Dober dan in lepo pozdravljeni!

Pričenjam 3. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Najprej lepo pozdravljam članice in člane tega odbora in seveda lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: gospod Zoran Mojškerc, namesto njega je z nami gospod Tomaž Lisec, namesto gospoda Dejana Kaloha je z nami gospod Jože Tanko in namesto gospe Nataše Sukič je z nami gospa dr. Tatjana Greif. Na seji ko,t torej nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo, to smo že povedali, nimam pa nikogar zadržanega.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red, in sicer: Vloga Simone Šeremet Kalanj - naj samo opozorim, glede na to, da ste člani dobili to v Udis in ste vlogo lahko pogledali, prej je bila gospa Simona Kalanj Mitevski, samo zato, da bo jasno.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VLOGA SIMONE ŠEREMET KALANJ.

Na sejo smo vabili vlagateljico te vloge, gospo Simono Šeremet Kalanj, ministra za notranje zadeve, gospoda Boštjana Poklukarja, v. d. generalnega direktorja Generalne policijske uprave, Vrhovno državno tožilstvo, ministrico za pravosodje, ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministra za zdravje, varuha človekovih pravic - z nami je namestnik, vabili smo tudi nekdanjo ministrico za notranje zadeve, gospo Tatjano Bobnar, ki jo lepo pozdravljam; hvala, ker ste prišli, boste tudi več potem lahko povedali, ker vem, da ste seznanjeni s tem primerom. Od vabljenih se zaenkrat še nihče ni opravičil, imamo pa informacijo, da je na poti državna sekretarka, gospa Helga Dobrin in se nam bo pridružila v nadaljevanju, z Ministrstva za notranje zadeve.

Vse torej lepo pozdravljam!

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli gradivo z dne 12. maj 2023, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

In sedaj pričenjam z obravnavo te točke. Preden dam najprej besedo vlagateljici, ki je vložila na našo komisijo vlogo, naj samo povem, da je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti 1. marca 2023 prejela vlogo Simone Šeremet Kalanj, prej še kot Kalanj Mitevski. Vloga se nanaša na primerno, na primere domnevno ukradenih otrok, več bo gospa povedala v nadaljevanju, ker najbolj pozna te stvari.

Mi smo, tako kot vsako vlogo do sedaj, ki prispe na komisijo, tudi to obravnavali z vso skrbnostjo in smo 15. marca posredovali dopis šestim naslovnikom, in sicer Ministrstvu za notranje zadeve, Generalni policijski upravi, Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za zdravje, potem pa v vednost še Varuhu človekovih pravic. Naj povem, da smo potem prejeli pojasnilo Ministrstva za notranje zadeve, v katerem so zapisali, da se je vlagateljica že junija 2022 obrnila tudi na nekdanjo ministrico za notranje zadeve, gospo Tatjano Bobnar, se z njo sestala, seznanila nekdanjo ministrico z vsebino, potem pa je vsa dokumentacija, ki je bila predana takratni ministrici, bila posredovana vodstvu Generalne policijske uprave. Naj pa samo opozorim, da vodstvo Generalne policijske uprave ni nikoli podalo odgovora na to dokumentacijo. Mi smo potem tudi 30. marca zaprosili za pojasnila, zato ker nas je vlagateljica večkrat spraševala v zvezi s tem. Nismo dobili odgovora. Posredovali smo še en dopis, da naj nam vendarle odgovorijo. Odziva do danes ni bilo. Vidim, da je pa z nami v. d. oziroma se opravičujem, v. d. generalnega direktorja, ja, policije, tako da bo…, bo lahko v nadaljevanju tudi nekatere stvari pojasnil.

V vednost smo to torej posredovali tudi Varuhu človekovih pravic, kot sem že povedala in smo tudi potem prejeli odgovor Varuha človekovih pravic in nekatere druge odgovore, ampak glede na to, da smo danes tukaj zato, da se predvsem seznanimo z vsebino, ki jo najbolj pozna vlagateljica, dajem zdaj besedo uvodoma, da na kratko predstavite, gospa Simona Šeremet Kalanj, potem pa še ostali vabljeni, potem pa bom odprla razpravo poslank in poslancev, v kolikor boste seveda želeli razpravljati, potem pa, če bi bilo dodatno, tako kot je po Poslovniku, lahko na koncu dam še besedo za dodatna pojasnila, zelo na kratko, še vabljenim.

Izvolite, gospa Simona Šeremet Kalanj. Izvolite.

Če si še vključite mikrofon, ja. Izvolite… Naj…, največji gumb, niste še vključeni. Tako, izvolite.

Danes sem prišla v imenu vseh mamic, ki v Sloveniji iščejo svoje, ob rojstvu izgubljene, otroke. Zgodbe vseh mamic so zelo podobne oziroma enake. Mamica, mlada ste še, lahko boste še rodila, vaš otrok je umrl. To je moja današnja tema. Smrt otroka je sama po sebi boleča, še bolj boleče pa je, da mama podvomi, ali je ta otrok res umrl ali živi nekje z neko drugo družino. Trenutno imamo več primerov v Sloveniji; 4 v Mariboru, 1 v Celju, 1 v Kranju, v Novem mestu smo ga delno že rešili sami, v Velenju pa je v celoti rešen.

Kot sem že rekla, v porodnišnici je bilo mamam povedano, da je otrok umrl. Porodnišnica ni dovolila mamicam videti zadnjič svojega dojenčka, ni jim dovolila pokopati dojenčka. Kljub temu, da so bile skoraj vse mamice zaposlene, poročene in imele svoje prihodke, se je bolnišnica oziroma porodnišnica velikodušno ponudila, da bo pokop opravila na svoj strošek. Zelo podobne diagnoze smrti. Večina otrok je umirala za podobno diagnozo. Potrdil o smrti nimajo. V več primerih obdukcijska dokumentacija ne obstaja. Najbolj grozno od vsega naštetega pa je to, da se ne ve, kje so otroci pokopani. Mi smo vprašali porodnišnice. Nobena od naštetih ni vedela, kje je pokopala otroka. To imamo v pisni obliki.

V vseh štirih primerih v Mariboru opažamo, da je oseba, ki je izpolnjevala dokument…, bolnišnično dokumentacijo, ki je na to posredovana upravni enoti, bila ista. V Mariboru je bila tudi laično rečena, ista ekipa zdravnikov, ista ekipa babic. Matičarji so svoje delo opravili v neskladju s takratnim zakonom. Torej je krog sklenjen.

Manjka samo še podatek od centra za socialno delo. Za naše mamice so bili vedno nedostopni in zaprti. Kljub pisanju, prošnjam, da nam povedo, ali je bilo od leta 1971 do leta 1990, kjer datirajo primeri v Mariboru, posvojenih, koliko otrok je bilo posvojenih, nam tega podatka niso izdali. Mi nismo želeli vedeti, kdo je bil, mi smo želeli vedeti številko, pa vendar nam niso tega povedali.

Na dveh prijavah rojstva, ki sem jih prinesla danes s sabo in jih bom z veseljem pokazala, če bo koga zanimalo, piše, »Ni dala denarja, otrok je umrl.« Stopila sem v upravno enoto v Mariboru in vprašala matičarko, kaj naj bi to pomenilo in mi je rekla, Simona, ti ne razumeš, ni plačala prvega rojstnega lista. Mogoče jaz res ne razumem, ampak nekaj pa razumem, da ne verjamem vedno vsega, kar slišim, zato sem šla po odgovor drugam, na Ministrstvo za notranje zadeve, na oddelek, kjer vodijo matične knjige in mi je gospa, ki je z mano opravila razgovor, rekla sledeče, »Prvi rojstni list se nikoli ne plača.«

Po istem vzorcu so se zadeve dogajale v vseh državah bivše Jugoslavije in sem prepričana, da vsi prisotni to zelo dobro vemo. Ravno po tej poti se mi je oglasila mlada dama iz Velenja in me prosila za pomoč, ker je dvomila v svojo posvojitev. Hitro smo prišli do zaključka, da je mlada dama kupljena za nič manj in nič več kot takratnih 30 tisoč nemških mark, ker je bila »kilov« otrok, prezgodaj se je rodila, sicer bi bila vredna več. Prišli smo do podatkov, da je deklica kupljena v manjšem mestu v Bosni in Hercegovini, prenesena v Slovenijo brez dokumentacije. Vsa dokumentacija se je naredila naknadno, tako je zavedena tudi v matični knjigi rojstev, vpis naknaden. Mlada dama je nato govorila s svojo posvojiteljico, ki je na koncu povedala, da to, kar je slišala in kar je raziskala, je res, da jo je res kupila, ker ni mogla zanositi, in da je res plačala 30 tisoč nemških mark socialnemu delavcu in je res naknadno naredila dokumentacijo. Že to, kar sem vam povedala, je nedopustno. Mlada dama je kupljena v Bosni iz pravoslavne družine, danes je muslimanka, in ko je to izvedela, se ji je svet sesul. Mene je vprašala »Simona, kdo sem jaz?«.

Enak primer imamo v Novem mestu, deček je kupljen takoj po rojstvu. Dokumenti so se urejali naknadno. 2 leti, ker je to nekdo, moj bližnji, najbližji, prosim matičarko na Upravni enoti Novo mesto, da pokaže gospodu rojstno matično knjigo. 2 leti je ni pokazala. Kaj takega lahko piše v tej matični knjigi, da je to takšna skrivnost? Za vpogled v matično knjigo smo prosili v Mariboru na upravni enoti, gospa matičarka mi je rekla, »Simona, mi imamo knjige v kleti, v kleti pa nimamo luči«, in sem ji pa rekla, »Gospa, jaz imam pa nov telefon, pa mi dobro dela svetilka. Pojdimo po knjige.« Zakaj? Zakaj vedno izgovori? S tem je dvom samo še večji, zmanjša se ga ne.

Naslednji primer, za katerega bi rada povedala, je primer iz leta 1990, ki se je ravno tako zgodil v Mariboru. Mamica je rodila zdravega dojenčka. Dojenček je umrl. Zaposlena je bila mamica, zaposlen je bil mož, se pravi oče otroka. Niso dovolili pokopa in niso videli otroka. Mamica se je po desetih letih vrnila v Slovenijo. Celo dopoldne sem prosila, prosila kriminalista, kateremu je bila poslana dokumentacija, iz kabineta bivše ministrice Bobnarjeve, - mi smo njej izredno hvaležni, - da sprejme mamico, ki je prišla iz Beograda. 300 in 1 izgovor sem slišala, zakaj je ne more sprejeti. Od dokumentacije ni zbral ničesar, samo tisto, kar sem mu jaz prinesla. Jaz sem samo fizična oseba, jaz nisem kriminalist, jaz sem medicinska sestra. Nič. Tožilstvo je naši mamici napisalo, ne bomo obravnavali, ker ni znan storilec. Saj če bi mi vedeli, kdo je storilec, pa načeloma tudi vemo, bi to jasno in glasno napisali.

Naslednja stvar, ki bi jo rada omenila, je sledeče; v Celju imamo primer rojenih dvojčic. Eno so odpustili z mamico domov, druge ni. Napisali so v dokumentaciji, da je ostala na patologiji. Na kar sem jaz rekla živi dvojčici, zaprosi patologijo za dokumentacijo. Je nimajo. Staršem pa so zaračunali pogreb, grobno mesto in urejanje groba. To dokumentacijo imam s sabo. Na kar se mi je napotila, da gre na pokopališče v Celje in končno vpraša, kje je ta grob. Ne obstaja, nimajo podatka, da bi bil kadarkoli tam pokopan novorojenček.

Mamici iz Kranja, za katero je tožilstvo omenilo, da ni bilo potrebe, da bi se stvari razvijale naprej, so rekli, vašega otroka smo upepelili. Mamica je pravoslavne vere. Po njihovi veri upepelitev ni dovoljena. Nihče je ni vprašal, če lahko otroka upepelijo. Tudi ona je bila zaposlena, tudi njen mož. Ko je želela vedeti, kje je grob njene hčere, so rekli, raztresli smo jo po dvorišču porodnišnice. Zelo ni res, da je mamica iz Kranja dobila vso dokumentacijo. Dobila je dokumentacijo, tisto, za katero se je potrudil varuh pacientovih pravic, ki je šel z njo na sestanek in še to sta dobila zelo težko in pomanjkljivo.

Naj se vrnem na dokumentacijo. Dokumentacija je vsa »sščečkana«, popravljena, porisana, iz črnih mikro filmov, grafolog je težko razbral, kaj piše gor. Zakaj porodnišnica ne dovoli mamicam, da dobijo dokumentacijo? Kje je ta dokumentacija končala? Kaj se je z njo naredilo? Je bilo moje vprašanje. Rekli so, da so jo uničili v skladu z zakonom, 10 let po smrti pacienta, vendar o tem nimajo nobenega dokumenta.

Za mamico iz Maribora, ki je rodila leta 1990, nimajo nobenega dokumenta za dojenčka. Dojenček je bil zdravljen, ampak ne obstaja nič, da je bil ta otrok zdravljen. Pa veste zakaj ne obstaja? Ker ta otrok živi v Avstraliji. Ker je bilo preko ambasade, ker je bil preko ambasade narejen nov potni list. Zato ga ni. Ker je bila spremenjena EMŠO številka. Večkrat sem šla na Ministrstvo za notranje zadeve. Vedno sem, bom rekla, da sem vedno imela dober odziv in dobro sodelovanje. Največjo podporo je pokazala bivša ministrica Bobnarjeva, pa tudi njeni sodelavci. Jaz sem šla h gospe, ki ima nadzor nad knjigami, se pravi matičnimi knjigami rojstev in matične knjige umrlih, gospa je obrnila ekran in vtipkala EMŠO številko. Ta otrok ne obstaja. Pa ne zato, ker je bila ta EMŠO številka ugasnjena s smrtjo otroka. Ne. Ampak zato, ker je bil ta EMŠO spremenjen.

Jaz imam doma nekoga, ki je kupljen. Z mano je in pije. Vsa dokumentacija se je urejala naknadno. Jaz bi prosila samo pomoč, nikogar ne obsojamo, ampak mislimo, da mamice imajo pravico vedeti, kje so ti otroci. Če so umrli, kje so pokopani. Če so živi, kje živijo. Mi veliko sodelujemo s Srbijo. V ponedeljek je bilo prvo sojenje v primeru ukradenega otroka, ki je po 40. letih našel svojo biološko družino.

Društvo za istinu i pravdu nestalih beba imamo v veliko pomoč, ker je veliko otrok iz Srbije v Sloveniji. Center za socialno delo v Srbiji je dal podatke, katere otroke so dali v Slovenijo. V Srbiji so naredili komisijo »za istinu i pravdu o bebama«, ki ima pooblastila in ko pride v matično službo, ji pokažejo knjigo, ki ima pooblastila, ko pride v porodnišnico, da se pokaže protokol. Nam ga ne pokaže nihče. V redu, če ga ne pokažejo meni, ga ne pokažejo mamici.

6. Trak: (TB) – 16.25

(nadaljevanje) Ali ima mamica pravico vedeti, kje je ta otrok? To je njen otrok, ona ga je rodila.

Omenila bi samo še en primer, ki se je zgodil leta 1971. Deček se je rodil zdrav, živ, umrl seveda, potrdila o smrti nimajo, dokumentacije nimajo, mamici so rekli, da ga bodo v porodnišnici pokopali na način, da ga bodo prišili v trebuh k drugemu pokojniku, zaradi zmanjšanega stroška. Ta mamica je bila zaposlena. Ko sem jaz govorila s kriminalistom in sem ga vprašala, če je pogledal dokumentacijo, ki se na daleč vidi, da je popravljena, »sščečkana« in da ni verodostojna, je rekel »Simona, leta 1986 ni bilo matičarjev.« Leta 1986, sem rekla, so bili matičarji, ker sem jaz 1978 letnik, pa je mene matičar vpisal v matično knjigo. Seveda, da mi vsega ne vemo, niti moramo vsega vedeti, ampak, da se nas pa v naši borbi še tako poneumlja, je pa zelo, bi rekla, ponižujoče. Leta 1986, vsi vemo, da so bili matičarji.

Prosimo za pomoč v imenu vseh mamic, pravico imajo izvedeti resnico, kje ti otroci so, če so živi, kje živijo, če so umrli, kje so pokopani. Mamica ima pravico na pokopališču svojemu otroku prižgati eno svečko. Mamica ima pravico vedeti, kje ta otrok je.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Ravno zato smo danes tudi povabili pristojne institucije, da pojasnijo nekatere stvari oziroma, da odgovorijo na določena vprašanja in na to, kar ste izpostavili.

Naj povem še enkrat, da smo mi tudi že predhodno, torej zaprosili vse institucije, ki so kakorkoli povezane ali pa lahko rešujejo te težave, to zadevo, naslovili že 15. marca, torej, od nekaterih nismo prejeli odgovorov, tako da upam, da bomo kakšen odgovor dobili danes.

Sedaj dajem…, moram pa samo povedati, da do 18. ure moramo sejo zaključiti, tako da nekako prilagodimo te naše razprave tej uri.

Zdaj pa dajem besedo najprej, če se nam je že pridružila državna sekretarka, ja, z Ministrstva za notranje zadeve, gospa Helga Dobrin. Naj samo opozorim, bom povedala ja, da, če si lahko izključite mikrofon, naj samo opozorim, da na začetku vas ni bilo in sem že povedala, da Generalna policijska uprava ni dala nobenega odgovora, ne nam kot komisiji, ko smo zaprosili, niti takratni ministrici za notranje zadeve, ki je vso dokumentacijo predala generalni policijski upravi.

Tako da mogoče, če ste vi bili kaj na vezi, boste potem, potem tudi vi odgovorili, ampak kaj je na stvari?

Izvolite, gospa Helga Dobrin.

Ja, hvala lepa.

Spoštovani, hvala za besedo!

Zdaj, po zbranih podatkih na Ministrstvu za notranje zadeve je bilo ministrstvo z zadevo seznanjeno v juniju 2022, tako kot je bilo omenjeno, ko je takratna ministrica, gospa Bobnarjeva se sestala z vlagateljico in od nje prejela tudi dokumentacijo. Ta dokumentacija je bila posredovana v nadaljnjo obravnavo policiji.

Zdaj, o kakšnih drugih obiskih gospe vlagateljice, kot je omenjala zdajle, če sem jo prav razumela, na Ministrstvu za notranje zadeve ali v kakšnih vpogledih v register, jaz nisem seznanjena. Tako. da kar se tiče Ministrstva za notranje zadeve, do pozivov potem vaše komisije na odgovore, mi z zadevo nismo bili seznanjeni. Prav tako Direktorat za varnostne zadeve in policijo ni zaznal kakšnih indicev, ki bi zahtevali njihovo ukrepanje.

Kar se pa tiče samih konkretnih postopkov, je policija, kot veste, samostojen in neodvisen organ, tako da vam bo v tem delu odgovoril namestnik generalnega direktorja, gospod Ferenc, če pa boste imeli kakšna konkretna vprašanja v zvezi z nadzorom, pa gospod Prosenc, ki je danes tukaj z mano, predlagam, predstavnik direktorata, da mu daste besedo v tem pogledu.

Kar se tiče pa tega odgovora, ki me pozivate. Jaz vem, da sem odgovor podpisala že pred časom, zdaj vidim, gospod Ferenc mi je tukaj dal, da naj bi šel iz hiše 15. 5., kje se je to zataknilo, pa jaz žal vam zdajle ne vem pojasnit…

Govorimo o Generalni policijski upravi…

Zdaj, če ste vi še njih kaj pozivali, ministrstvo… / govorita hkrati/

Vi, kot notranje ministrstvo ste pa prejeli…

…Aha, ja…

…Odgovor, ja.

…To pa ne bi vedela, to vam bo pa gospod Ferenc pojasnil, če bo vedel odgovor.

Hvala lepa.