Spoštovane članice in člani komisije, spoštovani minister, vsi vabljeni na današnjo sejo prav lepo pozdravljeni!

Predlagam, da začnemo z našo 1. redno sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti gospa Vera Granfol. Na seji pa imamo kot nadomestnega člana gospoda Martina Premka, ki nadomešča poslanca Rastislava Vrečko. Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu ne bi prebirala, saj je razviden iz samega sklica seje. Svojo sejo pa sta opravičila predsednica Slovenske kulturno gospodarske zveze, gospa Ksenija Dobrila. Namesto nje naj bi bil prisoten gospod Livijo Semolič in pa predsednica Kulturnega društva Člen sedem za avstrijsko Štajersko Pavlova hiša, mag. Suzane Vajtlainer.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE POLOŽAJ AVTOHTONE SLOVENSKE NARODNE SKUPNOSTI V SOSEDNJIH DRŽAVAH.

Prejeli smo še eno pooblastilo, zato ga bom na tem mestu prebrala, in sicer, poslanec Jožef Lenart nadomešča poslanca Danijela Krivca. S sklicem seje ste 8. 9. prejeli tudi gradivo, ki so ga pripravili na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar se jim najlepše zahvaljujem. Bi sedaj uvodoma dala kar besedo ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospodu Mateju Arčonu, da nam na kratko predstavi gradivo in pa seveda tudi položaj avtohtone narodne skupnosti v sosednjih državah. Lahko kar za govornico, da vas bodo vsi bolje videli.

Najlepša hvala.

Hvala lepa.

Spoštovane, spoštovani, draga predsednica, članice in člani komisije, dragi kolegi iz zamejstva, prisrčen pozdrav! Hvala za povabilo. Hvala, da imamo danes priložnost na kratko predstaviti položaj manjšine v zamejstvu.

Predvsem pa želim v uvodu povedati, da bo moj uvod zelo kratek, ker želim, da bi sami predstavniki manjšin povedali iz prve roke situacijo, temu tudi se mi zdi, da je namen tega prvega srečanja. Jaz lahko rečem, da sem s tem, kar sem se seznanil v prvih treh, štirih mesecih zelo zadovoljen. Osebno ocenjujem, da je položaj manjšin dober, da se iz leta v leto izboljšuje bodisi s stališča delovanja društev, krovnih organizacij, podpore tudi držav našim manjšinam seveda so pa pred nami še tudi izzivi bodisi kar se tiče stalnih predstavništev v samem parlamentu, parlamentih ali senatih. Tako da lahko rečem, da smo opravili že prve sestanke, kjer smo se dogovorili z vsemi krovnimi organizacijami način dela za naslednja štiri leta. In sicer, da bomo oblikovali tako imenovane stalne odbore, s katerimi se bomo srečevali in določili bomo tudi prioritete glede na potrebe, ki jih ima vsaka manjšina v vsaki državi posebej in zastavili tudi pot do teh ciljev. To je bilo dogovorjeno na vseh sestankih. S sestanki začnemo v naslednjih tednih, tako da jesen bo namenjena drugem, že operativnem delu, kjer bomo se tudi operativno pogovorili, kako in kaj. Zelo sem zadovoljen, da se nadaljuje povezovanje na področju kmetijstva. Enako kot na kmetijstvu je dogovor, da bomo organizirali delovanje tudi na področju gospodarstva, ker je v zadnjih letih nekoliko zamrlo in tu so že sestanki, jih je imela državna sekretarka z Ministrstvom za gospodarstvo, tako da bomo oblikovali podobno organizacijo kot na kmetijstvu na področju gospodarstva. Želimo si v naslednjih mesecih tudi se ponovno povezati z vsemi krovnimi organizacijami vseh štirih držav. Imeti tudi štirikrat letno operativne sestanke. Se pravi, gre bolj za izmenjavo dela med organizacijami, izmenjavo dobrih praks, izkušenj, ki so od vsake organizacije posebej. Sicer pa se že tako in tako je organiziranost na različnih področjih. Poteka že med posameznimi segmenti bodisi na športu, kulturi. Ocenjujem, da ste, so zamejci zelo dobro povezani med seboj.

Seveda naloga urada je koordinirati delo. Rdeča nit celotnega povezovanja in kar bodo tudi sami predstavili, je seveda slovenski jezik, ohranjanje slovenskega jezika, slovenske identitete, slovenske kulture. Pred nami so seveda tudi izzivi kako pospešiti gospodarsko sodelovanje ne samo v zamejstvu, ampak tudi po svetu, se pravi, se notranje organizirati v navezavi z gospodarskimi organizacijami iz zamejstva, do organizacijah, ki so po svetu. Veliko se pogovarjamo o vključevanju mladih bodisi na področju društev bodisi mladih, ko gredo v svet in se potem vračajo, se pravi, na kakšen način mlade potegniti nazaj. Vem, da so tudi v vsaki manjšini posebej izzivi, ko iz Celovca odhajajo od Dunaj in se ne vračajo nazaj ali pa na Hrvaškem, v Italiji, kjerkoli pač že. Se pravi, mladi se več gredo po izkušnje v večje centre. Na nas je pa seveda izziv, kako jih na nek način pritegniti nazaj. To je, kar se tiče samega delovanja in povezovanja.

Jaz si želim vzpostaviti tudi dobro sodelovanje s komisijo. Moram pohvaliti, tudi predsednica je bila zadnjič tudi pri nas na obisku in sva že prišla do ideje kako boste sami lansirali, kako bi vključevali tudi vas poslanke in poslance ob raznih obiskih v zamejstvu in bodisi po svetu, da si vzamete čas za naše Slovence, naše ambasadorje slovenskega jezika, slovenske kulture v zamejstvu in po svetu.

Toliko mogoče za en kratek uvod. Bom pa na koncu, če boste imeli kakšna vprašanja, pobude, z veseljem odgovoril.

Hvala.

Minister, najlepša hvala za uvodno obrazložitev. Preden odprem razpravo članic in članov komisije vabim k besedi vse vas vabljene. Pri tem vas seveda obveščam, da lahko svoja mnenja, stališče podate le v tej uvodni fazi, saj razprava, ki bo sledila temu, namenjena le članicam in članom komisije, v kolikor seveda ne bi bili pozvani k dodatni obrazložitvi. Vas pa ob tem vljudno prosim, da se zaradi zvočnega zapisa predstavite, poveste kdo ste in iz katere inštitucije prihajate.

Sedaj pa, kot rečeno, dajem besedo vam, vabljeni, kdo želi prvi besedo? Kar izvolite.

Ja, spoštovana gospa predsednica, gospod minister, hvala za besedo!

(Marko Oraže za Narodni svet koroških Slovencev.)

Rad bi opravičil predsednika Iskra, ki je žal zadržan. Najprej bi seveda pohvalil to, ta opomnik, ki smo ga tudi prejeli, ki smo, ki sem ga prebral, ki dobro in zelo obširno tudi nakazuje stanje narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Te dni se spominjamo tudi petdesetletnice tako imenovanega / nerazumljivo/, ko so nasilno odstranili nekatere od takrat 205 predvidenih dvojezičnih napisov. Predlog izpred 50 let je bil velikodušnejši od današnje rešitve, ki pa ne sledi logiki, odločitvam Ustavnega sodišča, ki je predvideno za postavitev dvojezičnih napisov 10 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva.

Poudariti je treba tudi, kakor je tudi ugotovitev v tem opomniku, da Republika Avstrija počasi v razpravah in dokumentih ne omenja več člena 7 ADP(?), kar zna biti problematično, saj gre za ustavne pravice, ki jih uživajo Slovenci na Koroškem, na Štajerskem in poleg nas še gradiščanski Hrvati. Skuša se torej vedno bolj delati na prostovoljni osnovi, v dobri klimi, ne pa na osnovi člena 7. Pozitivno je treba izpostaviti, da so nekatere občine v zadnjem času na podlagi splošnega občinskega reda in pozitivnih sklepov v občinskih svetih postavile dodatne dvojezične krajevne napise. To prostovoljnost je treba seveda krepiti in podpirati še naprej.

Največ pozornosti pa je treba nameniti dvojezični predšolski vzgoji. 15.a pogodba med Republiko Avstrijo in z zveznimi deželami po novem zajema tudi jezike priznanih avtohtonih narodnih skupnosti, kar je dobra podlaga. Zvezni zakon pa ne vsebuje izvajalne zakonodaje, ki je v kompetenci dežele, kjer je še precej pomanjkljivosti. Predvsem je treba prevzeti in uveljaviti jezikovno pedagoške koncepte na vseh področjih predšolske dvojezične vzgoje kot pogoj. Treba je izdelati jasen profil kvalifikacije pedagoginj in pedagogov ter zagotoviti izobraževanje le teh.

Splošno smo pa soočeni z velikim primanjkljajem primernega osebja. Prilagoditi bi bilo treba smernice in pogoje za nastavitev tako imenovanih naravnih govorcev slovenskega jezika, saj ne more biti za nastavitev teh mirodajnih faktor zadostno znanje nemškega jezika na nivoju B2. Tukaj si želimo, da bi v luči nove pogodbe 15.a, ta ureditev bila omiljena v namen pospeševanja slovenskega jezika. Težave pa so tudi pri tem, da privatni dvojezični vrtci, ki so večinoma v lasti društev, nimajo povsod zagotovljenega sistemskega financiranja, kakor imajo to javne ustanove.

Nagovoril bi tudi dvojezično sodstvo. Predlog, da bi se razširilo dvojezično sodstvo na sodišča v Celovcu, Beljaku in Velikovcu s kompetenčnimi centri za slovenščino, bi pomenilo razširitev v smislu člena 7 ADP(?). Trenutna situacija, ki je opisana tudi v opomniku, da imamo na sedanjih dvojezičnih okrajnih sodiščih dejansko samo več enega dvojezičnega sodnika, razširitev pa bi pomenila več možnosti za obstoječe in bodoče dvojezične sodnike, saj sedanja majhna sodišča ne nudijo perspektiv. Po oceni Društva koroških slovenskih pravnikov bi aktualno imeli tudi zadosti dvojezičnega osebja, da bi pokrili potrebe morebitnih novih ureditev in razširitev dvojezičnega sodstva.

Ena glavnih obljub iz memoranduma 2011 in del sedanjega vladnega programa je novi Zakon o narodnih skupnostih. Od memoranduma je medtem minulo 11 let in prispeli smo v drugi polovici mandatne dobe trenutne avstrijske vlade. Tukaj je potreben jasen korak naprej in si želimo, da bi tudi Republika Slovenija s pristojnim uradom, z diplomacijo in zunanjo politiko pomagala ustvariti primeren pritisk na že dolgo potreben korak v smer novelizacije zakona.

Pa da zaključim še z izredno pozitivnim dogodkom. Poleti je bila na avstrijskem Koroškem v gosteh Europeada(?), to je evropsko nogometno prvenstvo avtohtonih narodnih manjšin, ki smo jo priredili pod okriljem Fuen(?) skupno Narodni svet koroških Slovencev in Slovenska športna zveza, z močno pomočjo dežele Koroške in Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Bil je to izreden, lep in uspešen dogodek, na zelo visoki kakovostni ravni, ki je odmeval daleč širom Evrope. Europeada na Koroškem je odstopala od vseh prejšnjih prireditev te vrste in koroški Slovenci smo pokazali, smo se pokazali s svoje najboljše strani, na kar smo pa tudi lahko zelo ponosni.

Mislim, da so taki dogodki za narodno skupnost izrednega pomena, saj krepijo samozavest in dvigujejo tudi ugled narodne skupnosti.

Hvala za besedo.

Najlepša hvala.

Sedaj bi dala besedo gospodu Sadovniku.

Izvolite.

Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk in tudi župan ene izmed dvojezičnih občin na avstrijskem Koroškem, na enotni listi izvoljen in na žalost trenutno še edini, ker Franc Jožef Smrtnik ni bil več izvoljen, kar je zelo škoda, da bi, če bi v dvoje, je malo lažje kot pa sam.

Ampak, kljub temu se stvari pozitivno razvijajo in jaz bi rad danes, spoštovana gospa predsednica, po mojem uvodu vam predal tudi najnovejšo študijo, ki smo jo v okviru sosveta skupaj z renomiranim inštitutu, avstrijskem OGM(?), izdelali v zadnjem letu. Sicer dejansko izdelali temeljito objektivno analizo o stanju jezika, o stanju slovenske narodne skupnosti na Koroškem in tako naprej. To je obširna študija, ki jo zdaj ne bom razlagal, je pa tudi na spletu za vse zainteresirane, na uradu zveznega kanclerja ali pa na strani UGM, tudi tako rekoč razvidna tudi v slovenščini, kar me zelo veseli, da to ni samo v nemščini bilo izdano tudi s strani urada zvezne vlade.

Če bi tako rekoč začel pri študiji, bi izpostavil, bi rekel, nekaj pomembnih izsledkov. Eden od izsledkov je pač tisti, da in ta je seveda negativen, da jedro narodne skupnosti dejansko umira. Dejstvo je tudi in to je, kot župan vsak dan opažam, da tudi, bi rekel, pogovorni jezik po naših dvojezičnih vaseh in krajih izumira. Na drugi strani je pa ravno študija odkrila, da je slovenščina zdaj v tako rekoč ne, prispela v neko novo obdobje na avstrijskem Koroškem, namreč v pozitivno obdobje, da je v javnosti in tudi med nemško govorečimi prebivalci po večini spoštovan jezik in da se ga želijo predvsem tisti spet naučiti, ki, katerim to ni bilo omogočeno. Zdaj, če se, če staršem to ni bilo omogočeno, starši spet želijo, da se ga naučijo otroci, ker je to del njihove družinske, narodne identitete in si želijo, da se to spet vrne. Seveda pa to ne pomeni istočasno, da se bo ta jezik spet bolj govoril po družinah, seveda v družinah je vedno manj slovenskega jezika, ampak pri javnih ustanovah, v šolah, v dvojezičnih vrtcih pa prijave rastejo.

Študija tudi zelo jasno pove, da je in to, kar je ministrstvo, spoštovani minister in državna sekretarka, seveda tudi dobrodošla, kar je minister že izpostavil, študija tudi zelo jasno povedal, odselitev mladih, masivna, predvsem v Celovec in predvsem tudi na Dunaj in v Gradec, kar za nas pomeni, da se moramo ozirati in to tudi zahtevamo vsi predstavniki vseh avstrijskih sosvetov od avstrijske zvezne vlade, da mora v smislu evropske črte končno omogočati izven avtohtonega narodnega naselja pridobitev slovenskega jezika. Se pravi, mi želimo to, kar želimo uveljaviti na dvojezičnem ozemlju, uveljaviti širom Avstrije, da bo ponudba od jasli do univerze tudi možna v avstrijskih narodnih jezikih, manjšinskih jezikih, se pravi tudi v slovenščini. Ker na Dunaju, na primer, je nekaj tisoč ne samo koroških Slovenk in Slovencev, ampak Slovencev tudi iz Slovenije, kateri nimajo možnosti izobrazbe tudi v slovenskem jeziku. In to je eden izmed glavnih poudarkov, da čim prej zagotovimo, sploh zdaj, ko smo dosegli to pogodbo med avstrijsko zvezno vlado in vsemi avstrijskimi zveznimi deželami, da lahko uporabljajo zvezni denar za učenje slovenskega jezika v otroških vrtcih, v elementarni pedagogiki ne samo na Koroškem, ampak tudi na Dunaju, tudi v Gradcu, da seveda dejansko čim prej gremo v stik z avstrijsko zvezno vlado, s pristojnimi deželnimi glavarji in pristojnimi deželnimi ministri, da to tudi zagotovijo in tako rekoč te podpore tudi efektivno naslovijo na tiste, ki to tudi ponujajo. Pred tem bo pa potrebno, da pride seveda tukaj tudi do zakonskih okvirov, ki jih manjšine v Avstriji na žalost nimamo, da bo privatni šolski zakon in manjšinski šolski zakon zagotovil tudi dosledno podpiranje avstrijske zvezne vlade, ne samo občin in dežele, dosledno podpiranje učenje slovenskega jezika izven avtohtonega narodnega področja.

Tretje, kar bi še rad omenil in kar tako rekoč izpostavljajo študije kot tudi kot razveseljivo vsebino, je priselitev Slovencev in Slovenk iz Slovenije, vaših, naših državljanov v naše kraje, zlasti še v občine, kjer sem sam župan s sosednjo občino Pliberk in Bistrico, ker je tam naseljeno večje podjetje, in predvsem v mesto Celovec. Se pravi, ta priselitev Slovencev iz Slovenije nam izenači danes številke. Če bi tega ne bilo, bi bili v slabšem stanju in to je tudi za nas nov izziv, da tudi tem, ki se priselijo v naše kraje, omogočamo in jim ponudimo vključitev v slovenska društva, v slovenske ustanove. Predvsem pa, in to lahko povem, tudi v osnovni šoli jim omogočamo seveda, da se prijavijo k dvojezičnemu pouku in s tem naprej v njihovi lastni materinščini govorijo in jo uporabljajo ne samo doma, ampak tudi v javnosti. Da se to dogaja, kažejo prijave v teh treh občinah. Dejansko se ti priseljenci seveda javljajo k dvojezičnem pouku, ker je seveda tudi za otroke zelo pomembno, ker niti niso vešči nemškega jezika, da imajo tako rekoč pouk v vseh predmetih, tudi v slovenskem jeziku.

Četrta zadeva, ki iz tega izvira, je seveda, gospodarsko gledano smo na tleh. Dejansko je danes Mohorjeva tista ustanova, ki smo jo pred 170 leti ustanovili in še danes obstaja. In vse drugo, kar je vmes bilo, je skoraj propadlo. In dejansko se bo treba zavedati in tudi širiti to zavest, da se mora gospodarska rast krepiti tam, kjer smo Slovenci naseljeni. Zakaj? Če ne bomo omogočili v tem čezmejnem prostoru, in zato je tudi opazovanje geoparka občin iz slovenske in avstrijske strani tako pomembno, če ne bomo tam omogočili delovna mesta, potem se naši mladi ne bodo naselili kasneje, ko zaključijo študij, spet v naši kraj, kar študija potrjuje. In to mora biti skupen napor. To ni ideološki napor, to je po moji oceni državniški interes, da zagotovimo onstran meje tako rekoč tudi jezikovno mejo in s tem ohranimo slovenski jezik v naših sosednjih državah. Mislim, da je to tudi evropski koncept, da to ni kakšen nacionalni in koncept, ampak evropski koncept, ker tudi v Avstriji želimo zdaj glede na osnovi te študije državo spodbuditi, da gre v kampanjo. In oprostite, da zdaj dam ta primer, če vlagajo toliko denarja v kampanjo za pandemijo, za cepljenje in tako naprej, potem bi se pričakovalo, da po enem stoletju ta država končno vlaga tudi najmanj toliko denarja v kampanjo, da se avstrijski državljani da otrokom, da se naučijo jezike vseh avstrijskih manjšin, zaradi česa doslej je tako. In to študija tudi pove, da občutijo, da občuti večina to kot manjšinski jezik, ki ga pač nekateri še govorijo v tej državi. Večina niti ne ve o tem, kaj je manjšina in kaj smo koroški Slovenci prispevali v temnih časih naše zgodovine, to niti v šolskih knjig ni zapisano na žalost, ampak je treba krepiti zavest v tem bilateralnem sodelovanju in tudi v delovanju naših organizacij, da se pomeni naučiti slovenščine, pomeni naučiti jezika sosednje države in da to daje tako rekoč mladim ljudem prihodnost, delovna mesta in tudi gospodarsko rast. In če govorimo o Avstriji, to pomeni pet jezikov, ki so obenem tudi skoraj vse sosednje države in to mora biti tudi državniški interes Republike Avstrije in ne samo Republike Slovenije.

In da ne bom predolg, se bi še rad vrnil na Republiko Slovenijo in bi prosil komisijo in ministra in državno sekretarko, da dejansko tudi preverimo zakon, ki ureja odnose Republike Slovenije do nas, zaradi česa marsikateri projekt v čezmejnem sodelovanju propade, zaradi tega, ker slovenske institucije ne morejo preko meja iti v skupne projekte. Če govorim samo o nekem projektu, ki smo ga imeli za invalide v Globasnici. Dnevni center je propadel zaradi tega, ker so bile slovenske institucije omejene, ker lahko delujejo samo na območju Republike Slovenije. To je samo en takšen primer, ki se mi zdi škoda, ki onemogoča še bolj intenzivno sodelovanje na vseh ravneh med tem obmejnem prostoru, ker enostavno je še državna meja vedno problem in to bi lahko uredili znotraj takšnega zakona.

In osebno si bi še, in s tem bi zaključil, želel, da bi naša slovenska manjšinska koordinacija ravno zaradi takšnih primerov spet zaživela, spet delovala, da tako rekoč ne glede ali pridemo iz Avstrije, Hrvaške, Italije ali Madžarske, da skupaj zastopamo in tako rekoč spodbujamo poslance, poslanke, Vlado o tem, kaj je potrebno za to, da bo ostal ta naš skupen čezmejni prostor odprt še, da bomo tam še govorili na slovenski jezik in bomo s tem ohranili našo narodno in tudi evropsko identiteto.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Zdaj vmes sem dobila še eno pooblastilo, in sicer kolega mag. Branko Grims nadomešča poslanca Jožeta Tanka.

Sedaj pa dajem besedo gospodu Jugu, izvolite, beseda je vaša.

Najlepša hvala. (Manuel Jug, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem.)

V smislu, se bom kakor tretji javil, potem je v bistvu cela Koroška v bistvu že poročala, se pa ne bom ponavljal, nekaj je bilo že veliko rečenega z moje leve in desne pozitivnega, tako da se ne želim ponavljati. Tudi jaz sem mnenja, da je sodelovanje med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo in predvsem za nas nekaj zelo pozitivnega in tudi sodelovanje v okviru Komisije za odnose s za Slovence v zamejstvu in po svetu kot tudi s Svetom Vlade smo vedno dobro sodelovali. In upamo, da se bo seveda to tudi nadaljevalo, kjer smo lahko naslovili naše teme, naše odprto vprašanje in smo s tem tudi prispevali k temu, da smo dobili potrebne rešitve.

Tudi za nas je v ospredju ohranitev jezika in kulture. Pri jeziku predvsem ta jezikovna kontinuiteta, da se otrok lahko res brez ovir od jasli pa vse tja do mature uči slovenski jezik na Koroškem. In vsi vemo, da predvsem tam, kjer prestopijo iz ljudske šole v srednjo šolo, imamo upad števil in je tukaj tudi treba najti rešitve na to, da se bo to zaustavilo. Na višjih šolah, kjer tudi delujem kot profesor matematike, vidim, da imamo zelo veliko dijakov iz Slovenije. Na naši šoli na trgovski akademiji imamo okrog 60 do 70 % dijakinj in dijakov iz Slovenije, ki so v domovih ali pa se vozijo iz Slovenije v Avstrijo vsak dan. In je to tudi pozitivno predvsem za jezikovno kompetenco tistih koroških Slovencev, ki s tem seveda krepijo jezikovne kompetence in se tudi vsak dan pogovarjajo tudi v razredih in na šoli na splošno slovensko. Še en, kar je bistveno z mojega vidika je to, da se izobrazbo je omogočilo predvsem izven naselitvenega področja narodne skupnosti, kot je kolega Sadovnik že omenil, tudi v Gradcu in na Dunaju. Pri kulturi in pri športu se mi zdi važno, da krepimo to društveno delovanje, ki je s strani koroških Slovencev in Slovenk zelo bogato in imamo zelo veliko društev, pa tudi, da zagotovimo to delovanje brez ovir, da lahko vsi ti bogati in pomembni projekti lahko izvedejo. Še ena pozitivna iniciativa od kolega Sadovnika, da se na novo ustanovi slovenska manjšinska koordinacija med vsemi zamejskimi organizacijami in da se tukaj lahko še bolj povežemo in da v tem prostoru, na tem prostoru in na tem mestu lahko dobimo določene rešitve. Na splošno mislim, da gledamo na to, da v tem alpsko jadranskem prostoru, da krepimo našo jezikovno in kulturno raznolikost in pa tudi, da krepimo to med medobčinsko sodelovanje, ki prispeva do tega, da se združujejo ljudje in da se tukaj spravi nekaj naprej. Toliko z moje strani zaenkrat in se zahvaljujem za besedo.

Najlepša hvala. Sedaj želi besedo gospa dr. Riman. Izvolite, beseda je vaša.

DR. BARBARA RIMAN: Zahvaljujem se za besedo, spoštovana predsednica državnozborske Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, gospa Suzana Lep Šimenko. Spoštovani gospod minister Matej Arčon, spoštovani vsi navzoči! Zahvaljujem se za vabilo, za besedo in dovolite mi, da skušam na kratko opozoriti na položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem.

Preden z odprtimi vprašanji začnem, naj povem, da smo končno dobili rezultate popisa iz leta 2021 in da nas je trenutno četrtino manj, 7 tisoč 729. Osebno sem prepričana, da je število Slovencev na Hrvaškem ali vsaj tistih, ki imajo dvojno identiteto, veliko več, ampak žal trenutno podatki ne kažejo to situacijo. Prejeli smo skrajšani opomnik, se zahvaljujem, ker pa za našo skupnost niso dana odprta vprašanja, kot je to recimo bilo za Slovence v Avstriji, pa za Slovence v Italiji, sem se pač temeljila na tem, da pač predvsem omenim to, kar nas žuli. Moram najprej reči, da ima slovenska skupnost na Hrvaškem zelo dobro urejene zakonske pravice, ampak samo na papirju. Zakoni so decentralizirani, kar pomeni, da jih včasih zelo težko uresničimo. Za okvirno predstavitev naj omenim, da slovenska skupnost na Hrvaškem nima svojega poslanca, poslanke v hrvaškem parlamentu, predstavlja nas skupno še s tremi manjšinami bošnjaško, črnogorsko, makedonsko, poslanka iz vrst albanske skupnosti Ermina Lekaj Prljask, ki z našo skupnostjo zaenkrat pravzaprav nima nobenega rednega stika. Rojaki na Hrvaškem so politično zelo neambiciozni. Na manjšinskih volitvah v letu 2019 leta smo na mesto 40 predstavnikov ali svetov slovenske narodne manjšine izvolili samo 22, pa tudi volilni odziv je bil izjemno nizek. Recimo za eno mesto, naj poudarim, da je na volišče prišlo samo 5 oseb, torej niti ne vse izvoljeni člani, ki jih je 10 v tem svetu, kaj šele člani njihovih družin. Seznamu česar vse nimamo, lahko dodam medije, dnevnike, tednike, mesečnike v slovenščini. Imamo tri, štiri mesečna glasila, en elektronski bilten, ki ga oblikuje zveza. Nimamo radijske ali televizijske oddaje, tudi ne vidimo slovenskih programov in na to Slovenska skupnost opozarja od 1991 leta. In zdaj prosim, /nerazumljivo/ omenja, da lahko pač imamo sodobne načine gledanja televizije prek računalnika in prek spleta, zato ker če samo dam primer iz moje družine, kjer je moja 75 letna mami pač, ki je doktorirala in uporablja računalnik, tega ne zmore in se ne znajde prek spleta najti slovensko televizijo. Ko smo svoj čas prosili regionalni Hrt Radio Reko za 10 minutni meseč program v slovenščini, in tu moram opozoriti, da je to zakonska njihova obveznost, ki je že leta ne izpolnjujejo, ampak ne samo za Slovence, toda tudi za druge manjšince na Hrvaškem, je tedanji glavni urednik dejal, da on ni za to, da bi se Slovenci prostovoljno getoizirali. Moram pa omeniti, da vsa leta samostojne Hrvaške pripadniki italijanske manjšine imajo vsakodnevne novice v italijanščini, in to štirikrat. Nimamo slovenskih gospodarskih združenj, nimamo pa tudi finančne niti kadrovskih možnosti za to. Kljub prijaznemu vabilu za sodelovanju s člani Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, naj se tu najlepše zahvalim za pač vse priložnosti, ki se nam odpirajo. Slovenci na Hrvaškem žal tega ne zmoremo, ne zato, ker slovenskih gospodarstvenikov ni, ampak zato, ker jim mi osebno kot slovenska skupnost zaenkrat nimamo kaj ponuditi in se mi zdi, da so kar za nas izgubljeni. Nimamo raziskovalnih enot, inštitucij kot recimo delujeta v Trstu ali v Celovcu, imamo le enoto Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki deluje na Reki, ki pokriva problematiko raziskovanja slovenstva na Hrvaškem, toda ta enota Reka nima nobenih pravic, ker pač na Reki nima pravne te pač oblike. V slovenskem Zakonu o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti pa pač tudi nima, kot imajo druge slovenske zamejske raziskovalne inštitucije, pravico do stabilnega financiranja. In zdaj ne povedati, da mi lahko sami ustanovimo znanstvenoraziskovalno inštitucijo na Hrvaškem. Teoretično je možno, a po hrvaških zakonih potrebujemo vsaj tri docente s področja, ki bi ga ta raziskovalna inštitucija raziskovala, torej posameznike, ki so že v svoji karieri raziskovali problematiko slovenstva na Hrvaškem. In zdaj, kje, da dobimo sredstva naprej za njihovo delo in drugo, kje naj dobimo visoko izobražene pripadnike slovenske skupnosti za to delo? Saj na Hrvaškem ne moremo najti ne učitelje ali vzgojitelje, ki govorijo slovenski jezik.

In preidem na točko šest. Slovenci na Hrvaškem imamo različne možnosti učenja slovenskega jezika, dve obliki podpirata Republika Slovenija in eno Republika Hrvaška. Tu bi se zahvalila Romanu Grudenu s pristojnega ministrstva za to, ker kontinuirano prenaša moje jamranje in se trudi pomagati, ko gre za učenje slovenskega jezika na Hrvaškem. Žal, a se moram spet potožiti, da trenutno, ja, vem, da tudi ni učiteljev slovenščine v Sloveniji, se zavedam tega izziva, ampak nimamo učitelja v Pulju. O tem sem jamrala tudi leta 2019, ko je potekalo tudi poučevanje slovenščine v gimnaziji, ki se je potem ukinilo, zdaj nimamo učitelja v Bregani. Torej morate vedeti, da je potrebno kar nekaj truda, trme, volje za uvedbo slovenščine. Torej smo uspeli naleteti na ravnatelja, ki je pokazal posluh, zdaj pa sem ga spravila v zadrego, da že mesec dni ni učitelja slovenščine. In ja, normalno po tem, da se lahko zapiše, da je na Hrvaškem še vedno status quo, zdaj pa se sprašujem, koliko je smiselno sploh prizadevati se za uvedbo slovenščine še naprej v določene šole, ker že od samega začetka vemo, da učitelja ne bomo našli. Saj samo še tako spotoma da omenim, da trenutno pouk slovenščine na Hrvaškem poučuje tudi ena gospa, ki je končala pomorsko fakulteto in jaz sem ji tako iskreno zahvalila, da je prevzela to, čeprav nima nobenega pedagoške izobrazbe. Prostovoljci delajo, predvsem prostovoljci zanesenjaki, šestnajst slovenskih društev je na Hrvaškem in trenutno je zaposlenih pet tajnic. Slovenska skupnost na Hrvaškem žal nima drugih kadrov, nima novinarje, pravnike, politologe, sociologe. In zdaj pričakujemo, da bo ena gospa novinarka odšla v pokoj in jaz iskreno ne vem, kaj bomo naredili, ker novinarja ne moremo najti. Tudi če najdemo novinarja, pa ne govori slovensko. Ko bi vsaj govoril slovensko pol dobro kot jaz, bi bili kar srečni. Pravzaprav vse tiste, ki bi jih lahko potem kasneje zaposlili v kakšni enoti Reka, potem pa bi pet let danes dobili fenomenalno znanstveno organizacijo, ki bi črpala sredstva iz evropskih projektov in to znanstvene projekte bi lahko prijavljala, pa tudi tiste interegne, zdaj se pripravljamo, da bo interegni konec novembra mogoče na VO, to je tudi eno vabilo, mogoče nas nekatera slovenska inštitucija povabi in bo vodilni partner. Ker zveza, pa tudi slovenska društva na Hrvaškem niso zmožni, da bi pripravili evropski projekt.

Potem samo še to, da dodam, in o tem ne bom govorila, omenila bom slovenski vrtec, začete in spodkopane pobude na Reki leta 2007. Prvi fantek, ki bi šel v ta slovenski vrtec, bo zdaj vpisal oziroma je vpisal fakulteto v Ljubljani. Potem izzivi glede ravnateljic, ravnateljic osnovnih, srednjih šol, glede uvedbe slovenščine, da sploh unijo dvigniti telefonsko številko, ko vidijo, da kličejo.

In zdaj še to. Osebno v svojem drugem mandatu predsednice Zveze slovenskih društev, kjer sva z namestnico izvoljeni soglasno, ne vidim preveč pozitivnega. Mogoče je to samo moja slovenska pesimistična, patetična duša, ki včasih tako štrli ven, kot bodo nekateri rekli, mogoče pa moje dolgoletno raziskovalno delo, saj sem na terenu z rojaki od leta 2006. Iskreno upam, da ne bom končala zdaj v tej pesimistični pač duši, iskreno pa upam in si želim, da bomo z uradom v tem mandatu stopili en korak naprej in da naslednjič, ko bom dobila en opomnik z urada, ne bo napisan status quo, temveč da smo kar zmagali.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Sedaj dam besedo gospe Kovač, izvolite.