Lepo pozdravljeni na 16. nujni seji Odbora za kulturo!

Pozdravljam vse članice in člane, nadomestne članice in člane in seveda vse vabljene in s tem tudi pričenjam sejo!

Obveščam vas, da so zadržani oziroma upravičeni in se seje ne morejo udeležiti naslednji članice in člani odbora oziroma dve članici: poslanka Iva Dimic in gospa Alenka Jeraj. Na seji kot nadomestni članice oziroma člani odbora s pooblastili sodeluje: namesto poslanca Dušana Stojanoviča, v družbi pozdravljam kolega Lenarta Žavbija.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje in sicer (Ne)uporaba slovenskega jezika na spletnih digitalnih platformah in operacijskih sistemih, ki so v uporabi v naši državi.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan.

Gremo kar k 1. TOČKI - in edini točki - DNEVNEGA REDA – (NE)UPORABA SLOVENSKEGA JEZIKA NA SPLETNIH DIGITALNIH PLATFORMAH IN OPERACIJSKIH SISTEMIH, KI SO V UPORABI V NAŠI DRŽAVI.

Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, prav tako tudi seznam vabljenih, ki so tudi razvidni iz sklica seje, dodatno sta bili vabljeni še gospa Sonja Trančar in Tamara Javornik z inštituta, se opravičujem, z inšpektorata, in na začetku bi predstavila samo razloge za sklic te nujne seje.

In sicer, sem se za sejo Odbora za kulturo o uporabi oziroma bolje rečeno o neuporabi slovenščine na spletnih digitalnih platformah in operacijskih sistemih odločila iz treh razlogov. Prvi razlog je, da gre za vprašanje, ki je odprto že kar nekaj časa in je tistim, ki niso neposredno udeleženi v dogajanju, pogosto težko razumljivo, zakaj je tako in kaj so pravzaprav razlogi, da je tako in razlogi, da nekateri operacijski sistemi še vedno ne znajo slovensko in zakaj nekateri ponudniki pretočnih vsebin še vedno ne ponujajo slovenskih podnapisov. Drugi razlog, da je slovenski jezik ena od točk, ki jo dojemamo in dejansko seveda tudi je bistvo naše države in naroda, zato smo na tem področju še posebej občutljivi in tudi zato upam in sem optimistična, glede tega, da smo kljub številnim delitvam na vseh mogočih področjih enotni, vsaj na področju našega jezika, iskreno upam, da je tako in tretji razlog, želim, da smo seznanjeni z dogajanjem na tem področju, vsaj z veseljem ugotavljam, da so na Ministrstvu za kulturo takoj ob nastopu ustanovili medresorsko delovno skupino za to vprašanje in sem tudi prepričana, da bomo danes izvedeli nekaj več o tem, kako daleč so ta prizadevanja in kako daleč smo od dosege teh ciljev.

Seveda imamo evropski okvir, ki govori temu v prid, tako 21. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, obstaja tudi člen Pogodbe o Evropski uniji, ki zavezujeta k spoštovanju bogate kulturne in jezikovne raznolikosti, imamo evropsko direktivo, ki govori o pravicah invalidov, ki je neločljivo, neločljivo povezana z zagotavljanjem dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Ista direktiva govori tudi o tem, da ni dovoljena nikakršna diskriminacija na podlagi etnične pripadnosti, državljanstva in invalidnosti ali starosti in seveda bi še lahko naštevali. Obenem pa obstaja tudi evropski zakonodajni okvir glede delovanja podjetij na enotnem evropskem trgu in včasih se zgodi, da te dva, da rečem, ali pa da različni zakonodajni korpusi vendarle nekoliko trčijo eden ob drugega in prav na tej točki se morda zdi, da je prostor in nuja za proaktivno delovanje nacionalnih politik.

Svoj jezik na denimo Applovih napravah lahko uporabljajo na primer Slovaki, Katalonci, Finci, Slovenci še vedno ne, pa čeprav je Apple znal slovensko, kot smo iz enega od člankov, ki je bil objavljen pred kratkim, pred dvema desetletjema, že znal govoriti slovensko. Seveda je ta uporaba nujna iz več razlogov, ne le v samem uporabnem smislu oziroma sami izkušnji posameznika, uporabniški izkušnji, temveč tudi v razvojnem vidiku, saj mora imeti slovenščina svoj prostor v digitalnem okolju, kjer se tudi razvija in nadgrajuje skupaj z razvojem tehnologije. Toliko samo uvodoma.

Zdaj pa bi najprej dala besedo evropski poslanki Ireni Jovevi.

Izvolite.

Najlepša hvala za besedo.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali vabljene in vabljeni, spoštovana javnost.

Full sorry, če sem koga pozabila omeniti. Full sorry. To sta praktično edini dve besedi v angleškem jeziku, ki ju pozna oziroma razume moj oče, pa še za to sem kriva jaz, ker sem to besedno zvezo precej uporabljala v najstniških letih. Moj oče je upokojen in je vdovec. Sicer počne ogromno stvari v življenju, ampak seveda tudi precej časa preživi ob gledanju televizije, tudi računalnik uporablja, pametnega telefona nima, še, ampak vidim pri njem željo, da hoče biti v koraku s časom oziroma v prevodu to pomeni, da hoče biti v čim lažjem stiku, ne samo z mano, ampak na splošno z ljudmi oziroma s civilizacijo, bom tako rekla.

In kaj njemu pomagata ti dve besedi? Če, na primer, hoče iti še bolj v korak s časom in si pogledati kakšno stvar na Netfliksu ali pa, če želi pogledati risanko na Disney Plusu in jo razložiti svoji vnukinji, preden ona začne njemu razlagati, ker verjetno do tja slej kot prej pridemo, ali pa, zakaj ne bi smel imeti Appla, konec koncev, kot jaz in kot marsikdo verjetno tudi v tej dvorani. Ne vem. On preprosto tega ne more imeti, ker ne more razumeti jezika, ki ga uporabljajo te naprave oziroma ta podjetja za svoje vsebine in jaz mu v bistvu tukaj spet lahko rečem samo »full sorry«, ti pač tega ne moreš imeti in ne moreš gledati teh stvari. Lahko gledaš, ampak ne boš razumel, tako da full sorry.

Izpostavila sem svojega očeta res samo zato, ker sem vam želela iskreno na začetku razložiti, od kod sem jaz čisto na začetku začela izhajati, ko sem razmišljala v smeri, da to pa je res težava in kaj lahko jaz s svojega položaja storim za to, da se ta stvar izboljša. In potem začneš gledati širšo sliko in razmišljaš, kaj pa otroci oziroma mladostniki, no, bolj natančno, zato ker današnji starši najstnikov po mojem morajo že poznati več besed kot ti dve, ki sem ju jaz omenila. Seveda ne govorimo vsi slovnično pravilno in seveda tudi jaz govorim v narečju in seveda tudi jaz uporabljam tujke, ampak tako kot danes govori marsikdo od mlajše generacije, to smo lahko konec koncev tudi javno spremljali ali pa spremljamo v različnih resničnostnih oddajah. Jaz ne vem za vas, ampak meni je to, pa bom povedala po njihovo, too much. In potem greš še dlje v razmišljanju kaj lahko storiš. Torej, okej, eno so starostniki, drugo so tisti, ki ne govorijo tujih jezikov, še vedno jih je veliko, tretje so potem mladi, potem so pa tukaj še slepi, slabovidni, gluhi in naglušni. Zakaj bi bili oni diskriminirani, ker so v tem trenutku? In potem greš v razmišljanju še dlje. Okej, jaz lahko gledam Netflix, Amazon Prime, Disney Plus, lahko imam vse možne Apple naprave, nimam težav z razumevanjem in nimam težav z uporabo tega. Ampak zakaj bi se kdorkoli od nas moral s tem zadovoljiti, da ne moreš tega imeti v maternem jeziku doma? Danes sta fizični pa digitalni svet res res zelo prepletena in jaz sem prepričan, da si nihče od nas ne zna več predstavljati življenja brez tehnologije in verjetno bo tega samo še več. Moramo se pa tudi zavedati, da se v industriji zabavnih vsebin, torej filmov, serij, itn., v bistvu dogajajo tudi korenite spremembe navad pri ljudeh oziroma pri potrošnikih, ker se pomikajo od televizije, s katero smo nekako mi odraščali, k pretočnim vsebinam, ki jih ponujajo različne spletne platforme. Zgodila se je Netflix revolucija, sledile so ji tudi druge korporacije. Naročnikov imajo precej, v vseh državah in ta podjetja so res ogromna. Recimo, samo za primerjavo, Disney ima letnih prihodkov več kot je slovenski BDP, Netflix, ki pa služi izključno s ponujanjem pretočnih vsebin, pa ima prihodke približno za polovico slovenskega letnega BDP. In pri tem prehodu, ki se bo v naslednjih letih zagotovo samo še stopnjeval, se dogajajo spremembe tudi na širši ravni. Seveda je angleščina najbolj razširjen in uporaben jezik in prek gledanja serij ali pa filmov se mnogi res že v mladih letih naučijo tudi angleščine oziroma nekega tujega jezika. To je seveda dobra stvar, s tem ni nič narobe, ampak zapostavljanje jezika ali jezikov pri multinacionalkah pa vendar za sabo potegne preveč stvari. Prva stvar je že omenjena degradacija našega knjižnega jezika. Ja, jezik je živa stvar, ampak to ne pomeni, da naj nam ne bo mar, če se ga ne spoštuje.

Druga stvar je, da se finančno podpira domače, slovenske prevajalce in vso s tem povezano industrijo. Kot sem že povedala, trend se obrača v smer pretočnih vsebin. Najbolj pomembno pa je, po mojem mnenju, da se tako ali drugače preprosto prisili ta podjetja k spoštovanju jezika in države, v kateri so prisotni. Ta problematika sicer ne zaobsega samo teh streaming - namenoma sem uporabila tujko - platform, ampak tudi vmesnike, recimo pri že omenjenem Applu, pa tudi pri avtomobilih in drugih produktih, ki na našem trgu. Če neko podjetje pride ponujati ali pa prodajati svoje izdelke na slovenski trg, ki je trg Evropske unije, mora spoštovati jezik na tem trgu. In slovenski jezik je uradni jezik Evropske unije in je popolnoma vseeno, ali je to v fizičnem svetu ali v digitalnem svetu, ker razlik tukaj biti ne sme. Jaz sem se zato odločila ta podjetja pozvati, da naj te zadeve uredijo, in res upam, tako kot je že predsednica povedala, da smo vsi na enakih stališčih glede tega, ker si v bistvu niti ne znam predstavljati, zakaj ne bi bili ali zakaj bi bili na nasprotnih bregovih. Predvsem zato, ker je bil odziv javnosti na te pozive res velik in dober v smislu pozitivnega, niti enega negativnega komentarja ni bilo na to zadevo, in jaz mislim, da je to treba imeti v mislih pri tem, kako se lotiti te zadeve, seveda vsak od nas potem v okviru pristojnosti, ki jih imamo.

Kar se tiče odziva podjetij, ki sem jim pisala, je pa tako, da so se nekatera odzvala, druga še ne. Z nekaterimi smo še v dogovorih glede sestankov, s predstavniki Netflix in Disneyplusa sem se pa že srečala in vam ne bom lagala, ker so mi zelo jasno povedali, da v bližnji prihodnosti ne nameravajo razširiti ponudbe na slovenski jezik. Ampak, ali vam povem, zakaj - zato, ker jim ni treba, so rekli, ker ni pritiska, ker ni zakonodaje, menda, ker ni inšpekcije oziroma sankcij, ukrepanj. / oglašanje iz dvorane/ Disney in Netflix. Torej vemo, kaj nam je storiti, očitno, če oni tako pravijo. A preden se kdo oglasi pa reče, ja, če mi to naredimo, potem bodo vsa podjetja šla, si res želimo odganjati podjetja iz države? Naj vam povem, da sem se z njimi pogovorila tudi o tem in, a veste, kaj so mi rekli - da vedno upoštevajo zakonodajo in da še nikoli doslej niso zapustili nobene države. Tako da tudi glede tega potem vemo, kaj lahko storimo. In preden mi še kdo reče, ja, potem pa ne uporabljati Appla, pa ne gledati Netflixa, če te to toliko moti, še na to odgovorimo naprej, za vsak slučaj, s tem nič ne rešimo, če jaz ne uporabljam Appla ali Netflixa. Drugič, materni jezik oziroma uporaba maternega jezika v domovini je moja pravica in moja izbira in to bi morali upoštevati vsi, ki so tukaj.

Zdaj, zakaj to še ni urejeno in zakaj nismo šli v korak s časom glede tega na področju zakonodaje in zakaj inšpektorji ne ukrepajo v meri, kot bi morda že lahko, ne vem, ni vprašanje zame, ampak verjamem, da bodo to gostje v nadaljevanju še ostali povedali. Je pa dejstvo, da je zakonodaja pomanjkljiva v tem trenutku tudi na evropski ravni, kaj šele na nacionalni. Jaz sem poskušala nekako lotiti se, no, te stvari na mehkejši način, s temi pozivi oziroma da sem jih z argumentacijo prepričevala, zakaj je to potrebno, ampak res mislim, tudi glede na njihove dosedanje odzive, da so potrebne neke zavezujoče rešitve, torej zakonodajne, ki bi potem jih te multinacionalke spoštovale.

Zakon o javni rabi slovenščine, o katerem bomo po mojem v nadaljevanju govorili, precej je zastarel, verjamem pa, da bo tukaj kulturno ministrstvo, ker je že nakazalo z ustanovljeno že omenjeno skupino, pripravilo neko novelo, s katero bi potem bila ta pravila o nujnosti uporabljanja slovenskega jezika na slovenskem trgu bila bolj eksplicitna, čeprav imamo 20. člen, o katerem ste lahko prebrali tudi v gradivih, ki ste ga dobili, se pravi, ta člen zavezuje akterje k uporabi slovenskega jezika v Republiki Sloveniji, kjer piše, da mora v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis. Očitno nekateri ta člen berejo po svoje, ne vem in očitno je treba te zadeve bolj eksplicitno zastaviti.

Moram pa opozoriti samo še na eno stvar, recimo na Netflixu so mi rekli tudi, da nimajo sedeža v Sloveniji in da njim zaradi tega ni treba upoštevati slovenske zakonodaje, da jih ne zavezuje, tako, da bo verjetno pri iskanju zakonskih rešitev treba imeti v mislih tudi to.

Samo še na kratko o evropski zakonodaji. Približno 5 let nazaj, takrat jaz še nisem bila evropska poslanka, so posodobili direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in ta je v bistvu strogo regulirala ta sektor. Direktivo so potem države oziroma večina držav je prenesla v nacionalni pravni red, ampak je problem, da se je ravno pri teh jezikih tudi tukaj zadeva izkazala za pomanjkljivo. Določa seveda pogoje za dostopnost storitev za invalide in tudi preprečuje to, kar je že v bistvu predsednica omenila, da se ne ponavljam, torej kakršnokoli diskriminacijo preprečuje, ampak ni pa eksplicitno omenjena noter diskriminacija jezika, čeprav, če mene vprašate, bi se to lahko bralo z vidika diskriminacije etničnega porekla državljanstva, ampak ni pa jezik kot tak omenjen noter in potem seveda lahko vsak po svoje to bere, na žalost. Mi pa v Odboru za kulturo v Evropskem parlamentu ravno te dni zaključujemo poročilo o implementaciji te direktive in v tem poročilu med drugim zdaj opozarjamo tudi na jezikovno diskriminacijo. Žal je pa to nezavezujoče mnenje odbora oziroma parlamenta in niti ne bo imelo takojšnjega učinka. Ampak možnosti, ki obstajajo še druge so, recimo na evropski ravni, če se omejim nanjo, bi lahko naredili ponovno revizijo omenjene direktive in bi eksplicitno zapisali tudi konkretno o ponujanju slovenskega jezika v tem primeru ali pa bi prek tožbe komisije lahko pravno razčistili implementacijo teh členov, ne vem, preko Evropskega sodišča ali pa bi lahko naredili ločen akt, neko ločeno regulacijo na evropski ravni, kjer bi se vnesle zelo jasne določbe za nujnost spoštovanja oziroma upoštevanja vseh jezikov Evropske unije kot pogoj, da so te platforme lahko na trgu Evropske unije, zato, ker je njim to tako ali tako ključno, oni večino ali pa, ne večino, ne nujno večino, ampak veliko prihodkov res dobijo ravno iz trga Evropske unije.

Primeri dobre prakse obstajajo, v dveh odstavkih, vam jih povem, najprej podjetja, ker niso vsa podjetja taka kot ta, ki smo jih do zdaj omenjali, recimo HBO oziroma HBO, lastnik je Discovery, Time Warner ali pa Sky, ki je nedavno prišel na slovenski trg, oni imajo slovenske podnapise in prevod vmesnika in to so oni pripravili, še preden so lansirali svoje ponudbe na naš trg. Tako, da očitno se da, ni ravno tako, da se jim ne splača ali kakorkoli, očitno, njim se. Narobe svet je po mojem tudi to, da Apple recimo ima Apple TV Plus in tam pa imajo slovenščino, tako da če delno upoštevajo, bi po mojem mnenju lahko upoštevali v celoti za vso svojo ponudbo oziroma izdelke. Dobri primeri so tudi pri državah, recimo Islandija je uspela prepričati svojo strategijo digitalne platforme, da oni naj imajo svoje vsebine tudi v islandščini, tako da tam imajo to urejeno. V Španiji so dosegli, da ima digitalna platforma podnapise tudi v njihovih souradnih jezikih, se pravi katalonščina, galicijščina, baskovščina, to je tam vse urejeno, pa marsikaterega od teh govori manj ljudi, kot je Slovenk in Slovencev, tako, da tudi ta teza o majhnosti trga nekako ne vzdrži s tega vidika. Ker zdaj jaz razumem, da podjetja vodi želja po prihodkih, saj to je logična stvar, ampak vendarle mislim, da ne smemo sprejeti njihovih argumentacij. Na primer Netflix mi je rekel, da je lokalizacija tako imenovana tehnično in cenovno zahtevna. Ampak, če so nekatere druge platforme dokazale in pokazale v praksi, da se da, da je to mogoče, ne vem, recimo tudi Hrvaška ima delno lokalizacijo na Netflixu. Zakaj pa tam lahko? Lahko se gremo potem tudi tako.

Torej pod črto, velikost oziroma majhnost, če želite, trga ne opravičuje diskriminacije jezika ima majhnost, če želite, trga ne opravičuje diskriminacije jezika ali neke kulture in če tega ne bodo razumeli zlepa, je pa po mojem treba drugače se lotiti. In jaz ne nameravam pristati tudi na kakršnekoli izgovore pristojnih, da se ne da urediti, da ne moremo, zato ker sem prepričana absolutno, da lahko in niti ni potrebe, da smo samo hvaležni, ker so ta podjetja prisotna v tujini, seveda je dobro in v redu, da so, ampak to ne pomeni, da kar ne spoštujejo Slovenije in slovenskega jezika. Če sem pa že pri hvaležnosti, res samo za konec bi se jaz rada samo še javno zahvalila vsem borkam in borcem za slovenščino že doslej, zato ker je, veliko je tudi sicer zbranih tukaj, ampak marsikdo je tudi še izven te dvorane, akademiki, civilna družba, tudi posameznice in posamezniki, ki se res goreče zavzemajo za slovenščino in na vse te stvari opozarjajo že leta, samo Komisija za slovenski jezik prikazuje, jeseni 2018 je že podala izjavo o kršitvah, pred letom dni jo je še ponovila in razširila. Skratka, brez teh ljudi po mojem mnenju ne vem, če bi sedeli tukaj, tako da res hvala tudi njim vsem. Zdaj bom pa res zaključila, ker si želim zelo slišati še ostale, pa predvsem potem tudi vašo razpravo, tako da se veselim in verjamem, da boste na koncu sprejeli uporabne in pomembne sklepe.

Hvala lepa, gospa Joveva.

Besedo dajem zdaj predstavnikom Ministrstva za kulturo, najprej državnemu sekretarju mag. Marku Rusjanu. Izvolite.

Lep pozdrav vsem prisotnim, pozdravljam tudi evropsko poslanko, pa poslance in poslanke in ostale prisotne.

Jaz bi prosil, da dam prvo jaz uvodno operativno kaj počnemo na ministrstvu, potem bi pa kolega Kučič malo bolj podrobno razložil problematiko, pa tudi gospod Marko Jenšterle, ki vodi službo za slovenski jezik na ministrstvu. Zdaj lahko rečem, ko smo prišli na ministrstvo, smo dobili na izbiro Apple ali Samsung telefon, tako da jaz sem izbral Apple, ker sem imel prej Maca svojega, ampak nisem niti opazil, da govori z mano angleško, ker sem že tako navajen in smo z angleščino že se tako, ampak potem smo hitro prišli na konkretne probleme, tudi situacija na tem področju je že pod prejšnjimi vladami bila nerešena oziroma nerazčiščena kaj v bistvu slovenska zakonodaja zahteva od ponudnikov, predvsem operacijskih sistemov, če govorimo o Applu. Tako, da smo takoj že na začetku interno začeli razčiščevati zadeve, predvsem, ker so pod prejšnjim ministrom tudi bili enaki problemi, predvsem kaj določa Zakon o javni rabi slovenščine in kaj ne, kakšne so obveznosti, potem so prišle hitro tudi do vprašanja pristojnosti inšpekcij, tukaj imamo tržno inšpekcijo na eni strani, ki varuje potrošnika, na drugi strani imamo inšpekcijo za kulturo in medije, ki je v sestavi našega ministrstva. Tako, da smo tudi zaradi te nejasnosti pristojnosti prišli do skupnih sestankov s tedanjim Ministrstvom za gospodarstvo, razvoj in turizem in tam dorekli, da glede na to, da se zelo pojavljajo različne interpretacije tega že omenjenega prej v razpravi 20. člena Zakona o javnem slovenščine, da ustanovimo posebno skupino, v katero je vključeno tudi poleg Ministrstva za kulturo in našega inšpektorata tudi Tržni inšpektorat Republike Slovenije. In sedaj smo na točki, da v bistvu naloga te skupine je bila, da da poskuša bolj definirati to zavezo ponudnikov, da bo jasno, da je potrebno upoštevati slovenščino pri teh ponudbah, mislim pri teh operacijskih sistemih. Tako, da smo zdaj v zadnji fazi usklajevanja in računam, da bo v roku 14 dni šlo to v javno razpravo, potem pa naprej v postopke. Zdaj tukaj, saj pravim pri operacijskih sistemih smo nekako prišli, da bi to neke rešitve, upamo, da bo tudi to se dalo ustrezno izvajati. Drugo pa zdaj omenjene pretočne storitve na zahtevo, ki je pa malo bolj kompleksna zadeva, ker nas predvsem to ureja se na ravni Evropske unije in mi zaenkrat trenutno nimamo vzvoda za prisiliti Netflix in podobne firme, ki niso prisotne, vsaj nimajo tukaj sedeža v Republiki Sloveniji. Netflix ima sedež v Republiki Irski, torej naredi njihov sedež, / medsebojni pogovor/ na Nizozemskem, Apple je na Irskem, ja, sem zamešal, pardon. Sedež evropski. Tam so registrirani, ne.

Tako da, zdaj glede pretočnih vsebin bom jaz prosil kolega Kučiča, da razloži, kaj smo do zdaj ugotovili na ministrstvu in kako bi lahko naslovili to na neki višji ravni potem ta problem.

Hvala.

Hvala lepa.

Izvolite, gospod Lenart Kučić, svetovalec na Ministrstvu za kulturo.

Hvala za besedo in lep pozdrav vsem udeležencem in udeleženkam!

Ja, tukaj se lahko navežem na poslanko Jovevo, mi smo se tudi srečali z Netflixom in so nam tudi dosti jasno dali vedeti, podobno, da ni v kakšnem bližnjem načrtu to ponuditi, da vejo, da ni treba in tudi dosti jasno so dali vedeti, da jih ne moremo prisiliti, enostavno zaradi tega, ker za njih velja načelo države izvora, kar pomeni, so registrirani na Nizozemskem, so dolžni spoštovati nizozemsko zakonodajo na tem področju in pod enakimi pogoji ponujati to storitev po celotni Evropski uniji, kar pomeni, če bi dejansko hoteli Netflix prisiliti v to, da ponudi lokalizacijo izven njihovih načrtov, pa tržnih in drugih interesov, bi dejansko bilo treba podpreti tako prizadevanje, da se revidira direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ker se tudi po, drugod po EU vse bolj pojavljajo tudi pozivi, zaradi tega, ker ta zadeva povzroča podobne probleme, ne samo pri nas, ampak še v kakšnih okoljih, kjer so pač manjša jezikovna okolja, manj govorcev in ni neposredne tržnega interesa za to, da bi ta podjetja to lokalizirala.

Zdaj, ocena je bila, Netflixa, iz tega našega pogovora, da bi bila lokalizacija, kar pomeni prevod uporabniškega vmesnika in pa podnapisi, so nekje ocenili na 10 milijonov evrov, pri čemer so tudi dali vedeti, da oni gledajo vsako državo kot svoje stroškovno mesto in da ima Slovenija z njihovega gledišča toliko malo uporabnikov, da bi bil to strošek, ki se jim ne bi izplačal, kar pomeni, to so dali dosti jasno, to dvoje so dali dosti jasno vedeti. Zaradi tega smo tudi rekli, dobro, pač, zdaj vidimo kakšno je njihovo stališče, smo pa tudi dosti jasno povedali, kakšna so naša pričakovanja in tudi napovedali določene spremembe tudi v zakonodaji.

Zdaj, neposredno verjetno z Zakonom o javni rabi slovenščine ne moremo neposredno vplivati na Netflix, absolutno je pa to mogoče uporabiti kot argument pri pogajanjih vsakič, ko pridejo kakšne storitve podobne na trg in tudi na njih, da obstaja tudi pravna podlaga za varstvo slovenskega jezika na novih platformah. Kar pomeni, to je eno tako sporočilo.

Druga stvar, ki jo je pa treba res dosti ločiti, je to, da čeprav sta recimo Apple ali pa Netflix pa Disney Plus na videz podobna problema, pač v obeh primerih gre za platforme, pa izdelke, pa storitve, ki ne ponujajo slovenščine, jih regulira čisto druga zakonodaja, kar pomeni, Appla se lotevamo drugače kot Netflixa, kot rečeno, Netflixa se lahko preko evropske zakonodaje, pri Applu pa verjamemo, da imamo več možnosti tudi na lokalni zakonodaji, pri čemer se tukaj in pristojnosti in interesi medijskega oziroma kulturnega inšpektorata in tržnega inšpektorata na nek način dopolnjujejo, zaradi tega, ker lahko rečemo, da se varstvo slovenščine in varstvo potrošnika, sta si tukaj komplementarna. Kar pomeni, ti lahko varuješ eno in drugo tudi s pomočjo tega.

Je pa seveda naloga naše skupine bila ugotoviti malo tudi, kje je nastal ta gordijski vozel, zaradi česar so se 3 institucije precej ne strinjale okoli tega, kdo je za kaj pristojen, pa kako se bereta ta zakon zdaj, o javni rabi slovenščine in mandat skupine je pravzaprav res pogledati zgolj Zakon o javni rabi slovenščine in ugotoviti, ali je mogoče z novelacijo bolj jasno povedati, kakšna je razlaga, kaj si potem predstavljamo, kdo je za to pristojen in kako lahko odreagira. Pri čemer je to šele prvi korak, ki bo omogočil po eno širšo strategijo, ki pa že ni več v okvirih te skupine, ampak ki jo bo pa definitivno treba pogruntati na ravni in med ministrstvi in med strokovno javnostjo in potrošniškimi organizacijami, zaradi tega, ker vemo, da je mogoče jezikovno politiko uveljavljati samo z enim takim širšim paketom ukrepov. Zaradi tega, ker ena stvar, ki se tukaj po malem, recimo ena od prvih stvari, ki smo jo naročili našim sodelavcem, je bil pregled evropske zakonodaje, ali je zakonodaja, ki je bistveno drugačna v tistih državah, kjer to obstaja, kar pomeni, kjer so te storitve prevedene po Sloveniji, ne sinhronizirane. In odgovor je bil ne. Skratka ni po navadi zakonodaja glavni razlog, zakaj se ti ponudniki odločajo ali pa ne odločajo za lokalizacijo, ampak so zadaj drugi dejavniki. Nekje pri večjih trgih je to tržni dejavnik, nekje recimo pri Islandiji, je to do neke mere tudi izredno zanimiva lokacija za snemanje, skratka, ogromno je enih takih in drugačnih razlogov, zakaj se te korporacije odločajo za Slovenijo ali pa ne. Ali pa recimo anekdotično je bil pa primer Hrvaške, je pa šlo za to, ker je Netflix, ko je imel ta globalni, mislim ko je ponudil globalno storitev, je rekel, mislim so povedali, da so se za, recimo temu, hrvaščino odločili za to, ker je bilo iz Amerike, pogled iz Amerike je bil, da je to jezik, ki ga govorimo in razumemo vsi v tej regiji, kar pomeni, oni se tukaj niso prav dosti ukvarjali s tem kakšna je razlika med hrvaščino, slovenščino v srbščino in čimer koli, ampak enostavno so rekli, bomo vzeli eno tako čez, zaradi tega, ker s tem zajamemo eno tako dosti široko regijo in bomo videli, na kakšen način se nam to ali obresti ali pa izplača. Skratka, to je pogled iz štaba nekje v Kaliforniji in seveda ne nagovarja teh naših specifik.

Naslednja stvar, ki je tudi pomembno, je pa to, da recimo, če gledamo katere storitve pridejo ali pa katere so Slovenija, nekatere pa niso, vidimo, da tukaj spet ni enega odgovora. Recimo Sky se je za to odločil, HBO se je za to pač odločil, Netflix se pač ni, pa Disney se pač ni. Kar pomeni, tukaj je bilo čisto na ravni njihovih lastnih interesov pa poslovnih odločitev, tukaj nismo mi nič naredili ne za to ne proti temu, kar pomeni, da se je zgodilo izven našega vpliva. Zdaj, na kakšen način pa lahko damo ta vpliv, pokaže recimo, ne vem, dva primera uspešnih v Sloveniji in recimo eno je bil to, da so odprtokodne rešitve v slovenščini že zelo dolgo časa in v redu poslovenjene. Razlog je bil, ker je to odprtokodno, lahko vsak uporabnik ali pa uradniška skupina dejansko posega v kodo. Tukaj se je oblikovala skupnost ljudi, ki so zadevo prevedli in jih je bilo mogoče implementirati notri. Pri Applu, pri njihovemu operacijskemu sistemu, ki je pa popolnoma zaprt, pa tudi, če obstaja določena rešitev in to vemo, da obstaja, kar pomeni Applov vmesnik, ki je bil že precej, zdavnaj preveden, ampak enostavno ni v moči bilo te skupine, da pripravi Apple do tega, da to implementira in podobno velja tudi za uporabniške in druge vmesnike pri avtomobilih in podobno. Kar pomeni, tehnični vidik lokalizacije ni tako zahteven, kakor prepričati korporacijo, da odpre svojo platformo in to implementira.

Druga stvar je bil pa Microsoft. Tudi tam se je zadeva zgodila brez kakšnega zakona ali pa česa, ampak enostavno so ljudje, ki so bili takrat zraven, to videli kot prioriteto, so za to poskrbeli. Res je pa tudi to, da je bil takrat Microsoft bistveno manjša korporacija kot je danes, kar pomeni, bistveno prej si prišel do odločevalcev in pa, ko sem se pogovarjal z udeleženci tedanjega tega projekta, so rekli, da velik plus je bil tudi v temu, ker je bil takrat vodja Microsofta za Evropo Francoz, on je pa zelo dobro razumel jezikovno politiko in je tudi zapeljal zgodbo v en tak pozitiven piar, češ, tudi Microsoft podpiram majhne jezike in so se pohvalili s tem, da je slovenščina eden od najmanjših jezikov, ki je podprt v pisarni in drugih storitvah. Kar pomeni, zakon, ki ga bomo predlagali, je pomemben zaradi tega, ker bo razčistil določene, recimo različne razlage, ki so bile v preteklosti in upam, odprl pot za naprej, ampak vnaprej pa moram povedati, da je to šele prvi korak, ki bo pa zahteval dejansko sodelovanje vseh nas in absolutno veliko podpore Evropskega parlamenta.

Hvala lepa. Besedo zdaj dajem še vodji Službe za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo, gospodu Marku Jenšterletu.

Izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovani člani Odbora za kulturo, hvala lepa za besedo in lep pozdrav.

Jaz sem po osnovni izobrazbi novinar, zato bom skušal biti kratek in jedrnat in vam ne bom kradel vašega dragocenega časa.

Od leta 2018, ko je Komisija za slovenski jezik pri SAZU prva opozorila na ta problem, o katerem danes razpravljamo, se vsa vesoljna Slovenija ukvarja z zadevo, iz enega enostavnega razloga, ker dve inšpektorici ne znata ali pa nočeta razumeti enostavni slovenski drugi odstavek dejstva 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine. Bolj enostavno člen ne bi mogel biti napisan. In jaz vam lahko povem, tudi stališče naše službe je od vsega začetka enako, da ga je treba pač spoštovati in da velja za vse elektronske komunikacije in kontrolne naprave, kjer mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis. Naše stališče je bilo v tem času zapisano v nacionalni program za kulturo, podprl ga je Nacionalni svet za kulturo. To je uradno stališče Ministrstva za kulturo, objavljeno na naši spletni strani, ki do danes še ni bilo preklicano ali pa da bi bilo objavljeno neko drugačno stališče. To stališče so podprle pravne službe Avtomoto zveze Slovenije, Zveze potrošnikov, Ministrstva za kulturo in Sindikata Glos. Kljub temu se stvari ne premaknejo naprej, ker pač, kot sem povedal, vse skupaj se ustavi na inšpektoratu in na njihovem tolmačenju, da gre za, predvsem to, da gre za javno rabo slovenščine in da avtomobili to niso, to ni stvar javne rabe slovenščine. V tem kontekstu bi vas jaz vse skupaj opozoril na 82. člen Obligacijskega zakonika, ki lepo pove, da tudi če se mi sklicujemo na Zakon o javni rabi slovenščine, je to popolnoma brezpredmetno, ker je treba člene brati tako, kot so napisani in ne tako, kot je ime zakona. Tudi ZUJF, Zakon o uravnoteženju javnih financ, je urejal cel kup stvari, ki niso imele nobene zveze z javnimi financami, in vsi veste, da so te stvari veljale.

Odnos do jezika je pač stvar nas, ki živimo v tej državi in tudi same države same. Mi se moramo vprašati, ali smo sploh vredni te države ali jo hočemo, ker če pademo na tej točki, potem je tudi brez pomena, da govorimo o neki nacionalni zavesti, odnosu do države in podobnih zadevah. En konkreten primer vam lahko povem. Ko smo sprejemali zadnjo Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko v tem istem Državnem zboru, je bila ta resolucija sprejeta sto procentov z vsemi glasovi, to je izrazito nepolitična tema in težko bi našel v Državnem zboru nekoga, ki bi zdaj rekel, da pa je proti temu, da se v Sloveniji uporablja slovenski jezik. Kot je že gospa Joveva povedala, tukaj gre enostavno za to, da je treba te multinacionalke, ki se obnašajo tako nesramno do nas, prisiliti. Treba jih je prisiliti, treba jim je narediti neko afero, da se bodo začele obnašati tako, kot je treba.

Za konec lahko samo še eno zanimivo anekdoto povem, zakaj, recimo Apple govori hrvaško, slovensko pa ne. Ko sem jaz dobil v tej službi nalogo, da malo preverim, kako so to Hrvati dosegli, sem govoril z direktorjem Inštituta za hrvaški jezik. In po telefonu govoriva, pa je rekel: »Pa kako, pa vi ste imali windowse davno prije nas.« Sem rekel: »Ja, imate prav.« Sem rekel: »Kaj pa to pravi,« za to zadnje, zakaj pa ne govori Apple pa telefoni. Je rekel: »Znate šta, pojma nemam, ali baš mi je drago.« Zato imajo Hrvati Apple v svojem jeziku, mi pa ne, ker nimamo toliko slovenske samozavesti, da bi na tem področju branili svoj jezik.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.

Hvala lepa. Če se lahko samo izključite, prosim, da dam besedo dr. Kozmi Ahačiču, predstojniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU. Izvolite.

Najlepša hvala.

Bom skušal najprej strniti bistvo samega problema. To, kar bi nam multinacionalke danes lahko naredile brezplačno, bodo čez kakih 10, 20 let kar mastno plačevali slovensko gospodarstvo in davkoplačevalci, gre pa za milijone stroškov, ki bodo nastali v prihodnosti, če tega problema ne rešimo.

Zdaj, morda bi poudaril tisto, kar je bilo deloma že poudarjeno, gre za odločitev multinacionalk, ne, ne za kake pretirane stroške, za Netflix je realni strošek za celoten korpus na mesec 90 tisoč za prevajanje. Jezikoslovci na vse te probleme opozarjamo že zelo dolgo, gre pa za vprašanje, ki je s pravnega vidika kompleksno in tudi sam šele v zadnjih letih spoznavam, da ga ni mogoče reševati samo pravno, ampak zlasti politično. Minula leta smo se vrteli v začaranem krogu in pri tem smo sodelovali v bistvu tudi jezikoslovci zaradi slabega vpogleda v celoto.

Jezikoslovci smo opozorili na težavo, povedali smo, da zakonska podlaga obstaja, le izvršuje se je ne, Ministrstvo za kulturo je reagiralo, običajno ugotovilo, da je z zakonodajo vse v redu in podalo žogico na inšpektorat, pristojni inšpektorati so odgovorili, da se zakonodaja izvršuje in s tem je bila stvar vsakič zaključena. Torej napad, obramba, napad, obramba. Verjetno se bomo vsi strinjali, da je v prihodnje reševati zaplet na enak način, kot nam ga že 10, 15 let ni uspelo, neproduktivno.

Problem je v tem, ker takšna jezikovna akcija vedno potrebuje kar obsežen političen vložek. No, in tu je politika v zadnjih 10, 15 letih dejansko pogorela. Vzrok je bil morda ta, da je Služba za slovenski jezik po spletu okoliščin pristala na Ministrstvu za kulturo in da so v tistem času, ko je pristala na Ministrstvu za kulturo, vsi vedeli, da je mišljena ta služba širše, da obsega problematiko Ministrstva za šolstvo, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za znanost in zlasti, - zlasti - Ministrstva za gospodarstvo.

Slovenščina namreč ni samo kultura, ampak je tudi ključno gonilo našega gospodarstva, šolstva in znanosti. No, in to pomeni, da bo danes, če želimo to rešiti, morala politika najprej sprejeti nase odgovornost in povleči več kombiniranih potez. Prva je tista, za katero bo potreben pogum in ki po mojem lahko dokaj realno uspe. Nujno bi bilo treba namreč sprožiti širšo akcijo več držav na ravni Evropske unije, ampak ne na ravni državnega sekretarja, ampak na ravni ministrice za zunanje zadeve, ministra za šolstvo, ministrice za kulturo, ministrice za digitalni razvoj, ministra za gospodarstvo in predsednika Vlade. Na tak način lahko dosežemo spremembe evropske direktive, ne s tarnanjem, ker tarnamo že 10 let.

Celo, če ne dosežemo v taki akciji spremembe evropske direktive, lahko v resnici dosežemo veliko, ker za ta podjetja ni pomembna zgolj zakonodaja, ampak je pomembno, da imajo čim manj težav. Pomembno jim je, kaj se dogaja, kaj se govori v javnosti. Strah pred spremembami zakonodaje in sploh pred evropskimi direktivami je včasih učinkovitejši od direktiv samih.

Druga stvar. Sem zelo vesel, da se že dela. Zakon o javni rabi slovenskega jezika bo potrebno prilagoditi digitalni dobi. Opozarjam pa vse to prisotne poslance, da se tega jezikoslovci do neke mere bojimo. Kratkoročni in ozkogledi finančni interesi nekaterih v gospodarstvu in nekaterih v visokem šolstvu, da bi se ta del zakonodaje v preostalih členih sprostil, so zelo veliki. No, in s kakšnim zlobiranim amandmajem v zadnjih sekundah sprejemanja takšnega zakona se lahko naredi slovenščini na dolgi rok ogromna škoda. Skratka, če se bo šlo v spreminjanje te zakonodaje, bi vas, poslanke in poslanci res prosil za pozornost. No in pa, ob tem bo zelo pomembno, da se v naslednjih mesecih in letih končno problematika kompleksnejših zadev v povezavi s slovenskim jezikom začne reševati na ravni Vlade, ne na najnižji v bistvu možni ravni zgolj Službe za slovenski jezik in to, če lahko dodam, službe ki je kadrovsko zelo podhranjena, službe ki nima niti lastnega pravnika in službe v kateri ljudje stežka izpeljejo vse razpise, tudi če denar je.

Zelo pomembno je tudi osveščanje gospodarstva. Zakonodaja s področja slovenščine se gospodarstvu zdi danes, če debatiramo s poslovneži, toga, zastarela, itn., pa to ni želja nas jezikoslovcev. Problem zakonodaje je samo, da mora veljati za vse. Ne moremo za štiri gospodarstvenike narediti izjemo, da naj ne uporabljajo slovenščine, če pri teh štirih morda takšna uporaba ne bi bila smiselna in to ozaveščanje, da bodo na dolgi rok ravno gospodarstveniki in davkoplačevalci plačevali, da bomo nadomestili jezikovne luknje, ki si jih sami delamo na tak način, je morda zelo pomembno.

Danes so problemi o katerih govorimo, v resnici dokaj še drobni, ne vplivajo na naše vsakodnevno življenje. Pač, če nam nekaj ni všeč, izberemo drugega ponudnika, ampak čez 10 let, čez 20 let bodo ti problemi zelo veliki. To vidimo že po razvoju v Združenih držav v Ameriki kjer se večina seli na pretočne storitve. Bližajoči se velik problem je razlikovanje med strojnim in človeškim prevodom, in če ne bomo mislili vnaprej, se bomo čez 10, 20 let naenkrat zavedli, da določenega filma niti za najmlajše ne moremo več najti v slovenščini, da bomo morali vlagati velika sredstva v to, da bo na primer RTV začela nadomeščati neko pretočno storitev, ki jo bodo že vsi navajeni. Vlagati bomo morali v šolstvo, zato ker bo pouk slovenščine zahteval dodatno podporo, dodatne projekte. Skratka, neukrepanje stane, zato se nam splača reagirati hitro in zato bi morala to narediti politika na najvišji ravni.

Najlepša hvala.