Spoštovane članice in člani, spoštovana državna sekretarka, ostali člani Vlade in seveda vsi vabljeni gosti danes tukaj z nami in pa tisti na daljavo, prav lepo pozdravljeni.

Pričenjam 4. redno sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Obveščam vas, da so zadržane in se seje ne morejo udeležiti: gospa Sara Žibrat, nadomestnih članov oziroma članic komisije, zaenkrat nimam nobenega pooblastila, v kolikor ga bom prejela v vmesnem času, vas bom pa o tem tudi seznanila.

Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu ne bi prebirala, saj je razviden iz samega sklica seje. Naj le povem, da se današnje seje preko video povezave udeležujejo tudi člani Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in sicer: gospa Marjana Poznič, predstavnica Slovencev živečih v Argentini; gospod Marjan Kolarič, predstavnik Slovencev živečih v Kanadi; gospod Boris Alves v imenu člana sveta, gospoda Vidrika zastopa Slovence živeče v Braziliji in pa imamo še gospoda Julijana Čavdeka, ki zastopa Svet slovenskih organizacij. Svojo udeležbo na današnji seji pa so opravičili gospod Jure Leskovec, predstavnik Slovencev živečih v Združenih državah Amerike; gospod Emil Kos, predstavnik Slovencev, živečih v Belgiji in Luksemburgu; gospod Walter Schubert, predstavnik Slovencev, živečih v Avstraliji, gospa mag. Susanne Weitlaner, predsednica Kulturnega društva za avstrijsko Štajersko Pavlova hiša; gospod Manuel Jug, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem ter gospod Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije.

S sklicem ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je v veljavi takšen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem seje.

Zato prehajamo na našo 1. TOČKO in edino točko DNEVNEGA REDA - SPODBUJANJE SODELOVANJA, VRAČANJA IN PRISELJEVANJA SLOVENCEV ZUNAJ MEJA REPUBLIKE SLOVENIJE V MATIČNO DOMOVINO.

S sklicem seje, 30. 3., ste prejeli gradivo Inštituta Asef za izobraževanje in raziskovanje ter Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, zaključno raziskovalno poročilo, Omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov ter priporočila ukrepov za omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov.

Jaz predlagam, da se najprej seznanimo z izsledki tega poročila. V bistvu gre za ciljno raziskovalni projekt, potem pa bi seveda besedo dobili tudi ostali vabljeni. Ali se, spoštovane poslanke in poslanci, s tem strinjate? Vidim, da ja. Ne vidim nasprotovanj. Zato bi uvodoma dala besedo predstavniku Inštituta Asef, dr. Dejanu Valentinčiču za predstavitev poročila in priporočil ciljno-raziskovalnega projekta.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica, spoštovani člani komisije, spoštovana državna sekretarka in seveda tudi vsi ostali danes navzoči. Posebej lepo pozdravljam te, ki ste prišli danes iz zamejstva po tem ne najlepšem vremenu, seveda poseben pozdrav pa tudi vsem, ki ste danes virtualno z nami povezani z izseljenstva in dovolite, tako da čisto spontano, kot sem slišal, so nekateri tudi preko virtualno povezani, da podelim eno tako zgodbico, ki lepo kaže kako se vprašanje slovenskega izseljenstva spreminja in s tem mislim, da lepo ponazarjam, da ob tem, ko kot država iščemo neke nove pristope, ki jih potrebujejo ti, ki danes odhajajo, torej, ker so vendarle nekako ljudje z drugačnimi značilnostmi, vendarle potem take spremembe bi dobrohotno vplivale tudi na sodobne izseljence, ki so tradicionalnega izvora, torej drugo, tretjo generacijo, kajti svet se spreminja. Torej zgodbica, ko sem v Avstraliji srečal enega potomca izseljencev iz, torej sam se je izselil kot zelo majhen otrok iz mojega domačega kraja, je rekel, da ko so se izselili, bi moral en stric pozdraviti, pozdraviti na železniško postajo ga ni bilo. Iin je rekel, tri mesece smo botrovali, da smo izvedeli, kaj je bilo, ker tri tedne je trajalo potovanje v Avstralijo s parnikom potem tri tedne je nazaj teklo pismo in potem še njegov odgovor tri tedne. No, in ta isti gospod mi zdaj včasih napiše po Facebooku, pravkar sem te videl, ko si se sprehajal po domačem trgu, ker preko kamere spremlja v realnem času dogajanja, kaj se dogaja v kraju njegovega otroštva. Torej, svet se spreminja in temu primerno se spreminjajo tudi izseljenske skupnosti in zato seveda, ko razmišljamo o novih konceptih, so ti tako za te, ki danes odhajajo, kot za te, ki so mogoče že leta in desetletja zunaj.

Torej, raziskovalni projekt, ki ga danes predstavljamo je razpisalo Ministrstvo za izobraževanje, ker je zaznalo ta problem, torej, da mladi izobraženi odhajajo in da seveda država še išče poti, kako jih zadržati, kako jih privabljati nazaj ali vsaj kako z njimi na daljavo sodelovati. Projekt sta na to financira Ministrstvo za izobraževanje in Agencija za raziskovalno dejavnost. Oba inštituta smo ga izvajali dve leti, od konca leta 2019 do konca leta 2021. Pri sami raziskavi smo se nekako poslužili treh metod. Eno je bila kvantativna raziskava, torej ankete. Tukaj smo zajeli preko virtualnih omrežij okrog 2 tisoč petsto Slovencev. Nato, ko smo prečistili podatke, da bi bili samo relevantni vključeni, smo še vedno ostali preko 2 tisoč ljudi, kar moram povedati, da je izjemno, izjemno velika številka. Ponavadi take raziskave zajamejo sto ali pa v najboljšem primeru par sto ljudi, kar po eni strani kaže, kako zelo aktualna in pereča je ta tematika. Po drugi strani pa tudi nekako, moram reči smo takrat, ko inštitut Asef bili zelo ponosni, da je ta doseg tudi recimo nekako verjetno pokazal, da je institucij pridobil to ime, torej kot neka renomeja teh, ki povezuje sodobne izseljence. Potem smo te ugotovitve poglobili z dvajsetimi prestrukturiranji intervjuji, torej 20 oseb, ki so bile nekako uravnotežene po spolu, izobrazbi, državi, državi bivanja in tako naprej, smo poglobljeno intervjuvali, da so malo bolj razložili to, kar so številke prej pokazale. In potem za konec smo še najprej nekako površno analizirali vse evropske države, kako se one soočajo s temi sodobnimi trendi in katere ukrepe sprejemajo. In iz tega smo nato potem nekako izluščili osem držav, ki so najbolj relevantne in jih poglobljeno analizirali. Torej te države, za katere lahko rečemo, da so na tem področju do sedaj največ naredile in za katere se nam je zdelo tudi, da so v Sloveniji toliko podobne, da bi kakšni ukrepi bili za nas relevantni. Nekako te ključne ugotovitve bom danes predstavil, predvsem tega tretjega vidika, torej kaj druge države delajo, medtem ko na prva dva vidika se bo kasneje osredotočila predvsem kolegica.

Torej, ko smo preko anket spraševali, zakaj so ljudje odhajali, predvsem seveda smo se tukaj fokusirali na mlade in na izobražene, je po eni strani bilo vprašanje nekih konkretnih razlogov, torej zakaj so šli ven. To so bili recimo, da so dobili službo, da so se vpisali na študij, nato ostali zunaj, da so si želeli boljšo plačo, mogoče delati na nekem področju, ki v Sloveniji ni na voljo in tako naprej. Nekateri pa tudi seveda zaradi partnerja, želje po izkušnji in tako naprej. Seveda vsemu temu pa običajno botrujejo tudi neki širši razlogi. Torej večina ljudi, ki gre, seveda tukaj ne gre za neko hipno odločitev, ampak o tem več časa razmišljajo. Tako da razloge, ki so nekako navajali, da so jih do tega napeljevali, so bili slabi, slabi, možni za poklic in karierni razvoj, napredovanje, torej nekako čutili, da so obstali, da bi zunaj imeli boljše možnosti za napredovanje ali celo, da niso imeli dobrih možnosti za zaposlitev, da so se zunaj zaposlili, pa tudi nekako so čutili, da ni nekih primernih izzivov zanje, tako profesionalnih kot za osebno rast. Marsikdo je tudi navajal slabe pogoje dela, recimo, mi smo tukaj posebno pozornost namenili znanstvenikom, ker je seveda tisti nekako najbolj spadajo med to skupino visoko izobraženih in marsikdo seveda je rekel in seveda je bil nekako zaposlen na nekem začetnem mestu, ni bilo možno napredovanja, medtem ko zunaj je takoj lahko prevzel celo raziskovalno skupino, vodil projekte, vodil skupino in tako naprej. No, in eden od petih tako najpogostejših razlogov pa je tudi mentaliteta v Sloveniji, torej marsikdo nekako je mislil, da je naša družba preveč negativna, preveč ostra, lahko bi rekel, izraz, ki ga je nekdo v intervju porabil, da je toksična naša družba. To je o razlogih za odhajanje. No, seveda, kaj pa potem ti, ki so zunaj, torej, ali je to neka dokončna odločitev ali ne, to, kar nas lahko veseli je, da nekje dve tretjini se jih želi vrniti. Torej ti, ki odhajajo seveda niso definitivno za vedno izgubljeni, obstajajo možnosti jih privabiti nazaj, nekateri se potem po določenem obdobju sami vrnejo, bodisi ko izpolnijo nek svoj cilj, izobrazbeni, finančni in tako naprej, take pomembne prelomnice, osebne, za nekatere so recimo rojstvo otroka ali ko se otrok vpiše v prvi razred osnovne šole, torej želijo otroka zaradi kvalitete življenja ali zaradi vzgoje v slovenskem jeziku v šolskem sistemu, se vrnejo, ampak marsikdo pa je tak, torej, ki mu ti vzgibi niso sami dovolj močni, ampak si želi tudi neke spremembe v državi. In potem smo tukaj mi v nadaljevanju tudi nekako poizvedovali, kateri bi bili ti vzroki, o tem več kasneje. Torej pri tej dobri četrtini, ki se pa ne namerava vrniti v Slovenijo, pa jih skoraj polovica odgovarja, da želi sodelovati s Slovenijo, medtem ko dobra polovica nekako tega interesa nima. Zdaj, kar se tega tiče, mogoče tukaj eno tako opombo. Naš projekt se je glasil: Od bega k kroženju možganov. Zdaj kdo točno spada v to kategorijo možganov, to ni neke enotne definicije, nekateri rečejo, da so to tisti, ki imajo kvalitetno izobrazbo, drugi, da so to tisti, ki imajo doktorat, nekateri, da tisti, ki opravljajo, torej kvalificirana delovna mesta, ampak seveda tukaj so možne razne definicije, ni na nas, da nekako ločimo, to je prav, to ni, ampak kar bi želel tukaj poudariti, predvsem ena stvar. Koncept bega možganov je zelo teritorialen koncept, torej ljudje od nekje nekam grejo in to seveda za neko družbo pomeni potem izgubo, za neko družbo pa seveda pridobitev. Medtem ko koncept kroženja možganov ni nujno teritorialni koncept, torej to pomeni, da država seveda lahko tudi te, ki so že zunaj, privabi nazaj, po drugi strani, da te, ki ostajajo zunaj, jim omogoča neko sodelovanje, bodisi recimo, če se omejimo na znanstvenike, recimo, da vsakih par let za en semester gostujejo na eni slovenski univerzi, bodisi recimo, da sodelujejo preko spleta in tako naprej in nenazadnje seveda je del tega kroženja možganov tudi koncept pridobivanja visoko kvalificiranih tujcev, tuje delovne sile. In nenazadnje tako kot eno tako opombo, kot zanimivost, recimo obstajajo nekatere države, ki načrtno pošiljajo svoje ljudi ven, ker je nekako tukaj njihova ideja, da če jih oni pošiljajo, jih imajo lažje pod nadzorom in jih bodo lažje dobili nazaj, zdaj seveda, to je tudi dvorezen meč, ampak samo tako mimogrede omenim. Torej slaba polovica od teh slabe četrtine, ki se jih ne namerava vrniti, ima interes za sodelovanje in ko smo jih vprašali recimo, katere so tiste stvari na področju katerih bi želeli sodelovati, jih tretjina odgovarja strokovno sodelovanje, torej na profesionalnem področju, kjer delujejo, nekateri menijo recimo, da bi sodelovali recimo s svetovanjem Slovencem, nekateri pomagali družini, nekateri povezovali države na kulturne, na diplomatskem področju in tako naprej. Nekateri pa tudi izražajo torej pripravljenost, da bi novim ljudem, ki odhajajo od zunaj, pomagali z nasvetom, torej, da bi jim bil ta prehod lažji kot njim. 3 % tudi pravijo, recimo, da bi pomagali pri promociji Slovenije, torej, da bi bili nekako dober glas naše domovine na tujem. To je zdaj nekako bilo, kar se tiče mnenj, torej ljudi, ki so nam odgovarjali v anketah. Sedaj v drugem delu bi se pa nekoliko bolj posvetil, kaj druge države delajo. Torej zdaj seveda tukaj je tako, da ne moremo reči, da se neke stvari da preprosto preslikati, ampak so to pa lahko neka izhodišča, o katerih se potem seveda pretrese, ali je to za nas relevantno ali ne. Zdaj, preden preidem na ta del, bi mogoče omenil samo še to naše zaključno poročilo, torej tudi gradivo, ki ste ga vi prejeli, je bilo sestavljeno iz dveh dokumentov, torej prvi del je zaključno raziskovalno poročilo, torej to, kar so bile naše empirične ugotovitve, drugi del pa so bila priporočila. Zakaj sta tukaj bila dva ločena dokumenta, je bilo nam zelo načrtno. Namreč torej v prvem delu, kjer je zaključno poročilo, so vse stvari, torej znanstveno verificirane, preverljive, izmerjene, da tako rečem, medtem ko pri poročilih smo si nekako dovolili več svobode, torej po eni strani smo tukaj inkorporirali to, kar smo ugotovili v tej raziskavi, hkrati pa smo tudi dodali določene ukrepe, ki nekako smo jih mogoče raziskovalci nekako dognali že v kakšnih prejšnjih raziskavah in nenazadnje, roko na srce, seveda tudi tukaj smo dali nek naš oseben doprinos, osebne poglede, neke ideje. Recimo, če dam en tak primer recimo izmed teh ukrepov, recimo prvi sklop je naveden recimo večja prisotnost v medijih, pa v šolah. Recimo, zelo iskreno povem, tega nihče ni odgovarjal v anketi ali pa v intervjuju. Ampak ena, kako bi rekel, bolečina, ki jo je že dolgo čuti in da je to premalo prisotno in sem rekel, zdaj je priložnost, dajmo tudi to je priporočilo, ki seveda lahko se nekomu zdi smiselno, lahko pa tudi ne.

Torej, kar se pa tiče ukrepov ostalih držav, kaj na tem področju počnejo. Na grobo bi jih nekako lahko razdelili na tri skupine. Prva je informiranje, torej, da ljudem olajšaš dostop do informacij kako se lažje vrniti in tako naprej. Drugo so pa neki načrtni programi za povratništvo. Zdaj zanimivo je, da seveda nekako vsakdo pomisli, da najbolj se povratništvo spodbuja s tem, da se razpiše nek projekt, nameni neka sredstva in potem, da to ljudi privabi nazaj. Ampak kot kažejo rezultati teh držav, ki to delajo, dejansko se pokaže ta prvi vidik informiranja kot mogoče še bolj pomemben. Torej, čeprav nekdo seveda je živel večino življenja v Sloveniji, je zunaj le nekaj let, zelo hitro postane dizorientiran. In potem vprašanja kot so urejanje, recimo, davčnega rezidentstva, izogibanje dvojni obdavčitvi, vpisu otroka v vrtec, urejanje stalnega začasnega bivališča, kar naenkrat postanejo večje težave, kot si lahko mi mislimo. In zato s takimi nekako olajšavami potem se zelo nekako marsikdo potem se opogumi za vračanje. In tretji vidik je pa tudi odpravljanje administrativnih ovir za povratništvo. Zdaj tukaj po eni strani so neke specifične ovire za te, ki bi radi prišli nazaj. Bom dal, recimo, en tak zelo konkreten primer, ampak saj je tudi aktualen zadnje dni, ampak nisem ga zato izbral, zato ker je že takrat bil izpostavljen, recimo vprašanje osnovnega pa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Recimo, naši intervjuvanci so nam pojasnili, da v Sloveniji se je v resnici zelo težko odjaviti iz osnovnega zavarovanja, tudi ko se izseliš. In nekateri so se s tem pa precej matrali, da tako rečem, ker niso hoteli plačevati. Če se pa enkrat odjaviš je pa zelo težko spet se prijaviti. Potem moraš plačevati za nazaj, pogojujejo to s stalnim bivališčem, stalno bivališče iz računov na banki, račun na banki s stalnim bivališčem. In marsikdo je rekel, je bil tukaj v enem takem začaranem krogu. Ampak seveda, ko mi govorimo o administrativnih ovirah, ima vsaka država neke svoje ovire, zato se na ta tretji vidik ne bom toliko oziral. Tukaj bo to verjetno več kolegica povedala, ker nekako bolj izhaja iz teh odgovorov, torej ljudi, ki so sodelovali v sami raziskavi.

Kar se tiče torej, kaj države počnejo, recimo en tak pomemben vidik, ki si ga marsikatera država loti, je davčni vidik. V zadnjih letih je postalo precej tako zanimivo razširjeno, da države za povratnike določeno število let uvedejo neke davčne olajšave, recimo Italija je to začela najprej za Italijane, ki so vsaj dve leti živeli na tujem, ampak ne vse, samo visoko izobražene. Kasneje so to razširili tudi na visoko kvalificirane tujce, davčne olajšave tudi do šest let celo 90(?) % olajšave prvi dve leti, medtem ko dostop do stanovanja pod privilegiranimi pogoji in tako naprej je pa samo za italijanske državljane. Recimo podobne olajšave pozna tudi Izrael, torej za ljudi. Medtem ko recimo Nizozemska pa Nemčija poznata olajšave za podjetja. Torej, če neko podjetje zaposli nekaj povratnika, potem mu določeno število let recimo eno tretjino prispevkov manj plačuje. Tudi Avstrija ima podoben vidik, Portugalska, torej vse nekako za določeno število let zmanjša neko davčno osnovo. Ena taka izjema tukaj je Irska. Irska ni uvedla konkretnih davčnih olajšav, je pa se odločila za splošno zelo nizko davčno stopnjo in nekako prav začela neko promocijo imeti svojo diasporo predvsem v Združenih državah Amerike. Torej, ustvarili smo vam ugodno davčno okolje, preselite podjetja čez Atlantik k nam ali pa odprite neke fiale, mi smo del Evropske unije, boste preko nas poslovali za celo Evropsko unijo. In dejansko recimo je preko diaspore Irski dvakrat uspelo iziti iz krize, prvič iz te tradicionalne revščine, ko je postala ta tiger, hitri razvoj, ampak Irsko je pa na to zelo prizadela tudi ta kriza, ki je tudi nas prizadela med leti več osem, recimo 2015. In oni so takrat načrtno znižali davke, privabili nazaj 200 tisoč izseljencev, ki so potem odpirali podjetja na Irskem, privabili kapital in tako naprej in potem izšli iz te krize.

No, druga taka stvar, ki se jo marsikatere države ločujejo, je neka točka, kjer informacijsko pomagajo interesentom, zavračanje, kako se vrniti. Recimo tukaj bom izpostavil predvsem dve državi, ker pri vseh točkah je tako, da seveda se moram malo omejiti, ki sta nekako zanimivi. Recimo Portugalska je tukaj naredila eno tako zelo zanimivo stvar, namreč oni so naredili torej eno pisarno, ki pa ne samo svetuje, ampak tudi pomaga interesentom za vračanje izpeljati postopke. In kar je pa tukaj dejansko neverjetno je, da portugalski povratnik lahko na enem mestu uredi 60 zadev, torej, ko on pride za en okenc lahko tam uredi davčni status, bivališče, zdravstveno zavarovanje, vpiše otroka v vrtec, uredi vozniško dovoljenje, tako naprej, se pravi 60 storitev na enem mestu, kar gotovo ni majhen zalogaj, ampak tako dam kot je tak primer. No, recimo ena taka država, ki bi jo še tukaj omenil kot posebnost, je Armenija, torej Armenija nima fizične pisarne, ima pa virtualno pisarno kot spletno stran, zanimivo tukaj pa je, da ko tam nekdo postavi vprašanje, odgovarja v realnem času, torej so tam ljudje na preži in oni takoj ponujajo informacije. Potem druge države pa seveda nekatere se lotijo takih virtualnih pisarn, kjer nudijo podatke na daljavo, druge pa recimo naredijo posebne pisarne, kjer potem lahko ljudje pridejo, jim svetujejo in tako naprej, recimo Hrvaška je tak primer, recimo, oni so znotraj urada za Hrvate po svetu naredili urad dobrodošlice in je namenjen prav točno tem zadevam. No, potem ena taka pomembna stvar, ki sem jo tudi prej že malo omenil, torej je podpora nekim podjetniškim pobudam, startupom in spodbujanje gospodarskega povezovanja. Zdaj tukaj malo se to povezuje s temi davčnimi olajšavami, ki sem jih prej omenil, so pa nekatere države, recimo Portugalska, Irska, ki so naredile neke posebne razpise za start upe. Torej, če se nekdo vrne v izvorno domovino in tam odpre podjetje, mu država da toliko zagonskih sredstev. Recimo Irska je zelo znana po tem, da tudi ponuja izobraževanja, se pravi, pripravlja ljudi o davčni zakonodaji, o splošnih predpisih, o poslovnih, kulturi in tako naprej.

No, zanimiva stvar je tudi pomoč pri selitvi, recimo nekatere države, kot sta Portugalska in Španija, celo sofinancirata selitev nazaj ali pa recimo pomagata pri selitvi gospodinjskih pripomočkov, recimo druge države, kot recimo Nemčija, Estonija, pa sta zanimive po tem, da znanstvenike, ki bi se vrnili jim plačajo pot za razgovor v službi, torej jim oni plačajo pot in preko tega spodbujajo njihovo vračanje. Kar je seveda eno tudi tako pomembno vprašanje je, kaj pa ti, ki bi prišli, kako torej jim priznati izobrazbo, kako jim najti službe. Tako, da recimo Portugalska je značilna po tem, da ima en poseben portal, kjer se zberejo vse te službe, ki so relevantne za povratnike in se to potem tudi preko konzulatov in častnih konzulatov širi globalno. Vse te tri države, ki so tukaj naštete, pa so nekako naredili neke korake pri olajšanju priznavanja diplome. To seveda, če je tukaj kdo iz ministra za visoko šolstvo, verjetno ne bo najbolj srečen, ker to je stvar veliko bolj kompleksna, kot si mi včasih mislimo, ampak vendarle, recimo, če pogledam z vidika naših respondentov, marsikdo je nekako izpostavljal to, da je imel težave z neko pridobljeno izobrazbo v tujini in potem tukaj ni mogel nastopiti kakšne službe in tako naprej. Velika večina teh torej ukrepov je namenjenih neki splošni populaciji, ki se želi vračati ali bodisi torej gospodarstvenikom, kar sem do zdaj omenil, naj nekaj besed omenim še znanstvenikom. Torej to pa so spet recimo ti pristopi zelo različni, recimo Nemčija je naredila en tak trek program, so mu to rekli in to je, da vsak mlad znanstvenik, ki bi se v Nemčijo vrnil, mu namenil en milijon evrov, ne v obliki financiranja, ampak kot, torej to so proračunska sredstva, ki so zagotovljena za njegovo napredovanje, napredovanje v plačah, za zagotovitev skupine, da bi tam lahko opravljal delo na način, ki je za njega zanimiv. Še eno stvar bi glede Nemčije omenil, namreč Nemčija je uvedla sistem, da če želijo enega znanstvenika privabiti, zagotovijo službo tudi za partnerja, kajti pogosto je težava, da potem seveda nekdo bi prišel, ampak partner ne najde službe, torej, če se en primerno kvalificira, poskrbijo za službo tudi za drugega. Zdaj, Avstrija ima dokaj podobne pristope, je pa tukaj mogoče ena stvar, ki jo velja omeniti, da seveda proces se tukaj, recimo Avstrija dela tudi na področju dežel, tako da recimo dežela Koroška o tem veliko dela, po eni strani recimo, da se je zelo ozko fokusirala na področje elektrotehnike in privablja strokovnjake iz vsega sveta s tega ozkega področja, po drugi strani pa tudi nekako, da zelo čas…, načrtno cilja na države, kot so Slovenija, Hrvaška in tukaj recimo se promovira kot neka ugodna destinacija in privablja torej naše visoko izobražene kadre.

No, zanimivo pa je, zdaj za nas mogoče malo malo zanimivo, ampak vendarle mogoče na nivoju občin, da nekatere države ukrepe sprejemajo tudi na regionalni ali pa lokalni ravni. Recimo en tak primer, ki ga lahko navedem, je Poljska. Recimo Poljska ponuja stanovanja za povratnike, ker ima, kot lahko rečemo, tudi težave, tudi Slovenija ima težave, da je težko najti stanovanja in mesta, ne v sam, ampak določena mesta, ki se to odločijo, določeno število stanovanj rezervirajo za ljudi, ki bi se vrnili na Poljsko.

Recimo, prej sem pri Italiji omenjal davčne olajšave, poleg centralnih, na nivoju celotne Italije, tudi določene italijanske dežele to delajo, bodisi davčne olajšave, bodisi neke sheme privabljanja znanstvenikov in tako naprej. Portugalska dejansko vse svoje politike privabljanja temelji predvsem na regijah in so tam pisarne gospodarske zbornice in tako naprej, Avstrijo sem pa že omenil.

No in potem mogoče za zaključek omenim še, da marsikatera država ne gleda samo na te, ki so zadnja leta šli, ampak tudi na mlade iz prejšnjih valov, recimo, vemo, da tukaj ima tudi recimo Slovenija, ima določena zagotovljena mesta na univerzah za zamejce in izseljence. Zdaj, to je seveda zelo hvalevredna pobuda. Zdaj, ena realna situacija je taka, da je tukaj velika, velika večina teh ljudi iz zamejstva, zelo malo iz izseljenstva. Pred 2 letoma je bila narejena ena olajšava, da so se kvote za zamejce, izseljence lotile od kvot, kvot za tujce, da sta to dve ločeni kvoti, kajti prej je bila težava, da je, torej, marsikdaj so tuji državljani zasedli ta mesta, ostaja pa še vedno ena težava, zakaj je pa treba spremeniti zakon, namreč, da so tukaj zajeti torej mladi brez slovenskega državljanstva, verjetno je bilo primernejše brez, tisti, ki so brez stalnega bivališča v Sloveniji, kajti zdaj vse te izseljenstvo ali pa v zamejstvu, ki imajo državljanstvo, torej nekako ne padejo v ta olajšan sistem. Recimo Hrvaška ima podoben sistem, Portugalska tudi, na univerzah rezervira 7 % vseh mest za svojo diasporo, Armenija pa tudi ponuja posebne štipendije, saj jih tudi Slovenija, za te, ki se vračajo.

In potem čisto za zaključek mogoče omenim še to, da nekatere države pa se lotijo tudi omejevanja izseljevanja, se pravi, da postavljajo neke pravne, birokratske ovire, da se je težje izseliti, da seveda to je nek tak dvorezen meč, to ni tako zelo preprosto, recimo, če si boste natančneje pogledali poročila, boste videli recimo, da sta Madžarska, do določene mere, seveda, tudi omejena s pravom Evropske unije, Filipini, še veliko bolj radikalno, zanimiva pa je Češka, namreč Češka pa take omejitve daje samo za diplomante medicine,;torej, če se ti izseliš kot diplomant medicine, moraš vrniti šolnine in oni so to ugotovili, da če jih po diplomi še 3 leta zadržijo doma, da potem si tam ustvarijo življenje, dobijo službo, neko socialno okolje, da je potem veliko manjša možnost, da jih, da odidejo kot, takoj po diplomi.

Zdaj, seveda to niso neki recepti, za katere, bom jaz rekel, točno to deluje, ker gotovo je zdaj to vprašanje diskriminacije samo za eno skupino in tako naprej, sam omenjam kot eno zanimivost tudi recimo za nas posebej zanimiva ta medicina in Češka, kajti za slovenske diplomante medicine se ocenjuje, da približno ena tretjina jih po diplomi torej najde službe v tujini.

No, to je nekako to, kar sem imel namen predstaviti, torej seveda nekako dokaj na splošno, ker je čas omejen, ampak mogoče, dovolite mi samo še eno minuto, ker je tukaj precej predstavnikov iz zamejstva, da še to omenim, seveda, za vsako državo je izseljevanje, beg možganov, težava, za neko narodno skupnost, za neko manjšino, pa še toliko večji. In jaz zdaj pravkar pišem eno raziskavo o izseljevanju mladih iz zamejstva, to je seveda zelo težko nekako zajeti, kdo so Slovenci v zamejstvu, ker ni nekih etničnih seveda evidenc, tako da sem potem izbral 5 generacij nekdanjih dijakov slovenskih ali pa dvojezičnih šol v zamejstvu in seveda, kar nam tukaj kaže, da seveda vsa 4 slovenska zamejstva se s tem soočajo, so pa trendi različni; recimo, ko govorimo o Avstriji, jih dobršen del ostane na Dunaju ali pa v Gradcu po študij, po študiju, recimo izseljevanje v notranjost Italije, ga je manj, ostajajo pa nekateri v Sloveniji, kar je dobro za Slovenijo, malo manj dobro za narodno skupnost, iz Porabja, torej nekateri tudi v Sloveniji, ampak bolj kot to recimo v Budimpešti, v Sombotelu in tako naprej, Hrvaška pa predvsem, torej prihajajo mladi v Slovenijo, bodisi zaradi študija ali zaradi dela in seveda to so neki izzivi, ki so aktualni in nekatere pa ni tako zelo preprosto najti odgovorov. Toliko z moje strani. Najlepša hvala.

Najlepša hvala za, bom rekla, zelo dobro predstavitev, pa verjamem, da številne iztočnice za vse nadaljnje razpravljavce. Zdaj bi samo želela povedati, da se nam je v tem vmesnem času na daljavo pridružil tudi Jo Valenčič, ki zastopa Slovence iz v Združenih državah Amerike in pa prejela sem eno pooblastilo in sicer poslanka Sandra Gazinkovski nadomešča poslanko Andrejo Kert.

Sedaj pa bi k besedi povabila še dr. Marino Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije. Izvolite, beseda je vaša.

Najlepša hvala. Dovolite mi, da vas v začetku tudi jaz pozdravim in se pridružujem uvodnim besedam kolega Dejana. Hkrati se zahvaljujem za povabilo, da sem danes lahko tukaj z vami in delim rezultate spoznanj naše delovne raziskave oziroma našega delovnega področja, ker v znanosti nimamo velikokrat priložnosti za takšne dialoge, tako da najlepša hvala.

Glede na to, da je bilo uvodoma že kar podrobno predstavljeno, pregledno, kaj se je dogajalo znotraj naše raziskave, bi nas pred diskusijo morda povrnila na srčiko razmisleka o, dajmo reči, krepitvi mehanizma mednarodnega kroženja talentov, s čimer smo se v zaključku pri CRPU najbolj ukvarjali. Nato bi pa pogledala skozi perspektivo ožje populacije ljudi, zajete v to raziskavo, to je z doktorji znanosti, ki se v številnih vidikih pridružujejo občim stališčem 2036 oziroma 2000… ja, 36 udeležencev, ki smo jih na koncu upoštevali, pa vendar, glede na situacijo v kateri danes v Sloveniji smo, glede na pozicijo, ki jo v političnih diskurzih, ki se pripisuje znanosti, to je znanstveno raziskovalni dejavnosti in visokošolski dejavnosti, bi morda skozi ta vidik nas še enkrat vrnila na ključne izzive našega okolja, s katerimi se bomo morali srečati, če bomo hoteli rešiti izzive, ki jih je predstavil Dejan, zelo, zelo podrobno, vključno z alternativami, ki se nam že odpirajo. Zdaj, kot sem rekla, v bazo podatkov znotraj širše populacije je bilo vključenih 239 doktorjev znanosti, ca uravnoteženo po spolu, povprečna starost 40 let, tudi po družinskem življenju oziroma zakonskem stanu je bilo približno pol pol in interdisciplinarno so bili usmerjeni, ni naravoslovje tako vseobsegajoče, kot si običajno predstavljamo, se pravi 37 % je bilo iz naravoslovja, 21 % družboslovja, tehnika 16 % in humanistika 10 % naših znanstvenikov, ki delujejo po svetu. 59 se pravi skoraj 60 % naših sogovornikov je zaposlenih kot raziskovalcev predavateljev na tujih univerzah ali znanstvenih inštitutih, 25 % v zasebnem sektorju, ostali pa drugje. Po državi, kje trenutno bivajo, ker mi smo zajeli tudi povratnike, je pravzaprav večina naših sogovornikov z doktoratom prihajalo iz Slovenije 38 %, potem pa sledijo Združene države Amerike 14 %, Velika Britanija 13 % in Nemčija 5 %, ostalo pa so razpršeni po vseh državah po svetu, bom rekla. Večina respondentov, ki smo jih zajeli in ki so se nam odzvali, to je 57 % se ne želi preseliti v drugo državo, najsi bo, da so v Sloveniji ali da živijo v državah, ki sem jih omenila. Najpogostejši razlogi za odhod v tujino znotraj znanosti pa so študij in pa zaposlitev, večina se jih pravzaprav izseli zelo na hitro, ko se pokaže priložnost, so pa kar okoli 40 % takšni, ki so svojo kariero mednarodno dalj časa načrtovali. Zdaj bi se pa osredotočila kar naključno, to so dejavniki izselitve, kjer se splošnim že omenjenim dejavnikom doktorji znanosti osredotočajo predvsem, ne toliko kot bi mislili, na osebne dohodke, ampak predvsem na pogoje za raziskovalno delo, se pravi, pogoji za delo ali pedagoško delo, se pravi, znanstveno, pedagoško, raziskovalno delo, za pomanjkanje pogojev za samostojno raziskovalno delo in avtonomijo ter, kot je bilo že omenjeno, relativno tog sistem in pomanjkanje možnosti mlajšim, da bi ustanovili lastne raziskovalne skupine. Morda se bo to z novim Zakonom o raziskovalni dejavnosti uredilo. Ne vemo še, ker smo na začetkih implementacije. In pa, v preteklosti je bil pomemben pogoj, pomemben razlog nestabilno financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti v Sloveniji, kar delno tudi že spreminja nov zakon, pa še vedno pravzaprav je razmerje, ki naj bi ga po implementaciji uspešni, poudarjam, če bo do nje prišlo, še vedno ostaja razmerje 60:40, 70:30 odvisno, kako bo v prihodnjih letih z BDP v Sloveniji in kako bo z gospodarsko dejavnostjo.

V nasprotnem so dejavniki privlačnosti s strani držav, kamor pretežno naši odhajajo, se pravi, omenila sem Združene države Amerike, Veliko Britanijo in Nemčijo, vemo da to so države, ki so ekonomsko zelo močne. Mi moramo imeti v glavi, da pravzaprav izseljevanje znanstvenega kadra iz izvorne države se začne s procesom rekrutiranja, ne s procesom nezadovoljstva posameznika, ampak z globalnim procesom rekrutiranja talentov, ki jih ta proces poženejo razvitejše države danes po svetu in to so omenjene države. In tudi tokovi naših visoko usposobljenih ljudi so v povezavi s kanali rekrutacije in ker so te države ekonomsko močnejše, seveda lahko vedno ponudijo ekonomsko ugodnejše položaje ljudem, ki iščejo mednarodne priložnosti za znanstveno- raziskovalno, pa tudi drugo strokovno profesionalno napredovanje. To moramo imeti v glavi, ko iščemo odgovore na izzive znotraj Slovenije, ki v globalnih razsežjih, bom rekla, vulgarno sociološko sodi v neko pozicijo pol periferije pol centra. Mi smo pretočna država, smo država odseljevanja in priseljevanja in to bi morali nekako znotraj razmisleka o kroženju talentov uporabiti ne samo pri razmisleku kako zagotoviti vračanje naših ljudi, ampak tudi, kako odpreti naše prostore za prihod ljudi iz drugih držav, ki morda sodijo, gospodarsko gledano, v druge prostore kot razvitejši centri. Tam bomo lažje konkurenčni in seveda govorimo o rekrutacijski politiki načrtovanja brain gain, neprivlačnosti, in znotraj privlačnosti so znanstveniki izpostavljali pogoje za raziskovalno delo, primerno opremljenost laboratorijev in delovnih okolij in pa nasploh, da so določene zaposlitve sploh lahko dobili, ker Slovenija kot majhna država nima tako razvejane poklicne strukture, ki je v znanosti včasih zelo specialna in pač nimamo specializacije, zato ožje fokusiranim znanstvenikom ne ostane drugega, kot da poiščejo priložnosti v državah kjer te ponudbe obstajajo.

Zdaj, njihov odnos do vrnitve, mogoče da še izpostavim. 23 % jih je že nazaj v Sloveniji, 30 % jih navaja, da bi se vrnili, če bi se v Sloveniji ustvarili določeni pogoji, 23 % oziroma 24 % pa izjavlja, da se sploh ne bi vrnili v Slovenijo. Zakaj? Tisti, ki pravijo, da se bodo nekoč vrnili v Slovenijo, se bodo zaradi socialnih mrež, družinskih navezav in pa zaradi boljših naravnih in socialnih pogojev. Se pravi, Slovenija ima določen potencial, ki ga ne izpostavljajo samo naši ljudje, ki živijo po svetu, ampak tudi tisti, ki prihajajo k nam in vidijo, razumejo življenjski standard v širšem pomenu besede. To je ne samo v višini osebnega dohodka, ampak v razkoraku, ki ga imamo med zaslužkom in življenjskimi stroški, se pravi ter znotraj priložnosti, ki jih okolje, v katerem živimo, ljudem ponuja. Se pravi, kljub vsemu nekaj dragocenega v družbenih odnosih, vrednotah in naravnem okolju Slovenija ima in to bi bilo dobro, da bi mogoče v prihodnje gojili in razvijali. Tisti, ki bi se vrnili, če bi spremenili določene pogoje, izpostavljajo, da bi morala biti znanost še bolj mednarodno vpeta in odprta, da bi se morali povečati priložnosti za zaposlitev pri vračanju, ker ljudje pri vračanju nimajo možnosti za vključevanja v, dajmo reči, raziskovalne, visoko šolske in pa visoko strokovne kroge na enakovreden način. In tukaj bi bili potrebni določeni reintegracijski mehanizmi, manj birokracije, dvig profesionalnih in etičnih standardov, večje možnosti profesionalnega napredka, predvsem pa povečanje cenjenosti znanosti v slovenski družbi in tudi državi. Mi veliko o znanosti govorimo. Ko pa delamo neke analize družbene dinamike, predvsem tudi politične dinamike, kako se to prevaja v zakone, pa vidimo, da znanost dejansko nima položaja, kot bi pričakovali glede na aktualne politične diskurze. Govorim trenutno o eni strani, kjer se znanost postavlja v ospredje kot prebojno področje, po drugi strani pa plačna nesorazmerja, kjer je znanost, to je enako raziskovalna dejavnost in visokošolska dejavnost, večinoma vpeta v specifičen steber. Ne bom šla v večje podrobnosti, ker plačna nesorazmerja poznate in to je tisto, kjer se dejansko kaže ugled neke poklicne dejavnosti. Ljudje, ki so rekli, da se o vrnitvi v Slovenijo sploh ne razmišljajo, se pravi znanstveniki, pa 50 % njih tudi znotraj doktorjev znanosti, ne samo celotne populacije, razmišljajo o tem, da bi z veseljem sodelovali s slovensko znanostjo znotraj, se pravi nacionalnih okvirih in navajajo tudi različne možnosti v obliki mentorstev, predavanj, gostovanj, potencialne habilitacije, ki bi bila možna vzporedno na slovenskih univerzah, četudi so habilitacije že na tujih univerzah, znanstveno raziskovalni, mednarodni projekti in tako naprej. Vse to, kar naštevam, pravzaprav za nas ni nekaj novega. Namreč problem, razmislek o odhajanju visoko izobraženih in usposobljenih ljudi iz prostora slovenske države ni nov. O tem se je v Republiki Sloveniji v času jugoslovanske države razmišljalo že v 70. letih in pozneje v 80. letih, v drugi polovici od 1986 naprej, ko se je pravzaprav oblikovalo kar nekaj programov in se je izoblikovala ideja tako imenovane tretje slovenske univerze, ki takrat ni bila mišljena kot primorska univerza, ampak kot mednarodna, močna in finančno podprta institucionalizirana mednarodna mreža slovenskih znanstvenikov in tistih, ki so s slovensko znanostjo pripravljeni sodelovati. Tudi ti programi so podrobno opisani v poročilu in pa pri avtorjih, ki so se bolj podrobno s tem ukvarjali, zato naprej ne bi šla. Mislim pa, da imamo tudi na domačih tleh že veliko idej v preteklosti, ki se niso sprovedle, kako lahko to uredimo.

Naj za zaključek samo še omenim, da moramo svoje razmisleke o tem kako vzpostaviti mednarodno kroženje talentov, uspešno mednarodno kroženje talentov v slovenskih programih, kontekstualizirati v trenutno stanje in v prvo vrsto postaviti seveda problem ugleda znanosti in razvojnih poklicev znanstveno raziskovalne dejavnosti tudi v privatnem sektorju, v naših, v naši družbi in znotraj političnih programov oziroma normative.

Potem, naj omenim, da razmislek o tem poleg že omenjenih zakonov in pravilnikov vsebuje tudi v novembru predstavljena strategija internacionalizacije visokega šolstva in znanosti, ki je bila v delovnem osnutku pripravljena na razvojnem svetu in na 18. strani, se pravi na nekaj straneh, se tudi tukaj že reflektira težave, o katerih govoriva. Je že inkorporirano v program strategije, da je potrebno oblikovati nacionalno okolje, ki bo vzpodbudno za internacionalizacijo in znotraj tega naslavljajo številne posodobitve, vključno z odpravo že omenjenih administrativnih ovir in pa vzpostavitve reintegracijskih mehanizmov in mehanizmov krepitve informiranja za povratne potencialne povratnike.

Tako da, mogoče bi to zaenkrat bilo dovolj, potem pa, če bo kakšno vprašanje še.

Najlepša hvala.

Najlepša hvala za vaše besede, sedaj pa bi prosila spoštovano državno sekretarko, da poda svoje misli in pa seveda odziv na predstavljeno gradivo.

Izvolite, gospa Humar, beseda je vaša.

Hvala za besedo, predsednica.

Lep pozdrav vsem članicam in članom komisije, spoštovanim gostom, še posebej tistim iz čezoceanskih držav, ki zaradi nas kar naprej vstajajo ob nenavadnih urah, tako da smo jim še posebej hvaležni, kolegicam in kolegom iz ostalih ministrstev!

Ja, definitivno je vračanje Slovencev zunaj meja Republike Slovenije v matično domovino ena od prioritet urada in eden od prioritetnih ciljev tudi ministra Arčona, ki vas lepo pozdravlja, se mudi pri Slovencih na Češkem v teh dneh. Mi smo v minulega dobrega pol leta, kolikor nam je to bilo omogočeno, povečali financiranje fundacije ASEF, društva Vtis in drugih civilno družbenih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem. Na rednem letnem razpisu smo dali tudi uradno prednost projektom, ki se usmerjajo v mlade v najširšem pomenu te besede. Na novo smo vzpostavili financiranje nekaterih dejavnosti, ki mogoče s povratništvom niso neposredno povezane, ampak so povezane s tistim prvim ukrepom mogoče, ki ga je omenil dr. Valentinčič in s to, bi rekla, mentaliteto in percepcijo, ki postavlja širši intelektualni okvir v državi in zunaj nje. Na primer v projekt Popri, ki se ukvarja z nagrajevanjem in razvojem podjetnosti mladih, v katerega so se prvič letos zelo uspešno vključile tudi ekipe iz slovenskega zamejstva in upamo, da se bodo v prihodnje tudi ekipe iz skupnosti, iz izseljenskih skupnosti iz evropskih in drugih držav.

V sodelovanju s slovensko britansko gospodarsko zbornico smo na primer organizirali okroglo mizo na temo povratništva v Londonu, minister je seveda gostil veliko sogovornikov na to temo, o tem smo se in se bomo pogovarjali ob obisku ključnih civilno družbenih organizacij, nazadnje s svetovnim slovenskim kongresom, ob skorajšnjem obisku Švedske se bomo na Danskem pogovarjali z organizacijama Danes Worldwide in Copenhagen Capacity, ki se ukvarjata s tem področjem in pravzaprav vse naše obiske v tujini nekako tudi skušamo povezati s pridobivanjem dodatnih informacij, zamisli in pobud na to zelo pomembno temo.

Jaz mislim, da kdorkoli se s tako imenovanim povratništvom, kroženjem možganov, kroženjem talentov ukvarjal, se je pogovarjal s številnimi odločevalci in dvomim, da ste kdaj naleteli na koga, ki bi vam rekel, ta tema ni pomembna, ne. Tako da, samo reči, da je ta tema pomembna in da ji posvečamo pozornost, pač ni dovolj, ampak je res, po kar dolgih in kompleksnih razpravah trenutek, ko je treba zelo jasno definirati korake, ki nas bodo pripeljali do akcijskega načrta za vzpodbujanje kroženja talentov in vračanja Slovencev zunaj meja Republike Slovenije v matično domovino. Na uradu definitivno želimo v tem procesu igrati ključno proaktivno vlogo in smo razmislili o tem, kako naj teče ta proces. Začeti in s to fazo pravzaprav dela smo že pričeli, je vsekakor treba z mapiranjem študij raziskovalnih vsebin, dejavnosti, imamo ta ciljni raziskovalni projekt, ki je dejansko obsežen, ne samo fizično, ampak v bistvu tudi po področjih, ki jih obravnava. Imamo študijo društva Vtis, imamo druge dokumente. Nedavno je dejavnosti Vlade na področju preprečevanja tako imenovanega bega možganov na primer revidiralo tudi Računsko sodišče in ugotovilo, da je tudi še precej prostora za izboljšave. Morda se bo izkazala tudi potreba po dodatnih strokovnih podlagah, vsekakor po recimo strukturiranih natančnih statističnih podatkih o dinamiki in obsegu izseljevanja, skratka, ta faza zbiranja, bi rekla, in mapiranja gradiv teče.

Nadaljevali bomo z vodenjem z vodenim dialogom s civilno družbo in stroko in potem vodenim dialogom z ministrskimi resorji. Zakaj sem rekla vodenim? Zaradi tega, ker je seveda pomembno ohraniti ta bottom-up princip, se pravi, ne delati stvari od zgoraj navzdol, hkrati pa pravzaprav mislim, da je naša dolžnost, da pripravimo dovolj dobra izhodišča, podlage, da je ta dialog sicer širok, ampak tudi učinkovit, ker pravzaprav, če teh vzpostavljenih kanalov komunikacije ni, se nam potem zgodi, da je to res spet nek dolgotrajen, nepregleden proces, ki na koncu ne pripelje do konkretnih odločitev.

Vsebina tega akcijskega načrta seveda bi morala biti kompleksna. Najprej bi morali definirati cilje. Ko se pogovarjamo o tej temi se nam zdi, da so cilji nekako vnaprej jasni, torej da vsi vemo kaj želimo, kaj hočemo, ampak dejansko že minimalna poglobitev pokaže, da ni tako. Se pravi, kaj je tisto kar je v ospredju teh naših prizadevanj. Zdaj, včasih poslušamo recimo ali pa beremo članke o tem, koliko Republika Slovenija vloži v vsakega recimo univerzitetno izobraženega človeka, v njegov izobraževalni proces in koliko potem izgubi, če se ta človek preseli v tujino. Verjetno je to nekoliko preveč, bi rekla, poenostavljen shematičen pristop k zadevi. So vendarle cilji Republike Slovenije, da na splošno poveča število visoko ali specializirano nišno izobraženih ljudi v državi, da poveča število ljudi na področju deficitarnih poklicev oziroma poklicev prihodnosti, kot se zdaj reče, pa tudi mislim, da ohrani stik s slovenskimi skupnostmi zunaj meja Republike Slovenije, tako v sosednjih državah kot v drugih.

Najpogosteje, ko govorimo o vračanju, govorimo o vračanju visoko izobraženih posameznikov, govorimo o vračanju raziskovalcev in profesorjev in docentov, govorimo deloma o vračanju posameznikov z deficitarnimi poklici, o čemer smo se pogovarjali tudi v prvem delu v tej zelo zanimivi predstavitvi zelo zanimive študije, ampak konec koncev to ni, v bistvu to ne zaobjema celotnega, bi rekla, področja razmišljanja. Mi bi lahko razmišljali o vračanju potomcev slovenskih izseljencev iz držav, kjer so velike slovenske skupnosti, denimo Argentine. Lahko razmišljamo in razmišljamo o vračanju potomcev iz slovenskih izseljencev iz držav v katerih so socialne in ekonomske razmere problematične. V tem smislu tudi že teče en postopek povratništva, torej repatriacije iz Republike Venezuele. Lahko razmišljamo o vračanju izseljencev iz sosednjih držav, novodobnih izseljencev, recimo Avstrije, predvsem niti ne toliko Italije in konec koncev je tako, da so nekateri predeli Evrope, ne Evropske unije, iz katerih obstaja velik interes za priseljevanje potomcev izseljencev slovenskega rodu v Republiko Slovenijo in je tu v bistvu vedno neka igra tega v bistvu, kaj si Slovenija želi in kako pravzaprav postavlja pogoje za vračanje teh posameznikov. Cilji morajo biti definirani tudi glede na to, v kaj se bomo usmerili kdaj si torej pričakujemo in si želimo, da se bodo Slovenci vračali oziroma se priseljevali v državo. To je vprašanje vračanja po študiju, vračanja mladih družin. Vprašanje delnega vračanja. Mi mogoče, ta izselitev in vrnitev nista več tako absolutna pojma kot sta bila, ne vem, v 19. stoletju, ko se je nekdo v Trstu usedel na ladjo za Južno Ameriko in ga potem nihče ni videl več, ampak dejansko govorimo o mobilnosti, se pravi, gre tu tudi za vprašanje privabljanja recimo določenih skupin, da se delno vrnejo ali pa, da se celo samo, da se ne vrnejo fizično, ampak da se vrnejo v smislu sodelovanja z državnimi ustanovami in gospod…, z našimi ustanovami in gospodarskimi družbami in tu se mi zdi res zelo zanimivo tudi vprašanje zamejstva in vprašanje čezmejnih dnevnih migracij, ki jih je veliko in vedno več. To je spet eno področje, ki je zelo, zelo zanimivo. In konec koncev to, kar je dr. Valentinčič tudi poudaril na koncu in se mi zdi zelo pomembno, da ko v Sloveniji govorimo o begu možganov, ne smemo razmišljati samo o ozemlju Republike Slovenije, ampak o celotnem našem kulturnem prostoru, ker se ta beg možganov dogaja povsod in verjetno, da ko razmišljamo o begu možganov, moramo pri tem upoštevati tudi beg možganov znotraj države, se pravi, ta brain drain in brain game se še vedno dogaja, ampak dejansko gre za priseljevanje mladih ljudi iz bolj oddaljenih, bolj ruralnih, infrastrukturno slabše razvitih okolij v urbana središčna okolja, itn., in v bistvu ta vidik notranjega preseljevanja niti ni tako zelo nepovezan z vidikom izseljevanja v tujino.

Naslednja faza je seveda določiti nabor ukrepov. Mislim tisti, ki še niste, vam res svetujem, da preberete vsaj ta priporočila ukrepov za omilitev posledic bega možganov, ki so nastali, kot bi rekla, eden od outputov tega ciljnega raziskovalnega projekta, ker je to zelo zanimivo branje, ampak pri ukrepih je tako, je ena skupina ukrepov, ki so specifično namenjeni povratnikom in se zanje lahko vzpostavi zakonske rešitve po meri, kot na primer priznavanje znanstvenih dosežkov, čeprav tudi ni lahka tema, ali pa oblikovanje te tako imenovane vstopne točke za povratnike. So ukrepi o katerih tudi govori študija, ki morajo biti sprejeti na širši ravni, ne morejo biti usmerjeni samo k povratnikom iz tujine. Na primer, digitalizacija storitev javne uprave. To je eno zelo veliko področje ali pa sprememba vloge stalnega bivališča pri dostopu do storitev in pravic ali pa prožnost, o kateri tudi je govoril dr. Valentinčič pri vstopanju v obvezno zdravstveno zavarovanje. In potem so ukrepi pri katerih je potrebno upoštevati ravnotežje med povratniki in drugimi državljankami in državljani in se izogibati možnosti, da tu nastanejo neke, bi rekla, neka diskriminatorna določila, kot je na primer sklad za pomoč pri ustanavljanju podjetij, posebni osebni prejemek, celo za povratnike imajo nekatere države, davčne olajšave za posameznike. Se pravi, tu mora biti neka zelo velika skrbnost, da dejansko ne nastane neka situacija, ki bi jo recimo, da državljani videli kot problematično. Nazadnje pa se mi zdi, da je zelo pomembno razmišljati tudi o ukrepih, usmerjenih delodajalcem. Se seveda pri zasebnih delodajalcih država res lahko daje priporočila, lahko omogoča izobraževanje, dostop do podatkov in tako naprej, je pa res, da so tudi pravne osebe v javni lasti ali upravljanju, in da je konec koncev tudi država delodajalec, se pravi, da na tej ravni se tudi neki ukrepi, ki večajo pravzaprav to kulturo pri zaposlovanju, pri napredovanju, ki v bistvu uvajajo neke sodobne, tudi metode skavtinga, iskanja talentov in tako naprej, lahko uveljavljajo.

In seveda zelo pomembno se mi zdi pri kateremkoli akcijskem načrtu, da se definirajo kazalniki, in da se opredeli vrednotenje, da se torej presoja učinkovitost in gospodarnost ukrepov, je pa res, da je potem, ko so enkrat ti ukrepi doseženi, se pravzaprav delo šele začne. Če mi kot država res želimo ponuditi nek jasen nabor, neko košarico ukrepov namenjeno povratnikom, to pomeni v bistvu uvajanje zelo, zelo velikega števila zakonskih sprememb, sprememb zakonov, sprememb podzakonskih aktov. To je res potem obsežen napor in seveda potem tudi pride tista točka, ki jo imamo vsi najraje, torej je treba definirati proračunske vire in vzpostaviti sistemsko financiranje. Mislim, da najbolj žalostno je, da se v bistvu neki ukrepi domislijo, uskladijo z najširšim krogom sogovornikov, in da potem ostanejo na papirju zaradi tega, ker sistemskih proračunskih virov ni.

V sklopu tega akcijskega načrta se absolutno lahko pogovarjamo tudi o tem tako imenovanem one stop shop, se pravi, vstopni točki, ki je lahko fizična, lahko digitalna, lahko hibridna, ampak se nam zdi pomembno, da se dejansko najprej v bistvu ta prvi del jasno definira, in da potem vstopna točka zaživi tako kot je treba. Jaz si predstavljam, da nekemu visoko funkcionalno in digitalno pismenemu, izobraženemu mlademu posamezniku, ki se vrača v Slovenijo, pač ne potrebuje neke osnovne podpore pri urejanju svojih administrativnih opravil, potrebuje neko drugačno storitev, se pravi, da je tu za v bistvu vzpostavitev vstopne točke je definiranje vseh ostalih predhodnih korakov nujno potrebno.

Jaz bi rada poudarila, da številne dejavnosti že obstajajo, se že izvajajo, nekatere neposredno, nekatere posredno povezane z ukrepi, ki jih želimo oblikovati in izvesti. Ne vem, ukrepi za mobilnost mladih, ki jih izvaja Urad za mladino ali pa prizadevanja za internacionalizacijo gospodarstva, ki jih izvaja SPIRIT Slovenija in še, ne vem, dvajset takih bi verjetno lahko naštela. Obstajajo, kot je omenila prej ali dr. Hacinova, tudi že sprejeti in veljavni dokumenti, ki omenjajo kroženje znanja, recimo strategija internacionalizacije visokega šolstva, pravkar sprejeta. Ne bom naštevala številnih civilnodružbenih pobud, ki tečejo na to temo. Tisti, ki ne poznate dejavnosti ASEF in vtisa, je res zelo dobro to si ogledati. Deluje tudi program dr. Aleša Debeljaka, ki se specifično ukvarja z akademsko oziroma znanstveno sfero. Se mi zdi, da je največja težava ta, da je pretok informacij med segmenti, med resorji, ne bom rekla šibek, ampak nezadosten, in da v bistvu teče cela vrsta mogoče med sabo ne dovolj povezanih, neusklajenih dejavnosti, in ker ni definiranih strateških ciljev, mogoče te dejavnosti nimajo takšnega učinka kot bi ga lahko imele.

Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu se predvsem borimo proti temu, da bi se ta vprašanja getoizirala. Meni se zdi super, da se na uradu in na komisiji s temami, ki zadevajo Slovence živeče zunaj meja ukvarjamo, to nam tudi nalaga in nam daje to častno nalogo zakon, naš krovni zakon, ampak recimo vprašanje vračanja akademskih talentov ali pa, ne vem, vprašanje odnosov na splošno s skupnostmi zunaj meja ne more biti samo vprašanje MVZI, ne more biti samo vprašanje urada, ampak bi tu v bistvu res meje med vrtički morali res res res zelo odločno podirati. Medresorsko sodelovanje v Vladi je dobro in na marsikaterem področju smo naredili zelo pomembne korake naprej, konkretno na področju gospodarstva, kjer se dejansko vzpostavljajo v bistvu stvari, ki jih do zdaj nismo poznali, ampak po drugi strani, prej omenjena repatriacija, na katero smo na uradu zelo ponosni, ki je zelo pomemben proces. Kolikor smo ponosni, toliko težav nam povzroča, tako, in se v bistvu, je v bistvu to medresorsko sodelovanje kontinuirano, kaže kar naprej v bistvu neke nove probleme, ki se odpirajo, tako da je treba res pri, če hočemo biti uspešni pri takih projektih, se dejansko vse te, bi rekla, vrtičke in meje odpreti.

Na splošno se mi zdi, da bi bilo prav, da posodobimo naš pogled na izseljevanje in na vračanje, da se nam torej tu miselni horizont nekoliko odpre. Tudi, da posodobimo do določene mere naš pogled na identiteto. Mi imamo danes ljudi in zgodovinske in novodobne izseljence, ki v bistvu si gradijo kulturno, jezikovno in vsakršno identiteto, ki je do neke določene mere sestavljena, ki je kompleksna in to je treba v bistvu v sprejemanju ukrepov spoštovati. Da se izognemo temu, da bi delali moralno paniko, in da bi, recimo res, govorili o tem samo kot o nekem velikanskem problemu, saj če malo pogledamo, dr. Valentinčič, ki je specialist tudi za zgodovino migracij, pa dr. Kacinova tudi, vemo da moralna panika je bila značilnost odnosa do izseljevanja v marsikaterem zgodovinskem obdobju in v bistvu ta moralna panika nikoli ni bila konstruktivna. Predvsem pa bi rekla, da dajmo res v duhu tistega, kar sem rekla prej, malo razširiti tudi naše razumevanje tega, kaj pomeni Slovenija, kaj pomeni slovenstvo. Ne glede na to, koliko govorimo o tem, se nam prepogosto zgodi, da dejansko se na mejah ozemlja Republike Slovenije ustavijo tudi stvari, tudi ukrepi in tudi dejavnosti, ki bi lahko segale čeznje.

Hvala.

Najlepša hvala, državna sekretarka. Zdaj me zanima, ali želi besedo še kdo od predstavnikov Vlade? Vabili smo kar širše, ker namreč ta današnja tematika je zasnovana na način, da moramo povabiti več resorjev in smo tudi jih. Bi želel morda kdo, predstavnik iz katerega ministrstva še besedo? Izvolite. Bi pa prosila, da se vsak za magnetogram tudi predstavi. Hvala.

Hvala lepa.

(Moje ime je Tomaž Boh, sem vede generalnega direktorja za znanost in inovacije na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije.)

Najprej moram povedati, da z našega zornega kota zelo pozdravljamo tovrstno razpravo, tovrstno najprej analitično orodje, ki smo ga s CRP, ki smo ga na našem ministrstvu tudi naročili in mislim, da je ključno kar je, ne samo naročil, ampak intenzivno spremljali in sodelovali z raziskovalci, ki so samo študijo pripravljali, da smo dobili neke rezultate, ki nam dajejo širši vpogled v vprašanje migracij, v vprašanje vračanja zamejcev, v vprašanje tudi v širšem kontekstu pravzaprav mobilnosti raziskovalcev kot tiste, dajmo reči, tistega dela Slovencev, ki so verjetno po svojem poklicnem nagnjenju najbolj mobilni in najbolj mednarodno vpeti.

Zdaj, ne bom šel v ukrepe, ki jih pri nas na ministrstvu izvajamo, ker so bili pred mano že zelo intenzivno in zelo v detajle opisani, ampak vendar, kar je potrebno povedati je, da smo pri nas na ministrstvu že v kontekstu predsedovanja Svetu EU, migracije in vračanje raziskovalcev oziroma visoko izobraženih kadrov ne samo v Slovenijo, ampak tudi na splošno v države v Evropski uniji izpostavili kot eno izmed pomembnih vprašanj, in da pravzaprav z različnimi deležniki tudi od takrat naprej zelo zelo intenzivno sodelujemo, delamo z ASEF, z vtisom pri eni zadevi, ki ji rečemo konferenca, praviloma med božičem in novim letom, ko so večinoma doma in je čas, da se razpravlja nekoliko bolj poglobljeno in nekoliko bolj sproščeno o teh zadevah. In nenazadnje tudi z drugimi resorji, kjer sodelujemo po eni strani z inštrumenti kjer poskušamo uskladiti tisto, kar počnemo pri nas na ministrstvu z inštrumenti, ki jih delajo druga ministrstva, in nenazadnje pod črto je povedati tudi potrebno, da marsikaj, kar je že bilo izpostavljeno, ni vedno odvisno samo od denarja, ampak tudi od postopkov in od okolja, v katerega se ti ljudje vračajo in mislim, da zgolj skupaj in tudi na podlagi tovrstnih razprav lahko naredimo korak naprej, da bomo bolj privlačni po eni strani za Slovence, ki se vračajo domov, po drugi strani pa tudi za tiste, ki so trenutno tu, pa načrtujejo, da bodo v tujino šli, ker je na našem področju to narava dela, in da se bodo z veseljem vračali nazaj, kajti naše mnenje, prepričanje je, da ni problem to, da grejo Slovenci v tujino, problem je takrat, kadar gredo v tujino z grenkobo in brez načrta za vračanje in sodelovanje nazaj. Tako da, še enkrat res hvala lepa za vse že predstavljeno in seveda tudi za vse nadaljnje korake v tej smeri.

Najlepša hvala. Želi še kdo s strani Vlade? Izvolite. Prosim, da se predstavite.

Hvala za besedo.

(Igor Feketija iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.)

Tudi jaz se zahvaljujem za izčrpno predstavitev in za pobudo. Mogoče bi iz vidika dela našega ministrstva poudaril dve stvari, ki gresta v tej smeri, ki jih lahko dodam. Eno prizadevanje, ki velja že lep čas je, izhaja iz Zakona o štipendiranju, ki podeljuje tudi štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu, štipendija v višini 236, 237 evrov je namenjena prav zamejcem, da pridejo študirat k nam. Tako v splošnem, videli smo sicer več razlogov za izseljevanje. Mogoče eden, ki je posebej podčrtan tukaj, je slabo razmerje med višino prispevkov in iz tega izhajajočimi pravicami, torej predvsem v zdravstveno in pokojninsko blagajno, hkrati smo pa že slišali za nek negativizem, toksičnost, itn. Mogoče to dvoje gre majčkeno z roko v roki, ker za razliko od splošnega prepričanja kako je delo hudo obdavčeno pri nas, če pogledamo celoten tax wedge, torej celotno obdavčenje dela s prispevki in davki, je Slovenija 12 v Evropi in v zadnjih desetih letih se je ta obdavčenost celo znižala za 0,5 odstotne točke, medtem ko se po večini evropskih, zlasti najbolj razvitih držav celo povečala. Te primerjave so dostikrat precej nefer, ker recimo na Danskem, ja, so prispevki nižji, ampak celotno pokojnino financirajo iz proračuna preko davkov, kar pomeni, da je še bolj progresivna, ker so njihovi davki progresivno odmerjeni, medtem ko so našli linearno, itn. Na Portugalskem, ki je recimo, ne vem, nedavno finančni minister dal kot primer dobrega finančnega sistema, pa prispevki za pokojninsko zavarovanje znašajo 34,5 odstotka od bruto plače, medtem ko pri nas znašajo 24,35, ampak zopet ne moremo čisto primerjati, ker se pa iz tega deloma financirajo tudi nekateri socialni transferji, itn. Skratka, razumem te razloge. Bi pa rekel tako da, kakor smo tudi mogoče že omenili, da je informiranje zelo pomembno in je zelo važno, da je to informiranje tudi nekako faktično natančno ali pa celo, da naredi majčkeno reklamo, ker po drugi strani imamo pa zdravstveni sistem, kjer kljub vsem težavam, ki so v njem, je še vedno precej solidaren in precej, da ne rečem, darežljiv glede na marsikaterega drugega. Sploh zdaj, ko sem majčkeno primerjal režime drugod in tudi, ko sem se pogovarjal z nekaterimi kolegi, ki so se izselili, predvsem na ta vidik, poudarjajo. Že v evropskih državah, recimo na Nizozemskem, v ZDA še toliko bolj, da je pravzaprav zdravstveni sistem pri nas fenomenalen. To je ena.

Druga stvar, ki pa bi jo mogoče poudaril je pa, da nekateri ukrepi, ki so mogoče tudi bili danes omenjeni in spodbude, vsaj kar zadeva pokojnin, dejansko že veljajo pri nas. Glede informiranja strank, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima enotni klicni center, ki dejansko ponudi vse informacije na enem mestu. Velja, da upravičenci pridobijo pokojnino v vsaki državi v kateri so zavarovani, in ko seveda izpolnijo določene pogoje za pridobitev teh pravic, da se upošteva pri pogojih za pokojnino tudi zavarovalna doba v drugih članicah EU, da se pokojnine lahko izplačujejo v države članice EU ali druge države pogodbenice, kjer ti upravičenci prebivajo. Skratka, glede pokojnin je tu že nekaj poenostavitev bilo opravljenih v zadnjih letih. Letni dodatek v sorazmernem delu se izplača tudi uživalce slovenske ali pa tuje pokojnine. Dela prispevkov za zaposlovanje mladih se vrača, tudi ta ukrep imamo. Delodajalci, ki zaposlujejo starejše delavce, ki bi se morda vrnili v Slovenijo, so tudi delno oproščeni plačila prispevkov, itn.

Torej strinjam se, da je na tem področju treba narediti veliko, zlasti ker pa po drugi strani, kakor smo že omenjali, na slovenskem trgu dela vsako leto zmanjka 5 do 7 tisoč ljudi, torej toliko več se jih bodisi upokoji ali pa odide, kot jih pride, prvič vstopi na naš trg dela ali pa se izseli. In zdaj, po eni strani se seveda usmerjajo napori tudi v priseljevanje in potem integracijo tujcev, vsekakor se pa strinjam, da so pa mogoče še prej tukaj na vrsti naši državljani in preprečevanje njihovega izseljevanja. V osnovi, imam sicer dosti manjši vzorec, ampak skozi 20 let poučevanja na Ekonomski fakulteti, študenti, ki gredo ven pravijo, da v bistvu potrebujejo službo pa stanovanje, pa bi ostali, če zelo poenostavim. Torej, tu nekje smo.

Domet Vlade je tu do neke mere omejen, je pa res, da z marsikaterimi ukrepi pa lahko olajšamo življenje vsaj na teh dveh področjih.

No, in tretja stvar, ki pa je boljši izobraževalni programi in potem pogoji za raziskovalno delo, zdaj tako kot ste tudi že omenili, kar se raziskovanja tiče oziroma samega izobraževanja v bistvu ni čisto nič narobe, pozdravljamo to, da študentje odidejo v tujino, dobijo dodatna znanja, se seznanijo s tujim okoljem, si razširijo majčkeno obzorje, mogoče tudi zato, da ne bi, tako kot piše tu, družbeni, da ne bi bilo toliko družbenega negativizma v razmišljanju in se potem seveda vrnejo, ta del je pozitiven, ampak bistveno je ta del, da se vrnejo, za to pa, tako kot sem rekel, rabijo službo pa stanovanje. Kaj lahko Vlada tu naredi? Najbrž do neke točke lahko, ni pa zdaj vse tudi v domeni Vlade. Še enkrat hvala za vabilo, z zanimanjem sem poslušal in bom poslušal še naprej in se bomo trudili narediti čim več kar lahko v tej smeri. Hvala.