Dober dan vsem skupaj. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 8. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: poslanec Blaž Pavlin namesto poslanke Ive Dimic in poslanec mag. Andrej Rajh namesto poslanca Vojka Starovića.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Dnevni red: 1. točka – Predlog zakona o spremembah Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, skrajšani postopek in 2. točka - Razno.

Prehajamo k 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O PREPREČEVANJU DELA IN ZAPOSLOVANJA NA ČRNO. Prejeto gradivo: Predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Vabljeni: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet.

Kolegij predsednika Državnega zbora je na 30. seji dne 8. aprila 2019 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. in 142. člena Poslovnika.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Želi besedo v imenu predlagateljev, torej Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar gospod Tilen Božič. Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci in ostali prisotni. V tem primeru gre za uskladitev domače zakonodaje z direktivo 2015/2366 EU. Ta je bila sprejeta 25. 11. 2015. Ukvarja pa se s področjem plačilnih storitev na notranjem trgu. Glavnina je, če tako rečemo, bila že implementirana v slovenski pravni red in sicer z zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in o plačilnih sistemih. Ta zakon je bil v bistvu sprejet in velja.

V tem konkretnem primeru gre pa za eno nišno področje, in sicer za področje, ki se ukvarja z vrednotnicami za opravljanje osebnega dopolnilnega dela. In s tem v zvezi v 15. členu zakona, katerega novelo imate danes na mizi, je v tretjem odstavku tudi zapisano, da stroške plačil, se pravi v povezavi s plačilnim prometom, ki se nanašajo na socialne prispevke, ko gre za vrednotnico, se pravi na pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, potem za poškodbe pri delu in za bolezen, da nosi tisti, ki je zavezanec. Kar pomeni, da je ta določba v neskladju z veljavno direktivo.

V praksi se zadeva, lahko rečemo, že izvaja v skladu z direktivo, ker se ta direktiva v tem primeru uporablja neposredno, se pravi v primeru našega UJPA, se pravi urada za javna plačila. Dejansko ti stroški ne bremenijo več zavezancev, ampak že zdaj bremenijo UJP. Tako da v tem konkretnem primeru gre za uskladitev zakona s tistim, kar se dejansko v praksi že izvaja in nam je bilo na nek način omogočeno z neposredno uporabo te direktive.

Za dodatna pojasnila s tem v zvezi sem danes na razpolago tudi z direktorico pristojnega direktorata na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Hvala.

Hvala lepa za uvodno predstavitev.

Želi besedo Zakonodajno-pravna služba? Gospa Katarina Kralj.

Hvala za besedo, gospa podpredsednica.

V Zakonodajno-pravni službi k predlogu zakona z vidika naših pristojnosti nimamo pripomb. Hvala.

Hvala lepa. Predajam besedo še predstavniku Državnega sveta gospodu Tomažu Horvatu.

Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona o spremembah Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno obravnavala na svoji 21. seji. Komisija je podoben, vsebinsko celo malo širši vladni predlog zakona obravnavala že na 2. seji 14. 2. 2018 in mu izrekla podporo, a navedeni predlog zakona zaradi predčasnega zaključka sedmega mandata Državnega zbora ni doživel epiloga.

Tudi tokrat komisija k aktualnim predlaganim zakonodajnim spremembam nima konkretnih pripomb in predlog zakona podpira. Se je pa v razpravi dotaknila nekaterih tematik, ki se nanašajo na vsebino veljavnega zakona na splošno. Tako je pozvala k dodatni okrepitvi aktivnosti na področju preprečevanja dela in zaposlovanja na črno, poenotenju meril pri izvajanju nadzora nad delom na črno ter k razširitvi možnega spektra kršitev v povezavi z izvajanjem različnih spletnih storitev, torej ne samo s področja pristojnosti Ministrstva za delo.

Komisija je bila seznanjena tudi s stagniranjem števila izvajalcev osebnega dopolnilnega dela in ne bistvenimi spremembami v številu izdanih vrednotnic v preteklih letih. Ob tem je komisija razpravljala kako bi se dalo še dodatno poenostaviti postopek pridobitve vrednotnic v primeru, ko oseba ne zna ali mora uporabiti možnosti dostopa do vrednotnice preko portala e-uprava. Pa tudi o tem kako bi se z vidika večje zaščite izvajalcev osebnega dopolnilnega dela, kar je bil tudi eden od motivov za sprejem zakonskih rešitev, postopek izdaje vrednotnic lahko tesneje povezalo s postopkom izdaje storitve in plačila za opravljeno storitev. Tako je bilo ministrstvu dano v razmislek, da bi se v izvajanje vseh aktivnosti v zvezi z osebnim dopolnilnim delom vršilo preko Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, torej na enem mestu in s tem omogočilo večjo preglednost področja osebnega dopolnilnega dela.

Ministrstvo je bilo ob tem mnenja, da ni potrebe po takšni spremembi, saj obstoječi sistem, četudi so vanj vključeni različni organi, upravne enote, AJPES, FURS, dobro zajamejo vse ključne podatke o izvajalcih osebnega dopolnilnega dela, hkrati pa omogoča podrobno spremljanje izvajanja navedene oblike dela, vključno s finančnimi transakcijami.

Kot že rečeno, komisija aktualne predlagane zakonske spremembe podpira brez pripomb.

Hvala za vašo pozornost.

Hvala za vašo predstavitev. K predlogu zakona ni bilo vloženih amandmajev. Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o obeh članih skupaj. Po razpravi pa še glasujemo o obeh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da nihče.

V skladu s 126. členom Poslovnika prehajamo na razpravo o 1. in 2. členu predloga zakona. Želi kdo razpravljati? Ni prijavljenih k razpravi. Torej razpravo zaključujem.

Prehajamo še na glasovanje o obeh členih skupaj. Glasujemo.

Kdo je za? (12 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da sta člena soglasno sprejeta.

Ker k predlogu zakona ni bilo sprejetih amandmajev, bo odbor pripravil poročilo, v katerem bo Državnemu zboru predlagal naj predlog zakona sprejme v predloženem besedilu.

S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Določiti moramo še poročevalca na seji Državnega zbora. Če se strinjate, sem lahko to sama, predsedujoča. Velja? (Da.)

Zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – RAZNO.

Želi kdo razpravljati? (Ne.)

Zaključujem to točko in 8. sejo Odbora. Hvala lepa vsem.

Se vidimo ob 11.00 uri.

Hvala za vašo predstavitev. K predlogu zakona ni bilo vloženih amandmajev. Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o obeh članih skupaj. Po razpravi pa še glasujemo o obeh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da nihče.

V skladu s 126. členom Poslovnika prehajamo na razpravo o 1. in 2. členu predloga zakona. Želi kdo razpravljati? Ni prijavljenih k razpravi. Torej razpravo zaključujem.

Prehajamo še na glasovanje o obeh členih skupaj. Glasujemo.

Kdo je za? (12 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da sta člena soglasno sprejeta.

Ker k predlogu zakona ni bilo sprejetih amandmajev, bo odbor pripravil poročilo, v katerem bo Državnemu zboru predlagal naj predlog zakona sprejme v predloženem besedilu.

S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Določiti moramo še poročevalca na seji Državnega zbora. Če se strinjate, sem lahko to sama, predsedujoča. Velja? (Da.)

Zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – RAZNO.

Želi kdo razpravljati? (Ne.)

Zaključujem to točko in 8. sejo Odbora. Hvala lepa vsem.

Se vidimo ob 11.00 uri.

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Začenjam 8. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti, se ne morejo udeležiti Aleksander Reberšek.

Na seji kot nadomestni člani oziroma članice odbora s pooblastili pa se sodelujeta Suzana Lep Šimenko namesto Alenke Helbl in pa Monika Pekošak namesto Alme Intihar.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti Dostopnost srednjih šol za gibalno ovirane in 2. točka Razno.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. točko, to je Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti Dostopnost srednjih šol za gibalno ovirane.

Na spletnih straneh Državnega zbora je bilo objavljeno gradivo.

K točki pa so bili vabljeni: Zagovornik načela enakosti, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Državni svet in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije.

Zdaj pa najprej dajem besedo Zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihi Lobniku, za predstavitev posebnega poročila.

Izvolite!

Spoštovana predsedujoča, spoštovani članice in člani odbora, spoštovani predstavniki in predstavnice nevladnih organizacij, Vlade in druge javnosti!

Zahvaljujem se za priložnost, da lahko na tem odboru predstavim četrto posebno poročilo zagovornika načela enakosti, in sicer o dostopnosti srednjih šol za gibalno ovirane.

Kot je sedaj že širše znano, Zagovornik načela enakosti deluje tako, da se nanj obračajo ljudje, ki se znajdejo v različnih stiskah zaradi diskriminacije oziroma neenakopravne obravnave oziroma neenakih možnosti pri vključevanju v javno življenje. Del teh primerov obravnavamo v postopkih, kjer ugotavljamo ali je prišlo do kršitve zakonodaje, predvsem Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki natančno določa, kdaj je neka oblika izključevanja prepovedana oblika in kdaj ne.

Prav tako se po drugi strani ukvarjamo s sistemskimi vprašanji, najprej na strani predpisov, ali so predpisi izvor neenakega obravnavanja in diskriminacije, in seveda v zvezi s tem izdajamo priporočila tako za obstoječo zakonodajo kot za tisto, ki se šele pripravlja.

Včasih pa nekatere primere podrobneje osvetlimo prav z inštrumentom posebnih poročil in tako, tak je tudi primer danes. Ta zgodba se je začela, ko se je na nas obrnil dijak in starši, torej bodoči dijak v Ljubljani, ki je želel svoje šolanje nadaljevati na Bežigrajski gimnaziji in je spoznal, da kljub svojim talentom in kvalificiranosti, da bi tam opravil srednjo šolo, tega ne more, zaradi tega, ker ta šola v Ljubljani nima potrebne opreme za vključitev nekoga, ki je na invalidskem vozičku. V tistem primeru se potem dotični niso odločili za prijavo, za to nismo mogli izpeljati postopka ugotavljanja diskriminacije.

Smo se pa teme lotili drugače, prav s tem sistemskim orodjem. Predstavil vam bom, kako smo začeli pregledovati stanje na celotnem nacionalnem področju, in rezultat tega procesa je posebno poročilo, ki je danes pred vami. S pomočjo tele, splet, torej projekcije.

Kako torej poteka način priprave tega posebnega poročila? Pregledali smo zakonodajna izhodišča in jih potem v posebnem poročilu tudi predstavimo. Bistveno je seveda vprašanje Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, pa tudi izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, zagotavljanje prostorske dostopnosti na splošno in izhodišča mednarodnih konvencij, ki jih je Slovenija seveda tudi sprejela in jih spoštuje.

Želeli smo ugotoviti torej, ali je ta primer iz Ljubljane posamičen, izjema ali pa je tega v Sloveniji več, zato smo se obrnili kar na vse srednje šole, na različne invalidske organizacije, na pristojno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter podobne državne službe, zanalizirali prejete odgovore in prepoznali izzive na področju dostopnosti srednjih šol. Namreč prostorska prilagoditev šol pomeni, da so vključujoče, torej da so dostopne vsem, in da so predvsem dostopne mladim v okolju ali dovolj v bližini kjer tudi sicer živijo.

Kaj smo ugotovili? Najprej, da pravzaprav nimamo transparentnih javnih svežih podatkov o tem kakšno je stanje, in da ima samo dobra četrtina srednjih šol v Sloveniji zagotovljene vse pogoje za vključitev gibalno oviranih ljudi v izobraževalni proces, in da obstajajo kar pomembne razlike med statističnimi regijami. Tako lahko potem povzamemo ključne ugotovitve in sicer, da je polno dostopnih 34 % šol, 17 % nedostopnih in 39 % delno dostopnih. Primorsko-notranjski statistični regiji ni polno dostopne srednje šole in najmanj polno dostopnih jih je še sicer v Obalno-kraški, Goriški ter Pomurski in Zasavski statistični regiji. Zavod Republike Slovenije za šolstvo sicer zatrjuje, da je vsaj ena šola, ki je arhitekturno prilagojena gibalno oviranim dijakom v vsaki statistični regiji.

Zdaj, zakaj je temu tako. Seveda gre za sovpadanje različnih faktorjev in med njimi je bilo največ navajeno, to smo seveda tudi spraševali šole in ostale akterje, da gre za pomanjkanje finančnih sredstev v povezavi seveda s starostjo stavbe, ki bi jo bilo potrebno preurediti, da pri tej preureditvi predstavlja oviro seveda neka logika spomeniškega varstva, ki jo je treba spoštovati. Ali pa, da se še niso srečali z dijakinjo in dijakom, ki bi bil gibalno oviran, kar sicer lahko prepoznamo kot problem začaranega kroga, namreč seveda se niso srečali, ker ne bi imel perspektive v takem okolju, in ravno takšne pojave želimo pri zagovorniku načela enakosti seveda spreminjati. Tisto, kar je bilo povedano tudi v teh procesih poizvedb je, da redno financiranje investicijskega vzdrževanja nekaterim pravzaprav ne omogoča izvedbe večjih posegov na objektih in opremi, ki bi znatno izboljšali to dostopnost. Torej ugotovili smo pa tudi paralelno, da v Sloveniji še nismo zares uporabili evropskih sredstev za takšen projekt. Po drugi strani pa smo v seveda pregledu zakona in v tem posebnem poročilu osvetlili še eno pomembno dejstvo. Torej pred 13. leti, 12. leti je bil sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je za te vrste objektov predvidel petnajstletni prilagoditveni rok. Mi smo zdaj tri leta pred iztekom tega roka, konec leta 2025, zdaj smo konec leta 2022, in zdi se nam pravzaprav skrajni čas, da osvetlimo to področje, in da ugotovimo stanje z namenom in željo, da kot družba ujamemo ta zakonski rok. Ker pa gre za pravzaprav kompleksen proces, najprej prepoznave potreb, potem pa tudi načrtovanja sredstev na nacionalni ravni, ne samo na lokalni in konkretnih institucij, šol, se nam zdi pomembno, da v letošnjem letu pravzaprav odpiramo to poglavje s posebnim poročilom. Namreč, če nam uspe do takrat seveda izpolniti v Sloveniji tovrstna ta cilj, ki je zastavljen pred 12. leti, bo še vedno potrebno razmisliti kaj narediti s primeri, kjer ta cilj ne bo dosežen in kakšne inšpekcijske pristojnosti bodo imele tiste službe, ki so seveda za to v državi pristojne, da bi nespoštovanje ZIMI v tem členu seveda tudi lahko obravnavali, po potrebi sankcionirali. Namreč kadar gre za institucije, ni dovolj zgolj opozarjanje in prigovarjanje, menim kot zagovornik načela enakosti, da morajo biti tukaj pravila jasna in dovolj natančna, da bi lahko to kot družba učinkovito dosegli.

Vsaka taka raziskava, ki se konča v posebnem poročilu, pa je zaključena pri zagovorniku z zelo konkretnimi priporočili, torej kako se tega problema lotiti. Bistvena so dovoljšna sistemska sredstva, ki seveda prihajajo iz proračuna oziroma iz iz morebitnih dodatnih evropskih virov s tem namenom in menimo, da mora tukaj odgovornost prevzeti Vlada. Konkretno pa Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport priporočamo, da zagotovi torej v posebnem poročilu, ki je bilo ob začetku poletja sprejeto, potem pa bomo verjetno slišali, da nekateri od teh procesov zdaj že tečejo, ker smo se o tem seveda z Ministrstvom za šolstvo že enkrat sestali in pogovarjali, torej, da se zagotovi eno celovito analizo stanja s strani ministrstva in da to postane javno dostopen bazen podatkov na voljo vsem javnosti, ki jih to zanima. To je pravzaprav ogledalo družbe, kakšna je situacija v srednjih šolah glede dostopnosti. Nadalje seveda to pomeni objavo te analize in s tem povezan proces informiranja srednjih šol, njihovih vodstev o pomenu doseganja tega cilja, zagotavljanja dostopnosti in njihovih obveznostih na tem področju pri varstvu pravic ljudi z invalidnostmi in seveda nudenja morebitne strokovne pomoči pri načrtovanju teh posegov v prostore, da bodo ti polno dostopni. Ministrstvu priporočamo tudi, da vključi v ta proces srednje šole na način, da jim naloži pripravo načrtov izboljšanja dostopnosti, v katerih se evidentirajo potrebe in razvrstijo glede na zahtevnost izvedbe prilagoditev ter opredelijo potrebna finančna sredstva in potreben čas ter jih pri tem podpira in da samo, torej Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravi investicijski načrt zato, da bo to tudi sistemsko podprto in da se bo tudi zgodilo, da ne bomo ostali pri zelo dobrih načrtih, ki pa ne bodo imeli perspektive finančnih sredstev, ki bi jih seveda lahko pospremila k realizaciji.

Na koncu seveda predlagamo, da v to organizirano na način dodatnega ločenega poziva financiranja, da to ne posega v druge procese sistemskega investiranja v objekte. Predlagamo premislek o tem s Službo Vlade za razvoj in kohezijsko politiko kako bi v to vključili evropska sredstva.

In pa v zvezi z seveda nadzorom tega izvajanja že pred letom 2025, pa tudi kasneje, predlagamo seveda spremembe gradbenega zakona tako, da bi nespoštovanje 38. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov bila pristojnost inšpekcije in nekega sistemskega nadzora odgovornih služb v tem primeru.

Ob zaključku predstavitve posebnega poročila in priporočil bi dodal še to, da smo posebno poročilo pred šestimi tedni predstavili javnosti in prvič povprašali, javno povprašali predstavnike Ministrstva za izobraževanje in okolje o napredku na tem področju, da je tudi ta razprava dostopna na spletu, da je bilo zanimivo sodelovanje tudi nevladnih organizacij, da je bila zanimiva razprava na dveh komisijah Državnega sveta o tej temi in da je proces teče na nek način naprej. Mi smo prejšnji teden ob svetovnem dnevu oziroma dnevu invalidov ob prazniku zdaj vključili eno širšo skupino, ker za nas so bile srednje šole začetek, zato, ker smo pravzaprav začeli iz zelo konkretnega življenjskega primera na tisoč 800 naslovov po Sloveniji, tukaj so vključene občine in pa predstojniki vseh javnih institucij, smo poslali opozorilo s priporočilom, da začnejo urejati te stvari, ker jih večinoma veže isti triletni rok. Prav tako imamo poizvedbe z Ministrstvom za infrastrukturo, kjer bi pa avtobusna dostopnost morala biti zagotovljena že leta 2020 in pravzaprav pripravljamo pregled stanja na tem področju. Toliko v smislu, da tema tudi pri nas raste iz področja izobraževanja in podskupine mladih v širšo seveda družbeno vprašanje na podoben način. Namreč, zakaj smo začeli pač pri šolah in pri mladih? To, kako se mladi s posameznimi oblikami invalidnosti vključujejo v šolski sistem, ni samo vprašanje priložnosti za njih in vključevanja v karierne možnosti in življenje, socializacijo, njihovo socialno mrežo, ampak je pravzaprav tudi izkušnja za vse ostale učenke in učence, ki lahko že v času šolanja, srednjega šolanja spoznajo sobivanje z ljudmi, ki imajo takšne ali drugačne invalidnosti, na koncu pa nenazadnje šolah učijo tudi ljudje, ki imajo kdaj občasno težavo z gibanjem ali prihajajo starši, ki imajo mogoče takšno življenjsko okoliščino in morajo biti.

Logika Zakona o izenačevanju možnosti invalidov je jasna, logika mednarodnih konvencij je jasna. Prostor moramo prilagoditi ljudem, ki imajo takšne osebne okoliščine. Hvala za vašo pozornost in veselim se dodatne razprave.