Dober dan! Lepo pozdravljeni! Začenjam 4. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Lepo pozdravljam vse članice in člane komisije, še posebej toplo pa pozdravljam današnje vabljene na sejo komisije.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: zaenkrat imam samo opravičilo gospe Meire Hot. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Antona Šturbeja je z nami gospod Branko Grims in namesto gospe Jožice Derganc je z nami dr. Martin Premk. Oba lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji… / oglašanje iz dvorane/ Ali lahko samo povem, pa vam bom dala takoj postopkovno. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red, in sicer točka na zahtevo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke: Pobuda za izdajo izpiskov iz matičnega registra o smrti za žrtve komunističnega nasilja ob narodnem dnevu spomina, 17. maja 2023. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem, to je po 64. členu Poslovnika.

Za postopkovno je zaprosil gospod Premk. Izvolite, v skladu z 69. členom poslovnika.

Hvala. S 65. členom. Hvala, spoštovana predsednica.

Iz najglobljega spoštovanja do vseh žrtev druge svetovne vojne poslanke in poslanke koalicijskih strank odločno nasprotujemo ponovni zlorabi zgodovine in osebnih tragedij ljudi za politično ideološke namene tu v Državnem zboru. Seja komisije je sklicana zgolj z namenom izkoriščanja tragičnih dogodkov in žrtev druge svetovne vojne za strankarske namene. Odpiranje ideoloških tem je sicer že viden način delovanja določenih strank, ampak to se žal ponovno dogaja na osebnih tragedijah ljudi. To se vidi tudi iz predlaganih sklepov, saj predloge in pozive sklepov že izvajajo pristojna ministrstva in službe v skladu z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ter v skladu z drugimi zakoni. Nekateri deli predlogov v sklicu seje so pa celo v nasprotju z našo zakonodajo in neizvedljivi. Zahteva za sklic seje je tudi izrazito strankarska in je politično ideološki pogled na zgodovino. V skladu z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu pa nobena politična stranka nima pravice do razlage zgodovine, prav tako se neke odločitve o zgodovini ne bi smele vsiljevati z odločitvami v parlamentih, zgodovino morajo razlagati samo poklicni in neodvisni zgodovinarji. Seveda se strinjamo, da je treba vse žrtve druge svetovne vojne spoštljivo pokopati in s tem nakloniti človeški poklon, ampak to v skladu z zakoni in predpisi že delajo pristojne institucije države. Obžalujemo pa, da se nekateri posamezniki in stranke brez vsakega spoštovanja do žrtev druge svetovne vojne izrabljajo Državni zbor za to, da v soju kamere in žarometov ponovno in ponovno javno ubijejo tragične žrtve druge svetovne vojne, celo kažejo njihove posmrtne ostanke na slikah in s tem na najbolj nizkoten način zlorabljajo njihova čustva in usode.

V gibanju, bom takoj, v Gibanju Svobode želimo, da tako Državni zbor kot slovenska politika nehata biti prizorišče za zlorabo zgodovine in zlorabo tragičnih žrtev vojne. Vemo, da je to možno, vemo, da se bo to naredilo, naše delovanje za to usmerjeno v prihodnost in sedanjost in v dobrobit vseh državljanov, zato bomo v Gibanju Svoboda sejo obstruirali.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam. Saj zdaj sem vas razumela, da ste že v začetku povedali, da boste dali postopkovno v zvezi s 65. členom Poslovnika, ki govori o obstrukciji, tako da mi je zdaj jasna ta obrazložitev.

Sedaj pa dajem besedo oziroma je želela še postopkovno, verjetno z napovedjo obstrukcije tudi gospa Nataša Sukič.

Izvolite.

Ja, hvala lepa. Lep pozdrav.

Zelo bom kratka. Poglejte, tragične, tragično preminule oziroma, da se metaforično izrazim, prekopavanje in izkopavanje kosti tragično preminulih prepustimo zgodovinarjem, arheologom in forenzikom, nikakor pa ne političnim strankam za zlorabo teh in katerihkoli žrtev iz zgodovine za dnevnopolitične namene.

Z vsem spoštovanjem do vseh preminulih na vseh straneh tragičnih dogodkov nekoč v zgodovini, lahko rečem samo eno, takšne seje niso primerne, ni primerno, da Državni zbor na ta način zlorablja te res tragične žrtve zgodovine. Naj to presojajo zgodovinarji, mi pa, lepo prosim, spoštujmo to, imejmo pieteto do umrlih in prenehajmo s politikantskimi razlagami zgodovine.

Zato tudi v stranki Levica tokrat sejo obstruiramo. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam. Naj samo opozorim, jaz sem pač kot predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti to komisijo sklicala v skladu s Poslovnikom in poslovniškimi določili. 17. maja je namreč Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke name kot na predsednico te komisije vložila zahtevo za sklic nujne seje in seveda, jaz sem to tudi potem sklicala, kajti seja izpolnjuje vse poslovniške pogoje in je bila tudi sklicana v poslovniškem roku.

Sedaj pa naj povem, da prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE POBUDA ZA IZDAJO IZPISKOV IZ MATIČNEGA REGISTRA O SMRTI ZA ŽRTVE KOMUNISTIČNEGA NASILJA OB NARODNEM DNEVU SPOMINA, 17. MAJA 2023.

Naj povem, da sem na zahtevo Poslanske skupine SDS vabila naslednje razpravljavce, ministra za notranje zadeve, ministra za obrambo, ministrico za pravosodje, generalnega državnega tožilca, Varuha človekovih pravic, nečakinjo dveh umorjenih domobrancev, gospo Judito Traven, publicista Romana Leljaka, zgodovinarja in predsednika vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana, ki ga lepo pozdravljam med nami, direktorja Študijskega centra za narodno spravo, dr. Tomaža Ivešiča, ga tudi lepo pozdravljam, zgodovinarja Študijskega centra za narodno spravo, dr. Damijana Hančiča tudi lepo pozdravljen. Vabili smo predsednika društva Nova slovenska zaveza, gospoda dr. Matijo Ogrina, lepo pozdravljeni, podpredsednico Nove slovenske zaveze, zgodovinarko, dr. Heleno Jaklitsch, zaenkrat je še ne vidim oziroma kot zdaj očitno se je opravičila. Profesorja dr. Janeza Juhanta, teologa, filozofa ter predsednika društva Združeni ob lipi sprave, lepo pozdravljeni. Dr. Ivana Štuheca, teologa in moralnega filozofa, dr. Jožeta Možino, zgodovinarja ter izrednega profesorja dr. Mitjo Ferenca, prav tako zgodovinarja.

Dodatno pa smo potem vabili še dr. Andreja Pančurja, direktorja Inštituta za novejšo zgodovino, ki ga tudi lepo pozdravljam.

Od vabljenih so se opravičili dr. Ivan Štuhec, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, gospa Judita Treven, izr. prof. dr. Mitja Ferenc, zgodovinar, Roman Leljak in gospod dr. Jože Dežman. S sklicem seje ste kot … Gospod Jože Možina, se opravičujem, ja, se opravičujem, gospod Jože Možina.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli, kot že rečeno, zahtevo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Zahtevo smo prejeli 17. maja in je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Preden pa dam besedo predlagatelju te točke dnevnega reda, mislim, da je danes to gospod Jože Tanko, pa da tudi pojasni razloge za vloženo zahtevo za sklic te seje, naj uvodoma samo, samo pojasnim, predvsem zaradi vabljenih na današnjo sejo, kako poteka postopek obravnave oziroma kako bo potekala procedura. Najprej bom torej dala besedo gospodu Jožetu Tanku kot predlagatelju točke dnevnega reda, potem pa bom dala besedo vsem vabljenim na današnjo sejo. Prosim vas, da svoje razprave, tako kot smo se že prej pogovarjali, omejite na 5 minut, potem pa bomo, bom odprla, ko boste končali s stališči vabljenih, bom odprla razpravo poslank in poslancev članic in članov te komisije. In naj pa še povem, da v kolikor seje ne bi zaključili do 18. ure, čeprav jaz jo bom skušala tako voditi, potem bo vodenje moral prevzeti eden od podpredsednikov te komisije. Ampak zdaj zaenkrat ga še, nikogar ne vidim od podpredsednikov, tako da sedaj pa dajem … Najprej naj še to povem, da razprava poslank in poslancev bo potem sledila. Med razpravo vabljeni ne morete dobiti besede, predlagatelj jo lahko dobi kadarkoli, medtem ko na koncu, v kolikor bi radi in želeli podati še kakšno dodatno pojasnilo, pa lahko na kratko dobite ob koncu razprave poslank in poslancev tudi besedo.

Sedaj pa dajem besedo najprej predlagatelju te točke dnevnega reda, gospodu Jožetu Tanku. Izvolite, beseda je vaša, da predstavite zahtevo za sklic.

Hvala lepa za besedo.

Zdaj, to, kar imamo danes na mizi s predlogi sklepov, bi v bistvu moralo biti končano že pred 77, 78 leti, takrat, ko so se dogodki zgodili in takrat bi moralo priti tudi do pokopov, do izkopov in seveda tudi do pravno formalnih izdaj mrliških listov. Vendar vsakič, ko se, ko se odpre razprava o dogodkih iz tistega vojnega in povojnega obdobja, ko se soočamo s posledicami krvave bratomorne vojne, v kateri je komunistična stran med drugo svetovno vojno in še zlasti po njej povzročila na tisoče žrtev, Slovenska politika zaide v težave. Na eni strani smo tisti, ki se soočamo s sočutjem do pomorjenih, do njihovih družin, sorodnikov, ki zagovarjamo potrebo po zadoščenju, po dostojnem pokopu umorjenih v posvečeno zemljo, do pravice do dobrega imena, do izdaje mrliških listov, na drugi strani pa so tisti, ki zagovarjajo morije, ki branijo revolucijo in ki vsem tem civilizacijskim normam razvitega, pa tudi nerazvitega sveta nasprotujejo. V teh razmerah nas lahko sprejeti srh. Vse to nekaj nepredstavljivega, da še v 21. stoletju obstajajo osebki in politične skupine, ki ne dovoljujejo izkopov umorjenih iz znanih morišč in ki celo zaznane žrtve preprečujejo izdajo mrliških listov, celo več, poveličujejo tisti morilski čas in častijo najbolj krute osebnosti tistega nesrečnega obdobja, v katerem je slovenski rod plačal strahoten krvni davek. V veliko primerih ga je plačalo nedolžno civilno prebivalstvo, ženske, otroci, celo dojenčki, ki sploh niso ali niso mogli sodelovati v nobenih vojaških operacijah in niso bili niti politično niti vojaško aktivni, na tisoče njih je bilo pomorjenih brez sojenja. Edina krivda je bila, da so bili posestniki, kmetje, uspešni gospodarstveniki, trgovci, izobraženci in so po mnenju nalogodajalcev umorov pripadali napačni mnenjski, socialni, verski narodnosti in še kakšni skupini. Veliko umorov se je zgodilo že med vojno, s čimer so prisilili miroljubno prebivalstvo v samoobrambo, mnogo bolj množično pa so se eksekucije dogajale po vojni, po 9. maju 1945, ko je zasijala zlata svoboda. Vsak normalen, običajno čuteč človek bi se moral vprašati, zakaj so se umori dogajali, zakaj je bilo vse tako kruto, nečloveško, še posebej pa, zakaj je bilo tega toliko in zakaj se je daleč največji del rodomora dogodil po vojni, ko je nad vso Evropo, tudi pri nas, že sejalo svobodno sonce, ko je padel tudi drugi totalitarizem, nacizem.

Vest je ena najpomembnejših ali pa pomembnejših lastnosti, ki jih ima človek. Je ena tistih, po katerih naj bi se ločil od drugih živih bitij. A ko listamo po naši polpretekli zgodovini, ko poslušamo akterje tistega časa, ki se prešteje med zmagovalce, ali pa njihove družinske in duhovne naslednike, se največkrat zgrozimo. Namesto obžalovanja dejanj, izjav sočutja, želje po popravi krivic, želje po čimprejšnjem pietetnem izkopu in pokopu nesrečnikov poslušamo izjave nestrpnosti, sovraštva, obtoževanja pomorjenih, opravičevanja maščevanja in poveličevanja krvavih dejanj.

Tudi naši najvišji predstavniki države so v preteklosti s svojimi izjavami in dejanji največkrat pokazali svoje politikantske, ne pa državniške, še manj pa človeški odnos do množičnih umorov na naših tleh ter do trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov. Pravzaprav so bili zelo dvolični. Vsako leto se na spominski dan v Državnem zboru poklonimo žrtvam Srebrenice, predstavniki državnega vrha so tudi sodelovali ob nekaterih žalnih slovesnostih in množičnih pokopov v Potočarjih, v katerih so vsako identificirano žrtev pokopali v svoji krsti in svoj grob. Njihove politične izjave, namreč političnega slovenskega vrha, s katerim so obžalovali nesrečne pomorjene Bošnjake, so javno dostopne. Iz njih so razvidna nedvoumna sporočila, da se kaj takega ne sme več ponoviti, in take izjave tudi sam in tudi mi podpremo brez zadržkov.

Toda več morišč iz povojnega svobodnega časa v Sloveniji je večjih od Srebrenice, zato bi bilo prav ali še bolj prav, da bi vsakokratni vrh slovenske politike to etično in spravno dejanje vsako leto storil tudi doma, da bi se spoštljivo in z jasno besedo poklonil žrtvam množičnih in posamičnih zločinov, ki so med in predvsem po 2. svetovni, ki so se med in predvsem po 2. svetovni vojni zgodili na naših tleh, da bi dali ljudem jasen signal, da je vsak režim, ki je povzročal ali bo povzročal žrtve, nedolžne, nedolžne žrtve, nesprejemljiv in da bodo njegovi akterji sankcionirani, da bi tako okrepili vero v demokracijo, pravno državo, upanje na boljšo družbo, ki bo temeljila na spoštovanju in svobodi. S tem bi gradili podlago, da se zločine na naših tleh in drugod ne bi več ponovili. A zdi se mi, da bi bilo to že z vidika njihovega političnega okolja že sovražni govor in zavržno dejanje.

A do sedaj je bila to za nekatere slovenske liderje to drugorazredna tema, za druge posledica naravnega prava. Eni kar na splošno umorjene opredeljujejo kot belogardiste, domobrance, sodelavce okupatorja samo zato, da bi se oprali vest in prevarali ljudstvo. Spet drugim je bil pomembnejši ali najpomembnejši spomenik žrtvam vonj, ki prav tako ne združuje, ampak razdvaja. Tudi vsi dosedanji varuhi človekovih pravic so bili neodzivni, niso pripravili nobenih, kaj šele resnih zahtev do oblasti za popravo krivic, niso pripravili nobenega posebnega poročila, ki bi obravnaval izdajo mrliških listov in pokopov. Mimogrede, posebno poročilo varuha človekovih pravic o teh žrtvah seveda pričakujemo. Tudi v primeru nepietetnega, nerazumnega ravnanja ljubljanskega župana Jankovića, ki ne dovoli pokopa romskih žrtev, tudi žena in otrok, ni nobenega odziva najvišjih političnih predstavnikov države in tudi ne varuha človekovih pravic. In kar je paradoksalno, mnogih so polna usta sovražnega govora, ki lahko prerastejo zločine. A tu imamo zločine. Mnoge nekdanje najvišje predstavnike države in med vojne komuniste krasijo številne izjave, ki so sovražni govor, celo več, so celo ne samo poziv, ampak ukaz k ubijanju drugače mislečih. Tudi dandanes nam podobno sporočajo njihovi družinski, duhovni in politični nasledniki. Šele lani je Janševa vlada s sklepom določila 17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Prav bi sicer bilo, da bi ga določili z zakonom. A ta dan je sedanja vlada Roberta Goloba prav med ali tik pred prvo obeležitvijo dneva spomina odpravila in si privoščila veliko sramoto doma in najbrž še večjo v tujini. Za izjave koalicijskih predstavnikov, ki so komentirali odpravo dneva spomina, je težko najti primerne besede. Priča pa smo tudi velikemu začudenju v evropskem in svetovnem prostoru.

Ta seja je bila sklicana za to, da ob 17. maju dneva spominja na nedolžne žrtve vojn in povojnih morij, žrtve niso samo umorjeni, ampak tudi sorodniki, opozorimo na problem, ki se vleče že desetletja predolgo. Da spomnim, ne trpijo samo žene Srebrenice ali matere Srebrenice, kot se to pogosto v teh pogovorih ali pa izjavah najvišjih državnih predstavnikov dogaja, ampak so trpele in še trpijo tudi mnoge matere Slovenije in njihovi sorodniki.

Čudi nas, da so vladne stranke predlagale odpravo spominskega dne. In to kaže na vso dvoličnost in na mentalno stanje dela političnega prostora, ki še danes, po več kot 75 letih od dogodkov ni sposoben narediti, lahko rečem, evropskega koraka k spravi in narodni pomiritvi in trmasto oziroma radikalno vztraja na partijski doktrini sovraštva do drugače mislečih oziroma do tako imenovanega razrednega sovražnika.

Evropa se je na področju odnosa do totalitarizmov notranje prečistila, naredila pomembne korake k povezovanju prej sprtih narodov, pri nas pa temu ni tako. Kar pomeni, da demokracija še ne deluje, kot bi morala, a posledično tudi vladavina prava ne deluje, kot bi morala, in da se zavestno ohranja po pohabljen odnos do vrednot in posebej posledično tudi pohabljen odnos do mrtvih. Tam se, kjer so žrtve komunizma, ker so bile umorjene, torej niso bile sojene, obsoja za kazniva dejanja, na primer za izdajo ali vojna hudodelstva, odreka pravica do groba in državnega spomina. Med umorjenimi je mnogo otrok in celo dojenčkov. Bistveno se torej ne zgodi, oblast ne obsodi zločinov, ne obsodi režima, ki je množične umore zahteval in povzročil, ne obsodi nosilcev oblasti, ki so te zločine ukazali, nadzorovali in izvajali. Še več, pred njihove spomenike se polaga vence, spomenike se ohranja na vidnih, izpostavljenih mestih, odstranjeno pa celo vrača na simbolna oziroma reprezentativna mesta. In to kljub temu, da naša ustava in sodba Ustavnega sodišča, ki je prejšnji režim razglasila za zločinskega, to preprečujeta. Preambimbo v Ustavi je med drugim zapisano, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice, poglavje o človekovih pravicah v naši ustavi pa je v njej najobsežnejše.

Ti isti, ki nasprotujejo izkopu, identifikaciji in pokopu žrtev ter izdaje mrliških listov, nasprotujejo tudi sprejemu resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih, ki sta jo sprejela tako Evropski parlament kot Evropski svet in v kateri so enako obsojeni vsi totalitarizmi, fašizem, nacizem in komunizem. Pravijo, da je bil njihov oziroma naš komunizem kljub 10 tisoče nedolžno pomorjenih, 100 tisoče zaprtih, oškodovanih, izseljenih drugačen od ostalih komunizmov, a kot vidimo, je bil naš le še bolj krut, bolj neusmiljen in je bolj trdoživ. Taka sporočila voditeljev držav zaznajo tudi institucije, zato tudi izkopi, identifikacije, forenzični in sodno medicinski postopki, pokopi, izdaje mrliških listov potekajo tako dolgo. Preiskovalno kazenskih postopkov, ki so sestavni del obravnave vsakega umora, pa v teh primerih sploh ni, kar je unikum v tujini. Še po 70-ih in več letih od končanja druge svetovne vojne obsoja na dolge zaporne kazni celo tajnice v koncentracijskih nacističnih taboriščih, ki so pri zločinskem nacizmu urejale papirje, dokumentacijo, pri nas pa so bili in so še odredbodajalci, ukazovalci, kazensko in politično nedotakljivi, moralno pa izjemno povzdigovani in v praksi močno privilegirani. Spremembo odnosa do pomorjenih in njihovih zločincev je težko pričakovati, saj je na primer Vrhovno sodišče pred leti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti hčerki Viktorja Habiča, enega od 16-ih umorjenih na kočevskem procesu oktobra 1943, s čimer je legitimiziralo revolucionarno hitro sodstvo. Prav tako kranjsko tožilstvo, če se ne motim, še vedno ne dovoli izkopa žrtev iz Matjaževe jame in Crngroba, obe morišči sta v okolici Škofje Loke. V večini medvojnih in povojnih pokolov so znani ukazovalci in storilci, ki so znanega dne na znanem kraju in na znan način nasilno prekinili mnoge življenjske poti na tisoče njih. Ekshumacije umorjenih, katerih posmrtni ostanki ležijo razmetanih po moriščih po naši deželi, njihovi dostojni pokopi in izdajo mrliških listov so predpogoj za pomiritev duš. Dokler to ne bo opravljeno, do takrat tudi ne bo pogojev za spravo, saj se sprave ne da naročiti ali ukazati, sprava pride iz duše, iz pomirjene duše. A če bodo izkopi iz kraških brezen, tankovskih jarkov in vse, kar je povezano z njimi, potekali tako počasi kot do sedaj, potem žrtev ne bomo pokopali še naslednjih 100 let. Za zdrav misleč in čuteč narod bi to moralo biti nepojmljivo in vse obsodbe vredno. Režim ali ideologija, ki tolerira, opravičuje in ščiti nasilja ter ne dopusti pokopa mrtvih, nima vrednot. Tisti, ki tak režim slavijo, pa nimajo vesti. Ob koncu bi še dodal, da vsak ob rojstvu dobi rojstni list, njegovo življenje se konča s smrtjo in pokopom, formalno pa z mrliškim listom. Umorjeni so bili različnih starosti, od dojenčkov do oseb starih 20, 50, 60 in več let. Če k njihovim datumom rojstva prištejemo še čas za ukazanega molka in po osamosvojitveni čas, ko se jim ni izdalo mrliških listov, bi bile te osebe stare danes od najmanj 78 pa vse do 140 in več let. Vsak, ki je bil ob uboju star 22 let, bi bil danes 100-letnik. In ker ni izdanih mrliških listov ali pa ker ni izdanega mrliškega lista, je danes 100-letnik, smo torej država z največ 100-letniki, življenje v teh pomorjenih še vedno formalno traja in to kaže na to, da je danes že prepozen čas, da se ti mrliški listi tudi izdajo in izvršijo pokopi. Storimo to, kar vsako leto storijo v Srebrenici. Bolečina naših ljudi, naših žena, bolečine naših ljudi, naših žena so prav tako boleče in hude kot že iz Srebrenice. Bi pa ob tem še dal nekaj zadev, ki so nastajale v Državnem zboru zdaj, ko je leta 2013 imel nagovor Državnega zbora ob dnevu Srebrenice tedanji predsednik Janko Veber, smo mu predstavniki tedanjih poslanskih skupin - med podpisniki sem bil jaz pa Jakob Presečnik in pa seveda Ljudmila Novak - napisali pobudo, da tudi za žrtve, ki so bile pomorjene v Sloveniji, naredi nagovor kot predsednik Državnega zbora, če ne 11. julija, kot se to običajno stori, pa 23. avgusta, ko je dan spomina na le-te. Odgovora ni bilo. Ko je leta 2015 imel tak nagovor - takrat, če se kdo spomni, so prišle v Državni zbor žene Srebrenice, prinesli so Beli cvet Srebrenice - imel zelo kvaliteten nagovor tedanji predsednik dr. Milan Brglez. In tudi njemu sem takrat, ko smo ravno obravnavali Zakon o žrtvah, o vojnih grobiščih, ki ga je predlagala Ljudmila Novak, v razpravi predlagal, da bi imel tak nagovor v Državnem zboru. In takrat sem predlagal tudi dan spomina na pomorjene slovenske žrtve, predlagal sem junij. Naj spomnim, da je nekdanji predsednik države Republike Slovenije 11. julija 2010 imel nagovor v Potočarjih ob pokopu ene skupine žrtev in tam je dejal, da se je treba te tragedije spominjati z velikim in globokim sočutjem in da bi tisti, ki so ta zločin načrtovali, pripravili in izvedli, morali biti kaznovani. Se pravi zavest, da so taka dejanja, ki so se zgodila, huda kazniva dejanja. Lani je imela nagovor tudi predsednica, sedanja predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. In tam v tem nagovoru je dejala, da je še kako pomembno, da pokol v Srebrenici poimenujemo z njegovim pravim imenom – genocid, da so prepoznani krivci za to, žrtvam pa dano potrebno priznanje in pieteta. Tega ne dolgujemo le slednjim, temveč tudi njihovim svojcem in preživelim ter rodovom, ki šele prihajajo. Na rane Srebrenice, ki se najverjetneje ne bodo nikoli zacelile, sicer dodatno sol posipajo vsa leta nesprejemljivi poskusi zanikanja in poveličevanja tega zločina, relativiziranje dejstev ter nabira političnih točk s provokativnimi izjavami. Ampak, ko smo pred nekaj dnevi glasovali o obsodbi holodomora v Ukrajini, gospa, ki je prepoznala genocid v Srebrenici, ni glasovala za priznanje tega genocida. In tudi danes, kot vidite, poslanska skupina največje vladne stranke sejo obstruira. Torej, očitno gre v tem primeru za huda dvojna merila, dvojne kriterije.

Pa še mogoče komentar na uvodno procesno razpravo zgodovinarja dr. Martina Premka, ki je dejal, da nihče po tisti evropski resoluciji o obsodi totalitarizmov nima pravice do izključne razlage zgodovine. Pri nas imamo točno ta primer, pri nas imamo izključno razlago zgodovine, ki so jo pač ustvarjali petdeset let približno. In tudi če prineseš nov dokument, pravijo, da revizije zgodovine ne bodo dopustili. Mi imamo revidirano zgodovino in nekaj najbolj normalnega je, tako kot povsod z vsemi drugimi spoznanji na vseh drugih področjih se tudi zgodovina z novimi dejstvi popravi, spremeni, če je potrebno, in tako naprej. Mi smo v situaciji, ko pri nas imamo situacijo, ko imamo izključno razlago ene strani, kaj je medvojna in povojna zgodovina, kar je hudo narobe.

Pa samo še stavek, priznanja najvišjih predstavnikov slovenske oblasti so ključna, da se speljejo vsi nadaljnji postopki, kar zadeva izkope pomorjenih, identifikacijo in pa seveda tudi pokope in izdajo mrliških listov. Dokler je pri nas tak odnos do tega, do takrat se, se ni treba sklicevati na zakon, da to ureja, ker noben zakon tega ne ureja. To je pač moralna obveza vsakokratnih liderjev države in jaz mislim, da to je treba storiti čim prej.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam kot predlagatelju točke dnevnega reda za uvodno predstavitev.

Sedaj pa bom dala besedo torej vabljenim na današnjo sejo, kot že rečeno, vas prosim, da se omejite v stališčih na 5 minut. In prva dobi besedo državna sekretarka na Ministrstvu za notranje zadeve, gospa Tina Heferle.

Izvolite.

Hvala, predsednica, za besedo. Lep pozdrav vsem tudi v imenu notranjega ministrstva.

Zdaj, mi smo to vabilo na današnjo sejo komisije sprejeli kot neko odgovornost in dolžnost, da pojasnimo predvsem glede na tematiko, ki jo obravnavamo, torej pobuda za izdajo izpiskov iz matičnega registra o smrti, da pojasnimo postopek in vse, kar je v zvezi s tem, kar se tiče naših pristojnosti. Zdaj način vpisovanja podatka o smrti je, kot vemo, formalen, formalističen postopek, vnaprej predviden, ki zagotavlja neko pravno varnost in ga v trenutni zakonodaji ureja 14.a člen Zakona o matičnem registru. Če čisto na kratko z enim stavkom pojasnim, je izdaja izpiska o smrti iz matičnega registra mogoča le ob predpostavki, da je smrt vpisana v matični register, ki se je vzpostavil leta 2005. Zdaj kot organ Ministrstva za notranje zadeve, ki je, kot sem že uvodoma povedala, odgovoren za to vrsto družbenega ali pa pravno-družbenega področja, lahko povem, da si vseskozi prizadevamo k poenostavitvi teh vpisov podatkov o smrti za osebe, ki so umrle med II. svetovno vojno ali neposredno po njej. In če grem kronološko čez pravno ureditev, ki je veljala na tem področju, tako da si osvežimo spomin in da v bistvu vidimo, da kot država ali pa kot organ Ministrstva za notranje zadeve je bil vedno proaktiven in v bistvu je izrazil, je izražal neko razumevanje za to področje. Se pravi, čisto natančno. Od 27. maja 1995 je bilo mogoče izvesti vpis smrti v matično knjigo umrlih za navedene osebe le na podlagi predhodno izvedenega sodnega postopka razglasitve pogrešanega za mrtvega ali pa sodne ugotovitve smrti. To je bilo v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku in zaradi tega, ker je bil ta postopek kot sodni postopek nekoliko, bi rekla, za svojce otežen oziroma precej formalističen in zahteven, je Ministrstvo za notranje zadeve v istem letu, torej leta 1995, pripravilo Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o matičnih knjigah, ki je bil sprejet po hitrem postopku. Že sam postopek, torej hitri postopek nakazuje na dejstvo, da so se takrat zavedali, da gre za pomembno področje, in s temi dopolnitvami zakona je bilo torej uzakonjeno, da je bil vzpostavljen določen poseben postopek za ugotovitev in vpis smrti v matično knjigo umrlih oseb, ki so umrle med II. svetovno vojno ali neposredno po njej, pa še niso bile vpisane v matično knjigo umrlih. V tem postopku je za vložitev predlogov za takšen vpis bil sprva določen nek časovni rok oziroma časovno obdobje petih let, da se to izvede, za tiste, ki so pač bili zainteresirani, da se tak postopek izvede, pa je potem po oceni ministrstva, države, če želite, bilo ugotovljeno, da se tovrstni rok, da je pač prekratek in se ga je tudi podaljšalo na podlagi sprejetega amandmaja v obliki novele k tem zakonu in se je ta rok podaljšal do maja 2009. Potem pa, če želite, tretja taka prelomna točka v tem kontekstu pa je, ko se je leta 2011 v začetku leta uveljavil 14.a člen Zakona o matičnem registru, ki velja še danes in je v bistvu postopek ugotovitve in vpisa smrti odvezal tega določenega roka, kar pomeni, da lahko kadarkoli se zdaj vpis smrti v matični register za vse osebe, ki so življenje izgubile ob koncu druge svetovne vojne, predvsem žrtve množičnih pobojev, vojnih pobojev in seveda v časovnem obdobju tik po vojni in njihova smrt še ni bila evidentirana v matičnih evidencah, se torej lahko to ustrezno uredi. Svojcem umrlih je v bistvu s tem, s to odpravo tega časovnega momenta bila dana možnost, da na relativno enostaven in hiter način, brez kakršnihkoli stroškov, seveda ob nekem minimalnem naporu v okviru upravnega postopka dokažejo smrt osebe in tako dosežejo vpis v matični register ter pridobijo tudi izpiske o smrti oziroma tako imenovani mrliški list. V bistvu postopek tak kot je sedaj urejen, kot sem že omenila, je relativno enostaven upravni postopek, predlog za uvedbo postopka se vloži pri pristojnem organu. Predlog recimo kot pojasnilo, da ne bom šla čez celoten postopek, ker nima smisla, ampak predlog recimo lahko vloži sorodnik umrle osebe v ravni ali stranski liniji brez omejitev, torej nimamo omejitve na kolena ne v ravni ne v svaštvu oziroma tudi svojci po svaštvu, in pa tudi državni tožilec. Tako da, tukaj je poskrbljeno tudi s tega vidika, če ni več svojcev, to lahko stori v imenu, za žrtev tudi državni tožilec. Predlagatelj postopka, torej vsi ti, ki sem jih naštela, morajo predlogu predložiti seveda dokaz, s katerim verjetno izkaže, da je oseba, za katero je bil podan predlog za ugotovitev in vpis smrti v matični register zares umrla. Ta verjetno izkaže, je nek dokazni pravni standard, ki je relativno nezahteven oziroma ni to gotovost, ampak zgolj verjetno izkazano dejstvo. Zakon tudi predvideva dokazna sredstva oziroma dokazne standarde s katerim se to izkazuje. Zadostuje recimo izjava stranke, pisna izjava priče, ustna izjava priče, listinski ali pa drugi dokazi, dokazna sredstva. Zaključujem, ja. Tako da, to je postopek, ki je pravno formalno urejen in preko katerega v vsaki pravni državi ne moremo iti, so potrebna neka pravila.

Zdaj, če samo statistično še povem. Skupno število vpisanih smrti na podlagi Zakona o matičnih knjigah, kot sem prej pojasnila, ki je veljal prej, je bilo okoli 4 tisoč 600. Na podlagi zdaj veljavne zakonodaje, do 22 maja, letos, pa je bilo vpisanih 209 smrti, tako da, ta postopek že zdaj je omogočen na podlagi zakona, ki velja in naj kot zgolj zanimivost povem, da v letu 2021, smo na ministrstvo ali pa takrat so na ministrstvo prejeli tudi zelo podobno vsebino kot jo danes obravnavate, takrat je bil minister gospod Hojs in je tudi on v svojem konkretnem pisnem odgovoru praktično enako povzel in utemeljil svoj odgovor v tem, da za izdajo mrliškega lista je potrebno neko postopkovno, pravno formalno ureditev, tako da, iz vidika MNZ je tu po moje vse povedano.

Hvala.

Najlepša hvala. Sedaj bom dala besedo naprej predstavniku Uprave Republike Slovenije za vojaško dediščino, gospodu Matjažu Ravbarju, vsekakor pa bo predlagatelj dobil besedo takoj, ko bomo zaključili s temi uvodnimi stališči, tako kot je po Poslovniku.

Izvolite, gospod Matjaž Ravbar. / oglašanje iz dvorane/

Aha, ne želite uvodnega stališča? Dobro, potem dajem besedo namestniku varuha človekovih pravic, mag. Mihi Horvatu.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Zdaj, inštitucija Varuha človekovih pravic Republike Slovenije se že zdaj skoraj 30. let v bistvu ukvarja tudi seveda s problematiko med in povojno pobitih oseb, kar je mogoče razbrati tudi iz vsebine na naši uradni spletni strani, pa predvsem tudi v letnih poročilih varuha, s katerimi se, kot veste, vsako leto poroča tudi tej hiši, se pravi Državnemu zboru.

Zdaj, glede na prej izrečene očitke o molku varuha, naj na primer samo spomnim na priporočilo številka 62. iz leta 2019, v letnem poročilu, ki ga je varuh potem tudi večkrat še ponavljal ob različnih priložnostih, bilo je pa dano ravno v kontekstu predstavitve različnih pogledov na pietetni pokop v 2. svetovni vojni pobitih Romov, torej tiste skupine, ki se jo omenja tudi v predmetni zahtevi poslanske skupine.

Pa samo še mimogrede, varuh je takrat na tistem mestu tudi predstavil stališče Sveta romske skupnosti, torej tistega telesa, ki po Zakonu o romski skupnosti naj bi predstavljalo interese romske skupnosti v razmerju do državnih organov, kar mislim, da smo bili takrat pravzaprav prvi ali pa edini, ki je to sploh naredil, da je torej tudi njih vprašal, kaj si o tem mislijo.

Naprej, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je tudi med prvimi v samostojni Sloveniji opozoril, da je treba glede v omenjenem času pobitih oseb, tudi dejansko uveljaviti načelo spoštovanja človekovega dostojanstva vsakega človeka, ta je pa seveda tudi pokojnim, torej brez izjeme, tukaj mislim, da se lahko strinjamo. Večkrat je Varuh človekovih pravic Republike Slovenije tudi opozarjal, da če gre pri tem tudi za znake kaznivih dejanj, da je seveda potrebno ustrezno ali pa kar nujno izpeljati za to predpisane postopke, ki jih nudi veljavna zakonodaja.

Tako, da v bistvu doslej so že različni varuhi in tudi obe varuhinji v svojih mandatih z različnimi aktivnostmi spodbujali pristojne organe na take in drugačne načine, da zagotovijo omenjenim osebam človeškega dostojanstva vreden spomin, da se na primer zagotovi sredstva za odkritje prikritih vojnih in povojnih grobišč, da pa se pri že odkritih grobiščih pa seveda zagotovi dostojni pokop žrtev, da se omogoči dostop sorodnikov do kraja in tako in tako naprej.

In zdaj, ker sem danes tukaj zato, ker me je varuh človekovih pravic, gospod Peter Svetina prosil, da v njegovi odsotnosti predstavim načelno stališče naše inštitucije glede te teme, naj zaključim še z njegovim sporočilom, da je tudi on prepričan, da si moramo vsi prizadevati za vrednote družbe, v katerih se spoštuje dostojanstvo slehernika in obenem gospod Svetina tudi upa, da ta tragična dejanja, tudi to mislim, da smo se danes vsi lahko že strinjali, ko je bilo že večkrat izrečeno z vseh strani, da je šlo nedvomno za tragična dejanja v naši zgodovini, ne bodo več vir delitev in nasprotovanj, ampak da se bodo pomnila predvsem kot dejstva, ki se ne smejo več ponoviti.

Hvala,.