Dobro jutro! Spoštovane poslanke in poslanci, vabljeni, kandidat, prav lep pozdrav! Uvodoma moram opravičiti predsednika, ki je zaradi višje sile odsoten, in sem kot podpredsednik nekako vskočil in upam, da bomo to zadevo izpeljali tako, kot je treba.
Začenjam 49. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.
Obveščam vas, da je zadržan in se je za sejo opravičil Boštjan Koražija. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora sodelujejo: Mojca Žnidarič, Poslanska skupina SMC, dr. Franc Trček nadomešča Predraga Bakovića, Poslanska skupina SD, Dejan Kaloh nadomešča Anjo Bah Žibert, Poslanska skupina SDS.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDSTAVITEV MARKA BORISA ANDRIJANIČA, KANDIDATA ZA MINISTRA BREZ RESORJA, PRISTOJNEGA ZA DIGITALNO PREOBRAZBO (EPA 2032-VIII).
Predlog kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za digitalno preobrazbo, z dne 12. 7. 2021 je objavljen na spletni strani Državnega zbora.
Gradivo številka 20-12/21-30/1 z dne 12. 7. 2021 ste članice in člani odbora zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.
Na sejo odbora je k tej točki vabljen Mark Boris Andrijanič, kandidat za ministra.
Uvodno pojasnilo. Mark Boris Andrijanič, ki je predlagan za ministra brez resorja, pristojnega za digitalno preobrazbo, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor skladno s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena poslovnika takoj, najkasneje pa v 48 urah po predstavitvi poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.
Prosim Marka Borisa Andrijaniča, kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za digitalno preobrazbo, da se predstavi odboru. Spoštovani, izvolite, beseda je vaša.
Spoštovani predsedujoči, cenjene poslanke in poslanci Državnega zbora!
V veliko čast mi je, da vas smem danes nagovoriti kot kandidat za ministra za digitalno preobrazbo. Dovolite mi, da najprej spregovorim nekaj besed o sebi. Pred dobrim tednom sem dopolnil 38 let. Rojen sem bil v Ljubljani, a sem velik del svojega otroštva preživel v Novem mestu, od koder moja družina tudi izhaja. Osnovno in srednjo šolo sem obiskoval v Ljubljani, študij prava pa sem zaključil z odliko na ljubljanski Pravni fakulteti. Po raziskovalni praksi v Washingtonu sem študiral mednarodne odnose na Univerzi v Oxfordu. Tam sem pridobil naziv Master of Public Policy. Ta izjemna izkušnja me je globoko zaznamovala. Študij v tujini mi je omogočila štipendija Slovenske znanstvene fundacije, za kar sem ji do danes hvaležen. Iz Oxforda me je pot vodila v Sierro Leone, kjer sem v okviru Organizacije združenih narodov svetoval vladi na področju ekonomskih in drugih politik. Kariero sem nadaljeval v Bruslju kot raziskovalec in predavatelj na Martensovem centru za evropske študije. Tam sem vodil raziskovalne in ostale projekte na področju evropskih digitalnih in ekonomskih politik. Od leta 2016 pa do začetka tega tedna sem bil zaposlen pri: tehnološkem podjetju Uber, kjer sem bil direktor za korporativne zadeve v srednji in vzhodni Evropi. V zadnjih letih pa sem bil odgovoren tudi za področje varnosti in zdravja uporabnikov Uberjeve platforme v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Vzpostavil sem vrsto strateških partnerstev z mesti in nevladnimi organizacijami na področju trajnostne mobilnosti, pametnih mest in digitalne transformacije. Kot govorec pa sem sodeloval na številnih mednarodnih konferencah o novih tehnologijah tako v Evropski uniji kot tudi v Združenih državah Amerike. Ponosen sem, da sem že od mladih nog aktiven v civilni družbi, soustanovil in vodil sem vrsto nevladnih organizacij, ki so si prizadevale za promocijo podjetništva in pa aktivnega državljanstva. Še posebej sem ponosen na vodenje združenja mreže idej, ki je tekom zadnje finančne krize stotinam mladim pomagala do novih znanj, veščin in pa zaposlitvenih priložnosti. Trenutno vodim Oxbridge Club Slovenije, ki povezuje Slovence, ki smo študirali oziroma delovali na univerzah v Cambridgu in Oxfordu. V letu 2017 sem postal štipendist trilateralne komisije in atlantskega sveta. V desetih letih življenja v tujini sem spremljal in soustvarjal številne uspešne digitalne zgodbe. Sodeloval sem pri digitalni transformaciji Estonije, ki je danes ena najnaprednejših držav na svetu. Sooblikoval sem eno izmed najinovativnejših podjetij moje generacije. Danes je Uber najbolj priljubljena platforma na področju prevozov, ki uporablja več kot 100 milijonov ljudi po vsem svetu vsak dan. Vsa ta leta sem z grenkobo v srcu opazoval, kako Slovenija zaostaja, kako nas z veliki koraki dohitevajo in celo prehitevajo srednje evropske države, ki so bile pred tridesetimi leti bistveno manj razvite od nas. Desi lestvica, ki meri razvitost digitalne družbe in gospodarstva, uvršča Slovenijo šele na 16. mesto v Evropi. To je daleč za Finsko, daleč za Avstrijo in daleč za Estonijo. In med tem, ko naša država lovi zaostanek za evropskim povprečjem, ZDA in Kitajska povečujeta tehnološko prednost pred Evropo. Globalna tehnološka tekma nedvomno prinaša številne priložnosti za majhne in agilne, a hkrati ne priznaša počasnim in neodločnim. Tudi zato mladi množično odhajamo v tujino. Samo v letu 2019 se je vsak teden izselilo v povprečju 314 Slovenk in Slovencev. To je šest avtobusov, večinoma mladih in izobraženih. Gre za beg možganov dramatičnih razsežnosti, česa takšnega si majhen narod kot je naš, ne sme in ne more več privoščiti. Digitalizacija seveda ni edina rešitev, je pa ena izmed ključnih, da postanemo zares moderna in uspešna država, da ustvarimo deželo priložnosti kateri bodo lahko vse generacije izkoristile svoje talente in živele lepo in dostojno življenje, digitalizacija namreč ni samo beseda, ki dobro zveni, je tudi mogočno orodje s katerim lahko bistveno olajšamo življenje državljanom, obenem digitalizacija povečuje dodano vrednost na zaposlenega, kar pa vodi v višje plače in boljše pokojnine. Zato ni presenečenje, da so najuspešnejše in najbogatejše države na svetu tiste, ki so tudi najbolj digitalizirane. Med prvimi tremi najbolj digitalno naprednimi evropskimi državami najdemo Finsko, Švedsko in Dansko. In s ciljem, da Slovenijo popeljemo v družbo teh držav, sem v aprilu prevzel vodenje Strateškega sveta za digitalizacijo. Ponosen sem, da strateški svet danes sestavlja 47 izjemnih strokovnjakinj in strokovnjakov z različnih področij, ki imajo bogate izkušnje iz tujine. Med nami so vodilni raziskovalci, izobraževalci, inovatorji, kot recimo dr. Marinka Žitnik iz Univerze Harvard, Marko Grobeljnik iz Inštituta Jožef Štefan in dr. Jure Leskovec iz Univerze Standford. Imamo tudi izjemne slovenske podjetnike, ki pišejo zares svetovne zgodbe. Med njimi so tudi Maja Mikek iz podjetja Celtra, dr. Mark Pleško iz Cosylaba in dr. Jure Knez iz podjetje Dewesoft. Kar nekaj članov ima tudi bogate izkušnje iz nevladnega sektorja, lokalnih skupnosti in poslovnih združenj. Med njimi so tudi mag. Ajša Vodnik, Gregor Macedoni, Žiga Vaupotič in Igor Zorko. Kot vidite smo se zbrali iz vseh vetrov, pri čemer pa nas povezujeta pozitivna energija in skupna skrb za prihodnost naše domovine. Vsi sodelujemo v strateškem svetu brezplačno in v lastnem imenu. Pred enim mesecem smo predstavili pri paket ukrepov za digitalno in moderno Slovenijo. Gre za 40 rešitev za četrto desetletje naše države, ki bo nedvoumno digitalno. Z njimi bomo pospešili digitalizacijo javne uprave, gospodarstva, zdravstva, izobraževanja in družbe kot celote. Posebno pozornost smo namenili vključevanju ranljivih skupin, vračanju slovenskih strokovnjakov iz tujine in krepitvi kibernetske varnosti. Ponosni smo, da je naš prvi paket podprlo več kot 30 uglednih organizacij med drugim tudi naše javne univerze pa tudi Združenj upokojencev, občin in podjetnikov. V kolikor bom danes potrjen bo za to moj cilj zelo jasen. V sodelovanju s pristojnimi ministrstvi želim uresničiti čim več izmed teh 40 rešitev.
Osredotočil se bom na konkretne in praktične ukrepe, ki jih bodo lahko državljani podjetja začutili že k malu. Vem, da časa ni veliko, a verjamem, da lahko naredimo pomembne premike na vseh ključnih področjih.
Na področju javne uprave in digitalne družbe se bom osredotočil na rešitve, ki bodo poenostavile življenja državljanov in jim prihranile čas ter živce pri poslovanju z državo. Gre na primer za rešitev kot so e-gradbeno dovoljenje, informativni izračun otroških dodatkov in davčni trajnik. Pri e-gradbenem dovoljenju želimo digitalizirati celoten postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. To bomo storili s pomočjo portala, ki bo omogoča enostavno oddajo, vodenje in spremljanje vsake vloge. Ta portal bo vlagateljem vloge pa tudi pristojnim organom omogočil, da v vsakem hipu vidijo, v kateri fazi reševanja je posamezna zadeva. S tem bomo prinesli mnogo več stransparentnosti v sam postopek kot jo je danes in s tem to sem prepričan tudi pospešilo večino teh postopkov. Pri informativnem izračunu otroških dodatkov želimo po zgledu informativnega izračuna dohodnine staršem omogočiti, da ne izpolnjujejo vsako leto celega kupa obrazcev s podatki, ki jih država že itak ima o njih in njihovih otrokih. Na ta način jim bomo prihranili kar nekaj časa, zmanjšali možnost napak in pa seveda zagotovili, da bo imel vsak upravičenec v primeru kakršnekoli napake na tem izračunu tudi možnost ugovora. Pri davčnem tajniku želimo omogočiti plačevanje davčnih in drugih finančnih obveznosti do države neposredno preko direktne obremenitve bančnega računa fizične ali pravne osebe. S tem se bomo na zelo enostaven način lahko izognili zamudam pri plačilu dohodnine oziroma kakšne druge vrste davka in bog ne daj tudi davčni izvršbi. V ta namen bi vsak zavezanec vnesel podatke o svojem bančnem računu v portal e-uprava oziroma e-davki vse ostalo pa bi storil sistem sam.
Pri zdravstvu se bom lotil ukrepov, ki bodo s pomočjo naprednih tehnologij reševali življenja, skrajšali čakalne vrste in prihranili milijone pri javnem naročanju. Gre za rešitve kot na primer e-oskrba za starostnike, telemedicinska obravnava kroničnih in onkoloških bolnikov, e-javno naročanje o zdravstvu in mobilna aplikacija e-zdravje. Pri e-oskrbi starostnikov želim zagotoviti sistemsko financiranje za storitve e-oskrbe na domu za najbolj ogrožene starostnike, invalide in težje kronične bolnike s pomočjo že razvitih in preizkušenih orodij. S tem se vsem vključenim uporabnikom omogoči celovita institucionalna zdravstvena oskrba na domu ob stalnem spremljanju njihovega fizičnega stanja. To v praksi pomeni, da so ti ljudje opremljeni s pametnimi napravami, ki zaznajo kakršenkoli incident in pokličejo pomoč. To pomeni, če se kdorkoli spotakne, pade, bo ta naprava to zaznala in pomoč bo kmalu na poti. S tem bomo omogočili tem ljudem, da preživijo, bom rekel, več časa doma oziroma da živijo doma namesto v kakršnikoli drugi ustanovi, kar je za te ljudi običajno neprecenljivo. Pri tej medicini za kronične in onkološke bolnike želimo zagotoviti sistemsko financiranje in pa sčasoma pogoje za širitev teh storitev tudi na druge ranljive skupine. Gre za nekaj, kar današnja tehnologija že omogoča. Gre za preizkušene rešitve, ki jih uporabljajo ostale evropske države. In prav je, da jih začnemo uporabljati tudi mi.
Ko gre za mobilno aplikacijo e-zdravje, želimo vzpostaviti sistem, ki bo omogočal zavarovancem enostaven vpogled v njihove zdravstvene podatke, potrdila, napotnice in recepte. S pomočjo te mobilne aplikacije bomo lahko enostavno dogovorili pregled pri zdravniku, prav tako bomo lahko z zdravnikom na enostaven način komunicirali. Bo pa ta aplikacija lahko tudi povezana z ostalimi napravami, ki jih imajo in spremljajo naše zdravje.
Pri e-Javnem naročanju v zdravstvu želimo uvesti obvezno uporabo digitalnega sistema skupnega javnega naročanja v zdravstvu. To pomeni, da bi z njim omogočili enotno in transparentno naročanje medicinske opreme in pa zdravil z obvezno uporabo elektronske dražbe. Na področju gospodarstva se bom osredotočil na rešitve, ki bodo poenostavile poslovanje podjetij z državo, spodbudile nastajanje start-upov in kroženje možganov. Gre za ukrepe, kot so enotno poročanje podjetij državi, e-notarske storitve in davčne spodbude za strokovnjake, ki se vračajo v Slovenijo. Pri enotnem poročanju podjetij državi najbrž veste, da danes podjetja poročajo številnim državnim organom ločeno, pa naj gre za Furs, Ajpes, Statistični urad ali pa za Banko Slovenije. To ločeno poročanje in vnašanje običajno vedno istih podatkov pobere podjetjem kar nekaj časa, ki je izgubljen. Prav zato želimo vzpostaviti sistem, ki bo podjetjem omogočal, da na enem mestu oddajo poročilo, nakar bodo te zbrane podatke prejele vse pristojne organizacije na podlagi svojih potreb in seveda zakonskih pooblastil.
Kar se tiče e-notarskih storitev, no na tem področju želimo digitalizirati čim večji del notarskih storitev, še posebej s tem, da omogočimo večji del teh storitev, da se izvaja tudi na daljavo. To se je izkazalo za pomembno še posebej v času pandemije, pa tudi sicer. Namreč velikokrat se zgodi, da vlagatelji iz tujine ne želijo prileteti v Ljubljano samo zato, da obiščejo slovenskega notarja in zato pač pravijo našim ustanoviteljem podjetjem – veste, kaj? – odprite vaše podjetja raje v Londonu ali na Dunaju, kjer mi tega narediti ni treba. Skratka, želimo na varen in enostaven način zagotoviti opravljanje določenega dela notarskih storitev tudi preko avdio-video povezav in drugih tehnoloških orodij.
Na področju privabljanja domačih in tujih IKT strokovnjakov želimo po nizozemskem, italijanskem in nemškem zgledu uvesti dohodninsko olajšavo za slovenske strokovnjake, ki se vračajo v Slovenijo, pa tudi za tuje strokovnjake, ki bi prišli v Slovenijo in se zaposlili na področju IT, se pravi na področju inženirskih znanosti z visoko dodano vrednostjo. Takšna olajšava bi spet po nizozemskem zgledu trajala prvih 5 let njihovega bivanja in zaposlitve v Sloveniji. Obenem bi se takšnim strokovnjakom in njihovim družinam omogočilo tudi lažje pridobivanje delovnih in ostalih dovoljenj. Pri izobraževanju se bom lotil tistih ukrepov, ki so ključni za vseživljenjsko učenje digitalnih veščin in odpravljanje digitalne neenakosti. Govorim o uvedbi digitalnega bona za pridobivanje e-veščin in vpeljavi obveznega predmeta računalništva in informatike, v osnovne in srednje šole. Pri digitalnem bonu za vseživljenjsko učenje, želimo uvesti način, ki bo spodbujal to, da bojo vse generacije lahko pridobivale nujno potrebne digitalne veščine, praktično na enostaven in zgleden način. Te digitalne bone bodo lahko upravičenci izkoristili za tečaje ali kakšna druga izobraževanja, na področju digitalnih veščin, izvajalci teh izobraževanj pa bodo skrbno izbrani na javnem razpisu, na katerem se bo seveda upoštevalo kakovost njihovih programov, kakovost njihovega kadra in pa relevantne izkušnje iz preteklosti, ki jih imajo na teh področjih. Bo pa poseben poudarek pri teh tečajih tudi na spletnih storitvah javne uprave. Namreč, tudi s temi digitalnimi boni želimo povečati rabo digitalnih storitev, ko gre za javno upravo in vse ostale družbene podsisteme. Trenutno jih na žalost uporablja zelo malo državljanov, to pa želimo nasloviti tudi s tem ukrepom digitalnega bona.
Omenil sem tudi uvedbo obveznega predmeta računalništva in informatike. To je področje, kjer Slovenija na žalost debelo zaostaja za ostalimi evropskimi državami, tudi Hrvaško. Prvi korak mora biti čim prejšnja priprava kurikularnega okvira temeljnih znanj računalništva in informatike v izobraževanju, nato pa moramo na tej osnovi pripraviti potrebne spremembe učnih načrtov. Obenem pa želim, da se tudi posodobijo obstoječi učni programi, saj številni izmed njih niso prilagojeni za izobraževanje otrok in mladostnikov, v digitalni dobi. Pri novih tehnologijah in digitalni diplomaciji, bojo / nerazumljivo/ ukrepi, ki bodo postavili Slovenijo na mednarodni zemljevid tehnoloških talentov, inovacij in investicij. Gre za rešitve, kot so vzpostavitev razvojno gospodarskega predstavništva v Silicijevi dolini, mednarodnega centra za uporabno umetno inteligenco in pisarne za pomoč slovenskim strokovnjakom pri vračanju v Slovenijo.
Naj začnem z razvojno gospodarskim predstavništvom v Silicijevi dolini. To želimo vzpostaviti po vzgledu uspešnih in digitalno naprednih držav, kot je Danska in sicer, bo to predstavništvo promoviralo po eni strani Slovenijo, kot atraktivno investicijsko destinacijo, po drugi strani pa bo tudi pomagalo slovenskim star-upom in ostalim podjetjem, do nujno potrebnih povezav v Silicijevi dolini, pa tudi v drugih tehnoloških središčih v Združenih državah. Skrbelo bo tudi za povezovanje slovenskih in ameriških izobraževalnih, ter raziskovalnih institucij in prenos znanja na področju digitalizacije javne uprave, zdravstva in izobraževanja.
Ko gre za center za pomoč slovenskim strokovnjakom pri vračanju v domovino, želimo v povezavi in partnerstvu z ameriško slovensko izobraževalno fundacijo in pa društvom v tujini izobraženih Slovencev, vzpostaviti pisarno, ki bo nudila administrativno, karierno in pa pravno pomoč slovenskim strokovnjakom, ki se želijo vrniti v domovino. Ta pisarna bo prav tako vodila enotno bazo slovenskih IT in ostalih strokovnjakov, ki delujejo danes po vsem svetu. To je eno izmed naših največjih bogastev in moramo narediti vse, da te ljudi čim tesneje povežemo s Slovenijo. Prav tako bo ta pisarna skrbela za organizacijo izobraževalnih, raziskovalnih in drugih srečanj, pa tudi izmenjav, projektov in ostalega, ki bo te ljudi, bom rekel, čim bolj tesneje povezalo, ne samo s Slovenijo, ampak tudi našim gospodarstvom, raziskovalnimi in znanstvenimi institucijami.
Ko gre za Mednarodni inštitut za uporabno umetno inteligenco, se tukaj zgledujemo po avstrijskem Inštitutu za znanost in tehnologijo - IST. Nov inštitut bi zrasel iz nečesa, kar že obstaja in na kar smo ponosni. To je mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco pod okriljem Unesca, ki deluje v Ljubljani. Trenutno deluje ta center v okviru Inštituta Jožefa Štefan. Mi pa želimo, da postane to samostojen in, bom rekel, čim bolj uspešen mednarodni inštitut za uporabno umetno inteligenco. Skratka, da bomo lahko preko tega inštituta to vrhunsko znanje, ki ga posedujejo slovenski, pa tudi številni tuji strokovnjaki, prenašali tudi v gospodarstvo oziroma z njim lajšali življenje ljudi. Dejstvo je, da bo uresničevanje vsakega od teh naštetih ukrepov terjalo intenzivno koordinacijo med pristojnimi ministrstvi. S to koordinacijo smo že začeli takoj po tem, ko je vlada potrdila prvi paket ukrepov sredi junija. A že kmalu se je pokazalo, da bo terjala celega človeka ali bolje rečeno celotno ekipo. Zato je strateški svet predlagal kot enega ključnih ukrepov prav ustanovite nove vladne službe pod vodstvom ministra za digitalno preobrazbo. Ta služba bo usklajevala, usmerjala in pospeševala uresničevanje prej omenjenih ukrepov, pa tudi vseh ostalih aktivnosti na področju digitalizacije, ki jih izvaja država. Podobno vladno službo oziroma celo ministrstvo imajo številne najrazvitejše države na svetu. Naj omenimo samo Avstrijo, Belgijo, Italijo, Veliko Britanijo, Izrael in Japonsko. Cilj nove službe mora biti vključujoča in odgovorna digitalizacija. Vodila bo pripravo strateških dokumentov na področju digitalizacije in spremljala njihovo izvajanje, obenem pa bo tudi glavni sogovornik civilne družbe, gospodarstva, upokojencev in drugih družbenih skupin. Prav tako bo vključena v sooblikovanje evropskih digitalnih politik. Kot veste je Evropska unija izjemno ambiciozno pristopila k urejanju digitalnih trgov in storitev umetne inteligence in varstva podatkov. Evropska suverenost je vsekakor nekaj, kar moramo v precej večji meri uveljaviti tudi na področju digitalizacije.
Spoštovani poslanke in poslanci! V kolikor postanem minister za digitalno preobrazbo bom storil vse, da digitalizacija postane naša nacionalna prioriteta in projekt, ki povezuje celotno družbo in politiko. Digitalno preobrazbo vidim kot ekipni šport v katerem lahko zmagamo samo, če držimo skupaj. In če se želimo prebiti med pet najbolj digitalno naprednih evropskih držav do leta 2025 potem moramo začeti že danes. Najlepša hvala za vašo pozornost. Veselim se že vaših vprašanj.
Marku Borisu Andrijaniču se prav lepo zahvaljujem za podano predstavitev.
Preden nadaljujemo še eno pooblastilo, Mojca Škrinjar nadomešča poslanca mag. Branka Grimsa.
V nadaljevanju bom dal besedo članicam in članom odbora, da kandidatu za ministra postavite vprašanja. Pri tem pa dovolite še kratko pojasnilo. Vprašanja članic in članov odbora se lahko nanašajo na delovno področje ministra, ki bo po navedbah predsednika vlade usklajeval delo ministrstev pri digitalni preobrazbi Slovenije ter vodil službo za digitalno preobrazbo, ki se ustanavlja v ta namen. Sočasno pa vas prijazno prosim, članice in člani odbora, da bi s svojimi vprašanji nekako zaključili ta sklop današnje seje do 11. ure v kolikor bo mogoče.
Besedo dajem članicam in članom odbora. Prvi se je javil Jani Möderndorfer. Prosim, beseda je vaša.
Hvala lepa, podpredsednik. En lep pozdrav kandidatu za ministra brez listnice.
Moram reči, da sem bil na začetku malce presenečen, da se je predsednik vlade odločil, da bo par mesecev pred koncem mandata se odločil še za ministra brez listnice. Ni nepomembno, za katerega se je odločil, pa ne mislim osebe, ampak vsebino. Moram reči, da sem v življenju vedno podpiral, če bi se karkoli kaj digitalnega premaknilo v tej državi. Sodeč po vašem CV, imate pravzaprav lep CV za kandidata za ministra in nenazadnje za ministra tudi primerna leta; zato se s tem ne bomo ukvarjali. Se bomo pa zelo veliko ukvarjali s tem, kaj res mislite narediti v teh šestih mesecih.
Verjemite mi, da poslušam že vsaj 15 let vse mogoče stvari o digitalizaciji v slovenskem prostoru. In tako kot vas danes, zelo prijetno in všečno, sem slišal že kar nekaj ljudi, ki so tudi kot kandidati v vlogi ministra pripovedovali, kaj vse bodo naredili v Republiki Sloveniji. In zelo malo se je zgodilo. Nekaj malega se je zgodilo v času Viranta, ko je razvijal točko Vse na enem mestu, in potem se je ta točka tako ali drugače spreminjala in nadgrajevala. Ampak kakšnega prav velikega napredka v to smer, razen tega, da smo rekli, da lahko neko stvar uredimo tudi po mailu ali pa v elektronski obliki, ne po mailu, pravzaprav nismo doživeli. Verjamem pa, da so bile želje vseh predhodnikov v smeri digitalizacije pozitivne, ampak naleteli so na eno klasično oviro, na katero pričakujem, da boste tudi vi naleteli, kljub vsemu optimizmu, zagonu, željam in podpori predsednika Vlade, ki verjamem, da vam je dal vso podporo, da se nekaj premakne. Nenazadnje je predsednik Vlade večkrat rekel v svojem programu, da hoče imeti razvoj na tem področju. Kar mu verjamem, ne glede na to, da je moj politični nasprotnik, ker mislim, da vsak, ki ima vsaj malo razuma v glavi, ve, da je pot usmerjena v to smer, ne glede na politično pripadnost.
Moram reči, da ko se je ustanovil ta strateški svet – odkrito priznam -, sem rekel, no, to je še en politični nateg, ki se bo zgodil, in potem ne bomo nič več slišali, ker teh strateških svetov je bilo ničkoliko v Republiki Sloveniji. Ko pa sem začel prebirati rezultate vašega strateškega sveta, moram pa reči, da sem z zanimanjem prebiral vse napovedi in predvsem želje. Ampak, saj veste, v življenju je vedno tako, kajne, imamo dobrega copywriterja, ampak to še ne pomeni garancije, da se bo vse to res zgodilo. Imamo dobre govornike, ki nas z umirjenim glasom in z videzom prepričljivosti prepričujejo, da se bo nekaj zgodilo. Pa se ne zgodi. Veste, veliko ljudi misli, da je dober retorik tisti, ki tekoče, vezano govori in tako naprej. Ne, dober retorik je predvsem samo tisti, ki s svojim nastopom, pa kakršenkoli že je, ljudi tudi prepriča, da se bo to res zgodilo. In to je bistvena razlika od tistega, kar jaz pričakujem od vas, da se bo zgodilo. Me pa pri celi zgodbi moti samo ena stvar, ne boste verjeli – časovna dimenzija, ki jo imate vi na razpolago. Namreč, preprosto, ob rigidnosti te države, ob sistemu postopkov, ki tečejo v tej državi, in glede na to, da boste zadolženi še za koordinacijo med ministrstvi, ki je pravzaprav glavni mission impossible, ker ima vsako ministrstvo svoje ideje, svoje poglede. In kar je še najbolj pomembno, vladni načrti so narejeni, do konca leta je že vse narejeno, praktično vsak ve, kaj mora do konca leta narediti, če hoče izpolniti neko normo, za katero se je zavezal, nenazadnje tudi na podlagi proračuna, ki je že sprejet. Kar pomeni, da pravzaprav boste vi pripravljali in se dogovarjali o nečem, kar se bo lahko zgodilo šele naslednje leto oziroma se bo začelo odvijati naslednje leto. In če gledamo naslednje leto, kaj se bo odvijalo, je pa predvolilno leto. Vi pa veste, kaj takrat delajo ministri, kajne – vsa energija se usmeri samo še na predvolilni boj. Česar jim ne gre zameriti, kdo pa ne bi, če ne bi bil v isti poziciji, na istem položaju in tako naprej; vsi pač sanjajo in hočejo še enkrat ponoviti mandat. Zato imam kar nekaj vprašanj, kako mislite narediti, predvsem pa vprašanje na področju – česar pa nisem zasledil v teh 40 točkah, to so volitve, e-volitve. Namreč zdajle smo imeli referendum pred kratkim in vsi smo lahko gledali to nesrečno glasovanje iz tujine in ugotavljali zopet ponovno kako pravzaprav naši ljudje v tujini, ki imajo glasovno pravico, osebno sem govoril v nedeljo na dan referenduma celo z znanko, skupaj smo bili pač nekje, ki je prišla iz Španije in je imela na koncu problem doma voliti, zaradi tega, ker itak je rekla, jaz dobim itak prepozno glasovnico in grem lahko na volitve, ko je tukaj referenduma že zdavnaj konec in zato, ker sem slučajno tisti vikend planirala, da pridem v Slovenijo, sem pa rekla, nič bom pa tukaj volila in je imela strašanski problem, ker je na volilnem imeniku ni bilo. In na koncu se je morala prav boriti za to, da je lahko dobila svojo državljansko pravico po Ustavi, zato da lahko glasuje na referendumu. To se mi zdi res za 21. stoletje bizarno, kako se v bistvu pogovarjamo in moram reči, da sem bil tudi presenečen nad sekretarjem ali direktor, saj ne vem kako se reče, državne volilne komisije, gospodom Vučkom, sem ga, ne vem, če ste bili pozorni, ampak prvič v življenju sem ga slišal, da bodo razmislili, da bodo mogoče pa res nekaj naredili na e-volitvah v tujini, kjer je kategorično zagovarjal, da je to brezveze in da ne moremo poskrbeti za varnost in ne vem kaj še se, pa smo že ničkolikokrat predlagali, da se začne vsaj poizkusno za tujino zato, da lahko ta model potem prenesemo in ga stestiramo tudi doma na prvih volitvah. Tako, da tukaj me zanima, ker imate lepo priložnost, ker to pa je trenutek, smo pred volitvami, da seveda, kaj boste naredil v tej smeri. Ker predvsem tukaj se boste usklajeval najprej z DVK, ne z ministrstvi. DVK je trd, glavni trd oreh, ki ga je treba najprej streti. Ker z državno volilno komisijo, ki najbolj komplicira in najbolj dela drame, vsi mi nekako mislimo, da bi to šlo, glede na to, da imamo v svetu že primere kjer to funkcionira, pri nas pa ne.
Ena od stvari se mi zdi zelo pomembna tudi za vas, me zanima. Kako mislite povezovati ministrstva? Saj veste, v vsaki Vladi je tako, da pač eni ministri imajo močnejši vpliv eni imajo malo manjši vpliv, ampak šteje samo tisto kar seveda nekdo ima toliko močen vpliv, da se potem to tudi res zgodi. Glede na to, da boste minister brez listnice, me zanima tudi, s kakšno ekip mislite delati. O tem niste nič povedal. Kdo so to za eni ljudje, glede na to, da boste imel zelo malo časa, jih morate imeti že danes v glavi, če mislite resno s tem začeti, ker če jih boste iskal dva meseca, potem »lost in space« pišite v svoji zgodbi.
Potem me zanima naslednja zadeva. Kako…, namreč zdaj denarja je na razpolago, je rekel predsednik Vlade, imamo ga kar nekaj iz tujine, nekaj ga imamo že v proračunu, nekaj malega, koliko pa je tistega denarja, ki ga imajo vsa ministrstva v bistvu že vkomponiranega v proračunu, pa ga nimajo direktno na postavki za digitalno prenovo ali vzpostavitev, itn., ga imajo pa skritega v drugih postavkah, ker to vsi ministri počnejo, ministri oziroma njegovi državni sekretarji, kjer si delajo zakladnico in rezervo in je v resnici v proračunu nobeden točno ne zna razložiti ali pa razumeti kaj so v bistvu hoteli, potem pa tam vlečejo ta denar. To se mi zdi ključno, ker tam imate kar nekaj denarja na razpolago, ki ga potem dostikrat tudi ne uporabijo in gre nazaj v integralo.
Potem seveda, govorili ste o pametnih mestih, celo delal ste nekaj na nekem projektu, če sem prav zasledil, v svojem uvodu ste nekaj omenil ali ste bil v neki skupini ali ne vem točno, ampak kakorkoli, ampak zagotovo pa dobro veste kaj to pomeni, ko rečem pametna mesta. Nekateri celo želijo govoriti o pametnih vaseh, pametnem podeželju. Mene pa zanima en čisto konkretna ideja kaj menite o njej, glede na to, da imamo mi konstanten problem država – lokalna skupnost. Zdajle smo pred volitvami, spet bodo vsi odpirali ceste, spet bodo vsi asfaltirali in asfalta bo dva meseca pred volitvami spet zmanjkalo, ker pač žal pri nas v Sloveniji asfalt več pomeni na volitvah kot vse ostalo. Še malo pa bomo vinograde začeli asfaltirati toliko daleč smo že prišli s temi norostmi od tega asfalta, da bi naredili predpis bodisi v gradbenem zakonu ali kateremkoli drugem zakonu, ki bi urejalo to vprašanje, da kadarkoli kdorkoli odpira cesto, da uredi tudi zvodi, ki so potrebni za bom rekel široko pasovne povezave takšne ali drugačne tam kjer so te nujno potrebne, ker brez tega v resnici nikjer nič ne moremo delati. Poglejte samo mesto Ljubljana. Mesto Ljubljana se zadnjih 10, 15 let praktično odpira na vsakem kvadratnem mestu kjerkoli. Vse se prenavlja, vse od kanalizacije bom rekel vode od bom rekel raznih takšnih in drugačnih kanalov in tako naprej, ampak za široko pasovne potrebe pa se nič ne dela tam, kjer bi se to moralo. Zdi se mi, da vsak malo po svoje dela malo gospodarstvo za svoje potrebe in tako naprej. skratka, nobene usklajene zgodbe. Je pa res, da imamo vsaj eno prednost ne vem kako je drugje po državi, da pri nas v Ljubljani vsaj kadarkoli se odpre cesta se vedno odpre in se mora vse urediti na enkrat, ne da se vsake pet mesecev odpira, zaradi nekega drugega interesenta, ki mora nekaj urejati. Enako velja tudi za vso ostalo opremo saj ni tukaj samo cesta, da se razumemo. To me zanima.
Potem me pa zanima področje zdravstva, ki ste ga omenil in ste kar nekaj stvari našteli v tem strateškem svetu, ki so zelo pomembni, me veseli, da bo šlo to naprej sicer si ne znam predstavljati kaj to pomeni napredne tehnologije za varstvo življenja. Ali je to mišljeno res samo to, kar ste vi omenil kot primer ali je še to kaj drugega, ker drugače si ne znam predstavljati kako bo tehnologija reševala življenje razen, kar je spremljajoča tehnika ob posegih in podobno naprej?
Je pa ena druga stvar bolj pomembna recimo, ki jo nihče nikoli ne omenja. Vsi znajo povedati vse o digitalni zgodbi mi pa elementarnih osnovnih zgodb nimamo urejeno recimo kot je na primer zdravstvena kartica. Zdravstveno kartico ima vsak državljan, ki je zavarovan vsaj bom rekel z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, ker z dopolnilnim, če ga nimaš pa itak nič kaj dosti ne moreš doseči. Imamo problem, ker imamo na tej kartici praktično zelo varovane osebne podatke. Ko pa gremo pogledati kaj v resnici so ti osebni podatki bomo pa videli, da te podatki, ki so zapisani na čipu od kartice so v resnici vsi tisti podatki, ki jih vidimo s prostim očesom na sami kartici in jih lahko preberemo. S tako kartico oprostite brez zamere razen to, da sem nekomu prihranil 15 sekund ali pa 30 sekund dela, zaradi tega, ker ne rabi podpisovati teh podatkov, ampak samo izpiše in me vrže ven pravzaprav nimam kaj početi. Nimamo pa vsaj dve ključnih podatkov na tej kartici oziroma v tem sistemu in to je kakšna je moja krvna skupina, kar je ključnega pomena za vsakega državljana, ki potrebuje prvo nujno pomoč in drugi podatek, ki je ključen to pa je ali je po svoji smrti darovalec organov prostovoljni darovalec organov. Mi smo že razpravljali v Državnem zboru in Državni svet je imel tudi celo eno bom rekel resno debato na to temo predlog, da bi seveda lahko z zakonodajo predpisali, da ko se enkrat nekdo odloči, da je darovalec organov ne morejo njegovi sorodniki po smrti spet komoplirati in reči ne bo dal organov oziroma se bomo šli neke druge zgodbe pa ohranitev telesa pa ne vem kaj še vse in tako naprej pa ne boste oskrunali mojega sina ali pa hčerko ali pa moža ali ženo. Namreč, to je res prosta volja in v končni fazi smo v tej bom rekel mednarodni skupini za darovanje organov in smo zelo veliki prejemniki organov tudi iz tujine, ampak sami pa nič kaj dosti organov ne damo razen žal meni je sicer žal za te ljudi, kadar govorimo o letečih bankah organov govorim o mladih motoristih, ki se ponesrečijo in so najbolj idealni darovalci in to so podatki, ki bi morali biti digitalno opremljeni in danes praktično bi moral na urgenci vsak dobiti ta podatek ali vnese ime bi mogla biti stvar jasna, da so donarji bom rekel vključeni. To se mi zdi blazen napredek za razliko od vse ostale stvari, ki sama po sebi se že razvija in pelje se naprej.
Druga stvar, ki se mi zdi ključna sicer nekaj notri govorite o kibernetske varnosti, ampak na področju zdravstva in kadar govorimo o občutljivih zdravstvenih podatkih in ne nazadnje imamo že izkušnje v slovenskem prostoru, kaj to pomeni, ko nekdo vpogleduje v te podatke, pa dostikrat sploh ne navaden državljan ali nekdo od zunaj, ampak že samo zdravstveno osebje, imamo problem, ko med sabo gledajo podatke iz čistega firbca in celo z njimi operirajo. Kako boste to zagotovili ob dejstvu, da ima danes praktično vsaka bolnišnica svoj sistem. Vi sicer govorite o nekem poenotenju. Ne vem, kako boste to dosegli. Znotraj bolnišnice imamo problem, ker imamo 5, 6 različnih sistemov, ki med seboj niso niti povezljivi, niti jih se praktično povezat ne da, izredno zahtevna materija. In kar je še bolj pomembno, glede na to, da ste, da boste minister za digitalizacijo, in glede na to, da boste lahko urejali samo stvari za Republiko Slovenijo, imamo pa problem, ker so bolnišnice že javni zavod, bom rekel, saj me razumete, kaj hočem povedat. Vaša roka bo zelo težko segla do tja. In kaj bo to pomenilo, kako boste to dosegli, ker s tem se še minister za zdravje, vsaki po vrsti se je, ko je na to letel in to ugotavljal, se je vedno držal za glavo, narediti pa kaj dosti ni mogel. Kako mislite to doseči? Ker to so za mene veliki premiki, ker tukaj bojo ogromni prihrani. In ne nazadnje ob zadnjem sistemu oziroma, se opravičujem, ob epidemiji, ki smo jo imeli v lanskem letu, smo lahko videli, kakšen problem lahko to je. Ob evidentiranju okuženih, ob vpogledu prostih mest po bolnišnicah, ročno so še vedno pisali, kot da smo v 19. stoletju, ne 21., se igrali z nekimi Excelovimi tabelami, ki še te niso bile zgrajene enako, da bi vsaj te bile enotno postavljene, kaj šele digitalni sistem, da bi funkcioniral in da bi bil povezljiv. In to so za mene, tudi se vidi takrat ob takem primeru, kako smo ranljivi, ker je v resnici takrat čas pomemben, ne pa, da se z neko zemeljsko pošto še vedno pogovarjamo in sprehajamo z nekimi dokumenti. Še dobro, da imamo vsaj e-pošto, da lahko, ali pa skenirajo lahko dokumente, ker drugače si sploh ne znam predstavljat, kako so to počeli. In v bistvu so se mi smilili, moram priznati, ker to ni enostavno z vsem naporom in, bom rekel, težavami, ki jih imajo.
Potem naslednja stvar, moram reči, da sem bil prijetno presenečen, nove tehnologije, mislim, da je bilo to v sklopu gospoda Marka Grobelnika iz Inštituta Jožef Štefan, če se ne motim, malo iz mojega področja, sem bil malce zadovoljen, ker se ubijam z našo radiotelevizijo že, mislim da, 15 let. Predvsem moram reči, da sem presenečen, ker to omenjate kot novo tehnologijo, namreč to ni nobena nova tehnologija. Gre za tako imenovano samodejno podnaslavljanje oziroma prevajanje govora iz enega v drugo. To obstaja v tujini že mnogo let, nič posebnega, nič novega. Problem je samo en, da je slovenski jezik po številu naroda tako majhen, da se finančno to nobenemu ne splača narediti. Same naprave, sistem, verjeli ali ne, ampak mi ga že imamo, saj to ni nič novega, samo ne za slovenski jezik. Tako da bom zelo vesel, če boste vsaj to prepričali RTV, ki bo rekel mimogrede, da nima denarja za to in da je to drago, da se to res zgodi, ker to bi bil res presežek. In kar je najbolj pomembno, to, kar jaz vseskozi govorim, tisto, kar se je v zgodovini človeštvo naredilo za invalide, so kasneje v bistvu uporabljali vsi. Še danes zelo malo ljudi ve, da je telefon oziroma video prenos bil najprej delan s tehnologijo po potrebi Nase in pa za potrebe gluhe in naglušne. Prvi prenos podatkov v pisani obliki se jaz spomnim, da sem kot otrok gledal mojo mamo, kako se je s celim svetom pogovarjala, ko je slušalko potisnila na nek poseben prenosnik, kjer so se podatki preoblikovali in si je dopisovala s celim svetom. To je bilo, reci in piši, 35 let nazaj, nič posebnega. Kasneje je uporabljala stvari, ki so danes vse na mobitelu. Hočem reči, da tehnologija je v bistvu šla, v bistvu v korist široke populacije, kar je dobro, kar je super. In zato seveda podpiram vsak takšen razvoj.
No, potem imam vprašanje, kako boste uredili enotno platformo za javne oblike prevozov. Mislim, na prvi pogled seveda se zdi to logično, smiselno, uporabno, ampak mi bomo naletel na en resen problem. Železnica pa lokalni prevozi se že 15, 20 let ne morejo zmenit o enotnih urnikih, kaj šele o platformah. O urnikih je problem, ali razumete? Kdaj bo vlak pripeljal iz Maribora v Ljubljano in da bo takrat stal tam avtobus, ki bo lahko ali pa, bom rekel, linije, ki bojo potem transformirale po celi Ljubljani in razvozile vse te ljudi in zato, ker seveda ti urniki niso urejeni, se ljudje se danes zmenijo in se vozijo z avtom po 4 iz Maribora sem, da ne govorim o hitrosti in tako naprej. Ker pa je tema o digitalizaciji, me zanimajo te platforme, kako se boste to zmenil, ker če se boste z direktorjem železnic menil, bo to super, kajne, saj on bo za, pa z direktorjem LPP-ja tudi, on bo tudi za. Ko bo pa treba to realizirat, pa tega napredka ne bo. Tako da me to prav zanima, kako boste to uredil, kot minister, brez listnice za digitalizacijo, kajne.
Potem naslednja stvar, ki se mi zdi aktualna, omenil ste povezljivost, bom rekel, podatkov, predvsem na področju poročil, ko poročamo enotno tako FURSU, tako Banki Slovenije in ostalim organom po zakonu in tako naprej. Načeloma nimam nič proti, meni se to fajn sliši, meni je to super, predvsem mi je logično. Tudi jaz sem za to, da vsi ne pišejo petkrat, šestkrat, ampak, ne vem, če se zavedate, ampak bo treba spremenit vso kompletno zakonodajo, ker zakon pa tega ne predvideva. Tudi podatki za Banko Slovenije ali pa za FURS, eno je davčna tajnost, eno je bančna tajnost, eno je… Ali me razumete, o čem govorim? In ne vem, kako boste vi lahko to združil v enotno platformo, če pa bojo vsi lahko do tega dostopal, pa so podatki občutljivi in imajo tudi različno stopnjo tajnosti in tako in kdo bo lahko v kaj vpogledoval. Jaz verjamem, da se tehnično, digitalno to sicer da z, bom rekel, nekimi določenimi programi, jasno uredit in ni problem v dostopanju, ampak bo problematična zakonska podlaga. Zakaj? Zaradi tega, ker prvič, zakone, tovrstne, ne boste mogli sprejemat po nujnem postopku, ker to ni nič nujnega, to ni interventni zakon in to pomeni seveda nek določen proces in se bojim, da ta stvar ne bo zapeljana pravočasno, preden boste vi končal ta amandma. To je moja edina dilema, kako boste to izpeljal.
Potem, je pa seveda tudi nekaj o tem, da seveda niste in ne boste prvi, ki ste govoril o tem, o tej digitalizaciji, ampak, da smo v tej državi že mi nekajkrat govoril in da obstajajo celo neke strategije, ki celo še vedno veljajo. In ta vaš strateški svet, seveda, in to je bilo kar nekaj kritik, strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo, da strateški svet, bodisi ni, ne vem, zato vas zdaj sprašujem, se, bom rekel, opredelil, kaj je pa z obstoječo strategijo na tem področju, kaj je sprejemljivo, kaj je neuporabno oziroma kje jo je treba spremenit in predvsem, ali mislite z njo priti v Državni zbor. Namreč, v čem je problem? Strategija sicer, jaz verjamem, da marsikoga, še posebej gospodarstveniki, ki so ljudje akcije, če ti hočeš na trgu nekaj uspet, se mora stvar hitro dogajat in hitro premikat, strategija je pa neka zgodba, ki po navadi, saj veste, kako gre, najprej jo je treba pripravit, pregledat, dat pripombe, spremembe ali pa čisto na novo napisat, odvisno, kaj boste se odločil, nepomembno, potem jo je treba dat v razpravo in potem mora priti na Vlado in potem mora it v Državni zbor in tako naprej in vi boste končal mandat in te strategije ne bo.
Strategija je pa pomembna zakaj? Zaradi tega, ker, če mislite resno, potem morate zadevo tako nastavit in tako zapeljat, da bo obligatorna tudi za vašega naslednika, ker drugače ne boste naredil nič. To je ključ, cele zgodbe. Z vsemi dobrimi nameni in nastavki, ki jih boste naredil, je potrebno nujno vzpostavit sistem tako, da ko pride nov človek na to področje, bodisi kot minister brez listnice ali pa minister, ki bo to imel v svojem resorju, nepomembno, ampak da bo peljal te zgodbe naprej, ki so nujne in potrebne, ne glede na politično orientiranost Vlade za razvoj Slovenije, to je to, o čemer ste vi govoril. In zato se mi zdi, da tak dokument pač preprosto mora obstajati, nujno. Brez tega ne bo šlo. Že to, da boste sprejel, pa končal mandat bo zelo veliko, zaradi tega, ker bo to za nekoga obvezujoče oziroma vsak nov, ki bo prišel, če bo hotel to spreminjati bo moral dati krepke argumente zakaj je to naredil in kaj predlaga drugega, novega. Po drugi strani se pa sprašujem, preden bom zaključil imam samo še eno kratko vprašanje, omenil ste obvezne javne dražbe. Tisto malo vedenja, ki ga imam jaz na razpolago, če se ne motim, zakon o javnih financah o tem že govori in je že obligatoren za vse. Tukaj sploh ni nobene diskusije, razen če ste vi s tem kaj mislil drugega oziroma neko nadgradnjo, ne vem, to mi dajte razjasniti, razsvetliti, da bom kaj več vedel o tem kaj ste mislil na tem področju. Še posebej zato, ker v bistvu elektronsko draženje se ne uporablja samo v primeru, če sistem pade. Zakon je tu zelo jasen. V takem primeru se lahko zgodi, drugače pa vse skupaj je to na MJU in zadeva, kolikor vem in poznam in, roko na srce, imam pač nekoga doma, ki se s tem vsak dan ukvarja in pravi, da to uporabljajo kar naprej. Tako da ta stvar je že vzpostavljena. Povejte mi, kaj je tukaj novega z vaše strani, da bom razumel, ker lahko da nisem razumel. Dopuščam to možnost.
Sedaj bi pa samo še zaključil. Koliko ste se imel možnost pogovarjati s tistimi ministrstvi in ministri, s katerimi boste moral v resnici največ delati? In koliko so pripravljeni sprejeti, da boste o teh stvareh vi njihov šef? Veste o čem govorim? In ne oni, ker to je zelo pomembno. Ker če tega dogovora ni, če te podpore ni, potem z vsem spoštovanjem, je vaše delo končano z današnjim dnem.
Jaz vam želim osebno veliko sreče, zadovoljstva, predvsem pa rezultatov, ker to edino na koncu kar bo štelo. Saj veste, CV je lahko zelo lep. Če pa ni rezultatov nam pa tudi CV več ne pomaga.
Ob koncu vam bom rekel samo še to, jaz pri novih kandidatih za ministre povem vedno eno in isto, lahko ste mi simpatičen, lahko verjamem v vas, lahko ste moje upanje, ampak ta vlada vas mora oziroma ta koalicija vas mora sama podpreti, ker to je tudi edini način, da me prepričajo, da imajo to moč, da bodo tudi uveljavljali vse to, kar boste vi njim predlagal. Veliko sreče.
Nadaljujemo. Po določenem številu vprašanj bom predal kandidatu možnost, da odgovori na postavljena vprašanja.
Preden nadaljujemo zgolj v vednost, kar se tiče prijav, pa bom navedel po vrstnem redu: Robert Polnar, Rudi Medved, mag. Andrej Rahm, dr. Franc Trček, Mojca Škrinjar, Dejan Kaloh, mag. Bojana Muršič, Blaž Pavlin, mag. Elena Zavadlav Ušaj, Nataša Sukič.
Nadaljujemo. Besedo ima kolega Robert Polnar.
Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Gospe in gospodje! Običaj je, da se pri predstavitvi kateregakoli ministrskega kandidata ali kandidatke govori najmanj dvodimenzionalno. Najprej o stvari ad rem in potem tudi o osebi ad persona. Moj namen danes v tej kratki razpravi, ki sem si jo pripravil je, da o osebi, torej ad persona ne bom govoril, zato ker se mi vse skupaj zaustavi že pri razpravi o stvari, ad rem. Gre namreč za to, da gre pri oblikovanju vladnega urada, ki se bo ukvarjal z digitalno preobrazbo za poseg v organizacijsko strukturo vlade. In tukaj gre za takšne vrste poseg, ki ga vlada ne more opraviti sama, ampak je tako pomemben in tako velik, da mora to urediti v kooperaciji z Državnim zborom. Vlada seveda je organizacijski sistem in kot vsaka organizacija ima Vlada prosto pot oziroma prostost, da sama oblikuje svojo organizacijsko strukturo; glede tega ne more biti nobene dileme. Za mene je pa izrazito velik problem, če Vlada redefinira svojo organizacijsko strukturo v času, ko ima še približno štiri, pet ali pa morda šest mesecev mandata. In ko to svojo organizacijsko strukturo redefinira in preoblikuje na način, da v njo poseže z novim organizacijskim elementom. V katerikoli organizaciji, tudi bistveno manjši, kakršna je slovenska Vlada, in bistveno manj kompleksni, kakršna je slovenska Vlada, je po spremembi oziroma po definiranju ali pa oblikovanju organizacijske strukture potrebnih šest do dvanajst mesecev, da te zadeve na nivoju materialnih virov, na nivoju finančnih virov, predvsem pa na nivoju človeških virov sploh organizacijsko stečejo. Zato je moj izrazit dvom, da je v štirih ali pa petih mesecih s tako drastično spremembo organizacijske strukture v vsebinskem smislu v tako kompleksnem sistemu, kot je slovenska Vlada, sploh možno kaj doseči. Pri tem je zdaj nepomembna semantika, ali govorimo o službi ali govorimo o ministrstvu, ker pri teh razpravah ne gre potem za nič drugega kot za zamegljevanje bistva ali pa za izogibanje smislu. Ključna dilema, ki se meni postavlja, je, ali ni možno s poznanimi ad hoc organizacijskimi ukrepi doseči cilja, ki je tu zastavljen, znotraj obstoječe strukture in v okvirih tiste organizacijske strukture, ki trenutno v slovenski Vladi obstajajo. Mislim, da bi to tudi bilo s tega vidika bistveno bolj racionalno, govorim pa seveda o časovni dimenziji.
Želel bi opozoriti še na eno zadevo. Včeraj sem jo dobil tudi v pisni formi, tisto večno in standardno slovensko butasto dihotomijo o tem, kaj je pomembnejše, strokovno ali politično. Ta dilema je po mojem skromnem mnenju namreč popolnoma zgrešena, zato ker izhaja iz osnovne podmene, da izraz »strokovno« pomeni absolutno tudi kot sinonim za apolitično. To je seveda popolna bedarija, zato ker tudi politiki so lahko strokovnjaki, in čisto vsak strokovnjak, ni nujno, da čisto vsak, ampak v glavnem strokovnjaki tudi imajo politično prepričanje. Vsaka stvar ima dve dimenziji – kaj hočemo doseči in na kakšen način to hočemo doseči. Kaj hočemo doseči, je politična ali pa, če hočete, vrednotna dimenzija. Kako, na kakšen način to doseči, pa je strokovna dimenzija. Zato ne more biti vprašanje strokovno ali politično, ampak je lahko vprašanje samo, na kakšen način kombinirati oboje skupaj, strokovno in politično. V tej zvezi se mi zdi to še posebej pomembno poudariti, ker je bilo rečeno, spoštovani gospod Andrijanič, da vi niste politik, ampak ste strokovnjak. Jaz upam, da ste vi – vem, da ste strokovnjak, ampak upam pa hkrati, če boste imeli kdaj še ambicije delati v slovenski izvršni oblasti, da ste poleg tega, da ste strokovnjak, tudi strokovnjak s političnim prepričanjem. Kajti, če boste hoteli v politiki delovati samo kot strokovnjak, potem raje o tem premisliti še enkrat.
Gospe in gospodje, jaz sem podpornik te Vlade, ne bom pa podprl ideje, ki je danes pred nami, o ministrstvu za digitalno preobrazbo. Moja podpora Vladi namreč ni brezpogojna. To sem tudi že dokazal - z glasovanjem za zaupnico zoper ministra Hojsa, ko je provociral s potencialno organizacijo koncerta: tistega ustaškega guslarja v Mariboru in tudi sem že zelo jasno napovedal, da bom glasoval in da bom tudi vse storil proti temu, da se sprejmejo spremembe in dopolnitve Zakona o dohodnini, zato ker izrazito erodirajo potencialne prihodkovne zmožnosti državnega proračuna Republike Slovenije najmanj štirih prihodnjih letih, pa še potem tudi od leta 2025 naprej…
Spoštovani poslanec, vljudno prosim, če upoštevate tisto mojo uvodno zaprosilo, da je danes namenjeno kandidatu, in če postavljate vprašanje vezano s točko dnevnega reda.
Jaz ne bom postavil vprašanj, podpredsednik, to sem povedal na začetku. Če bi pravilno oziroma me pozorno poslušali, bi to vedeli. Povem samo to kakšno je moje stališče do vladnega predloga in ga tudi utemeljujem. Sem proti predlogu, vendar hkrati razlagam tudi, da moja podpora Vladi še obstaja, ni pa brezpogojna. Povedal sem tudi na začetku, da bo moja razprava kratka, vsaj v primerjavi s predhodnikom in tudi ne nameravam prav veliko več govoriti, nameravam pa pojasniti samo še to, da je osnovna drža pri podpori Vlade to, da lahko opravim komparacijo in moja trditev je, da je Vlada takšna kot je, neogrožena zato, ker je njena alternativa še bistveno slabša kot je sama Vlada. To lahko potrdim na podlagi lastne izkušnje. Bil sem član prejšnje koalicije tudi kot predsednik parlamentarnega Odbora za finance in sem od znotraj spremljal v ves volunatrizem, vso dezorganizacijo in vso nesposobnost prejšnje Vlade, zato povem še enkrat, da bo jasno, predloga kot je danes izpostavljen za oblikovanje vladnega urada za digitalno preobrazbo, ne bom podprl. Nimam absolutno niti enega razloga, da bi kandidatu nasprotoval, zato ker sploh še nisem prišel do tega, da bi mu nasprotoval, ker je potrebno najprej znotraj organizacijske strukture zadeve razčistiti. Da pa bodo stvari popolnoma jasne, podpornik Vlade ostajam, vendar ne brezpogojno.
Hvala lepa.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani kandidat za ministra!
Zdaj, če bi vašo predstavitev slišali takoj na začetku mandata neke Vlade, torej da ima pred seboj neko vsaj štiriletno obdobje, bi jo na nek način sprejel. Na nek način sprejel, ker je pač v vašo predstavitev vkomponirana neka vizija. Ne bom vas spraševal po vaši viziji o digitalnem svetu do leta 2030 ali 2050, seveda ne, ker je vaše trajanje zelo omejeno, imate zelo kratek rok trajanja, če se grobo izrazim in verjetno ste, ko ste pristali na to kandidaturo, ste se tudi sami tega zavedali. Vsi ti ukrepi, ki ste jih našteli, so znani, so nam poznani. To vse poznamo, bilo je večkrat javno predstavljeno, zato sem pravzaprav predvsem pogrešal ne kaj, ker to praktično vsi vemo kaj je ta strateški svet predlagal in vladal in Vlada tudi, če sem jaz to prav razumel, potrdila, da je to torej že neka zaveza, da je to treba tudi v praksi izpeljati, ampak seveda tisto večno vprašanje je kako. Kako in kdaj? Glede na to, da prihajate v Vlado, če boste seveda potrjeni kot nek nadminister, jaz si drugače tega niti ne morem predstavljati, kar je seveda že iz osnove slabo za funkcioniranje Vlade za odnose v Vladi je neko nad ministrovanje oziroma, da je neki minister nadrejen ostalim to nikoli do slej ni vodilo k uspehu nikoli do slej, ampak dobro to je pač stvar kako jo Vlada vidi pri svojem funkcioniranju. Ampak mene sedaj zanima ali vi poznate razliko ne vem koliko ste pač poučeni o samemu ustroju državne uprave, ampak ali poznate razliko o pristojnostih in funkcioniranju neke vladne službe kot bo tale in najmanj, kar zadeva samo organizacijsko premetavanje znotraj Vlade na tak način tukaj se moram popolnoma strinjati s poslancem Polnarjem, ki je govoril pred menijo torej med neko vladno službo in posameznimi ministrstvi. Ali vi poznate to razliko kaj lahko naredi vladna služba kaj lahko naredi ministrstvo, ker ali veste neki bonton na podlagi tudi Poslovnika Vlade obstaja, ko funkcionira neka Vlada? Jaz vem tudi informacije o tem prihajajo iz različnih ministrstev, da ta Vlada tega bontona ne spoštuje, da Poslovnik Vlade skoraj, da ne obstaja za njih in to se je pokazalo tudi tukaj pri tem sprejemanju oziroma potrjevanju prvega paketa ukrepov strateškega sveta natanko isto se je zgodilo. To jaz mislim, da je slaba popotnica seveda za nadaljnje sodelovanje med posameznimi ministrstvi in vami, ker že sedaj vem, da po ministrstvih to jemljejo kot neki oktroiran seznam ukrepov, pri katerem niso imeli niti kančka vpliva ali kakršnekoli besede z nikomur znotraj Vlade vsaj take imam jaz informacije. To ni bilo usklajeno, medresorsko seveda tudi ne in ni bila preverjena tudi pravna podlaga, ni bila preverjena. Tako sedaj jaz vidim ta nabor teh ukrepov kot neko okrašeno drevesce, ampak kako izpeljati vse te ukrepe tega pa danes niste povedali. Predvsem pogrešam glede na to, da vas čaka relativno izredno kratko ministrovanje, da bi prišli in povedali tudi, zaradi tega, ker sem včeraj slišal predsednika Vlade, da je to zelo nujno, da je treba ministra na vsak način podpreti. Podpiramo vas praktično podpirajo vas praktično sedaj v Državnem zboru skoraj po njunem postopku tudi to ni nič novega tukaj imamo samo še nujne postopke, zaradi tega, ker vas čakajo tako odgovorne in zahtevne naloge, ki jih je treba takoj izpeljati, da je to treba storiti takoj, ampak iz tega kar ste povedali ne vemo nič kaj bo takoj izpeljano, kdaj bo izpeljano. Jaz sem pričakoval, da boste prišli pred Državni zbor in povedali računam, da bom približno slabo leto na tem mestu, v tem času bom storil eden, dva, tri, štiri, potem se pa verjetno že konča, glede na zahtevnost postopkov. Jaz ne rečem, da ni opravljeno veliko delo v tem strateškem svetu, da ste prišli do tega nabora teh ukrepov, absolutno ne, ampak glavno delo pa čaka seveda, potem vsa resorja v Vladi in širše tudi širše deležnike, da se te ukrepi implementirajo oziroma, da bodo v praksi uveljavljeni, ker vsak, jaz sem kar dosti natančno pogledal ta nabor ukrepov čisto vsak pravzaprav potegne za seboj tudi spreminjanje zakonodaje, praktično vsak, razen če seveda ne boste, tako kot ta vlada velikokrat počne, tudi to spregledali, pa boste šli in naredili marsikaj, kar bo na koncu tudi protizakonito, ampak vse za ceno nekega rezultata. Zato me zanima, spoštovani kandidat, če nam lahko v nekaj točkah poveste tisto, kar je, ker jaz mislim, da imate neke prioritete najbrž. Če se lotiš nekega posla za manj kot leto dni, moraš imeti neke prioritete. In bi jih rad slišal, hkrati s seveda časovnimi okvirji, ker ti ukrepi so v glavnem seveda za državljane in državljanke. In državljanom in državljankam morate povedati, kaj jih čaka v tem času vašega ministrovanja, kateri ukrepi, časovna dimenzija. Tisto, kar seveda pri tem pogrešam, je tudi, glede na to, da gre za zelo kratkoročno delovanje in kratkoročne ukrepe, tudi finančnih okvirov ni nikjer, koliko je to finančno sploh izvedljivo. Jaz vam ne bom našteval vsega seznama teh ukrepov, kaj je težje in kaj je lažje, kaj je pa neizvedljivo. No, saj boste potem sami v praksi videli, ampak že zdaj se pojavljajo seveda tudi v strokovnem svetu pomisleki okrog tega, kako boste e-notarske storitve uredili, ker seveda zakonodaja še vedno zahteva osebno prisotnost posameznika. Zdaj, odprava prometnega dovoljenja, kar je seveda zelo všečno slišati, tudi meni se zdi neumno vsako leto iti potem na upravno enoto samo zato, da dobiš tisto štampiljko, ampak seveda, kako bo, ko bo šel slovenski državljan čez mejo, ker po Evropi, ko se voziš, še vedno seveda zahtevajo, tako kot imamo tudi pri nas, fizično prometno dovoljenje s tistim štempljem. Ampak dobro, to so že podrobnosti. Zanima me hkrati tudi seveda vaš odnos do nekaterih stvari, ki so se dogajale zdaj v času epidemije. Predvsem me zanima vaš pogled na varnost in zasebnost pri elektronskem poslovanju, namreč zdaj, če boste uspeli skordinirati to zmedo, ki je nastala v času epidemije in seveda okrepljenih potreb po uporabi elektronskih storitev države, če boste uspeli… In jaz sem seveda že pogrešal posredovanje tega strateškega sveta že tudi med samimi temi zapleti, na primer s pridobivanjem kvalificiranih digitalnih potrdil, ker je vladala in še vlada velika zmeda, predvsem seveda se država zanaša na to, da vsi ljudje najprej vedo, kaj je digitalno potrdilo. Ne vedo, seveda ne vedo. Da, če že vedo, kaj je digitalno potrdilo, kaj lahko z njim počnejo. Jaz sem povedal primere z upravnih enot, to je pa potem realno življenje. Ko prihajajo ljudje in vlagajo zahteve za digitalno potrdilo, vprašajo, ko dobijo pač tisti papir, da so vložili zahtevo, ali gredo lahko zdaj s tem čez mejo, ali lahko gredo s tem zdaj čez mejo. To je v realnem, to je v realnem življenju. In jaz moram reči seveda, da je žal vlada to leto zamudila, kar zadeva popularizacijo elektronskega poslovanja z državo, zamudila, ker ravno zdaj se je ustvarila tista potreba pri ljudeh, prej je ni bilo in ko obsojamo ljudi, zakaj si niso že ne vem kdaj uredili teh digitalnih potrdil, jaz jih razumem, niso imeli potrebe, niso imeli potrebe, zdaj je nastala ta potreba, z epidemijo je nastala. In, škoda je, da se je toliko časa mencalo s sprejetjem Zakona o osebni izkaznici, kjer, seveda, bo nameščeno to digitalno potrdilo in potem še v Zakonu o elektronski identifikaciji, ki je spremljajoč zakon, to bi lahko bilo dejansko sprejeto že sredi lanskega leta, ker so bili ti zakoni napisani in so praktično identični prišli v ta Državni zbor in bi seveda v marsičem rešili te probleme s pridobivanjem teh certifikatov, no. In še vedno so ti problemi in jaz mislim, da bo vendarle, ta(?) strateški svet, v katerem je zbran svet stroke, svetoval državi, kako naj ravna in določene stvari poenostavi. Jaz vem, na upravnih enotah so imeli rešitve, samo nihče jih ni slišal, kajne. Že s samim »printanjem« teh, zdaj, digitalnih papirnatih potrdil. So digitalna, ampak so papirnata. Lahko bi jih na upravnih enotah, seveda, naredili izjemo in bi jih na upravnih enotah lahko ljudem »printali« brez vsakršnih težav, zato, da jim ne bi bilo treba skakat po lekarnah in kdove kje, kajne, ampak niso bili slišani.
In, seveda, ko vas sprašujem o odnosu do varnosti in zasebnosti, v povezavi z elektronsko identiteto, imamo pa tukaj zdaj že znotraj te Vlade neko zmešnjavo s koncepti, s konceptualnimi pogledi na to. Medtem, ko je Ministrstvo za javno upravo prineslo v Državni zbor, Zakon o elektronski identiteti, kjer so zadeve zelo dobro postavljene, kar zadeva seveda varno poslovanje v digitalnem svetu, ker na prvem mestu je pa vendarle, pred to komoditeto, sem jaz prepričan, še vedno varnost, še vedno varnost. Saj, ko prideš v digitalnem svetu v nevarnost, te sicer ne ubije, tako kot v realnem svetu, ampak lahko te pa zelo, zelo resno poškoduje. Ampak zdaj, tukaj imamo, na eni strani osebno izkaznico z digitalnim potrdilom, kar mislim, da je seveda absoluten pospešek digitalizacije v Sloveniji na vseh področjih, absoluten pospešek in škoda, da se to ni zgodilo že pred leti, da smo se prav leto in pol, še za časa vlade Marjana Šarca premetavali med Ministrstvom za javno upravo in notranjim ministrstvom, da smo se dogovorili, da to sploh v praksi lahko zaživi, na drugi strani pa imamo do zdaj »debirokratizatorja«, z njegovim paketom, nekim zakonskim paketom o debirokratizaciji, ki pa seveda digitalnega potrdila, takšnega, kot je, praktično ne priznava, njemu se zdi to popolnoma nepotrebno in on bi pa, on bi pa tudi sodno pošto vročal kar po gmailu, pa še marsikaj drugega bi poenostavil in seveda, vse za ceno neke hitrosti, na račun, seveda, absolutno na račun varnosti in zasebnosti in, to me zanima, kako boste, to pa je, denimo, nek izziv za ministra, za kakršnega kandidirate, tudi, če gre za neko kratko časovno obdobje. Najprej »skoordinirati« te koncepte različnih pogledov, ki vladajo v tej vladi, da bomo potem sploh lahko šli naprej in uveljavljali te ukrepe. In še nekaj me pri vsem tem naboru teh vaših ukrepov moti. To pa je, da se zanemarja to, da so ljudje popolnoma neenako tehnološko opremljeni, da so nekje temelji, pri katerih je treba začeti, da sploh potem lahko gradimo ta digitalni svet. Neenaka tehnološka opremljenost, absolutno pomanjkanje veščin pri prebivalstvu. Dokler v teh temeljih teh stvari ne bomo spremenili, potem nam tudi v bistvu ti ukrepi v digitalnem svetu ne pomenijo veliko, ker jih pač ne bo imel oziroma sadove tega ne bo imel kdo žeti, če ljudje nimajo in če ne obvladajo. In to je tudi glavni problem, ko ste omenili index DESI. Saj to nam pravzaprav očitajo. Saj mi smo tehnološko v Sloveniji dobro opremljeni za digitalni svet in prehod v digitalni svet se v Sloveniji že dogaja. Ne bo se začel jutri ali pa pojutrišnjem. Ta prehod seveda še traja. In tudi opremljeni smo dobro in imamo v bistvu na marsikaterem področju smo lahko zelo primerljivi z Evropo. Imamo pa en velik problem. Ljudje ne uporabljajo že interneta ne, tu smo skorajda na repu Evropske unije. In pomanjkanje veščin. Tudi če že imajo neke naprave, pač z njimi ne znajo, nekateri pa tudi nočejo ravnati. In to so ti temelji. Jaz sem morda malo svoj pogled opisal na te zadeve. Sem se tudi sam nekaj časa s tem ukvarjal. Ne vem, ali je sedaj imenovanje tega ministra tudi neka nezaupnica ministru za javno upravo, ki pravzaprav pokriva vse to področje. Je pa res, da je prav ministrstvo za javno upravo v tem obdobju epidemije na marsikaterem področju tukaj zatajilo, preprosto zatajilo, ker te zmede, ki je nastala v zvezi s temi digitalnimi potrdili, v zvezi s kovidnimi potrdili je bila nepotrebna, ker pač enostavno ni bilo dovolj komunikacije z ljudmi, da bi ljudje razumeli pomen tega. In ni bilo ministrstvo pripravljeno, kljub temu, da je imelo leto dni pa vendarle časa in pravzaprav vso tehnološko podstat za to že ima in je že imelo. Nič od tega ni manjkalo. Treba je bilo v bistvu samo skomunicirati z ljudmi in mislim, da ne smemo ljudi postavljati v položaj, da na pragu te digitalne dobe oziroma žal mi je pri 38 stopinjah stojijo v vrstah, da oddajo vlogo za digitalno potrdilo, ponižujoče ali pa da stojijo, ne vem, pri 38 stopinjah zato, da dobijo potem kovidno potrdilo. To je ponižujoče do državljanov. In tu je država seveda definitivno kriva, da se je to zgodilo. Torej, jaz kot rečeno, kot je tudi moj kolega rekel, seveda čeprav je včeraj prvak NSi govoril o tem, da se bo pri glasovanju o vas kot kandidatu za ministra pokazalo kdo je sedaj rušilna opozicija, kdo je pa konstruktivna opozicija, to sem včeraj slišal, kar je seveda pa res eno samo sprenevedanje.
V Listi Marjana Šarca ne bomo podprli kandidat za to vlado. Tudi stranke, ki so sedaj v vladi, ko so bile v opoziciji, seveda, za živo glavo ne bi podprle ministrskega kandidata koalicije. In tu ni nič osebnega. Gre preprosto za to, da se nam zdi tudi nehigienično za teh nekaj mesecev postavljati še ministra, medtem ko je še aprila predsednik Vlade govoril o vitki javni upravi, da bo ta Vlada storila vse za to, da bo ta javna uprava še vitkejša. Zdaj pa prihaja z novim ministrom in še z več administracije.
Če boste uspeli na kakšno od vprašanj odgovoriti, se vam zahvaljujem.