Lepo pozdravljeni na 12. nujni seji Odbora za kulturo, ki jo kar pričenjam in vas obveščam, da poslanko Saro Žibrat nadomešča poslanec Lenart Žavbi. Drugih pooblastil za zdaj nisem prejela.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: prvič, Dejanja na področju medijev in kulture, ki načrtno stopnjujejo sovražnost, spodbujajo nasilje in napade proti posameznikom na podlagi njihovih vrednot, prepričanj ali svetovnega nazora. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – DEJANJA NA PODROČJU MEDIJEV IN KULTURE, NAČRTNO STOPNJUJEJO SOVRAŽNOST, SPODBUJAJO NASILJE IN NAPADE PROTI POSAMEZNIKOM NA PODLAGI NJIHOVIH VREDNOT, PREPRIČANJ ALI SVETOVNEGA NAZORA.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je devetega novembra vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za kulturo z navedeno točko dnevnega reda, gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

Vabljeni k točki so razvidni, jih lahko razberete seveda iz sklica seje, da ne grem zdaj po imensko, ker je tega kar nekaj

In predlagam, da kar dam besedo predlagatelju seje poslancu Andreju Hoiviku v imenu predlagatelja, izvolite.

Hvala lepa, predsednica, za besedo.

Najprej s strani nas opravičilo javno, kar se tiče sklica seje. Dobili smo vaš odgovor, zataknilo se je pri tehniki, saj nekaj ni sistem deloval, tako da ko ste prosili, da bi to obravnavali skupaj z Odborom za notranje zadeve in pravosodje, tako da se vam v imenu stranke opravičujem, kar se tiče tega, ker smo mislili, da pač niste želeli sklicati seje v 14 dneh, kakor je določeno s Poslovnikom. Ampak se mi zdi, da se je tudi vodja poslanske skupine z vami pomenila in se vam v tem primeru opravičila, zdaj se vam pa je še javno. Tako da hvala lepa, da ste danes sklicali to sejo, nujno sejo, ki je po našem zelo pomembna in je tudi prav, da Odbor za kulturo pač sprejme naše predlagane sklepe, ki jih bom na koncu povedal.

Zdaj kar se pa tiče razlogov za sklic oziroma poziv za sklic te seje. Kot veste, je pred slabim mesecem dni bil nedaleč stran tukaj bil storjen fizični napad na poslanca kolega Branka Grimsa. Šlo je po našem mnenju za načrten napad. Zdaj storilca, kolikor je meni znano, še policija ni identificirala, to bo, upam, da čim prej storila. Zdaj, kar se pa tiče same vsebine, je pa tako. Zdaj Slovenska demokratska stranka, kot veste, je stranka demokratov, stranka, ki je že pravzaprav od leta 1989 vključena v ta prostor, torej še pred osamosvojitvijo. Zagovarja vrednote dela, domoljubja, proevropske naravnanosti in tako naprej. In večinoma časa od osamosvojitve, torej od leta 1991 pa do danes je Slovenska demokratska stranka bila dve tretjini časa oziroma celo več v opoziciji. Zdaj Vlado je predsednik oziroma ta stranka vodila trikrat, torej v letih dva 2004-2008 polni mandat, potem od leta 2012-2013 dobro leto in potem nazadnje od leta 2020 do 1. junija letošnjega leta, ko je vlado prevzel dr. Robert Golob. Zdaj, zakaj sem to zgodovinsko majčkeno orisal? To pomeni, da je stranka preostala že mnogo, mnogo stvari. Ni stranka, ki bi se na novo ustanavljale, ustanavljala vsakih par let, ki jo potem prevzamejo čisto isti ljudje, samo pod drugim imenom. To pomeni, da nismo stranka, kot so, kot je bila stranka, ne vem, Lista Zorana Jankovića ali pa Stranka Alenke Bratušek, Stranka Mira Cerarja, LMŠ in tako naprej Stranka Alenke Bratušek, Stranka Mira Cerarja, LMŠ in tako naprej. In pač zagovarjamo že skozi trideset let ta stališča, ki jih zagovarjamo. Zdaj, kaj pa se je v zadnjem obdobju - pa ne govorim samo za zadnji dve leti, ko je bila tretja Janševa vlada, ampak tudi v preteklosti, še za časa stranke Mira Cerarja, ki je vodila vlado -, smo pa ugotovili porast pravzaprav enega novega pojma v slovenskem prostoru in to je ta pojem, tako imenovani janšizem, ki se tudi v družbi vedno bolj sliši kot nekaj negativnega, kot nekaj napačnega oziroma protidemokratskega. Sam imam danes s sabo tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, tole bukvo sem si sposodil v knjižnici spodaj. In zanimivo je, da je na primer leto 1998, to je zdaj iz leta 1998, tega pojma janšizem ni definiranega. Je pa definiran že v letu 2014, torej ob tretji izdaji, in zdaj, kaj janšizem pravzaprav po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni – pomeni, po domače, da je to politična usmeritev, politika, ki jo ustvarja in zagovarja politik Janez Janša. In, seveda, Janez Janša je predsednik Slovenske demokratske stranke slaba tri desetletja, vedno je bil izvoljen demokratično na kongresu, ki ga ima stranka vsake štiri leta, to seveda vsi dobro vedo, vemo. In pravzaprav zdaj, kaj je po naše janšizem. Vsaj jaz, kakor ga definiram, je janšizem politika, ki želi debirokratizirati Slovenijo, ki želi digitalno preobraziti Slovenijo, ki želi, na primer, v šolstvu uvesti programe za pridobivanje znanja s področja podjetništva, ki si želi vitke javne državne uprave, ki želi sodoben medkrajevni javni potniški promet, ki pravzaprav živi vrednote Schumanna, torej proevropske naravnanosti, ki je ponosna članica tudi zveze Nato, ki si želi, da bi obveljal 4P princip, torej, profesionalno, podjetniško naravnana, prijazna in prisotna javna uprava. Hkrati spoštujemo in želimo, da bi se Slovenci v zamejstvu in po svetu - teh je približno 500 tisoč - radi vrnili v našo domovino, radi tudi ustvarjali, imeli družino in tako naprej. Potem si želimo sodobnega, kakovostnega zdravstva. Želimo si pravičnega in pravnega sodstva, torej, da bi vsak državljan do svoje pravice prišel v roku največ enega leta. Potem si želimo objektivnih, nevtralnih, nazorsko pluralnih medijev, torej, da bi bil medijski pluralizem v naši državi res spoštovan in tudi udejanjen. Potem si želimo močne kadrovsko izpopolnjene Slovenske vojske. Pa, na primer, kar se tiče davkov, sem jih že sicer omenil, na primer, želimo uvesti razvojno kapico, na primer. To je janšizem, kakor ga jaz poznam in kakor ga tudi jaz zagovarjam v parlamentu. Zdaj v zadnjem času, predvsem pa zadnji dve leti in tudi zdaj že pol leta, ko pa smo v opoziciji, čeprav smo dobili kar rekordno število glasov v zadnjih desetih letih, se mi zdi, 280 tisoč državljanov in državljank je 24. aprila glasovalo za tako zvani janšizem, pa doživljamo - pa tega ne govorim samo za poslance ali simpatizerje naše stranke, ampak tudi za tiste, ki podobno mislijo - etiketiranja in oznake, kar pa se mi zdi v sodobni družbi, ki jo zagovarjamo, in tudi zdaj po včerajšnjem referendumu, ki jo bo zagovarjalo tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, ne vidimo nekako pravih rešitev, kajti zdaj, če se parole »smrt janšizmu, svoboda narodu« iz dneva v dan projicirajo v medije, predvsem na nacionalne medije, ki jih plačujemo vsi, preko radia in preko televizije, preko kulturnih ustanov, preko razstav, gledaliških iger, knjig, ki jih izdajajo na primer zavodi, »jebeš ministra« in podobno, potem se res vprašamo, zakaj ustrezni organi ne odreagirajo, kot bi bilo potrebno. In jaz sem mnenja, no, da moramo se pogovarjati o družbi, kjer je spoštovano različno mnenje, kjer so spoštovana različna svetovnonazorska spoštovana različna svetovno nazorska načela, kjer je tudi spoštovan na primer, kjer so spoštovani datumi, ko je država nastala, na primer govorim o Muzeju slovenske osamosvojitve, ki pravzaprav ga zdaj ta Vlada želi pač združiti v skupen en javni zavod, ki niti ne vemo kako se bo imenoval. In pač mi smo zdaj v opoziciji in tudi kdaj kritično nastopamo, kar je edino prav. Na primer danes smo glasovali o Zakonu o dohodnini in kot sem že prej dejal, mi bomo vedno zagovarjali, da je Slovenijo potrebno razdavčiti. To pomeni, uvajati nižje davke, da bodo ljudje sami odločali kam bodo, kje bodo uporabili svoje višje neto prispevke. Smo pa seveda trn v peti, bi lahko temu rekli, vladajoči koaliciji, ki pa pač je danes odločila, da bodo ljudje plačevali v naslednjih letih višje davke oziroma prejemali nižje neto dohodke. In danes se veselim razprave, ko bomo pravzaprav razpravljali kje je tista meja okusnega, kje je meja, ki zagovarja pravico državljanov in državljank izraziti tudi v javnem prostoru svoje mnenje, da lahko ponosno rečejo, da so pripadniki te ali druge stranke in da se jih ne demonizira zaradi svojih stališč. Pa ne samo, kot sem omenil, da bi bili to stališča Slovenske demokratske stranke, ampak že samo usmeritev, ki gre proti trenutni politiki vladajoče koalicije ali pa Vlade in da so takoj potem označeni za, ne vem, janšista ali pa podobno. In mislim no, da naši trije sklepi, ki so tukaj vpisani, z njimi bi se morali res vsi strinjati, pa jih bom zdaj kar prebral, samo minutko, da… Torej, predlagamo naslednje tri sklepe. Prvi je: »Odbor za kulturo obsojal vsakršen sovražni govor na področju medijev in kulture, ki načrtno stopnjuje sovražnost, spodbuja nasilje ter napade proti posameznikom na podlagi njihovih vrednot, prepričanj ali svetovnega nazora.« Drugič: »Odbor za kulturo poziva vse državne organe k doslednemu ukrepanju in izvajanju zakonskih določil s področja kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti.« Ter tretjič: »Odbor za kulturo obsoja manipulativno in pristransko poročanje medijev, ki spodbujajo k spodbujanju, odobrava sovražni govor ter poziva k profesionalnemu in etičnemu poročanju.« Mislim, da si vsi to tega želimo in tudi v naši stranki, kot sem dejal, dve tretjini časa smo bili v opoziciji, smo bili seveda tudi velikokrat kritični do politik levosredinskih ali levih vlad. Ne moremo pa si zatiskati očes in ušes, da vedno, ko nastopi Vlada in pravzaprav, če samo pogledamo, dober prvi mandat je bil res edini, ki je bil štiri leta, torej 2004 do 2008, potem pa naslednja dva mandata oziroma Vladi Janeza Janše sta bili pa tako ali drugače potem sprojecirani skozi veliko protestnikov, skozi veliko novih nevladnih organizacij s področja varovanja demokracije. Zdaj eskalacijo pa smo videli v zadnji vladi, ko se je pravzaprav vsak petek, vsak teden grozilo s smrtjo politiki, ki zagovarja pravzaprav en svetovni nazor, ki zagovarja pač svojo politiko, kakor se mi zdi po Ustavi lahko in seveda sme ter tudi je dolžna zagovarjati. In menim, da se zdaj ta »smrt janšizmu, svoboda vsem«, čeprav smo zdaj v opoziciji, nadaljuje, kljub temu, da je jasno, 53 mandatov poslancev ima vladajoča koalicija, izglasuje si lahko zakone po svoje. Mi vedno bomo delali, vsaj v Slovenski demokratski stranki govorim, bomo vedno delali za politiko, ki bo pomagala državljanom in državljankam, saj to je pač naša politika, ki jo vodimo že 30 let, kot sem omenil in se mi zdi smelo, da pač tudi danes opravimo širšo razpravo. Me veseli, da je tudi veliko gostov povabljenih, da bodo podali svoje mnenje, kaj pravzaprav je ta janšizem, ki zgleda zbuja toliko negativnih čustev pri posameznikih, da celo pride do načrtovanega fizičnega napada na našega poslanskega kolega približno 200 metrov stran od hrama demokracije. Toliko za uvod in se veselim razprave. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za kulturo, državnemu sekretarju Matevžu Čeliku Vidmarju. Še prej pa samo eno pooblastilo državnemu sekretarju Matevžu Čeliku Vidmarju. Še prej pa samo eno pooblastilo. Poslanca Tomaža Lisca nadomešča poslanec Rado Gladek.

Izvolite, gospod državni sekretar.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

Vsi vidimo kako pomembna tema je postal sovražni govor skozi to, ko se družba vse bolj polarizira v zadnjih letih. Lahko rečem, da tudi na Ministrstvu za kulturo smatramo, da je to en zelo pereč problem. Da se nam zdi pomembno, da o tem dvigujemo ozaveščenost, da jo dvigujemo predvsem z lastnimi ravnanji, z zgledom. Da tiste politične vrednote, za katere smatramo, da jih imamo in da jih zagovarjamo, da jih živimo tudi v praksi. Da smo predvsem sami zgled kako komuniciramo in kako toleriramo tudi nasprotno misleče. Da je seveda zelo pomembno, da zaščitimo in podpremo tisto, ki so žrtve sovražnega govora takoj, kadar se sovražni govor in napadi zgodijo. Da ves čas dajemo pozitivna sporočila o tem kako je biti toleranten in sprejemati tudi drugačna mnenja pomembno in

da seveda na to redno opozarjamo.

Kar se tiče Ministrstva za kulturo verjetno bolj nas sovražni govor podrobno in tehnično zadeva, kar se tiče medijske zakonodaje in bom na tem mestu predal besedo še svojemu kolegu v kabinetu, Lenartu Kučiču, ki je za to področje pristojen.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Izvolite, gospod Kučič.

Ja, lep pozdrav tudi z moje strani. Bom sicer kratek.

Ker medijsko gledano je sovražni govor majhen, drugače tretiran kot recimo v pravosodju ali pa recimo v kazenskem zakoniku, zaradi tega, ker države praktično povsod po svetu so izredno previdne glede tega, kako v medijsko zakonodajo zapisati sovražen govor v strahu pred prekomernim posegom v svobodo izražanja in pa uredniško in novinarsko avtonomijo. zaradi tega, ker ja, so znani zgodovinski primeri, kjer so se take definicije že uporabljale tudi za utišanje kritičnih glasov, čemur se seveda hočemo izogniti. Ampak, kar pa zelo pozdravljam je pa to, da so do zdaj bile kakršnekoli pobude Ministrstva za kulturo, da bi to področje nekako normirali ali pa ga naslovili. Praktično takoj napadene točno s to kritiko, češ, kakršnakoli poseg ali pa kakršnakoli zakonska recimo v obravnava tega pojma v medijski zakonodaji bi avtomatično pomenila cenzuro in prevelik poseg v svobodo govora. Tako da upam, da smo se majčkeno pripravljeni izogniti temu fundamentalizmu, da je na eni strani samo popolna svoboda, na drugi strani pa samo cenzura.

Kaj je tukaj problem, spet z vidika medijske zakonodaje? Sovražni govor je opredeljen v medijskem zakonu in v avdiovizualni direktivi, ampak ni sankcij oziroma ni predvidenih niti postopkov, niti inšpekcijskega, nadzornega, niti ni sankcij, kar pomeni je bolj na ravni tega, to je prepovedano, to se ne sme, ampak ni pa nobenega zares uporabnega mehanizma, niti ni kakšne pravne prakse, ki bi se na podlagi tega dejansko izoblikovala, kar pomeni, imamo eno tako načelno zavezanost, da se to ne sme in da mediji tega ne smejo početi. Ni pa kakšnega mehanizma, kako bi to udejanjili, to je prvi problem. Drug problem pa je, da v zadnjih desetih letih se je poleg tega, kar imamo za medije pridružil še en tak širši informacijski ekosistem recimo družabna omrežja, internet, forum in podobno, ki so pa nekje v eni taki sivi coni. Ker na eni strani imamo medije tradicionalne, ki so tudi v slovenski zakonodaji recimo definirani skoraj skozi to, ali so vpisani v razvid medijev ali niso. In pa na drugi strani kup enih informacijskih in platform, včasih so bili blogi, danes so forumi in drugi kanali, ki se po medijski zakonodaji in definiciji medija izognejo. Kar smo videli, je to, da v tem nereguliranem polju se pa dejansko pojavlja veliko tega, kar lahko opredelimo kot sovražni govor ali pa malo širše gledano, kot govor sovraštva oziroma govor nestrpnosti, žaljivosti in podobno, ki ga pa na nek način te platforme tudi spodbujajo. Na eni strani imamo algoritme, ki vedo, da je tak govor nekaj, kar spodbuja veliko več enega angažmaja in ga tudi spodbujajo in ga kažejo več uporabnikom. Drug problem je, ker je dostikrat se tisti, ki uporabljajo tak Drug problem je, ker je, dostikrat se tisti, ki uporabljajo tak govor skrivajo za anonimnostjo in nekako vedo, da jih tako rekoč ne morejo preganjati zaradi tega. Potem je seveda vprašanje jurisdikcije, zaradi tega, ker te platforme imajo sedež izven Slovenije in so izven dosega naše zakonodaje, ne glede na to kaj naša zakonodaja o tem pravi. Zadnja stvar, ki je pa tudi izredno pomembna, je pa dezinhibicija in to na teh platformah smo pač dobili in običajni državljani veliko več možnosti besede, kar pomeni, ni samo tisti, ki lahko dostopajo v medijih in so medijski komentatorji ali pa novinarji ali pa medijski delavci, ampak lahko v tem informacijskem ekosistemu sodelujejo vsi državljani, poleg njih pa tudi vidni predstavniki države, visoki funkcionarji, politiki in podobni, ki pa seveda lahko s svojim zgledom, dobrim ali pa slabim dajo eno tako pomembno sporočilo, da je to postalo družbeno sprejemljivo. Recimo vidimo tudi to, da z vidika politika, ki na ta način govori

o svojih ali nasprotnikih, podobno, da ga, kot bi rekli sociologi, družbo, zaradi tega ne kaznuje, ampak lahko prej nagrajuje in to seveda, potem tudi spodbuja tako obnašanje.

Tako da na Ministrstvu za kulturo je bilo v zadnjem poskusu medijskega zakona, ki je bil sprejet, ki je bil pripravljen leta 2019, je bila predvidena ena varovalka, ki je bila tudi zelo kritizirana in to je, da bi imel Inšpektorat za medije možnost intervenirati v primeru sovražnega govora ali pa suma sovražnega govora na medijih, ki je objavljen v medijih. Zakaj je to pomembno? Ker taka vsebina lahko povzroči škodo prizadeti stranki takoj, ne šele in recimo, če, ne vem, če jo ne ustaviš takoj, ampak šele čez tri mesece, je dostikrat že prepozno in je škoda že narejena. Takrat je bila ideja, da bi imel inšpektorat možnost ustaviti to objavo, kar pomeni zamejiti to širjenje škode, zaradi takega govora, ampak hkrati si pa ne jemlje pristojnosti za presojo kaj je sovražni govor, ampak je to en tak obdobje 14 dni. V tem času pa mora o tem, ali gre za sovražni govor ali pa ne odločiti sodišče. To je ena taka varovalka, ki preprečuje to, kar je recimo dosti pogosto, da bi, ne vem, da bi določeno medijsko vsebino z eno tako začasno odredbo ustavili in potem lahko vlekli do neskončnosti. Ampak pač, kot rečeno, ta poskus oziroma ta ukrep ni bil sprejet, zaradi tega, ker pač zakon ni bil sprejet. Je pa to eden od možnih načinov, ki recimo za medije, ki so mediji, omogoča recimo Ministrstvu za kulturo določeno intervencijo na tem področju, hkrati pa ne daje tukaj prevelike pravice ali pa pooblastila, dejansko presoja o tem kaj je sovražni govor in kaj ne, ampak to presoja pa to prepušča sodiščem. To je ena stvar.

Za učinkovitejši boj proti sovražnemu govoru pa je tukaj treba absolutno nasloviti tudi vprašanje velikih tehnoloških platform, kar pa presega zgolj pristojnosti Slovenije in kar pa tudi že počnemo tudi z vidika tega, da sodelujemo v razpravi o novih evropskih medijskih zakonih in uredbah, ki to vprašanje tako ali drugače bolj konkretno naslavljajo. Da se pač izoblikuje in to se vidi na ravni EU, ena taka dosti široka koalicija držav, ki to prepoznajo kot problem in ki pripravljajo recimo tudi na ravni evropske zakonodaje določene varovalke oziroma določene ukrepe, ki bi tudi velike platforme: od Facebookov, Twitterjev, Tiktokov in podobnih do neke mere držale odgovorne za stvari, ki se dogajajo na njihovih platformah in seveda hkrati se pa ves čas zelo dobro zavedamo, skupaj z našimi kolegi po EU, da je pri takih rečeh treba biti izredno previden, zaradi tega, ker ja, v primeru medijske zakonodaje in medijev smo tukaj res takoj na svobodi izražanja, ki seveda mora biti zaščitena. Ampak, kar je pa pomembno vedeti, je pa tudi to, da tudi Ustava dosti jasno pove oziroma pravna praksa dosti jasno pove, da je preganjanje sovražnega govora do pravega sovražnega govora pomembnejše oziroma je tista izjema, ki dovoljuje omejevanje svobode izražanja. Kar pomeni, sovražni govor ni zgolj udejanjanje svobode izražanja, ampak je poseben primer, tako da to so stvari, v katere smo vključeni. Spremljamo problematiko in ja, treba je tukaj iskati zelo to tanko ali pa tako krhko ravnovesje med tem, da ne posegaš prekomerno v novinarsko avtonomijo, uredniško avtonomijo in svobodo izražanja in hkrati novinarsko avtonomijo, uredniško avtonomijo in svobodo izražanja in hkrati zaščiti žrtve sovražnega govora.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za pravosodje, državnemu sekretarju dr. Igorju Šoltesu. Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav torej tudi s strani Ministrstva za pravosodje.

Tokrat bom malo bolj tehnično-pravno naravnan. Gre za to, da bi želel predstaviti pravni okvir, ki velja danes, in v katero smer se razmišlja v prihodnje, ker sovražni govor je tema, ki ni od včeraj, gre za temo, ki je na mizi že kar nekaj let. Je pa dejstvo, da je to zelo občutljivo področje, ki ga je seveda treba pravno zapisati s tresočo roko ravno zaradi tega, da se ne preseže tista neka razumna meja, ko postane potem omejitev sovražnega govora tudi cenzura. In ravno zato bi želel samo opozoriti na dejansko stanje glede pravne ureditve tega, tudi zato, da pokažemo, da že sedaj kazenski zakon relativno dobro ureja to področje. So pa seveda za to, da pride do realizacije sodb, potrebni še nekateri drugi ukrepi.

Se pravi, najbolj odklonski in zavržni pojavi sovražnega govora so določeni kot kaznivi dejanji, kazniva dejanja kazenskega KZ-1a v 297. členu, ki določa kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Ta opredelitev omenjenega kaznivega dejanja je bila nazadnje spremenjena leta 2011, in sicer tako, da je bila usklajena tudi z okvirnim sklepom sveta v boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma, ksenofobije in pa kazenskopravnimi sredstvi. Prvi odstavek tega člena je bil z novelo dopolni, dodatno dopolnjen z dodatno zahtevo, da je dejanje storjeno na način, ki lahko grozi ali moti javni red in mir ali pa z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev kot dodatnim zakon tudi zato, da je kaznivo dejanje natančneje opredeljeno in se s tem ustrezno razlikuje od prekrškov. Z novelo KZ-B je bila v tretjem odstavku tega 297. člena KZ v okvir zakonskih znakov izrecno vključena tudi objava na spletnih straneh, ki postajajo tudi prevladujoče javno komunikacijsko sredstvo in s tem tudi sredstev za storitev kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraživa nasilja ali nestrpnosti, kar tudi v Sloveniji lahko opazimo. Z navedenimi navedenim dopolnilo je bil odpravljen dvom ali sredstva javnega obveščanja vključujejo tudi spletne strani kot javni del spleta, kar vključuje možnost kaznovanja tudi za urednika oziroma tistega, ki ga je nadomeščal. Tu bi opozoril še na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2019, iz katere izhaja, da mora biti podana zgolj potencialna in ne konkretna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, torej ne zahteva se, da bi do neposredne ogrozitve dejansko tudi prišlo, ampak zadošča dejanje po osebni naravi krajev in drugih okoliščinah, o katerih je bilo storjeno, sposobno povzročiti konkretno nevarnost in se kaže v ogrozitvi oziroma motenju javnega redu in miru. Ob tem pa poudarjamo, da Ministrstvo za pravosodje tudi v, bom rekel, v zadnjem času aktivno deluje na tem področju in je že storilo prvi korak k izboljšanju pravnih podlag za primere kaznivih dejanj z diskriminatornim elementom. Prav prejšnji, v pretekli teden je namreč že Vlada v obravnavo Državni zbor po skrajšanem postopku posredovala predlog novele KZ-1J, v katerem je vključena tudi dopolnitev 49. člena KZ, ki določa splošna pravila za odmero kazni. Ta sicer že v veljavnem besedilu določa obtoževanje in olajševalne okoliščine, od katerih je odvisna višina oziroma strogost kazni konkretnemu storilcu. Med take okoliščine sodijo tudi nagibi konkretnemu storilcu. Med take okoliščine sodi tudi nagib, iz katerega je storilec dejanje storil, vendar veljavno besedilo okoliščine določa na splošnem nivoju, tako da vsaka lahko pomeni po oceni sodišča v konkretnem primeru tako oteževalno kot tudi olajševalno okoliščino. Zato predlagana dopolnitev v zvezi z nagibi, ki so v osebnostnih okoliščinah žrtve oškodovanca, kaže oziroma lahko ta nagib, ki je v osebnih okoliščinah žrtve, kot je narodnostna, rasna, verska ali etična pripadnost oškodovanca, njegov spol, barva kože, poreklo, premoženjsko stanje, izobrazba, družbeni položaj in tako dalje oziroma kakršnakoli druga osebna okoliščina, določa, da se obvezno štejejo za obtoževalne. Gre tudi za okoliščine, ki so povzete po 297. členu KZ in sledi 14. in 53. členu ustave ter 14. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Mogoče za konec še to, ta predlagana novela KZ je bila predvsem dana v proceduro tudi zaradi uskladitve z evropskim pravnim redom, v naslednjem letu pa načrtujemo odprtje KZ tudi bolj vsebinsko, tako da bo dovolj časa za strokovno razpravo tudi na to temo, o kateri danes govorimo, in ustrezno ubesedenje pravnih kvalifikacij v kazensko zakonodajo.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Vrhovnega državnega tožilstva, vrhovni državni tožilki Mirjam Kline. Izvolite.

Hvala lepa.

Jaz se pridružujem temu, kar je omenjal glede sprememb Kazenskega zakonika že državni sekretar Ministrstva za pravosodje. Moram povedati, da Vrhovno državno tožilstvo ostro obsoja kakršnekoli napade, fizične napade in druge zoper posameznike in seveda stremimo k temu, da preganjamo vse storilce kaznivih dejanj. Da bi bilo neko ravnanje posameznika ali pa posamezne skupine ljudi kaznivo, pa mora biti točno opredeljeno in določeno v zakonu.

Danes govorimo o več plasteh. Govorimo o fizičnih napadih, kot razberem iz gradiva, ki je bilo predloženo, o dveh fizičnih napadih na gospo Niko Kovač in na gospoda Branka Grimsa. Dejstvo je, da se lahko preganja samo znani storilec kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje preiskuje policija in ko bo policija to kaznivo dejanje podrobno preiskala, ugotovila, kdo je storilec kaznivega dejanja, bo tedaj nastopilo tudi državno tožilstvo.

Državno tožilstvo tudi sicer aktivno sodeluje pri spremembi zakonodaje. Namreč, v interesu vseh nas državljanov je, da je zakonodaja napisana tako, da jo lahko vsak razume, da je to, da so dejanja opredeljena v Kazenskem zakoniku točno določena in da ne dovoljujejo kakršnekoli preširoke razlage.

Toliko. Hvala lepa.