Dober dan. Lepo pozdravljam najprej vse članice in člane Odbora, pa tudi tiste, ki danes nadomeščate kolegice in kolege. Lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo ter ostale prisotne.

Začenjam 38. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti gospa Andreja Zabret. Zaenkrat nimam nikogar, ki bi sodeloval s pooblastil. Saj pooblastil nimam.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

In sicer imamo dve točki dnevnega reda:

1. Predlog zakona o spremembah Zakona o javnem, štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu – druga obravnava

2. Razno.

Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O JAVNEM, ŠTIPENDIJSKEM, RAZVOJNEM, INVALIDSKEM IN PREŽIVNINSKEM SKLADU. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer Predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta, mnenje Vlade ter vloženi amandmaji.

Na sejo sem vabila skupino poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Miho Kordišem, Zakonodajno-pravno službo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Državni svet.

Državni zbor je na predlog skupine poslank in poslancev, da se o Predlogu zakona opravi splošna razprava le-to opravil in na 27. seji sklenil, da je Predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Odbor bo torej danes Predlog zakona obravnaval na podlagi 126. člena poslovnika.

K predlogu so bili, kot rečeno, vloženi tudi amandmaji, in sicer poslanskih skupin SDS, Nove Slovenije in Konkretno ter amandma k amandmaju skupine poslank in poslancev. Imamo tudi še predlog za amandma Odbora, ampak o tem bomo tudi v nadaljevanju več rekli in še tudi se vsebinsko opredelili.

Sedaj pričenjam torej z drugo obravnavo Predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih Predloga zakona. In najprej sprašujem ali želi besedo predlagatelj te točke dnevnega reda? Gospod Miha Kordiš v imenu predlagateljev izvolite beseda je vaša.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Današnjo smo v Levici sklicali na temo enostarševskih gospodinjstev, ki so v tej državi žal v sila nezavidljivi situaciji. Veljajo za eno izmed ranljivih skupin, kar je precej logično, če vemo za žalostno statistiko, da jih kar 20 % živi, bolje rečeno životari, pod pragom tveganja revščine.

Eden izmed gradnikov v mozaiku stiske enostarševskih gospodinjstev so tudi tiste preživnine, ki nikoli niso bile plačane. Pogosto se namreč partnerja razideta na neljubih temeljih, zato ker je bil eden od partnerjev nasilen, je bodisi fizično, bodisi psihično zlorabljal tako mater kot otroka. Potem pa se takšna mater in otrok znajdeta v še globlji stiski, ko preživninski zavezanec, običajno oče, te preživnine ne plačuje.

Edina pot, da tovrstna mati samohranilka zavaruje interes svojega gospodinjstva in interes otroka pa je, da si poskuša pridobiti tako imenovano nadomestilo za preživnine v slučaju, ko ta preživnina ni bila plačana. Ampak, in tu se stvar zaplete, pot po kateri ti lahko prideš do nadomestila preživnine, je silno zapletena in travmatična za vse vključene.

Za začetek se mora tovrstno enostarševsko gospodinjstvo v iskanju pravice obrniti na sodne mline. Ti sodni mlini že pregovorno meljejo bolj počasi, kaj še da premeljejo do izvršbe, ki je pogoj, s katerim lahko na preživninskem skladu tovrstno enostarševsko gospodinjstvo uveljavlja svojo pravico do nadomestila preživnine.

Sam sodni postopek, ki naj pripelje do izvršbe, je tak, da v isto sobo posadi tako mati, zastopnico otroka, in preživninskega zavezanca, ki te preživnine ni plačeval. Se pravi, tovrstna mati, ki je že tako v stiski materialno prikrajšana se znajde še pod psihičnim pritiskom soočanja z nekdanjim partnerjem, ki je bil, kot sem že izpostavil, v nemalo primerih nasilen, zlorabljal je otroka, zlorabljal je to mati, izogiba se na vse mogoče načine prikazovanju svojega premoženja itd. Znani so primeri, ko se mora tovrstna mati samohranilka praktično spremeniti v prostočasnega detektiva zato, da izsledi prebivališče svojega nekdanjega partnerja, ki ga lahko porablja v postopku zato, da na koncu sploh pride do nekega rezultata.

Skratka cel postopek za enostarševska gospodinjstva, ki potrebujejo nadomestilo za neplačano preživnino, je sila neprijeten in se ga včasih upravičenci niti ne poslužujejo iz razloga stresa. Preprosto zamahnejo z roko in rečejo, jaz se tega ne grem, raje bom še malo stisnil zobe kot pa da se soočim z nekdanjim partnerjem, najdem voljo, čas in energijo, da tega človeka izsledim, da izsledim njegovo premoženje itd.

Kar v Levici predlagamo je bistvena poenostavitev tega postopka. Ko se v nekem enostarševskem gospodinjstvu primeri, da preživninski zavezanec preživnine ne plačuje več, se lahko mati samohranilka obrne neposredno na Preživninski sklad in z raznoraznimi dokazili na podlagi katerih je moč hitro razbrati, da preživnina na račun tega gospodinjstva ne prihaja, uveljavlja svojo pravico do nadomestila preživnine, ki ji po naši zakonodaji pripada.

Na tak način se izognemo tako obremenjevanju sodnih mlinov, kot zavarujemo mati in njenega otroka pred morebitnim izsiljevanjem in nasilništvom njihovega nekdanjega partnerja, zato ker v ta medosebni odnos postavimo javno institucijo, to je Preživninski sklad. Navsezadnje ga za to tudi imamo, saj definicija socialne države je, da ljudem pomaga, ne pa da jih v razmerah krivice in neplačane preživnine zagotovo je krivica, še dodatno obremenjuje z novimi nalogami in novimi stiskami.

Drugi problem, ki izhaja iz te dolgotrajne in mučne sodne poti za uveljavljanje nadomestila preživnine, pa je dejstvo, da tudi ko preživnina ni izplačana centri za socialno delo predpostavljajo, da je ta preživnina vendarle bila plačana vse dokler se postopki enostarševskega gospodinjstva ne zaključijo. To pa pomeni, da se v primeru matere samohranilke fiktivno upoštevajo dohodki, ki jih to gospodinjstvo sploh ni prejemalo in iz tega naslova znižujejo preostali socialni transferji. In tako je gospodinjstvo opeharjeno dvakrat. Prvič zato, ker preživnine sploh ni prejemalo. Drugič zato, ker se v obravnavi njihovega primera na centru za socialno delo upošteva kot da je bila preživnina plačana, čeprav ni bila, pa je potem iz tega naslova znižana, denimo najbolj znan primer, denarna socialna pomoč.

Vse to precej elegantno odpravljamo s tem, da ima možnost mati samohranilka obračanja neposredno na Preživninski sklad, ki v takem slučaju lahko pomaga brez zapletenih sodnih postopkov dokazovanja.

Za zaključek uvodne predstavitve naj izpostavim še amandmaje, ki smo jih na mizi dobili s komentarjem Vlade k našemu zakonu. Ti amandmaji so bili pripravljeni korektno, v osnovi pa rešujejo vprašanje stranke v postopku, kar smo v Levici nadalje potem amandmirali in te amandmaje sprejemamo. Smo jih pa še dodatno amandmirali in brusili iz čisto pravno-formalnega vidika, zato da bodo zares pili vodo in da se ne bo potem v postopku pojavil kakšen dodaten zaplet. Upam, da bodo te originalni vladni amandmaji na naš zakon, ki urejajo vprašanja stranke v postopku in tega sprejeti in upam, da bo sprejet tudi zakon v celoti. Navsezadnje mislim, da na tej točki pa res nimamo nobenega niti pravno-formalnega razloga več zakaj bi mu kakorkoli nasprotovali. Enostarševska gospodinjstva so v stiski in najmanj kar država lahko naredi je, da jim stopi nasproti s tem, da jim olajša življenje v primeru, ko preživnina ni plačana, namesto da jih pusti naj se znajdejo kot vedo in znajo sami v labirintu pravno-formalnih postopkov.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa sprašujem ali želi besedo državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospod Cveto Uršič? Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, gospa predsednica. Spoštovane in spoštovani!

V Vladi ocenjujemo, da predlagatelji zakona želijo doseči poenostavitev postopka pridobitve preživnine, nadomestila preživnine, kar je vsekakor v korist otroka, ki preživnine ne prejema. Zato pozdravljamo predlog. Vendar pa opozarjamo, da v predlogu predlagatelji niso upoštevali, da je zaradi dejstva, da pred uveljavitvijo pravice do nadomestila preživnine ni potrebno vložiti izvršilnega postopka oziroma sprožiti ga. Upravni postopek je pa potem treba vključiti tudi preživninskega zavezanca, kar bistveno spreminja postopek v primerjavi z veljavno ureditvijo. Predlagatelji tudi niso upoštevali, da je sedež Preživninskega sklada v Ljubljani in nima enot oziroma izpostav po Sloveniji.

Ker po veljavni ureditvi preživninski zavezanec ni stranka v postopku, saj je dejstvo neplačevanja preživnine že izkazana v sodnem izvršilnem postopku, ki mora biti sprožen pred vložitvijo zahtevka za uveljavitev pravica do nadomestila preživnine. Ker torej preživninski zavezanec ni stranka v postopku, ni opravičen do vložitve pritožbe zoper odločbo o priznanju pravice do nadomestila preživnine. Po predlagani ureditvi pa bo sklad pred izdajo odločbe, s katero bo odločil o zahtevi za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine, moral v postopku ugotoviti ali preživninski zavezanec dejansko ni izpolnil preživninske dolžnosti kot sedaj izhaja iz veljavnega izvršilnega naslova.

S pridobitvijo položaja stranke v postopku preživninski zavezanec pridobi tudi pravico do pritožbe. Z vložitvijo pritožbe odločba o priznanju pravice do nadomestila preživnine ne postane izvršljiva, kar pomeni, da bi se lahko še dodatno podaljšal čas, v katerem bi oziroma bo otroku oziroma staršu, pri katerem otrok živi, nadomestilo preživnine dejansko izplačano.

Predlagatelji predlagajo tudi spremembo veljavne ureditve po kateri se v primerih, ko preživninski zavezanec prebiva v tujini, pravica do nadomestila preživnine prizna, če otrokov zakoniti zastopnik skladno z mednarodnimi konvencijami in bilateralnimi sporazumi podan pisno zahtevo za izterjavo preživnine iz tujine. Črtanje drugega odstavka 21c. člena Zakona o Javnem preživninskem skladu bi pomenilo, da bo postopek priznanja pravice do nadomestila preživnine v določenih primerih lahko trajal nesorazmerno dolgo, saj bo sklad pred izdajo odločbe moral izvesti enak ugotovitveni postopek kot v primerih, ko preživninski zavezanec prebiva v Sloveniji. Vročanje pošiljk v tujino in sprejem pošiljk iz tujine še dodatno podaljša postopek.

Kljub temu, da Vlada predlagani spremembi zakona nasprotuje, pa podpira predloge amandmajev, ki so jih vložile koalicijske stranke in ki jih je dopolnila tudi Levica oziroma ste jih dopolnili v opoziciji.

Ne bi teh amandmajev našteval, ker so poznani. Torej Vlada jih podpira. Vlada ocenjuje, da je Predlog zakona že v osnovi namenjen poenostavitvi postopkov pridobitve nadomestila preživnine, kar je, ponavljam, nedvomno v korist otroka. Zato ocenjujemo, da bo s sprejetjem amandmajev, ki jih je vložila koalicija in ki so tudi dopolnjeni, dosežena poenostavitev postopkov pridobivanja nadomestila preživnine, kar je še enkrat ponovim, nedvomno v korist otroka in pomeni dodatno razbremenitev očetov ali mater zakonitih zastopnikov otrok pri uveljavljanju pravice do nadomestila preživnine. Zato, če ponovim, Vlada podpira, da Odbor sprejme besedilo Predlog zakona z vsemi predlaganimi dopolnitvami amandmajev, ki jih je vložila koalicija.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe gospe Miri Palhartinger. Izvolite.

Dober dan. Hvala za besedo.

ZPS je svoje pisno mnenje pravzaprav utemeljila na ugotovitvi, da predlagani zakon v svojih rešitvah predstavlja v bistvu povzetek že obravnavanega Predloga zakona, ki ga je Državni zbor obravnaval pred kratkim in ga ni sprejel.

Glede na to se tudi v svojem pisnem mnenju kar zadeva 1. člen pravzaprav opiramo na že takrat podane ugotovitve, ki se nanašajo na ukinitev izvršilnega predloga za izterjavo neplačane preživnine kot nujnega pogoja za priznanje upravičenosti do nadomestila preživnine.

ZPS je tudi tokrat ugotovila, da je pravica do nadomestila preživnine po veljavni ureditvi subsidiarna pravica, s katero se zagotavlja socialna varnost otrok v primeru, ko preživninski zavezanci zanje preživnine ne plačujejo in bi torej predlagana rešitev s črtanjem obveznosti, da se najprej zahteva izvršbo, da ta predlagana rešitev predstavlja konceptualno pomembno spremembo veljavne ureditve.

Kar zadeva 1. člen bi tukaj želela ugotoviti, da sta vložena k njemu dva amandmaja. Prvi je amandma koalicijskih poslanskih skupin, amandma k amandmaju pa ga še nekako dograjuje v smislu in v duhu mnenja, ki ga je pripravila k Predlogu zakona Vlada. K nobenemu od teh amandmajev ZPS z vidika svojih nalog nima pripomb.

K 3. členu je ZPS napovedala redakcijsko korekturo zakonskega besedila, ki ne bo imela vpliva na samo vsebino določbe.

Kar zadeva 4. člen pa je treba tukaj ponovno posebej opozoriti, da je predlagan zamik uveljavitve tega zakona. Ta je v bistvu z amandmajem koalicijskih poslanskih skupin še bolj zamaknjen, da dajemo na takšno rešitev v bistvu naših nalog pripombo. Uvodoma ugotavljamo, da razlogi za takšno rešitev seveda niso posebej pojasnjeni. Posebej pa opozarjamo, da ob takšnem pristopu, ki določa tako oddaljen začetek veljavnosti zakona v času od objave do uveljavitve tega zakona, zakona ne bo mogoče spreminjati ali dopolnjevati. Zato je v bistvu zamik veljavnosti treba nadomestiti z zamikom uporabe.

Kar zadeva to pripombo ugotavljamo, da nanjo odgovarja predlog za amandma Odbora poslanskih skupin, ki sta predlagateljici zakona in tudi nam z vidika svojih nalog nimamo pripomb. Izbira datuma, ki je primeren in ustrezen, pa je stvar vsebinske presoje.

Hvala.

Najlepša hvala tudi Zakonodajno-pravni službi. Vsekakor bomo potem v nadaljevanju, ko bomo odprli člene in govorili tudi o vsebini amandmajev, bom dala besedo tudi predstavnikom ministrstva, da se opredelijo glede te časovnice in bodo sami najbolj točno znali povedati in pojasniti.

Sedaj pa dajem besedo, v kolikor to želi, predstavniku Državnega sveta gospodu Petru Požunu. Izvolite.

Hvala za besedo in lep pozdrav.

Komisija Državnega sveta je obravnavala predlog sprememb zakona pravzaprav ponovno obravnavala, saj smo vsebinsko podoben zakon obravnavali že v septembru 2021 in bili seznanjeni z zakonsko namero zakona, mnenjem Vlade in pa seveda tudi predlaganima amandmajema k Predlogu zakona, o čemer je bilo danes že govora.

Po opravljeni razpravi smo zakon podprli predvsem z vidika, da bo izboljšal položaj tistih najranljivejših, ki so v tem postopku stranka z manjšo močjo oziroma pogosto tudi osebe, ki ne stopijo v postopke kot so predvideni, ravno iz slabih izkušenj, ki so jih doživeli v prejšnjem odnosu oziroma včasih tudi pri sodelovanju z uradnimi organi.

Tisto, kar je pomembno je, da bo zakon omogočal v praksi izvedljive ukrepe in da bo seveda zagotavljal tudi pravno varstvo vsem udeleženim v tem postopku s ciljem, da bodo osebe, ki so do tega upravičene, čimprej dobile ustrezno preživnino, kajti neizplačana preživnina gre vedno najpogosteje na škodo otrok oziroma drugega partnerja.

Tako da smo v Komisiji Predlog zakona soglasno podprli.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam za stališče Državnega sveta.

Sedaj pa predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo po vrsti, o vsakem členu posebej, tako kot veleva 128. člen Poslovnika Državnega zbora in potem glasujemo še o vloženih amandmajih. Po glasovanju o amandmajih pa na koncu glasujemo še o vseh členih skupaj. Se strinjate s tem? Da.

Potem v skladu s 126. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na razpravo. Odpiram razpravo k 1. členu. Tukaj imamo, kot že rečeno, dva vložena amandmaja. In sicer imamo amandma k amandmaju, ki so ga vložili predlagatelji Predloga zakona in imamo amandma poslanskih skupin koalicije.

Najprej se je k besedi prijavil kot predlagatelj, če prav razumem, gospod Kordiš. Potem pa imamo prijavljenega k razpravi gospoda Aljaža Kovačiča in seveda sem zabeležila še v nadaljevanju vse tiste, ki želite razpravljati.

Izvolite, gospod Kordiš.

Hvala za besedo, predsedujoča.

To zakonodajno akcijo skozi parlamentarni mlin v Levici peljemo že drugič. Prvič, ko smo to vprašanje odprli in ga sprožili, smo sočasno povprašali ljudi naj delijo z nami svoje življenjske zgodbe, ki jih imajo pri vprašanjih enostarševskega gospodinjstva in ko materi samohranilki preživnina ni plačana itd.. Zakaj to omenjam? Ker smo v borem tednu dni prejeli 50 raznoraznih zgodb iz različnih vstopnih točk v ta postopek, ki vsaka na svoj način zelo zgovorno pričajo o tem v kakšni stiski so se matere samohranilke znašle pri obstoječih sodnih postopkih, ki morajo priti do predloga za izvršbo glede na to s kakšnim partnerjem so imeli prej opravka.

To mislim, da zelo glasno počrtava nujnost, da se postopki uveljavljanja nadomestila za preživnino pokrajšajo in poenostavijo in ne da se ljudje v njih zgubljajo s strahom, da se bodo morali z nekdanjim partnerjem še v živo soočiti.

Takrat ko smo najprej to vprašanje odprli in začeli pripravljati za zakonodajo, je bila stvar sicer zavrnjena z pravno-formalnimi argumenti, da nismo napisali zadeve dovolj koncizno in dovolj točno in da smo izpustili raznorazne abc-je. To mislim, da v tem slučaju ne velja. Vlada je pripravila amandmaje. Amandmaje beremo v Levici kot predlagatelji dobronamerno, smo jih pa zgolj še malo dotesali s tistim amandmajem, ki smo ga vložili. Natančneje gre za vprašanje Zakona o pravnem postopku osemdnevnega roka, ker je tam v zakonu določena spodnja meja, ne pa zgornja meja postopka in je bilo to treba nekako zavezati, zato da se ne bodo postopki, kjer se mora preživninski zavezanec, ki ne plačuje preživnine, izreči kot stranka v postopku v okviru teh osmih dni, da potem imamo te postopke, ki se vlečejo dalje in dalje, ker do konca dneva, če dopustimo, ne bomo naredili nič. V resnici s tem našim amandmajem na vladne amandmaje realiziramo opozorilo in vsebina, ki je bila k originalnim amandmajem predložena.

Tu ne pričakujem nikakršnega zadržka. Mislim, da smo prišli na skupni imenovalec, da je to neka vsebina, o kateri se lahko strinjamo in jo soglasno na današnjem odboru tudi podpremo. Saj smo slišali tam, gospoda Cveta Uršiča državnega sekretarja, ki je vsebinsko spregovoril v prid tej akciji in smo na isti valovni dolžini, kar je super.

Zadnja stvar, ki bi jo izpostavil, pa je predlog za amandma odbora, ki smo ga predložili. To je ta 4. člen. Konkretno besedilo 4. člena spreminjamo na način, citiram: »Ta zakon začne veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. julija 2022. Do takrat se uporablja dosedanja zakonska ureditev.« To sta zgolj dva stavka. Izpostavljam pa jih, ker imata tudi dva ločena elementa.

Nekaj je to, da se razloči kdaj začne zakon veljati in kdaj stopi v uporabo. Kot smo lahko slišali komentar Zakonodajno-pravne službe, je lepo pojasnila, da to nista ena in ista stvar in če to skonvergiramo? tja do 1. 9. 2022 bi to pomenilo, da bomo zakon, ki skoraj eno leto ali pa do septembra počiva, po njem se ne da popravljati, ne da se ga spreminjati. O tem govori uvodna vrstica našega predloga za amandma odbora, da začne zakon veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu in se potem šele na kasnejši datum začne uporabljati. Tako da tu odgovarjamo na ta pomislek.

Druga stvar, ki je vključena v ta amandma, je pa dejansko kdaj stopi v uporabo in začnejo organi vključeni v te preživninske postopke z njim rokovati.

Originalni rok, kot smo ga v zakonu dali, je bil 1. 4. 2022. Vlada je v svojemu amandmiranju predlagala 1. 9. 2022, mi pa smo to zamaknili na 1. 7. 2022 v iskanju kompromisa med eno in drugo možnostjo. Lahko razumem, da je za organe 1. 4. 2022 prezgodnji datum, vendarle morajo prilagoditi svoje postopke, prilagoditi svoje delovanje, seznaniti zaposlene s tem, da se dela po novem itd.. Včasih ne glede na to koliko si morda to želimo, tovrstne prilagoditve terjajo svoj čas. Ta del popolnoma razumem. Ne razumem pa čisto zakaj je bil rok premaknjen iz 1. 4. 2022 na 1. 9. 2022. Tukaj poskušamo loviti nek manevrski prostor med tem kolikor organi rabijo, da se prilagodijo na nova pravila in temu, da vendarle vsebino zakona poskušamo spraviti čimprej v uporabo in da čimprej tem materam samohranilkam gremo naproti in od tod ta naš datum v amandmaju 1. 7. 2022.