov sofinanciramo izvajalce, ki delajo z najbolj ranljivimi skupinami ljudmi. Analiza programov je pokazala, da se struktura brezdomcev in njihove potrebe spreminjajo in postajajo vse bolj zapletene. Soočamo se s problemom primerov skritega brezdomstva, starejših oseb, ki potrebujejo zdravstveno nego, odvisnikov in oseb s težavami v duševnem zdravju. Z vidika socialnega varstva ocenjujemo, da smo njihov položaj ustrezno uredili z vidika dostopa do denarne socialne pomoči in obveznega zdravstvenega zavarovanja ter drugih socialnih in družinskih prejemkov, če te osebe registrirajo zakonsko prebivališče v skladu z zakonom o prijavi prebivališč. Področje socialno varstvenih storitev in pa programov pa je področje seveda, ki je odprto in se mora prilagajati trenutnim družbenim razmeram. Ministrstvo je od razglasitve pandemije covid-19 intenzivno pristopilo k blaženju posledic, še posebej najbolj ranljivih skupin, ki vključuje tudi brezdomce in sicer z različnimi ukrepi. V prvem valu je prišlo do zaprtja socialno varstvenih programov z izjemo nastanitvenih socialno varstvenih programov, vendar so morali delavci kljub temu zaprtju biti na voljo v nujnih primerih in so z uporabniki vstopali v stik preko telefona in elektronske pošte. Nespremenjeno so torej izvajali programe, torej izvajalci nastanitvenih socialno varstvenih programov, med katere sodijo tudi zavetišča za brezdomce. Zaradi zaprtja dnevnih centrov je ministrstvo izvajalce pozvalo, da svoje delo opravljajo na terenu. Zavedali smo se, da so brezdomci posebno ranljiva skupina, zato so takratne razmere zahtevale številne prilagoditve na primer Društvo Vincencijeva zveza je kuhinjo prenesla na prosto na ulice. Po prvem valu smo izvedli evalvacijo. Izvajalce smo pozvali k izpolnitvi vprašalnika o njihovih izkušnjah, delovanju programov v času razglašene epidemije in na podlagi rezultatov je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo tudi pripravil analizo dela v tem času. Analiza pa je bila podlaga za nadaljnje načrtovanje v primeru drugega vala epidemije. Na osnovi odgovorov smo tako v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje pripravili protokole.

Po razglasitvi druge epidemije smo izvajalce opozorili ponovno na te protokole, le ti so objavljeni na spletni strani in se posodabljajo in pa seveda smo jim posredovali navodila za obvladovanje okužb v namestitvenih programih. V tem času smo sprejeli tudi določene protikoronske ukrepe, ki se tudi konkretno nanašajo na izvajalce nastanitvenih programov, kot je financiranje enomesečne osebne varovalne opreme, povrnitev stroškov zunanjih kapacitet in materialnih stroškov v primeru, če bi morali najeti dodatne prostore zaradi vzpostavitve rdečih con in prav tako povračamo sofinanciranje osebne varovalne opreme in sredstev za dezinfekcijo prostorov, torej v nastanitvenih socialnovarstvenih programih, torej v zavetiščih. Glede izvajanja programov smo priporočali, da vse programe izvajajo kot je le mogoče na daljavo, torej s pomočjo telefona, spleta, video klicev in drugih kanalov, obenem smo izvajalce pozvali, da strokovni delavci ocenijo stisko posameznih uporabnikov in v skladu z nujnimi varovalnimi ukrepi izvedejo tudi osebne stike. Zadnje navodilo je še v veljavi. V prvem valu smo ravnali bolj restriktivno, ker pa so se stiske ljudje povečevale in se je pokazal ključni pomen socialnovarstvenih programov za uporabnike, so bila ta navodila razrahljana. Glede na to, da so se ukrepi dnevno spreminjali in da so programi med seboj zelo različni, tako v količini kadra, številu uporabnikov in prostorskih pogojih, se izvajalci prilagajajo aktualnim ukrepom in novim možnostim izvajanja ter potrebam uporabnikov. Ministrstvo se v času epidemije covid-19 zaveda ranljivosti brezdomcev in ji tudi posveča posebno pozornost pri pripravi nove resolucije nacionalnega programa socialnega varstva za obdobje do leta 2030 ter v okviru tega tudi akcijskih načrtov. V okviru tega tudi proučujemo možnost oziroma uporabo metode housing first, kot ste omenili. Prav tako načrtujemo prenos nastanitvenih socialnovarstvenih programov v redno dejavnost socialnega varstva, torej prenos v javno mrežo, kjer bomo potem lahko zagotovili redno financiranje teh programov neposredno iz proračuna.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Preden nadaljujemo bi samo povedala to, kar sem pravzaprav pozabila povedati. Vse razpravljalce prosim, da se omejite, poskušate omejiti na nekako pet minut, zato da bodo razprave lahko potem stekle čim bolj kvalitetno. Kakšno minutno bomo že pogledali skozi prste, ne pa biti prosim lepo predolgi. To je neko tako pravilo hišno. Tako, da k besedi vabim sedaj mag. Marijo Magajne, generalno direktorico Direktorata za zdravstveno varstvo pri Ministrstvu za zdravje. Izvolite.

Hvala lepa za besedo spoštovana predsedujoča. Spoštovane poslanke, poslanci, cenjeni udeleženci. Z Ministrstva za zdravje bi želela posebej poudariti, da je naš ključni cilj je dostopnost zdravstvenih storitev in zdravil za najširši krog uporabnikov. Zato tudi posebno pozornost namenjamo prav posebej ranljivim in izključenim skupinam. Tisti, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, med katere sodijo tudi nekateri brezdomci imajo zagotovljeno nujno zdravstveno obravnavo in po potrebi zdravila in nadaljnje zdravljenje. Če je brezdomec prejemnik denarne socialne pomoči je praviloma že vključen v zdravstveno zavarovanje. Ministrstvo za zdravje vsako leto nameni preko 18 milijonov evrov za plačilo zahtevkov za socialno ogrožene skupine prebivalstva, Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Gre za kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, za socialno ogrožene ter pripornike, zapornike in še nekaj drugih skupin. Poleg tega Ministrstvo za zdravje nameni do milijon evrov povračil zdravstvenim domovom, bolnišnicam, reševalnim ekipam, lekarnam in drugim izvajalcem zdravstvenih storitev, kadar izstavijo račune za nezavarovane osebe. Izhodišče je namreč, da se nujna zdravstvena oskrba zagotovi ne glede na to ali ima posameznik urejeno zdravstveno zavarovanje. Če je seveda možno pridobiti možnost za plačilo storitev se po končani obravnavi to zagotovi, v kolikor druge možnosti ni, račun izvajalcu poravna Ministrstvo za zdravje. V Sloveniji kot veste deluje nekaj pro bono ambulante, v Mariboru, Ljubljani, Kopru in Murski Soboti. Z vsemi navedenimi ambulantami, kamor se zatekajo tudi brezdomci, Ministrstvo za zdravje redno sodeluje ter jim tudi sofinancira programe. Skupaj z njimi rešujemo tudi individualne probleme posameznikov, z neurejenim zdravstvenim zavarovanjem, kadar potrebujejo dolgotrajnejšo zdravstveno oskrbo ali zdravila.

Skladno z vsem naštetim Ministrstvo za zdravje redno vsako leto objavi javni razpis za sofinanciranje programov neposredne pomoči, svetovanja in oskrbe ranljivih, ogroženih oseb, ki jih izvajajo humanitarne organizacije. Tako podpiramo in sofinanciramo zlasti tiste programe, ki neposredno pomagajo ljudem v stiskah, zlasti tam, kjer živijo. Pomembno je, da pokrivamo programe po celi Sloveniji, saj je problematika povsod pereča. V letu 2020 smo financirali program Vincencijeve zveze dobrote z naslovom Celostna pomoč za zdravje na ulici, podprli program ambulante za nezavarovane v Mariboru. V Murski Soboti smo podprli program Pot do pro bono zdravnika. Društvu Kralji ulice smo sofinancirali več programov, tako vključevanje brezdomnih v javno zdravstveno mrežo, podprli smo tudi program krepitve zdravja ranljivih družin. Rdečemu križu v Ajdovščini smo podprli program z naslovom Zdravstvo za vse, tudi Slovenski filantropiji sofinanciramo več programov, med drugim posvetovalnico v ambulanti, za nezavarovane s podporo pa smo omogočili tudi skrb za brezdomne na Ptuju preko humanitarne organizacije ARS VITAE. Samo nekaj teh programov sem naštela. Poleg teh vsot namenjenih humanitarnim organizacijam, ki se

ukvarjajo s področjem zdravja najranljivejših skupin, kamor sodijo tudi brezdomci, so seveda iz razpisa namenjeni tudi za nekatere druge programe, za druge ranljive skupine, kot na primer Rome, prosilce za mednarodno zaščito, invalide in še nekatere druge. Kljub velikim potrebam po sredstvih na vseh področjih povezanih s covidom so bili vsi programi nevladnih organizacij, skladno s pogodbami financirani in tudi izvedeni. Za letošnje leto in prihodnjo leto so sredstva, ki so trenutno v, razpis je trenutno v zaključni fazi, so še nekoliko višja kot preteklo leto. Na Ministrstvu za zdravje menimo, da si vsakdo, ki se ukvarja z najranljivejšimi skupinami zasluži vso našo pozornost in pomoč znotraj naših možnosti in tako tudi posamezne, kot na primer ob odprtju začasnega zavetišča, lansko leto smo priskrbeli sanitetni in zdravstveni material, na ta način tudi posamezne programe izven teh, ki sem jih prej omenila zagotavljamo. Zelo pomembno se mi zdi, da je bilo, ker govorimo o posebej ranljivi skupini v času covida, kot veste tako testiranje, kot cepljenje za vse prebivalce v Sloveniji je zagotovljeno iz državnega proračuna in edini kriterij za zagotavljanje teh storitev so kriteriji, ki veljajo za vse, ne glede na družbeni status. Torej tudi te storitve so na voljo različnim skupinam prebivalstva. Ministrstvo za zdravje bo še naprej sodelovalo, predvsem z nevladnimi organizacijami, ki bodo kakorkoli sodelovale in opravljale svoje delo, kar se tiče tega, da bomo zagotavljali dostopnost do zdravstvenih storitev, pa tudi do različnih preventivnih programov za krepitev zdravja teh najbolj ranljivih prebivalcev.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Sedaj pa vabim k besedi Petra Svetino, varuha človekovih pravic. Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsedujoča. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, cenjeni gostje. Lep pozdrav tudi v mojem imenu.

Današnja razprava o položaju brezdomnih oseb v razmerah epidemije koronavirusne bolezni je nadvse pomembna, saj je ta bolezen še dodatno odstrla številna vprašanja, ki jih ne bi smelo, a smo jih žal že leta pometali pod različne preproge. Tudi na tem področju smo mesto malo zabredli, pa ne le v času epidemije, temveč že veliko prej. Žal mi je, da nekatera že dolga aktualna vprašanj pogosto odpiramo šele, ko nad pod narekovaji presenetijo medijsko odmevne zgodbe, ko se oglasimo neodvisne inštitucije, nevladne organizacije ali javnost. Pri varuhu človekovih pravic se s problematiko brezdomstva ukvarjamo praktično že vsa leta našega delovanja. Poleg pomembnosti in vidnosti dela vseh tistih posameznic in posameznikov, ki si prizadevajo za ozaveščanje družbe o težavah brezdomcev, njihovo destigmatizacijo in neenakopravnost od pristojnih organov že leta terjamo odgovore in spremembe. Število brezdomnih oseb namreč narašča. Spreminja pa se tudi njihova struktura, saj je vedno več tudi brezdomnih družin. Ta podatek je zaskrbljujoč, zato bi na kopičenje težave morali reševati, če sem / nerazumljivo/ že včeraj.

Kot rečeno, hvaležen sem za vse delo nevladnih organizacij ter različnih posameznic in posameznikov, ki pa ne morejo in ni njihova vloga, da opravljajo naloge, ki bi jih morala opraviti država oziroma lokalne skupnosti. O tem sem nenazadnje že junija lani govoril s snovalci projekta o ozaveščanju o težavah brezdomstva korona na ulici, letos februarja pa s predstavniki 11-ih nevladnih organizacij, ki so v Sloveniji skrbijo za brezdomne osebe. V začetku tako imenovane korona krize so bili mnogi brezdomci zaradi zaprtja javne infrastrukture in nekaterih zavetišč prikrajšani za osnovne človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Omenjen je bil dostop do pitne vode in uporabe sanitarij, močno oteženo oziroma omejeno gibanje ter zadrževanje na javnih površinah. To je le nekaj težav s katerimi so se oziroma se soočajo ob siceršnji socialni izključenosti in ranjenem osebnem dostojanstvu. Tu so še ostale z vsem navedenim povezane kršitve, na primer pravice do primernega stanovanja in doma, pa do zdravstvenega zavarovanja in socialnega varstva. Na področju brezdomstva v Sloveniji nujno potrebujemo dolgoročno strategijo, ki bi zajela rešitve in usmeritve za vsa omenjena in druga pereča vprašanja, ki zadevajo skrb za populacijo brezdomnih oseb, ki je sicer zelo heterogena. Mnogi med njimi bodo žal doživljenjsko potrebovali določeno obliko podpore, zato so sistemske rešitve zares nujne. V družbi bo namreč vedno obstajalo neko kritično število ljudi, ki bodo ne glede na razmere potrebovali humanitarno oziroma socialno pomoč. Če grem še malce bolj v detajle nakopičenih problemov na tem področju lahko omenim še manko pohospitalnih enot, pereče je tudi vprašanje nameščanja starejših brezdomcev v domove za starejše in sicer zaradi njihovih specifičnih navad in potreb. Na mestu in pozdravljamo apel oziroma poziv nevladnih organizacij in centrov za socialno delo, da rešitve vidijo v oblikovanju samostojnih bivalnih enot oziroma podeljevanju koncesij po zgledu tistih za domove za starejše. Problem, med drugim je tudi neustrezna zdravstvena oskrba, kjer pogosto vskočijo pro bono ambulante. Soočamo se tudi z mankom ustreznih prostorov po državi, kjer bi brezdomci lahko bivali in spali. Še več, izzivi so na širšem področju stanovanjske politike, kjer bi bilo smiselno iskati rešitve tudi s postavljanjem bivalnih enot v vseh občinah, saj so razmeroma ekonomična rešitev, predvsem za samske brezdomce. Nujno pa je preprečevati tudi deložacije, da se v samem jedru prepreči pojav brezdomstva. In to je nenazadnje problem tudi na področju postpenalne obravnave, saj mnogi, ki pridejo iz zaporov, zaradi mankov ustreznih programov ostanejo na cesti.

Torej gre za eno najbolj marginaliziranih skupin našega prebivalstva in ravno zaradi tega jo moramo tudi v času epidemije obravnavati še bolj skrbno. To, da so prav brezdomci ene izmed tistih ljudi, ki so bili pri nadzoru upoštevanja sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni covid-19 vklopljeni, pa je milo povedano nedopustno. Pri varuhu smo v času epidemije obravnavali več pobud, ki so jih v imenu prizadetih oseb na nas naslovili iz društva Kralji ulice. V zvezi s tem smo se obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve in opozorili, da je pri odločitvah za sankcioniranje brezdomcev v primeru zaznanih kršitev sprejetih ukrepov treba še posebej upoštevati njihov specifičen življenjski položaj, saj je ulica njihov dom. Nato nenazadnje opozarja tudi več stališč, mednarodnih organov oziroma organizacij. Ker doslej sprejeti odloki, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja okužbe oziroma začasno delno omejitve gibanja in prepovedi zbiranja ljudi, ne vsebujejo posebnih določil, ki bi upoštevale specifičen življenjski položaj brezdomnih oseb, smo prepričani, da morajo biti prekrškovni organi v takšnih primerih še toliko bolj pozorni. Okoliščine vsakega takšnega konkretnega primera bi morali skrbno presojati tudi iz vidika ali ne gre morda za prekršek neznatnega pomena, kamor štejemo prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je to neznatna. Ministrstvo za notranje zadeve oziroma policiji smo zato priporočili, da pri obravnavi brezdomnih oseb zaradi nespoštovanja sprejetih ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa, vselej opravi skrbno izbiro sankcije za prekršek oziroma preveri ali ni namesto izreka sankcije mogoče kršitelja le opozoriti, če je storjeni prekršek neznatnega pomena. Prekrškovni organ sme namreč v skladu z Zakonom o prekrških, za prekršek storjen v olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega, izreči le opomin. Ministra za notranje zadeve pa sem prosil, da z našim priporočilom seznani policijo, ki ga naj uporablja pri svojem delu.

Zagotovo je ob tem vzpodbuda informacija, ki smo jo dobili z Ministrstva za notranje zadeve, da so policisti ves čas deležni usposabljanj, tudi na temo vodenja in odločanja o prekrškovnih postopkih ter da aktivnosti policije v času epidemije koronavirusa niso prvenstveno usmerjene v kaznovanje ljudi, temveč v zagotavljanje čim doslednejšega upoštevanja priporočil strokovnjakov za preprečevanje širjenja koronavirusa in spoštovanje veljavnih odlokov. Naj pa o tem dodam še, da identična problematika, da se je pojavila pri mestnem redarstvu v Ljubljani in da smo zato v pojasnilo o smernicah pri ravnanju mestnih redarjev v primeru brezdomnih oseb zaprosili tudi župana Mestne občine Ljubljane, da se opredeli do tega. Ocenjujem namreč, da morajo biti redarji seznanjeni, če osebe brez doma v lokalni skupnosti, če so in da niso deležne ustrezne skrbi in zaščite. V tem primeru je namreč vprašljiv obstoj odgovornosti za prekršek, ki ga je nekdo prisiljen storiti, ker druge izbire niti nima. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, žal varuh nima moči in pristojnosti, da bi v primeru brezdomcev, ki so plačilne naloge že prejeli, ukrepal kakorkoli drugače, kot z opozorili. Pravnomočna odločba o prekršku se namreč lahko odpravi ali spremeni le po postopku in z uporabo pravnih sredstev, ki jih določa Zakon o prekrških. Tudi sicer je obstoječi pravni ureditvi postopka o prekršku zahteva za sodno varstvo namenjena preizkusu odločbe prekrškovnega organa, zato vzpodbujam organizacije, ki delajo na področju brezdomstva, da je pooblastilu oglobljenih brezdomcev tudi uporabijo.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Besedo predajam Mihi Lobniku, zagovorniku načela enakosti. Izvoli, Miha.

Hvala lepa, spoštovana predsednica komisije. Spoštovane poslanke, poslanci in ostali vabljeni.

Tudi dela zagovornika načela enakosti je v zadnjem letu zelo zaznamovala epidemija covid. Na nas so se ljudje obračali v stiskah, povečalo se je število svetovanj, prijav domnevne diskriminacije, pa tudi predlogov za ocene diskriminatornosti predpisov. Tudi izkušnje s preteklimi gospodarsko socialnimi krizami pri nas so pokazale, da se v zaostrenih razmerah posebej poslabša položaj tistih oziroma poveča pritisk na njih, ki so bili že pred krizo v slabšem ali težkem položaju. Zakon o varstvu pred diskriminacijo pa zavezuje državne organe in lokalne skupnosti, samoupravne narodne skupnosti in nosilce javnih pooblastil, skratka da na svojih področjih in v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za enake možnosti in enako obravnavanje vseh oseb ne glede na katerokoli osebno okoliščino, pri čemer sta družbeni položaj in premoženjsko stanje, ki nekako definirata položaj brezdomca v zakonu javno v 1. členu opisane kot osebni okoliščini zaradi katerih je diskriminacija prepovedana. Torej to tudi pomeni, da so prej omenjeni nosilci javnih pooblastil dolžni ustvarjati pogoje za enako obravnavo in enake možnosti tudi brezdomcev. Zdaj zagovornik je ves čas od začetka epidemije tudi spremljal pripravo ukrepov vlade za zajezitev epidemije in priporočal dodatne ukrepe za blažitev neenakosti posebej ranljivih skupin. Med temi smo izpostavili na primer dodatno finančno pomoč enostarševskim družinam, ki bi jo PKP zakoni lahko prinesli finančno pomoč za nego otrok, družinam z otroci s posebnimi potrebami, pa pomoč samozaposlenim staršem, najemnikom stanovanj, ki so ostali brez dohodka v času epidemije in solidarnostni dodatek tudi za brezposelne, zagotovitev socialne varnosti študentov, ki so ostali brez prihodkov v času epidemije, finančno pomoč staršem ali skrbnikom otrok, odraslimi s posebnimi potrebami in osebam, ki uživajo pravico do osebne asistence. Ob vseh teh skupinah pa nismo seveda pozabili tudi na brezdomce, ampak smo v priporočilih k temu Državnemu zboru jasno zapisali, da priporočamo, da se ukrepi usmerjajo v to, da se najprej na sistemski ravni zagotovi dovolj nastanitev, zaščitnih sredstev, dostopnosti sanitarij in toplih obrokov ter možnosti pranja perila preko občin oziroma preko nevladnih organizacij, za to pa je potrebno seveda nameniti posebna namenska sredstva da bi ta cilj bil realiziran.

Namreč na primer tudi naši primeri svetovanja in prijav diskriminacije so pokazali, da je mnogo ljudi zaradi zapiranj pralnic perila prišlo v hude stiske in to se nam ni zdel nujen ukrep. Zdel se je seveda razumen v času popolnega zapiranja, vendar smo večkrat priporočili tako Državnemu zboru, kot Ministrstvu za gospodarstvo, da te pralnice odpre in da se tako pravzaprav premisli ukrepe, ki so se izvajali zdaj tudi s perspektive šibkih, v tem primeru brezdomcev. Za njih je to vitalna infrastruktura. Na žalost je pač ta proces in tudi današnjo srečanje priložnost, da ugotavljamo, da šele po enem letu, pravzaprav prihaja do refleksije družbe, na koga vse smo takrat seveda v času epidemije pozabili. Zaradi prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih so bili brezdomci nesorazmerno prizadeti. In prav je, da danes razmišljamo o tem, kako bi v podobnem primeru lahko ali pa bomo naslednjič ravnali. Med sklepi sem zasledil tudi predlog o strategiji obvladovanja situacije in na področju brezdomstva. Strategija se mi zdi primeren način, takšen pristop pozdravljam oziroma priporočam Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in zdravje, da se problema loti celovito. Namreč strategijo je mogoče spremljati, mogoče je vrednotiti njeno izvajanje, njeno učinkovitost in tako to obeta, da bodo naše diskusije na to temo seveda v prihodnje še bolj optimistične. Zahvalil bi se za vabilo in zaključil v upanju seveda, da ne bo ostalo pri tej razpravi. Morda tudi zato, ker se je najprej treba zavedati problema brezdomstva. Gre za pravzaprav huda vprašanja, za hude stiske in da se družba na splošno težje ukvarja s tistimi stiskami, katerih šibkost določenih posameznic in posameznikov si pravzaprav težko prizna, zato je tudi današnja razprav po mojem mnenju dobrodošla.

Hvala lepa.