Lepo pozdravljeni, spoštovani kolegice in kolegi, vabljeni na sejo ter ostali prisotni!

Pričenjam s 16. nujno sejo odbora.

Obveščam vas, da je zadržan, se seje ne more udeležiti dr. Anže Logar in na seji kot nadomestni član je prišel gospod Rastislav Vrečko, nadomešča Bojana Čebelo.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora, ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Dodatno sem še prejela pooblastilo, da gospod Jonas Žnidaršič nadomešča poslanca Soniboja Knežaka.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DAVČNEM POTRJEVANJU RAČUNOV, NUJNI POSTOPEK.

Predlagatelj zakona je Vlada. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 16. seji, 4. 10. 2022 sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Predlog zakona je bil uvrščen na 7. sejo Državnega zbora, ki se bo začela 20. 2. 2023.

K obravnavi te točke so vabili predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance in Zakonodajno-pravne službe. Prejeto dodatno gradivo k predlogu zakona so še mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance.

Amandmaji k predlogu zakona se vlagajo do zaključka razprave o posameznih členih na seji odbora. Amandmaje, ki so do sedaj bili vloženi, je vložila Poslanska skupina SDS in sicer k 1., 2., 3., 4., 5. in 6. členu predloga zakona.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona.

Želi predstavnik Ministrstva za finance podati dopolnilno obrazložitev? (Da.)

Izvolite, gospod državni sekretar Tilen Božič.

Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke, poslanci in tudi seveda ostali!

Siva ekonomija je en poseben pojav, ki ni tuj nobeni državi. Včasih oziroma pred leti se je še nekako mislilo, da s tem, ko se države razvijajo in prihajajo na višjo stopnjo, tako kar se tiče socialne urejenosti, družbenega konsenza, demokracije, gospodarske rasti in tako naprej, da se bo siva ekonomija nekako izpela in izgubila ta svoj zagon, pa se je potem pokazalo, da je prišlo oziroma da ima ta siva ekonomija eno zelo fluidno obliko, se pravi, glede na okoliščine, ki so, se izjemno hitro prilagaja, poraja, nekako tako kot voda najde tiste svoje poti.

Zdaj, za tiste države, ki so morda še v razvoju, je boj proti sivi ekonomiji včasih boj proti lastnim ljudem, zaradi tega, ker je v bistvu siva ekonomija v tistih državah, ki nimajo takšnega sistema, kot ga ima Republika Slovenija, se pravi pokojninski sistem, zdravstveni sistem, socialne pravice in tako naprej, je po navadi, si to zagotovijo na nek drugi način in to je po navadi skozi sivo ekonomijo in opazili boste, da države v razvoju dosegajo tudi stopnje nad 30, 40 odstotkov BDP-ja, predstavlja lahko siva ekonomija in tisto je dejansko družbeni korektiv, ki jim omogoča preživetje.

Mi na srečo nismo več tam, smo daleč naprej, vendar to še vedno pomeni, da se siva ekonomija poraja pač v novih oblikah, bolj sofisticiranih in seveda je treba ves čas delati na tem, da se tisto, kar je mogoče, zahaja v sile, sivo polje, spodbudi, da se nekako legalizira oziroma formalizira in da se potem te nove oblike ne porajajo. To se pa dosega z različnimi pristopi, od tega, kako se to zaznava, kako se to ukrepa, kako se sankcionira, kako se analizira in kako se tudi išče nove nenazadnje zakonske rešitve, kot je tudi ta danes pred vami, čeprav je dejstvo, da tukaj se pojavlja en določen deja vu, ker gre za rešitev, ki je bila že vpeljana, pa je bila potem brisana.

Torej, Slovenija se, kot že omenjeno, že vrsto let, oziroma že lahko rečemo, odkar so uvedeni, uvedene dajatve, lahko bi rekli, bori proti sivi ekonomiji, prejšnje vlade oziroma v preteklosti so bili uvedeni številni ukrepi, da bi povečali preglednost poslovanja gospodarskih subjektov, tudi učinkovitejše pobiranje davkov in tudi pravičnejšo razporeditev davčnega bremena med zavezanci za plačilo davka. Eden teh ukrepov je lahko tudi zagotovo obveznost dobavitelja oziroma prodajalca, da pri gotovinskem poslovanju kupcu izda davčno potrjen račun za vsako dobavo blaga in storitev. Naj tukaj spomnim, če se spomnite, danes obravnavamo novelo Zakona o davčnem potrjevanju računov, v tej pogovorno rečeni fiskalizaciji, in ko se je ta uvedla, se je takrat sprejel sočasno tudi ta ukrep. In kar se tiče učinkovitosti uveljavljenih ukrepov, se je pokazala z dozdajšnjim izdajanjem računov in evidentiranjem prometa prodajalcev ter s povečanimi prilivi državnega proračuna iz naslova davkov in prispevkov iz zaposlovanja. Če spomnim, takrat ko je bila uvedena ta rešitev, so nekatere branže, kljub temu, da ni bilo kakšnih posebnosti, rasle z dvomestnimi številkami in to tiste, za katere smo tudi v naprej napovedali, da ocenjujemo, da obstaja povečano tveganje, da se morda ne postopa najbolj primerno, in da je nekaterim zavezancem, zagotovo ne vsem, ampak nekaterim stremenje k temu, da bi izpolnjevali svoje obveznosti do družbe, ne pa samo se ukvarjali s pravicami, se pravi, to stremenje morda nekoliko pretirano. Z novelo Zakona o davku na dodano vrednost se je z 22. januarjem, lani leta 2022, spremenila obveznost dobaviteljev glede izročanja računov kupcev, in sicer izročitev računa v papirni obliki ni več obvezna, če kupec tega izrecno ne zahteva, pri tem pa za prodajalca ni obveznosti izročitve računa kupcu v kakšni drugi obliki. Skladno s tem ne prevzem računa kupca tudi ni več prekršek. Ostalo je pa seveda v zakonodaji tisti predpis, ki je določal napis na prodajnih mesecih, da je ta račun treba prevzeti in zadržati do izhoda.

Naše mnenje je, da smo se s takšno ureditvijo odpovedali pomembnemu elementu učinkovitosti sistema davčnega potrjevanja računov in odpravljen je bil mehanizem za zagotavljanje doslednega evidentiranja prometa pri prodajalcih in ponovno se je odprl manevrski prostor za sivo ekonomijo, gotovinske tokove, neregistrirane seveda in prikrivanje davčnih obveznosti zavezancev. Namen predloga zakona, ki ga obravnavate danes, je ponovno vzpostaviti ta mehanizem, ob upoštevanju seveda sodobnih tehnologij pri poslovanju in možnostih komunikacije med dobavitelji in kupci. Digitalizacija danes omogoča različne načine plačil ter izmenjave računov in drugih dokumentov med prodajalci in kupci. Se pravi, že danes obstajajo sistemi, ko lahko tako preko aplikacije na mobilnih telefonih, preko elektronskih sporočil, SMS sporočil in drugih načinov komunicirajo kupci in prodajalci med sabo, organizirajo razno razne klube, itn., preko katerih ta komunikacija dejansko tudi že poteka. Zato predlagamo ponovno uveljavitev obvezne izročitve računa prodajalca in obveznega prevzema računa s strani kupca, pri čemer pa poudarjamo, da je račun lahko v papirnati ali pa seveda elektronski obliki. Te oblike računov sta namreč v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost, ki ureja obveznost izdanega računa že zdaj oziroma že kar dolgo časa enakovredni. Odločitev v kakšni obliki si bosta prodajalec in kupec izmenjala račun, je prepuščena njima in je odvisna od njunih tehnoloških zmožnosti.

Predlaga se tudi ponovna uvedba globe za kupca, ki ne prevzame in zadrži računa ob izhodu iz poslovnega prostora. S tem se zagotovi, da prodajalec izda račun za vsako dobavo blaga in storitev, saj v nasprotnem primeru poleg prodajalca tvega globo tudi njegov kupec. Na ta način se dejansko spoštuje to pravilo, ko se trikotnik zapira, se pravi, da je vsem v interesu, na eni strani državi, na eni strani prodajalca, na tretji strani kupca, da je račun izdan in prevzet. Pred nekaj časa smo lahko tudi slišali nekaj zmede, ko se je ta sprememba takrat uveljavila, so nekateri rekli, da ni več treba izdajati računov. Tukaj moram posebej podčrtati, račune se vedno izdaja. V tem vmesnem času je zgolj veljalo to, da ni bilo obveze po izročitvi in iz statističnih podatkov, ki jih imamo, kaže da so nekateri ta nesporazum tudi tako dobesedno vzeli, se pravi, da izdajanje računov ni potrebno.

Zdaj, če pogledamo, kar se tiče kazni Tudi pretekle prakse že takrat, ko se je uvajal ta sistem, se je posebej povedalo, da ključna je osveščevalna okoliščina oziroma osveščevalni moment tukaj. Tudi takrat je bila vzpostavljena nagradna igra s tem v zvezi glede potrjevanja računov in tudi finančna uprava in statistiki, ki jo imamo vemo, da je predvsem opozarjala, v nekaterih primerih dala morda opomin, v nobenem primeru pa ni bilo ocenjeno, da bi bilo potrebno izreči globo. Je pa to eden izmed tistih elementov, ki seveda pomaga k temu, da se zavezanci in seveda tudi kupci nekako drugače pristopijo k temu in morda bolj resno to vzamejo in tudi račun vzamejo ter s tem zagotovijo, da je dejansko bil izstavljen. Nenazadnje je ponovna vzpostavitev obveznosti izdaje računa tudi pomemben element varovanja pravic kupcev, tudi to poudarjamo, ne, tako z vidika pravilnosti, se pravi kupnine oziroma izračunanega blaga in storitev, tudi z vidika tega morebitnih kasnejših reklamacij, uveljavljanja, se pravi v garancijskem roku in tako naprej. V času poslabšanja gospodarskih razmer in naraščajočih življenjskih stroškov sta občutek davčne pravičnosti med prebivalstvom in gospodarskimi subjekti in zaupanje javnosti v pravno državo še toliko bolj pomembna. Prav tako mora država poskrbeti za učinkovito izvajanje zakonov o obdavčenju in ukrepe za vzpostavitev zdravega konkurenčnega okolja za podjetja. Na dolgi rok zagotovo k uresničevanju teh ciljev prispevajo tudi rešitve, ki jih predlagamo danes.

Zdaj v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, za katerega se tudi, seveda nam je bil tudi v veliko korist in se zahvaljujem tudi za to, bi samo izpostavil dve zadevi. Ena zadeva, se pravi, če kupec v primeru nadzora iz kakršnegakoli razloga ne more predložiti elektronsko prejetega računa ob samem izhodu iz poslovnega prostora, ko recimo ne bi imeli s sabo mobilnega telefona oziroma pametne naprave, česarkoli že, ali pa morda ta sporočila dobijo na elektronski naslov, morda nima urejenega, se pravi, nabiralnika elektronskega na svojem telefonu, ga lahko predloži naknadno v roku, ki ga določi pooblaščena uradna oseba nadzornega organa. Kako bo to potekalo, bomo tudi javno komunicirali, da ne bo kakšnega nelagodja ali nesporazumov. Tudi to je vezano na osveščevalni del nalog tako Ministrstva za finance kot Finančne uprave in zagotovo lahko, kar tudi kažejo dosedanje izkušnje pri nadzoru tega, da se bo nadzor delal z zrnom soli, se temu reče, se pravi, pogledala se bo situacija, preverilo in seveda skladno s tem ravnalo življenjsko, seveda pa po črki zakona. Dodatno še pojasnilo za Zakonodajno-pravno službo, kar se tiče tiste terminologije. Tu uporabljena je bila v bistvu obstoječa terminologija, ki je bila uporabljena že takrat, ko se je ta zakon prvič pripravil. Besedne zveze, ki pa so noter, so pa v bistvu iz Zakona o davku na dodano vrednost, ki pa res ločeno uporablja., to se pravi, na eni strani ureja za kupca blaga, na drugi strani ureja za prejemnika storitev. V tem primeru, glede na to, da gre za račun, ki je lahko izdan za katerikoli izmed teh dveh namenov, je pač sočasno navedeno kupec blaga oziroma prejemnik storitev. Naša ocena je, da s tem ne povzročamo kakšne posebne zmede, da je tako, se pravi lahko zakonodajalcu kot potem tistim, ki bodo zakonodajo uporabljali, jasno, kaj je bil namen oziroma kaj so tudi cilji in da se bo to lahko zgledno uporabljalo tudi v praksi.

Kar se tiče še morda amandmajev, ki so bili predloženi. Glede na to, da predlagajo odpravo tega, kar je na mizi, se pravi, Vlada oziroma Ministrstvo za finance teh amandmajev ne podpira.

In kot končno seveda, spoštovane poslanke in poslanci, ob upoštevanju vsega tega navedenega predlagam, da predlog novele Zakona o davčnem potrjevanju računov podprete. Za dodatna pojasnila sem pa kot vedno seveda tudi na voljo tudi sodelavko. Hvala.

Hvala lepa.

Ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? (Da.) Izvolite, gospa Lenča Arko Fabjan.

Ja, hvala za besedo.

No, Zakonodajno-pravna služba je v bistvu v svojem mnenju izpostavila dve zadevi, do katere se gospod državni sekretar v svoji uvodni predstavitvi že opredelil. Prva stvar je bila res, z vidika jasnosti je bilo opozorjeno, da se kopičijo naslovniki. Tako se v zakonu pojavljajo »kupec blaga«, »prejemnik storitve«, zaslediti je tudi »naročnika storitve« in zato smo nekako opozorili, da bi bilo z vidika jasnosti potrebno poenotiti to izrazoslovje. Zlasti je to na primer očitno pri 4. členu, ki ima naslov »prekršek kupca« in te lahko zmotno napelje na to, da prekrška prevzema naročnika storitve oziroma prejemnika storitve ni. Vendar, no, v uvodni predstavitvi je bilo to pojasnjeno. Tudi Zakonodajno-pravna služba ve, da gre za izrazoslovje, ki je povzeto iz Zakona o davku na dodano vrednost, vendar to ni razlog, da bi se ob morebitnih poseganjih v te, v druge zakone uveljavilo neko jasnejše izrazoslovje, saj bi se tudi lahko reklo, ne vem, da se opredeli kupca blaga, prejemnika storitve, pa se v nadaljevanju v zakonu potem uporablja enotni izraz kupec. Prav tako smo pa opozorili na to, kar ni jasno izhajalo iz zakona, na primer kako se izkaže prevzem elektronskega računa, se pravi, kako kupec, prejemnik storitve to izkaže takoj po odhodu iz poslovnega prostora, opozorilo je bilo pa dano, glede na to, da gre pri elektronskem računu za to, da je račun ravno tako ustvarjen v papirni obliki, vendar pa se potem kupcu posreduje, pošlje preko elektronske pošte in je bilo vprašanje, ali lahko kupec neposredno potem, ko zapusti lokal in ko je v postopku kontrole, lahko že izkaže prejem tega računa, se pravi, če lahko izkaže, da je ravnal skladno z zakonom, da ne bi bil kljub temu zakonsko skladnem ravnanju lahko kaznovan.

Hvala.

Hvala lepa.

Ali želi besedo predstavnik Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, gospod državni svetnik Danijel Kastelic? Izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, državni sekretar, ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Predlog predmetnega zakona je Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance obravnavala na 1. seji, 27. januarja 2023. Po daljši razpravi komisija predloga zakona ni podprla.

Vlada želi s predlogom zakona spremeniti prakso, ki se je uveljavila z v začetku leta 2022 sprejetim Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, s katerim je bilo določeno, da mora davčni zavezanec izročiti račun kupcu v papirni obliki le na njegovo zahtevo. Kot izhaja iz obrazložitve obravnavanega predloga zakona, takšna ureditev zmanjšuje transparentnost poslovanja davčnih zavezancev in prispeva k tveganju za povečanje obsega sive ekonomije in neplačevanje davkov iz poslovanja, vzpostavlja pa tudi možnost za prikrivanje dejanskega prometa davčnih zavezancev.

V razpravi na komisiji je bilo ob zastavljenem vprašanju o razlogih in utemeljenosti vračanja na predhodni sistem kontrole izdaje in izročitve računa odgovorjeno, da so opravljene analize poslovnih praks v nekaterih predvsem storitvenih dejavnosti pokazale, da je število davčno potrjenih računov kljub rekordni zaposlenosti in povečani potrošnji v letu 2022 še vedno manjše kot v letu 2019. Komisija poudarja, da je predlagana rešitev, ki na kupca blaga oziroma prejemnika storitve prenaša odgovornost, da pridobi račun od zavezanca ter da se ga zaradi morebitnega ne prevzema računa sankcionira, nesprejemljivo. Napačen je tudi pristop, s katerim se zavezanca skuša nadzirati s pomočjo kupca namesto za to pristojnih organov. Odločitev o prevzemu računa mora biti po mnenju komisije v celoti prepuščena kupcu, ki bo sam presojal o tem, ali bo na primer ob nakupu in plačilu blaga zaradi kasnejšega uveljavljanja garancijskih pogojev zahteval račun. Argumentacija predlagatelja zakona, da so bila v obstoječi ureditvi, kjer izdaja in izročitev računa ni bila obvezna, zaznana tveganja na področju pravic potrošnikov v zvezi s takojšnjo možnostjo preverjanja posameznih postavk na računu ter da ne gre le za nadzor, ampak tudi zagotavljanje varnosti kupca, po mnenju komisije ni prepričljiva, saj je skrb za varstvo koristi kupcev možno izraziti in uveljavljati tudi na način, ki ne bo vključeval izrekanje nesorazmernih glob za praviloma majhne prekrške z nizkimi zneski na računu. Glede na odgovor na zastavljeno vprašanje o številu držav, ki so uveljavljale zakonsko rešitev o obvezni izročitvi in prevzemu računa ter sankcioniranju kupca, je komisija mnenja, da takšno ureditev, ki jo je uvedla zgolj ena država v Evropski uniji, ni zadosten razlog za uveljavitev podobne zakonske prakse tudi v Sloveniji. Komisija meni, da bi morala biti oblika, v kateri se bo izdani račun izročil kupcu, prepuščena dogovoru med kupcem in zavezancem, saj je zavezancu že v veliki meri omogočena uporaba sodobnih tehnologij pri izdaji računov in njihovi izmenjavi s kupci blaga oziroma prejemniki storitev. Glede na podatek, da inšpekcije v času zakonske ureditve, ko je kupec moral prevzeti račun in ga na zahtevo pooblaščene osebe pristojnega organa tudi predložil za potrebe izvajanja nadzora, niso izrekale kazni, saj so ob kontrolah ob prevzemih računov zgolj opozarjale potrošnike na prekršek, se komisiji zastavlja vprašanje o smiselnosti in učinkovitosti takšne ureditve, še posebno ob dvomu, ali ima pooblaščena oseba sploh pristojnost preverjanja identitete kupca. Glede amandmajev se seveda nismo izrekli, saj nam niso bile poznane, vam se pa zahvaljujem za pozornost. Hvala.

Hvala lepa. Odboru predlagam, da po končani razpravi o členih v skladu s tretjo alinejo 128. člena Poslovnika glasuje skupaj o vseh členih. Ali kdo temu nasprotuje? Če ne, prehajamo na razpravo in odločanje o členih ter o vloženih amandmajih.

V razpravo dajem 1. člen in amandma Poslanske skupine SDS k 1. členu. Ob tem bi želela opomniti, da je amandma vsebinsko povezan z amandmaji istega predlagatelja k 2., 3. in 6. členu. Če ta amandma ne bo sprejet, postanejo amandmaji istega predlagatelja k 2., 3. in 6. členu brezpredmetni.

Želi kdo razpravljati? Izvolite, gospod Gladek, potem pa še gospod Lenart.

Spoštovana predsednica, državni sekretar, predstavnik Državnega sveta, kolegice in kolegi! Hvala za besedo. V mnenju oziroma v obrazložitvi predloga spremembe zakona je kot razlog za porast sive ekonomije navedena prehranska draginja in energetska draginja. Jaz osebno mislim, da to ni pravi razlog. Ampak če že je razlog zelo agresivna davčna politika nove Vlade. To je po moje glavni razlog, da bo nekdo začel razmišljati o izogibanju plačila davščin.

In če se vrnem zdaj malo na začetek oziroma v leto 2016, ko je takratna Vlada uvedla tako imenovano fiskalizacijo računov, ja, dejstvo je bilo, da je bila siva ekonomija velik problem v Sloveniji in da je bila to ena od rešitev, ki se je izkazala, se pravi fiskalizacija računov, ki se je izkazala za dobro. Sam sem takrat kot podjetnik sodeloval pri uvedbi tako imenovanih davčnih blagajn oziroma implementaciji informacijskih sistemov v podjetja, mala, mikro in srednja podjetja. In moram reči, da sem se srečeval z zanimivimi situacijami oziroma z idejami, kako se temu izogniti. Jaz lahko primerjam to situacijo s sprejemom protikadilskega zakona, ko na začetku je bilo rečeno, da bo gostinstvo propadlo. Tukaj je bila tudi podobna zgodba. Podjetja so navajala razno razne razloge. Dejstvo je, da je bil to nek določen strošek takrat za ta podjetja, ampak stvar se je prijela, zaživela. In jaz lahko iz lastnih izkušenj tudi še kot podjetnik ali pa zdaj kot samo kot kupec rečem, da se praktično ne srečam s situacijo, da prodajalec ne bi ali pa ne bi želel izdati računa.

Mene je že takrat zmotila, bi rekel, ta odgovornost kupca, da mora zahtevati račun. Po mojem mnenju je, se pravi, izdaja računa je odgovornost prodajalca. Moja oziroma naloga ali pa dolžnost kupca je pa pač, da storitev ali pa blago, ki ga pač dobi plača. To je…, ne pa, da sem jaz kot kupec nek inšpektor oziroma nek organ, ki se borim proti tej sivi ekonomiji.

Čas je šel naprej, kot sem rekel, stvari so se prijele. Prejšnja Vlada je ocenila, da z davčno politiko, ki jo je vodila, se zmanjšuje tudi želja pravnih subjektov po izogibanju davkov. Zdaj, vi ste navedli, da je v letu, da ste pogledali statistične podatke in da je v letu, mislim da 2022, da je bilo še zmeraj bistveno manj izdanih računov kot v letu 2019. Ta navedba je po moje malo splošna, no. Glejte, Furs kot tak ima dejansko podatke o vseh izdanih računih. In z določenimi algoritmi, z določenimi presejalnimi testi, bom temu rekel, se hitro da ugotoviti ali pa najti pravni subjekt, ki je recimo v letu 2019 izdal, ne vem, N število računov, v letu 2022 pa bistveno manj in se da tudi hitro najti razlog oziroma ugotoviti ali je razlog dejansko izogibanju davščin ali pa kakšen drug razlog. Tako, da jaz mislim, da v tej, v tej fazi bi tukaj mogel FURS biti tisti, ki bi iskal te tako imenovane sive ekonomiste. Tudi sam ta nadzor, ko ti prideš iz trgovine, pa inšpektor od tebe zahteva račun. Ta isti inšpektor lahko vstopi v trgovino pa reče: »Glejte, dajte mi račun od tega gospoda, ki je šel zdaj ven.« Se pravi, ni čisto nobenega razloga, da mene tam zaustavlja, pa da zahteva od mene račun. Glejte, čisto iskreno, jaz ko grem na kavo, ko grem po, ne vem, glavo solate, po žemljico, mene račun ne zanima, jaz pač plačam in to odnesem. Me pa zanima, ko plačam, bom mogoče rekel, nek tehnični izdelek ali pa neko storitev, za katero se lahko izkaže, da jo bom v določenem času zaradi nedelovanja ali pa zaradi neustrezne storitve reklamiral, takrat pa mene ta račun zanima. In tako kot ste vi prej rekel, veliko situacij, tudi jaz, če se spet ponovim, kot podjetnik sem jih imel, ko je stranka prišla je rekla: »Račun mi pošlje na mail.« Zato ker jaz, ko imam račun na mailu, ga bom čez eno, dve, tri leta, če ga bom rabil, če ga ne bom zbrisal, seveda ga bom našel papirnatega, vprašanje, če bom toliko vesten, da ga bom založil oziroma dal v neko mapico in ga takrat ven potegnil. Tako, da vi ste zdaj tukaj sicer navedel, da lahko oziroma če začnem tako, se pravi, ko pridem jaz iz trgovine ni rečeno, da imam možnost pokazati ta elektronski račun, nimam telefona, bil sem recimo, ne vem, sem službeno nekaj kupoval, pa bom dobil na nek drug mail ta račun. Podjetja imajo, v mnogih primerih imajo posebne maile samo za sprejemanje računov in tako naprej. Tako, da teh situacij je ogromno in v tej fazi bi pričakoval, če smo, veliko govorimo o digitalizaciji, ampak ko pridemo do sprejema nekega zakona, na to digitalizacijo pozabimo, tudi o zelenem prehodu, o varovanju gozdov in tako naprej bi lahko govorili. Tako, da nam bi oziroma vam kot predlagatelju zakona bi mogel biti cilj, da se te naše smernice, ki sem jih prej navedel oziroma naši cilji, da se tudi pri takih stvareh upoštevajo in da je tudi zakon, bi rekel, jasno napisan, saj je tudi že Zakonodajno-pravna služba na to opozorila, no, da kar se tiče elektronskih računov je stvar malo, bi rekel, malo nedorečeno, vi ste dal sicer zdaj tukaj neko razlago, ampak zakonsko to jaz mislim, da ni jasno podprto. Po drugi strani bi se pa po mojem morali vedno ozirati oziroma tudi vi ste v svojem predlogu navedli različne države, kako je v različnih državah kar se tiče obveznosti sprejema računa, ampak v večini primerov, ki ste jih sami navedli, te obveznosti do kupca ni, se pravi, v večini primerov kupec ni dolžan zahtevati oziroma imeti račun, ko pride ven iz določenega prostora poslovnega subjekta. Tako, da jaz bi dejansko želel, da stremimo k temu, da smo primerljivi s sosednjimi državami in če se vrnem na začetek, davčna politika je zelo pomembna, kar se tiče razmišljanja kupcev, če je davčna politika prijazna, dobro, nikoli ne bo dovolj prijazna, ampak vsaj primerljivo prijazna, potem davčni subjekti tudi ne bodo razmišljali o temu, če pa tako kot v vašem primeru oziroma v primeru te Vlade ta davčni primež zaostrujete, potem pa bo prihajalo do tega, glejte, jaz vam iskreno povem, se še vedno v podjetniških krogih gibljem in marsikdo reče, pravi jaz tega ne bom plačeval. Tako, da jaz absolutno te tega predloga ne bom podprl, ker mislim, da dosedanja ureditev je, vi ste prej omenil, da mislim, da ste se izrazili, da da je bilo, da je bila s prejšnjim zakonom odpravljena, mislim, tako ste rekel, kot da je bil celoten ta sistem davčnega potrjevanja, spremenjeno je bilo samo to, da ti nisi bil dolžan oziroma nisi bil dolžan tega računa imeti pri izhodu, lahko si ga zahteval, če ga pa nisi rabil, ga pa pač nisi imel, samo to je bila sprememb. In jaz še enkrat povem, jaz v tem času nisem zasledil, se pravi, podjetja, ki ali pa neke storitvene dejavnosti, ki so to fiskalizacijo uvedle. Glejte, že sama fiskalizacija kot, saj najbrž še dobro poznate, tam je neka sledljivost, neke zaporedne številke in tako naprej in zelo hitro ujameš nekoga, ki hoče, kaj mimo tega narediti. Tako da, jaz mislim, da je bil dosedanji sistem povsem korekten, povsem prijazen do kupcev pa tudi zadosti velik filter, da se je lahko iskalo podjetja, ki so se temu izogibala. Tako da, jaz absolutno podpiram naše amandmaje in idejo, da ostanemo pri sistemu kot je bil in tega pač predloga vašega oziroma spremembe zakona ne bom podprl.

Hvala.

Hvala. Jožef Lenart, izvolite.

Hvala lepa za besedo, predsednica. Lep pozdrav gostom iz ministrstva, sekretarju pa seveda iz Državnega sveta.

Takole. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem potrjevanju računov nekako po predlagateljevi oceni sledi cilju več reda pri pobiranju davkov. Je torej cilj, tako da, glede tega cilja se seveda strinjamo tudi v Slovenski demokratski stranki in naši poslanski skupini. Red na področju pobiranja davkov, ampak tudi motivacijska situacija, se pravi, na nek način sistem, v katerem smo prijazni, ne, smo se že pogovarjali, pa se bo seveda morda gospod sekretar spet oglasil, prijaznost pa pobiranja davkov, ne gresta skupaj, ampak sistem, ki smo ga dejansko zasledovali v prejšnji vladi je bil tak, da imamo nekako ugodne pogoje in seveda, da na ta način dejansko delamo v ugodnejšem davčnem okolju in seveda poskušamo, da podjetniki redno plačujejo svoje davke. Ampak verjemite, že pred deset leti, ko smo še bili v drugih službah, smo se srečevali in do popolnosti tega nikoli ne bo mogoče izostriti tako, da se ne bi kdo izognil. Še enkrat, torej, bom rekel v obrazložitvi predlagatelj tudi sam prizna, da je, zaradi kratkega obdobja veljave sprememb sicer malo težje napraviti celovito analizo finančnih učinkov. Pomembno pa je, da bomo s predlagano rešitvijo – citiram – »onemogočili potencialne možnosti davčnega izogibanja in povečanja tveganja za neplačevanje davčnih obveznosti na dolgi rok«, se pravi, osveščanje, tudi okrog osveščanja - se strinjam. Ampak spet zagovarjam eno srednjo pot in neko strogo represivno, kupca imenujemo, ne vem, goljufa, ker njegova sankcija je prekršek in tako naprej.

Torej, če gremo naprej. Če smo sedaj, ne vem, v letu 2022 po ugotovitvah ministrstva se izdalo manj teh računov kot leta 2019 je čas - že sam čas je zelo neprimerljiv - pred koronsko krizo imamo popolnoma druge navade kupcev manj, kako naj rečem, več povpraševanja, več gibanja, potem pa nekako tudi, bom rekel, v času po koroni malo umirjanja in seveda tudi druge navade kupcev. Ne rečem pa, da v takšni situaciji, da tudi inflacija je in tudi, ko smo rekli, energetska kriza je in vse to in sedaj gremo z nekimi močnimi kaznimi, recimo za pozabljen račun pri kavi, gremo nad kupca s kaznijo 40 evrov. Torej prejšnji finančni minister pa direktor Fursa pod vlado Slovenske demokratske stranke sta poskušala narediti sistem bolj prijazen uporabnikom sistem. Ne sistem, ki bi dejansko pobiral manj davkov, ugotavljamo pa seveda, da je bilo pobranih več davkov v zadnjem času in če tole sedaj gre skupaj, potem pač imamo nekako, bom rekel, drugačne računalnike ali pa računice. Tako da primerjava, bom rekel, z Avstrijo nimajo sankcij za kupca, z Madžarsko nimajo sankcij za kupca, nekako, bom rekel, da se vračamo s temi ostrimi ukrepi seveda v finančni naši politiki in davčni politiki v države Balkana. Tudi neka logična, bom rekel, posledica te davčne politike, da bolj boste zategovali pas ali pa davčni primež več se bo našlo teh, ki bi kaj ne bi prikazali. Seveda ni tako enostavna zadeva. Še enkrat, ni realno dejansko zapisati, da bi bil ta zakon v korist kupcev niti slučajno ne z vidika, da jih varujete pred tem, da bodo imeli seveda dokazilo in potem garancijo in tako na izdelek, kajti izdelki so večinoma že skoraj vsi kupljeni s kartičnim poslovanjem, plačani s kartico, morda še nekaj računov potrebujemo tam, ne vem, v bifejih, ampak še enkrat, kot je že kolega povedal, ena kava za evro 50, pa potem eno malo pivo pa še kaj ne, pa že mogoče kupec pozabi pa pride ven, pa se ga zunaj pred lokalom obravnava kot prekrškov…, prekrškovno, kazensko, z globo.

Tako da, še enkrat, to je dejansko neprijazno, še posebej do kupca, potem morda bi se mu lahko reklo, v takšnem primeru sem že povedal kakšen opomin, več pa ne, tako da smo seveda proti rešitvam, ki so slabše, kot so bile prejšnje, ne želimo se vračati nazaj med balkanske države, ki ne zaupajo svojim podjetnikom, svojim poslovnim subjektom in svojim državljanom, niti toliko, da rečem, da bodo pokazali hrbet, pa že goljufajo.

Potem smo seveda pripravili v sledi tega, da ohranimo sistem, ki je bil boljši, amandmaje in sicer od 1 do 6, v Slovenski demokratski stranki predlagamo člene, ki dejansko ohranjajo trenutno veljavne ureditve in sicer, da mora davčni zavezanec izročiti račun kupcu v papirni obliki le na njegovo zahtevo, ker se ostalo navezuje, ne bom vsega navajal, ampak torej, podpiramo naše amandmaje in pa seveda v končnem primeru, če ne bodo sprejeti, ne moremo podpreti zakona.

Hvala lepa.