Vsem zbranim prav lep pozdrav. Začenjamo 26. sejo Odbora a infrastrukturo, javno upravo in lokalno samoupravo.

Glede dnevnega reda ugotavljam, da ni bilo pripomb in je tak kot je bil poslan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO ZAHTEVE OKRAJNEGA SODIŠČA MARIBOR ZA OCENO USTAVNOSTI PRVEGA ODSTAVKA 2. ČLENA IN 32. ČLENA ZAKONA O VOLILNI IN REFERENDUMSKI KAMPANJI.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Prosim.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Zakonodajno-pravna služba je, tako kot vedno, pripravila odgovor Državnemu zboru o ustavnem sporu, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru. Sodišče izpodbija 2. in 32. člen Zakona o volilni in referendumski kampanji. Meni, da sta izpodbijani določbi, ki urejata volilni molk z nasprotju z 2. členom Ustave, predvsem pa v nasprotju s pravico do svobode izražanja.

V naši službi menimo, da je zahteva neutemeljena in predlagamo, da jo Ustavno sodišče zavrne. V mnenju izčrpno navajamo razloge v prid ustavne skladnosti izpodbijanih določb o volilnem molku zlasti z naslednjimi poudarki.

Določba o volilnem molku obstaja v naši pravni ureditvi od leta 1992. Na začetku je bila vključena v Zakon o volitvah v Državni zbor, leta 2011, ko smo sprejeli sistemski zakon o kampanji, pa v ZVRK. Pomembna je odločba Vrhovnega sodišča iz leta 2016, ki je določbo o volilnem molku razložilo tako, da je za pravni standard volilne propagande konstitutivnega pomena, da gre za vplivanje ali čim večjo skupino ljudi, pojem propagande pa vključuje tudi načrtno oziroma sistematično ravnanje. Tudi Beneška komisija je v svojih dokumentih opredelila volilnim molk kot dan za refleksijo, namenjen tem, da volivci absorbirajo in predelajo vse informacije, ki so jih prejeli med volilno kampanjo, in sprejemajo odločitev brez pritiskov. Prav tako je v svojih dokumentih zapisala, da večina držav pozna institut volilnega molka.

Sodišče predvsem meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s svobodo izražanja. Glede tega naša služba odgovarja, da institut volilnega molka sicer posega v pravico do svobode izražanja, a ne prekomerno. Poseg namreč zasleduje legitimen cilj. Gre za cilj, ki ga je že kot ustavno skladnega prepoznalo tudi Ustavno sodišče, prav tako pa je poseg v pravico do svobode izražanja sorazmeren, kar natančno obrazložimo v mnenju. Na koncu še izpostavljamo pomembno odločbo ustavnega sodišča, sicer iz leta 2011, ki je poudarilo, da je volilni molk poseben zakonski institut, ki zasleduje določene cilje. In ko je v tisti odločbi razveljavilo en del ZVRK-ja, je hkrati zaradi varovanja učinkovitosti instituta volilnega molka določila način izvršitve svoje odločbe. Torej takrat leta 2011 niso začeli postopek za presojo ustavnosti te določbe o volilnem molku, ampak so, prav nasprotno, z načinom izvršitve te določbe zavarovali učinkovitost zakonskega instituta volilnega molka.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo gospa državna sekretarka Urška Ban.

Prosim.

Najlepša hvala za dano besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani poslanke in poslanci.

Tudi vlada je na svoji 88. redni seji 26. 8. 2021 sprejela pisno mnenje glede zahteve za oceno ustavnosti. In podobno kot v svojem mnenju zaključuje Zakonodajno-pravna služba, tudi vlada meni, da so izpodbijane zakonske določbe Zakona o volilni in referendumski kampanji v skladu z Ustavo, ter predlaga Ustavnemu sodišču, da v tem postopku ustavnosodne presoje ugotovi, da izpodbijani prvi odstavek 2. člena in 32. člena zakona nista v neskladju z ustavo.

Hvala.

Hvala.

Jaz mislim, da je bistvo te zgodbe dodalo takrat sodišče, ki je razložilo, da volilni molk velja za organizatorje volilne kampanje, ne velja za pa normalne državljanke in državljane, ki lahko seveda svobodno povejo svoje mnenje. Da te ovire oziroma problema v bistvu sploh ni, na katerega se to nanaša.

Želi še kdo razpravljati?

Če ne, dajem na glasovanje naslednje mnenje:

»Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe o zahtevi Okrajnega sodišča v Mariboru za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena in 32. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji«.

Želi kdo obrazložiti svoj glas? Imate vsi kartice?

Začenjam glasovanje. Glasujemo.

Kdo je za? (12 članov.) Proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo vključeno mnenje, in ga poslal Zakonodajno-pravni službi, da se pripravi odgovor za Ustavno sodišče.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ORGANIZIRANOSTI IN DELU POLICIJE.

Še seznanil bi vas, da je danes z nami gospa Monika Gregorčič iz kvote SMC, medtem ko drugih nadomeščanj in opravičenih ni.

Zdaj glede tega zakona nebi bral vsega, ker bomo najbrž predolgi - upam da se strinjate -, in bi šel kar na pričetek druge obravnave. In bi najprej vprašal, če želi besedo predstavnik predlagatelja zakona, tj. minister gospod Aleš Hojs.

Prosim.

Hvala lepa. spoštovani predsednik.

Torej v kratkem bom predstavil še enkrat to, kar smo pravzaprav predstavili že na tisti splošni razpravi s tem predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu policije. Želimo odpraviti tiste pomanjkljivosti, ki so se v izvajanju tega zakona ugotovile. Predvsem je cilj seveda tega zakona organizirati oziroma zagotoviti boljšo organiziranost in fleksibilnejše delovanje policije, da se bo lahko seveda še bolj intenzivno odzvala na vse varnostne izzive oziroma realizirale zahteve iz tega, kar smo v bistvu v stavkovnem sporazumu tudi s sindikati dorekli. Zdaj čisto na kratko bistvene rešitve.

Najprej se v bistvu za poročanje, torej za izvedbo nadzorov znotraj nad policijo in za pridobivanje podatkov, ki jih potrebujejo nadzorniki, uveljavlja pravna podlaga za pridobivanje teh podatkov, obenem pa se za te ljudi, ki so zaposleni na ministrstvu, ureja tudi t.i. dodatek za stalnost, kajti do sedaj tega ni bilo, kako se imenuje, je pravzaprav drugotnega pomena, vsekakor je pa treba te ljudi, ki v neki zreli dobi, potem ko so opravili funkcijo v policiji, preidejo na ministrstvo in so kot taki verodostojni, da te notranje nadzore izvajajo, zagotoviti tudi ustrezno plačilo, kajti v nasprotnem primeru se pojavljajo težave, da enostavno ljudje iz policije v to službo ne želijo delati, kajti tam imajo bistveno boljšo plačo in še dodatne vezane na drugi pokojninski steber in tako naprej.

Potem smo zaradi različnih stališč glede pristojnosti ministra pri usmerjanju policije v predkazenskih postopkih jasno uredili ali pa jasno uredili situacijo, v kateri je državni tožilec obveščen o kaznivem dejanju, vendar ne prevzame usmerjanja. Torej v tem primeru ravnajo policisti samostojno v okviru svojih zakonskih pooblastil in so neposredno podrejeni svojim nadrejenim. Kot veste, smo v preteklosti oziroma v letošnjem letu spremenili uredbo o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin, ki je bila izdana na podlagi petega odstavka 160. člena Zakona o kazenskem postopku in je podrobneje urejala vse aktivnosti glede prevzemanja usmerjanja policije v predkazenskem postopku. V noveli smo seveda črtali tiste dikcije, ki po naši oceni dvojno ali pa neenako, različno če rečem po domače, urejajo te zadeve glede pristojnosti.

Nadalje smo Nacionalni preiskovalni urad, ki je notranja organizacijska enota uprave kriminalistične policije, umestili tako, da je jasno, da je ta preiskovalni, torej NPU, avtonomen pri izvajanju oziroma delu, ki ga izvaja, torej pri odkrivanju kaznivih dejanj, preiskovanju in tako naprej. Je pa seveda, tako kot je že sedaj, v organizacijski strukturi podrejen direktorju kriminalistične policije.

Obenem smo seveda črtali določbe o imenovanju in razrešitvi direktorja. Tukaj je bilo kar nekaj dilem, sploh v zadnjem času, posebej v tem smislu, daje nekdo imenovan po nekem zakonu, razrešen pa po taistem zakonu, torej po določbah istega zakona, ne more biti. Kot veste, je že vedno tukaj upravni spor oziroma sodni spor in po tem, kar predlagamo, je ureditev razrešitve in imenovanja direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada enak kot za vse druge javne uslužbence, torej ni potrebe, da je kakršnakoli razlika.

Potem se znotraj zakona določajo notranje varnostne evidence, ki jih v upravljanju vzdržuje policije zaradi upravljanja policijskih nalog in zagotavljanja notranje varnosti. Obenem pa se dopolnjujejo tudi določbe o varnostnem preverjanju ponudnikov, strank, torej vseh tistih, ki želijo sodelovati s policijo pretežno seveda na podlagi javnih razpisov, razen v tistih nekaj primerih, kjer so možne neposredne pogodbe in za katere seveda je potrebno ravno tako enako preverjanje.

Natančno smo določili ustavno materijo, vezano na apolitičnost policije. Torej jasno smo zapisali, da policist v času trajanja mandata ne more in ne sme biti član politične stranke, ne sme opravljati funkcije ne poklicnega župana ali pa biti svetnik ali kaj podobnega. Torej želimo, da se policija, tako kot je v ustavi predvideno, popolnoma depolitizira.

Potem se določa postopek pridobitve položaja na delovnih mestih vodje organizacijske enote prve ravni generalne policijske uprave, direktorja policijske uprave in komandirja policijske postaje z začasno premestitvijo za obdobje petih let ter razlogi za prenehanje tega položaja. Torej gre za to, da pridemo v situacijo, ko direktorji ali pa, torej govorimo o direktorjih policijskih uprav, ali pa komandirji policijskih postaj niso nezamenljivi, torej nimajo mandatov dlje kot ga ima recimo predsednik države ali pa vi, spoštovani poslanci, ampak kjer je, tako kot je to običajno, pač tak direktor imenovan za čas trajanja mandata in je seveda po tem lahko ponovno imenovan ali pa tudi ne.

V skladu s sklenjenim stavkovnim sporazumom, to kar sem povedal na začetku, se določa, da se lahko javnim uslužbencem policije in javnim uslužbencem ministrstva, ki izvajajo podporne naloge za policijo, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev poveča do 20 % osnovne plače. Nadalje se določa, da policisti nimajo pravice stavkati v času delovanja na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o organiziranosti in delu policije v primeru delovanja policije ob naravnih in drugih nesrečah, v krizi, vojnem ali izrednem stanju.

S temi spremembami zakona se seveda določa tudi boljša organiziranost policije pri uporabi pomožne policije tako, da se jasno določa, kdo v pomožni policiji ne more sodelovati. Ob izpolnjevanju pogojev se namreč omogoča sklenitev pogodbe za delo v pomožni policiji tudi po dopolnjenem 60. letu starosti. Plačilo pomožnega / nerazumljivo/ in povračilo stroškov ter pogoji za prenehanje in odpoved pogodbe pa se nekako dogovori oziroma opredeli v pogodbah s temi kandidati oziroma s pomožnimi policisti. Kot pa veste, smo pa v letošnjem letu v bistvu njihova plačila oziroma vse povračila stroškov pravzaprav že uredili oziroma že dvignili skladnost z obstoječo zakonodajo.

Zdaj, mnenje Zakonodajno-pravne službe bodo verjetno predstavili sami. Pripombe Združenja mestnih občin Slovenije pa lahko povem, da se znotraj tega predloga predlaga, se v predlogu zakona določi, da občinski redarji ne smejo in ne morejo sodelovati v pomožni policiji. Ministrstvo za javno upravo meni, da sistemsko gledano sedanja ureditev pomeni neutemeljeno izvajanje državnih pristojnosti vključuje občinsko redarstvo, hkrati pa gre tudi za praktično težavo, da so občine kot delodajalci v času, ko so občinski redarji vpoklicani v pomožno policijo, soočene s pomanjkanjem kadra, opravljati pa morajo enake pristojnosti in naloge. Torej deluje v pomožni policiji zgolj 10 občinskih redarjev – Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Nova Gorica, Celje, torej v glavnem ta večja mesta. Glede na dejstvo, da je v pomožni policiji 570, policija bi potrebovala več, saj to potrebe po njihovi uporabi vse večje, je bila z naše strani sprejeta odločitev, da se v delu, ki se nanaša na sodelovanje občinskih redarjev, pomožni policiji ne spreminja oziroma se ne glede na predlog Ministrstva za javno upravo dopusti sodelovanje občinskih redarjev v pomožni policiji, torej sploh glede na to, da iz številke teh, ki so trenutno v pomožni policiji in so obenem tudi občinski redarji, v naši oceni ne predstavlja tako velikega števila, da bi to lahko bil problem za samo redarstvo.

Še mnenje obeh sindikatov. Torej sindikata sta tekom medresorskega usklajevanja podala številne pripombe na predlog zakona, s katerim je predlagal črtanje določenih rešitev ali bistvene vsebinske spremembe. Pripombe niso upoštevane. Pripombe so po moji oceni nesprejemljivem, sindikat pa seveda z njimi vztraja tudi v zakonodajnem postopku. Je pa seveda na vas poslancih ali boste poslušali sindikat ali boste poskušali urediti policijo tako kot je potrebno, da je policija urejena, in ne da jo vodita oba sindikata.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo predstavnik Državnega sveta?

Prosim.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane gospe, gospodje, lepo pozdravljeni.

Torej Komisija za državno ureditev je predlog zakona obravnavala na svoji seji in po predstavitvi predloga zakona se je razprava dotaknila predvsem dveh področij, in sicer pripomb obeh policijskih sindikatov in pa pripomb Združenja mestnih občin Slovenije.

Državni svetnik, ki v Državnem svetu zastopa interes sindikata, je opozoril na obsežne pripombe obeh policijskih sindikatov, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da predlagatelj, torej Ministrstvo za notranje zadeve, ni sledilo stavkovnemu sporazumu in gre za kršitev stavkovnega sporazuma in sodelovanja s socialnimi partnerji. Opozoril je na opozorila sindikatov, ki se nanašajo na 1. člen, ki govori o usmerjanju policije. In gre za skrajno občutljivo področje, pri čemer sindikati menijo, da bo prišlo do posrednega vmešavanja ministra za notranje zadeve v odprte postavke, in opozarjajo, da bi se lahko samostojnost policije ogrozila, ker bi lahko minister posegal v samostojnost odločanja in izvajanja zakonskih pooblastil policista. S strani predlagatelja je bilo še enkrat pojasnjeno, da minister za notranje zadeve ne bo posegal v konkretne postopke, saj nima policijskih pooblastil in njegova pooblastila so jasno omejena. V tem delu se ne spreminja nič drugega kot, da se želi jasno razmejiti pristojnost med policistom in državnim tožilstvom in bo po novem državni tožilec, ko bo prevzel usmerjanje, moral kriminalistu, ki vodi preiskavo, podati pisne usmeritve. Po mnenju predlagatelja je to torej prednost, ki bo zaščitila kriminalista, da bo dobil jasne napotke in se bo transparentno vedelo, kakšna so bila tožilčeva navodila glede preiskave kaznivega dejanja.

Prav tako je državni svetnik še izpostavil spremembe v noveli, ki opredeljujejo možnost začasne premestitve ali napotitve uslužbenca policije in na katere imajo sindikati konkretne pripombe. Izpostavil je občutljivost nadaljnjega omejevanja stavke in opozoril na vprašanje, vezano na status policista. Predlagatelj je ponovno poudaril, da se je državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve skupaj s pooblaščencem za stike s sindikati usklajeval. Šlo je za dolgotrajne in intenzivne pogovore. Nekateri dogovori so vezani na finančne omejitve in v tem primeru, na primer dodatno plačilo vezano na omejitve stavke glede na 107. člen novele, in je treba na koncu skleniti kompromis. Doseženi stavkovni sporazum je v celoti vnesen v predlog zakona in velja za vse zaposlene v policiji, tako kot je bilo tudi dogovorjeno, vključno s tistimi, ki delajo pomožne naloge na policiji, torej v delu ministrstva.

Komisijo je zanimalo, zakaj Združenje mestnih občin Slovenije izpostavi problem, da občinski redarji ne morejo biti v sestavi pomožne policije, saj že sedaj ob večjih dogodkih na lokalnem nivoju so vključeni v delo in sodelovanje s policijo. V primeru sodelovanja v pomožni policiji bi opravljali podobne naloge kot doslej, le v drugačni organizacijski strukturi. Predlagatelj je pojasnil torej, da je bil opravljen sestanek z dvema združenjema lokalnih skupnosti, kjer se je poskušalo doseči kompromis. Zaplet je delno vezan na novelo Zakona o javnem redu in miru, ki pred kratkim v Državnem zboru ni bil sprejet, torej novela ni bila sprejeta. Noveli so namreč dodeljena dodatna pooblastila občinskim redarjem glede nekaterih prekrškov in občinski redarji bi tako prevzeli dodatne naloge. Celoten koncept je bil v povezavi z vključitvijo občinskih redarjev v sestavo pomožne policije problem in je bil delno tudi, se je problem pojavil v plačilu oziroma ustreznem nadomestilu za delo občinskih redarjev v sestavi pomožne policije. Sicer pa je s strani Komisije za državno ureditev nekako bilo mnenje, da bi torej občinski redarji lahko delovali v sestavi.

Na koncu je komisija z večino glasov predlog zakona podprla.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo predstavnica Vrhovnega državnega tožilstva?

Prosim.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani poslanci in spoštovane poslanke.

Vrhovno državno tožilstvo se bo, tako kot v postopku medresorskega usklajevanja, tudi danes opredelilo zgolj do predlaganih sprememb 4. in 8. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji, to sta sedaj 1. in 2. člena predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji.

Po pregledu aktualnega predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zotpol namreč ugotavljamo, da nobena od naših pripomb, ki smo jih podali v mnenju že 15. marca 2021, ni bila upoštevana. Kot smo v mnenjih o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji z dne 22. 12. 2021 in potem naknadno 15. 3. 2021 že pojasnili, za presojo oziroma razmejitev pristojnosti posameznih državnih organov ni odločilno razlikovanje med obveščanjem in usmerjanjem, ampak trenutek, ko je usmerjanje policijskih postopkov na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek – ZKP, prevzel državni tožilec. Stopnja obveščenosti državnega tožilca pa je od primera do primera različna. Ponovno poudarjamo, da je bistveno, da pristojnosti državnega tožilstva ne ureja zakon, ki se nanaša na organiziranost policije, in da morajo biti dane policistom dovolj široke možnosti, ki omogočajo učinkovite oblike komuniciranja z državnimi tožilci in bi morale biti upoštevane kot usmerjanje s strani državnih tožilcev, česar pa predlagane spremembe v tem predlogu zakona o spremembah v tem delu ne omogočajo. Sedaj veljavni osmih odstavek 4. člena zakona je namreč predstavljal konkretizacijo ustavne ureditve pristojnosti za kazenski pregon po 135. členu Ustave Republike Slovenije. Njegov namen je bil ločiti in časovno omejiti pristojnost ministra za notranje zadeve v razmerju do pristojnosti državnega tožilca kot edinega gospodarja kazenskega postopka. Že Ustava Republike Slovenije namreč v 135. členu izrecno določa, da funkcijo pregona storilca kaznivih dejanj izvršuje državni tožilec. Zakonsko konkretizacijo navedene ustavne določbe pa med drugim predstavljata 45. člen Zakona o kazenskem postopku in pa 19. člen Zakona o državnem tožilstvu, v skladu s katerim je državni tožilec v okviru svoje temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe med drugim pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca in tudi usmerjati policijo. Državni tožilec lahko v skladu z drugim odstavkom 161. člena Zakona o kazenskem postopku zahteva ukrepanje policije tudi, če je prišel do njega le glas o kaznivem dejanju. Policijo lahko usmerja tudi, če za kaznivo dejanje ni izvedel od nje, zato še to še toliko velja za primere, ko ga o kaznivem dejanju obvesti policija. Državni tožilec lahko od policije poleg zbiranja obvestil in izvedbe drugih ukrepov zahteva tudi, da ga slednja o svojih aktivnostih obvešča, policija pa mu je dolžna brez odlašanja odgovoriti. Kot smo večkrat izpostavili že v postopku sprejemanja sprememb in dopolnitev uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih organov, ZKP ne določa obvezne oblike komuniciranja med državnim tožilcem in policijo, zato je že ob uporabi jezikovne razlage, ki predstavlja neko zunanjo mejo, ki je pri razlagi zakona ni mogoče prestopiti, jasno, da so dopustni vsi načini komuniciranja.

Argumentacija predlagatelja, da bi bilo torej z določitev časovne točke, ko se šteje, da je usmerjanje prevzel državni tožilec, treba uporabiti določbe uredbe, ki je podzakonski akt, je z vidika načela zakonitosti nevzdržna. Takšna razlaga bi ob predlagani spremembi, torej s črtanjem drugega stavka osmega odstavka 4. člena ZODPol, imela za posledico, da bosta tako minister za notranje zadeve kot državni tožilec v konkretni zadevi hkrati pristojna za usmerjanje policije v predkazenskem postopku kljub temu, da bo državni tožilec že obveščen o kaznivem dejanju. Slednje pa seveda ministru daje možnost, da s pomočjo nadzornih mehanizmov za delovanje policije posega v izvrševanje navodil, ki jih je slednja prejela od državnega tožilca recimo ustno, po telefonu ali kako drugače, ne pa pisno, in s tem že posega v njegovo pristojnost. Hkrati pa bo imel preko dela policije možnost nadzirati seveda tudi državnega tožilca. Prav zaradi nevarnosti posrednega nadzora dela državnega tožilca nas skrbi tudi predlagana rešitev četrtega odstavka 8. člena ZODPol, ki je 2. člen novele, ki je vsebinsko enaka predlogu novega drugega odstavka prejšnjega 13. člena ZODPol, ki je vseboval predlog spremembe zakona z dne 8. 3. 2021. Po naši oceni namreč daje nova oblika nadzora v povezavi s predlaganim črtanjem časovne razmejitve med pristojnostjo ministra in policije ministru za notranje zadeve možnost neposrednega vmešavanja in nadzora nad predkazenskim postopkom tudi v primeru, ko je bil državni tožilec že obveščen o kaznivem dejanju in s tem postal dominus litis predkazenskega postopka. Omejitve iz 11. člena navedene nevarnosti ne odpravljajo, saj bi se lahko nadzor še vedno izvajal v primerih, ko nebi bila podana utemeljena nevarnost, da bi izvedba pooblastil iz 8. člena zakona pri nadzoru nad izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov onemogočila ali bistveno otežila izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov ali ogrozila življenje in zdravje njihovih izvajalcev, kot piše v zakonu, ter pri vseh ostalih preiskovalnih dejanjih, kjer je operativna avtonomnost policije bistvenega pomena, kot denimo izvedba hišnih preiskav.

Menimo torej, da bi v izogib nejasnostim moralo biti jasno zapisano, da omenjena oblika nadzora ni več mogoča od trenutka, ko je državni tožilec obveščen o kaznivem dejanju, čeprav je slednje mogoče razbrati že iz teleološke razlage osmega odstavka 4 člena ZODPol, sploh ob upoštevanju že sprejetih sprememb in dopolnitev uredbe, ki po naši oceni vzbujajo dvom o poskusu zagotavljanja podlag za posredni nadzor nad delom državnega tožilstva. Kot smo izpostavili že v marcu, letos v našem mnenju nihče ne oporeka nadzorstveni funkciji ministra, ampak nad delom policije, vse dokler slednja ne posega v določbe Zakona o kazenskem postopku kot temeljnega pravnega akta na področju obravnavanja kaznivih dejanj in Zakona o državnem tožilstvu kot nosilnega statusnega predpisa za izvajanje funkcije pregona. V kolikor drži, da uvedba nove oblike nadzora ne predstavlja poskusa nadzora dela državnega tožilstva ter protizakonitega podaljšanja možnosti usmerjanja predkazenskega postopka s strani ministra za notranje zadeve, potem ne vidimo razloga, zakaj časovna omejitev nebi bila vključena v besedilo.

Poleg tega ugotavljamo, da kljub našim opozorilom pomisleki in nasprotovanja državnega tožilstva še vedno niso bili v predlog zakona, temveč je v pojasnilih k 4. in 8. členu vsebinsko zgolj na kratko omenjeno, da je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije predlogu spremembam nasprotovalo. Ponovno torej pozivamo, da se vse naše vsebinsko utemeljene pripombe vključijo v gradivo za Državni zbor. Zaključno pa predlaganim spremembam v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZODPol-a v prvi in drugi točki ostro nasprotujem.