Lepo pozdravljeni na današnji nujni seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Vse članice in člane Odbora, vabljene in vse ostale prisotne lepo pozdravljam.

Začenjam torej 2. nujno sejo Odbora in vas uvodoma obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke: Anja Bah Žibert, mag. Karmen Furman, Eva Irgl in Alenka Helbl.

Na seji kot nadomestni člani in članice Odbora s pooblastili sodelujejo: Damijan Zrim namesto gospoda Soniboja Knežaka in Lenart Žavbi namesto gospe Jožice Derganc.

Skupaj s sklicem seje ste prejeli tudi naslednji dnevni red: točka 1 - Primer Marinblu in Selea: nujna krepitev Inšpektorata Republike Slovenije za delo in zaščita delavcev pred nezakonitim izkoriščanjem.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem, v veljavi.

Na sejo sem vabil naslednje predstavnike inštitucij: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, društvo Delavska svetovalnica in Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – TO JE PRIMER MARINBLU IN SELEA: NUJNA KREPITEV INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO IN ZAŠČITA DELAVCEV PRED NEZAKONITIM IZKORIŠČANJEM.

Zahteva Poslanskih skupin Levica, Svoboda in SD za sklic nujne seje Odbora je objavljena na spletni strani Državnega zbora.

Ker bom sam na današnji seji sodeloval tudi kot predstavnik predlagateljev, bom predstavil predlog za obravnavo problematike.

In ta je, ta problematika je v javnost nazadnje udarila v torek, 7. junija, ko se je na Televiziji Slovenije zavrtelo razkritje Delavske svetovalnice, da zaposlene v podjetjih Marinblu in Selea v lasti družine nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja, silijo tudi v do 40 ur neprekinjenega dela, pri čemer jih stalno nadzirajo kamere.

Delavci migranti, ujeti v podjetjih, so bili prisiljeni v de facto »suženjsko življenje«.

Manj kot 48 ur kasneje je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z Inšpektoratom Republike Slovenije za delo slovensko Policijo in Finančno upravo možnosti v sodelovanju z Inšpektoratom Republike sprožilo nadzor in izdalo prepoved na odločbo za opravljanje dejavnosti s tujimi delavci in prepovedalo uporabo neustreznih delovnih sredstev do predložitve dokazil.

Čeprav je ukrepanje in sporočilo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravilno, primer Marinblu in Selea skupaj s predhodnimi postopki v navedenih podjetjih odpira celo serijo dodatnih vprašanj, na katere je treba nemudoma najti odgovore, sploh zato, ker je po informacijah Delavske svetovalnice primerov nelegalnega izkoriščanja delavcev zelo veliko, in prej kot izjema, v slovenski družbi nastopajo kot svoje lasten poslovni model.

Škoda, ki zaradi takega poslovnega modela nastaja, je trikratna. Prvič, so tukaj sami delavci - izgoreli, podplačani zlomljeni, uničeni fizično in psihično. Drugič, je tu socialna država, ki ne prejme davkov in prispevkov, kot bi ti morali biti plačani. In tretjič, nastrada preostalo gospodarstvo, ki ga socialni dumping spodnaša z nelojalno konkurenco. Ti trije razlogi problema, mislim, da so trije zelo dobri razlogi, zakaj je ta problem potrebno odpraviti in to po hitremu postopku.

V jedro reševanja varstva delavskih pravic se tako ali drugače vedno znajde Inšpektorat Republike Slovenije za delo. In vprašanje, ki se v primeru Marinblu in Selea kar samo po sebi zastavlja je, kako to, da Inšpektorat za delo ob več predhodnih nadzorih ni s prepovednimi odločbi ni ukrepal že zdavnaj.

Iz poročanja medijev, ki je sledilo razkritij primerov Marinblu in Selea je bilo izkazano, da akcija nadzora v četrtek, 9. 6., to je tista akcija, v kateri se je delo podjetja vsaj začasno zaustavilo, ni bila prva akcija Inšpektorata za delo v teh omenjenih podjetjih. So bili v firmah že inšpektorji, pa so v preteklosti ugotovili zgolj »kršitve pri plačah, regresu, delovnemu času, odmorih in počitku«, hkrati pa sta potem te dve podjetji s praksami normalno naprej nadaljevala. Kakšnih prepovednih določb, po katerih bi delovna inšpekcija lahko posegla, ni bilo, kaj šele, da bi nemudoma zaščitili delavce, zaprli obrat, čeprav so že takrat v podjetju obstajale delovne razmere, ki bolj kot na neko dejansko podjetje spominjajo na delovno taborišče. In kako je mogoče, da inšpektorat ni nemudoma ugotovil suženjskih razmer dela, ampak le kršitve in nato najostreje ukrepal s prepovednimi odločbami že takoj na licu mesta? Kako smo prišli v tej državi do točke, da se lahko nadzor večkrat ponovi v posameznem podjetju, v katerem obstajajo sužnjelastniške razmere, pa potem ti podjetji svojo prakso normalno nadaljujeta naprej.

Razlogov, kje lahko iščemo obstoj takih podjetij in njihovo delovanje nekaznovano tudi v prihodnosti, kljub morebitnim obiskom inšpekcije, je več. Nanje smo v Levici večkrat opozorili že v preteklih mandatih, za potrebe današnje seje jih bom povzel. Za začetek je tu kadrovska podhranjenost, točka ena vsakič, ko se pogovarjamo o delu Inšpektorata Republike Slovenije za delo. To je edini organ, ki ga v tej državi imamo, zadolžen za varovanje pravic delavcev. In delavcev je mnogo, imamo jih več kot 800 tisoč. Žal je ta inšpektorat silno podhranjen na področju pogojev dela, to velja enako, kot to velja pri pooblastilih. Največji problem, ki ga ima, je pa kadrovski. Če sem omenil, da imamo v državi 800 tisoč delavcev, je to treba primerjati s številko, koliko imamo zaposlenih na Inšpektoratu za delo inšpektorje, ki naj se ukvarjajo z varovanjem pravic teh delavcev, in ta številka je sramotno nizka, imamo zgolj 89 inšpektorjev, ki naj potem pregledujejo in nadzorujejo nekaj preko 200 tisoč oziroma skoraj četrt milijona raznoraznih poslovnih subjektov, in to seveda ne gre, to v nobenem scenariju ni izvedljivo in ni mogoče. Od teh 89 inšpektorjev je za področje, ki je najbolj na udaru kršitev in najbolj izpostavljeno, to je nadzor nad delovnimi razmerji, zaposlenih zgolj 52 inšpektorjev. V taki konstalaciji, ko se kršitve delavskih pravic množijo, hkrati pa inšpektorat še kar naprej ostaja kadrovsko podhranjen, smo prišli do točke, da že tekoče obdelave prejetih kršitev inšpektorat ne zmore oziroma zmore to zelo težko, kaj šele, da bi se lahko v svoji lastni strategiji ukvarjal s poglobljenimi usmerjenimi nadzori nad najbolj problematičnimi panogami in primeri in na tak način deloval, kot običajno delujejo inšpekcije, ki se ne osredotočajo na to, da bodo prečesale celotno področje svojega delovanja, ampak se osredotočajo na najbolj problematične tako imenovane vzorčne primere, tam izpeljejo postopke, kot je treba, izrečejo najhujše sankcije, kot jih lahko, in potem seveda posledice določenega nezakonitega delovanja tudi zelo jasno in javno obelodanijo.

Kar je drugi problem, ki se zastavlja kot morebitni razlog, zakaj se lahko prakse nelegalnega izkoriščanja v tej državi nadaljujejo, to je sama strategija, ki naj bi jo zasledoval inšpektorat. V preteklosti so se namreč pojavljali problemi ravno na področju te strategije znotraj samega inšpektorata, katerega vodstvo je zavestno zasledovalo strategijo površinskih nadzorov. Rečeno malo drugače, vodstvo inšpektorata je bolj zanimalo »štepanje« raznorazne statistike kot dejanski pregled v globino, ki naj zares zagotovi varstvo delavskih pravic. In se je na ta način v praksi odreklo odvračalnim učinkom, na katere pa edino lahko ustavi kakršenkoli inšpekcijski nadzor. To, kar sem prej opisal, smiselna detekcija najbolj problematičnih primerov, trdo sankcioniranje in javno obelodanjanje teh primerov, ki naj odvrne vse ostale kršilce ali potencialne kršilce od ponavljanja podobnih praks nezakonitega izkoriščanja. A ne glede na to, kako to vprašanje strategije in kakšno strategijo v tem hipu zasleduje Inšpektorat za delo in kakšno vlogo je morebitno vprašanje strategije odigralo v primerih Marinblu in Selea, še vedno ne moremo mimo tistega prvega dejstva, ki sem ga izpostavil, to je kadrovska podhranjenost inšpektorata. Je prav, da dobi inšpektorat neko smiselno strategijo, ampak se moramo pa zavedati, da če ga v vsakem primeru ne bomo opremili z dodatnim kadrom, bo še najboljša strategija ostala mrtva črka na papirju.

Tretji razlog, ki ga vidim kot potencialni problem pri učinkovitem delu delovne inšpekcije, je odsotnost politične zaslombe. Pregon kršilcev delavskih pravic ni bil v zadnjih desetletjih nikoli zares kakšna huda prioriteta bodisi vlad v celoti bodisi garnitur na Ministrstvu za delo, kar je navsezadnje tudi razlog, da je do kadrovske podhranjenosti inšpekcije sploh prišlo. Inšpektorat in zaposleni v njem so delovali praktično brez političnega pokritja v smislu, da se čutijo poklicani, da za njimi stoji državni aparat tako v obliki nadzora kot v izrekanju ukrepov in da imajo mandat vodstva države, da izkoreninijo prakse nezakonitega izkoriščanja, kolikor jih najbolje lahko.

Kar me pripelje do četrtega razloga, kje se lahko pri delu Inšpektorata za delo zatika, to je obseg inšpekcijskih pooblastil. Po poročanju medijev sta bila v pregledu 9. 6. 2022 izrečeni dve sankciji: prepovedna odločba portugalski agenciji za posredovanje delavcev in prepoved uporabe nekaterih strojev v matičnem podjetju, dokler to podjetje ne predloži ustreznih dokazil, da je s temi stroji vse okej. Nobena od teh dveh sankcij – in to je jedro problema celo danes – delodajalca trajno ne sankcionira s prepovedjo opravljanja dejavnosti. Vprašanje, ki se tu zastavlja, je, v kolikšni meri je celo pri ostrejšem ukrepanju, do katerega je prišlo ob zadnjem nadzoru na začetku junija, Inšpektorat za delo sploh opremljen z ustreznimi pooblastili. Eden izmed posebej perečih problemov, za katerega vemo, ker je nanj inšpektorat sam redno opozarjal že vrsto let, je nezadosten pregled nad obsegom dela, evidence kršilcev delavskih pravic redno izigravane. Podlage so sicer pripravljene, so bile pripravljene že nekaj časa nazaj, ampak so, žal, ostale v predalu. To je del te zgodbe o vprašanju pooblastil in orodij, s katerimi delovna inšpekcija dela, ni pa to začetek ali konec vprašanja pooblastil delovne inšpekcije; kakšna ima, so ta zadostna, kje so nezadostna, kaj se da na tem področju urediti.

In še zadnji dejavnik, ki lahko problematično vpliva na delo inšpekcije, kolikor smo ga uspeli izluščiti v preteklih letih parlamentarnega delovanja, je vprašanje medinstitucionalnega sodelovanja. Ko rečem medinstitucionalno sodelovanje, imam v mislih tako povezovanje institucij pregona znotraj države, torej sodelovanje Inšpektorata za delo, recimo, s Finančno upravo Republike Slovenije, Uradom za varno hrano, slovensko Policijo in tako naprej, kot tudi mednarodno sodelovanje z različnimi delovnimi inšpekcijami v različnih drugih državah. Recimo, na konkretnem primeru Marinblu in Selea se, po informacijah, ki smo jih pridobili kot predlagatelji, sočasno s prepovedno odločbo portugalski agenciji za posredovanje delavcev ni sporočilo po ekvivalentu delovne inšpekcije v Sloveniji na Portugalskem, ki bi sočasno lahko izpeljal pregled in sankcij v matični državi podjetja, ki naj bi poskrbelo za posredovanje delavcev, pa jih je efektivno tam samo zasužnjilo.

Skratka, če povzamem ta prvi del vprašanja delovne inšpekcije: do medlega ukrepanja v primeru Marinblu in Selea v preteklosti je torej privedla podhranjenost inšpektorata, ki zaradi obremenitev primer obravnava zgolj površinsko, učinkovitost pa je sojena le na podlagi gole statistike; dejstvo, da dosedanja politika ni bila pripravljena stati za delavskimi pravicami; zgrešena strategija številčnejših, a površinskih nadzorov, običajna malomarnost, omejenost pooblastil, slabo medinstitucionalno sodelovanje. Skratka, kje je razlog, da lahko celo potem, ko v tej državi detektiramo primere novodobnega suženjstva, pravne osebe, kvazi podjetja, ki to novodobno suženjstvo sprovajajo, še kar naprej normalno delujejo. In da ni samoumevna praksa in standard, da se taka podjetja na licu mesta ugasne, da se njihove gazde potem naknadno še kazensko preganja, delavce pa zaščiti. To je tisto jedrno vprašanje, s katerim se želimo ukvarjati na današnji seji.

Drugi sklop te seje pa zadeva delavske pravice bolj neposredno. In sicer, kako se bo v primeru Marinblu in Selea in v vseh nadaljnjih primerih nezakonitega izkoriščanja, v katerih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podjetja upravičeno zapre, socialno zaščitilo delavce. V preteklosti smo že imeli primere, ko je bila delovna inšpekcija pripravljena poseči po vseh svojih pooblastilih, kot jih ima, je bila pripravljena izreči prepovedno odločbo, pa se inšpektorji za nekaj takega niso odločili. Zakaj? Zato, ker če bi podjetju, ki krši delavske pravice na hujši način, izdali neko prepovedno odločbo, bi se gazda tako ali drugače izmotal iz zanke, delavci pa bi bili tisti, ki bi ostali brez svojega osnovnega dohodka iz naslova dela. Se pravi, celo če opremimo delovno inšpekcijo s pooblastili, dodatnimi inšpektorji in tako naprej, brez tega, da nekako poskrbimo za zagotavljanje socialne mreže in socialne varnosti delavcev, ujetih v tovrstna podjetja, nismo naredili nič. Pa tudi, če se taka podjetja zaprejo, so delavci tisti, ki so potisnjeni v najhujšo stisko. In dvakratno to velja za tiste delavce, ki pridejo k nam iz tujine, ker so njihova dovoljenja za to, da v Sloveniji bivajo in delajo, vezana na nekega specifičnega konkretnega delodajalca. In če se takega konkretnega delodajalca, ki namesto podjetja vodi de facto delovno taborišče, zapre, se take delavce zelo hitro lahko samo deportira ali pa se preprosto izgubijo nekam v veter, kar je seveda problem.

Zanima me, kako bo Ministrstvo za delo poskrbelo za socialno in stanovanjsko varnost ter iskanje nadomestnih zaposlitev delavcev v primeru Marinblu in Selea, kot prvič. In kot drugič, kdaj lahko pričakujemo trajne ukrepe, ki bodo vsem bodočim delavcem, žrtvam nezakonitega izkoriščanja, zagotovili socialno varnost v primerih izgubi zaposlitve zaradi prepovednih odločb zoper delovanja podjetja, in kakšni bodo ti ukrepi.

V iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja, izhajajoča iz primera Marinblu in Selea ter dejstva, da nimamo takih primerov kot izjeme, ampak kot redne poslovne prakse v tej državi, smo pripravili serijo sklepov na osnovi informacij, kot jih imamo, in na osnovi detekcije problema, kot smo ga lahko izvedli. Ti sklepi se bodo lahko še popravili, glede na to, kar bomo od današnjih vabljenih tako s strani ministrstva kot inšpektorata, sindikatov in delavske svetovalnice slišali. Ti sklepi se glasijo, in sicer:

Prvi sklep pravi, naj ministrstvo do konca julija 2022 pripravi predlog za maksimalno uporabo vseh obstoječih pooblastil inšpektorata za pregon nezakonitega izkoriščanja.

Drugi sklep: Ministrstvo za delo do konca leta 2022 pripravi predlog strategije delovanja Inšpektorata za delo, ki bo vsebovala koncept dela, temeljne usmeritve in akcijski načrt. Tretji sklep: Ministrstvo za delo do konca leta 2023 poskrbi za kadrovsko okrepitev Inšpektorata za delo z zaposlitvijo najmanj desetih dodatnih inšpektorjev in desetih pomočnikov inšpektorjev.

Četrtič: Ministrstvo za delo do konca septembra 2022 pripravi pregled in analizo inšpekcijske zakonodaje, z namenom ugotoviti, ali so pooblastila inšpektorjem zadostna za učinkovit nadzor in pregon, ter predstavi rešitve na področjih, na katerih niso. Morda tu ena opomba: želel bi, zato da se stvari kolikor se da organizirano in hitro premikajo naprej, da se v pregledu inšpekcijskih pooblastil res najprej pripravi analizo in koncept, kje in kako bi bilo treba ta pooblastila dopolniti, razširiti, bolj efektivno zložiti na papir, tudi s pregledom siceršnjega delovanja inšpektorata, in šele potem, ko to dobimo v roke, nekje na začetku jeseni letošnjega leta – jaz računam, kot pravi sklep, do konca septembra 2022, da se bomo nekje v začetku oktobra na to temo spet srečali -, skratka, potem, ko smo seznanjeni s temi izsledki, kjer bi bilo treba pooblastila Inšpektorata za delo razširiti, sledi priprava zakonodaje nekje do konca letošnjega leta, ki lahko ta pooblastila kodificira in zares zaščiti delavce, žrtve nezakonitega izkoriščanja.

Peta točka: Ministrstvo za delo do konca julija 2022 pripravi novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki bo preprečevala izigravanje pri dokazovanju delovnih ur.

Šestič: Ministrstvo za delo do konca septembra 2022 predstavi predlog, kako bo uresničilo zavezo iz koalicijske pogodbe, ki pravi: »Prizadevali si bomo za usklajeno delovanje različnih inšpekcijskih ekip na deloviščih pri nadzoru zaposlovanja tujih delavcev, kjer je izkazano največje tveganje za množično zlorabo pravic delavcev.« Za ta sklep velja enako, kot velja za inšpekcijska pooblastila, torej, najprej na mizo dobimo koncept in potem do konca leta pričakujem zakonske spremembe, kjer in kakor bodo te zakonske spremembe potrebne.

Sedmič: Odbor za delo poziva Inšpektorat za delo, da do konca septembra 2022 predstavi pomanjkljivosti na področju mednarodnega sodelovanja in predlaga rešitve. Spet enaka situacija, do začetka jeseni koncept, ki mu mora slediti izvedba in implementacija do konca letošnjega leta.

Osmi sklep: Ministrstvo za delo naj nemudoma poskrbi za socialno in stanovanjsko varnost delavcev v primeru Marinblu in Selea ter iskanje nadomestnih zaposlitev zanje.

Devetič: Ministrstvo za delo naj do konca septembra 2022 pripravi koncept ukrepov za zagotavljanje socialne in stanovanjske varnosti ter iskanje nadomestnih zaposlitev žrtvam nezakonitega izkoriščanja. Zopet torej imamo to strukturo, po kateri naj se razišče, kje nastajajo problemi, kje imamo luknje v zakonodaji, za zagotavljanje socialne mreže zaposlenih, na podlagi katere se lahko inšpektorat odloča po vesti, tako kot se mora, in za najhujše kršitve izreka prepovedne odločbe, ne pa da se inšpektorji držijo nazaj zaradi tega, ker se bojijo, kaj se bo zgodilo z delavci, če izrekajo inšpektorji popolnoma upravičene sankcije nad delodajalci.

S tem zaključujem uvodno predstavitev v imenu predlagatelja.

Besedo dajem predstavnikom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državni sekretar Dan Juvan, izvoli, beseda je tvoja.

Hvala, gospod poslanec Kordiš.

Uvodoma se zahvaljujem za povabilo na to sejo. Povod za sklic današnje seje je poročanje o brutalnem izkoriščanju delavcev v podjetjih Marinblu in Selea. Gre za očitano kršenje - in deloma tudi ugotovljeno – temeljnih delovnopravnih pravil, kot so: osnovno pravilo izrabe delovnega časa, 40-urni delovni dan, ogromno nadur, ob tem pa še grožnje, videonadzor, nočni telefonski klici, pritiski, neizplačevanje nadur in celo plač. Tu lahko ugotovimo, da ne gre zgolj za kršenje delovnopravne zakonodaje, kar definitivno gre, ampak tudi osnovnih civilizacijskih norm, pri čemer pa se ne smemo pretvarjati, da gre v tem primeru za osamljen primer. Zavedati se moramo, da ob pomanjkanju delavcev, pa tudi v želji po poceni delovni sili in dobičkih se vse več delodajalcev poslužuje tuje delovne sile, za katero je značilno nepoznavanje slovenskega jezika, nepoznavanje pravic in predpisov ter njihova pripravljenost, da pristanejo na slabše delovne razmere v želji po izboljšanju svojega življenja. Predvsem v zadnjih letih, ko je bazen delovno sposobnega prebivalstva močno okrnjen in ko je tudi v balkanski regiji lahko zaznati pomanjkanje delavcev, se interes delodajalcev po obsežnostnem zaposlovanju tuje delovne sile iz neevropskih držav povečuje, v teh državah pa so življenjski in delovni pogoji pogosto praviloma še slabši. Nekaj nedavnih primerov - naj izpostavim, na primer, medijsko izpostavljen primer družbe Marof in Income, vključno z danes izpostavljenim - jasno kaže na ponavljajoč vzorec izkoriščanja delavcev, ki se ne morejo zaščititi in ki na take prakse, kjer se dejansko znajdejo v brezizhodnem položaju, potihoma pristanejo. Take prakse je treba takoj in odločno zatreti. Današnja seja pa ima ravno zaradi tega pomemben kontekst, kot opozorilo, da je treba takemu načinu izkoriščanja narediti konec.

Uvodoma bom poudaril, da ministrstvo spremlja razmere in se je prav zaradi zaznanih kršitev v preteklosti že odzvalo s sprejetjem določenih mehanizmov, ki so, upam da v določeni meri, ampak očitno ne v celotnem obsegu, prispevali k zmanjševanju te problematike. Jih bom uvodoma samo nekaj naštel. Imeli smo prepoved zaposlovanja in dela tujcev, odvzem dovoljenja in izbris iz registra delodajalcev za zagotavljanje dela, izključitev iz postopkov javnega naročanja, uvrstitev na seznam delodajalcev z negativnimi referencami, prepoved ustanavljanja gospodarskih subjektov in mehanizmi za lažje uveljavljanje zapadlega plačila za delo in socialno varnost v primeru izredne odpovedi zaradi neizplačil plače in plačila prispevkov. Ugotavljamo, da gre za najhujše kršitve delovne zakonodaje pogosto in praviloma pri tujih delavcih, ki opravljajo delo pri nas, iz razlogov, ki sem jih uvodoma že omenil, torej, nepoznavanje pravic, nezadostna podporna in socialna mreža in pripravljenost pretrpeti tako izkoriščanje zaradi želje po izboljšanju svoje situacije.: Če delavci delajo v Sloveniji, so praviloma opravičeni po zakonodaji do enakega obsega pravic in je zakonodaja na tem področju kar se tiče podeljevanja pravic tujim delavcem, relativno dobra. Žal pa opažamo, da se kljub tem podlagam v praksi, prihaja do hudih zlorab in precej inovativnih obidov določenih zakonskih predpisov. Recimo plačevanje dela plače na roko, denarni zahtevki delodajalcev, ki ne bi smeli biti breme delavca, kršenje pravice do počitka, do ustrezne namestitve in podobne kršitve.

V povezavi z veljavno zakonodajo, v primeru Marinblu iz Seleja lahko ocenimo, da obstoječi preventivni mehanizmi ne morejo v celoti preprečiti izjemnih primerov, ko se posameznik zavestno odloči, ko se delodajalci zavestno odločijo, da bodo naklepno kršili delovno-pravno in ostalo zakonodajo, ki že hkrati meji tudi na kršenje temeljnih človekovih pravic, takšno ravnanje pa predstavlja tako prekrške kot tudi kazniva dejanja. Z zakonodajo, ki smo jo sprejeli in jo poskušamo uveljavljati, poskušamo zagotavljati preventivne mehanizme v smislu prepoznavanja nezakonitih ravnanj in umestiti le te med sankcionirana ravnanja. Hkrati pa so izpostavljeni tudi preprečilni in odvračilni ukrepi z določitvijo denarnih kazni ter določitvijo možnosti izreka le teh v celotnem razponu opredeljene globe. Prav tako lahko ob vzpostavljenih preventivnih mehanizmih nadaljnji preprečevalni mehanizmi omejujejo poslovanje tako pravnemu subjektu kot v določenih primerih tudi fizični osebni za katere so bile kršitve delovno-pravne zakonodaje pravnomočno ugotovljene. Primeri kot ga obravnavamo danes, kažejo da obstoječi ukrepi v zadostni meri ne preprečujejo primerov izkoriščanja, zaradi česar bo ministrstvo proučilo možnosti nadaljnjih ukrepov, ki bodo prispevali k učinkovitejšem nadzoru in sankcioniranju ter uporabi vseh obstoječih pooblastil inšpektorata. V kolikor bo ministrstvo pri tem ugotovilo, da obstoječe zakonske določbe ne dosegajo svojega namena, bo pristopilo k njihovi spremembi. Vse z namenom izboljšanja delovno-pravnega položaja delavcev, predvsem pa tujih delavcev. Pri kršitvah delavcev gre za moralno nesprejemljiva ravnanja, v določenih primerih pa tudi za kazniva dejanja, ki jih tako družba v celoti kot tudi posamezni delavci ne smemo tolerirati. Taka dejanja je treba dosledno preganjati. Ne samo z vidika izkoriščenih delavcev kjer so predvsem tuji delavci, na primer iz Indije, Bangladeša, v izrazito podrejenem položaju, ampak tudi z vidika delodajalcev, ki spoštujejo predpise in ki jim taka podjetja predstavljajo nelegalno konkurenco. Sklepno ocenjujem, da predlagani sklepi odbora z manjšimi dopolnitvami, ki smo jih pripravili, naslavljajo krepitev inšpektorata za delo in zaščito delavcev pred nezakonitim izkoriščanjem in ustrezno usmeritev Vladi in ministrstvom ter ostalim organom, kje in kako poiskati dodatne rešitve za večjo zaščito pravic vseh delavcev.

V nadaljevanju lahko pojasnim naše predloge za popravke sklepov, toliko pa uvodoma.

Hvala lepa za uvodno predstavitev, gospod Juvan.

Naslednji dobi besedo predstavnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Glede na to, da se vas je kot predstavnikov RSD-ja udeležilo več, da smo vas več tudi povabili, se lahko med sabo dogovorite kateri del bo kdo od vas predstavil odboru.

Hvala.

Hvala lepa za besedo.

Najprej bi predstavil svoje sodelavce. To je Jasmina Raketa Cencelj, direktorica Inšpekcije delovnih razmerij in Slavko Krištofer, direktor Inšpekcije varnosti in zdravja pri delu.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, drugi prisotni!

Moram povedati, da na Inšpektoratu za delo pozdravljamo sklic današnje seje odbora, ker menimo, da na današnji seji oziroma na današnji razpravi določenimi sprejetimi sklepi bomo pripomogli reševanju problematike tujcev, pa ne samo tujcev, ampak tudi drugih delavcev zaposlenih v Sloveniji. Prepričani smo, da v Sloveniji nikomur ni, pa ne bi smelo biti v interesu obstoj podjetij, ki svoje poslovanje gradijo na izkoriščanju delavcev. Zaradi tega bi povedal, da tale primer Marinblu iz Selea, ko je opravil inšpekcijski nadzor zdaj in ko je ugotovljeno izkoriščanje delavcev, tudi Inšpektor za delo je tudi v preteklih letih ugotavljal takšne nadzore, ugotavljal takšne kršitve.: Kot je državni sekretar omenil, podjetja Marof Inkom, mogoče zdaj, da omenim eno podjetje za katerega ste sigurno vsi vedeli, to so čistilke, ko so čistile na bencinskih servisih. Inšpektorat za delo skupaj s policijo, skupaj s FURS, je opravil nešteto število inšpekcijskih nadzorov. Ugotovil je na primer nekaj kar je zelo pomembno, delovni čas. Ugotovljeno je bilo na primer, da tedenskih ur potrebno za čiščenje je bilo 238, da je potrebno na enega delavca 7,2 uri, a opravljeno je bilo 3 ure. To se kaže na to, kot je predsednik odbora že omenil, na pomanjkanje Zakona o evidencah o izrabi delovnega časa. Brez sprememb tega zakona, ki je sprejet leta 2006, ko je Inšpektorat za delo vsako leto v letnem poročilu predlagal spremembe, enostavno vse te kršitve glede odmorov, glede nadurnega dela, inšpektor ne more ugotoviti, ker te evidence se ponarejajo. Ker enostavno tale zakon določa, da delodajalec vodi le število skupno opravljenih ur, ne določa začetek pa konec delovnega dne, to pomeni, vi ne veste ali je delavec danes delo končal ob 22. uri pa prišel jutri delati ob šesti uri, kar je seveda kršitev. In zaradi tega tudi prekrški oziroma kazen za nevodenje te evidence je le za pravno osebo nekaj več kot tisoč 200 evrov. Če vzamemo zdaj globe za delovni čas, za počitke pa odmore, ki so v razponu od 3 tisoč do 20 tisoč za parno osebo, velikokrat se dogaja, da delodajalec enostavno reče, da on ne vodi evidence, bolj se mu izplača plačati globo, da nima evidence, kot da bi inšpektor ugotovil kršitve delovnega časa, počitka, odmorov, nadurnega dela.

Mogoče, da povem zdaj, kot je predsednik odbora omenil nekaj, da inšpektorji opravljamo svoje delo površno oziroma, da na sedežu inšpektorata oziroma vodstvo nekako bolj gleda na številke kot ne na vsebino inšpekcijskih nadzorov. Menim, da to nekako ne drži, zaradi tega, ker inšpekcijski nadzori so zelo zahtevni. Inšpekcijski nadzori so redko enostavni. Mogoče bi lahko rekel, da je enostaven inšpekcijski nadzor ugotoviti ali je izplačan regres ali ni bil izplačan regres. Ampak, ko mi imamo takšne zadeve kot je Marinblu kot je čiščenje stavb kot sem omenil zdaj, kot je Marof in kot vsi drugi naši primeri, takšne zadeve, veste, trajajo mogoče eno leto, ker skupaj delamo na primer s policijo, s kriminalisti. Včasih mi ne moremo podati nekakšne objave v medije, na primer, da opravljamo nadzor, ker takrat mogoče nekaj, ko bi povedalo, bi bilo na škodo kriminalistov, ki enostavno nam mogoče pomagajo, da bi mi ukrepali kasneje s kakšnimi prekrški. Tukaj tudi moram omeniti tudi kot v primeru Marinblu. Marinblu kazensko ovadbo je podala delavska svetovalnica. Ko je kazenska ovadba podana, to pomeni, da ne moremo dvakrat zoper istega delodajalca izreči ukrep, ampak Inšpektorat za delo je uvedel postopke zaradi več kršitev, prekrškovne postopke in v primeru, če se bo zgodilo, da kazenska ovadba, kot bi rekel po domače, bo padla, ne bo šla naprej, potem bomo mi ukrepali prekrškovno.

Moram še povedati, da zdaj poleg inšpekcijskih nadzorov, ki jih mi opravljamo na podlagi prijav, mi na leto dobimo 7, 8 tisoč prijav, od tega mogoče 80 % prijav je na področju delovnih razmerij, pa 20 % na področju varnosti in zdravja pri delu, ampak to je vse odvisno. Zdaj, ko imamo obdobje regresa, bomo dobili veliko prijav za regres, ko imamo dela v vročini, tudi dobivamo takšne zadeve. Poleg takšnih nadzorov, ki jih opravljamo na podlagi prijav, mi opravljamo tudi usmerjene nadzore. To pomeni, inšpektorat za delo vsako leto pripravi programske usmeritve. Programske usmeritve pripravi na podlagi tveganj, ki smo ugotovili v določenih dejavnostih na primer iz preteklih let in potem skupaj inšpektorji iz varnosti in zdravja pri delu, iz delovnih razmerij opravljajo te nadzore v akcijah ali posamezna inšpekcija na svojem področju.

Tukaj zdaj je še omenjena mogoče učinkovitost inšpektorata za delo. Mi ne moremo zdaj meriti mogoče učinkovitost inšpektorata za delo na podlagi le enega izpostavljenega primera. Iz statističnih podatkov, pa pravim, ta statistika ne gre v tej smeri na primer, da je vodstvo naložilo inšpektorjem, da opravijo čim več nadzorov. Nikoli oziroma vsakič, ko se srečamo z inšpektorji, vedno podajamo takšna navodila. Potrebno je delati in potrebno je opraviti inšpekcijski nadzor v čim krajšem roku, kontinuirani nadzor, ne na škodo, na primer, nekakšnega časa, ko bi ga vzeli delodajalcem, ukrepati v skladu s svojimi pooblastili, ker inšpektorji so samostojni pri svojem delu. Če bi povedal samo statistično, na primer, da je v letu 2021 bilo opravljenih več kot 18 tisoč nadzorov, skupaj je bilo opravljenih nekaj več kot 38 tisoč nadzorov, ampak lahko bi rekel polovica se je nanašala na kontrole Zakona o nalezljivih boleznih, ampak ko(?) bi rekel, teh drugih nadzorov je bilo več kot 18 tisoč. Izdali smo nekaj manj kot 10 tisoč upravnih prekrškovnih ukrepov, podali smo 36 naznanil sumov storitve kaznivega dejanja oziroma kazenskih ovadb in smo izrekli na primer nekaj več kot 3 milijone 500 evrov. Sicer, v preteklih letih so globe bile 4, 5 milijonov in vsako leto, ne zaradi tega zdaj, da rečemo, bomo kaznovali delodajalca, ampak, vsaki ti prekrški enostavno so sankcionirani.

Kot sem omenil, inšpektor je samostojen. V primeru, da obstajajo nekakšne(?) olajševalne okoliščine, na primer, da je delodajalec odpravil nepravilnosti pred izrekom naše odločbe, v takšnem primeru se lahko inšpektor odloči, na primer za opomin. Mi tudi v našem sistemu imamo na primer predkaznovanost. To pomeni, inšpektor, ko opravi nadzor pri enemu delodajalcu, lahko ugotovi v zadnjih 10 let, odkar imamo tale informacijski sistem, vse nadzore pri delodajalcu, lahko ugotovi vse ukrepe, lahko ugotovi vse globe, ki so izrečene in to pomeni, če je kdaj bil izrečen kakšen opomin, to ne pomeni, tudi opozarjamo delodajalce, da drugič v primeru iste ali, ni pomembno, kakšne kršitve, bo dobil opomin.

V zvezi z učinkovitostjo bi lahko dodal še da, v predpisih številne obveznosti delodajalci nimajo prekrškovnih določb in mi na letnem poročilu vsako leto opozarjamo na spremembe predpisov. Zdaj, ne bi jih mogoče veliko o tem, ampak tukaj so predpisi glede Zakona o delovnih razmerjih, ki na primer ne določajo, da delodajalec oziroma določajo, da delodajalec v skladu s kolektivno pogodbo, izplača nadurno delo. Ampak vemo, da veliko delodajalcev v dejavnosti oziroma nima kolektivne pogodbe, to pomeni, tukaj so že, lahko bi rekli, delavci prikrajšani. Tukaj je tudi, na primer, določbe, ki se nanašajo na delovno dobo, pa na odpovedni rok, na veliko še pripomb oziroma dajemo na spremembe Zakona o delovnih razmerjih. O Zakonu o evidencah(?) na področju dela ne bi preveč. Res, pred koronavirusom so se začela pogajanja, potem so socialni / nerazumljivo/ enostavno prenehali, ampak na ministrstvu že te dni potekajo velike aktivnosti, da bi čim prej prišlo do spremembe tega zakona.

Zavezanci potem lahko uveljavljajo(?) vsa razpoložljiva pravna sredstva. Vse več je, da pri naših nadzorih na drugi strani imamo odvetnika. Odvetniki na različne načine potem poskušajo to zadevo našo podaljšati rok, rešitve, dajo pripombe. Tudi, moram omeniti na primer, ko dajemo veliko, kot sem že omenil, več kot 3 milijone pa 500 evrov, na primer, v preteklem letu izrečenih glob. Velikokrat se dogaja, da naše odločbe na sodišču enostavno sodniki spremenijo. Očitno je, da je kršitev bila, očitno je, da je bilo mogoče kršitev večjemu številu delavcev in se enostavno zgodi, da sodišče namesto globe izreče opomin, a, na sploh, na primer, naše odločbe, prekrškovne, mogoče največ 10 procentov bi lahko rekli, da sodišče ugodi in spremeni našo, to pomeni da, naša odločba ni bila prava. Ampak pravim, velikokrat se dogaja, da sodišče spremeni takšno našo odločbo.

Mogoče… Mi pri našem nadzoru redno poskušamo opravljati nadzore z drugimi organi, ampak to zdaj ne moremo reči, da mi lahko pri vsakem našem nadzoru oziroma pri vsakem našem institutu lahko povabimo drugi organ. Vsakič, ko je nekakšno delo na črno, zaposlovanje na črno, za kar je pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, ne mi. In če je na primer v prijavi izhaja na primer, da obstajajo kršitve v zvezi z zaposlovanjem pa delo na črno, potem gremo skupaj s policijo in finančno upravo. Moram omeniti, sigurno veste, da tudi obstajajo regijske koordinacije inšpektorjev na kateri inšpektorji iz določene območne enote imajo svoje sestanke, obravnavajo določene teme, obravnavajo mogoče kakšno zadevo, ki je pomembna, pa vse skupaj gre v nadzor.

Glede na to, da imamo veliko število prijav, velikokrat se dogaja, mi te prijave glede kadrovske takšne okrepitve, če je nebi bilo, mi jih ne moremo enostavno obravnavati. In zaradi tega enostavno se velikokrat dogaja, da prijavitelj poda prijavo na inšpektorat za delo, potem se obrne na varuha človekovih pravic, obrne se na KPK, ki od nas zahtevajo poročilo kaj smo naredili v takšni zadevi. Včasih se dogaja, da je to mogoče kršitev mogoče samo za posameznega delavca. Ampak morate se zavedati, da v času ko mi imamo uradne ure in ko pride delavec, ko reče da ni dobil izplačilo plač, da ima štiri, pet otrok, da ne ve kaj bo dal otrokom za jesti, to so takšne zadeve, ki zahtevajo od inšpektorja tudi mogoče nadzor, če je samo posamezno, čeprav mi delamo v javnem interesu, opravljamo naše nadzore. Ampak tudi včasih želimo pomagati posamezniku na primer da pride do nekakšnih denarnih sredstev. Čeprav veste, da inšpektorat za delo v primeru nekakšnih denarnih obveznosti nima pristojnosti nobene, razen kaznovati delodajalca. In v takšnem primeru delavec, ko mu povemo, da bo moral dati tožbo na delovno-socialno sodišče potem se vpraša, zakaj sem jaz potem prišel na inšpektorat, ko mi vi ne pomagate. In včasih se res zgodi, da nekdo reče inšpektor je dal opomin. Ampak mogoče smo dali opomin delodajalcu, ker je delodajalec, ker smo ga prepričali, na primer, da ga bo delavec tožil in da izplača to, ne vem, v roku enega dne. To pomeni, da smo enostavno pomagali delavcu, da so prišli do svojih sredstev, da niso šli na delovno sodišče.

Mi se zavedamo, da v primeru, če bi sprejeli sklep oziroma če bi enostavno dobili možnost zaposlitve večjega dela inšpektorjev, da je potrebno na inšpektoratu tudi delati na specializaciji inšpektorjev oziroma imamo namen organizirati eno specializirano enoto, ki bi se ukvarjala le s problematiko zaposlovanja tujcev. To pomeni ne samo tujcev, pri tem nadzoru sigurno bodo nadzirali tudi zaposlitev slovenskih državljanov, slovenskih delavcev. Ampak takšna enota bi lažje opravljala svoje nadzore, ker tudi ti predpisi niso enostavni. Velikokrat inšpektor mora mogoče vsak teden ali deset dni pogledati te predpise, ker mi na delovnem razmerju obravnavamo oziroma opravljamo nadzore na podlagi 70. predpisov, ker enostavno je… In zaradi tega menim, da bi takšna ena specializirana enota bila potrebna in v primeru okrepitve inšpektorata to bomo storili. Jaz bi zaenkrat toliko, pa če boste imeli kakšno vprašanje lahko vprašate mene ali moje sodelavce. Hvala lepa.

Hvala gospod glavni inšpektor za podano obrazložitev. Bi še kdo iz inšpektorata želel na tej točki besedo, kaj dodati? Izvolite. Prosil bi vas, če se za magnetogram predstavite, to sem prej pozabil reči.

Prihajam iz inšpektorata za delo. Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanke in poslanci ter ostali prisotni!

Uvodoma se zahvaljujem za vabilo in tudi se zahvaljujem sedaj za besedo.

Jaz bi mogoče samo na par stvari želela opozoriti, ki se nanašajo na vlogo inšpektorata za delo. Kajti, vloga inšpektorata za delo v bistvu je nadzor nad izvajanjem predpisov z vidika naše pristojnosti, ki so pač opredeljene v drugem členu zakona o inšpekciji dela. In sicer, inšpektorat za delo ima še višjo pravno podlago za svoje delovanje, in to je konvencija št. 81 o inšpekciji dela v industriji in trgovini, kjer je bila izražena oziroma je opredeljena osnovna vloga inšpektorata za delo. In ravno zato, kajti inšpektorat za delo je tisti, ki v bistvu, bom rekla, spremlja izvrševanje zakonov, in v primeru ugotovljenih nepravilnosti, potem zahteva njihovo odpravo, so tudi vsi ti ukrepi, ki je bilo vprašanje, zakaj ne moremo trajno zapreti podjetja, so začasne narave iz tega razloga, ker vse je vezano do odprave nepravilnosti. Zdaj, edina varianta, kar se tiče zapiranja podjetja oziroma kje bi imel Inšpektorat za delo vlogo mogoče, je po stečajni zakonodaji in sicer bi lahko predlagal izbris podjetja v primeru, če se ugotovi, da na določenem naslovu družba ne posluje tam, kjer je prijavljena. To se pravi, tako imenovanih slamnatih podjetjih. To smo v preteklosti tudi naredili. Dostikrat so bili celo delodajalci tega veseli, ker so se znebili dolgov. V tem primeru, konkretnem, pa pač ni bilo teh razlogov ugotovljenih, zaradi katerih bi lahko mi trajno zapirali podjetje.

Pri tem bi želela tudi mogoče na to opozoriti, da dejansko je bilo na inšpektorata, torej nadzor nad svojo pristojnostjo oziroma predpisov svojih pristojnosti, se pa pogosto dogaja, da gre za tak, tako, bom rekla, tak skupek večplastnih kršitev, ki pomenijo že sum storitve kaznivega dejanja, kajti mi vemo, da najhujša odklonska ravnanja tudi na našem področju, so opredeljena s kazensko zakonodajo. In v bistvu so zato za odkrivanje oziroma pregon kaznivih dejanj pa so pristojna Policija ter tožilstvo. In ravno zato je še toliko bolj pomembno, da se Inšpektorat za delo povezuje s temi organi, ker je tudi v teh medijsko izpostavljenih primerih, kot smo jih lahko spremljali v zadnjem desetletju, smo se povezovali. Jaz moram povedati, da smo tudi letni člani medresorske delovne skupine za boj zoper trgovino z ljudmi in tudi v okviru te skupine nismo delovali samo na sistemski ravni, ampak smo ustanovili oziroma je bila ustanovljena še ožja delovna skupina za primere delovnega izkoriščanja.

In tudi iz teh naših aktivnosti jih vsako leto izvajamo skupno akcijo s FURS, Policijo, Zvezo svobodnih sindikatov. In ravno ta primer, ko je prej predstojnik omenil, ko je šlo za čiščenje na bencinskih servisih, v tem primeru smo izvajali to akcijo v okviru trgovine z ljudmi, boja zoper trgovino z ljudmi. In moram povedati, da smo tudi poskušali skupaj z vsemi deležniki, takrat smo pripravili kazensko ovadbo po 113. členu Kazenskega zakonika in pa po 196. členu, se pravi, kaznivo dejanja boja zoper trgovino z ljudmi z vidika prisilnega dela in pa po 196. členu, torej kršitev temeljnih pravic. In moram povedati, da v tem konkretnem primeru je bila v obravnavo ta ovadba vzeta po 196. členu in nimamo trenutno povratne informacije, kaj se je še s tem zgodilo.

In ravno zato, ker smo mi želeli res opolnomočiti inšpektorja za delo na področju boja zoper trgovino z ljudmi, smo tudi mi mogoče to obdobje korona krize malo izkoristili zato, da smo skupaj z Ministrstvom za notranje zadeve pripravili smernice, da bojo naši inšpektorji lažje prepoznavali tovrstne primere, tudi postavili notri konkretna vprašanja, da bi zagotovili enotno delovanje. Vsekakor pa bo v nadaljevanju potem potreba po sodelovanju tudi s temi organi. In, ko so bile te mobilne skupine omenjene, mogoče bi bilo tudi za razmišljati o širših, torej skupaj s FURS in temi organi, ki že itak sodelujemo.

To je z moje strani. Hvala lepa.

Hvala za podano obrazložitev.

Še kdo iz Inšpektorata? (Ne.) Bo mogoče v nadaljevanju.

Naslednjemu predajam besedo še predstavniku društva Delavska svetovalnica. Za predstavitev stališča poznajo tako ta konkretni primer Marinblu in Selea, saj so ga nenazadnje sami razkrili kot celo področje najhujših kršitev delavskih pravic v tej državi, ki jih detektirajo, tako da predajam besedo predstavniku. Ga naprosim, če se še predstavi za magnetogram.

Hvala za besedo. (Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.)

Zdaj, ko sem se pripravljal na današnjo sejo, nekako je bilo tudi veliko informacij na novo pridobljenih, svežih, o tem v nadaljevanju kaj več. Bi pa, tisto, kar hočem danes povedati, razgrnil in predstavil v treh delih.

Prvi del je bolj sistemski, pa res nočem, da to izpade suhoparno, ampak boste zelo hitro videli, kam pes taco moli.

Drugi del je zelo konkreten oziroma konkretnejši v smislu tega, kako zgleda od te točke naprej, ko se poda kazenska ovadba, način komuniciranja posameznih inšpekcij, komuniciranja do inšpekcij, komuniciranja do nadzornih institucij in usklajevanja njihovega in tudi vsebinskega nadzora.

V zaključku bom pa povedal kaj se danes dobesedno danes dogaja v podjetju Marinblu. Če gremo od 1. točke torej od tega malo širšega pogleda moramo izpostaviti eno zadevo. Delavci in delavke tujci niso naravno ranljivi, niso naravno neinformirani kakor mogoče se zdi tudi preko medijev in potem prelito preko medijev v javnosti in nazaj preko politike nazaj v medije, če tako rečemo preko raznih sporočil. Še enkrat ponavljam niso naravno opremljeni z ne informacijami. Niso naravno manj lomljivi za pravilne informacije. Kaj hočem s tem povedati? Tisto, kar njih pahne v situacijo, ker so manj opremljeni z informacijami, kjer so bolj dojemljivi recimo temu tako za ranljivost niso oni sami one sami, ampak je to država Slovenija. Zakaj? Zaradi tega, ker imamo zakonodajo, ker imamo mednarodno zakonodajo, ki je nad nacionalno zakonodajo, ker imamo mednarodne sporazume med Slovenijo in Bosno in Slovenijo in Srbijo, ki določajo določata. Jaz upam, da ne bo več množine, da ne bo več ti sporazumi preko drugih držav, ker po tihem se govori o Filipinih, to pomeni se je za delo več vedelo kaj je potem to v nadaljevanju po tihem, ampak v teh sporazumih v teh dveh sporazumih je določeno, da mora biti delavec pri prvem delodajalcu zaposlen najmanj eno leto. Jaz tega določila ne vidim v Zakonu o delovnih razmerjih. Jaz tega določila ne vidim pri delodajalcih, ko govorijo o ustavni pravici do proste gospodarske pobude. Sedaj si predstavljajte, če bi delodajalce tako omejili, ampak so pa delavci dobesedno omejeni s takim določilom v prvem letu torej določilo, ki govori o tem, da so vezani na delodajalca preko mednarodnih – ponavljam mednarodnih – sporazumih torej sporazumu, ki so nad nacionalno zakonodajo, ki so bili dogovorjeni med državami na način, da privabijo delovno silo v Slovenijo. Izhodišče ni ne informiran delavec. Izhodišče je privabljanje delovne sile v Slovenijo in administrativno kako bi rekel ujemanje oziroma vabljenje na to, da se čim dlje pri istem delodajalcu.

Druga zadeva, ki je tukaj zelo problematična je na kakšen način omogoča to tudi delodajalcem ne samo, da izkoriščajo delavce torej, da v prvem letu lahko delaš z njimi kar hočejo, ker bo delavec pač imel situacijo, ko bo prisiljen iti nazaj v Bosno, Srbijo, ker bo rekel delodajalec: »Glej, če hočeš pojdi nazaj!«. Primerni naslednji recimo same zakonodaje, ki navsezadnje priliva nove primere kršitev pa niso samo mednarodni sporazumi so tudi nacionalne zakonodaje recimo kako, na kakšen način lahko zelo enostavno jaz kot zastopani delavec svetovalnice registriram recimo par delavcev iz tujine ali pa recimo, če bi imel registrirano podjetje ali pa podružnico v tujini kako lahko enostavno registrirana storitev v Sloveniji. Grem na Zavod za zaposlovanje tam je eden link, na tem linku je omogočeno, da prilastiš storitev. Ta storitev je, da ne vem kaj delaš kakršnokoli aktivnost na trgu dela s katerimikoli delavci in to storitev prilastiš s 5, 10 delavci. Nihče ne preverja Pogodbe o zaposlitvi teh delavcev. Nihče ne preverja delovne pogoje teh delavcev v tistem trenutku. Recimo mojstri v tem so bili nekaj časa / nerazumljivo/, kar nekateri zelo dobro vedo te dve imeni preprosto podjetje registrirano na Slovaškem prilasti storitev čezmejnega izvajanja storitev kakršnokoli že najemanje delavcev oziroma pač recimo zlaganja na police recimo v tem primeru nihče ne preverja v tistem trenutku delovnih pogojev. Še enkrat pravim to lahko jaz naredim v 3 minutah in to se je že zgodilo, ko sem šel preverjati v bistvu ta register. To bi lahko jaz naredil za svetovalnico, da sem jaz v bistvu kot zastopnik delavske svetovalnice naročnik storitev kakšne firme iz tujine nihče tega sploh ne preverja. Sedaj si predstavljajte kombinacijo tega, da imate na eni strani v bistvu priklenjene delavce ne glih z verigami, ampak z grožnjami, če bodo glasni, da bodo šli stran administrativno z mednarodnim sporazumi po drugi pa popolno svobodo recimo na strani delodajalcev pa ne samo ustavno zagotovljeno, ampak v imenu torej zagotavljanja novega kadra tudi preko čezmejnega izvajanja storitev in dobimo vse več informacij kako to poteka preko različnih firm Slovaške, Madžarske sedaj baje že iz Anglije oziroma Združenega kraljestva in evo ga takšno okolje je idealno za takšne delodajalce, ki tako izkoriščajo. Tukaj smo kjer smo, kar se tiče tega mednarodnega zakonodajnega in nacionalnega zakonodajnega okolja. Že to v bistvu pahne delavce v situacijo, ko so, potem popolnoma prepuščeni sami sebi in zato pravim niso delavci sami po sebi ne informirani niso delavci sami po sebi ranljivi v to jih pahne nacionalna zakonodaja v to jih pahne mednarodna zakonodaja. Jaz res upam, da tukaj se bo ne samo kmalu, ampak takoj te zadeve premaknile, ker verjamem, če bi se eden sam člen pa točno vemo, o katerem členu govorimo v teh sporazumih ukinil, potem bi večino teh kršitev, o katerih danes govorimo večino ne pa vse bilo ne samo recimo temu zmanjšanih, ampak jih ne bi bilo. Zakaj? To je tisti najbolj žalosten del zgodbe, ker delavcev ne bi bilo, ker bi šli. Zakaj? Iz očitnih razlogov: izkušnja s Slovenijo. To mislim, da delodajalcem sploh ni jasno, v kakšno / nerazumljivo/ so se spustili tudi tistim, ki so del organiziranega recimo pač delodajalskega miljeja. Delavci, ki imajo priložnost, da preživijo, če tako rečemo prvo leto torej priložnost pod narekovaji oni gredo stran, komaj čakajo, da gredo stran in zato pravim, da se takšni delodajalci, ki se nekako pod narekovaji trudijo biti še neki normalni na trgu dela v Sloveniji sploh ne zavedajo kakšno škodo jim povzročajo Marinblujevci sploh nimajo pojmov. Delavcev iz tujine ne bo več. Šli bodo čez Slovenijo in so že šli čez Slovenijo in bodo tudi šli nazaj v Bosne in Srbije govorim zanalašč v množini, zaradi tega, ker niso samo iz Bosne in Srbije. To govorim sedaj o 1. točki, govorim o mednarodnem okolju, govorim o temu kaj pomeni, da država Slovenija slepo sledi delodajalski logiki privabite nove delavce privabite nove delavce in evo ga kje smo. Imamo v bistvu eden del trga dela, ki je rezerviran za to, da se generirajo kršitve na trgu dela izključno pod narekovaji za tuje delavce in zato, kar je recimo bilo prej rečeno s strani Inšpektorata za delo treba je pogledati vzrok. Jaz bi najraje imel, da se v bistvu delovna skupina, ki se ukvarja recimo s pregonom kršitelja / nerazumljivo/ zaposlovanja tujcev ne bi obstajala, ampak da bi obstajalo normalno delo Inšpektorata za delo, ampak smo kjer smo.

S tem pridemo do 2. točke konkretno delo nadzora. Ko smo mi sprožili v bistvu zgodbo oziroma ko smo sprožili nekako samo sebi informiranje kaj se dogaja s temi delavkami in delavci v primeru Marinbluja in Saleje smo seveda začeli zbirati informacije in izjave in dokumente in s tem smo prišli do točke, ko smo šli na tožilstvo konkretno rečeno tožilstvo v Kopru. Tožilstvo v Kopru je bilo nam rečeno prvo veste malo bo težave, ker bo to trajalo 3 mesece, da bo zadeva dodeljena. Druga zadeva, ki je bila ja, težava je, ker tožilka še nima pooblasti in mi začnemo gledati 3 mesece zakaj, za to, da se spis dodeli? Ja, tri mesece. Mi pač damo to dokumentacijo vso, kar je priglasimo, damo dokumente naprej, ovadba je bila podana naprej, ampak predstavljajte si, da nekako je bil tak zelo čuden občutek. Pridemo tja v neki organ, ki ima vsa pooblastila za to, da izvaja svoje delo, javna, ki deluje zelo resno, odgovorno in pridemo s tisto zgodbo, o kateri že poslušamo v celi verigi nadzora premalo nas je premalo nas je premalo nas je ali pa ni časa ni časa ni časa. To je bila prva v bistvu naša izkušnja s tem primerom v smislu sodelovanja z institucijami torej tožilstvo v Kopru. Okej, smo sprejeli, vzeto na znanje dajte nam 3 mesece. Sedaj pa mi tuhtamo ali bomo tudi mi čakali 3 mesece ja, ne bomo čakali 3 mesece in smo zadevo naprej peljali. Kontaktirali smo v prvi meri finančni urad, mobilno enoto, / nerazumljivo/ Kozina. Odziv Finančnega urada Kozina je bil zelo hiter. Koordinacija je bila hitra tudi s policijo, koordinacija je bila hitra tudi z inšpektoratom, potem pa je sledil nadzor in potem kontaktiramo inšpekcijo, kontaktiramo FURS in kaj je bilo? V bistvu nekako občutek, ko smo se pogovarjali s Finančno upravo, da sem mogel sam razlagati Finančni upravi, kaj pomeni prepovedna odločba glede neregistriranih agencij.: In odgovor je bil iz finančnega urada, »a ha«. Mislim, lepo prosim, no. »A ha«, to je bil odgovor od finančnega urada. »Ja, to bomo pa upoštevali«. Ja, seveda boste upoštevali, mislim prepovedna odločba za neregistrirano agencijo. To so informacije, ki smo jih mi dobili po uradni poti od zavoda za zaposlovanje. To so informacije, ki bi jo FURS, Inšpektorat za delo in kdorkoli že avtomatsko moral dobiti pri nadzoru. Avtomatsko, še preden bi šel v nadzor. Ne pa, da se čohajo po glavi pa rečejo, a ha, saj mogoče pa res bi morali pogledati mi kdo pa so, ne samo ti delavci, ampak kdo pa je to podjetje, ki je delavce tukaj poslalo, od kod pa je to podjetje, zakaj pa je to podjetje iz portugalske, od kod so se pa ti Indijci tam znašli? No, to je bila v bistvu zgodba okoli finančne uprave.

Potem pride zgodba okoli inšpektorata za delo. Pogovor z inšpektorjem za delo. Če so ti delavci bili napoteni, potem seveda je v primeru zakonodaje, tudi mednarodne, potrebna določena dokumentacija. Če so napoteni, je potreben dokument, ki se imenuje A1. In potem jaz osebno moram dati informacije inšpektorju za delo, kam me pokliče, da dobi informacije ali imajo ti delavci A1. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Maribor, lepo prosim. Mislim, ali sem jaz usmerjevalni organ? Nisem. Ali sem jaz oseba, ki ima ena pooblastila? Nisem. Ali je nas 52? Ne. Nas je 5. Torej je tukaj ena petina delavske svetovalnice prisotna. In, sem pa seveda z veseljem dal kontakte od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, od tiste službe, ki ima čez pregleda nad informacijami o izdanih A1-kah, torej A1 obrazec o napotovanju. Inšpektorat za delo.

Gremo naprej. Tam so bile kamere. Ves čas, prižgane in tam so bile kamere ves čas z namenom, ne da zagotovijo varnost in zdravje delavcev na delovnem mestu, ampak da zagotovijo nadzor delodajalcev nad delavcev. Popoln nadzor. Mi smo dali prijavo na informacijskega pooblaščenca. In ker je bilo treba izjemno hitro ukrepati, ker točno vemo kaj pomeni v bistvu same kamere, nadzor, ampak tudi dokaz, smo poklicali informacijskega pooblaščenca, urad in smo povprašali v bistvu, okej, mi smo dali prijavo, povejte nam kdaj boste šli v nadzor. Odgovor je bil, »ja ta zadeva je na prioritetni listi tri«. Kaj je to tri? Najnižja. »Ali lahko prosi v enko premaknete?« »Bomo.« Okej, hvala. In so šli v nadzor, so pogledali. Jaz resnično upam, hipotetično ali pa tudi ne, da ni prišlo / nerazumljivo/ do kakšnega mogoče namig komu, izbrisa kakšnega materiala. In zdaj pa poglejmo celo zgodbo, celo verigo. Tožilstvo, ja tri mesece. Finančni urad, a ha. Inšpektorat za delo, Zavoda za zdravstveno, telefonska. Informacijski pooblaščenec iz trojke v enko. Okej. In vse to je trajalo približno dva do tri tedne. Pride nadzor, prvi. Pride nadzor, drugi. In s tem pridemo potem do tretje točke kaj se danes dogaja. Po vseh teh nadzorih, poudarjam, po vseh teh nadzorih danes 5. julija skupina delavcev še vedno tam dela v Marinbluju. Začeli so ob šestih zjutraj, ena izmed delavk se je poškodovala. In komaj, komaj v bistvu je bilo izposlovano, da so ji omogočili, da gre na urgenco. Komaj, komaj. Danes se je to zgodilo. Prejšnji teden v tem Marinbluju so bile dane kuverte na mizo z denarjem. Delavcem. Zakaj? Ne zaradi tega, ker je delodajalec nekdo dobrodelnež, ampak vemo zakaj, zaradi tega, ker se je izplačevalo denar. Ne za delo na belo. Danes so nekateri delavci tam delali, ki niso imeli vseh urejenih papirjev. Danes. Nekaj dni po nadzoru je ena izmed delavk delala v tej firmi, v Marinblu 24 ur. Nekaj dni po nadzoru inšpekcijskih služb, je delala 24 ur. Torej, pod črto, tožilstvo, FURS, inšpekcija za delo, pooblaščenci v informacijski, povezave. Super. Informacije malo manj super. 5. julij, Marinblu dela. Česa se najbolj boji Marineblu? Veterinarske inšpekcije. Jutri imajo nadzor. Čistijo kot norci, danes mašine. Ne za nas, te dni in to je to. Tega se bojijo. Jutri se bojijo inšpekcijskega nadzora veterinarske inšpekcije. Gospod Boris Šuštaršič se danes dere na delavke, ker je živčen zaradi veterinarske inšpektorice. Ne zaradi FURS-a, ne zaradi inšpekcije za delo, ne zaradi pooblaščenca / nerazumljivo/, to bo že šlo mimo. Ne, pred veterinarsko inšpektorico. Evo, pa smo tu, kjer smo. Oseba, ki se je danes poškodovala, je upam, da na bolniški, upam, da ima zdravnika. Delavci ne vem sploh ali delajo ali ne. Ampak še enkrat poudarjam, po tem nadzoru, po teh nadzorih je ena izmed delavk delala, mislim, da 23 ali celo 24 ur. Po tem, ko je prišla domov, so ji rekli »A bi ti prišla čez nekaj ur nazaj delat?«. Po teh nadzorih! In zato pravim … Mislim, že vsi se poznamo tukaj. Mislim, jaz ne vem, kaj tukaj sploh še reči. Ampak mislim, da je kruta resnica ta, da so nadzorne inštitucije v Sloveniji opremljene za povprečne kršitve. Drugega si ne znam razložiti. Za tiste minorne. Pa ne bom zdaj pomanjševal kršitev, kršitev je kršitev, ampak nekako njihov mehanizem, da še lahko nekako absorpcijsko notri potegnejo nadzor, je do določene mere. Ko se pa začnejo takšne kršitve dogajati, pa zamrzne sistem. In informacije takrat se vidi, kakšne so, koliko se pretakajo, v kolikšni meri se med sabo institucije pogovarjajo ali pač ne. In tukajle, ko govorimo o Marinbluju, govorimo tudi o 34. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki govori o tem, da se lahko pač tudi, ja, začasno do odprave, ampak lepo prosim, če imaš ti firmo, ki v tem trenutku pošilja delavce, da se poškodujejo na delovnem mestu zato, da pripravljajo firmo na nadzor veterinarske inšpekcije, firmo, ki zavestno krši katerokoli zakonodajo že o delovni zakonodaji, predvsem pa delovnem času v posmeh vsem inšpektorjem, jaz ne vem, mislim, kakšen signal bomo mi tukajle vsem skupaj – in tudi se bi začenši z mano – dali, če bo ta firma preživela vse to. Jaz ne vem. Jaz ne vem sploh, kaj potem tukaj delam, po pravici povedano. Če bo ta firma preživela vse te inšpekcije in če bo naprej delala, jaz ne vidim smisla v svojem delu, po pravici povedano, res ne. Ali bo Rozana šla v zapor, Boris šel v zapor, Tim šel v zapor ali pa vse pade. Pred to dilemo smo. Ni to dramatičnost tisto, kar hočem zdaj izpostaviti, ampak je realnost. Ni to Marinblu, en primer. Jih imamo še več na žalost, ki so se izpostavili na podlagi Marinbluja, ampak danes smo tu, kjer smo. Gospod Boris se dere na delavke, ker hoče imeti jutri mašine čiste. Oni imajo / nerazumljivo/ naštudirano »To bomo preživeli«. Oni ne gledajo danes te seje, oni čakajo na inšpektorico. In če to preživijo, bodo naprej nadaljevali. Če mi to dovolimo - potem nas ni. In to je tisto, kar hočem povedati za ne samo današnjo sejo, ampak za vse seje naprej. Ker ja, bil sem prisoten na seji glede Marofa, bil sem prisoten na seji glede drugih izkoriščevalskih delodajalcev. Nočem biti več prisoten na teh sejah, nočem, da sploh so. In kakorkoli že gledamo, jaz bi rekel, da imamo vsi skupaj, predvsem pa osebe, ki imajo javna pooblastila, časa, jaz rečem 30 dni, da se te zadeve počistijo glede Marinbluja. Pa se poglejmo potem, kje bomo 5. avgusta. To je tisto, kar danes želim povedati, ker res ne da se mi več čakati. In tukajle res bi dal kar vsem skupaj lepo en konkreten rok, kje se bomo čez 30 dni videli, 5. avgusta, a bo takrat še Marinblu ali ne. Ker če bo še, jaz ne vem ali bomo morali na svetovalnici, bom moral jaz osebno, ne vem, kakšne bolj drastične ukrepe iti čisto osebno, ne vem. Jaz upam, da ne, ampak jaz osebno sem na to pripravljen. Tako, da tukajle govorimo o zelo, zelo težkih zadevah, nekdo se pa smeje in nekdo kriči in nekdo zmerja in nekdo pritiska in nekdo krši zakonodajo v tem trenutku na nekem koncu Slovenije.

Hvala.

Hvala za podano predstavitev današnje situacije v Marinbluju in obnašanja nadzornih inštitucij in inštitucij pregona kot ga imamo.

Kot zadnjemu predstavniku dajem besedo predstavniku Zveze svobodnih sindikatov in ga tudi naprošam, če se predstavi za magnetogram.

Hvala, predsedujoči, za besedo. Najlepša hvala za vabilo. Lep pozdrav vsem prisotnim!

V Zvezi svobodnih sindikatov ostro obsojamo ravnanje omenjenih podjetij, se pravi Marinblu in Selea. Tako kot tudi vsako drugo kršitev pravic delavcev. Mislim, da se vsi zavedamo, da se kršitve večje in manjše dogajajo ves čas domačih in v tujih podjetjih. Mislim tudi da lahko ugotovimo, da njihova obravnava, njihovo preprečevanje, preventiva kot je obstoječa trenutno ni primerna, zato je pravilno, da so tudi ukrepi, ki bodo to problematiko naslovili, sistemski. Na to v zvezi že dlje časa opozarjamo, nazadnje v zahtevi za nadzor nad inšpektoratom za delo, ki smo jo oktobra lani naslovili na Ministrstvo za delo in na Varuha človekovih pravic. V njej smo posebej izpostavili dolgotrajnost postopkov, ne obveščanje prijavitelja o rezultatu nadzora, konkretne sume o izvajanju informacij o anonimnem prijavitelju delodajalcu in tudi problem vnaprej napovedanih nadzorov, kar je še posebej problematično tudi pri nadzoru določb o delovnem času. Na splošno gre za problematiko, ki se pojavlja že dlje časa in ki jo je potrebno nasloviti ne zgolj s kadrovsko okrepitvijo inšpektorata, ampak tudi s spremembo sistema oziroma s spremembo načina delovanja inšpektorata. Ta bi po našem prepričanju moral nastopiti manj kot svetovalni organ in bolj kot organ nadzora in sankcioniranja. Več bi moralo biti nenapovedanih nadzorov, tudi v sodelovanju z drugimi inštitucijami, več ciljanih nadzorov, pogosteje bi se morali inšpektorji v težjih primerih poslužiti tudi strožjih ukrepov, ki so jim na voljo. Inšpektorat mora namreč delovati v funkciji pravne države, pri čemer je manj kot svetovalna funkcija oziroma bolj kot njegova svetovalna funkcija pomembna funkcija nadzora, funkcija kaznovanja in s tem tudi preventivna funkcija tega organa. S tem v zvezi pozdravljamo današnjo razpravo, pozdravljamo tudi predlagane sklepe in upamo, da bodo vodili h kadrovski okrepitvi inšpektorata, k ustreznim spremembam njegovega delovanja in tudi, tukaj posebej poudarjam, k sprejemu novega ustreznega modernega zakona o evidencah delovnega časa. Hvala.