Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Začenjam 6. sejo Odbora za delo, družino, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: dr. Matej Tašner Vatovec namesto Mihe Kordiša, Lenart Žavbi namesto Dejana Premika, Jožef Lenart namesto mag. Karmen Furman, Alenka Jeraj namesto Eve Irgl, Franci Kepa namesto Anje Bah Žibert.

Ker v poslovniškem ni bilo podanih predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem. S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog Zakona o Svetu za invalide Republike Slovenije in pa 2. točka – razno.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SVETU ZA INVALIDE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj, Državni svet, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Svet za invalide Republike Slovenije.

Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. člena Poslovnika.

Rok za vlaganje amandmajev je potekel v četrtek, 6. 10. 2022. Ugotavljam, da v poslovniško določenem roku niso bili vloženi amandmaji.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Želi predlagatelj predloga zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona? (Da.)

Gospod Danijel Kastelic, izvolite.

Lep pozdrav vsem skupaj. Spoštovana predsedujoča odbora, spoštovane članice in člani in ostali vabljeni.

Danes je pred vami Zakon o Svetu za invalide, ki ga je v zakonodajni postopek vložil Državni svet s ciljem zagotoviti ustanovitev neodvisnega telesa za spodbujanje, varovanje, spremljanje in izvajanje Konvencije o pravicah invalidov. Slovenija je sicer s ciljem uresničevanja zavez za ustanovitev neodvisnega organa za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja konvencije na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov ustanovila Svet za invalide Republike Slovenije, ki pa je tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter predstavniki Vlade Republike Slovenije. Njegova temeljna naloga je, da deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih invalidske politike. Strokovne in administrativne naloge, povezane z delom Sveta za invalide, trenutno opravlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, hkrati pa Svet za invalide nima lastnih finančnih sredstev.

Odbor za pravice invalidov, ustanovljen v okviru Organizacije združenih narodov, je leta 2018 v sklepnih ugotovitvah glede uvodnega poročila Slovenije ocenil, da je trenutna ureditev Sveta za invalide neprimerna, saj Svetu za invalide ni zagotovljena zadostna samostojnost, neodvisnost od izvršne veje oblasti in niso zagotovljena zadostna sredstva za njegovo delovanje. Hkrati je Odbor za pravice invalidov opozoril tudi pomanjkljivo sodelovanje reprezentativnih invalidskih invalidov pri nadzoru nad implementacijo Konvencije o pravicah invalidov.

S ciljem nasloviti navedene ugotovitve Odbora za pravice invalidov in zagotoviti ustrezno izvajanje drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na podlagi izdelane študije leta 2019, dalo v javno razpravo Predlog zakona o Svetu za invalide Republike Slovenije. Kljub temu, da so bile pripombe vseh deležnikov naslovljene v dopolnjenem predlogu zakona, ta žal ni bil vložen. Takraten predlog zakona sledi ideji, ki jo je vseboval tudi predlog zakona iz leta 2019, in sicer o ustanovitvi Sveta za invalide kot posebnega neodvisnega organa, ki bi izvajal naloge v skladu z drugim odstavkom 33. člena Konvencije o pravicah invalidov.

Predlog zakona predvideva ustanovitev Sveta za invalide, kateri člani bi bili predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij in predstavniki strokovnih organizacij s področja invalidskega varstva. Svet za invalide bi poleg nalog s področja spremljanja in izvajanja programov s področja invalidskega varstva, Vladi dajal tudi pobude, predloge in priporočila v zvezi z urejanjem pravic invalidov in invalidskim varstvom, spodbujal in spremljal izvajanje konvencije in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov ter obravnaval posamične primere kršitve pravic invalidov. Postopek odločanja o posameznih kršitvah se v veliki meri opira na postopek, ki je določen v Zakonu o varuhu človekovih pravic.

Zakon skupaj s predlaganimi amandmaji določa tudi jasno razmejitev pristojnosti med zagovornikom načela enakosti, varuhom človekovih pravic in svetom za invalide. Primerjalno pravno gledano se države podpisnice konvencije odločajo za različne načine implementacije drugega odstavka 33. člena konvencije o pravicah invalidov, pri čemer imajo določene države podpisnice konvencije za ta namen ustanovljen poseben neodvisni organ, v določenih državah pa te naloge opravlja varuh človekovih pravic, v določenih pa je ta pristojnost podrejena enemu iz ministrstev, tako da imamo tukaj več oblik.

Države članice so pri odločitvi o načinu implementacije omenjene odločbe samostojne, vendar morajo pri tem slediti smernicam za neodvisne nadzorne mehanizme, ki določajo, da mora biti organ, ki je ustanovljen na podlagi drugega odstavka 33. člena konvencije, neodvisen od organa za stike, v Sloveniji je to pristojno ministrstvo, neodvisen od izvršilne veje oblasti, zagotovljena mu mora biti stabilna institucionalna podlaga in materialna neodvisnost. Omogočen mu mora biti celovit dostop do informacij, ki jih potrebuje za izvajanje, v nadzornem procesu pa sodelujejo člani civilne družbe, posebej invalidi in invalidske organizacije.

Vlada Republike Slovenije je v mnenju izpostavila, da ne podpira predlog zakona, saj meni, da je za umestitev nalog iz drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov potrebno opraviti široko javno razpravo. To me malo čudi, ker je vseskozi ministrica Kopačev in ministrica Klampferjeva, ki so vodili to ministrstvo, jasno in glasno podpirale ustanovitev neodvisnega organa, Sveta za invalide Republike Slovenije. Hkrati pa je bila javna razprava opravljena že pri pripravi predloga zakona leta 2019 in kasneje v vsakokratni obravnavi letnih poročil tudi Varuha človekovih pravic in obravnavi pravic invalidov, pri čemer se vsak rok javne razprave zaključi brez sprejemanja kakršnokoli rešitev, ki bi omogočila ustrezno implementacijo konvencijskih določb, kar nenazadnje pomeni, da Slovenija še vedno ni uresničila priporočil Odbora za invalide. Varuh človekovih pravic je na petkovi seji tega odbora ob obravnavanju letnega poročila varuha izrazil nasprotovanje predlogu zakona z utemeljitvijo, da ima v Sloveniji ta trenutni status A skladno s tako imenovanimi pariškimi načeli zgolj varuh človekovih pravic in z navedbo, da nekatere naloge na podlagi omenjene konvencije že izvaja. Opozoriti velja, da to ne pomeni, da tu tudi drugi nacionalni organi statusa A po tako imenovanih pariških načelih ne bi mogli pridobiti. Obenem pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij že večkrat opozorili na neustreznost umeščanja omenjenih nalog k Varuhu človekovih pravic in neustrezno aktivnost varuha na področju invalidov. V poročilu ste tudi lahko zaznali, da vse priporočila in pa urgence s strani varuha potekajo 10 do 12 let. Spoštovane in spoštovani, marsikateri od mojih kolegov ne dočaka tega, da bi se razrešila kakšno situacijo v 12-ih, 10-ih letih. Zato umestitev konvencijskih nalog k Varuhu človekovih pravic bi onemogočila sodelovanje invalidskih organizacij pri izvajanju nadzora nad konvencijskimi določbami, kar bi pomenilo pomemben odmik od načela ničesar o invalidih brez invalidov in seveda dodatno bremenilo institucijo varuha človekovih pravic. Področje invalidov in invalidskega varstva je izredno kompleksno področje, ne samo zaradi velikega obsega zakonodaje, ki to področje ureja, temveč tudi zaradi heterogenosti skupine invalidov, kar pomeni, da je pri izvajanju vseh konvencijskih nalog potrebno imeti široko znanje, ne samo teoretično, temveč tudi praktično z omenjenega področja, saj lahko le na ta način omenjeni organ naslovi širok spekter vprašanj, ki zadevajo invalide. Že maja letos bi morala Slovenija poročati odboru za pravice invalidov skladno s konvencijo o pravicah invalidov, vendar se zaradi epidemije Covid-19 in ostalih dogodkov po svetu poročanje nekoliko zamaknilo, kar je seveda razumljivo. Ko bo Slovenija zopet pozvana k poročanju, bo eno izmed vprašanj tudi odziv na ugotovitve Odbora za invalide v uvodnem poročilu. Zato ta zakon omogoča Sloveniji, da uresniči priporočila, ki jih je sprejela in sprejme ustrezne podlage za delovanje neodvisnega telesa na podlagi drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov. Obenem ta zakon omogoča, da Svet za invalide opravlja tudi naloge specializiranega organa za enakost na področju invalidnosti, kot to priporoča tudi Evropska komisija.

Spoštovane članice in člani odbora! Prosim vas, da predlog zakona skupaj s predlaganimi amandmaji za amandma odbora sprejmete, saj bomo na tak način omogočili ne samo dosledno izvajanje konvencijskih določb, temveč tudi omogočili, da invalidi sooblikujejo invalidsko politiko, ki jih zadeva in skrbijo ne samo za nadzor nad izvajanjem konvencijskih pravic, temveč tudi za spodbujanje osveščenosti na področju invalidnosti. Zahvaljujem se za vašo pozornost. Ostalo bom pa tudi komentiral v razpravi. Hvala.

Hvala.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Simonu Maljevcu. Izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vabljeni! Z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov, ki ju je Slovenija ratificirala med prvimi državami leta 2008, se je Slovenija zavzela, da bo uresničevala 33. člen konvencije, ki nalaga državam podpisnicam, da v skladu s svojimi pravnimi in pravnimi sistemi v državi vzdržujejo, krepijo, določajo in vzpostavijo okvir, po potrebi eno ali več neodvisnih teles za spodbujanje, varovanje in sprejemanje in izvajanje konvencije.

Republika Slovenija je s ciljem uresničevanja zaveze iz drugega odstavka 33. člena konvencije na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov ustanovila Svet za invalide Republike Slovenije. Svet za invalide je bil ustanovljen kot neodvisen tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter predstavniki Vlade. Da ureditev neodvisnega organa, kot je definiran Svet za invalide, ni primerna, je Slovenijo opozoril tudi Odbor OZN za pravice invalidov, ki opravlja naloge spremljanja izvajanja konvencije. odbor je v sklepnih ugotovitvah glede uvodnega poročila Republike Slovenije o uresničevanju konvencije izpostavil med drugim tudi pomanjkanje samostojnosti, zmogljivosti in sredstev Sveta za invalide in Republike Slovenije priporočil ukrepe s katerimi naj zagotovi ustrezno implementacijo določb konvencije o vzpostavitvi neodvisnega nadzornega organa, ob

upoštevanju, da mora biti ta organ zavezan pariškim načelom glede statusa državnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic, zagotovljeno mora biti ustrezno financiranje, pri čemer pa naj se upošteva smernice, ki jih je sprejel odbor.

Države pogodbenice na različne načine uresničujejo zahtevo po določitvi neodvisnega nadzornega organa, tako na primer s posebnim neodvisnim organom zagotavlja to Bolgarija, Ciper, Italija in Portugalska, kot dodatno nalogo pri Varuhu človekovih pravic pa Češka, Estonija, Finska, Poljska, na Hrvaškem pa imajo posebnega varuha človekovih pravic invalidov. Potem v okviru inštitutov za človekove pravice, centrov za enake možnosti, na ta način urejajo v Belgiji in v Nemčiji, v nacionalnem svetu invalidskih organizacij na Madžarski in pa porazdeljeno med več organizacij, je pa takšna ureditev v Veliki Britaniji. Vsaka država se torej lahko samostojno odloči, ključno pa je, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je Odbor OZN za pravice invalidov zapisal v smernicah za neodvisne nadzorne mehanizme in njihovo sodelovanje pri delu Odbora za pravice invalidov. Države torej same odločajo, ali bo neodvisni nadzorni organ sestavljen iz enega ali več teles. Organ mora biti neodvisen od organa v okviru Vlade. Organu morajo države pogodbenice zagotoviti stabilno institucionalno podlago, ki mu omogoča trajno delovanje in zagotavlja ustrezno financiranje iz državnega proračuna in ustrezne materialne ter človeške vire, mora imeti široke pristojnosti, mora mu biti omogočen celovit dostop do informacij, ki jih potrebuje za izvajanje svojih nalog in nadzorstvenem procesu morajo sodelovati člani civilne družbe, še posebej invalidi in njihove reprezentativne organizacije. Poleg tega pa neodvisen nadzorni organ deluje skladno s pariškimi načeli institucij za varstvo človekovih pravic in varstvo človekovih pravic, varstvo človekovih pravic.

Vlada Republike Slovenije se zaveda zaveze Republike Slovenije za implementacijo drugega odstavka 33. člena konvencije. Glede na različne načine njenega uresničevanja v državah pogodbenicah bo Vlada opravila razpravo z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami, Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije in drugimi deležniki s področja uresničevanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji, kako uresničiti zahtevo po določitvi okvira za spodbujanje, varovanje in spremljanje konvencije, upoštevajoč pri tem nacionalni pravni red in prakso pri varovanju človekovih pravic. Vlada bo opravila posvet tudi z varuhom človekovih pravic, ki je v preteklosti že večkrat izpostavil, da bi bilo lahko tako neodvisno telo pri njem, kot je tako tudi v nekaterih drugih državah pogodbenicah. Pri tem je varuh človekovih pravic posebej izpostavil dejstvo, da ima statusa a(?) po pariških načelih in da že sedaj obravnava pobude posameznikov, tudi invalidov, ki menijo, da so jim z aktom organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vlada se zaveda zaveze Republike Slovenije, vendar kot je navedeno, je potreben temeljit razmislek in poglobljena razprava z vsemi deležniki, kako pristopiti k implementaciji drugega odstavka 33. člena konvencije, upoštevajoč pri tem vsaj izpostavljena dejstva. Glede na navedeno, Vlada Republike Slovenije predloga zakona za zdaj ne podpira. Hvala.

Hvala.

Želi besedo Zakonodajno-pravna služba, gospa Mira Palhartinger? Izvolite.

Dobro jutro. Hvala za besedo.

ZPS je k predlogu zakona pripravila pisno mnenje z vidika svojih poslovniško določenih nalog, se pravi z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika. V uvodu tega mnenja smo najprej povzeli temeljni namen in vsebino predlaganih rešitev. Povzeli smo tudi veljavno ureditev, ki naj bi ne izpolnjevala vseh vidikov neodvisnosti, kot izhajajo iz smernic za neodvisne nadzorne mehanizme in njihovo sodelovanje pri delu Odbora za pravice invalidov. Glede na to, da je predlagana ustanovitev samostojnega državnega organa, ta samostojnost pa bi bila izkazana s finančnega, institucionalnega, funkcionalnega in personalnega vidika, smo posebej opozorili na razmerje do varuha človekovih pravic. Svet naj bi namreč poleg dosedanjih nalog, ki jih je opravljal sedanji Svet za invalide, prevzel tudi naloge primerljive z nalogami Varuha človekovih pravic, zato se, kot sem že omenila uvodoma, zagotavlja temeljno vprašanje jasne razmejitve med pristojnostmi obeh organov, organov, ki jih po naši oceni predlagane rešitve ne zagotavljajo, to pa je vprašljivo z vidika načela pravne države iz 2. člena Ustave.

Opozorili smo tudi na nejasnosti glede procesnih vidikov več postopkov pred svetom in drugimi organi, kar ne preprečuje možnosti, da bi o isti zadevi potekalo več različnih postopkov, kar lahko privede tudi do več vsebinsko različnih odločitev in posledično tudi do vprašanja izvršljivosti teh odločitev. Takšne možnosti oziroma takšna rešitev bi bila z vidika zaupanja v pravo neprimerna.

Posebej smo se ukvarjali tudi z vprašanjem imenovanja članov sveta, tega naj bi sestavljalo 14 članov, predstavnikov reprezentativnih invalidskih organizacij in predstavnikov strokovnih organizacij s področja invalidskega varstva. Vsak naj bi imel tudi svojega namestnika. Te organizacije naj bi svoje predstavnike imenovale same v skladu s svojimi pravili. ZPS zato opozarja, da je takšna ureditev bistveno drugačna od siceršnjega imenovanja vseh drugih državnih organov. Ker se zgleduje načeloma ureditev in vsebina dela sveta po vlogi varuha človekovih pravic, smo posebej opozorili tudi, da je poseben pomen, ki ga ima institucija varuha v naši ustavni ureditvi upoštevana tudi z načinom njegove izvolitve, tega namreč izvoli Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. In na točki načina imenovanja torej po oceni ZPS ni možno graditi nekega izhodišča o primerljivosti položaja in vloge sveta s pristojnostmi in vlogo varuha človekovih pravic. Taka ureditev se nam zdi tudi razmeroma pomanjkljiva in nejasna, saj ni pravil imenovanja, ta so v celoti prepuščena organizacijam, to seveda tudi onemogoča nadzor nad izvedenimi postopki, sporno pa je tudi z vidika načela pravne varnosti, tukaj gre spet za 2. člen ustave. Nejasen je iz predlaganih določb tudi siceršnji položaj sveta v sistemu državne oblasti Opozorili pa smo tudi, da je nejasno kakšen je namen predlagane vzpostavitve razmerja poročanja Državnemu zboru, saj Državni zbor dejansko v postopku imenovanja nima nikakršne vloge po določbah predloga zakona. Kar zadeva naloge, ki jih predlog zakona namenja svetu, ugotavljamo, da je večina nalog, ki so pravzaprav povzete že po sedanjih nalogah Sveta za invalide, takšne, da imajo naravo nalog značilnih za posvetovalna telesa. V delu, ki se nanaša na odločanje o posamičnih zadevah, pa vloga sveta in vsebina njegovih odločitev ima takšno naravo, da se ponovno zastavlja vprašanje do varuha človekovih pravic ta razmejitev, kot smo že povedali, ni jasno opravljena, ob tem pa je treba opozoriti tudi na bistveno razliko v predlagani ureditvi, saj ta obravnave primerov posameznih primerov ne predvideva le v razmerju do ravnanj državnih organov, zato je neustrezno povzemati način in vsebino odločanja sveta, kajti ta se pa v celoti opira na vlogo varuha človekovih pravic.

Ob zaključku uvodnih pripomb smo opozorili, da bi bilo treba predlog zakona ponovno preučiti tudi z vidika sistematike zakonskega besedila ter ponovno pretehtati ustreznost prehodne ureditve, saj ta po naši oceni ni dovolj jasna in celovita. Podali pa smo tudi pripombe k posameznim členom, te imajo deloma pač tudi ustavno pravno vsebino, deloma so pravno sistemske narave, večinoma pa se nanašajo na jasnost predlagane ureditve, deloma tudi na nedodelanost določb, ki urejajo postopek. S predlaganimi predlogi amandmajev pa ZPS ni bila seznanjena in kolikor vem, jih tudi ni vloženih. Hvala.

Hvala.

Želijo besedo še vabljeni? Predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije mag. Mateja Toman, izvolite.

MAG. MATEJA TOMAN (predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije): Spoštovana predsednica oziroma vodilna, spoštovani člani odbora, predstavniki ministrstva, drugi danes udeleženi, lep pozdrav in najprej hvala za besedo.

V prihodnjem letu, natančneje aprila, bo 15 let od takrat, ko je Republika Slovenija ratificirala mednarodno konvencijo o pravicah invalidov in slovenski invalidi smo bili zelo ponosni, ko je leta 2007, Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki je pristopila k podpisu konvencije in tudi opcijskega protokola h konvenciji. Seveda smo se takrat zavedali, da vse v konvenciji zapisane pravice v dejanskem življenju slovenskih invalidov ne bodo uresničene čez noč, to so namreč procesi, ki terjajo več let in implementacija ni nenadna, vendarle pa smo si želeli in pričakovali, da bo konvencija pomenila pomemben premik na področju dejanskega uresničevanja pravic invalidov v družbi. Razvoj sicer gre, je pa počasen, zato smo v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije ves čas pozorni na udejanjanje zapisanih pravic. 33. člen konvencije predvideva vzpostavitev neodvisnega organa, ki je zadolžen za spremljanje implementacije konvencije in položaja invalidov v posamezni državi in to je ena od zavez, ki se nam zdi prav tako izjemno pomembna in ena temeljnih določb konvencije. Zato v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije pričakujemo, da bo ta zaveza, ki jo določa drugi odstavek 33, člena konvencije, vsaj po 15. letih vendarle šla na pot ustrezne rešitve in uresničitve, tako kot je zapovedana. Svet za invalide, kot je določen sedaj v Zakonu o invalide, o izenačevanju možnosti invalidov, ima določene pristojnosti oziroma naloge, vendar ne izpolnjuje ključnega pogoja neodvisnost. Ker kot smo slišali iz predstavitev predhodnih govornikov, je sestavljen kot tripartiten organ, pri čemer je tretji del članov sveta iz vrst predstavnikov ministrstev. Torej je ta pogoj neodvisnosti neizpolnjen.

Svet za invalide Republike Slovenije je zato že v preteklih mandatih odpiral to vprašanje, in tudi takrat v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravil raziskavo oziroma preko javnega razpisa bila pripravljena raziskava in tudi proučitev možnih rešitev, ter na podlagi tega pripravljen strokoven osnutek Zakona o Svetu za invalide, kar smo tudi predhodno slišali. Ta predlog je bil tudi deležen javne obravnave. In v tem sedanjem predlogu so naslovljene številne dileme, ki so bile takrat odprte. Torej predstavlja sedanji predlog nadgradnjo takratnega predloga in naslavlja vse temeljne zaveze, ki jih mora takšno neodvisno telo izpolnjevati na podlagi že prej omenjenega drugega odstavka 33. člena Konvencije.

Omenjeno je bilo tudi danes večkrat, da v Sloveniji že tovrstne naloge opravlja Varuh človekovih pravic. Res je, da je Varuh človekovih pravic tisto pomembno in temeljno telo v Republiki Sloveniji, ki obravnava vprašanja kršitev temeljnih človekovih pravic, ampak celotnega prebivalstva, torej celotne populacije, obravnava predloge vseh ranljivih skupin. In v pretekli praksi, kot lahko vidimo tudi v vsakoletnih preteklih poročilih Varuha človekovih pravic, so bili invalidi, kot sicer pomembna in ena najranljivejših družbenih skupin, deležni relativno zelo malo pozornosti, kljub temu, da smo invalidi kot družbena skupina med tistimi, ki so najbolj podvrženi diskriminaciji in kršenju temeljnih človekovih pravic tudi še sedaj, v 21. stoletju.

Z vsem spoštovanjem do funkcije, ki jo sicer opravlja Varuh človekovih pravic, imamo vrsto let občutek, da se v tej množici pobud, vprašanj, ki se naslavljajo na Varuha, vprašanja invalidov preprosto izgubijo in ne morejo biti obravnavana celovito in prispevati k oblikovanju trajnih in celovitih rešitev na področju preprečevanja kršitev njihovih temeljnih pravic. Prav takšna praksa se je pojavljala seveda tudi v drugih državah, zato kot smo slišali, imajo države različne rešitve, kako obravnavati implementacijo Konvencije in položaj invalidov v družbi. Ponekod je tudi Varuh človekovih pravic tisti, ki te naloge opravlja. Ponekod pa imajo, kot omenjeno, posebnega Varuha človekovih pravic, ki obravnava izključno populacijo, ki jo predstavljajo invalidi. Torej je neodvisnost in usmerjenost v posamezno ranljivo skupino tudi trend, ki je prisoten v zadnjih letih na področju Evropske unije. In tudi priporočila Evropske komisije gredo v smeri, naj imajo specifične ranljive skupine svoje neodvisno telo za spremljanje uresničevanja njihovih pravic, ki se specializira prav za to določeno posamezno ranljivo skupino, saj ravno to omogoča res celovito obravnavo in oblikovanje ustreznih rešitev. Tak trend lahko v Evropi, kot rečeno, vidimo, pa tudi v Sloveniji smo že opazili pobude nekaterih drugih ranljivih skupin, ki si želijo, da bi imele svoje specializirano telo.

Glede na velikost populacije invalidov in glede na položaj, s katerim se vsakodnevno soočamo, smo prepričani, da je pričakovanje, da bomo slovenski invalidi imeli neodvisno telo, ki bo res specializirano za to področje, utemeljeno in pričakovano.

Pa mogoče, če še izpostavimo vprašanja pretekle prakse. Svet za invalide Republike Slovenije je bil v preteklih letih večkrat pozvan tudi s strani Varuha človekovih pravic, kadar so bile na varuha naslovljena vprašanja oziroma pritožbe invalidov, in je v teh primerih v preteklih mandatih varuha le-ta te pobude in vprašanja naslovil na Svet za invalide oziroma Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, torej kot tiste telo in organe, ki naj mu pomagajo pri obravnavi tovrstnih vprašanj. Torej je Svet za invalide posredno tovrstno vlogo že imel in se je te njegove vloge praktično varuh v preteklih mandatih tudi posluževal. Kaj je temeljno pričakovanje? Da se torej uresniči drugi odstavek 33. člena konvencije. Ne zgolj zato, da zadostimo 33. členu konvencije, ampak zato da se bo konvencija dejansko bolj celovito, bolj pospešeno in sistematično uveljavila v dejanskem življenju, kar menimo, da je po petnajstih letih od njene ratifikacije pomembno, torej, da se ta razvoj udejanjanja človekovih pravic invalidov v slovenskem prostoru pospeši in nadgradi. Vsekakor si želimo, da nadaljujemo s prakso in upoštevamo načelo nič o invalidih brez invalidov. V konkretnem primeru predloga oblikovanja sveta za invalide, kot je predlagan s tem zakonom, je tu zaradi dvopartitne sestave, v katerem imajo predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij pomembno vlogo, to pomeni res pomemben kvalitativni vidik sestave tovrstnega neodvisnega organa, ki ga v drugih organih, tudi pri Varuhu človekovih pravic, ne moremo zagotoviti.

Da ne bom predolga, s tem zaključujem in na vas naslavljam prošnjo, da predlagani predlog zakona podprete in s tem omogočite uresničitev zavez Republike Slovenije in utemeljenih pričakovanj slovenskih invalidov.

Hvala.

Hvala lepa.

Dajem besedo še predstavnikoma Sveta za invalide, gospod Karel Destovnik je tukaj.

Izvolite.

Pozdravljeni vsi. Hvala za priložnost. Se pa opravičujem, ker mi je covid vzel sluh oziroma mi skozi zvoni, pa vas prosim, da bolj na glas govorite, ker tudi ta tehnika ni najboljša, kar se tega tiče in to sem prejšnji ponedeljek v Državnem zboru preizkusil in bi danes, če bo seveda kdo želel tudi kakšen na moj komentar ali pa na mojo razpravo kaj podiskutirati zato, da bom dobro razumel. Torej sem Karel Destovnik, sem predstavnik Sveta za invalide, sicer pa predstavnik Združenja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, torej ene od strokovnih asociacij, ki ima člana v sedanjem svetu.

Zdaj, kar se tiče prve, moram reči, da smo člani strokovnega dela sveta podprli ta predlog zakona, in sicer po večkratni razpravi. Mi smo se s tem zakonom vendarle ukvarjali in sem presenečen tudi nad nekaterimi pisanji, da nekdo ni mogel kakšne pripombe dati, zaradi tega ker je bila široka razprava. Strokovno službo je v tem primeru opravljalo Ministrstvo za delo in res ne vem, zakaj bi Ministrstvu za delo zdaj ne verjeli, da so vsi imeli možnost razpravljati že prej. Drugo je, koliko je bila poglobljena, ker zdaj sem današnje pripombe sem razumel, da gre za nekatere stvari, mogoče tudi z drugačnim odtenkom, o katerih je vredno diskutirati. Saj razumemo, ampak strokovni del, ki ga sestavljamo predstavniki Zavoda za zaposlovanje, Zavoda pokojninsko invalidskega zavoda, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Inštituta Uri Soča in Inštituta za socialno varnost in skupnosti organizacij, torej smo tisti, ki smo vendarle večina, razen teh dveh asociacij, v bistvu državni organi, da ustanovitelj je država, vsem tem, torej so strokovne asociacije. Vendarle je treba to reči, da je takšen način bil dogovorjen pred skoraj tridesetimi leti. Mi smo daleč pred konvencijo v Sloveniji imeli posvetovalni organ, ki je funkcioniral. Ta svet je bil enkrat Svet Vlade Republike Slovenije za invalide, drugič je bil pri ministrstvu, potem pa z / nerazumljivo/ postal nekako samostojen, službo pa v okviru Ministrstva za delo. Imamo tudi različno prakso. Vseskozi je bil pa glavni namen sploh skupne sistemske zadeve obravnavati preden pride zakonodaja v veljavo. To nam je različno uspelo. Jaz bom tu povedal nekaj, da je svet najboljše deloval, ko ga je vodil pokojni Ivan Vivod - nekateri za boste pogledali nazaj, kdo je to bil - torej defektolog, ki je seveda skrbel za to, da so imele takšno avtoriteto, da so seveda nekateri iz ministrstva gradiva res dajali svetu v obravnavo, kajti kasneje se je dogajalo, da smo post festum obravnavali posamezna gradiva in zaradi tega seveda ni mogel svet v bistvu vsebinsko nič vplivati in so se nekatere stvari kasneje seveda v zakonodaji, recimo temu, popravile. Se pravi, zgodovina dela je pozitivna. Svet tako kot invalidi sami pravijo, ga čutijo za svojega, strokovni del smo pa seveda podporo dajali. Recimo v tem zakonu samo ilustrativno mi smo izjemno veliko diskusijo ravno o tem vršili ali splošne zadeve ali posamične. Mi smo menili, da če bomo posamične bo res trg z varuhom v enem delu pa tudi zagovornikom načela enakosti ne samo varuhom. Sedaj kje je en ali drug, prakso imamo zelo različna in iz poročil vidimo, da se obadva ukvarjata s tem vprašanjem, zato smo strokovni del bili izjemno tenkočutni in na koncu popustili, da naj bi bile te posamični primeri, zaradi tega, ker če bo svet kot državni organ, bo seveda logično, da bodo posamezniki želeli tudi nanj naslavljati probleme. Ampak ob tem smo seveda se zavedali, da pa posamični primeri pa pomenijo strokovno službo in da pomenijo denar, ki je seveda tudi v teh papirjih zapisan, ampak ta denar smo na seji zlasti predstavniki stroke večkrat rekli kje je danes 10 pravnikov z znanjem s področja invalidov, da jih bomo jutri lahko sploh zaposlili, se pravi, racionalno moramo razmisliti, kako strokovno suport narediti tej ekipi, ker je že Ministrstvo za delo z direktoratom osiromašeno, kar se kadra tiče. Tako da, če razumete naše stališče mi smo zakon podprli, zaradi tega, ker sedaj v skladu s konvencijo rešuje tudi ta problem neodvisnosti. Ali je ta model okej? Jaz tudi moram reči, da je zanimiva pripomba Zakonodajnopravne službe, da je vprašanje kdo imenuje člane, ampak ker je že z njimi tako pustil smo tudi, sem razumel, je seveda tudi pripravljavec zakona tako, ampak o tem je res treba razmisliti, ker potem so relacije lahko čisto drugačne in poročilo bolj smiselno kot pa tako kot je sedaj v zakonu zapisano. Se pravi, če govorimo o vsebini. Vsebina ima večino tistega, kar mislim, da bomo težko osporavali. Tudi, če si boste sedaj vzeli čas pa boste danes recimo rekli, da je treba odložiti ponovno razpravo tudi to je možno, ampak moram povedati, da je ravno varuh tisti, ki je v bistvu na en način zaustavil sprejem že v prejšnji Vladi ali pa v prejšnjem mandatu. Zakaj? Zaradi tega, ker je na silo bil sklican sestanek na Ministrstvu za delo z varuhom ali pa pri varuhu - ne vem že kdo je bil - mislim, da je vabil minister takratni in na tistem je varuh obljubil, da bo spoštoval stališče invalidov in da če bodo invalidi rekli, ne gre služba k njemu, to kar je bojazen Mateja prej rekla, ta bojazen obstoji, v ponedeljek v Državnem zboru je bila diskusija o tem, da je treba tudi imeti varuha za otrokove pravice, se pravi, mi se zavedamo, da je veliko ranljivih skupinah. Seveda sedaj ta pozornost eni bo težko, če bo seveda tako kot je ta predlog. Tako da se mi zdi, da nalogo, da se posebej diskutira z varuhom, potem je treba tudi zagovornikom reči kakšno, ker mogoče ima tudi on strokovne delavce, ker namreč na koncu bo ključni problem, da ta svet bo moral funkcionirati s suportom in denar bo v vsakem primeru ali za ta neodvisen ali za zagovornika ali pa za varuha ali pa za ministrstvo. V principu je to seveda, vsaj kar se nas tiče, podobno.

No, in če zaključim. Zdaj pričakujem, seveda, da v tej nadaljnji razpravi se ta zakon vzame kot osnova. Če to lahko danes sprejmete, da se na zakonu diskutira, tudi če ga zavrnete, ne podprete, da bom pravo terminologijo uporabil, je pa vendar vsebina tako dobro zapisana, da bi to morala biti podlaga za nadaljnje diskusije in izboljšanje, tako kot je bilo rečeno. Ker vsi smo za izboljšanje, zlasti zaradi tega, ker veste, česa si najbolj želimo - da ne bi prihajalo do problemov, kot ga imamo danes. Poslanke, poslanci, samo naslednje: mi imamo danes, predstavniki skupnosti organizacij so opozarjali, da v Zakon o dolgotrajni oskrbi ne pašejo osebe z motnjo v duševnem razvoju. Nihče jih ni hotel poslušati, tudi sveta nismo mogli organizirati na to temo, tudi ko je svet o tem govoril, nihče ni tega… Danes je ključni problem za to skupino, da se jim pridobljene pravice jemljejo. Torej, svet je varuh tudi pridobljenih pravic invalidov, in tega to ni bilo omogočeno. Kot primer, zakaj je nujen svet in da mora seveda razpravljati o teh skupnih splošnih, posamičnih pa z rezervo, ker res imamo tudi druge organe in bi bilo dobro to v naslednjih diskusijah prediskutirati.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Zaključili smo z uvodnimi predstavitvami.

Prehajamo na obravnavo. Predlog zakona ima 52 členov. Ker k predlogu zakona ni bilo vloženih amandmajev, predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o vseh členih predloga zakona skupaj, na koncu pa glasujemo še o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da nihče.

Prehajamo na razpravo o vseh 52 členih predloga zakona. Želi kdo razpravljati? Prvi za razpravo je gospod Soniboj Knežak. Izvolite.