Dober dan in lepo pozdravljeni!

Pričenjam 1. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti!

Lepo pozdravljam članice in člane te komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo, ki boste uvodoma imeli tudi možnost, da podate stališča k tej točki dnevnega reda, ker pa je to naša prva seja v novem letu, pa mi dovolite, da vsem skupaj zaželim vse dobro v novem letu, članicam in članom komisije pa, da bomo skupaj dobro sodelovali tudi naprej, da bomo konstruktivni v razpravah in da bomo skupaj našli rešitve, ki bodo v dobro ljudi.

Sedaj pa obveščam vse, da nimam zadržanih, ki se ne bi mogli udeležiti seje, tudi nimamo nadomestnih članov, zato prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red in sicer, 1. in edina točka dnevnega reda Kršenje zakonskih pravic in z ustavo določene pravice do zdravstvenega varstva državljankam in državljanom brez osebnega zdravnika.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je torej določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA.

Kot sem že povedala, bomo danes obravnavali temo, ki je v tem trenutku, sploh kar zadeva zdravstvo, ena izmed top tem tudi v javnosti. Govorili bomo torej o tistih 130 tisoč ljudeh, ki nimajo zagotovljenega osebnega zdravnika, nekateri so brez njega ostali kar čez noč. Torej govorili bomo o kršenju zakonskih pravic in z Ustavo določene pravice do zdravstvenega varstva državljankam in državljanom brez osebnega zdravnika.

Na sejo sem vabila dr. Danijela Bešiča Loredana, ministra za zdravje. Vidim, da ga ni z nami, je pa z nami državna sekretarka, gospa Tjaša Vidic, ki bo tudi v nadaljevanju dobila besedo. Jaz bi si sicer želela, sicer vem, da je to po Poslovniku in sem vesela, da ste tukaj, ampak bi si vendarle želela, da v takšnih situacijah, ko vidimo, da vse zelo skrbi problem v zdravstvu, da bi vendarle se takšnih sej udeležil tudi minister. Potem imamo, potem sem vabila Petra Svetino, varuha človekovih pravic, ki ga lepo pozdravljam. Vabili sem, vabila sem ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospoda Luka Mesca. Vidim, da ni nikogar s strani Ministrstva za delo. Mogoče se nam v nadaljevanju pridružijo. Vabila sem prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Lepo pozdravljeni. Vabila sem gospoda Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana. Veste, da trenutno prav Zdravstveni dom Ljubljana ima največ težav glede osebnih zdravnikov, pa bi lahko tudi pojasnil nekatere stvari in povedal, se nam je opravičil. Vabila sem primarij asistenta dr. Aleksandra Stepanoviča, predsednika Združenja zdravnikov družinske medicine. Lepo pozdravljeni med nami. Vabila sem docentko dr. Tatjano Mlakar, generalno direktorico Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak mislim, da je zaenkrat še ni med nami, morda se nam pridruži v nadaljevanju, nismo dobili nobenega opravičila. Vabila sem mag. Egona Stoparja, direktorja Zdravstvenega doma Ajdovščina. Ga lepo pozdravljam. Vabila sem dr. Tino Bregant, nekdanjo državno sekretarko na Ministrstvu za zdravje. Naj povem, da se nam bo javila po video povezavi, preko video povezave. Vabila sem prof. dr. Marka Novaka iz Evropske pravne fakultete Nove univerze, ki ga tudi lepo pozdravljam. Vi boste lahko malo pojasnili iz pravnega vidika, kaj to pomeni za vseh teh 130 tisoč oseb, ki so brez osebnega zdravnika v tem trenutku. Vabili smo mlade zdravnike Slovenije, so se nam opravičili. Vabila sem dr. Dušo Hlade Zore, zastopnico pacientovih pravic, ki je tudi danes z nami in jo prav lepo pozdravljam. In vabili smo Skupnost socialnih zavodov Slovenije, zaenkrat še nismo dobili nobenega opravičila, morda se nam… A ste z nami, se opravičujem, najlepša hvala, da ste se odzvali našemu povabilu in vsekakor boste dobili besedo v nadaljevanju.

Od vabljenih so se torej opravičili gospod Zoran Jankovič, župan Mestne občine Ljubljana in pa Mladi zdravniki Slovenije.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli poslanska vprašanja, ki so bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, ter članki z dne 12. januar 2023, prav tako objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Po sklicu seje pa ste prejeli še predlog sklepov z dne 16. januar 2023, ki so objavljeni na e-klopi. In sedaj, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vabljeni na današnjo sejo.

Pričenjam z obravnavo te točke in najprej mi dovolite, da kot predlagateljica te točke dnevnega reda povem nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic te seje oziroma na kratko utemeljim zakaj se mi je zdelo pomembno, da danes to sejo skličemo.

Tukaj smo zato, da pogledamo, kje stojimo na področju zdravstva, zlasti kar zadeva področje družinske medicine in pomanjkanja osebnih zdravnikov.

Najprej naj rečem, da sem zelo zadovoljna, da ste se praktično vsi vabljeni na to sejo, današnje seje udeležili, da ste se odzvali temu povabilu. To je pomemben signal, ker kaže na to, da da imamo res visoko zavedanje o tem, kaj se dogaja v tem trenutku, tudi vsem tem 130 tisočim ljudem in da bomo skušali tukaj o tem spregovoriti vsak iz svojega zornega kota in upam, da našli tudi kakšno rešitev, ki ne bo samo kratkoročna, ampak tudi daljnoročna. Zato sem povabila sem tudi različne deležnike, ki boste znali to najbolje povedati, ker boste izhajali tudi iz prakse.

Zdaj, jaz moram povedati, da se zavedam, da je situacija v zdravstvu, če pogledamo na splošno, na splošno v tem trenutku izjemno zahtevna, nikakor pa niso vsi problemi od danes, absolutno niso in bi bilo krivično, če bi rekli, da so, da se je vse zgodilo čez noč. Ni se, nekatere stvari trajajo že izjemno dolgo. Tudi sama sem kot poslanka, dolgoletna, vrsto let recimo opozarjala na to, da imamo problem z družinskimi zdravniki, zlasti še v centrih, zlasti še v domovih za starejše občane, da je tukaj zelo velik manko. Opozarjala sem na to, da so predolge čakalne vrste. Ves čas smo opozarjali na korupcijo v zdravstvu. Skratka, tukaj so stvari, ki imajo že neko kilometrino. Zagotovo niso nastale čez noč. Ampak je pa res, da je v zadnjih dneh, v zadnjih dveh mesecih, če tako rečemo, v decembru, pa v januarju zadeva zares ekshalirala, še posebej kar zadeva področje družinske medicine in tega, torej, da je zdaj izjemno veliko število ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika. Zdaj za tiste, ki nimajo osebnega zdravnika bodo, saj to bo državna sekretarka v nadaljevanju verjetno več povedala, zaenkrat to rešujete nekako na ta način, da ste vzpostavili ambulante za neopredeljene bolnike. Jaz razumem, da neko rešitev je bilo potrebno najti hitro, ampak se moramo pa zavedati, da je to rešitev, za katero pa še ne vemo, kako uspešna bo v resnici. To je prvič. Drugič, za koliko časa naj bi takšne oblike reševanja stisk ljudi, ker zame so to tudi stiske ljudi, brez osebnega zdravnika trajala. Torej, kako daljnoročno mislite, da bo to trajalo, da bo šlo v to smer, da bo tukaj samo ambulanta za neopredeljene zdravnike. Jaz bi si želela, da so te torej rešitve pač bolj dolgoročne, da se ta situacija res reši za te ljudi in na način, ki izhajajo iz zakonov in Ustave. To bo verjetno dr. Novak kasneje lahko več povedal o tem. Zagotovo pa to ni rešitev, ki bi torej v celoti zadostila tako zakonskim kot ustavnim normam, saj iz njih jasno izhaja, da naj bi vsak, ki plačuje zdravstveno zavarovanje, torej obvezno zdravstveno zavarovanje, imel pravico do izbire osebnega zdravnika. In če pogledamo še bolj detajlno, 163. člen pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravi, da oseba bi morala imeti osebnega zdravnika, ki je najlažje dosegljiv praviloma v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, kar pa ekvivalentno velja potem tudi za osebne zobozdravnike. Enako bi morala oseba imeti možnost tudi menjave osebnega zdravnika. Zdaj smo pa že v situaciji, ko ne gre samo za to, da nekdo recimo želi zamenjati zdravnika, ker zaradi pač različnih razlogov mogoče ni zadovoljen z njim, mogoče se nista ujela, vrsto razlogov je lahko za to, ampak smo že v situaciji, ko nekateri osebnega zdravnika sploh nimajo in ga dejansko ne morejo dobiti, ne morejo ga dobiti. Dobijo ga lahko samo preko zdaj te rešitve neopredeljene ambulante za neopredeljene bolnike. Ampak ker pacient plačuje obvezno zdravstveno zavarovanje, bi pa seveda moral imeti zagotovljene vse pravice, ki izhajajo iz, mislim, da 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu. Tako da tukaj bi želela tudi dati nek poudarek temu, kar bi lahko in bi morala biti današnja razprava.

Zdaj, če ostanem še malo pri členih. In ker veste kakšen je naslov sklica seje te komisije, to je Komisija za, ne samo za peticije, ne samo za enake možnosti, ampak tudi za človekove pravice in 51. člen Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva. In sicer pod pogoji, ki jih določa zakon. Če pogledamo 4. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju lahko vidimo, da ta narekuje uresničevanje nalog na področju zdravstvenega varstva, določa strategijo, sprejema predpise, sprejema ukrepe, ki spodbujajo krepitev in varovanje zdravja, ampak danes pa je dejansko prav varovanje zdravja mnogih ljudi na veliki preizkušnji. Torej lahko tudi rečemo, da naj preizkušnji so tako zakonska določila, torej tudi ta 4. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kot seveda tudi 51. člen Ustave Republike Slovenije in obenem mora zagotavljati ta 4. člen takšno zakonodajno politiko, ki je v dobro uporabnikov zdravstvenega sistema in tudi v njihovo zaščito, torej v njihovo zaščito. Kaj to pomeni? To pomeni, da se nam je zgodilo nekaj, kar se nam v resnici ne bi smelo in če bi se verjetno v kakšni drugi državi bi se že dogajale kakšne pravne stvari, od tožb in tako naprej, ampak danes smo tukaj zato, da pač pogledamo na vse te vidike. To pa tudi pomeni, da je vsakokratna vladajoča politika zdaj tista, ki je pač na oblasti, odgovorna za zagotavljanje in za spoštovanje človekove pravice do zdravstvenega varstva, kar torej izhaja iz najvišjega pravnega akta v Republiki Sloveniji. To je Ustave. Še enkrat lahko rečem, da je ta člen zagotovo na preizkušnji, zato sem se tudi odločila, da skličem to sejo, da so mnogim ljudem kršene človekove pravice, zaradi pač nezagotovljenega osebnega zdravnika. Vemo, da je pri nas zdravstveno zavarovanje obvezno in pa prostovoljno. Vemo tudi, da so nekateri kar čez noč ostali brez osebnega zdravnika, brez kakršnihkoli predhodnih obvestil. To je zame nesprejemljivo, to moram povedati. Kot državljanka, jaz sem bila na tej točki zelo, pa ne zgrožena, ampak žalostna, da nismo sposobni niti toliko, da bi skomunicirali z ljudmi, po tej človeški plati govorim, skomunicirali z ljudmi, da žal se je zgodila situacija, saj verjetno jo, potem ljudje tudi lažje razumejo in potem je tudi stiska manjša, če vedo, da jim je nekdo prisluhnil in da jim je tudi povedal vnaprej, da se pač bodo zgodili neki premiki na tem področju. Še posebej pa je to zaskrbljujoče, ker vemo, da vsi ti ljudje plačujejo obvezno zdravstveno zavarovanje in po 80. členu Zakona o zdravstvenem zavarovanju ima zavarovana oseba torej pravico do izbire zdravnika in do zdravstvenega zavoda.

Pomanjkanje družinskih zdravnikov je v Sloveniji, kot sem že prej rekla, že dlje časa velik problem. Jaz sem recimo večkrat postavila kar nekaj poslanskih vprašanj na to temo, vendar je pa dejstvo, da je ta problem potem v zadnjem času, zlasti v dveh mesecih, še posebej ekshaliral. Moramo vedeti, da so mnogi družinski zdravniki preobremenjeni, to je dejstvo. Naj se zdaj govori kar hoče, v javnosti piše, vemo kaj vse se dogaja, ampak so preobremenjeni, ne vsi, ampak mnogi pa. Predvsem pa je bistveno, da si ne morejo vzeti več za pacienta toliko časa kot bi dejansko si želeli in bi si želel tudi tisti, ki pride k temu zdravniku na pogovor. Na drugi strani pa smo torej že v Ljubljani priča pa res prav žalostnim situacijam, ljudje na ulici in sredi noči čakajo v vrsti, da se sploh lahko opredelijo pri zdravniku, ki še sprejema paciente. Priča smo tudi odpovedi zdravnikom, vračanju koncesij družinske medicine ne samo v Ljubljani, da smo si na jasnem, ampak tudi drugod po Sloveniji. Če pogledamo malo številke, po oceni Evropske komisije bi morali v Sloveniji takoj zaposliti tisoč zdravnikov, da bi dosegli nekako povprečje Evropske unije. Po ocenah zdravniške stroke pa sta za takšno pomanjkanje osebnih zdravnikov pravzaprav glavna problema dva, vi boste verjetno še kakšnega našli, ker ste stroka in to bistveno bolje poznate še, še druga stroka. Glavna problema naj bi bila ta, da v zadnjih desetih letih nismo uspeli pridobiti novih mladih kadrov in da pač nujno potrebujemo izboljšave delovnih pogojev.

Zdaj, kaj pomenijo zdravi odnosi, bom rekla, v nekem službenem okolju, pa ne samo v zdravstvenem, tudi drugod, to je predpogoj za to, da lahko ustvariš neke dobre stvari. Skratka, kaj to pomeni in kaj pomenijo kvalitetni delovni pogoji, se je torej najbolje videlo prav na primeru zdravstvenega doma v Ljubljani. Jaz izhajam samo iz tega, kar smo prebrali v medijih in lahko vidimo, da so bile tukaj velike stiske tako tistih, ki so delali v tem zdravstvenem, v teh zdravstvenih domovih, kot tudi potem posledično pacientov oziroma državljanov, mnogi zdravniki odhajajo, naj bi odhajali, tako poročajo, zaradi slabih odnosov v tem kolektivu, zaradi nevzpostavljene…, kvalitetnega okolja. Je pa potrebno opozoriti še na to, da tudi zadnji razpisi specializacij, ki pa ste jih izvedli na Zdravniški zbornici Slovenije, boste verjetno potem lahko kaj več še povedali, ni prineslo nekega pomembnejšega napredka naprej v zvezi oziroma rešitev, če rečem, za to izjemno zahtevno situacijo v družinski medicini.

Razpisali ste, mislim, da, nazadnje, 53 prostih mest, vendar pa se je za prijavo odločilo zgolj 12 mladih diplomantov, kar je za moje pojme zelo zaskrbljujoč in resen podatek, ker pokaže kakšno je dejansko stanje sedaj, ampak to pokaže tudi kaj to pomeni za prihodnost, ne in tukaj bi mogoče od vseh vas, no, vem, da imate tudi že pripravljene stvari, kaj boste povedali, kar je logično, iz svojega področja, ampak, mogoče v razmislek, kako to rešiti, ta problem, tukaj, na, v tem smislu in kako doseči, da se bo več diplomantov odločalo za delo osebnega zdravnika.

Na področju družinske medicine, če imam jaz prave podatke, če ne, me boste popravili, zdaj primanjkuje že več kot 300 zdravnikov. Do danes je brez opredeljenega zdravnika toliko državljanov kot še nikoli do sedaj, 6,26 odstotkov vseh oseb, ki sicer plačujejo osebno zdravstveno zavarovanje, zaradi česar pa jim je kršena, na nek način, ustavna pravica do zdravstvenega varstva.

Še to, da rečem, konec lanskega leta je bilo brez izbranega zdravnika, konec lanskega leta, ne zdaj, ampak konec lanskega leta je bilo brez izbranega zdravnika skoraj sto tisoč ljudi, če pogledamo leto prej je bilo brez izbranega zdravnika 70 tisoč ljudi, danes smo torej v situaciji, ko je brez izbranega zdravnika že 130 tisoč oseb. Največ oseb je brez osebnega zdravnika v Ljubljani, potem v, na Ravnah na Koroškem, če so to pravilni podatki še, in pa v Mariboru in trenutno, glede na veljavno ureditev, je le še 11 odstotkov družinskih zdravnikov dolžno sprejemati nove paciente.

Torej, če za konec rečem naslednje, nesprejemljivo je, da si osebe, ki plačujejo zdravstveno zavarovanje, ne morejo izbrati svojega zdravnika, še toliko bolj zaskrbljujoče je pa, če te osebe čez noč ostanejo brez njega in, skratka, gre za kar zahtevno stanje, ki zahteva tudi takojšnje rešitve.

Že prej sem uvodoma omenila, da je problem pomanjkanja družinskih zdravnikov tudi na področju domov za starejše občane. Jaz sem, bodisi kot predsednica Odbora za delo v prejšnjih dveh letih, pa sedaj kot predsednica komisije, pa tudi že prej, obiskala kar nekaj domov za starejše občane in drugih oblik institucionalnega varstva in moram reči, da so ves čas nekako opozarjali na to, da je to problem, ampak tako kot pa sedaj je to resen problem, pa ni bil še nikoli. Skratka, to ni nek nov problem ali pa izziv za vse nas, ampak že nekaj časa traja, je pa dejstvo, da pomanjkanje družinskih zdravnikov v DSO-jih že ogroža, vsaj tako pravijo, kakovost zdravniške oskrbe in s tem tudi zdravje stanovalcev. In če se ne motim, je Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki jih sicer, ki so z nami, ja, se opravičujem, bodo potem povedali, vi ste tudi že pred časom opozorili na to in tudi pozvali Ministrstvo za zdravje, pa tudi ZZZS, da nemudoma pristopijo k reševanju problematike glede na, glede na pač nezadostno oskrbo starejših, ampak verjetno bomo mogli v nadaljevanju še kakšno sejo specifično na to temo narediti, pa bomo tam več rekli o tej točki.

Skratka, ljudje so v hudih stiskah, ostanejo brez receptov, brez bolniške, brez zdravil, če nimajo osebnega zdravnika. Naj na koncu povem, da smo sem predlagala še dva sklepa, ki ste ju dobili in sicer, »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se je seznanila z zadnjimi informacijami v zvezi z razmerami na področju družinske medicine, zlasti glede izrazitega pomanjkanja osebnih zdravnikov« ter, »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Ministrstvo za zdravje, da nemudoma pripravi učinkovite kratkoročne in dolgoročne ukrepe, s katerimi bo preprečilo kršitev ustavne pravice do zdravstvenega varstva.«

Toliko torej uvodoma z moje strani, ker sem pač predlagateljica te točke dnevnega reda in se mi zdi prav, da sem vpeljala v to razpravo, kako sama vidim situacijo in zakaj je ta seja bila sklicana, sedaj pa bodo besedo dobili vabljeni na današnjo sejo.

Še enkrat, sem res vesela, da ste se odzvali povabilu in najprej bom dala besedo državni sekretarki na Ministrstvu za zdravje, gospe Tjaši Vidic.

Izvolite, pa tudi, če lahko malo osvetlite kakšen odgovor na ta moja zastavljena vprašanja, ki sem jih imela sedaj.

Izvolite, najlepša hvala.

Hvala lepa za besedo.

Torej, problematika, ki ste jo izpostavili in ki je seveda današnja tema, je problematika, ki, se vsi strinjamo, da se vlečejo dolga leta in opozorila so bila dana, tako na ravni politike, kot seveda tudi na ravni izvajalcev in ostalih akterjev v zdravstvu. Moja naloga danes tukaj ni soditi kaj je bilo narejeno v zadnjih desetih, petnajstih letih, ampak kaj lahko od situacije v kateri smo, od te točke naprej naredimo.

Ja, mislim, ker bom odgovarjala tudi na vaše, pa tako, da imava pozornost. Izpostavila…

Izvolite, gospa državna sekretarka.

Prosim?

Izvolite.

Ja, ja, saj to, mislim, da ne bi pol ponavljala, hvala.

Torej, kot rečeno, ta, ta problematika se vleče in seveda je to podedovana zgodba tako Ministrstva za zdravje kot seveda tudi te Vlade. Bom najprej toliko, da ne bomo govorili o, o tem kaj beremo v medijih in kakšne imajo odzive raznorazne interesne skupine, bi najprej morda operirali s podatki in v medklic, preden te podatke na hitro predstavim, naj povem, da bo s strani Ministrstva za zdravje predvidoma še v tem tednu predstavljena analiza stanja zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji na datiran januar 2023, verjetno boste vsi prejeli pač vabilo, točen podatek bodo posredovali.

Pred seboj imam graf za obdobje 2010 do 2022, število oseb brez izbranega osebnega zdravnika. Preden bom par podatkov iz tega grafa povedala in bodo potem tudi predstavljeni in seveda javno dostopni, naj povem najprej eno stvar glede opredelitve tega, kdo pravzaprav so neopredeljeni pacienti. Ali pod neopredeljene paciente smatramo vse tiste, ki ne morejo do osebnega zdravnika, zato, ker osebnih zdravnikov primanjkuje ali pod neopredeljene paciente lahko smatramo različne kategorije ljudi? Namreč, pa bom najprej svojo lastno izkušnjo povedala. Meni so tudi, konec julija lanskega leta, sem tudi ostala brez osebne zdravnice in je še danes nimam, pa ne zato, ker v Zdravstvenem domu Koper ne bi opredeljevali, ampak zato, ker preprosto nimam časa se iti vpisati. Mojemu partnerju je uspelo, meni ne. Se pravi, jaz, če si vzamem en dan dopusta, grem v zdravstveni dom in se tam opredelim.

Tako da, da razmejimo težave, govorim zdaj najprej o tistih zdravstvenih domovih, se pravi, o področjih kjer zdravnikov družinske medicine ne primanjkuje. Ampak v tem trenutku sem jaz ena od številk neopredeljenih pacientov v Sloveniji, čeprav v resnici statistično bi lahko bila opredeljena, in trenutno na ministrstvu seveda skušamo izvesti analizo, ampak potrebno se je zavedati, da s temi podatki razpolaga Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in te podatke je potrebno analizirati in v resnici pridobiti ustrezne podatke, ker te po območnih enotah ZZZS lahko zelo jasno in natančno podajo. Drugi, bom rekla, druga kategorija državljanov po naših ocenah, tu pa ne govorim o podatkih, ki jih lahko, bom rekla, da imamo točne in merljive, ker do njih še nismo prišli, ampak ocenjujemo, da je približno 20 do 30 tisoč, če ne več ljudi v naši državi, ki se preprosto ne opredelijo, ne želijo, nimajo izbranega osebnega zdravnika, ga v osnovi ne želijo ali pa preprosto nimajo potrebe, da bi se opredelili. In potem imamo kategorijo tujih državljanov, ki so brez izbranega osebnega zdravnika, in potem imamo kategorijo, predvidevam, kateri je ta seja danes namenjena Govorimo o ljudeh, ki izbranega zdravnika želijo in ga zaradi razmer, ki ste jih vi povzela, ne morejo v tem trenutku pridobiti.

Največji delež je problem v občini Ljubljana, pa se v to podrobneje ne bi spuščala, bi pa vseeno želela poudariti, da primarna raven je v rokah občin. Odgovornost politike je, da postavi ustrezna pravila in naša naloga, naloga te Vlade in Ministrstva za zdravje je, da se na tem področju ustvarijo ustrezni pogoji, ki ne bodo več prepuščali, dajmo reči, tako pomembne teme, o kateri mi danes razpravljamo in imajo, in ima danes težavo 99 tisoč in 12 ljudi na datum 31. 12., če štejemo samo državljane oziroma 131 tisoč 940 ljudi, če štejemo tudi tuje državljane brez izbranega osebnega zdravnika. Torej to so problemi, ki jih je potrebno izpostaviti in seveda na njih pripraviti rešitve. Predvidevam, da to, bom rekla, ta problematika nobenemu danes, ki smo tukaj, ni tuja.

Zdaj bom samo še na kratko povedala par podatkov. In sicer, povprečje ljudi v Sloveniji brez izbranega osebnega zdravnika je vedno nekje okoli 90 tisoč. Smo imeli recimo primer leta 2016, ko je bilo 124 tisoč 855 ljudi brez izbranega osebnega zdravnika, od tega jih je bilo 110 tisoč 605 slovenskih državljanov in 14 tisoč 250 je bilo tujih državljanov brez izbranega osebnega zdravnika. Zagotovo pa je skok, ki ste ga vi omenila v zadnjih dveh, treh mesecih tako zelo pomemben, da absolutno je potrebno o tem razpravljati, ampak neodvisno od tega skoka mi razpravo o problematiki družinske medicine in primarne ravni pravzaprav peljemo že od prvega dne, vključno z ukrepi, ki so bili sprejeti v prvem interventnem zakonu 14. julija in v drugem, izhodnem covid zakonu, ki je, kot ste omenila, uzakonil ukrep ambulant za neopredeljene paciente. Seveda se vsi zavedamo, da potrebujemo kratkoročne ukrepe in srednjeročne in dolgoročne ukrepe. Ambulante za neopredeljene so se začele vzpostavljati s 1. 1. 2023. Danes smo niti ne vem več, 17. januarja, meriti učinkovitost ukrepa v roku 17. dni, če upoštevam še praznike, se pravi, dva tedna, je vendarle premajhen rok. Lahko vam pa povem, da zdravstveni domovi ambulante želijo vzpostaviti in jih tudi vzpostavlja, recimo, Zdravstveni dom Metlika je to že izvedel, nekateri so v izvajanju, nekateri pa pravzaprav jih ne vpeljujejo zato, ker ne dosegajo pogoja, namreč imajo še vedno osebne zdravnike, ki niso dosegli količnika, torej še opredeljujejo paciente. Ker narediti ukrep, da lahko imaš ambulante pač za neopredeljene, da imaš pač ambulante za neopredeljene in imaš noter še vedno zdravnike, ki bi lahko opredelili, bi bil kot ukrep sam nesmiseln, zlasti z vidika tega, da je pač plačilo za delo v ambulanti za neopredeljene višje kot osnovno plačilo.

Vaša bojazen, ki je bila izpostavljena, je, da je to ukrep, ki naj bi bil sistemske narave. Ukrepe, ki so v interventni zakonodaji, pa verjamem, da glede na količino interventne zakonodaje v zadnjih dveh letih, na razmere, ki smo jih imeli, vsi razumemo, da takšni ukrepi ne morejo biti sistemske narave. Sistemske rešitve smo napovedali za konec tega leta oziroma tekom tega leta in potem naprej ukrep ambulant za neopredeljene, kakor smo tudi že ob raznih izvajanjih, ko smo se z zakon pogovarjali, rekli, da ni interes, ker to ni sistemska rešitev za naše državljane, ampak je kratko do niti ne bom rekla srednjeročno-kratkoročna rešitev in bo pri tem tudi ostala. V kolikor bi se kot ukrep izkazala, da je za določeno prehodno obdobje primerna, zagotovo ne bo več imenovana ambulanta za neopredeljene, ampak bo kot sistemski ukrep, recimo kot neka vstopna točka do trenutka, ko prideš do izbranega osebnega zdravnika.

Podrobneje se v same ukrepe, glede na to, da smo jih že večkrat predstavljali in jih tudi sami poznate, ne bi želela spuščati, ker bi raje pustila besedo razpravi, da morda slišimo tudi ostale. Bi pa vseeno povedala par podatkov. In sicer, mi imamo trenutno v Sloveniji stanje, da imamo 952 timov družinske medicine, povprečno imamo 2 tisoč 343 glavarinskih količnikov na tim. Meja, kot je znano, je 1895, zaenkrat je meja še takšna, to mejo potrdil razširjeni strokovni kolegij, v kolikor je bila, bom rekla, smo bili pozvani, da povemo tudi, kaj na tem področju počnemo. Seveda se pogovarjamo tudi o tem, to ni, ampak nam je bilo rečeno, dvignite glavarinske količnike in to je to. Seveda to ni to, ne. Glavarinske količnike mora potrditi razširjeni strokovni kolegij in po naših informacijah se zdravniki družinske medicine ne upirajo dvigu glavarinskih količnikov, ampak so določeni pogoji, ki jih je potrebno pred tem urediti. Eno je razbremenitev administrativna torej zdravnikov. Z nekaterimi ukrepi iz interventne zakonodaje smo na to področje že posegli in seveda bomo tudi nadaljevali aktivnosti in ukrepe in rešitve v tej smeri. Drugo je pa seveda plačilo po storitvah. To je pa seveda razprava bistveno širša in presega samo vprašanje družinske medicine, ampak govorimo o sistemski reformi našega zdravstvenega sistema. Ker pravzaprav vsi leta že opozarjajo, opozarjate, da imamo težavo s tem, da v bistvu ne merimo storilnosti zdravnikov, da način plačevanja s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje ni ustrezen. In to pa niso rešitve, ki jih preprosto uzakoniš čez noč, ker jih je, ker je zanje potrebna širša javna razprava. V kolikor bi to naredili, bi seveda dobili kritiko, da smo do te javne razprave nismo opravili, čeprav gre za spremembo, o kateri, s katero bi želeli doseči obdobje 20 do 30 let od danes naprej. Morda samo še tako, da povem, 145 od teh 952 timov družinske medicine ne dosega količnika 1895, 48 timov dosega glavarinski količnik, ki je nižji od tisoč, 42 timov dosega količnik od tisoč do tisoč 500 in 58 jih sodi v pač med tisoč 500 in tisoč 895. Zgolj predpisati in ukazati naj oni pravzaprav opredelijo te paciente, pa bi to lahko naredili, lahko bi rekli, to je ukrep, ki ga vi preprosto uzakonite, imate večino, uzakonite ga in čez noč ga imate, ja in potem bomo spet dobili očitek, še toliko pa toliko več družinskih zdravnikov je iz sistema odšlo in bomo imeli Ljubljano še na marsikateri drugi točki Slovenije. Tako da ukrepe na tako, bom rekla, tako pomembnem področju, kot je primarna raven, vpeljevati čez noč, ministrstvo in tudi Vlada ni vzela v obzir, zato, ker ne želimo takšnih prizorov, ki ste jih tudi vi omenjala, ki so bili srce parajoči, da ljudje stojijo pred vrati. Sicer jaz verjamem, da bi, predvidevam, glede na to, da smo tudi pravilnik o tem koliko ur na dan morajo biti dosegljivi v zdravstvenem domu že samo po telefonu, verjamem, da če bi se samo tega pravilnika držali v zdravstvenem domu ne bi bilo potrebno ob 5. zjutraj ljudem, da čakajo.

Morda samo za medklic, da se po 30 letih pogovarjamo o tem, da zdravstvena pismenost državljanov je na izjemno nizki ravni, da ljudje še vedno pravzaprav ne razumejo kaj je primarna raven, kaj je osebni zdravnik, kaj je pravzaprav, kdo je pravzaprav sploh odgovoren za primarno raven in da vsi in cel čas izključno s prstom kažejo na ministra za zdravje, leve, desne, srednje, ni važno kakšne opcije in da pozabljamo na vse ostale ključne akterje v našem zdravstvenem sistemu, torej Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniško zbornico, občine, če govorimo o primarni ravni, ja, to širšo družbeno razpravo moramo narediti in vsi med seboj se pogovoriti, kaj lahko vsak na svojem področju naredi. Mimogrede pri zdravnikih, ki bi lahko, ki želijo pravzaprav priti v naš sistem iz tujine, ni, da samo postopki na ministrstvu trajajo. So me opozorili, da po osem, devet mesecev čakajo na določena dovoljenja s strani upravnih enot. Tako da je več, bom rekla, več nivojska težava, ki jo bo potrebno odpravljati in čistiti, kot bi pač luščili čebulo.

Glede na to, da omenjate bom samo še par stvari, področje koncesij, seveda je področje koncesij velika problematika našega sistema. Mogoče še najbolj ravno zaradi tega, ker na primarni ravni koncesije podeljujejo občine in tega pregleda ministrstvo v celoti nima, ima ga ZZZS in tu nimamo usklajenih podatkov. Tako da področje koncesij je še ena od tistih alinej, ki seveda na področju družinske medicine so in bodo potrebne resne prevetritve in širše javne razprave, kako na tem področju naprej.

Ste pa omenila še eno stvar, da imamo to težavo samo v Sloveniji, to ne drži. Področje primarne ravni se je zlasti po dveletnem covid obdobju izkazalo na ravni celotne Evropske unije kot velika težava in nismo edini zdravstveni sistem, ki ima problem z dostopnostjo do osebnih zdravnikov. Tisti sistemi, ki imajo primerljiv sistem, kot je naš, se tudi danes soočajo z enakimi težavami in je bilo to izpostavljeno tudi na WHO in OECD na srečanju, na katerem se je udeležil tudi minister in so razpravljali tudi o tem, da je pravzaprav področje primarne ravni eno od področij, s katerim se Evropska unija mora še bolj resno ukvarjati. Naj dodam recimo še eno od težav zaradi raznih seveda ukrepov, ki so bili vpeljani zaradi obdobja v katerem smo se znašli na ravni celotne Evropske unije, recimo samo problematika raka, nam se napoveduje na ravni Evropske unije, da naj bi približno 25 do 30 % manj odkritega raka bilo ravno, zaradi pač stanja v katerem smo bili dve leti zaradi covida, govorim to na ravni Evropske unije, da ne bo, seveda sodimo tudi mi. Podobnih težav bo izkazanih še več, tako da ni samo problematika družinske medicine tista, ki bi nas morala zanimati, ampak tudi to, da se bodo problemi, ki so se pojavljali in se bodo pač izkazali tudi kot težava že čez nekaj let. Na ministrstvu se ukvarjamo tako z aktualno problematiko kot z akutnimi zatečenimi stanji težav in seveda tudi s tem, kar se napoveduje, da bodo težave v prihodnosti. Smatramo pa, da z ukrepom ambulant za neopredeljene, ki zagotovo ni vrhunski in ukrep, ki bi si ga želeli, da bi ostal sistemski, lahko pa, vendarle rečemo, da je bil narejen velik korak in pač velik korak v smeri tega, da se lahko zmanjšuje očitke o ustavnih kršitvah na tem področju. Obžalujemo seveda tudi pač podatek, da se je samo 12 diplomantov odzvalo na razpis za to specializacijo. Poleg ukrepa, ki je že bil v enem od interventnih zakonov, mislim da, je bil PKP-5 ali PKP-10, se ne spomnim, ko je bilo 20 % povišano. Mi smo zdaj dali tisoč, kar se ugotavlja, da v bistvu, tisoč bruto na mesec in še vedno je izbor, bom rekla, zelo majhen glede na pričakovanja obeh ukrepov, saj sta iste narave, s tem, da je ta recimo znesek samo malo višji, kar pomeni, da ni problem v denarju, ampak je problem v sistemu in v odnosih, ki so vzpostavljeni tudi med različnimi specialnostmi s strani, bom rekla, zdravstvene stroke, kjer se nekako družinskega zdravnika, dajmo reči, on ni tako pomemben kot recimo kirurg ali pa nekdo drug. Tudi s tem vprašanjem se že od julija naprej ukvarjamo, kako pravzaprav dvigniti ugled poklica, ampak to spet ni ukrep, ki ga lahko vpelješ čez noč, zato, da bodo izbirali družinsko medicino. Poleg tega je pa bilo izpostavljeno, izpostavila je recimo tudi poslanka, se spomnim, gospe Dimic, ki je rekla, glejte, mehki ukrepi, to kar je bilo s strani poslancev in opozicije in koalicije večkrat izpostavljeno. Ne gre samo za zakonske sistemske ukrepe, ki neposredno ciljajo na zdravstveni sistem, ampak gre za širšo družbeno razpravo. Ali bomo mi za zdravnike poskrbeli tudi za njihove družine? Jih želimo imeti v, oprostite, mi, če kdo iz Zgornje Kungote, recimo mi Primorci rečemo, to je za nas res na drugem koncu. Vsi ukrepi, tudi oni mehki, se pravi, kako pripeljati zdravnika v neko okolje, ki morda ni center države, ker je tu bolj in da tam ostane. Torej, vsa ta vprašanja so na mizi in o teh vprašanjih bo potrebna in že teče in še bistveno bolj bo potrebna širša družbena razprava. Tako da, z moje strani toliko.

Hvala za besedo.

Najlepša hvala tudi vam za to uvodno razpravo. Preden dam besedo naprej varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini, naj samo povem, glede na to, da ste me malo izzvali, če tako rečem. Jaz se absolutno zavedam, da je problematika v zdravstvu širša od tega, kar mi danes govorimo, ampak pač točka dnevnega reda je jasna, torej, govorimo predvsem o tem, kaj se dogaja na področju družinske medicine in ob tem, kakšne so stiske ljudi, ko ostanejo brez osebnega zdravnika in o tem, kaj lahko to pomeni tudi s pravnega vidika.

Omenili ste, da sem rekla, da v drugih državah se tudi podobne stvari dogajajo. Absolutno verjamem, da se, ampak jaz nisem mislila v tem smislu, ampak v tem smislu, da če bi se kje, če se bi kje drugje zgodilo točno to, o čemer mi danes razpravljamo, torej o 130 tisoč ljudeh brez osebnega zdravnika, bi lahko tudi sledile kakšne odškodninske tožbe. O tem sem jaz govorila, ne pa o, bog ne daj, da bi, ampak govorim o tem, sem jaz govorila, da poznamo države, ki imajo to dosti bolj že in bi hitro lahko prišlo do tega, samo v tem smislu, zato da bo jasno kaj sem želela povedati.

Sedaj pa dajem besedo gospodu Petru Svetini, potem pa bo besedo dala gospe prof. dr. Bojani Beović, predsednici Zdravniške zbornice Slovenije.

Zdaj pa je želela gospa Tamara Vonta postopkovno, izvolite.

Hvala lepa.

Saj samo ne za slabo vzeti, ampak tule je kar precejšnje število gostov in si zelo želimo, da bi slišali njihova mnenja, in to, da ne bi morda res ta razprava izpadla kot nekakšen duel med vami, predsednica, pa gospo državno sekretarko, jaz mislim, da je pošteno, da date gostom najprej besedo, glede na to, da ste si že na začetku vzeli kar veliko besede. Pa tudi mi bi radi kaj razpravljali, tako da lepo prosim, če gostje lahko spregovorijo.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam. Vem, da ste želeli dobronamerni biti, tako sem to razumela. Lahko vam povem in vas potolažim, da absolutno bodo gostje dobili besedo, to je tudi moj namen, da od njih predvsem izvemo, kaj menijo o tem, kar se dogaja trenutno v zdravstvu. Lahko pa povem, da glede na to, da sem jaz predlagatelj te točke dnevnega reda, seveda lahko vmes tudi pokomentiram, sploh če sem bila izzvana s strani državne sekretarke.

Izvolite, gospod Peter Svetina, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovana predsednica. spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje, dober večer tudi v mojem imenu.

Moram reči, da nad dogajanjem glede izbire družinskih zdravnikov, še posebej nad dogajanjem v Zdravstvenem domu Ljubljana pred desetimi dnevi sem resnično pretresen. Ne zgolj zato, ker sem se vsak dan mimo vozil v službo, ampak ker se to pač ne more, ne sme dogajati. Težko namreč razumem, da v dobi digitalizacije, ko smo med drugim dobili kar nekaj pobud v zadnjih dveh letih, da ljudje ne morejo dostopati do Zdravstvenega doma Ljubljana brez, da bi pred tem se prijavljali preko portalov, takšnih in drugačnih, nenazadnje že v laboratorij. Da pa morajo ljudje potem fizično stati v vrsti in čakati, da lahko pri si izberejo zdravnika, jaz sem prepričan, da je vpisovanje pacientov, da bi lahko potekalo na človeku bolj prijazen in dostojanstven način. Zavedam se, da pomanjkanje družinskih zdravnikov ni problematika, ki bi zadevala le Zdravstveni dom Ljubljana, pa vendar se zdi, da je v Ljubljani stanje najbolj pereče in zaskrbljujoče. Iz vsebine pobud, ki smo jih dobivali pri varuhu, namreč izhaja, da je do pomanjkanja družinskih zdravnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana in te problematike prihajalo že veliko prej. V letu

2020 smo na primer, smo se pri varuhu obrnili na ministra za zdravje in izrazili pričakovanje, da se čim prej poišče začasne in premostitvene rešitve, ker pacienti ne morejo čakati več let, da bo število zdravnikov družinske medicine skladno s potrebami. Žal do danes napredka ni bilo, še več, razmere se poslabšujejo, odgovornost se iz mandata v mandat vlad prelaga kljub našim neprestanim opozorilom o kršenju pravic ljudi. Pravica do zdravstvenega varstva je namreč temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije. To ni nekaj nadstandardnega, ampak najbolj osnovna pravica, ki izhaja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Večkrat povem, da je država odgovorna za učinkovito izvajanje zdravstvene dejavnosti. Poskrbeti mora torej za vzpostavitev in ustrezno delovanje sistema zdravstvene službe, ki je sposobna prebivalkam in prebivalcem nuditi potrebne zdravstvene storitve, to se pravi, da mora vzpostaviti učinkovito mrežo na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Opredeliti mora, kaj se izvaja kot javna služba na področju zdravstva, urediti položaj zdravstvenih inštitucij ter zdravstvenih delavk in delavcev, ki opravljajo dejavnost, z ustreznimi ukrepi mora torej zagotoviti, da bodo posamezniki in posameznice deležni potrebnih preventivnih in kurativnih zdravstvenih ukrepov, vse z namenom, da se zagotovi najvišja možna stopnja zdravja. Žal je nakopičenih težav toliko na področju zdravstva, ki so dejansko rak rana naše družbe, veliko. Nenazadnje smo o tem poročali tudi v letnem poročilu za leto 2021, ki ste ga oktobra v Državnem zboru tudi obravnavali, in takrat sem izrazil tudi na plenarki svojo žalost, da Odbor za zdravje, ki smo mu namenili kar nekaj priporočil, ni bil sklican, da bi obravnaval to naše letno poročilo. Je pa res mnogo v zdravstvenih ustanovah tudi srčnih, solidarnih ljudi, ki imajo vero in zaupanje za spremembe na bolje, kljub vsemu, kar se dogaja v zdravstvu, še niso obupali in ne odstopajo od temeljnih pravil medicine, etike in medsebojne solidarnosti. Naj nam bodo oni svetel zgled za reforme, ki so nujne. Dostopnost do zdravnika in kakovostno zdravje sta ključna elementa zdravstvenega varstva, zato smo pri varuhu v skladu s svojimi pristojnostmi ob zadnji eskalaciji v Ljubljani ponovno ukrepali - ponovno zato, ker na tem področju že neuspešno to aktivno počnemo že od leta 2011, kar lahko vidite in preberete v naših letnih poročilih in tudi priporočilih, ki ste jih nenazadnje v Državnem zboru sprejeli. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Zakona o Varuhu človekovih pravic, smo odprli širše vprašanje, v okviru katerega podrobneje naslavljamo problematiko pomanjkanja specialistov družinske medicine v Zdravstvenem domu Ljubljana. Menimo namreč, da je posameznikom, ki si ne morejo izbrati osebnega zdravnika, kršena pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave Republike Slovenije, natančneje kršitev pacientove pravice do proste izbire zdravnika, 9. člena Zakona o pacientovih pravicah in posledično tudi kršitev pacientove pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, na kar pa ne opozarjam le v svojem mandatu, ampak so opozarjali že moji predhodniki, kot sem rekel, najmanj od leta 2011 dalje. V tem okviru smo od vodstva Zdravstvenega zavoda Ljubljana zahtevali, da nam v osmih dneh pojasnijo, kaj so naredili v letih 2020, 2021 in 2022, da bi nadomestili izpad zdravnikov družinske medicine, ter kaj na tem področju še nameravajo storiti v prihodnje in ali ocenjujejo, da bi lahko vpisovanje pacientov na nediskriminatoren način, upoštevajoč različne veščine pacientov na področju informatike, potekalo tudi drugače kot s čakanjem pred zdravstvenim domom. Podobna pojasnila smo zahtevali tudi od Mestne občine Ljubljana, ki je ustanovitelj Zdravstvenega doma Ljubljana. Zaenkrat pojasnil še nismo prejeli.

Cenjene poslanke in poslanci, naj ob vsem tem povem še, da pravica do zdravstvenega zdravja, pravica do zdravja obsega več kot le pravico do zdravstvenega varstva, prav tako pa zdravje ne zahteva le fizičnega vidika posameznika, ampak tudi njegov psihosocialni vidik, zato je dobro imeti pred očmi tudi v luči aktualne situacije, da skrb za lastno zdravje ne zadeva le posameznika, ampak njegovo ravnanje zadeva in vpliva na zdravje večine. Tudi zato s tega mesta ponovno apeliram na vse odgovorne, da nehate prelagati odgovornost drug na drugega, ampak začnete tvorno sodelovati v korist bolnikov in bolnikov, bolnic in bolnikov. Trenutno stanje je namreč še en primer velikega in sistematičnega kršenja pravic prebivalk in prebivalcev, ki je nedopusten, zato kot varuh pričakujem odgovor na učinkovito rešitev v korist bolnic in bolnikov. Ko bomo pri varuhu zaključili z obravnavo problematike pomanjkanja specialistov družinske medicine v Zdravstvenem domu Ljubljana, vam jo bomo seveda tudi predstavili, poleg tega pa lahko ob tej priložnosti že napovem, da smo začeli, že začeli z analizo dostopnosti do zdravstvenih storitev v vseh slovenskih zdravstvenih domovih, tudi o tem bomo izdali posebno poročilo, ki ga bomo v obravnavo posredovali tudi Državnemu zboru.

Hvala lepa.