Dober dan! Lepo pozdravljeni! Začenjam pričenjam skupno sejo Komisije Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, obe zasedata na svoji 8. redni seji. Lepo pozdravljam torej članice in člane obeh komisij. Še posebej toplo pa pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: mag. Meira Hot od 16. ure dalje in gospod Aleksander Reper Reberšek. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospe Tamare Vonta je z nami gospa Sara Žibrat in namesto gospoda Tineta Novaka je z nami gospod Rastislav Vrečko. Oba lepo pozdravljam! Prehajamo na določitev dnevnega reda seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: ena in edina točka, Financiranje osebne asistence. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Besedo predajam predsedniku Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, gospodu Danijelu Kastelicu, zaradi odločanja Komisije Državnega sveta o dnevnem redu. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovana predsednica, hvala za besedo.

Spoštovane članice in člani obeh komisij, spoštovani varuh človekovih pravic, spoštovani predstavniki ministrstva skupaj z državnim sekretarjem in pa seveda vsi ostali vabljeni!

Za začetek naj se najprej zahvalim predsednici Komisije Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti, gospe Evi Irgl, za izkazano voljo, da se prvič v parlamentarni zgodovini sestaneta delovni telesi obeh domov zakonodajne veje oblasti; vsaj po mojih informacijah je to prvi takšen primer.

Glede na aktualno in zelo pomembno problematiko, ki jo obravnavamo danes, sva z gospo Irgl ocenila, da je smiselno, da se sestanemo kar vsi skupaj in dobimo kar najboljši vpogled v dejansko stanje in možne rešitve. Glede na dnevni red vsi ostali vabljeni veste tudi, zakaj ste prišli. Sem pa vesel, da je ta seja, ki je skupna, že obrodila prve sadove. S strani izvajalcev sem bil seznanjen, da bo ministrstvo polovico regresa nakazalo izvajalcem, tako da naši asistenti ne bodo ostali brez regresa, dobili ga bodo vsi javni uslužbenci in pa vsi, ki so v stabilnih podjetjih, v delovnih okoljih, razen naši asistenti zaradi obračunavanja in podobnega.

Toliko za začetek.

Zdaj pa prehajamo na odločitev za našo komisijo glede dnevnega reda Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 22. člena Poslovnika Državnega sveta.

Ugotavljam, da je prisotnih trenutno 7 svetnic in svetnikov, da so za današnjo sejo vsi obljubili udeležbo. Namesto državne svetnice Jasmine Opec Voroš je z nami državni svetnik dr. Matjaž Štolfa. Pozdravljeni!

Prehajamo na odločanje o dnevnem redu današnje seje. S sklicem seje 1. junija 2023 ste članice in člani Komisije Državnega sveta po elektronski pošti prejeli predlog dnevnega reda, ki se glasi: Financiranje osebne asistence.

Ali želi kdo o predlaganem dnevnem redu razpravljati od svetnikov? Vidim, da ne, zato prehajamo na glasovanje.

Glasujemo.

Navzočih je 7 članic in članov komisije, za je glasovalo 7, nihče proti.

(Za je glasovalo 7.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red sprejet.

Besedo predajam gospe Evi Irgl. Izvolite.

Najlepša hvala.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – FINANCIRANJE OSEBNE ASISTENCE.

Na sejo sva vabila Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za finance - mi je žal, da se nam je opravičilo, pa mislim, da bi morali biti prisotni pri tej temi, ki je vezana prav na financiranje osebne asistence -, vabili smo Varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino, Svet za invalide Republike Slovenije, Zagovornika načela enakosti, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Sindikat osebne asistence, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Združenje za osebno asistenco Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Zvezo paraplegikov Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Društvo Vesele nogice, Zvezo Sožitje, Zvezo društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje, Zavod za samostojno življenje, Zvezo Sonček, Zavod brez ovir, Zavod Sreča moja, Društvo Svelipa za pomoč invalidom, kronično bolnim in starostnikom, Društvo distrofikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zavod Osebna asistenca Pomurje, Iniciativo za osebno asistenco, Civilno iniciativo Osebna asistenca, Zavod Moč Asistenca, Združenje multiple skleroze Slovenije. Dodatno pa sva povabila še Združenje izvajalcev osebne asistence, Združenje gluhoslepih Slovenije, Dlan društvo, Društvo ASP, Društvo za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo, ter Zavod Drugačen svet. Od vabljenih so se nam opravičili Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Zagovornik načela enakosti in kot že rečeno, Ministrstvo za finance.

S sklicem seje ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer najin dopis, torej mene kot predsednice Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter predsednika Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, Zakon o osebni asistenci ter Pravilnik o osebni asistenci. Po sklicu seje pa ste prejeli še predlog sklepov, in sicer z dne 12. 6. 2023, ki so objavljeni na e-klopi.

Začenjam obravnavo te točke dnevnega reda.

Najprej mi dovolite, da uvodoma pojasnim razloge za sklic današnje seje in vas tudi prosim, vse tiste, ki boste v nadaljevanju razpravljali in ste vabljeni na današnjo sejo, ko boste predstavljali svoja stališča, da strnete svoje misli nekje od tri do pet minut, ker danes ne govorimo o širini in vsebini osebne asistence kot take, o tem smo se že pogovarjali na tej seji komisije in mislim, da je bila takrat seja izjemno uspešna in tudi res ste vsi lahko podali svoja stališča. Danes se osredotočamo izključno na financiranje osebne asistence in na urno postavko osebnih asistentov. Tako res prosim vse, da svoje misli nekako spravite v okvir tri do pet, največ do pet minut. Bom pa približno gledala, da se boste res, da ne bo šel kdo res predaleč, ker vas je veliko in res želim, da vsi poveste svoja stališča do omenjene tematike.

Najprej naj rečem, da je začetek izvajanja zakona v letu 2019 zagotovo predstavljal velik premik pri zagotavljanju neodvisnosti in vključevanju oseb z invalidnostjo v družbo. Spomnili se boste, takrat je bil to zelo pomemben dogodek, kajti pomenil je tudi izpolnitev obveznosti po mednarodni Konvenciji o pravicah invalidov.

Kar zadeva financiranje osebne asistence, Zakon o osebni asistenci določa, da se sredstva za financiranje storitev osebne asistence zagotovijo v proračunu Republike Slovenije. Cena urne storitve osebne asistence pa je določena s Pravilnikom o osebni asistenci, ki ga, kot veste, sprejme minister, pristojen za invalidsko varstvo. In veste, da smo vam tudi dali zraven Pravilnik o osebni asistenci, tako da si ga lahko tudi pogledate. V letu 2019 je bila cena urne storitve osebne asistence določena v višini 14,99 evra, na podlagi dejanskih izračunov stroškov izvajanja osebne asistence. Kaj to pomeni: to so stroški, ki so vezani na zaposlovanje osebnih asistentov, in pa stroški, ki so povezani z organizacijo in izvajanjem osebne asistence kot take. Moramo tudi vedeti, da leta 2019, ko je bila ta cena urne postavke določena, torej 14,99 evra, takrat je bilo to povezano oziroma se je izvajala osebna asistenca še v obliki socialno varstvenih programov. Obenem pa je bilo določeno, da izhodišče

pri izračunu cene ure storitve osebne asistence predstavlja višina 23. plačnega razreda. Govorimo torej o lestvici, ki velja za celoten javni sektor, to pa pomeni, da če bi višina minimalne plače presegla višino 23. plačnega razreda, bi morala izhodiščna višina torej te urne postavke biti določena v višini minimalne plače. Če pogledamo leto 2020, se je potem znižala cena urne storitve, in sicer na 13,85 evra. Tu moram biti poštena in povedati, zakaj se je to zgodilo. To se je zgodilo zaradi tega, ker je nastala različica pravilnika in zaradi nižanja stroškov osebne asistence se je potem znižala seveda tudi ura te storitve. V letu 2021 je cena ure storitve ostala nespremenjena, torej takšna, kot je bila določena v letu 2020. V letu 2021 pa je bila plača 23. plačnega razreda v javnem sektorju nižja od minimalne plače, zato se je cena ure uskladila z minimalno plačo in je takrat potem znašala 14,26 evra. V letu 2022 je bil potem sprejet nov Pravilnik o osebni asistenci in je ceno ure storitve osebne asistence določil v višini 14,23 evra in ni več predvideval uskladitev. Istočasno pa je določil tudi obvezno povišanje plač osebnih asistentov, in sicer na 25. plačni razred, kot velja v javnem sektorju. Leta 2022 se je višina 25. plačnega razreda zaradi dogovora med Vlado Republike Slovenije in Sindikati javnega sektorja povečala za 4,5 %, na kar izvajalci osebne asistence niso mogli vplivati - to je zelo pomembno, torej, izvajalci niso mogli vplivati in cena ure storitve je ostala nespremenjena, to je bistveno povedati. Potem pa se je s 1. marcem 2023 urna oziroma ura povečala, in sicer na 15 evrov, čeprav so že takrat izračuni Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti - verjetno bodo potem predstavnik ministrstva lahko to potrdil -, že sami ste ocenili, da že takrat bi morala cena biti vsaj 15,56 evra, ampak do te cene, do te višine nismo prišli. Dejstvo je, da vse to, kar sem do sedaj povedala, moramo razbrati iz tega, da cena ure osebne asistence ne sledi več stroškom dela, povezanih z izvajanjem osebne asistence, kot tudi ne s splošnim stroškom poslovanja. Na to smo opozarjali že pred časom na tisti res kvalitetni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Tam se je tudi na veliko odprla razprava prav glede regresa in urne postavke. Takrat je bilo že rečeno, da se bo zvišala, pa se potem ni. Mislim, da to ni bilo ravno, bom rekla, najprimerneje, glede na to, da na sami seji je bilo rečeno, da boste sledili temu povišanju, pa se to ni zgodilo. Ampak, če pogledamo, že hitra analiza primerljive socialnovarstvene storitve, torej pomoči na domu, pokaže, da je cena urne storitve osebne asistence neustrezna. Zakaj? Poglejmo, država za izvajanje osebne asistence trenutno nameni 15 evrov, cena storitve pomoči na domu, ki jo v različnih oblikah, to pa tudi veste, subvencionirajo tudi občine, pa je ponekod bistveno višja, recimo, v Ljubljani, mislim, da celo 22 evrov. Toliko mogoče v razmislek. / oglašanje v dvorani/ Slišim zdaj tukaj, da pravijo nekateri celo 24 evrov, tega zdaj ne morem potrditi, ampak 22 evrov. Zagotovo izvajalci osebne asistence, predvsem tisti, ki skrbijo za težje uporabnike, ki imajo določeno višje število odobrenih ur s trenutno določeno ceno ure storitve, že od lani poslujejo negativno. Tudi to so povedali, ko so bili na seji Komisije za človekove pravice, ko sem pač sklicala tisto prejšnjo sejo. Letos pa se njihov primanjkljaj vsak mesec še povečuje. Zato so bili tudi določeni protesti pred ministrstvom in kolikor se spomnim, so na to problematiko izvajalci osebne asistence opozarjali pristojno ministrstvo že lani, pa se nekako ni nič spremenilo.

Dejstvo je, da so izvajalci osebne asistence do 1. julija 2023 dolžni zaposlenim osebnim asistentom izplačati regres za letni dopust. Trenutno je pri 107 izvajalcih osebne asistence zaposlenih približno 8 tisoč osebnih asistentov. Večkrat je bilo izpostavljeno že v preteklosti, da vsi izvajalci osebne asistence nimajo zadostnih sredstev za takšno izplačilo, in tudi zaradi tega smo danes tukaj. Nimajo tudi nekih presežkov iz prejšnjih let, tako težko izplačajo regrese zaposlenim. Vidim, da je ta seja, sklic te seje najina skupna odločitev, da gre za tako pomembno stvar, ki bi lahko res poslabšala položaj mnogim, tako izvajalcem osebne asistence, tistim, ki so osebni asistenti, kot tistim, ki osebno asistenco potrebujejo. Ampak vidim, da je bila ta odločitev res prava, ker vidim, da so se stvari zdaj začele vsaj delno premikati. Tako sem ponosna na to in verjamem, da je tudi gospod Kastelic ponosen na to. In to bomo še večkrat naredili, če bo potrebno, ker mislim, da so to stvari, ki jih pač moramo povedati naglas in jih tudi urediti.

Na nevzdržnost trenutne situacije in tudi na neustreznost situacije je, kot že rečeno, opozorila tudi stavka osebnih asistentov, mislim, da je bila 25. maja pred ministrstvom. Naj tu opozorim, da ta stavka ni bila namenjena delodajalcem, ampak je bila namenjena ministrstvu. In že te okoliščine, da so delodajalci na nek način podprli stavko lastnih delavcev, je dovoljšen pokazatelj, da je situacija res kritična. Nenazadnje tudi mislim, da je stavko podprl tudi minister. Tako, kot vidimo, smo se znašli tukaj, ker vsi razumemo, da je to problem, ampak moramo ga pa rešiti. Tako sem jaz vesela, da danes to naslavljamo. Treba je pa še povedati, da se rok izplačila regresa bliža, in prav zaradi tega sva torej ocenila, da naj ministrstvo nastalo situacijo čim prej razreši in da naj ministrstvo prevzame torej strošek izplačila regresa, saj ima nenazadnje tudi zakonsko obveznost, da krije vse stroške, povezane z zaposlovanjem osebnih asistentov. V ta namen bi bilo treba v Pravilniku o osebni asistenti urediti predplačilo, to je neke vrste akontacija izvajalcem osebne asistence za plačilo regresa zaposlenim asistentom, pri čemer pa bi se navedeni znesek moral vštevati v plačilo za izvedene storitve. Konec posameznega leta bi se izvedlo poračun stroškov, vzporedno s tem pa bi se seveda morale nadaljevati tudi dejavnosti za prenovo sistema osebne asistence, ki mora biti za izvajalce - danes ste tudi tukaj - torej finančno vzdržen, osebnim asistentom pa mora v prvi vrsti omogočiti dostojno plačilo za njihovo delo.

Zato smo danes tukaj. In na koncu sva se zato tudi odločila, da predloživa dva sklepa. Bom prebrala ta dva sklepa, zato da bomo vsi v razpravi oziroma tisti, ki imate najprej uvodna stališča, potem pa še ostali, če bodo želeli razpravljati, da bomo vedeli, kakšna sta sklepa.

Prvi sklep je naslednji: Komisija Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide pozivata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v skladu z zavezo iz petega odstavka 26. člena Zakona o osebni asistenci dodatno krije tudi strošek izplačila regresa za letni dopust v višini minimalne plače osebnim asistentom iz 13. točke drugega odstavka 28. člena Pravilnika o osebni asistenci. Sredstva za kritje stroška izplačila regresa za letni dopust naj se vsem izvajalcem osebne asistence zagotovijo v obliki predplačila na letni ravni in za letošnje leto izplača najkasneje do 29. junija 2023, všteje naj se jih v skupni znesek plačila za izvedene storitve osebne asistence z možnostjo poračuna stroškov konec posameznega koledarskega leta. To je prvi sklep.

Drugi sklep pa je naslednji: Komisija Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide pozivata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da nadaljuje z aktivnostmi za prenovo sistema osebne asistence, ki bo finančno vzdržen za izvajalce osebne asistence in bo zagotavljal dostojno plačilo za osebne asistente, tako da bo vrednost cene ure osebne asistence znašala najmanj toliko, kot znaša vrednost ure socialnovarstvene storitve pomoči na domu, trenutno najmanj v višini 18 evrov.

To sta torej dva sklepa, o katerih bomo glasovali posebej člani Komisije za peticije, potem pa še Državni svet oziroma ali bo prvi Državni svet, zdaj ne vem točno, kako je v scenariju, ampak bomo potem posebej glasovali.

Toliko za uvod.

Besedo dajem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, z nami je državni sekretar, gospod Feketija. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Torej, s sprejetjem Zakona o osebni asistenci je bil narejen velik korak naprej in osebna asistenca je postala pravica in s tem so do nje upravičeni vsi uporabniki, ki izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje. Poleg tega so do osebne asistence poleg gibalno in telesno oviranih posameznikov upravičeni tudi posamezniki z duševnimi, intelektualnimi in senzornimi okvarami. V letu 2023 ima pravico do osebne asistence približno 4 tisoč uporabnikov, storitve osebne asistence nudi 107 izvajalcev.

Zavedamo se na ministrstvu, da je Zakon o osebni asistenci življenjskega pomena za zagotavljanje neodvisnega življenja invalidov oziroma hendikepiranim in njihovo vključevanje v družbo predstavlja velik napredek v razvoju njihovega varstva. Ministrstvo ves čas izvajanja zakona tesno sodeluje z vsemi deležniki, ki sodelujejo na področju izvajanja osebne asistence, s centri za socialno delo, Inštitutom za socialno varstvo, z izvajalci osebne asistence, s Sindikatom osebnih asistentov. In uporabniki te storitve osebne asistence se financirajo iz proračuna s ceno ure storitve, ki se določi na podlagi metodologije za izračun cene, in ta naj bi pokrila vse stroške, povezane z zaposlovanjem osebnih asistentov, in stroške, povezane z organizacijo in izvajanjem osebne asistence. Ministrstvo je s Pravilnikom o spremembah Pravilnika o osebni asistenci določilo ceno ure storitve in pri tem si je res po najboljših močeh prizadevalo, da se urna postavka ustrezno zviša. V danih okoliščinah smo dosegli najvišjo možno postavko, ki smo jo lahko dosegli. Zavedamo se tudi, da je nujno, da se ta cena poviša, in zato smo tudi začeli s pripravo reforme celotnega sistema osebne asistence. V ta namen je bila oblikovana pogajalska skupina, v kateri poleg predstavnikov ministrstva sodelujejo tudi predstavniki izvajalcev osebne asistence, tako invalidskih organizacij kot drugih izvajalcev, uporabniki osebne asistence, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, koordinator invalidskega varstva, predstavnik Inštituta za socialno varstvo in Sindikat osebne asistence. Namen te pogajalske skupine je torej dogovor o spremembah na področju osebne asistence.

Naša prizadevanja, da se določi ustrezna cena ure storitve, so bila res intenzivna, in naše ministrstvo je že poslalo Pravilnik s predlogom za spremembo cen v medresorsko usklajevanje. Po naših trenutnih informacijah naj bi se s 1. 7. cena dvignila na 15,56. Nismo pa pri tem sami, na žalost ni v celoti zadeva odvisna samo od nas. Dodatno izvajalci osebne asistence še imajo na svojih računih finančna sredstva iz naslova preveč izplačanih oziroma neporabljenih sredstev za leto 2021, nemara tudi za 2022, obračunov še nimamo vseh, ker je rok za njihovo oddajo do konca poletja in ta sredstva so skladno s Pogodbo o izvajanju osebne asistence dolžni vrniti v proračun Republike Slovenije. Ideja je, da izvajalci porabijo ta sredstva za izplačilo regresa za redni dopust za zaposlene. In prav zaradi problematike regresov ministrstvo še ni pozvalo izvajalcev osebne asistence k vračilu sredstev za 2021 in bomo za vse izvajalce osebne asistence zahtevali vračilo za leto 2021 šele z datumom obveznosti vračila do 31. decembra 2023. Vsem izvajalcem osebne asistence, ki jim ta sredstva ne zadoščajo, bo ministrstvo ponudilo možnost sklenitve aneksa k Pogodbi za izvajanje osebne asistence za leto 2023 z namenom zagotovitve sredstev za izplačilo polovice regresa za letni dopust zaposlenim pri izvajalcih, teh je 6 tisoč. Številka 8 tisoč se nanaša na vse izvajalce, med njimi je tudi nekaj samostojnih podjetnikov, ki do regresa niso upravičeni. Torej, ti aneksi k pogodbi bodo ponujeni z namen, da se zagotovijo sredstva za izplačilo polovice regresa tistim, ki so zaposleni pri izvajalcih, in to v obliki predplačila. Drugo polovico regresa je ministrstvo že zagotovilo v okviru cene ure storitve v skladu z metodologijo. To predplačilo bo finančno ovrednoteno na podlagi števila zaposlenih pri izvajalcih osebne asistence in bo izplačano v enkratnem znesku. Ta znesek bodo izvajalci osebne asistence potem morali vrniti na način zmanjšanja mesečnih zahtevkov za izplačilo sredstev za izvajanje osebne storitve asistence do konca leta 2023, torej, znesek predplačila bo poračunan v enih šestinah zneska enkratnega izplačila do konca leta. Izvajalci bodo morali predložiti dokazila o namenski porabi preplačanih sredstev za namen izplačila regresa za letni dopust.

Bi pa mogoče samo še komentiral, da cene ure storitve osebne asistence ne moremo neposredno primerjati s ceno ure storitve pomoči na domu. Torej, že leta 2019 je bila ekonomska cena pomoči na domu 21,78 evra, cena ure osebne asistence je bila takrat določena na 14,99 in na podlagi podatkov se je izkazalo, da je previsoka, ker se je izkazovalo 12,2 % presežka. Torej, ob upoštevanju tega presežka je bila optimalna cena leta 2019 13,17 evra, zato je tudi Ministrstvo za delo takrat že pripravilo novo metodologijo za izračun cene. Torej, pomoč na domu se ne izvaja samo za enega uporabnika, ampak več uporabnikov hkrati. Osebna asistenca se večinoma izvaja za enega in po podatkih iz poročil izvajalcev osebne asistence je približno polovica osebnih asistentov družinskih članov uporabnikov in večina jih živi na istem naslovu, kar pomeni, da nimajo potnih stroškov, ki so sicer tudi upoštevani v kalkulaciji metodologije za izračun cene ure storitve osebne asistence. Torej, samo toliko za informacijo, da storitve osebne asistence pa pomoč na domu iz navedenih razlogov niso povsem primerljive.

Torej, še enkrat, res si prizadevamo zagotoviti zadostno in ustrezno financiranje. Kot sem povedal, dali smo v medresorsko usklajevanje svoj predlog, ni se pa ta, na žalost, ustavil pri nas.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Meni je povsem jasno, da ni vse v vaši domeni, če tako rečem, ampak da bi tukaj moralo sodelovati seveda tudi Ministrstvo za finance. Sem se že prej uvodoma malo pogovarjala z vašimi sodelavkami, mi je žal, no, da se na ministrstvu niso odzvali našemu povabilu, mislim, da bi bili zelo pomembni, da podajo svoje stališče v zvezi s tem in tudi na nek način malo razbremenijo vas, če ne drugega, ker vem, da je tukaj še drugi del zgodbe.

Izvolite, gospod Varuh človekovih pravic, Peter Svetina, beseda je vaša.

Hvala lepa.

Spoštovana gospa predsedujoča, spoštovani predsedujoči, poslanke, poslanci, državni svetniki in svetnice!

Vsi smo zadovoljni, da je prišlo do Zakona o osebni asistenci. Vsi poudarjamo, kako zelo pomemben korak je bil tu narejen, ampak ni pa trajalo dolgo, da smo pri Varuhu človekovih pravic začeli dobivati številna vprašanja, pripombe, pobude na to temo. Nanašale so se predvsem na nepriznavanje nekaterih stroškov, ki nastajajo pri izvajanju osebne asistence, dolgotrajne postopke odločanja na drugi stopnji in na zmanjševanje obsega že priznane pravice na podlagi 9. člena Zakona o osebni asistenci, brez možnosti uporabe pravnega sredstva. Vse navedeno pa posredno ali neposredno izvira iz financiranja tega mehanizma, zato želim danes v tej razpravi izpostaviti predvsem anomalije.

Kot prvo, kot sem že v preteklosti na tem mestu večkrat povedal, težava nejasnosti kriterijev in izpolnjevanje kriterijev za osebno asistenco, to smo tukaj že obravnavali. Ministrstvo je glede težav z obrazložitvami v samem postopku odločanja sicer sprejelo naše pozive in se zavezalo k razreševanju, a učinkov zaenkrat še ni.

Druga težava, ki ima neposredne posledice, na katero sem prav tako moral že večkrat opozoriti, je izjemno občutljivo vprašanje ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence. Grožnja velikega posega v že pridobljene pravice vsem tistim, ki so pravico že uživali in bi jim bila ob nespremenjenih ali poslabšanih dejanskih potrebah celo zmanjšana, se je pojavila zato, ker so izvedenci vmes spremenili paradigmo, zakon pa se ni spremenil. Pristojno ministrstvo je sicer nato ustavilo postopke ponovne ocene po uradni dolžnosti, je pa tik pred zaustavitvijo nastal še seznam imen vseh tistih, ki so v postopek ponovne ocene poslani v prvem krogu. Z vprašanjem, kako je seznam nastal, smo se pri varuhu precej ukvarjali, a žal do odgovorov nismo prišli. Kljub obilo vložene energije, da bi prišli zgodbi do dna, ni jasno, kako so seznami zares nastajali in po kakšnem ključu so bile, oprostite izrazu, izbrane žrtve. Žal je jasno, da so nastali in da so bile nekatere skupine morda statistično gledano precej bolj izpostavljene kot druge, na primer, kraj bivanja, vrste težav, zgodba, ki bi se morda zdela verjetno v nekem drugem času. Spoštovane in spoštovani, kako bi se vi počutili, če bi vas nekdo uvrstil na takšen seznam? V povezavi s tem seznamom smo z ministrstvom sicer dosegli pomemben korak, in sicer, da se je ustavilo vse postopke ponovne ocene do osebne asistence, seveda pa je največja težava, da je do takšnega seznama sploh prišlo, in to zaradi stroškov, ki so presegli pričakovanja. Izbira upravičencev, pri katerih naj bi bila ponovna ocena izvedena v prvem krogu, je bila v najboljšem primeru popolnoma samovoljna, v najslabšem pa morda celo diskriminatorna, zagotovo pa vsaj neetična in nedostojanstvena. Ena izmed ugotovitev, po kakšnem ključu so se osebe znašle na seznamu, je bila na primer, da so bile na udaru v večji meri osebe z motnjami v duševnem zdravju in pa motnjami v duševnem razvoju. Oprostite, vendar če smo zaradi večjih stroškov financiranja osebne asistence, kot so bili predvideni, sposobni na tak način odločati o minimalnem standardu vsak od vsakdanjika najbolj ranljivih oseb, potem me je strah, v kakšni družbi živim, ko se v sistemu tako ali drugače ne priznava, ne plačuje ali celo poskuša oblikovati čim manjši obseg vseh stroškov, ki so za dejansko izvajanje storitve osebne asistence ne zgolj potrebni, temveč pogosto tudi nujni, je nekaj hudo narobe. Še več, nekaj hudo narobe je z vizijo, kakšna družba želimo oziroma ne želimo biti, in v tem primeru ne morem mimo vprašanja, ali jo sploh imamo.

Na področju osebne asistence se trenutno dogajajo premiki. Meni in pa inštituciji, ki jo vodim, so neznani, prav tako tudi mnogim drugim, kar nam vzbuja strah. Tudi zato smo nedavno ministrstvo pozvali, naj nas poleg časovnice seznani tudi z okvirno vsebino ali idejami, s katerimi ministrstvo že razpolaga oziroma z okvirji, znotraj katerih v delovni skupini iščejo rešitve, da le-te ne bodo ponovno posegle v pravice ljudi in poleg politične volje za sprejemanje dobrih odločitev.

Na področju urejanja same pravice tega področja ni mogoče urejati brez sočasne misli na to, kdo bo storitve izvajal. V tem delu bi rad opozoril na tretjega, a vendar enega ključnih izzivov, o katerem se pogovarjamo praktično na vsakem koraku. Mislim na kadrovski deficit na področju sociale in zdravstva. Tudi pristojni se nedvomno zavedajo težave, da je težko najti zadostno število ljudi, ki bi bili pripravljeni preobremenjeni opravljati izjemno zahtevno delo za izjemno nizko plačilo. Skratka, državo čaka kar obilo izzivov. O pravici je namreč mogoče govoriti le, če zaživi, kadar jo imamo zapisano le na papirju, pa je človeku zaradi kadrovskih ali finančnih težav nihče ne omogoči, takrat se pravica spremeni v krivico. In tu bi se rad dotaknil še trepljanja po ramah, ki se zdaj ga gremo tu ob izplačilu regresa. Izplačilo regresa je zakonska obveznost delodajalca, naloga financerja pa je, da to izplača. Tukaj je prekršek in je treba najti tistega, ki je za ta prekršek odgovoren, in tistega je treba sankcionirati. In ne moremo reči zdaj, da je pa ministrstvo naredilo neko uslugo pa nekaj velikega, ker je to izplačalo, kar mora izplačati, to je dejstvo, in mislim, da tukaj moramo biti popolnoma jasni. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za vaše stališče.

Naj samo opozorim, da danes na tej seji ne govorimo širše o izzivih osebne asistence, kot sem že prej povedala, dajmo se osredotočiti izključno na financiranje osebne asistence in na višino urne postavke. Naj pa vseeno še opozorim, ker je gospod Kastelic uvodoma to povedal v zvezi z izplačilom regresa, delnim plačilom, polovičnim, midva sva želela samo poudariti, da so se stvari prav na podlagi te seje, sklica te seje, začele odvijati, drugače verjetno niti do tega ne bi prišlo; samo o tem govoriva. Drugače se pa jaz strinjam z vami in tudi zato sta oba sklepa narejena takšna, kot sta, in bomo o njiju tudi glasovali ob koncu seje.

Zdaj pa dajem besedo mag. Mateji Toman, Svet za invalide Republike Slovenije. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala.

Kar nekaj je bilo uvodoma že pojasnjeno zakaj, kaj so glavni razlogi za sklic današnje seje. Mislim pa, da je prav, da na tem mestu opozorim najprej na to, da osebna asistenca ni povezana samo z različnimi težavami, z negativnimi izidi različnih pričakovanj, z različnimi dilemami, o katerih se zadnje čase največ govori, ampak želim na prvem mestu poudariti predvsem to, da je osebna asistenca zelo pomembna pridobitev za slovenske invalide. In s sprejetjem in potem začetkom izvajanja tega zakona je bil dejansko narejen izredno pomemben korak za vse invalide, ki želijo živeti aktivno, neodvisno življenje, in res jim je bilo ponujeno, da imajo bistveno boljše možnosti za neko kvalitetno življenje in udejstvovanje tako v zasebnem kot družbenem življenju. Mislim, da se premalo govori in se tudi premalo ugotavlja, kakšni so dejansko pozitivni učinki izvajanja zakona, ne samo za invalide, ampak tudi za širšo družbo. Ker smo pa danes osredotočeni predvsem na financiranje, ja, tudi samo izvajanje pravice je pravzaprav v veliki meri odvisno od zadostnega financiranja, in obratno, nezadostno financiranje prej ali slej pripelje v poseganje v pridobljene in potencialne pravice, skratka, v njihovo zmanjševanje, tako v smislu zmanjševanja obsega izvajanja osebne asistence. Hkrati se pa zaradi situacije, v kateri so se znašli izvajalci, soočamo tudi s tem, da ob že tako pomanjkljivem številu potencialnih kandidatov za zaposlitev na delovnih mestih osebnih asistentov se še dodatno zaostruje položaj za tiste invalide, ki imajo bolj kompleksne potrebe, ki torej potrebujejo več pomoči, ki potrebujejo specifično usposobljene osebne asistente. In ti osebni asistenti izvajajo delo, ki ni enostavno, ki je psihofizično zahtevno in pogosto tudi zelo, zelo odgovorno, zato si vsi želimo, da bi bilo njihovo delo ustrezno ovrednoteno.

Pomanjkljivo financiranje neposredno posega ravno na to področje in posledično se soočamo s tem, da so potem lahko kršene tudi pravice invalidov, uporabnikov osebne asistence, ki svoje pravice ne morejo uresničiti iz teh razlogov. Danes smo slišali, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je storilo korak naprej. Vsi si želimo, da bo dejansko pravočasno omogočeno izplačilo regresa vsem. Vemo, kot je tudi pred mano Varuh človekovih pravic poudaril, izplačilo regresa je zakon, zakonska dolžnost delodajalca, in izvajalci osebne asistence, ki tega ne bi uspeli, se znajdejo v vlogi prekrška. In če je enkrat storjen prekršek, vemo, da prekršek na področju delovnih razmerij onemogoča podpise pogodb v različnih javnih razpisih oziroma v sodelovanju z državo in lahko številnim izvajalcem oteži izvajanje ne samo tega pomembnega programa, ampak še kakšnih drugih. Tako je ta korak izredno pomemben in upam, da bo tudi uresničen pravočasno, časa ni več veliko.

Hkrati pa je Ministrstvo za delo, kot slišimo, storilo korak naprej, ker se zavedajo očitno svojih zakonskih dolžnosti. Je pa tudi meni je žal, da Ministrstvo za finance danes ni prisotno s svojim predstavnikom - tudi na tisti prejšnji seji komisije ni bilo prisotno -, ker mislim, da dolžnost ni samo na ramenih Ministrstva za delo, ampak tudi na ramenih Ministrstva za finance. Tudi to je ministrstvo v Republiki Sloveniji, tudi zanje velja enaka zakonodaja, mislim, da tu ne bi smelo biti dvoma, kaj, kaj je njihova dolžnost. Predvsem pa mislim, da je bilo tudi že ugotovljeno, da trenutna urna postavka ne zadošča, vprašanje je tudi, če bi 15,56 evra ponovno pretehtali glede na stroške, ali je to dovolj. Vsekakor pričakujemo, da bo urna postavka ustrezno korigirana, tako kot nenazadnje zakon jasno določa.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam. Zelo eksplicitno in jasno ste povedali svoje stališče; mislim, da smo ga vsi razumeli. In tudi hvala, ker ste še enkrat povedali, da žal nekaterih pač ni med nami, ki bi pa lahko bistveno bolj kompetentno pojasnili, kako je s financiranjem. Včasih nismo vabili Ministrstva za finance, recimo, potem pa je bilo večkrat izraženo mnenje, da bi bilo prav, da se na takšne seje vabi tudi Ministrstvo za finance. Zato smo že zadnjič, kot ste omenili, povabili predstavnike, pa danes tudi, ampak žal se niti eden pač ni odzval povabilu.

Zdaj pa dajem besedo Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, gospe Špeli Zupan. Izvolite, beseda je vaša.

Lepo se vam zahvaljujem za besedo in tudi v imenu Skupnosti centrov za socialno delo se vam zahvaljujem za vabilo na to sejo.

Lepo pozdravljam predsedujočo, predsedujočega in vse člane komisije ter ostale prisotne!

Na skupnosti se strinjamo, da mora ministrstvo zagotoviti pogoje za ustrezno plačilo osebnih asistentov in izvajalcem omogočiti spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Izvajanje različnih storitev je odvisno od ustreznega financiranja in pa seveda tudi od zadostnega kadra socialnih delavcev, socialnega dela na tem področju. Na centrih se s področjem osebne asistence intenzivno ukvarjajo predvsem koordinatorji invalidskega varstva. Pri svojem delu opažajo številne izzive s tega področja in na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslavljajo predloge za spremembe. Na ministrstvo so tako že podali predlog, da se poenoti pogoje dela vsem izvajalcem za delo asistentov, na primer, beleženje delovnega časa, priznanje nadur, deljen delovni čas, nadomeščanje odsotnih asistentov in podobno. Predlagali smo tudi, da se premisli o sami prilagoditvi informacijskega sistema na način, da se v sistem zapiše število ur, kot je to skladno z Zakonom o delovnih razmerjih.

Zaznavamo tudi številne druge pomanjkljivosti, kot že rečeno, tega sistema, na katere opozarjamo. Med drugim predlagamo, da se jasno zapiše izključevanje pravice do osebne asistence in komunikacijskega dodatka. Potreben bi bil razmislek o vstopnem pragu tridesetih ur in pa, kot že danes omenjeno, jasna opredelitev kriterijev za upravičence, za upravičenost. Dodati je potrebno, kaj v primeru, ko uporabnik oziroma zakoniti zastopnik ne želi podpisati izvedbenega načrta. V pravilnik bi bilo potrebno dodati tudi določbo, kakšne so posledice za samo pravico do osebne asistence v primeru, da uporabnik oziroma zakoniti zastopnik odklanja ponovno oceno.

Podali smo še številne predloge, ampak izpostavila bom samo še eno stvar, ki se mi zdi danes tudi pomembna. In sicer, v predlaganem Zakonu o dolgotrajni oskrbi ne zasledimo razločevanja pogoja za pridobitev pravice do dolgotrajne oskrbe in osebne asistence. Če je osebna asistenca namenjena neodvisnemu življenju in aktivnemu vključevanju v družbo, aktivnost pa ni določena kot pogoj za pridobitev te pravice, potem ne prepoznamo, kako se bosta pravici do osebne asistence in dolgotrajne oskrbe oziroma njuno uveljavljanje razlikovali v praksi. S strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo namreč informacijo, da naj bi veljala enotna vloga in enotni ocenjevalni obrazec za ugotavljanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, osebne asistence in pravic socialnega vključevanja. Čeprav same logike oziroma vsebine ocenjevalnega orodja res ne poznamo, izražamo dvom v izvedljivost te ideje, saj bi se naj pravice razlikovale v svojem namenu in obsegu pomoči. Zato menimo, da enotni obrazec ne more ustrezno odgovoriti na upravičenost do posameznih pravic.

Hvala še enkrat za besedo.