Spoštovane članice, spoštovani člani, vsi vabljeni gostje, tukaj prisotni in tisti na daljavo ter seveda vsi ostali, ki spremljate današnjo sejo, prav lepo pozdravljeni, pričenjam 3. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: gospod Felice Žiža. Kot nadomestni člani pa imamo tukaj gospo Andrejo Živic, ki nadomešča Mirjam Bon Klanjšček.

Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu ne bi prebirala, saj je razviden iz samega sklica seje, naj povem le, da se današnje seje prek video povezave ponovno udeležujejo člani Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, saj smo se lahko na prejšnji seji prepričali, da njihova udeležba in sodelovanje pomenita velik doprinos k razumevanju položaja in izzivov, s katerimi se srečuje slovenska skupnost po svetu. Prek video povezave so tako danes z nami gospa Marijana Poznič, predstavnica Slovencev, živečih v Argentini, gospod Marjan Kolarič, predstavnik Slovencev, živečih v Kanadi, gospod Boris Alves, ki v imenu člana sveta, gospoda Vidrika zastopa Slovence, živeče v Braziliji, z nami je tudi gospa Tina Bernik iz STA.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - OHRANJANJE IN KREPITEV SLOVENSKEGA JEZIKA MED SLOVENCI V ZAMEJSTVU IN PO SVETU.

S sklicem seje 4. 1. 2023 ste prejeli gradivo, ki so ga pripravili na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, dan kasneje pa še gradivo s strani Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar se seveda obema iskreno zahvaljujem.

K besedi bi sedaj vabila najprej državno sekretarko na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospo Vesno Humar, da nam na kratko predstavi gradivo, ki smo ga prejeli, oziroma poda informacijo o ohranjanju in krepitvi uporabe slovenskega jezika med Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Izvolite, gospa državna sekretarka, beseda je vaša.

Hvala, predsednica.

Lep pozdrav, poslanke in poslanci, lep pozdrav vabljenim gostom!

To je sicer tema, pri kateri bo prav gotovo več odgovorov na vaša vprašanja prišlo iz strani kolegov iz Ministrstva za izobraževanje, ki izvajajo večino dejavnosti na področju poučevanja slovenskega jezika med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Kot ste verjetno zaznali že iz obeh opomnikov, ki ste jih prejeli, gre za precej kompleksno temo in za precej kompleksen sistem. Učenje slovenskega jezika se izvaja na več ravneh, na več načinov, ne samo, da so razlike med tem, kako slovenščino poučujemo osebe slovenskega rodu v naših sosednjih državah, torej v avtohtonih narodnostnih skupnostih, in kako poučujemo slovenski jezik v naših izseljenskih skupnostih, torej po svetu, ampak so tudi razlike med posamičnimi regijami po svetu in med posamičnimi državami, tako da so pravzaprav skladno s tem, kakšne so potrebe v različnih regijah, tudi dejavnosti, ki jih izvaja Republika Slovenija v tem smislu večplastne. Kar se tiče Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, izvajamo v bistvu večinoma podporne dejavnosti in tu skušamo svoje dejavnosti nadgrajevati in krepiti skozi leta. Tudi letos smo recimo povečali sredstva za štipendijo za udeležbo na poletnih šolah slovenščine in taborih, učenje slovenskega jezika v državi, ponovno po covid krizi se tudi v živo in na terenu začenja izobraževanje učiteljev iz slovenščine iz prekomorskih držav. Kar se tiče zamejstva, urad pravzaprav vidi svojo glavno vlogo v posredovanju v medresorskem usklajevanju, se pravi v tem, da opozarjamo na to, da v bilateralnih pogovorih s predstavniki sosednjih držav, ne glede na to, na kateri ravni se dogajajo, da se na odprta vprašanja, povezana s poučevanjem slovenskega jezika, nenehno opozarja. Tako da zelo, zelo dobrodošlo je tudi, če članice in člani te komisije imajo to temo pri obiskih v sosednjih državah še posebej v mislih. Prav gotovo, ne glede na to, da ministrstvo, pristojno za izobraževanje, opravlja

večino dejavnosti, je znanje slovenskega jezika med našimi zamejci in izseljenci osrednja tema tudi za Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tudi na letošnjem razpisu na obeh področjih imajo projekti, ki so povezani z učenjem slovenskega jezika, prednost, torej na našem razpisu dajemo dodatne točke, to smo si postavili kot eno od prioritet, treba pa se je zavedati, da so omejitve, ki presegajo tako naše delo kot delo kolegov na Ministrstvu za izobraževanje. Tu velja poudariti predvsem, da pri poučevanju slovenščine v zamejstvu mi v bistvu vstopamo v šolske sisteme drugih držav, v izobraževalne sisteme drugih držav in to pravzaprav pomeni, da je potrebne veliko potrpežljivosti, da je potrebnega veliko dialoga, zato da vsi skupaj pridemo do enih učinkovitih in dobrih rešitev.

Jaz bi tu zaključila, zaokrožila, ne bi brala opomnika, ker sem prepričana, da ste, da ste sami se dodobra seznanili z dejstvi in okoliščinami. Bi pa rada opozorila samo še na to, da je učenje, znanje jezika tudi širši, širše vprašanje, ki sega na področje relevantnosti slovenskega jezika. Tisti, ki smo starši, vemo, da že pri učenju otrok, različnih znanj in veščin velikokrat zelo strateško razmišljamo o tem, kaj je tisto, kar se bomo odločili kot neko dodatno dejavnost svojim otrokom ponuditi, tako da v bistvu, če je slovenski jezik, ki v bistvu odgovarja tudi na neke širše ekonomske in socialne vidike, to gotovo pripomore k temu, da se ga več oseb slovenskega rodu želi in odloči naučiti. Kar se tiče pa res otrok in mladostnikov, je pa zelo pomembno tudi to, da država mogoče malo več pozornosti posveti predvsem v zamejstvu dejavnostim v slovenskem jeziku. Ker eno je učenje slovenskega jezika, drugo pa je pravzaprav možnost, da se otroci v slovenskem jeziku udeležujejo dejavnosti, ki so jim, ki so jim zanimive. Ne vem, v Celovcu recimo se marsikateri otrok nauči slovensko skozi trening nogometa, v Novi Gorici se otroci iz sosednje Italije učijo slovenščine na treningu namiznega tenisa, torej v bistvu je tudi to vprašanje, pri katerih dejavnostih lahko otroci in mladostniki uporabljajo slovenski jezik kot jezik vrstnikov, v bistvu zelo pomembno in mu je treba ves čas posvečati posebno pozornost.

Hvala.

Spoštovana državna sekretarka, najlepša hvala.

Sedaj imamo še eno pooblastilo za magnetogram, in sicer gospod Aleksander Reberšek nadomešča poslanko gospo Ivo Dimic.

Sedaj bi pa dala besedo predstavniku Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, gospodu Romanu Grudnu.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa za dano besedo, gospa predsednica.

Dovolite mi, da se najprej na začetku zahvalim dejansko vaši komisiji in tudi seveda Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Z obema inštitucijama odlično sodelujemo in tukaj bi se res zahvalil tudi gospe državni sekretarki, ki je tako lepo povzela nekako bistvo te zgodbe.

Pouk oziroma učenje slovenskega jezika v zamejstvu in tudi širše je dejansko večplastna zgodba. Čestokrat ljudje zelo poenostavljeno razmišljajo, da lahko z nekimi parcialnimi ukrepi znotraj šolskega sistema zadevo spromoviramo, ampak ni tako enostavno. Prvič, kot je že omenila tudi gospa državna sekretarka, v zamejstvu so seveda šole del javne mreže sosednjih držav, gre za javne uslužbence sosednjih držav. Ravnatelji in tudi učitelji imajo drug status kot ga imajo recimo ravnatelji in učitelji pri nas, tako da v bistvu zelo, zelo, zelo previdnimi in ciljnimi ukrepi lahko pomagamo, ponujamo, in tukaj se res zahvaljujem vsem ključnim akterjem v zamejstvu in tudi širše po svetu, s katerimi tudi odlično sodelujemo in nekako poskušamo in mislim, da nam kar dobro uspeva reševati situacijo, tako da res tukaj en velik hvala vsem skupaj.

Poleg tega bi morda izpostavil še to torej, da je, torej ne da ne gre samo za to, da je pomemben status jezika kot jezika, kaj s tem jezikom lahko mlada oseba, ki je sedaj v osnovni ali srednji šoli, potem lahko tudi dejansko znotraj svojega, na svojem področju ukrene oziroma, kako mu, kako ji, kako tej osebi ta jezik služi. In seveda je pri tem zelo pomembno, zelo pomembna vidnost slovenščine, če lahko tako rečemo, v zamejskem prostoru in tudi širše. Poleg tega je zelo pomemben faktor, in tukaj bi se tudi zahvalil krovnim organizacijam v zamejstvu, ki vedno bolj tudi delujejo na tem področju in to področje je zelo ključno, medgeneracijski prenos znanja slovenskega jezika. Če jezik v družini nekako začenja izginjati oziroma izgine ali zaspi, izgubi tisti pomen in vlogo in potem za učenca, učenko je jezik lahko v šoli samo še eden od dodatnih predmetov kot morje drugih predmetov in nima afinitete do tega jezika kot bi jo lahko imel, če bi ta jezik recimo v družini živel. In tukaj je zelo pomemben dejansko ta medgeneracijski prenos znanja oziroma recimo sodelovanje starih staršev, vnukov in recimo, ki seveda vemo, da v času, ko so starši preobremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi, je toliko, morda še bolj pomemben kot včasih na tem področju.

No, morda pa samo še na kratko, opomnik ste seveda vsi dobili, ampak vseeno morda bi poudaril, da je skrb za ohranjanje, torej slovenskega in krepitev slovenskega jezika v zamejstvu in po svetu dejansko ena izmed prioritet našega ministrstva. In pri tem pri tem ne gre samo za ohranjanje, krepitev slovenskega jezika, ampak tudi na nek način slovenske kulture, to je vse povezano, potem gre za stike z matično državo, gre za na nek način tudi krepitev narodne zavesti, kar je zelo pomembno pri tem konceptu recimo slovenskega kulturnega prostora. Na kratko lahko rečemo, da je naše delo usmerjeno v več večjih sklopov. Seveda ključno je delo z učitelji, tako da lahko rečemo, da gre tukaj zelo velik poudarek našega dela je dan na izobraževanju pedagoškega kadra in tukaj gre res za morje najrazličnejših izobraževanj, od izobraževanj, ki so meddržavno dogovorjena, znotraj recimo, ki so, ki nastanejo na podlagi nekih programov, sodelovanja, sporazumov z različnimi državami je to pač različno urejeno in do tega, da seveda pedagoški delavci izven meja Republike Slovenije lahko hodijo na vsa možna izobraževanja, ki so namenjena pedagoškim delavcem v Sloveniji in mi tudi to potem sofinanciramo. Potem na nek način organiziramo tudi razne strokovne ekskurzije, tako za učence, dijake kot tudi recimo lahko za pedagoški kader, po drugi strani so vse dejavnosti, ki so namenjene učencem, dijakom v Sloveniji, odprte seveda tudi širše izven meja Republike Slovenije. Tako da z veseljem podpremo, ko pride pač do kakšnih iniciativ in pobud, ko bi se recimo mladi iz zamejstva radi udeležili, eden recimo, tukaj gre bodisi za bralno značko bodisi za, ne vem, Cankarjevo priznanje, Vegovo priznanje, to kar je vse namenja razne poletne, zimske šole in podobno. Ne smemo pozabiti na razne šole slovenskega jezika, ki so zelo pomembne, ker pomembno je seveda, da ti mladi, ki na nek način vsakodnevno doživljajo slovenski jezik znotraj svojega okolja, pridejo potem v Slovenijo. In tukaj dejansko mi temu rečemo jezikovna kopel, da so deležni jezikovne kopeli v slovenskem jeziku. Naj mogoče samo informativno povem, da ravno jutri imamo skupino torej dijakov iz Trsta, ki zaključujejo to tedensko jezikovno kopel v Ljubljani. To je potekalo celo v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugi oziroma tuji jezik, jih je cirka petnajst. 30. januarja pride cirka petdeset dijakov s Koroške ravno tako na jezikovno kopel in v bistvu to mi vse sofinanciramo. Tako da tukaj bi tudi rad povedal, da zelo dobro sodelujemo tudi z, bom rekel, lokalnimi strukturami, ki so oziroma inštitucijami, tako Uradom za slovenske šole na Tržaškem, torej, ki pokriva celotno Furlanijo-Julijsko krajino, kot tudi na izobraževalni direkciji v Celovcu, kjer je poseben oddelek za dvojezično šolstvo. In kot sem omenil prej, tudi z vsemi ostalimi relevantnimi ključnimi akterji na področju zamejskega šolstva, od krovnih organizacij do raznih društev in podobno, seveda širše, če gledamo, pač sodeloval, kar se tiče sodelovanja s Slovenci po svetu. Morda naj tukaj samo še to omenim, skratka, ko sem prišel zdaj na področje nekako Slovencev po svetu, mi imamo v tujini cirka triinštirideset učiteljev, ki poučujejo slovenski jezik in kulturo, temu rečemo dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, od tega je cirka štirinajst napotenih, ostali so nenapoteni. Napoteni so tam, kjer je zahteva velika oziroma obveza velika, kjer kajti morajo imeti vsaj dvaindvajset tedenske urne, torej obvezne obveze, dvaindvajset ur tedensko. Kjer je slovenska skupnost malce manjša, imamo nenapotene učitelje, tako da recimo potem to pomeni, da med obstoječimi Slovenci v tujini poiščemo ustrezen kader. Poleg tega imamo več kot deset učiteljev Slovenije, ki delajo z učenci na daljavo iz Slovenije, bodisi z otroki recimo slovenske diaspore kot tudi z otroki napotenih oseb v tujino, recimo, bodisi so to predstavniki DKP-ja oziroma MORS-a, Slovenske vojske in tako naprej in tudi širše. In moram reči, da se ta mreža kar širi, recimo prisotni smo že v več kot enaindvajsetih državah, imamo več kot 2 tisoč udeležencev, tako da to kar narašča, interes za slovenščino je vedno večji. Na nek način se nam sedaj že pojavljajo iniciative, recimo iz Dubaja, recimo iz držav, recimo, lani je bil oziroma pred korono je bil interes celo iz Turčije, pa je potem zamrlo tekom korone se potem zgodba ni razvijala naprej. Tukaj bi se res zahvalil Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ker z njimi res dejansko te zgodbe odlično peljemo skupaj, eni in drugi to sofinanciramo, mi pokrivamo učitelje, plače in vse te zadeve, Urad za Slovence pa res skrbi tudi potem za vso to dodatno, tudi logistično podporo, tudi mi, skratka nekako bratov skozi te zadeve delimo in hvala res za odlično sodelovanje. Na tem mestu bi rad to izrazil, poleg tega morda naj še omenim to, kar morda ni dovolj znano, tudi v obstaja tako imenovana mreža evropskih šol, torej vse države znotraj EU so vključene v tako imenovani sistem evropskih šol, tudi v Ljubljani imamo evropsko šolo, to je tukaj na Aškerčevem, torej na Aškerčevi, kjer je srednješolski center, zaenkrat je osnovna šola, počasi bo tudi srednja, ko bo to naraslo. Znotraj evropskih šol imamo cirka deset učiteljev, dve pomočnici ravnateljev, tako da v bistvu se mreža dejansko zelo širi.

Evo, morda toliko zaenkrat, hvala. Aja, pa še pozabil sem asistente, ki jih imamo recimo po zamejstvu, torej v Porabju, na Koroškem in tako naprej. Tako da, hvala lepa.

Najlepša hvala za vaš prispevek.

Preden pa odprem razpravo članic in članov komisije, pa bi želela povabiti najprej k besedi seveda vse vabljene. Vas pa tukaj obveščam, da lahko vabljeni svoja mnenja in stališča podate le v tej fazi, torej uvodoma, saj je razprava, ki bo temu sledila, namenjena zgolj članicam in članom komisije, v kolikor seveda ne bi bili pozvani k dodatni obrazložitvi. Člane Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, ki na seji sodelujete preko video povezave, pa lepo prosim, da se k besedi prijavite preko kanala za sporočila. Torej kdo želi besedo prvi od vabljenih? (Da.)

Izvolite, gospa Dobrila.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo, hvala tudi za vsebino, ki se neposredno, prav eksistencialno tiče naše, naše biti v našem prostoru.

Torej, jaz bi se strinjala z vsem, kar je bilo izpostavljeno v gradivu, kar se tiče stanja slovenskih šol, je dokaj natančno popisan. Tudi poročilo, ki ga je dala državna sekretarka, pa tudi Roman Gruden z Ministrstva za šolstvo, dejansko drži. In res vse, kar Slovenija dela v podporo našega šolstva, pa tudi kar se tiče splošne ohranjanja slovenskega jezika, je za nas neprecenljivo.

Rada bi pa izpostavila sledeče. In sicer to, da je potreba se zavedati, da je v zadnjih tridesetih letih naša populacija se dokaj spremenila. In vse raziskave, tudi najnovejše, tukaj bi citirala prav pred kratkim zaključeno raziskavo, ki jo je opravil geograf dr. Milan Fon, ugotavljajo, da se je narodno telo spremenilo v smislu, da je čistih družin Slovencev v italijanskem zamejstvu, čedalje manj. To vidimo predvsem v našem šolstvu, kjer se slovenske družine opredeljujejo za šolo s slovenskim jezikom in njihova prisotnost beleži nekako od petindvajset do pet od sto, odvisno od posamezne šole, ostalo so predvsem dvojezični zakoni in tudi družine iz italijanskega okolja. Ugotavljali smo, da se naše šolstvo je ohranilo. Tukaj bi opozorila, da je v zamejstvu edino šolstvo s slovenskim učnim jezikom, razen imamo samo eno dvojezično šolo, in sicer v Benečiji, ohranilo prav zato, ker si je vsa ta leta v zadnjih tridesetih letih predvsem prizadevalo za to, da bi pridobivali nove govorce. Tukaj gre pravzaprav za pojav deasimilacije, kajti če analiziramo te mešane družine ali pa tudi italijanske družine, veliko, veliko število teh družin ima vsaj enega, če ne dveh ali celo vse stare starše, ki izhajajo iz slovenskega pokolenja. Ker je pa slika, družbena slika taka v naših šolah, bi potrebovali nove pristope, nove pristope tudi s strani Slovenije. Naše šolstvo ima veliko sistemskih napak, ki smo jih v naših dokumentih večkrat posredovali bodisi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa tudi Ministrstvu za šolstvo, ki bi jih lahko rešili samo na ravni bilaterale. Ne bi se tukaj poglabljala v te napake, ampak te močno ovirajo naše, naše delovanje. Gre se tukaj od priznavanja naslovov do načina pridobivanja statusa šolnikov, posebno tistih, ki se, ki si pridobijo naslove v Sloveniji. In to je spričo podhranjenosti kadra velik, velik problem. Gre se za financiranje šolstva, gre se tudi za zaznavnost slovenskega šolstva, ki je specifika v Italiji, ki je veliko, veliko manjša v odnosu do centralne vlade v Rimu kot do drugih manjšin tukaj, nemško v Tridentinskem – Zgornjem Poadižju ali pa francoske v Avstriji. Tukaj se gre za politično vprašanje in tukaj zares rabimo podporo matične države, da te sistemske napake ublaži ali pa tudi postopoma reši. V prejšnji mandatni dobi je prišlo do bilateralnega srečanja dveh šolskih ministrov v Bologni, kjer se so se začrtali nekatere smernice dela, zelo dobro bi bilo, da se zdaj to spet vzame v roke in nadaljuje tam, kjer se je zaključilo. Novi pristopi pomenijo tudi večjo sistemsko izpostavljenost jeziku, tako kot je tudi Roman Gruden povedal, ampak po mojem, mislim, bi to moralo biti dosti bolj sistemsko, naši otroci bi morali nekje od 3. razreda osnovne šole pa do srednjega šolstva vsak, vsako leto pa vsaj teden dni bi sistemsko izpostavljeni bivanju v Sloveniji. Naj povem, da za te nove generacije, ki prihajajo iz mešanih zakonov, je slovenščina jezik, ki se, ki se ga uporablja v strukturiranih okoljih, v šolstvu, športu, društvu in tako naprej. In nemalokrat se sliši, da je slovenščina resna, dolgočasna in tako naprej. Seveda, ker so odtujeni, od medijske scene, ne poznajo, ne poznajo glasbene scene, ne poznajo, kaj jaz vem, tudi filmov in to, ker nam je televizija težko dostopna, tudi sploh dogajanju vse manj sledi, kot se je v preteklosti. In zato je slovenščina nekako, kako bi rekla, jezik, ki je, ki se ga uporablja samo v sistemskih, sistemsko organiziranih okoljih. Evo, to gre verjetno na škodo tudi narodne pripadnosti in tukaj bi morali tudi razmisliti kaj, kaj lahko naredimo.

Tako, hvala.

Najlepša hvala za besedo.

Pozabila sem prej povedati, da lepo prosim vse vabljene, da se uvodoma predstavijo in tudi povedo iz katere organizacije prihajajo, gospa Ksenija Dobrila je iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze.

Sedaj pa imam eno pooblastilo še, in sicer gospa Lucija Tacer nadomešča gospo Andrejo Kert.

Sedaj bi pa dala besedo naslednji prijavljeni. Gospa Barbara Antolić Vupara, izvolite, beseda je vaša.

Dober dan, hvala lepa predvsem za povabilo!

Sem prva Slovenka v hrvaškem parlamentu, med drugim sicer nisem izbrana kot manjšinka, kot pripadnica slovenske narodne manjšine na Hrvaškem, ker zakonodaja je takšna, da težko upamo, da bi Slovenci imeli svojega predstavnika v hrvaškem parlamentu, vendar kot že dolga leta prej se trudim zastopati interese Slovencev na Hrvaškem, še posebej zato, ker smo kot najmanjša, najmlajša manjšina, torej 30 let je od, malce več, od osamosvojitve dveh držav in glede na to je težko pričakovati, da bi imeli ustaljene sisteme tudi učenja sosednjega oziroma zdaj manjšinskega jezika. Zato me veseli in posebej se zahvaljujem Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, da je tudi danes gospa Humarjeva poudarila interes Urada za učenje slovenskega jezika. Posebej se zahvaljujem tudi osebno gospodu Grudnu, ki je skupaj z gospodom Merljakom, z gospodom Jesihom in še drugimi, ne bi želela karkoli izpustiti, vendar vsi tisti, ki so sodelovali, tudi vrsta ministrov pri pomaganju pripomoči temu, da se vzpostavi sploh učenje, sistemsko učenje slovenskega jezika na Hrvaškem, so zaslužni, da imamo danes te številke, katere je podala dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem. Izredno agilna oseba, ki pomaga, da se ta sistem širi in da pomagamo vsi skupaj na različne načine vzpostaviti tisto, kar naši učenci potrebujejo. Na žalost je po zadnjem popisu prebivalstva evidentno, da ne samo hrvaško prebivalstvo, da število njih upada, na žalost, veliko večji je upad Slovencev na Hrvaškem. In prav zato, ker je tako velik upad pripadnikov je nujno potrebno povečati napore za učenje različnih oblik slovenskega jezika in kulture. Torej, možnost, ki nam jo daje hrvaška zakonodaja po modelu C, kot vidimo iz poročila dr. Ribanove, je obtežena z velikimi težavami v prevedbi na lokalnih razinah. In resnično se zelo trudimo, da bi te pogoje, ki nam jih velikodušno daje ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin, da bi jih uresničili, vendar nimamo prav velikih uspehov. In prav zato je zelo potrebno in nujno potrebno razvijati različne druge pomoči pri usposabljanju učenja slovenskega jezika in kulture na različnih šolah in drugih inštitucijah v Republiki Hrvaški. Verjetno smo najbolj ogrožena manjšina od vseh zamejskih držav. Na žalost ne samo zato, ker upada naše število, ampak zaradi tega, ker pravice, ki izhajajo iz tega upada števila, se krčijo in nujno nam je za to veliko bolj potrebna pomoč, ki je seveda lepo poudarjena iz ust gospe Humarjeve. Hvala lepa tudi vam kot predsednici komisije, da nadaljujete delo.

Torej, želim poudariti, da različne politične skupine, katere vodijo in Hrvaško in Slovenijo nimajo nič pri tem, kakšen uspeh bomo imeli pri učenju slovenskega jezika in kulture in s tem tudi obstojnosti Slovencev na Hrvaškem. Identiteta, ki se začenja v naših družinah, ki jo želimo zadržati je seveda nekaj, kar je treba negovati in na čemer je potrebno tudi v bodoče veliko delati. Imamo zelo dobro pripravljen material. Vemo, kaj nam je delati. Na uradu smo dogovorili smernice in v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo verjamem, da nam bo uspelo izpolniti cilje. Hvala lepa.

Najlepša hvala za vaš prispevek.

Sedaj dajem besedo gospodu Čavdeku, izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo in hvala za povabilo.

Jaz se zahvaljujem tudi za vse delo, ki ga Republika Slovenija preko Ministrstva za izobraževanje in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu izvaja za ohranitev slovenskega jezika v sodelovanju z našimi šolami. Se strinjam s tem, kar je pred mano povedala predsednica Ksenija Dobrila, zato tega ne bom ponavljal. Bi rad samo dve točki. Eno je, da mi kot Slovenci v Italiji precej sedaj truda vlagamo v to, da bi izboljšali sistem jasli v slovenskem jeziku. To se pravi, da bi nudili družinam možnost, da svoje otroke, novorojenčke oziroma od šestih mesecev ali pa tudi še prej do dveh let oddajo v strukture, v varstvene strukture, kjer se dejavnost, mislim, to varstvo izvaja v slovenskem jeziku. In prav ta prva, ta prvi nivo vstopa v, recimo, ta nekako vzgojno izobraževalni program, italijanski program, ki gre od jasli pa tudi do vrtca, to se pravi ta starostna doba pred vstopom v osnovno šolo je za nas zelo pomembna, da ima eno dobro podlago pri učenju slovenskega jezika na sistem, ki ga, za potrebe, ki ga imajo otroci v taki, v taki dobi. In tukaj ob tem, kar že vse nudi Slovenija, tako priporočamo, recimo, če bi se za naše vzgojiteljice, vzgojitelje in vzgojiteljice, ki so v veliki večini, če bi se nudilo eno oporo, kako tako majhne otroke že opremiti s tistimi jezikovnimi, jezikovnimi, z jezikovnim jezikom, mislim z jezikom, da lahko potem nadaljujejo v slovenski osnovni šoli. In tudi je zelo pomembno to. Zakaj? Ker naša civilna družba, kulturne, športne, glasbene organizacije so zelo uspešne in pridobivajo tudi člane v iz italijanskega kroga. In če ti mladi atleti, mladi glasbeniki pridejo že opremljeni z dobrim znanjem jezika, je to zelo pomembno. Ni prav, ni prav lepo, če pridejo v to skupino, ne znajo slovenskega jezika in potem se zgodi kakšenkrat, da morajo treningi ali pa druge stvari opravljati tudi v italijanščini, kar seveda ni najbolj dobro potem za znanje slovenskega jezika, ker poleg učenja nujno rabimo, da šolska mladina uporablja slovenski jezik tudi izven šolskih prostorov, kjer se druži, kjer v prostem času in tako naprej.

Še zadnja stvar. Mislim, da bo s prihodnjim šolskim letom štartala tudi eksperimentacija slovenskega jezika v Kanalski dolini in tukaj tudi je pomembno, da se da, mislim, ena pozornost tudi s strani Republike Slovenije, da tam pridobimo učitelje, ki bodo na šoli, tej Bahman (?), poučevali slovenski jezik, ker to je zelo pomemben korak v tistem kraju, kjer je tudi slovenski narodni prostor.

Hvala.