Dober dan in lepo pozdravljeni! Začenjam 2. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Najprej lepo pozdravljam članice in člane komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo! Kot vidite, vas je veliko, to pomeni, da gre zagotovo za zelo pomembno tematiko. Tudi sama sem ocenila, da je vendarle mogoče zdaj pravi čas, da spregovorimo o tem, kako vi vidite udejanjanje Zakona o osebni asistenci. Tu smo danes predvsem zato, da prisluhnemo vam in res slišimo iz prakse, kaj to pomeni tako za uporabnike kot za tiste, ki ste izvajalci osebne asistence.

Obveščam vas, da zaenkrat nimam nobenih opravičil za udeležbo na seji. Imamo pa nadomestne člane komisije, ki s pooblastili sodelujejo na tej komisiji, in sicer: namesto Aleksandra Reberška je z nami Janez Cigler Kralj, ki ga lepo pozdravljam, namesto Tineta Novaka je z nami Sara Žibrat, tudi lepo pozdravljena, namesto Dušana Stojanoviča je z nami Darko Krajnc, lepo pozdravljen in namesto Tamare Vonta je z nami Andreja Živic, ki jo tudi prav lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: prva in oziroma edina točka dnevnega reda Pravica do osebne asistence, izvajanje v praksi z vidika države, uporabnikov ter izvajalcev. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za njegovo spremembo, je določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Naj povem, da sem na sejo vabila Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje, Varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino, ki ga lepo pozdravljam, Skupnost centrov za socialno delo, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Sindikat osebne asistence, Združenje za osebno asistenco Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Društvo Vesele nogice, Zvezo Sonček, Zvezo Sožitje, Zvezo društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje, Zavod za samostojno življenje, Zavod Brez ovir, Zavod Sreča moja. Dodatno smo vabili Društvo Lipa za pomoč invalidom, kronično bolnim in starostnikom, Društvo distrofikov Slovenije, Zvezo paraplegikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zavod Osebna asistenca Pomurje, gospo Vesno Melanšek, Zavod Moč asistenca, Združenje multiple skleroze Slovenije ter Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije. Od vabljenih so se nam opravičili Zavod Sreča moja.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli Zakon o osebni asistenci, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, Pravilnik o osebni asistenci, objavljen na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, nadalje ste prejeli vloge, ki so bile posredovane Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti in so objavljene v sistemu Udis ter ste jih članice in člani komisije tudi prejeli. Zraven smo dodali tudi članke z dne 20. 12. 2022, ki so objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Začenjamo obravnavo te točke dnevnega reda.

Najprej mi dovolite, da uvodoma pojasnim oziroma namenim nekaj misli, zakaj sem se odločila, da danes skličem to sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti oziroma zakaj se mi je zdelo modro, da se v tako široki zasedbi danes srečamo na tej komisiji.

Kot predlagateljica te točke dnevnega reda uvodoma po poslovniku najprej obrazložim samo zahtevo. Najprej naj rečem oziroma dam samo nekaj uvodnih pojasnil čisto tehnične narave, kako bo potekala današnja seja. Vidite, da je malo bolj specifična, glede na to, da verjetno še nikoli v Državnem zboru, razen v glavni sejni dvorani Državnega zbora, ni bilo še toliko vabljenih na sejo. Ampak prepričana sem, da smo tu odprtega duha in da smo tu zato, da naredimo nekaj dobrega, da se bomo poslušali in slišali in bomo tudi sodelovali med seboj. Če bo kdo želel kaj v začetku še povedati, se bo približal mikrofonu, oziroma za vse tiste, ki tega ne bi mogli, je organiziran tudi mikrofon, tako da boste lahko svoje stališče uvodoma tudi povedali. Naj povem, da moramo današnjo sejo zaključiti do 18. ure, kar pomeni, da imamo štiri ure na voljo. Zato vas prosim, da se uvodoma omejite na pet, največ sedem minut; če bo kdo res šel zelo čez, bom začela opozarjati, ampak verjamem, da vsi razumete situacijo in se boste temu tudi prilagodili. Naj še povem, da se tisti, ki vas je več iz ene organizacije, dogovorite med seboj, kdo želi v imenu organizacije govoriti, kajti lahko govori samo ena oseba iz organizacije; to se med seboj dogovorite.

Zdaj pa, zakaj sem se odločila, da skličem to sejo komisije. Predvsem zaradi tega, ker smo dobili kar nekaj peticij na komisijo v zvezi z izvajanjem osebne asistence, kjer posamezniki opažajo določene težave, za kar smo itak vedeli tudi takrat, ko smo leta 2017 zakon sprejeli, da se bodo najverjetneje kakšne težave pokazale tekom delovanja v praksi. Nekaj smo potem storili in popravili tudi z novelo Zakona o osebni asistenci, ampak še vedno so tu, glede na to, da gre tudi za zelo občutljivo temo, še dodatna odprta vprašanja, ki jih lahko danes tudi naslovimo. Kot vidite, sem vabila zelo širok nabor različnih organizacij in vseh tistih, ki kakorkoli sodelujete, ste povezani z osebno asistenco. Naj pa že na začetku opozorim, da mi nismo matično delovno telo za to področje, se pravi, ne moremo spreminjati zakonodaje, to lahko počne samo Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide v Državnem zboru. Smo pa komisija, ki redno opozarja na ranljive skupine, na tiste, ki mogoče nimajo največje moči glasu v javnosti. Zato želimo, da ste slišani, da se vas sliši in da lahko poveste svoja mnenja.

Zakon o osebni asistenci je bil sprejet, kot sem že prej rekla, leta 2017. Naj spomnim, da je takrat bilo na glasovanju tako, da so vsi poslanci oziroma vsi, ki so bili prisotni, glasovali za, torej nihče ni bil proti, kar pomeni, da je bil predlog zakona takrat ocenjen kot dober, kot primeren za izvajanje. Naj spomnim, da so takrat predlog zakona podprle praktično vse invalidske organizacije. Spomnili se boste tudi, da ste takrat tvorno sodelovali pri nastajanju tega zakona. Moramo vedeti, da je osebna asistenca kot taka prinesla zagotovo izjemno veliko dobrih stvari v življenja zlasti tistih, ki osebno asistenco najbolj potrebujejo. Pomembno je, da s tem zakonom omogočimo, da se dviguje kvaliteta življenja tistih invalidov, ki zaradi svoje okvare in zdravja potrebujejo veliko podpore, da lahko živijo neke vrste samostojno življenje, da so lahko vključeni v skupnost, tako pravi tudi 19. člen Konvencije o pravicah invalidov.

Vsi, ki ste danes tukaj, zelo dobro poznate, kako je definirana pomoč v Zakonu o osebni asistenci. Veste tudi, da je uporabniku, ki uporablja osebno asistenco, zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in tudi osebnega asistenta. In tudi veste, kakšni so pogoji, da lahko je nekdo upravičen do uporabe asistence, ampak za tiste, ki nas spremljajo, naj malce bolj osvetlim. Se pravi, osebno asistenco lahko uporabljajo ljudje, stari od 18 do 65 let. Je pa tu pomembno reči, da če ste pred 65. letom starosti bili upravičeni do osebne asistence, potem lahko zaprosite za osebno asistenco tudi po tej starosti, seveda pa je takrat potrebna ponovna ocena na komisiji. Pomembno je tudi reči, da osebno asistenco lahko dobi oseba, ki potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko, najvišji znesek tedenskih ur, maksimum, pa je 168 ur. Leta 2017, ko je bil sprejet Zakon o osebni asistenci - mislim, da je za uvod pomembno povedati tudi zaradi mogoče kasnejše razprave -, takrat je bila, ne pred zakonodajnim postopkom, ampak na Vladi in tudi v javnosti, že razprava o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Takrat se je nekako razmišljalo o obeh zakonih, da bi prišla v zakonodajni postopek skupaj - gospod Cigler Kralj mi pritrjuje, da je to res -, se pravi, da bi imeli Zakon o osebni asistenci na zakonodajni ravni in pa Zakon o dolgotrajni oskrbi, kar se je meni osebno zdelo tudi takrat najbolj pametno, smotrno. Do tega ni prišlo, žal, ampak zato smo imeli kar nekaj problemov, kajti že takrat - jaz sem se pred to sejo pogovarjala z nekaterimi posamezniki z Ministrstva za delo, ki so že takrat sodelovali pri pripravah teh dveh zakonov in povedali so mi, da so že takrat napovedovali, da je možno pričakovati težave pri izvajanju osebne asistence tudi zaradi tega, ker pač Zakon o dolgotrajni oskrbi takrat ni bil sprejet oziroma ni šel v zakonodajni postopek. Namreč ljudje, ki bi jim bile namenjene storitve dolgotrajne oskrbe, oziroma vrsta ljudi, ki bi jim bile namenjene storitve dolgotrajne oskrbe, so tako želeli, da bodo dobili te storitve z asistenco, in to v resnici so. To sicer z vidika posameznika ali pa uporabnika, ki potrebuje pomoč, ni problematično, je pa s sistemske ravni postalo malo bolj problematično, ker se je povečalo število uporabnikov; saj to boste vi znali bistveno bolje povedati od mene, ker se s tem ves čas srečujete. In s tem posledično je tudi obseg proračunskih sredstev moral biti večji. Če bi bil Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, pa bi bili ti uporabniki financirani iz naslova prispevka za dolgotrajno oskrbo. Torej, zakaj ta dva zakona nista šla leta 2017 hkrati v zakonodajni postopek, jaz težko odgovorim, to je vprašanje za takratno koalicijo in Vlado. Lahko pa danes rečem, da mi je žal, da do tega ni prišlo, verjetno bi imeli kakšno težavo manj tudi na tem področju. Tisto, kar jaz vidim kot recimo neko pomanjkljivo rešitev, ki se je dogajala, predvsem pa mi boste povedali, če tudi vi tako to opažate, preveliko število ocenjevalcev, članov strokovnih komisij, več kot sto. Mislim, da jih je zdaj v tem trenutku oziroma jih je bilo, ali kako je zdaj s tem, mi boste z ministrstva, no, bolj natančno povedali. Takrat se je pokazalo, da je premalo usposobljenih strokovnjakov, ne, oziroma da imajo prekratek ta čas usposabljanja. Mislim, da se je potem to začelo spreminjati tudi z novelo zakona.

Skratka, leta 2021, če grem malo hitreje naprej, je potem bila novela zakona narejena. Se boste spomnili, tudi takrat ni bil nihče od poslancev proti, kar pomeni, da smo se nekako razumeli, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo oziroma da je primeren, da se ga implementira. Zdaj, zanima me, kaj vi menite o profesionalizaciji izvedenstva, kakšno je vaše mnenje o tem? Ker ste pač strokovnjaki s tega področja. Kaj bi bila najboljša rešitev, kako je s poenotenjem dela izvedencev, ki pač ocenjujejo potrebe oseb, ki imajo dolgotrajne ali pa dalj časa trajajoče okvare, če se ne motim, je bil predlog Zakona o izvedenstvu že pred leti napisan, ampak ne vem, kako zdaj stvari stojijo?

Skratka, naj še rečem, da glede na to, kar sem že prej rekla, da bi 2017, bi bilo dobro, da bi bil takrat Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, potem je res leta 2022 bil sprejet. Zdaj veste, da ga spet nimamo in jaz bi si želela, da pa res najhitreje, kar je možno, pristopimo k temu, da Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejmemo.

Ob koncu mogoče bi dala samo še dva, še, samo še ta podatek, koliko je število uporabnikov storitve osebne asistence po letih. Zakaj? To se mi zdi pomembno, ker vidimo, kako ta številka narašča. 2019 jih je bilo 311, 2020 tisoč 818, 2021 2 tisoč 472, to je bilo januarja, avgusta 2021 3 tisoč 39 in aprila 2022 3 tisoč 797.

Zdaj, jaz sem to zelo na hitro uvodoma samo malo predstavila, da imamo nekakšen splošen pogled na to, kaj se je dogajalo z Zakonom o osebni asistenci, smo pa danes tukaj zato, pa tudi člani in članice te komisije tudi vedo, da kadar povabimo tako število vabljenih na sejo, je smisel te seje predvsem, da slišimo vas, da nam dejansko poveste, kako se stvari odvijajo v praksi.

Zato bom sedaj dala besedo vam, se pravi od 5 do 7 minut, nekako dajte skušati uokviriti svoje razprave, potem pa v kolikor bo čas, bomo odprli razpravo še poslank in poslancev, nekje do 18. ure oziroma do 18. ure pa moramo razpravo zaključiti.

Sedaj pa dajem besedo, najprej ministru za solidarno prihodnost oziroma še ni minister za solidarno prihodnost, jaz sem že malo prehitela v to prihodnost, očitno, pohitela, dajem pa besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Izvolite, beseda je vaša.

Ja, hvala za besedo.

Najprej, spoštovana predsednica, hvala, ker ste organizirali današnji dogodek. Spoštovane tudi poslanke in poslanci in vsi ostali vabljeni, me veseli, da se vidimo!

Tako, s sprejetjem Zakona o osebni asistenci leta 2017 je bil zagotovo narejen en velik korak naprej. Vemo, da se je do tiste točke osebna asistenca izvajala na podlagi razpisov, izvajalci osebne asistence pa so bile invalidske in humanitarne organizacije. Ministrstvo je možnosti izvajanja osebne asistence financiralo preko razpisa, ne glede na to, koliko ur osebne asistence je bilo opravljeno. Dodatno so bila sredstva za izvajanje osebne asistence pridobivana tudi s strani FIHA.

Ena stvar, ki je mogoče je tu pomembno poudariti, da takrat osebna asistenca ni bila pravica, sofinancirana je bila preko programov, zato osebne asistence niso imeli vsi, ki bi jo potrebovali in tudi ne v obsegu, ki bi jo potrebovali, tako da, to je ena pomembna točka, ki jo je sam zakon naredil korak naprej. S tem, ko je osebna asistenca postala pravica so do nje upravičeni vsi uporabniki, ki izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje. Do osebne asistence pa so poleg gibalno in telesno oviranih posameznikov upravičeni tudi posamezniki z duševnimi, intelektualnimi in senzornimi okvarami. Osebno asistenco v letu 2023 tako nudi 107 izvajalcev trenutno.

Ena stvar, ki je še pomembna je, da je zakon uporabnika postavil v središče. Obseg storitev osebne asistence se ugotavlja glede na potrebe vsakega posameznika ali posameznice in sam, kot je bilo že izpostavljeno, izbere izvajalca osebne asistence. S samim zakonom dejansko uresničujemo enega temeljnih ciljev konvencije pravic invalidov.

Da ne bom predolg, to mogoče za uvod. Vseeno bi pa šel skozi par točk, ki so bile tudi odprte v zadnjem času.

Mislim, da je bilo v uvodu dobro izpostavljeno, da ko govorimo o osebni asistenci, govorimo o nekem živem organizmu. In zato je dobro, da danes sedimo tukaj, da se skupaj pogovarjamo in poskušamo skupaj detektirati katere so tiste težave in kako bi lahko določene stvari rešili.

Bilo je veliko pripomb na samo ocenjevanje potrebe po osebni asistenci. Vemo, da se je z zadnjo novelo preoblikoval izvedenski organ za ocenjevanje potrebe po osebni asistenci, in sicer v okviru Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo. Prve vloge so začeli obravnavati 11. 3. 2022, obiske pa z mesecem aprilom. Bilo je tudi nekaj pripomb glede zamud pri izdaji mnenj. Tu je prihajalo do tega predvsem zaradi velikega števila vlog in nezmožnosti izvedbe obiska zaradi regijske pogojenosti. Verjamem, da bo potem direktorica povedala več o temu.

Bilo je tudi nekaj dilem glede mnenj o upravičenosti do osebne asistence, da ta niso ustrezno obrazložena. Ministrstvo se je na to z inštitutom dogovorilo, da se v mnenje o obsegu in vsebini osebne asistence podrobno navede dejanske potrebe vlagatelja pri pomoči druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb in aktivnosti v vsakdanjem življenju in udejstvovanju v družbi. Ugotovitvam pri obisku vlagatelja pa smiselno sledi tudi zaključek mnenja, ki natančno opredeli obseg in vsebino storitev osebne asistence. Koordinatorji invalidskega varstva bodo tako na podlagi razdelanega mnenja lažje obrazložili svojo odločitev na kateri temelji odločba, vlagatelji pa bo ustrezno uporabil lahko tudi morebitna pravna sredstva.

Potem bi šel na še eno točko, in sicer izvajanje nadzora pri izvajalcih osebne asistence. Naj poudarim, kaj je glavni namen nadzorov. Glavni namen je nadzorov je v prvi vrsti zagotoviti ustrezno in kvalitetno oskrbo in storitev za uporabnika. Vemo pa tudi, da tu govorimo o javnih finančnih sredstvih, tako da je tudi sistem nadzorov pomemben. Trenutno smo na ministrstvu opravili dva nadzora na podlagi dvomov in pa še enega dodatnega na podlagi naključno izbranega vzorca. Vseeno bi povedal par nepravilnosti, ki smo jih ugotovili, ker mislim, da je dobro, da jih vemo danes za to diskusijo. Ugotavlja se, da izvajalci osebne asistence ne sklenejo pogodb za delo osebnih asistentov, bodisi pogodb o zaposlitvi ali pogodb za sodelovanje. Na ministrstvo pa posreduje v računu zahtevo za izplačilo za opravljeno delo te osebe, ki dela ne opravi in tej osebi niti ne nakazuje sredstva za opravljeno delo. Ugotovili smo tudi, da izvajalci osebne asistence na izstavljene račune ministrstva zahteva izplačilo za izvedbo ur osebne asistence za osebne asistente, ki jih uporabnik ne pozna, izvajalci pa imajo z njimi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in dobijo plačilo za neizvedeno storitev. Ugotavljamo, da osebni asistenti niso prisotni na delovnem mestu, za uporabnike osebna asistenca ni zagotovljena ali pa osebno asistenco opravljajo družinski člani uporabnika in ne osebni asistenti, ki jih izvajalec navaja. Naleteli smo tudi na primere, kjer odgovorna oseba izvajalca sklene dogovor z uporabnikom, v katerem se dogovorita, da si po nakazilu sredstev za osebno asistenco znesek razdelita na pol. Odgovorna oseba izvajalca osebne asistence na računih za izvajanje osebne asistence navaja na primer tudi strokovno vodjo, ki pri izvajalcu osebne asistence ni zaposlena že pet mesecev. Ugotavlja se tudi, da izvajalci nimajo ustrezno urejene dokumentacije in podobno. Ampak še enkrat bi to poudaril, to je res majčken vzorec, nočem posploševati na vse izvajalce osebne asistence, ampak je nadzor zelo pomemben element, če hočemo, da določen sistem deluje in da deluje v prid tistih, ki to storitev potrebujejo.

Še ena točka, ki je trenutno odprta, je problem cene urne storitve osebne asistence. Ta je trenutno še vedno v višini 14,26, ki je določena v pravilniku. Glede tega je potreben pogovor zaradi povišanja vrednosti plač zaposlenih pri izvajalcih, dviga zdaj tudi minimalne plače ter višjih nadomestil za potne stroške in prehrano. Glede tega bomo naslednji teden na ministrstvu tudi imeli sestanek.

Številke glede uporabnikov so bile že podane, tako da jih ne bi mogoče ponavljal, bi dal mogoče zadnjo. Decembra 2022 je bilo uporabnikov 3 tisoč 970. Pa mogoče še par finančnih podatkov, da vemo. Za leto 2019 je ministrstvo za storitve osebne asistence namenilo 44,5 milijonov, za leto 2022 pa že 173,5 milijonov, tako da porast je zelo velik.

Tako. Da nisem bil predolg, sem v svoji predstavitvi poskušal na kratko orisati najbolj pomembna področja, ki jih opažamo na ministrstvu, izzivi, ki so pred nami. In za konec bi poudaril, da si želimo, da bodo vsa naša prizadevanja vodila k izboljšanju sedanjih rešitev in za zagotovitev čim boljšega izvajanja osebne asistence v korist uporabnikov in uporabnic in pa seveda ob sodelovanju vseh vpletenih.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam za to uvodno predstavitev oziroma stališče.

Sedaj pa dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za zdravje, gospe Azri Herceg, izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa. Spoštovana predsednica, člani komisije in vsi ostali prisotni.

Najlepša hvala za sklic te seje, ki jo na Ministrstvu za zdravje vidimo kot eno konstruktivno platformo za razpravo o osebni asistenci s predstavniki oseb, ki jim je v bistvu ta osebna asistenca namenjena. Menimo, da je Zakon o osebni asistenci osebam z oviranostjo močno izboljšal možnosti za samostojno neodvisno življenje na domu, kar je konec koncev želja in pravica vsakogar med nami. Morda bi opozorili na nekatere pomisleke, ki jih je, mislim, da lepo povzela predsednica komisije in jih deli tudi strokovna javnost, ki se pač pojavljajo pri izvajanju Zakona o osebni asistenci v praksi, na primer z vidika usposobljenosti osebnih asistentov, jasne določitve vstopnih pogojev in pa ocenjevanja upravičenosti. Zgodi se na primer, da osebno asistenco prejemajo ljudje, za katere bi bila mogoče bolj primerna dolgotrajna oskrba, tako da ob nadaljnjem načrtovanju in pa sistemskem urejanju dolgotrajne oskrbe je nujno potrebno jasno razmejiti vstopne pogoje, pravice dolgotrajne oskrbe ter vstopne pogoje in pravice, ki izhajajo iz Zakona o osebni asistenci. Glede poenotenja izvedenstva vemo, da je nekoč tak predlog že obstajal, da bi obstajal nek enoten izvedenski organ za različne pravice, ki bi na primer bil lociran na ZPIZ. Ne vemo, kje se je to ustavilo, podpiramo razpravo o tem in tudi nadaljnje se veselim današnje razprave.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam, tudi sama imam ta pristop tudi sicer, ampak danes še posebej, da res naredimo, opravimo neko konstruktivno razpravo o tej temi, to je namen današnje seje, tako da sem vesela, da ste tudi vi to na tak način zaznali.

Sedaj pa dajem besedo varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini, izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni ostali vabljeni.

Pri Varuhu človekovih pravic je že od leta 2021 ukvarjamo z vprašanjem ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence. Posebej lani smo prejeli veliko število pobud, ki so se nanašale na to vprašanje seveda pa na področju izvajanja osebne asistence prepoznavamo tudi druge težave, kot so nepriznavanje določenih stroškov, ki nastajajo pri izvajanju osebne asistence, dolgotrajni postopki odločanja na drugi stopnji ter zmanjševanje obsega že priznane pravice na podlagi 9. člena Zakona o osebni asistenci brez možnosti uporabe pravnega sredstva. Veliko vznemirjenja in težav je povzročila tudi aplikacija za registracijo delovnega časa osebnih asistentov. Ideja ponovne ocene upravičenosti naj bi sprožili nepričakovano visoki stroški izvajanja osebne asistence ter tudi sumi, da o posameznih primerljive s primerljivimi potrebami, da so posamezniki deležni bistveno različnih obseg priznane pravice. Tako smo problematiko vzeli pod drobnogled in ugotovili. Prvič, da odločbe o priznavanju te pravice niso bile ustrezno obrazložene, da je ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence lahko poseg v že pridobljene pravice, da je kot poseg v pridobljene pravice mogoče razumeti tudi odločanje o spremenjenih okoliščinah ter da postopki pri izvajanju ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence niso jasni. Pojavljale so se tudi informacije, tudi danes smo slišali ugotovitve, da naj bi v nekaterih primerih prišlo do hudih zlorab pravice do osebne asistence, ugotovili pa smo, da v nobenem primeru domnevne zlorabe ni prišlo do ukrepanja, ki ga predpisi predvidevajo za takšne primere, torej do pravice odvzema ali celo kazenskega pregona. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je na naše ugotovitve odzvalo 17. januarja, to se pravi predvčerajšnjim. Naj v nadaljevanju nekoliko podrobneje razdelam in prej omenjene ugotovitve.

Preučili smo veliko število odločb, iz katerih ni bilo mogoče razbrati kako je prišlo do končne ocene o potrebnem obsegu ur pomoči osebne asistence. Ugotovljene so bile konkretne aktivnosti, pri katerih bi posamezna oseba potrebovala pomoč, ne pa tudi, kakšen časovni obseg te aktivnosti predstavljajo. Odločbe se v celoti sklicuje zgolj na izdelano izvedensko mnenje in le povzemajo ugotovitve izvedencev. Poudarjam, da določba 22. člena Ustave terja, da so obrazložitve odločitve obrazložene tako, da je mogoče razumeti zakaj je bila določena odločitev sprejeta, hkrati pa tudi omogoča učinkovito vlaganje pravnih sredstev. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega odločanja in za zagotovitev zaupanja v pravno državo je velikega pomena, da stranka, še posebej v postopku, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za to odločitev v zvezi z njeno pravico, obveznostjo oziroma pravnim interesom, ustrezna obrazložitev torej hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Ministrstvo je to naše stališče sprejelo in je že začelo ukrepati v smeri rešitve. Že leta 2021, ko smo ministrstvu predstavili svoje določbe do svoje stališče do določbe 22. člena Zakona o osebni asistenci in ponovni ocene upravičenosti osebne asistence smo opozorili na nevarnost, da bi lahko prišlo do posega v pravice nekaterih uporabnikov. Z zadnjo novelo Zakona o osebni asistenci se namreč niso spremenile določbe 2., 6. in 7. člena, ki opredeljuje definicijo osebne asistence, upravičence in krog storitev osebne asistence. Po našem mnenju tako ni podana zakonska podlaga za poseganje v že priznane in pridobljene pravice do osebne asistence. Ker so bile odločbe o teh pravicah že pravnomočne so bile s tem pravice posameznikom že zaščitene. Vanje bi bilo mogoče posegati zgolj v primerih, če bi to izjemo določal zakon. Vsaka država pa, ki temelji na vladavini prava, je namreč dolžna zagotavljati pravno varnost, saj v pravni državi predvidljivost vedenja in ravnanja vrednota, ki naj bo kar najbolj uresničevana. Naj poudarim, ni sporna zakonska ureditev, ki opredeljuje možnost ponovne presoje pravnomočnih odločb tudi za primer različnih zlorab pri pridobivanju pravice, vendar pa mora biti takšna ponovna presoja v zakonu predvidena vnaprej. Takšne ponovne presoje Zakona o osebni asistenci do uveljavitve novele ne ureja, zato pri varuhu poseganje v pravnomočnost odločbe, ki so bile izdane pred uveljavljanjem novele, ocenjujemo kot neskladno z določbo sto oseminpetdesetega člena Ustave. Pozdravljamo, da je ministrstvo postopke ponovne ocene zaustavilo. Po našem mnenju je enako sporna kot ponovna ocena tudi ocena upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti. Tudi ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence v primerih, ko upravičenec še ne zaprosi za povečanje že priznanega obsega osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, pa mu je bil obseg zaradi uporabe novih kriterijev zmanjšan, čeprav ni prišlo do spremembe izboljšanja zdravstvenega stanja. Po našem mnenju je namreč zmanjšanje že priznane pravice do osebne asistence. Utemeljuje se lahko edino na izboljšanju zdravstvenega stanja, zato je treba tudi v takšnih postopkih paziti, da se pri posameznikih, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo, ne izvede prikriti poseg v pravice s tem, da se opravi nova ocena po novih kriterijih, ki pripeljejo do zmanjšanega obsega pravice. Predlagali smo, da se v takšnih primerih odloča zgolj o tem ali se vlogi ugodi ali pa se jo, ker ni več takšne potrebe, zavrne. Tako do zmanjšanja obsega že priznanega števila ur osebne asistence ne bi prihajalo. Kot vem, so posamezni centri za socialno delo zaznali tudi primere izboljšanja zdravstvenega stanja upravičencev, a se tudi glede tega vprašanja naj ne bi dosledno izvajala zakonska možnost za ponovno oceno upravičenosti, ki ne bi predstavljala posega v že pridobljeno pravico. V odzivu na naše predloge je ministrstvo sporočilo, da bodo enako kot doslej postopke ponovne ocene izvajali vedno, ko posameznik zaprosi za povečan obseg storitev, to se pravi, da naših predlogov ne sprejemajo, vendar se s tem stališčem glede na argumentacijo, ki sem jo pravkar navedel, ne bomo sprijaznili, ampak bomo nadaljevali naše aktivnosti v to smer pri obravnavi ene izmed pobud. To je naslednja točka. Junija lani smo se seznanili z informacijo, da so centri za socialno delo začeli s postopkom ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence, in sicer zgolj za tiste izmed vseh upravičencev do osebne asistence, ki so uvrščeni na poseben seznam, ki ga je pripravilo ministrstvo in ga razprodalo centrom za socialno delo izbor upravičencev. Za ponovno oceno je pripravilo ministrstvo skladno z določbo tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o osebni asistenci, pri obravnavi primera nikakor nismo mogli priti do informacije, kako je seznam upravičencev nastal, zato smo se sestali s predstavniki ministrstva. Ustreznih pojasnil o tem, na podlagi katerih meril, tudi osebnih podatkov, je bil oblikovan seznam upravičencev za prvi krog ocene, kljub temu nismo dobili, niti nismo uspeli tega razvozlati sami. Nenazadnje, kljub našemu vztrajnemu poskušanju na podlagi vseh zbranih in preučenih informacij smo lahko zaključili, da je bila večja verjetnost, da so se na seznamu za prvi krog ponovne ocene pojavile osebe, ki niso bile zgolj gibalno ovirane, torej v veliki meri osebe z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju. Vtis je, da izbira ni bila naključna in je bilo v po postopek izbire dejansko vloženo kar nekaj dela, kar se nikakor ne odraža na rezultatih. Menimo, da je bila izbira upravičencev, pri katerih naj bi bila ponovna ocena opravljena v prvem krogu, samovoljna in morda celo diskriminatorna. Poleg zaznane možnosti, da so bile na udaru v večji meri osebe z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju, smo zaznali tudi izjemne razlike pri razmerju oseb, izbranih za prvi krog ponovne ocene, in vsemi upravičenci glede na območje njihovega bivanja. Nismo sicer opravili podrobnejše analize, ampak je že površen pogled pokazal, da bi bila na primer obremenjenost nekaterih območij s ponovno oceno najmanj tridesetkrat tolikšna kot na drugih območjih. Ministrstvo v svojem odzivu naših ugotovitev v tem delu žal sploh ni komentiralo. Skratka, po našem mnenju je s spremembo Zakona o osebni asistenci očitno prišlo do korenite spremembe videnja, kaj je osebna asistenca, komu in v kakšnem obsegu je namenjena. To se je zgodilo, čeprav se določbe zakona, ki to opredeljuje, v ničemer niso spremenile. Zdi se tudi, da imajo različni deležniki različne odgovore na tovrstna vprašanja. Najmanj zaradi vsega, kar sem izpostavil, je nujno treba sistematično pristopiti k razrešitvi vprašanja, kaj je vsebina in namen osebne asistence po Zakonu o osebni asistenci, in to jasno urediti s spremembo zakona, če je to potrebno, pri tem pa je treba posebno pozornost posvetiti vprašanju poseganja v že pridobljene pravice. Pravica mora biti namreč opredeljena tako, da bo razumljiva tako prosilcem oziroma upravičencem, odločevalcem v upravnem postopku, kot so centri za socialno delo in ministrstvo ter izvedencem na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varnost. Vsaj do ustrezne novelacije zakonske ureditve se posameznikom ne sme zmanjševati obseg že priznanih pravic, prav tako je nujno treba vzpostaviti tudi učinkovite mehanizme nadzora nad izvajanjem osebne asistence, saj po našem mnenju ni sprejemljivo, da se zaradi morebitnih posamičnih nepravilnosti posega v pravice vseh uporabnikov osebne asistence. Skratka, to je še eno področje, na katerem nas vse skupaj čaka še veliko dela.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo gospe Dalili Smlatič iz Skupnosti centrov za socialno delo, če želi seveda oziroma … A, ne želite? Dobro, potem dajem besedo gospe Barbari Kobal Tomc iz Inštituta za socialno varstvo. Izvolite, beseda je vaša.

Najlepša hvala za besedo. Torej spoštovana gospa predsedujoča, poslanke in poslanci, varuh človekovih pravic, predstavniki dveh ministrstev in predstavnice in seveda vsi drugi vabljeni.

Zdaj, veliko je bilo danes že povedanega. Z večino se strinjam. Tudi sama predsedujoča je pravzaprav v uvodnem nagovoru že opozorila na nek način, da je velik pritisk javnosti na pridobitev pravice do osebne asistence. Temu zagotovo botruje dejstvo, da v Sloveniji imamo splošno pomanjkanje storitev v skupnosti po eni strani in na drugi strani to, kar ste tudi že omenili, nesočasnost sprejetja dveh zakonov, torej Zakona o dolgotrajni oskrbi in Zakona o osebni asistenci in seveda, kot kaže, tudi nejasnost določil Zakona o osebni asistenci, da bi pravzaprav onemogočil mešanje različnih pravzaprav vrst storitev. Tako da ena izmed, zagotovo ena izmed, zagotovo ena izmed točk, ki bi jih zagotovo izpostavila, je ta, da je v splošni javnosti in očitno tudi, kot je gospod varuh človekovih pravic izpostavil, ni jasno pravzaprav, za koga osebna asistenca sploh je oziroma komu je namenjena. Eno je to, da lahko rečemo, da je za državljane oziroma osebe s stalnim prebivališčem, da je pravzaprav cilj samostojno in neodvisno življenje, da je nekako cilj tudi vključevanje v družbo, da pa je pravzaprav namenjena tudi tistim, ki zaradi invalidnosti potrebujejo tovrstno pomoč in podporo, invalidnost pa je seveda stanje, kjer ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja ali zvišanja delovne zmožnosti, saj stanja ni mogoče spremeniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sami ugotavljamo, da pravzaprav je osebna asistenca bila zelo velikokrat in je še vedno razumljena kot dolgotrajna oskrba, kot skrb, kot v bistvu pomoč na domu, kjer nekdo, torej osebni asistent določene zadeve opravi namesto mene oziroma, če lahko malo bolj pogovorno rečem, da se uporabnika nekako porihta, pa mi oprostite mojemu izrazu, ampak ta je zelo nekako uporaben tudi na terenu. Zdaj nekako vezana je seveda, ta uveljavljanje pravic ali pa opredeljevanje pravic je vezana torej na potrebo potencialnega uporabnika. Zdaj danes smo slišali, da je nedopustno posegati v že opredeljene pravice, pa vendar bi sama opozorila na to, da zakon po moji oceni, sicer pa nisem pravnica, dovolj jasno narekuje tudi to, da je upravičenec dolžan spremeniti spremembo stanja. Sama se s tem področjem ukvarjam že kar nekaj let in moram reči, da takšne vloge zaenkrat še nisem dobila, tako da v bistvu se potreba uporabnika lahko bistveno spremeni, pa vendar ta uporabnik ostaja upravičenec do osebne asistence. In ravno to enačenje osebne asistence in dolgotrajne oskrbe vodi na nek način k razočaranju potencialnih vlagateljev in tudi delavcev na centrih za socialno delo, ker so vedno v, bom rekla, v težkem, nezavidljivem stanju, kajti njihova naloga je, da poiščejo rešitve za vlagatelja oziroma potencialnega uporabnika in seveda je potem razočaranje, ko se ugotovi, da osebna asistenca to ni, seveda toliko večja. Zato se na tej točki sprašujem ali smo seveda naredili dovolj za osveščanje javnosti, da bi pravzaprav vsi, ne samo laična javnost, ampak tudi strokovna javnost vedela, kaj pravzaprav naj bi osebna asistenca bila. Zdaj s tem zamejevanjem osebne asistence in dolgotrajne oskrbe menim, da ustvarjamo pravzaprav neenake možnosti in da neenako obravnavamo ali pa da pravzaprav, lahko rečem, celo diskriminiramo starejše, torej predvsem tiste, ki naj bi bili uporabniki do storitev dolgotrajne oskrbe. Ker na nek način smo zdaj z osebno asistenco hote ali nehote ustvarili neko mini dolgotrajno oskrbo za nekatere upravičence.

Zdaj, veliko je bilo danes rečenega tudi že o mnenjih in izvedenstvu. Torej za leto, z lanskim letom je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo pridobil novo vlogo, vlogo v sistemu osebne asistence, ki jo dotlej ni imel. S, bom rekla, ponosom povem, da je to vlogo dobil na predlog invalidskih organizacij, ker so očitno inštitut takrat prepoznali kot nekoga, ki bi lahko pravzaprav vodil take postopke, in sicer smo dobili nove vloge. Prva vloga je bila, da postanemo, da organiziramo izvedenski organ na inštitutu in druga, da nekako skrbimo tudi za izobraževanje tistih izvajalcev osebnih asistentov, zakonitih zastopnikov in uporabnikov, ki pravzaprav to želijo. Zdaj nekako tukaj bi rada poudarila še to, da pravzaprav sam zakon ne prinaša novih kriterijev za izvajanje oziroma za upravičenost do osebne asistence, pa vendar lahko vidimo, da je prišlo pri ocenjevanjih do kar precejšnje spremembe v samem, v samih izidih oziroma v samem obsegu, v samem obsegu osebne asistence, ki jo komisije pravzaprav ocenijo. Torej prej, kot ste že, predsedujoča, povedala, smo imeli 112 različnih ocenjevalcev, danes jih je tako na inštitutu trenutno zaposlenih 10, potem imamo še zunanje izvedence. In ključna sprememba je v, bom rekla, v treh ali štirih stavkih, točkah, če jih lahko izpostavim. Eno je to, da skrbimo za enotno razumevanje naloge ali pa funkcije ocenjevalca. Torej mi ocenjevalci, izvedenci nismo na terenu zato, da, se opravičujem grobosti izrazu, iščemo rešitve za posameznika, ampak za to, da ugotavljamo ali je posameznik upravičen do storitev osebne asistence. Kot sem prej rekla, prej je šlo dostikrat za pravzaprav iskanje rešitev, zato je pravzaprav, ne, in smo pravzaprav v storitev dobili upravičence, ki pravzaprav bi bolj potrebovali dolgotrajno oskrbo. Drug vidik je, da ocenjevalci dandanašnji razpolagamo s celotno dokumentacijo, torej celotno vsebino, medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere moramo podati svoje strokovno mnenje. Spet lahko kot nekako medklic povem, da sem tudi sama bila izvedenka v prejšnjem modelu, če tako rečem, in dostikrat smo dobili samo informacijo, pojdi na ta in ta je naslov, nisi vedel, kam prihajaš, skratka, od popolnega zaupanja do preverjanja dokumentacije je seveda prineslo precejšnjo razliko. In naslednja stvar je dosledno sledenje navodilom. Izvedenci imamo zelo jasna navodila in natančna navodila in vsi se jih moramo držati. Še ena stvar, ki bi jo lahko pa tukaj povedala, je pa ta, da je razlika v ceni na nek način tudi o odraz neke časovne distance. Na začetku, ko je zakon začel veljati so v glavnem, tudi sama ste povedala, glede na število, so pravzaprav v sistem prehajale osebe, ki so že tedaj in do tedaj imele osebno asistenco po programsko financirano. Tako da mi smo tudi takrat ocenili na inštitutu, da nekje do 500 oseb bomo dobili v sam sistem, in vi ste povedali, da na začetku je bil prenos v bistvu 319 oseb. Danes jih imamo pravzaprav skoraj 4 tisoč. Odkar izvedenski oddelek na inštitutu deluje, to je od 15. marca, na teren, kot je povedal gospod Maljevac, smo šli nekje aprila, smo pravzaprav prejeli, bom kar natančno povedala, do današnjega dne 1460. Od tega smo jih dobili sto devetnajst za ponovno oceno. Ponovne ocene so bile ustavljene, torej do današnjega dne inštitut ni naredil niti ene ponovne ocene. Dobili smo 1122 prvih vlog in 219 pritožb. Torej, če odštejemo od 1460 teh 119 vlog lahko rečem, da kljub temu, da je v javnosti pravzaprav zelo, smo bili nekako okarani kot neučinkoviti, smo pravzaprav naredili do današnjega dne 991 mnenj s kadrom, kot sem ga že prej omenila, pri čemer nam regijska postavljenost komisij zelo, zelo otežkoča delovanje. Kajti, inštitut nima izvedencev, ki bi izhajali iz določenih regij, zato imamo recimo za določen konec Slovenije samo enega izvedenca in zato so seveda čakalne vrste, v narekovajih, tam toliko večje.

Tako da kaj naj rečem, s čim naj zaključim, saj sem bila že predolga, tako da bom kar na tem mestu zaključila, pa vendar. Jaz mislim, da so potrebne določene spremembe, da danes smo opozorili na veliko, bom rekla, nedoslednosti. Zaključila bi pa pravzaprav z mislijo, da je v Sloveniji nenačrtovano nastal en ogromen sistem, tudi danes smo videli, ki ni ustrezno reguliran in ni ustrezno nekako nadzorovan. Zato mislim, da si na sredstva, ki pravzaprav izhajajo iz solidarnosti, pravzaprav ne moremo nekako privoščiti tolikšnega volonterstva, če lahko tako rečem, oziroma iskanja nenačrtovanih rešitev. Tako da hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam, gospa Tomc. Mislim, da ste v svoji razpravi, zdaj uvodni oziroma stališču nanizali kar nekaj zelo pomembnih podatkov, pa tudi ste nas seznanili res direktno s stvarmi iz terena in tega, kar počnete v praksi, tako da res vam hvala.

Sedaj pa sprašujem, ali je z nami kdo od sindikata osebne asistence in bi želel spregovoriti? Ja, bomo prosili, če se lahko samo nekdo od vabljenih, da se zamenjate, tako pa bo lažje.

Še prej pa vmes povem, da Aleksandra Prosena Kralja nadomešča gospa Lucija Tacer, ki jo lepo pozdravljam.

In sedaj dajem besedo torej predstavniku Sindikata osebne asistence, pa če se še za magnetogram uvodoma predstavite. Izvolite, beseda je vaša.

Sindikat osebne asistence se zahvaljuje za vabilo na to pomembno sejo, ki obravnava ne samo za nas pomembno temo, to je pravico do osebne asistence, izvajanje v praksi z vidika države, uporabnikov ter izvajalcev. Hkrati moramo biti nekoliko kritični do formulacije zastavljene teme, saj se, cenjene poslanke in poslanci, lotevate tega področja, ne da bi pri tem omenili vidik osebnih asistentk in asistentov kot neposrednih izvajalcev osebne asistence, enakovredno kot vidik države, uporabnikov in izvajalcev. Ne glede na to pomanjkljivost pa sindikat osebne asistente, pa se je sindikat osebne asistence, ki je bil vzpostavljen pred dvema letoma, da bi opozarjal tudi na položaj neposrednih izvajalcev osebne asistence, to je osebnih asistentk in asistentov, posebej zahvaljuje naši osrednji demokratični in zakonodajni instituciji, da skuša tudi vsebinsko obravnavati izvajanje osebne asistence v praksi. Seveda je osebna asistenca izredno pomembna izboljšava življenjskega položaja vseh ljudi v naši skupnosti, ki zaradi raznoterih hendikepov ne morejo živeti samostojno, uradno gre za osebe z invalidnostmi, še vedno, zaradi tega je tudi po prepričanju sindikata pri osebni asistenci najpomembnejši vidik uporabnic in uporabnikov. To želimo posebej poudariti in se zahvaliti vsem, ki ste sodelovali pri vzpostavljanju sistema osebne asistence. Ob tem želimo spomniti, da je osebna asistenca vzpostavljena v naši družbi ob očitni - to je nekaj, kar smo danes že večkrat slišali - a neuresničeni potrebi po ustreznejši zakonski ureditvi dolgotrajne oskrbe, zato vse pavšalne kritike, ki letijo na obseg, potratnost osebne asistence in ali neupravičenost nekaterih hendikepiranih do osebne asistence zanemarjajo, da v Sloveniji nimamo ustreznega sistema dolgotrajne oskrbe. Trdimo torej, da osebna asistenca deloma pokriva, prikriva oziroma zadovoljuje potrebe in potrjuje nujnost uvedbe zadostnega sistema dolgotrajne oskrbe. Mislim, da se danes vsi, ki ste se tukaj oglašali se tega zavedate, vsekakor, smo pa slišali recimo finančnega ministra, ki je, ki je prav na ta način stvari predstavljal, ali ne?

Očitki glede na mišljene finančne prenapihnjenosti osebne asistence nas navdajajo s pesimizmom glede načrtovane uzakonitve dolgotrajne oskrbe. Če se reče, da ni denarja za osebno asistenco, ja, potem ga ne bo tudi za dolgotrajno oskrbo. Poudarjamo pa, da potrebujemo kakovosten, human in celovit sistem dolgotrajne oskrbe in to ne samo zaradi demografskih izzivov Slovenije kot starajoče se družbe. Medtem, ko hvalimo uzakonitev osebne asistence v Sloveniji in razumemo pionirje oziroma protagoniste njenega vzpostavljanja, da so se želeli izogniti pokroviteljski obravnavi oseb s hendikepom pa ne moremo spregledati ene večjih napak ob uzakonitvi osebne asistence, namreč te, da osebno asistenco izvajamo v zasebnem in ne v javnem sektorju, torej nekakšno outsourcing dejavnosti. Pomemben primanjkljaj uzakonjene osebne asistence v začetni fazi pa je bilo tudi poleg zakonske neopredeljenosti, kaj točno sodi vanjo tudi pomanjkljivo ocenjevanje upravičenosti do osebne asistence. Kot smo slišali, nezadostna usposobljenost članic in članov ocenjevalnih komisij ne povsem ustrezno ocenjevalno orodje in še zlasti predvidena nepotrebnost zdravstvenih izvidov uporabnic in uporabnikov, kar je skupaj dopuščalo kreativno utemeljevanje oviranosti oziroma hendikepov.

To je zdaj praktično vse popravljeno, s tem, da se absolutno strinjam, jaz sem takrat bil zgrožen, ko je v parlamentarnem procesu šel skozi amandma, ki je zahteval to regionalno razdeljenost izvedencev. To je bilo jasno, da je ovira, da je neka sabotaža ocenjevanja naprej. Ob tem vseeno želimo izpostaviti, da osebna asistenca kot velik napredek izvajanja človekovih pravic oseb s hendikepom ne more delovati brez nas, osebnih asistentk in asistentov. Posledica obstoječe strukture umestitve osebne asistence v našo družbo, zlasti tega dejstva, da gre za dejavnost zasebnega sektorja in finančne teže izvajanja osebne asistence je izrazito slab delovno pravni in plačni položaj osebnih asistentk in asistentov. Naše zahtevno delo je izrazito podcenjeno že od samega začetka osebne asistence, odtlej se pa z vsakim letom in skladno z naraščanjem javnih stroškov naše pravice redno klesti, zmanjšuje. Natančneje, Pravilnik o osebni asistenci, izhajajoč iz Zakona o osebni asistenci, posredno, a že pravno gledano izrazito sporno določa naš delovno pravni položaj. Namreč namenjen je zlasti podrobnejši ureditvi odnosov, razmerij in obveznostmi med državo in izvajalci, našimi zaposlovalci. Med drugim določa tudi priznane stroške izvajanja osebne asistence in šele med slednjimi tudi pravice osebnih asistentk in asistentov, kar pa v praksi iz leta v leto pomeni le zniževanje našega plačila za delo ter povečevanje naših obveznosti. Pri tem je tudi cena ure storitve osebne asistence že od njene prve redukcije dalje absolutno prenizka. S takšnim zategovanjem pasov financer, nadzornik, urejevalec, se pravi, MDSZS naravnost sili izvajalce osebne asistence v zniževanje naših pravic in tudi kršitve delovno pravne zakonodaje kot smo že večkrat opozorili. Se pa zahvaljujem državnemu sekretarju, gospodu Maljevcu, da se boste zdaj o tem pogovarjali v Vladi.

V zadnjem času se ta naš slab položaj še najbolj kaže ob sankcioniranju izvajalcev, pri katerih financer, nadzornik, urejevalec ugotovi take in drugačne nepravilnosti, o katerih je bilo govora pri izvajanju osebne asistence v praksi. Takrat državni odločevalci prehitro odtegnejo financiranje, posledice tega ukrepa pa čutijo uporabnice in uporabniki, seveda pa tudi osebne asistentke in asistentki in asistenti kot neposredni izvajalci osebne asistence ostanemo namreč brez plačila za delo.

Zdaj mi absolutno nimamo nič proti, da se kršitelje, da se kršiteljem odvzame, da se jih izbriše iz registra, da se jim odvzame pač status izvajalca osebne asistence, ampak otemitev financiranja kot prvi korak je v bistvu onemogočanje delovanja. Naredi se tudi totalna panika, prehodi k drugim izvajalcem so kaotični. Nastajajo luknje v delovni dobi, za uporabnike tudi skrajno stresno in tako naprej.

Posebej poudarjamo, da je ureditev osebne asistence taka, da smo osebne asistentke in asistenti v podrejenem delovno pravnem položaju glede na našega delo delodajalca, se pravi, izvajalca osebne asistence, hkrati pa v skoraj enakem položaju tudi do naših uporabnic in uporabnikov. Nemalo je razlag, da so uporabnice in uporabniki nekakšni moralni delodajalci osebnih asistentk in asistentov. Sindikat osebne asistence za to predlaga in bo vztrajal, da se ta trikotna struktura, ki je v marsičem podobna trikotnem razmerju pri tako imenovanih agencijskih delavkah in delavcih tudi normativno prizna in natančneje uredi. Se pravi, hočemo, da se prizna, da smo, da je delovnopravno naš uporabnik, naš nadrejeni, ker to prinaša določene zaščite potem delovnopravne.

Vehementno in neodgovorno reguliranje osebne asistence se na primer kaže tudi pri dokaj svežem poskusu uvajanja digitalnega evidentiranja delovnega časa osebnih asistentk in asistentov. Računalniško internetno orodje oziroma informacijski sistem se imenuje aplikacija Osebna asistenca z uradnim namenom nadzora izvajanja osebne asistence v praksi. Tudi pri tem projektu, ki ga je spodbudila po prepričanju nekaterih neutemeljena rast osebne asistence in s tem finančnih obveznosti države, čeprav smo danes slišali tudi zelo smiselne razloge, so odločevalci sprva povsem spregledali ustavnopravno skladno in zakonito ravnanje, a ne glede na to vztrajajo pri uvedbi takega nadzora izvajalcev osebne asistence, to je opravljenih ur storitve osebne asistence preko hrbtov osebnih asistentk in asistentov. Se pravi, nas se uporablja za nadzor, ampak ne v skladu z zakonom. To, da Republika Slovenija ravno v tem času uzakonja izrazito omejeno splošno digitalno evidenco delovnega časa, pa nam verjetno v tem okolju ni treba posebej omenjati.

V Sindikatu osebne asistence nikoli ne pozabljamo, da so smoter osebne asistence osebe s takšnim ali drugačnim hendikepom, torej, uporabnice in uporabniki osebne asistence, zato smo stalno pozorni tudi na slabšanje njihovega položaja in nasprotujemo krnjenju pravic do osebne asistence brez ustrezne kompenzacije v okviru dolgotrajne oskrbe.

Spoštovane in spoštovani, še enkrat, hvala za to priložnost, s katero je Sindikat osebne asistence kot zastopnik, predstavnik osebnih asistentk in asistentov ter drugih delavcev v osebni asistenci lahko prvič predstavil naša videnja in izvajanja osebne asistence v praksi. Upamo, da ste nas s tem sprejeli kot sogovornika na področju osebne asistence in da nas boste skladno s tem načelom tudi v prihodnje vključevali v obravnave, načrtovanje in spreminjanje osebne asistence ne samo kot socialnega partnerja, ampak kot relevanten dejavnik obstoja in razvoja osebne asistence. Hvala.