Spoštovani članice in člani komisije, spoštovani vabljeni, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 20. redno sejo Komisije za nadzor javnih financ.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti gospod Luka Mesec in pa gospod Robert Pavšič, na seji pa kot nadomestni člani, s pooblastili, sodelujejo gospod Jože Lenart, ki nadomešča poslanca gospoda Braneta Golubovića s Poslanske skupine LMŠ in pa gospod Dušan Šiško, ki nadomešča poslanca gospoda Zmaga Jelinčiča s Poslanske skupine SNS.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje komisije. Ker v poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POROČILO RAČUNSKEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE O DELU ZA LETO 2020, EPA 1778-VIII.

Komisija bo poročilo obravnavala kot matično delovno telo v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Poslovnika Državnega zbora, poročilo pa je Računsko sodišče poslalo v Državni zbor na podlagi 5. člena Zakona o računskem sodišču. K tej točki so vabljeni gospod Tomaž Vesel, predsednik Računskega sodišča, Računsko sodišče in Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Kot dodatno gradivo ste prejeli mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, z dne 12. 5. 2021.

Za uvodno predstavitev poročila besedo dajem predsedniku Računskega sodišča.

Gospod Tomaž Vesel, izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik. Hvala za vabilo.

Na kratko bom samo predstavil nekatere rezultate našega dela v lanskem letu, ki je bilo tako kot seveda velja tudi za vse druge inštitucije, resnično specifično z vidika epidemije in organizacije dela, ki je bila res precej zahtevna. Pa kljub temu, je Računsko sodišče leto končalo s podobnimi rezultati z vidika obsega opravljenega dela in sicer, izdali smo 64 revizijskih poročil, kar je povsem primerljivo s preteklimi leti, mislim pa, da v letu 2021 bo pa to težko doseči, zaradi tega, ker se precej poznajo posledice opravljanja dela na domu, ne toliko na Računskem sodišču, kolikor pa tudi v drugih inštitucijah, ki jih Računsko sodišče v tem trenutku ali pa v preteklem letu pregleduje, namreč, kar nekaj zapletov pri predaji dokumentacije, pri pripravi dokumentacije in pa tudi pri pridobivanju pojasnil. Zelo težko je seveda organizirat sestanke, naše delo seveda ne more bit enako vodeno, kot je v obdobju pred epidemijo. Ne govorim o nekem eklatantnem nesodelovanju inštitucij, ki jih Računsko sodišče revidira, ampak o resnično oteženih okoliščinah dela. Temu smo nekoliko tudi prilagodili revizijski program, ker ga je bilo seveda potrebno prilagoditi, pa kljub temu mislim, da izpolnjujemo vse obveze, ki jih zakon daje.

Upam, da se bo situacija v drugi polovici leta, kar se tiče te realizacije, popravila, sicer bomo imeli nekaj manj revizijskih poročil, kljub temu, da imamo v teku skorajda 100 revizij v tem času, pa je resen zaostanek zgolj pri nekaterih pa še teh iz opravičljivih razlogov. Torej, izdal smo 64 revizijskih poročil, 17 porevizijskih poročil in pa revidiral smo 139 revidiranih uporabnikov, torej, uporabnikov javnih sredstev. Številke so pri vsem / nerazumljivo/ mogoče malo večje število revidiranih uporabnikov, ker izvajamo nekaj več, tako imenovanih prečnih revizij.

Izveden je bil 401 ukrep med izvajanjem revizij oziroma v porevizijskih postopkih. Glavnina je bila izvedena med izvajanjem revizij, s čimer smo zelo zadovoljni, ker naše delo vendarle temeljimo na tem, da že v času same izvedbe revizij mislimo, da je najučinkoviteje tudi izvesti popravljalne ukrepe in smo zadovoljni, da tukaj praktično nimamo neke vrste nasprotovanja pri revidirancih, saj ga ne zaznamo, nekatere, seveda, popravljalne ukrepe, pa ni mogoče izvesti v zelo kratkem času, te pa navedemo v naša revizijska poročila. Podali smo več kot 250 priporočil uporabnikom javnih sredstev v naših revizijskih poročilih, zaradi tega, ker imamo kar večje število revizij smotrnosti in je logično, da revizije smotrnosti seveda morajo vsebovat tudi priporočila, v kolikor mislimo, da je kaj pametnega priporočiti. Teh je kar veliko število. Nekoliko zaostajamo pri tem, da preverimo, koliko so priporočila spoštovana, v nekem razumnem časovnem obdobju. Imamo interni sistem neke vrste spremljanja teh izvajanj priporočil. Tam, kjer vidimo, da nismo uspešni, preverimo razloge.

Ponavadi po 26. členu Zakona o računskem sodišču izvedemo kakšno predrevizijsko poizvedbo oziroma se odločimo za ponovno izvajanje revizij in tudi v letošnjem programu dela bo nekaj takih uporabnikov javnih sredstev, ki našim priporočilom nujno ne sledijo. Prejeli smo 300 pobud za izvedbo revizij, kar je relativno visoko število in nekaj manj, kot v preteklem obdobju, ampak moram reči, da neka celotna dinamika dogajanja v letu 2020 je vendarle bila toliko pogojena s Covidom, da tudi ni bilo pričakovat toliko večje število pobud, je pa dobro, da so te pobude pravzaprav zelo natančno specificirane, da je zelo malo anonimnih pobud, da so to pobude, ki jih pošiljajo inštitucije, s katerimi dobro sodelujemo, da so to pobude, ki so tudi deloma podane z Državnega zbora, različnih inšpekcijskih služb, občin, nekaterih drugih subjektov in pa zelo malo imamo pa anonimnih pobud, ki jih tudi sicer obravnavamo z nekaj več skepse, kot pa druge pobude.

Imamo sistem, ko se pobude preverijo že v neke vrste predrevizijskem postopku. Nekatere pobude se tudi ponavljajo. Imamo teh nekaj inštitucij, ki bom rekel, imajo neke konstantne odjemalce, kar je tudi razumno, nekatere se ukvarjajo z eno zelo senzibilno populacijo. Tudi tam smo malo skeptični. Skratka, te pobude nekako dobro obvladujemo, je pa to dober signal, da smo vseeno še vedno relevantna inštitucija, na katero se posamezniki ali pa inštitucije rade obračajo, ker razumejo pomen in obseg našega dela.

Imeli smo relativno malo obravnav poročil v Državnem zboru in Državnem svetu, kar je razumljivo tudi zaradi te situacije, ni to kritika, relativno malo, tako da, če se bo to nadaljevalo, ne bomo več imeli kondicije zagovarjanja naših revizijskih poročil v Državnem zboru, tako da, kakšen trening, to, bo pa tudi v nadaljevanju potreben, verjetno, pa tudi imamo zanimiva revizijska poročila, ki bi jih veljalo obravnavat, na delovnih telesih Državnega sveta in pa predvsem seveda Državnega zbora. Zakaj? Iz tega razloga, ker se potem tudi revidiranci, ko neko določeno časovno obdobje mine in pride do obravnave na delovnih telesih, izjemno ali pa, bom rekel, bolj pospešeno lotijo preveritve tega, kaj je bilo storjeno, ponavadi tudi z nekimi vašimi intervencijami. 119 pisnih odgovorov na vprašanja uporabnikov javnih sredstev se sliši malo, je pa zelo veliko dela, ker v 120 primerih se je potrebno opredelit ne do nekih pavšalnih stvari, kjer samo navedeš člen zakona ali pa usmerjaš s kakšnim stavkom ali dvema, ampak gre za resne strokovne presoje, o včasih zelo, zelo zahtevnih vprašanjih uporabnikov javnih sredstev, ne odgovarjamo pa več na vprašanja tistih, ki niso neposredni ali posredni porabniki javnih sredstev ali pa njihovi predstojniki, ker sicer bi praktično naše delo bilo lahko samo svetovalna dejavnost za praktično cel zasebni sektor in smo se odločili da, ker zakon o tem tako govori, da imamo neke vrste obveznost in moralno zavezo, odgovarjat uporabnikom javnih sredstev, da pa ne odgovarjamo zasebnikom, konzultantom in tako naprej, ker seveda enostavno ne bi mogli več organizirat svojega dela. Vidimo pa, da je potreba po tovrstnem komuniciranju in svetovalni dejavnosti, ki bi jo verjetno Vlada morala organizirat, zlasti na nekaterih področjih, nekoliko bolj intenzivno, izjemno, izjemno velika.

Kljub temu, da so nekatere zakonodaje, recimo, kot je javno naročanje, omogoča(?) koncesijska zakonodaja, še nekaj drugega, upravljanje javnih zavodov, izvajanje gospodarskih javnih služb, pravzaprav ni nova zakonodaja, ki bi jo veljalo tolmačiti čez noč ali pa, gre za nek nov efekt, ampak, na tem področju so res velike potrebe po svetovanju. Logično, da so medijski odzivi, / nerazumljivo/ ki se je odzvalo na Računsko sodišče, dosti veliki, tudi zaradi vsaj ene od revizij že v izvajanju, pa morda tudi revizije Banke Slovenije, ki jo bom potem kasneje omenil, relativno visoki. Revidiral smo bilančno vsoto vseh odhodkov vseh revidirancev, preko 19 milijard evrov, za kar mislimo, da je seveda tisti obseg, ki je bistven v, definitivno bistven v sferi celotne javne porabe vseh štirih blagajn. Pri nekaterih blagajnah so seveda pa tudi naši obvezni revidiranci.

Proračun Računskega sodišča. Tukaj se v bistvu ponavljamo, ampak vendarle bi rad povedal, da imamo zelo, zelo visok faktor plač, malo dodatkov in drugih prejemkov, ter prispevkov 94 %, ker smo praktično resda oklestili vse stroške, tako materialne stroške, kot relativno tudi malo investicijskega vzdrževanja, da smo enostavna inštitucija, ki je zrela, ki je nekako strukturirana in je v neki polni bojni pripravljenosti in niti ni inštitucija, ki bi jo rabil na novo gradit, gre za utečen stroj, ki deluje, zato je logično, da je relativno visok delež, tudi zaradi izobrazbe in pa nenazadnje tudi starostne strukture relativno visok.

Od 300 prejetih pobud, jih smo prejeli relativno malo iz Državnega zbora ali pa samih poslancev. To eksplicitno poudarjam tudi zaradi tega, ker seveda, ta »inštrumentarje«(?) relativno malo uporabljate. Veste, da smo jih 5 obvezni upoštevat v programu dela Računskega sodišča, ne glede na to, ali so to bolj ali manj specificirane pobude. Prejeli smo eno, ki smo jo tudi realizirali in gre sicer za nabavo zaščitne opreme ob epidemiji Covid-19, s katero je seveda Državni zbor in tudi javnost seznanjena.

Ostali program smo seveda oblikoval po, v skladu z našimi prioritetami. Zelo nas veseli, da imamo 39 izredno specificiranih pobud ministrstva ali pa organa v sestavi in pa 57 iz ostalih inštitucij. Gre zlasti za nadzorne inštitucije. Te pobude pa praktično poskušamo realizirat na tri načine; s prečnimi revizijami, s presojo v predrevizijskih postopkih, praktično res, da dobimo informacije, ker, tudi, če se neka inštitucija odloči za, da da pobudo Računskemu sodišču, dobro, včasih lahko storijo tudi iz nekih, bom rekel, taktičnih razlogov, ampak po večini gre za že zbrano dokumentacijo ali pa neko presojo, ki jo velja vendarle ovrednotit. Tako da, smo tukaj zelo aktivni imamo pa zaradi tega bistveno več dela, nekoliko je pa lažje kreirat program dela Računskega sodišča.

V lanskem letu je bilo dodatno uvrščenih v program dela 12 revizij. Eno sem že omenil. Nekatere so bile potrebne tudi na lokalnem nivoju, zaradi različnih informacij, ki so nas, moram reči, toliko intrigirale, da smo umestil v program dela nekaj občin in javnih zavodov, pa nekaj izvajalcev gospodarskih javnih služb, za katere smo ocenil, da je treba to revidirat še v tistem letu, posledično smo jih pa seveda nekaj izločil. Tematska področja revizijskih poročil Računskega sodišča se raztezajo pravzaprav na vsa ključna delovanja države, predvsem velik delež jih imamo v sektorju okolja. Nekoliko mogoče manj v pravosodju in pa v sredstvih EU, ki je vključeno v revizijo državnega proračuna, letos pa imamo program precej usmerjen v zdravstvo, infrastrukturo in prostor. Logično, državni proračun in pa informacijski sistemi, za katere mislimo da in tudi naša ambicija in tudi v devetletnem mandatu sedanjega vodstva, bojo(?) pravzaprav pregledani vsi ključni informacijski sistemi v državi in mislim, da bo to storjeno v dobrem letu dni in sem zaradi tega zelo zadovoljen, ker bomo lahko mogoče tudi malo bolj kompleksno poročal o tem, kaj se nam na tem sektorju dogaja, več moči bomo pa usmeril v socialni sistem.

Glede strukture samih poročil od teh 64 revizijskih poročil, ki jih imate v našem poročilu o delu Računskega sodišča, približno usmerjamo glavnino v pravilnost poslovanja, pomemben del, kar 31 revizijskih poročil, pa imamo o smotrnosti poslovanja, kjer se opredeljujemo samo do tega cilja revizije. To gre za zelo zahtevne zveze(?), zahtevne študije, vzamemo si tudi nekaj dlje časa, ampak gre pa včasih za referenčne vire na določenem področju, tako kot si upam trditi, da recimo vprašanje e-mobilnosti in naše pripravljenosti omrežja, naše pripravljenosti pravzaprav na neko moderno tehnologijo, ki se okoli nas že dogaja, pa bo povzročila pomembne javno finančne stroške, recimo postaja neki referenčni vir na enem določen področju.

Zakaj poskušamo to naredit pravočasno? Včasih niti nismo kritični, ampak samo opozarjamo, da bojo(?) tukaj potrebne neke določene reakcije in mislim, da je s tem naša vloga tukaj zelo dobro okrepljena. Relativno imamo tudi malo število zahtev za odzivna(?) poročila. Zakaj? Zaradi tega pripravljalni ukrepi praktično zaležejo že med samim izvajanjem revizijskega postopka. Revizorji in pa vrhovni državni revizor, torej vsi skupaj, revizorske ekipe, imajo polna pooblastila, da popravljalne ukrepe zahtevajo že med samim izvajanjem revizije. To je na, ni novost, je pa ena pomembna sprememba v našem delu, ena pomembna dinamika, ki je mogoča samo, če imaš ekipe, seveda, z izkušnjami, da to naredijo. Ostali seveda pa so potem podleženi tudi kasneje, tudi dodatnim ukrepom kasneje.

Kot rečeno, imamo malo obravnav v parlamentu in pa Državnem svetu. O teh razlogih verjetno ni treba dosti izgubljat besed. Kljub temu, da so bili časi resnično težki in problematični, z vidika organizacije dela pa smo bili soudeleženi na 25 mednarodnih dogodkih, ne seveda z neposredno udeležbo. Izvedli smo 2 skupni mednarodni reviziji, v zelo težkih pogojih, ampak vendarle so to naši revizorji lahko naredili. / nerazumljivo/ smo imeli dva obiska delegacij iz tujine in sicer v najtežjih Covid časih, kjer so bile praktično države zaprte, ampak nas je veselilo, da je vodstvo ene od vrhovnih revizijskih inštitucij, ki je v Evropi zelo velika, si je izbrala za en cilj obiskov, slovensko Računsko sodišče, z jasno ambicijo pogledat, kako pri nas delamo, ker mi v tujini veljamo kot inštitucija, od katere se velja kaj naučiti.

Zelo so bili fascinirani recimo nad našo revizijo Banke Slovenije, kot ena od prvih revizij v Evropi, kjer smo se ukvarjal z centralnim bančnim regulatorjem, tako da, in še nekatere druge revizije, zlasti na področju informacijskih tehnologij in okolja, kjer smo, mirno lahko rečem, samozavestno eden izmed vodilnih vrhovnih revizijskih inštitucij v Evropi.

Objav v mednarodnih publikacijah, pa tudi domačih, je na mojo žalost premalo. Zelo rad bi videl, da naši ključni revizorji in strokovnjaki, ki jih imamo, dajejo večji poudarek na ta del, ampak enostavno nimajo časa. V pogovorih z njimi seveda ugotavljamo, da bi imeli marsikaj za povedat, pa za napisat, ampak se bojimo dvojega. Prvič, da bi se ekipe enostavno preveč utrudile že na tem delu, drugič pa v tem, zaradi tega, ker se pri nas že vsaka intervencija, pa naj bo o čemerkoli, tudi če je o cenah vrtcev, že tretira kot politično in se ljudje, so se počasi začeli tega izogibat, kar mislim, da je relativno slaba posledica situacije, v kateri smo.

Zelo veliko damo poudarka na info grafike, priprave različnih informacij, tudi v našem poročilu o delu, ki ste ga prejeli, je teh info grafik nekaj priloženih. Imamo lastne video vsebine, ki jih pripravljamo skorajda ob vsakem revizijskem, pomembnejšem revizijskem poročilu, zato lažje prodremo v javnosti, predvsem v javnost, pri čemer nam je poseben izziv pri izvajanju posameznih revizij, ki so mogoče vezane na en določen spekter družbenega življenja, da poskušamo prodret v tiste medije, ki to pokrivajo. Ni nam več, bom rekel, zelo pomembno zadoščenje, če nacionalni mediji poročajo o kakšni, ker je logično, da poročajo, o velikih zadevah, ampak smo zelo zadovoljni, če razni nišni mediji z drugačno ciljno publiko zaznajo naša revizijska poročila kot referenčni vir in moram reči, da je to tudi en od ciljev revizorjev in imamo neverjetno veliko komunikacije z novinarji, ki pokrivajo zelo specifične teme. Zelo veliko imamo komunikacije, ko pripravljajo različne prispevke, ampak s tem, da imamo seveda ta navodila, da to lahko modrujemo, v narekovajih, samo v kolikor imamo že izvedeno revizijo na nekem določenem področju, ker, ko smo jih pripravili približno 2 tisoč iz različnih področij, je teh področij žal toliko, da lahko praktično o vsaki temi nekaj povemo. Zelo malo jih obstaja, ki jih ni. Recimo na področju kripto valut, je Računsko sodišče pred letom izdalo revizijsko poročilo. Praktično ni novinarske hiše, ki se bi s tem vprašanjem ukvarjala, ali zaradi neznosno velikega bogastva posameznikov ali pa zaradi pomanjkljive ureditve, ki se ne bi pri nas oglasil in iskal informacije in tako naprej in mislim, da je to pravzaprav dobro.

Ne delujmo toliko na družbenih omrežjih, kakor delujejo drugi, ki nas zasledujejo, vsaj ne s tako dinamiko, ker enostavno za to nimamo časa, pa tudi temu nisem posebej naklonjen, ker včasih tam prehitro uide kakšna beseda, ki se kasneje izkaže ne za preveč posrečeno, tako da, tukaj imamo seveda definitivno neko raven profesionalnosti, ki jo velja obdržat tudi v prihodnje, pa nenazadnje tudi konservativnost.

Glede zaposlenih, moram reči, da sem zadovoljen, da imamo relativno nizko stopnjo fluktuacije, da imamo zelo visoko izobrazbeno strukturo, ki jo še podpiramo, da imamo tudi lastno urejeno izobraževanje za naziv preizkušen državni revizor, ki ga imajo praktično zdaj že vsi, razen ti zaposleni, ki smo jih v zadnjih letu ali dveh zaposlili, da smo se resnično organiziral za možnost opravljanja dela na domu, tudi precej smo bili samokritični do tega načina opravljanja, smo pravočasno reagirali s popolnoma novo presojo, kaj so rezultati pričakovanega dela. Kajti, če ne bi pravočasno reagirali, bi verjetno bili rezultati bistveno slabši. Logična posledica so nižji materialni in skupni stroški in pa bistveno manj povračilo stroškov prevoza na delo, pa tudi drugih materialnih zahtev, ampak takšno stanje, veste, zaradi narave dela, ki ga imamo, ne bo moglo dolgo trajati. Enostavno smo že iz tiste krivulje, ko neke učinkovitosti tukaj ni mogoče več zaznat in se bo treba vrnit v stare tire ali pa mogoče celo, če bi prišlo še do kakšnega vala, celo nekoliko ustavit delovanje v, vsaj v nekem takšnem obsegu dela.

To bilo na kratko glede samih številk, ki opredeljujejo delo Računskega sodišča. Jaz bi omenil mogoče samo nekaj revizij ali pa mogoče vsaj eno revizijo, ki ste jo pa obravnaval, izvajanje nadzorstvih funkcij Banke Slovenije, kjer smo pa rabili res veliko časa in ugotovitve pravzaprav poznate. Moram reči, da smo nekoliko presenečeni ali pa mogoče to ni prava beseda, no, da smo presenečeni v tem, da nas ni nič presenetilo pri spremembah Zakona o računskem sodišču, ki so bile obljubljene in nekako, bom rekel, izpostavljene, kot nek svojevrsten dosežek, kljub temu, da so bile te že z Računskim sodiščem in z marsikom, verjetno tudi v tej dvorani, usklajene, pa mi je zelo žal, da do teh sprememb ni prišlo, ker bi bili bistveno bolj učinkoviti in bolj fleksibilni. Resnično mi je žal, tukaj ni nobenega drugega razloga in smo se res veselil te razprave, ampak vendarle do tega ni prišlo.

Omenil bi še, da je Ustavno sodišče pritrdilo Računskemu sodišču, Državnemu svetu in nekaterim neodvisnim inštitucijam, da je del Zakona o javnih financah v nasprotju z Ustavo, glede financiranja neodvisnih inštitucij in da je rok za spremembe v letu dni in upam, da bo do tega resnično prišlo, kajti na to smo opozarjali že leta, večkrat tudi s podporo Komisije za nadzor javnih financ, za kar se seveda zahvaljujem in upam, da bo prišlo tukaj do, vsaj do dialoga z neodvisnim inštitucijam, Državnim svetom, nenazadnje, da se tukaj najde neka pragmatična rešitev, ki seveda ne bi pomenila čisto povsem prostih rok teh neodvisnih inštitucij, obenem pa imela dovolj posluha za njihovo neodvisnost.

V kolikor je kakšno vprašanje, sem seveda vam pripravljen odgovorit.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Hvala lepa za predstavitev.

Predstavnice Komisije Državnega sveta ne vidim, kot pa sem že povedal, ste mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance prejeli, tako da ste se z njim lahko seznanili.

Tako da zdaj odpiram razpravo članic in pa članov.

Kot prvi se je k besedi prijavil gospod Jože Lenart.

Ja, hvala lepa predsednik.

Spoštovani predsednik Računskega sodišča, gospod Tomaž Vesel, jaz imam nekaj vprašanj oziroma bolj bi prosil za vaše mnenje. Zakaj, kajne? Glejte, pri svojem delu v Državnem zboru, kot poslanec, ker delujem v določenih odborih, tudi recimo v preiskovalni komisiji za medicinsko opremo, se soočam z določeno problematiko in moram priznat, da se veliko poslužujem poročil računskih sodišč. Tako da, jaz se predsednik opravičujem, da ne bo izgledalo, kot da se jaz oddaljujem v neko drugo obdobje, ampak samo neke primere bom navedel, ki pa želim, da se tudi danes rešujejo oziroma na odgovor predsednik Računskega sodišča, da na to dobim, kajne, da bi bili pač vsi skupaj bolj učinkoviti, tudi mi, poslanci, v Državnem zboru, ko delujemo v teh odborih in teh aktivnostih, ki jih imamo.

Glejte, ko gledam to vašo strategijo, prispevati k izboljšanju poslovanja uporabnikov javnih sredstev in izboljšati kakovost Računskega sodišča, pravočasno zaznavati spremembe, identificirati nastala tveganja, ter se nanje pravočasno odzivati. Zelo pomembno, kajne. Zagotavljati svetovanje uporabnikom javnih sredstev. Ko že vse to troje, nekako, če to pozitivno sprejmeš, bi se mogel vsak organ v naši državi želeti, da vi čim prej pridete, da vas lahko tudi kaj vprašajo oziroma da svoje poslovanje izboljšajo oziroma vodijo pravilno. Tudi sam sem, ko sem bil v gospodarstvu, bom rekel, imam najboljše izkušnje ravno takrat, ko sem sodeloval z revizorji, tudi z davčno inšpekcijo, če se tako izrazim. Takrat imaš možnost potem tudi videt, kaj delaš narobe in kaj se dogaja, tako da, na vaše delo gledam zelo pozitivno in tudi zdaj, v javnosti, to želim prenesti, to sporočilo, da Računskega sodišča se ne smeš bat, ampak si moraš želet in z njim vzpostavit dobro sodelovanje.

Glejte, da grem bolj konkretno k stvari. Kot sem rekel, glejte, ti problemi, ki jih tudi obravnavamo, recimo na komisiji, preiskovalni komisiji za nabavo opreme. V povezavi s tem je tudi navezava na javna naročila oziroma to zakonodajo, ki jo danes tudi spreminjamo. Saj, vse se nekako povezuje in tudi tu mogoče, na vaše mnenje, okrog tega. V glavnem, glejte, ko sem takrat spremljal, Računsko sodišče je dalo poročilo oziroma naredilo pregled v bolnišnici Petra Derganca leta 2004 in potem zopet leta 2011. Zakaj tako sprašujem, mislim, da vam je jasno, kajne in tudi potem je bil upravni nadzor Ministrstva za zdravje, ampak, nobenih pravih učinkov. To se pravi, karavana gre dalje, če se tako izrazim. Določene zadeve so bile, nastali spet drugi problemi.

In iz tega, glejte, želim vas vprašat, kaj je vaše mnenje, kje so to tisti osnovni problemi? Ali so to potem uprave, vodstva, teh zavodov nesposobni, v narekovajih, kajne, ali nimajo dovolj strokovne podpore ali kje so potem tisti osnovni problemi? Ko sem tudi prebiral vaša poročila, pravzaprav tega nekako v takem smislu nisem dojel. Vemo pač, kot direktor odgovarja za vse, če se tako povzame, ampak, cilj je, da se te zadeve odpravijo in da se ti vzroki, ti problemi, več ne ponavljajo. Sprašujem kot poslanec, če že neko odgovornost nosim v teh odborih in sodeluješ, da je cela učinkovitost na celem področju boljša in ravno Računsko sodišče je tisto, ki lahko k temu največ prispeva.

Glejte, konkreten primer. Opravljali ste revizijo tudi leta 2015 oziroma ste ga 2018, v UKC Ljubljana. Jaz sem to poročilo zelo temeljito takrat predelal, ker se tudi pripravljam, v nadaljevanju zdaj, ko bomo šli na preglede te opreme pri njih in sem prišel do zelo zanimivih ugotovitev. Glejte, vi ste sledili vsem tem vašim strateškim ciljem. Čudovito svetovali, da se odpravljajo, zelo pozitivno navedli, kaj morajo odpravit, kjer so tisti problemi, kaj delajo narobe in tudi zelo dobro predlagali. Jaz sem Ministrstvu za finance postavil že tudi dvakrat konkretno vprašanje, glede standardov in normativov, če bi rekel, da iz tega izhajam. To se pravi, izkoriščenost predvsem opreme, te dražje opreme, to je bil cilj teh ugotovit…, tega Računskega sodišča takrat in seveda, na drugi strani tudi kadrov. Jaz mislim, da v zdravstvu bi brez nekih posebnih davčnih sredstev lahko ravno s tem, z organizacijo po standardih in normativih, največ pridobili, največ prihranili in naredili učinkovitost, seveda skupaj z učinkovitim informacijskim sistemom, ki ste prej vi omenjali, sem presenečen oziroma pozitivno, da to slišim, ampak nekako ne verjamem, da imate rešitve v tisti smeri, ki bi morale bit, kajne. Če samo omenim, da smo lani, ko je bil začetek te epidemije, praktično nekaj mesecev potrebovali, da smo tiste ventilatorje prešteli v naših petnajstih bolnišnicah v Sloveniji. Sicer je to absurd, ampak namerno, kar takole predstavljam.

V glavnem, vaš ukrep oziroma pozitiven predlog je bil, da praktično vse bolnišnice, ne samo UKC, vzpostavijo evidence te najdražje opreme, s katero potem spremljajo seveda, to se pravi, po namenu rabe zmogljivosti vseh stroškov, povezanih tudi z amortizacijo, vzdrževanjem in vsega tega in pa tudi bistveno, aktivni podatki, povezani s samo neposredno uporabo naprave obratovanja aparature, dnevno število upravnih storitev po namenu in tako naprej. Iz tega bi lahko tudi skrajšali čakalne vrste in ne vem, kaj še. Mislim, točno sem videl, čemu ste sledili, ampak zanimivo, ministrstvo mi zelo široko odgovarja in tudi navaja vaše revizijsko poročilo, vaše ugotovitve in da so temu sicer sledili in zadeve zastavili, aktivirali vse bolnišnice, če se tako izrazim, preprosto, zadeve nekako nastavili, ampak, glejte, jaz se bom tule potem ustavil. Izpostavljena evidenca skrbnikov EDMO in odgovornih oseb po javnih zavodih, zdravstvenih, ki pa se od leta 2018 naprej ni posodabljala. Zadeva se je ustavila. Do tega cilja sem hotel priti, to je tisto konkretno vprašanje.

Zdaj seveda vi, ko neke naloge, seveda, tu ni bila tista nepravilnost, ampak to je bil vaš nasvet in verjetno to ne spada potem v porevizijo, ampak, ta vaš predlog, kajne, da se to nastavi, je velike vrednosti, vsaj jaz si tako vzamem, zato sem prej omenil, koliko sredstev bi lahko znotraj zdravstvenega sistema prihranili, če bi ta zadeva bila učinkovita, po izkoriščenosti opreme, seveda, tudi, kot smo rekli, po vseh bolnišnicah oziroma naših regijah, da je ta zadeva vzpostavljena, tako po kadrih, kot po opremi.

In to je tisto moje vprašanje. Tu se potem zadeva ustavi. Vi verjetno v takem primeru tudi nimate več učinka, šele, ko boste naslednjič prišli tja, boste verjetno pogledali prejšnje poročilo, pa boste ugotovili, kaj se tu dogaja. Istočasno pa moram reči, da pri istem tem ugotavljanju sem videl, da v teh večjih zavodih, kot je UKC, tudi Maribor, pa tudi povezujejo potem še ostale zavode, da so nekatere notranje revizije organizirane. Nikjer nisem zasledil, da bi vi v svojih poročilih potem omenjali sodelovanje z interno notranjo revizijo. Zelo sem bil pa razočaran, ko je prišel ta zadnji minister, na UKC Ljubljana, da je to interno revizijo praktično razpustil, namesto, da bi jo okrepili. Sicer, jaz sem dal to vprašanje, zakaj je to naredil, pa je rekel, da je bila neučinkovita, da ni delovala, kar po svoje tudi verjamem, verjetno ji niti niso pustili, da bi delala po teh normah, ker imajo seveda podobne norme / nerazumljivo/ kot tudi vi, ampak, na tem nižjem, nivoju.

Moje vprašanje, koliko vam interne revizije, notranje revizije, so v pomoč, pri vaših pregledih? Kaj je vaše mnenje, ali naj se krepijo ali, minister je rekel zdaj, da bo imenoval zunanjo, kar mi je malo čudno, kajne? Glejte, lahko bi o tem govoril zdaj ne vem kako na široko, ampak mislim, da ste razumeli poanto mojega vprašanja. Želim si, da z vašim sodelovanjem, z vašim pristopom, ki ga izvajate, da bi bila večja učinkovitost, da bi se potem revidiranci odzivali, izvajali, izboljševali in še enkrat bom rekel, da ne bo prihajalo do takih absurdov, da v petnajstih bolnišnicah, po nekaj mesecev, niti predihovalnikov ne moremo preštet. Mislim, to je groza, kaj se dogaja, vemo pa, kakšna sredstva vlagamo v informacijske sisteme in vse ostalo, na drugi strani pa, kaj je svet zmožen na tem področju napravit in če bi ta organizacija »sklapala«, sem jaz prepričan, da lahko 20 % sredstev samo s tem prihranimo v nekem sistemu, ne da bi se pogovarjali, kako bomo davke dvigovali, da bomo določena sredstva na tak način pridobili, no.

Se opravičujem, da sem mogoče na tak način pristopil, ampak, zelo praktično sem želel, da pa, sem prepričan, da boste tudi na tak način odgovoril.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Želite odgovoriti takoj? K razpravi je prijavljen še gospod Robert Polnar, damo besedo še njemu, pa potem vi odgovorite? (Da.)

Kolega Polnar, izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Tisto, kar je vsaj mene fasciniralo pri študiju gradiva, ki se mu reče Letno poročilo o delu Računskega sodišča za leto 2020, je raznolikost področij, s katerimi se ta vrhovni revizijski organ v Republiki Sloveniji ukvarja. Ta raznolikost je resnično impresivna, v meni pa je sprovocirala predvsem eno temeljno vprašanje – ali je mogoče s poenotenimi, s standardiziranimi metodami dela, ki jih Računsko sodišče ima in ki jih uporablja pri svojem delu, zaobseči vsa ta tako raznolika področja? Izhajam namreč iz treh predpostavk, in sicer, da pri pravilnosti poslovanja Računsko sodišče izraža oziroma izreka mnenje o skladnosti tega poslovanja s predpisi oziroma z usmeritvami, ki jih posamezni nosilci odločitev v javnem zavodu oziroma uporabniki javnih sredstev, morajo pri svojem poslovanju upoštevati, da gre pri smotrnosti poslovanja predvsem za izrek mnenja o gospodarnosti, o uspešnosti ali pa o učinkovitosti poslovanja in da seveda gre pri pravilnosti revidiranja računovodskih izkazov, za tisto klasično, kar se tiče razmerij znotraj posameznih bilanc in če izhajam iz teh treh predpostavk, potem se mi zdi popolnoma običajna zadeva, da denimo Računsko sodišče nadzira pravilnost poslovanja in dela poslovanja celotnega ali pa dela poslovanja inštitucij, države ali pa lokalnih skupnosti. Ali pa, da recimo ugotavlja učinkovitost in pa zagotavljanje obsega izvajanja gospodarskih javnih služb.

Prav tako se mi ne zdi prav nič neobičajnega, če Računsko sodišče preverja pravilnost računovodskih izkazov, denimo državnega proračuna, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali pa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tudi, se mi ne zdi nič neobičajnega, če proučuje podeljevanje oziroma revidira podeljevanje koncesij, denimo za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti. Nekoliko čudno pa se mi je zdelo, celo morda do banalnosti, ko sem gledal, da se Računsko sodišče denimo ukvarja z bralno pismenostjo otrok v Republiki Sloveniji, da se ukvarja z uspešnostjo zmanjševanja nitratov v vodi in da se ukvarja, kot je prej bilo že omenjeno, z udejanjanjem e-mobilnosti v Republiki Sloveniji. Pravim, na prvi pogled to zgleda banalno, ko človek ta revizijska poročila pogleda, seveda, tista banalnost izgine, je pa seveda nekaj drugega, ta zadeva se morda lahko pretvori v za Slovenijo značilen fenomen, da bi morda lahko počasi zdrknila pod plašč tistega, kar v zadnjih nekaj letih ali pa v zadnjem desetletju postaja glavna značilnost slovenskega javnega prostora, to pa je strokovnjaštvo za vse in za čisto nič drugega.

Kar se tiče zagotavljanja finančnih virov, to je bilo drugo področje, katerega sem z zanimanjem pogledal in sem naredil tudi primerjavo zadnjih petih letnih poročil, tudi z petimi zadnjimi zaključnimi računi proračuna države in mislim, da so, kar se tiče odhodkov Računskega sodišča, podatki zelo indikativni. 2016. leta, denimo, je bila realizacija odhodkov 5 milijonov in 207 tisoč evrov. Leta 2020 je narastla na 6 milijonov in 533 tisoč evrov, se pravi, v petih proračunskih letih beležimo rast 25 in pol odstotkov. To je, mislim da, pomembno vedeti predvsem iz enega vidika, kar je predsednik tukaj na začetku že omenil, glede strukture odhodkov so namreč stroški dela izjemno pomembni, vedno nad devetimi desetinami. Tako so bili denimo najnižji v letu 2017, ko so bili na 91 odstotkih, v ostalih treh letih so bili na 92 odstotkih, no lansko leto pa so potegnili že do 94,4 odstotkov. Se pravi, stroški dela so daleč najpomembnejša odhodkovna postavka v strukturi odhodkov Računskega sodišča, na to je pa vezano seveda število zaposlenih, število zaposlenih pa se ni kaj pretirano spreminjalo. Denimo, leta 2016 je bilo 127, potem je narastlo na 131 leta 2018, zadnji dve leti, 2019 in 2020, pa je bilo 133 zaposlenih. To se pravi, da je v petih proračunskih letih število zaposlenih zrastlo za 6, 6 zaposlenih več, milijon 300 tisoč evrov več celotnih odhodkov, pri čemer absolutno prevladujejo stroški dela.

Meni se zdi to pomembno poudariti predvsem za voljo tega, ker je nesporno računovodsko dejstvo, da je bilo 2020. leta na nivoju odhodkov za Računsko sodišče, dosežena rekordna vrednost. Še v nobenem letu prej ni slovenska država lastni vrhovni revizijski inštituciji namenila toliko finančnih virov. To je treba seveda umestiti oziroma nekoliko tudi sistemizirati znotraj tiste precej uveljavljene trditve, da država oziroma konkretno ta Vlada, uničuje neodvisne in samostojne državne inštitucije, kar bi pomenilo, da to počne na način, jih financira, tako, kot še nikoli prej.

Kar se tiče Zakona o računskem sodišču, to je bila seveda izvirna pristojnost Odbora za finance. Gospod predsednik, kolega Peček, danes je bilo tu eksplicitno omenjeno, pa mi dovolite samo tri, štiri stavke pojasnila. Zakon o računskem sodišču je bil v proceduro vložen 10. januarja 2020. Na seji Odbora za finance, 24. junija 2020 je bil izglasovan sklep, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo in potem na julijski seji Državnega zbora, v letu 2020, je bilo potem to izglasovano tudi na plenarni seji. Se pravi, da je šlo za čas od januarja do julija, to je 6 mesecev. Trenutno veljavni Zakon o Računskem sodišču je bil sprejet leta 2001. V proceduro je bil vložen 24. junija 1999, izglasovan pa 30. januarja 2001. Se pravi, da so si naši predhodniki za sprejem Zakona o računskem sodišču vzeli dobrih 19 mesecev časa in mi, mislim tudi, da si bomo morali približno toliko vzeti, zato ker gre za kar pomembna zakonska določila, ki jih bo potrebno opredeliti na novo in morda tudi, glede na prvotni predlog, ki je bil januarja 2020 vložen, tudi drugače definirati, gre pa predvsem za spremembe v revizijskih pristojnostih, zlasti pri tistih subjektih revidiranja, ki so možni za revidiranje, gre za potencialne možnosti revidiranja hčerinskih družb, ki jih ustanavljajo družbe v večinsko državni ali pa občinski lasti in seveda, predvsem glede odločitev v zvezi s pragom pomembnega vpliva. Prav tako pa je seveda pomembno, da je potrebno v zakonu zasledovati cilj, da ne pride do kolizije med javnim interesom po revidiranju Računskega sodišča in pa zasebno lastnino, ki lahko ima v določeni pravni osebi delež, ki je večji od javnega. Kar se tiče sprejemanja novega besedila Zakona o računskem sodišču, so zadeve seveda v pristojnosti Ministrstva za finance.

Če povzamem, 64 je bilo revizijskih poročil, 17 je bilo porevizijskih poročil, poglavitno sporočilo letnega poročila je, da se znotraj revizijskega postopka, zlasti s popravljalnimi ukrepi, dosegajo cilji vseh revizij ali pa večina teh ciljev, da se izboljša poslovanje oziroma smotrnost tega poslovanja ali pa korektnost računovodskih izkazov. Iz vsega tega je izšlo 5 sklepov o kršitvi dobrega gospodarjenja oziroma dobrega poslovanja in iz vsega tega samo 2 poziva za ukrepanje, eden, mislim da, na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, drugi pa na Ministrstvu za okolje in prostor. Nič takega, kar bi bilo vredno posebne omembe. Mislim, da je Računsko sodišče inštitucija, ki jo ta država potrebuje. Tudi s tem poročilom je to pokazano, ne velja pa okrog tega zganjati prevelikega cirkusa.

Mislim pa oziroma želel bi pa poudariti še nekaj, kar je tudi predsednik tu že omenil, v zvezi z revizijo poslovanja Banke Slovenija oziroma revizije njene nadzorne funkcije nad poslovanjem komercialnih bank. Res je, ta revizija ni doživela ustreznega odmeva. Po mojem mnenju zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je približno 75 % teksta zamegljenega, zato, ker zapada pod stopnjo tajnosti Zaupno, drugo pa zaradi tega, ker zadeva ni trivialna, v Sloveniji modernega časa pa je zanimivo samo tisto, kar je trivialno. Računsko sodišče ni trivialno in se bo moralo navaditi, da potem tudi njegova odmevnost, dokler ne bo začelo proizvajati trivialnosti, ne bo takšna, kot bi si želeli, oziroma odmevnost njegovih revizijskih dejanj.

Hvala lepa.

Hvala lepa, kolega Polnar.

Zdaj dajem besedo predsedniku Računskega sodišča.

Izvolite, gospod Vesel.

Hvala lepa.

Najprej na prvo vprašanje oziroma bolj, bom rekel, prvo razpravo, s katero se seveda v veliki meri strinjam. Če pogledamo večletno strategijo Računskega sodišča na področju revidiranja zdravstva, tako kot ste sam opazil elemente nepovezanih informacijskih(?) sistemov, ki jih zasledujemo in moram reči, da nas vsak posebej prav preseneča, drobljenje naročil, izjemno veliko problematiko pri »uskupinjenju«(?) javnega naročanja na podlagi izvajalcev zdravstvene dejavnosti, do katere praktično v realnosti in praksi ne pride, problematiko neoblikovanja standardov in normativov za nabavo medicinske in druge opreme, do katere nekako ne pride, kljub priporočilom Računskega sodišča. Veliko razočaranje, ko se vrnemo včasih na, kar revidirance, ki smo že revidiral, z vidika organizacije nabavnih služb, kjer po treh, štirih letih, morda ugotovimo, da se skorajda nič pomembnega ni zgodilo.

Vse to kliče po eni resni obravnavi situacije v zdravstvu. Tudi naša bistveno večja prisotnost pri revidiranju izvajalcev zdravstvene dejavnosti, sama po sebi ne pomaga, ker imamo nekaj velikih strukturnih problemov, kot je recimo velika iztrošenost ključne opreme, velika starost ključne opreme, neoptimizacija postopkov pri izrabi te opreme, kar pomeni, da pri nas ni nič / nerazumljivo/ se zapeljat na popoldanski izlet v popolnoma drug del Slovenije, zelo težko se je pa odpeljat na kakšno preiskavo oziroma vsaj zdravstveni sistem ima to fobijo, da bi se bilo težko odpeljat na kakšno zdravstveno preiskavo na Ptuj ali pa kam drugam, ampak to vse govori o optimizaciji procesov in mislim, da resno zdravstvo potrebuje eno resno, resno diskusijo, kajti mi, s svojo prisotnostjo, tudi če bi bila ta podvojena, tako kot smo računali, tega fenomena enostavno, ne bom rekel, ne moremo ustavit, lahko ga nekoliko reguliramo, ampak brez resne intervencije upravljavcev ne.

Tudi iz tega razloga smo uvedli tudi revizije opravljanja javnih zavodov, v lasti države, ker smo se seveda mogli ukvarjat tudi z vprašanjem, kdo pravzaprav bdi nad temi procesi, ne samo uprave oziroma direktorji teh zavodov ali pa tisti, ki ga neposredno upravljajo, strokovni direktorji in ostali, ampak tudi, kaj je pristojnost svetov zavodov in moram reči, da je ta revizija pokazala izrazite pomanjkljivosti pri načinu upravljanja in nadzorovanja teh inštitucij. Kar se pa tiče upoštevanja internih revizij, ki so nam seveda v pomoč, kot ena izmed revizijskih orodij, da takrat, ko ocenimo, da se lahko na njih zanesemo, jaz vam ne zdaj povedal točno, pri kateri od teh inštitucij se lahko zanesemo, imamo pa ta interni zemljevid narejen, nekje več, nekje manj, z nekaterimi dodatnimi preveritvami preverimo tudi rezultate tako imenovanih internih revizij, ki jih mi sicer zagovarjamo v notranje revizijske službe, vendar v zadnjem času opažam nek efekt, ki se mu reče »outsourcing« notranje revizijskih funkcij, tudi takrat, ko so te izvedene, pa se njihovo dodatno preverjanje rezultatov potem poskuša še utemeljit ali pa razvrednotit z zunanjim izvajanjem teh funkcij. Tudi na tem področju bo treba en resen premislek, mogoče v kakšni javnofinančni zakonodaji s tega področja uredit, uredit to vprašanje nadzora nad izvajanjem notranje revizijskih služb, mogoče celo »uskupinjena« poročanja Računskemu sodišču, mogoče komu drugemu, mogoče v certificiranju, mogoče usmerjanju notranje revizijskih služb, potem, vsaj na nivoju Vlade bi bilo in nekaterih večjih javnih zavodov, smiselno določit kakšne popolnoma druge sistemske prijeme.

Obenem opažamo, da kvaliteta notranje revizijskih služb na nekaterih službah raste, da so pravzaprav poročila, ki jih dajo, povsem primerljiva našemu delu in se na njih lahko zanesemo, pri nekaterih pa je izrazito podhranjena ta funkcija. In tukaj bo treba nekaj naredit. Na področju zdravstva bomo mi seveda prisotni. Mi natančno vemo, kdo so vodilni naročniki in periodično jih obiščemo, je pa logično vrzel v pričakovanju, ker bi bila vaša pričakovanja, pričakovanja javnosti, da je Računsko sodišče, / nerazumljivo/ klinični center v Ljubljani ali pa ob Splošni bolnici Maribor ali pa še kje drugje, praktično prisotna vsako leto. Samo, ob primeru tega bi bilo pa treba potrojit verjetno število zaposlenih na Računskem sodišču, pa nam dat 5 let časa, da vzpostavimo take ekipe, ki to lahko naredijo.

Najbrž je prava rešitev ta, da ko Računsko sodišče zaključi svoje delo, na kateri od inštitucij, da se sprožijo vsi, takrat, ko se seveda nekaj razkrije, da se sprožijo vsi mehanizmi kontrole nadzora nad izvajanjem teh dejavnosti, da to resno obravnava Vlada, zato mi je žal, da neke velike komunikacije z upravljavci v tem trenutku nimamo, ker bi lahko dosegal večje učinke. Samo z ponovnim prihodom, vedno, vedno znova, pa brez resnih posegov, pa teh učinkov ni mogoče pričakovat.

Najbrž vam nisem povsem natančno odgovoril, ampak ta razprava bi bila dejansko potrebna nekoliko več, mislim da, pa kakšno drugo vprašanje ni bilo postavljeno, če se prav spomnim. Se pa gospodu Polnarju zahvaljujem za zelo natančno branje, tako kot vedno, tako revizijskega poročila, revizijskih poročil, kot poročila dela. Definitivno me to zelo veseli.

Hvala.

Hvala lepa.

Nadaljujemo. Najprej dobi besedo mag. Alenka Bratušek.

Izvolite.

Hvala in seveda tudi v mojem imenu lep pozdrav!

Omenjeno je bilo, da je bilo v letu 2020 revidiranih približno 19 milijard evrov. Velik del, največji del od tega, je državni proračun in jaz sem vesela, da nam je pravzaprav prvič v zgodovini Slovenije uspelo za izvrševanje državnega proračuna dobit pozitivno mnenje. Tako da, to ni bilo posebej izpostavljeno, ampak mislim da, lahko se sliši čudno, ampak da je to kar velik dosežek in bi si želela, da Vlada, ki je prišla za nami, pa vlade, ki bodo v nadaljevanju, to prakso uspešno nadaljuje.

Druga stvar, ki bi se je želela dotaknit, je ta, je bilo omenjeno, razvpita revizija nabave zaščitne opreme. Mogoče bi me najprej zanimalo, glede na to, da se je o tej reviziji veliko preveč govorilo, preden je sploh bila sprejeta, se pravi, v javnosti govorilo na žalost in jaz mislim, da je to, da se je v javnosti veliko govorilo, to revizijo popolnoma diskreditiralo in da se tiste zelo slabe ugotovitve sploh niso obravnavale, tako kot bi se morale. Me zanima, če ste na Računskem sodišču naredili kak notranji nadzor, kako je mogoče, da je ta revizija prišla v javnost in še vprašanje, glede na to, da so, vsaj tako je bilo predstavljeno, bile ugotovljene kar velike nepravilnosti, mislim pa, da Računsko sodišče ima pristojnost dat tudi direktno kazensko ovadbo, če ste te kazenske ovadbe dali, če ja, zakaj ja oziroma, če ne, zakaj ne? In zadnja stvar, ki je pa mogoče malo bolj splošna, določene nepravilnosti ali pa napake se pri teh, govorim splošnih revizijah, ponavljajo iz leta v leto. Ali mogoče imate narejeno analizo ali pa znate povedat, katere so tiste stvari, ki so se skozi leta izboljšale, katere so pa tiste nepravilnosti ali pa napake, ki jih vsakoletno zaznavate pri proračunskih uporabnikih – so to naročila majhne vrednosti ali pa kaka druga vsebina? Ker mislim, da bi temu, posebej temu, kar se nonstop ponavlja, moral dat več pozornosti, ker to skozi leta, da se stvari skozi leta ponavljajo, je res nesprejemljivo. Enkrat lahko narediš napako, tudi nezavedno mogoče, ne namenoma, ampak če je pa to vsakoletno, pa pri istih uporabnikih, potem pa to težko rečeš, da ni narejeno namerno.

Tako da, mogoče toliko.