Dober dan vsem. bi pričeli z 2. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki sem jo sklical na podlagi 47. in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Vsem prisotnim lep pozdrav. Posebej pozdravljam še ministrico za zdravje gospo Milojko Kolar Celarc.

Glede odsotnosti, nihče se ni opravičil, vendar pa na seji nadomešča gospoda Miha Kordiša poslanec gospod Matjaž Hanžek.

Poslanska skupina Nove Slovenije – Krščanskih demokratov je dne 23. 10. vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za zdravstvo za obravnavo točke z naslednjo temo, to je pripravljenost Republike Slovenije na virus Ebole v Sloveniji.

Na sejo sem poleg predstavnikov predlagatelja zahteve in Vlade povabil tudi predstavnike institucij, katerih delo je neposredno povezano z vsebino obravnavanega vprašanja in vse tiste strokovnjake, ki so povezani s tem področjem. Seveda ponovno tudi tem vsem lep pozdrav.

Bi šli kar na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem 23. 10. ste sprejeli predlog dnevnega reda s točko: Pripravljenost Republike Slovenije na virus Ebola v Sloveniji. Ker v poslovniško določenem roku ni prišel noben dodaten predlog za širitev dnevnega reda ali umika je določen dnevni red, kot je predlagan s sklicem seje.

Zahteva Poslanske skupine Nove Slovenije je objavljena na spletni strani Državnega zbora. Poslanska skupina Nove Slovenije je kot predlagateljica zahteve posredovala tudi dodatno gradivo za sejo, prav tako objavljeno na spletni strani Državnega zbora in od včeraj je bilo gradivo objavljeno tudi s strani Ministrstva za zdravje.

Bi kar prešli na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRIPRAVLJENOST REPUBLIKE SLOVENIJE NA VIRUS EBOLE V SLOVENIJI.

Najprej bi dal besedo predlagatelju zahteve, potem pa vabljenim predstavnikom, preden odpremo razpravo tudi za članice in člane Odbora za zdravstvo in ostale.

Najprej bi prosil predlagatelja zahteve Poslansko skupino Nove Slovenije in v njenem imenu tudi podpredsednika tega odbora gospoda Jerneja Vrtovca, da na kratko predstavi zahtevo za sklic nujne seje.

Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovana gospa ministrica gospa Milojka Kolar, spoštovani ostali prisotni, strokovna javnost.

Nova Slovenija – Krščanski demokrati smo današnjo nujno sejo Odbora za zdravje sklicali z namenom, da ljudi, državljanke in državljane Republike Slovenije, tudi zdravstvene delavce in tako naprej, osveščamo, da jih opozorimo na virus Ebola. Naš namen z današnjo sejo ni delanje panike, ni strašenje ljudi, ampak predvsem to, da dobimo s strani pristojnih institucij, predvsem z Ministrstva za zdravje informacije kako je Republika Slovenija pripravljena za primer virusa Ebole v Sloveniji. Poudarjam, naš namen ni, da bi strašili ljudi, ampak nasprotno, ampak nasprotno – da bi ljudi pomirili. Tudi mi se zavedamo, da je verjetnost izbruha ali primera virusa Ebole v Sloveniji izredno majhna, ampak a veste, "po toči zvoniti je prepozno" in po mojem skromnem mnenju kako je Republika Slovenija pripravljena na morebiten primer virusa Ebole kaže zadnji primer na Koroškem, v Ravnah na Koroškem, kjer so še zdaj nepojasnjeni dogodki v zvezi s tem kdo je ta primer reševal. Ali bolj policisti ali v bistvu zdravstveni uslužbenci.

Če grem najprej malo splošno, na kratko orišem situacijo v svetu, tudi ministrstvo nam je včeraj na mize poslalo zelo dober krovni načrt pa tudi zelo učinkovito informacijo, ampak zadnji izbruh virusa Ebole je dobro pretresel svet predvsem zaradi tega, ker je tokratni izbruh največji od leta 1976 in gre tudi ta značilnost tokratnega izbruha je predvsem ta, da se izredno hitro širi, da je presegel te okvire, ki smo jih poznali v preteklih letih in na to opozarjajo tudi nekateri državni voditelji, na primer Barack Obama, Angela Merkel, David Cameron, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Že res, da je virus večinoma omejen na afriške države, tukaj govorimo o Liberiji, Sierri Leone, Gvineji, v Nigeriji poročajo, da ni več primera virusa Ebole, ampak nekateri primeri so bili opazni tudi v evropskih državah. Tukaj govorim o Španiji, tudi Nemčija, Francija, potem Združene države Amerike, v Teksasu. Se pravi, virus Ebola, tudi na to so opozarjali strokovnjaki in Svetovna zdravstvena organizacija, bi lahko dobila velike razsežnosti in prav je, da je Republika Slovenija na to pripravljena. Spodbudne informacije po našem mnenju so predvsem novice o zdravljenju, predvsem primer španske medicinske sestre in tukaj velja omeniti, da se odnosno v Evropi in Združenih državah Amerike okužijo zdravstveni delavci, ki v bistvu pomagajo ljudem. Tudi zaradi tega bomo v nadaljevanju predstavili kako je pomembno, da so naši zdravstveni delavci tudi družinski zdravniki osveščeni kaj Ebola pomeni. Jaz verjamem, da so, upam, da v zadostni meri, kajti predvsem oni so tisti, ki so v stiku s tem ubijalskim virusom. Prav tako prihajajo spodbudne novice iz drugih držav, tudi iz Afrike, da se zdravljenje virusa, da se dobro zoperstavljajo zdravstveni uslužbenci. Ampak, kot sem že uvodoma dejal, kljub temu, da so možnosti za primer virusa Ebole v Sloveniji majhne, je treba poudariti nekaj stvari. Prvič, da je Slovenija tranzitna država. Drugič, da imamo zelo razvit potniški promet, da imamo dve t.i. vhodni vrati virusa Ebole v Slovenije, to je Letališče Jožeta Pučnika ter Luka Koper. Poleg tega pa smo kot člani Evropske unije in člani območja Schengen deležni prostega pretoka ljudi in se pravi tudi ti ilegalni migranti so en del potencialne nevarnosti za Slovenijo in to se recimo pozna tudi v drugih državah. Tukaj velja omeniti še eno stvar, da potniki, ki prihajajo, turisti, ki prihajajo v Slovenijo, a veste, zelo malo oziroma večina le-teh uporablja tudi okoliška letališča, bodisi letališče Benetke, Dunaj, München in tako naprej, to je zelo težko potem zajeziti oziroma zelo težko je ugotoviti. Ni samo, tukaj ne moremo govoriti torej, da so vstopna vrata samo Letališče Jožeta Pučnika in Luka Koper. Zato je še kako pomembno, da je Slovenija pripravljena na morebiten virus Ebole oziroma da je potem, če pride do virusa, pripravljena na to, da ta virus omeji, da da omeji širitev.

V nadaljevanju želim izpostaviti nekaj ključnih točk oziroma razjasniti določene dvome. Namreč, ko govorimo o pripravljenosti, me je pred, mislim, da štirinajstimi dnevi, tremi tedni presenetila novinarska konferenca Ministrstva za zdravje oziroma bil sem pozitivno presenečen, da je Slovenija pripravljena na virus ebole, sočasno pa je odjeknila novica v enem izmed slovenskih medijev, to je bilo, če se ne motim, 21. oktobra 2014 v časopisu Dnevnik, da na letališču Jožeta Pučnika ustrezne opreme za primer virusa ebole ni. To je potem potrdil tudi gospod Janko Kresnik v oddaji Odmevi, strokovni vodja Osnovnega zdravstva Gorenjske. Dejal je, da na letališču Jožeta Pučnika nimajo navodil, kakšna mora biti ta oprema, ter da imajo do sedaj opremo, ki zadostuje navadni gripi. Zato zdaj postavljam vprašanje, ali to drži, da oprema za navadno gripo zadostuje za primer virusa ebole. Ali mi razlagamo to laični javnosti? Prav je, da so ljudje osveščeni o tem, ali ta oprema zadostuje. Če ta oprema v tem času, ko ste imeli novinarsko konferenco pa do danes, ali je v tem času ta oprema bila morda nabavljena, to me v zvezi s tem zanima. Dejali ste tudi na novinarski konferenci, da morajo piloti na letališču, na aerodromu, biti tisti, ki zaznajo primer. Pa me zanima, ali so dovolj osveščeni. Zadnjič, ko je bil ta primer na Koroškem, ko je šlo za dehidracijo legalnega migranta iz Nigerije, je bila informacija, da pač ni vsaka vročina že ebola, pa da se lahko človeku da lekadol. To bom v nadaljevanju tudi povprašal glede dotičnega primera. Se pravi, ali so tudi piloti, uslužbenci na letališču primerno o tem osveščeni.

Sicer moram zdaj res pohvaliti ta krovni načrt oziroma ta akcijski načrt in informacijo, mislim pa, da bi bili lahko tega deležni mnogo prej, saj se je virus ebola začel in kazal vse svoje razsežnosti že meseca avgusta, v poletnih mesecih. Takrat bi bil primeren termin, da bi to že lahko dobili na mizo, ampak nikoli seveda ni prepozno. Predvsem akcijski načrt ravnanja v primeru je vzorno narejen.

Za konec naj predstavim še primer Koroške oziroma dogodkov na Koroškem v zvezi z nigerijskim migrantom. Tu bi rad jasne odgovore, kajti v javnosti še je še zdaj vtis, da so si tako policisti kot zdravstveni uslužbenci nasprotujočega mnenja, kako je potekalo reševanje dotičnega primera. In lahko se samo vprašamo, to je bil zdaj tako imenovani lažni test, kaj pa bi bilo, če bi bil ta nigerijski migrant res okužen z virusom ebole. Se pravi, tega testa nismo prestali, kar se Koroške tiče. Namreč, če verjamemo torej Sindikatu policistov - in ne vidim razloga, zakaj jim ne bi verjel, želel bi pa slišati tudi drugo plat zvona -, je celotna stvar izpadla zelo nerodno. Če bi dejansko šlo za okuženje z ebolo, ponavljam, bi imeli silne težave. Torej, Sindikat policistov navaja, da je šlo za slabo komunikacijo z Zdravstvenim domom Ravne na Koroškem. Kaj naj bi se zgodilo? Šlo je za primer, ko je prebežnik iz Nigerije, ki je sicer neutemeljeno kazal sume virusa ebole, to se je pokazalo potem kasneje, so ga policisti imeli več ur na policijski postaji. In v tem času, tako pravi Sindikat policistov, so klicali v zdravstveni dom, da pride strokovno zdravstveno osebje pogledat tega ubogega človeka, ki je že tako pretrpel dolgo pot, ampak izgubljali so dragocene ure. V tem času naj bi minile tri ure, češ da so policistom zdravstveni uslužbenci rekli, dajte mu lekadol, pa bo bolje. Jaz ne vem, kaj je bilo dejansko res, ampak bi od Ministrstva za zdravje želel točno informacijo, kako je bilo z reševanjem tega primera.

Nadalje moram izpostaviti tudi mnenje Igorja Muževiča, predsednika Sindikata družinskih zdravnikov praktikov, ki je rekel, da "zaposlene niso dovolj seznanili s tem, kako je treba ravnati ob sumu virusa ebole." Se pravi, tudi družinski zdravniki imajo premalo informacij. Tu bi vas rad jasno vprašal, kakšne informacije in kako ste ta protokol predali družinskim zdravnikom. Kajti nastaja vtis v laični javnosti, da so dotični primer več rešili policisti kot pa zdravstveno osebje, z vsem spoštovanjem do zdravstvenega osebja, in da se v bistvu virusa ebole bojijo, bolj se ga je balo zdravstveno osebje kot pa policisti. Žal nastaja tak vtis v laični javnosti. Jaz sem laik, zato to sprašujem. In tu me konkretno zanima odgovor na vprašanje, kako ste v protokol za primer virusa ebole vključili tudi družinske zdravnike. Gospod Muževič tudi pravi, da "takojšnji prihod zdravnika k bolniku, ne da bi se prej posvetoval o ravnanju in ustrezno pripravil, sicer ne bi bil smiseln. "Vendar pa je," po njegovem, "težko razumeti, kako se je lahko čakanje policistov na pomoč iz zdravstva zavleklo na tri ure." To pravi gospod Muževič. Ob tem se sprašuje, "ali so zaposleni v zdravstvenem domu dovolj hitro prišli do ustreznih informacij in sogovornikov." Na to vprašanje želim odgovor. Tudi jaz se pridružujem temu mnenju, da v takšnem primeru mora biti zdravstveno osebje podkovano, ne pa da dela paniko in s tem vznemirja državljanke in državljane Republike Slovenije.

Torej, glede Koroške, ali ste v tem času odkrili, kaj je šlo v tem primeru na Koroškem narobe. Ali torej zavajajo policisti, se pravi, da je zdravstveno osebje prišlo nemudoma na policijsko postajo in pogledalo ubogega Nigerijca? Dejansko ne vem, komu v tem primeru verjeti. Ob tem še vprašanje, tudi v odnosu do tega primera na Koroškem, kako preverjate ustrezno opremo v zdravstvenih ustanovah. Zdravstvene ustanove same naročajo to opremo, pa me konkretno zanima, kako preverjate, ali je ta oprema ustrezna ali ni ustrezna.

Seveda pa ponavljam prvo vprašanje, ki sem ga poudaril na začetku, in sicer, letališče Jožeta Pučnika, kot eno izmed temeljnih oziroma najbolj poglavitnih vstopnih vrat za morebiten virus ebole v Slovenijo. Ali je njihova zdravstvena ambulanta usposobljena, ali je zaščitna oprema primerna. Če lahko potem demantirate te novice, ki so se pojavile v medijih in ki smo jih tudi Nova Slovenija-Krščanski demokrati pripeli na sklic te seje kot dopolnilno gradivo.

Ob tem naj izpostavim še eno vprašanje. Ali bo Vlada na podlagi ocene tveganja preverila, seveda po potrebi, odvisno od ocene tveganja, ampak jaz tu Vladi priporočam, da ne tvega, kajti po toči zvoniti je prepozno, in torej zagotovila res z nekim nadzorom, ne da bodo samovoljno zdravstvene ustanove naročale opremo, ampak z nadzorom, ustrezno opremo na obeh vhodnih vratih, potencialno vhodnih vratih, kot tudi v vseh zdravstvenih ustanovah ustrezno opremo. Seveda, poudarjam, na podlagi ocene tveganja, se pravi, oceno tveganja pa vi nekako označite.

To je za uvod vse. Upam, da nisem bil predolg. Še enkrat pa poudarjam, da sem ob tem zelo vesel, da so se pristojne institucije v takem številu udeležile te seje. Tudi vi, spoštovana gospa ministrica, dajete težo temu sklicu nujne seje. Ponavljam, tudi sam verjamem, da Slovenija ni ogrožena v primeru virusa ebole, ampak po toči zvoniti je prepozno in vsaka preventiva je boljša, kot da se potem tolčemo po glavi, zakaj ni bilo ustrezne opreme v tej in tej zdravstveni ustanovi. Da pa Slovenija, po mojem skromnem prepričanju, ni najbolj pripravljena, kaže primer na Koroškem, kjer že to, da prideta v javnost dve različni zgodbi, kaže na to, da je šlo nekaj narobe. Najlepša hvala, gospod predsednik.

Hvala predlagatelju zahteve za obrazložitev sklica nujne seje.

Zdaj dajem besedo Ministrstvu za zdravje oziroma, glede na to, da je z nami ministrica – še enkrat lep pozdrav! -, verjamem, da je bilo v tem obdobju kar nekaj narejenega, glede na to, da je ta problem ebole že nekaj časa prisoten v Sloveniji in bo to ministrica znala obrazložiti in povedati. Naj obenem še jaz opravičim ministrico, ki bo zaradi obveznosti na Vladi morala to sejo predčasno zapustiti. Izvolite, ministrica.

Hvala za besedo, gospod predsednik Odbora za zdravstvo. Pozdravljeni, gospod podpredsednik, predlagatelj pobude za to današnjo sejo! Spoštovani poslanci, cenjeni predstavniki medijev!

Danes bomo govorili o zelo pomembni temi, ki pa zasluži pozornost tako Odbora za zdravstvo kot javnosti, seveda, ker zadeva vse nas, državljane. Zato bomo skupaj s sodelavkama - na moji desni je gospa Nina Pirnat, moja državna sekretarka, in gospa Mojca Gobec, direktorica Direktorata za javno zdravje -, skupaj z vso strokovno javnostjo in predstavniki bolnišnic ter združenj skušali odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, pa tudi, da skupaj ugotovimo, da je Slovenija ustrezno pripravljena na eventualni izbruh primera ebole.

Kot ste verjetno spremljali v medijih v preteklih mesecih in tednih, se je bolezen z ruralnih območij Zahodne Afrike v slabem letu dni razširila na zelo gosto naseljena območja Gvineje, Sierra Leone in Liberije. Zaradi niza neugodnih okoliščin, ki vladajo na tem območju, to so predvsem slabe higienske razmere, skrajno pomanjkljiva zdravstvena oskrba in tudi odsotnost zdravstvene infrastrukture ter zdravstvenega osebja, se je, na žalost, bolezen razširila in po zadnjih podatkih zahtevala že približno 5.000 življenj, okuženih je pa po zadnjih podatkih okrog 13.700. Pomembno je poudariti, kar je tudi že predlagatelj sam deloma ugotovil, da pa izven Afrike beležimo do zdaj le 5 zbolelih, in to enega v Španiji, to je ta primer medicinske sestre, ki je ozdravela, in 4 primere v ZDA. Kaj je pri tem pomembno? Pri teh 5 osebah je pomembno poudariti, da so vsi bili zdravstveni delavci, ki so oskrbovali bolnike na teh območjih. Se pravi, so bili v direktnem stiku dlje časa z obolelimi. Bolezen pa se v ZDA in Španiji ni razširila. Torej govorimo samo o ljudeh, ki so se okužili na teh območjih v neposrednih stikih. Zakaj to poudarjam? Zaradi tega, ker značilnost ebole, virusa, kar seveda zdravniki veliko bolje vedo od mene, je, da se širi na drugačen način in ne s tako imenovano kapljično zadevo, pač pa predvsem preko sluznic in sokov, kar pomeni, da moraš biti res v direktnem stiku z obolelim, da se lahko nalezeš.

Kakšna so tveganja pri nas in v Evropi. Kot ste že sami ugotovili, je to tveganje v Sloveniji kot eni od držav Evropske unije zelo majhno, prav zaradi značilnosti tega virusa. Vendar pa seveda tveganje narašča, s povečevanjem primerov v prizadetih državah. Zaradi tega je treba narediti vse napore, tako pri nas kot gledano širše, ki bodo usmerjeni v obvladovanje epidemije, predvsem tam, kjer je nastala. Kajti glede značilnosti se je izkazalo, da je najbolj ustrezen oziroma primeren tako imenovani "entry" oziroma "exit screening" ljudi s teh območij, ki kažejo eventualne znake obolelosti za virus. To je tudi priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije kot tudi Evropske unije. Zaradi tega lahko v Evropi ob zelo neugodnem scenariju in okoliščinah pričakujemo eventualno le posamične primere bolezni, ne pa nekih izbruhov večje razsežnosti, kot so, recimo, bili primeri ptičje gripe v preteklosti.

In kaj mi lahko storimo za preprečevanje širjenja te bolezni? Torej, predvsem so na prvem mestu informacije in osveščenost, tako potnikov, ki jim svetujemo, da ne potujejo, če ni nujno, na ogrožena območja, kjer se je ta bolezen razširila. In tudi potnikov, ki se vračajo iz teh držav in so bili v stiku z zbolelimi ali njihovimi telesnimi tekočinami, svetujemo ustrezno ravnanje. Po zadnjih podatkih našega Ministrstva za zunanje zadeve se trenutno na teh območjih zadržujejo trije slovenski državljani. Pomembno pa je informiranje tudi vseh deležnikov v sistemu oziroma tistih, ki prihajajo v stik z eventualnimi zbolelimi. Pri tem je pomembno dosledno izvajanje pregledov potnikov na izstopu iz prizadetih afriških držav, tako v lukah in na letališčih, saj je ugotovljeno, da je to najbolj učinkovit ukrep za preprečevanje širjenja bolezni iz prizadetih držav. Nekatere države, ki imajo direktne letalske povezave iz omenjenih držav, so že izvedle in uvedle dodatne preglede na letališčih in prihode potnikov v ZDA in Evropo. Torej, v Evropi je dejansko samo Velika Britanija uvedla tudi tako imenovan "screening" pri vhodu, ker ima veliko teh direktnih letalskih povezav z ogroženimi območji. Razmišlja še eventualno Francija o tej uvedbi, sicer pa nobena druga država v Evropi ne razmišlja oziroma ne pričakuje, da bo uvedla ta tako imenovani vstopni "screening" oziroma vstopni pregled oseb, ki prihajajo s teh območij.

Kako smo v Sloveniji pripravljeni na primer suma na ebolo. Torej, pričakujemo lahko, da bi zbolele te osebe, ki so bile v direktnih stikih, so bivale na teh ogroženih območjih in bi v Slovenijo pripotovale v času inkubacijske dobe, ki traja največ 21 dni. Zdravstveni sistem v Sloveniji je za tako prepoznavo v celoti pripravljen in tudi za ustrezno zdravstveno obravnavo tega bolnika oziroma osebe, ki ima ta sim, zaradi tega, ker je zelo pomembno, če bi prišlo do takega primera, da ne pride do nadaljnjega širjenja bolezni. Na Ministrstvu za zdravje smo že pred časom imenovali posebno, tako imenovano koordinacijsko skupino, ki je sestavljena iz vseh relevantnih deležnikov v sistemu zdravstvenega varstva, se pravi Ministrstvo za zdravje kot koordinator, potem je tukaj notri vključeno Nacionalni inštitut za javno zdravje, potem je vključena infekcijska klinika, potem so vključeni predstavniki reševalnih prevozov in niz drugih deležnikov po verigi, ki bi lahko kakorkoli imeli povezavo oziroma odgovornost za ustrezno ravnanje v primeru suma oseba, ki ima sum, da je okužen z virusom ebolo. Ta koordinacijska skupina koordinira vse ukrepe na nacionalni ravni in sodeluje tudi z drugimi pristojnimi ministrstvi in službami. Pripravila in sprejela je tudi krovni načrt, katerega imate tudi v prilogi, kjer so detajlno pripravljeni vsi postopki in procedure za posamezne primere. Naj povem, da smo na Ministrstvu za zdravje odprli tudi posebno spletno stran, na kateri je ta krovni načrt objavljen z vsemi postopki in da bomo tudi v bodoče po potrebi ažurirali oziroma posodabljali to spletno stran, z vsemi novimi informacijami in ukrepi, ki jih bo sprejela ta koordinacijska skupina oziroma z zadevami, če bi se situacija poslabšala. Tako, da je ta spletna stran dostopna in lahko vsak državljan pogleda in bo dobil tam prave in ažurne informacije, kar naj bi seveda prispevalo k osveščenosti in najširši obveščenosti. Ta krovni načrt seveda predvideva vse ukrepe v teh primerih, ravno zaradi tega, da ne bi se mogoče ponovil ta primer, ki ga je predlagatelj omenil je zraven na Koroškem, kjer je pač prišlo, o tem lahko kolegica kasneje pove, ker je direktor zdravstvenega doma poslal poročilo, ki smo ga zahtevali, prišlo do nekaj komunikacijskih šumov, podrobneje kasneje o tem, zaradi tega je bila ta, bi rekel čas ukrepanja malo daljši, tudi za, bi rekla tega vidika je koordinacijska skupina skrajšala določene poti komunikacije, tako da se ta odzivni čas v bodoče bistveno skrajša in da se, bi rekla, to čakanje ne bi ponovilo.

Za kar seveda lahko pričakujemo le posamične primere, je smiselno pripravljeno načrtovati tako, da poteka obravnava bolnika s sumom na ebolo po načelu čim manj stikov, kar pomeni, da skušamo tega bolnika čim prej osamiti po čim krajši poti pripeljati v ustrezno oskrbo in seveda preveriti na ustrezen način ali se ta bi rekla sum potrdi oziroma se ne potrdi. Naj omenim, da imamo, ker pa imamo v Sloveniji prednost, imamo zelo blizu ta mikrobiološki laboratorij, kjer lahko dejansko hitreje kot v drugih državah, po mojih informacijah, v roku štirih, petih ur, dejansko napravimo analizo krvi in potrdimo ali gre za sum ebole ali ne gre.

Vsa vstopna mesta, kjer bi se lahko bolnik s sumom na ebolo pojavil, so v načrtu opredeljena in ima seveda vsako to mesto svoj protokol oziroma, če hočete navodila za ravnanje v posameznem primeru in kako potekajo poti medsebojnega obveščanja, tako kot je bilo omenjeno že primer recimo luke Koper kot mednarodnega pristanišča oziroma letališče Jožeta Pučnika, pa tudi protokoli oziroma navodila so pripravljena tudi za primer recimo, če policija naleti na tak sum tudi primere, recimo pri finančni službi, kjer recimo tudi te carinski uslužbenci opravljajo določene preglede. Epidemiologi nacionalnega inštituta za javno zdravje nudijo vso strokovno podporo vstopnim točkam pri ugotavljanju suma na ebolo. Potem aktivirajo algoritem ukrepanja ter izvajanja in izvajajo ter spremljajo osebe, ki so bile v stiku z bolnikom. Zdravljene bolnikov poteka v Sloveniji izključno na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, v Kliničnem centru v Ljubljani, prav tako laboratorijska diagnostika, kjer sem jo že omenila in tudi določene so štiri reševalne službe z reševalnimi vozili za prevoz takih bolnikov. Mislim, da je to Ljubljana, Maribor, Kranj in pa obala oziroma Izola. Tako, da se točno ve, kako in kdo potem takega bolnika s sumom pripelje na infekcijsko kliniko. Vsi omenjeni izvajalci imajo osebno zaščitno opremo, ki ustreza priporočenim standardom. Naj preverim, da je ministrstvo pozvalo vse zavode in izvajalce o svoji opremljenosti in se je ugotovilo, da ta del zaščitne opreme, ki je potreben za prvi začetni stik, imajo vse institucije. Da pa je glede na to, da je ta oprema za prve stike v bistvu potrošni material in ga je potrebno potem zavreči, bi bilo smiselno, da se seveda ta material oziroma zaščitna oprema na tem nivoju nadomešča oziroma mi predlagamo oziroma razmišljamo, da bi se v tem delu, da bi se hitro nadomestila, sprosti določen del iz blagovnih rezerv, tudi te opreme, kot potrošnega materiala. Osebe v teh institucijah se za pravilno uporabo opreme izobražujejo in usposabljajo, to je kontinuirana naloga, ki se dela stalno in se nadgrajuje, kajti pravilna uporaba zaščitne opreme je namreč za varnost zdravstvenega osebja, vsaj tako pomembna kot je tudi njeno ustreznost, kar so pokazale izkušnje iz ZDA, pa tudi primer te medicinske sestre iz Španije.

Ministrstvo je izvajalce, ki sicer niso vnaprej predvideni za zdravljene in prevoz bolnikov z ebolo pozvalo, da tudi oni preverijo razpoložljivost in vrsto svoje zaščitne opreme in o tem poročajo Ministrstvu za zdravje. Odzivi, ki smo jih dobili, da izvajalci razpolagajo z osebno zaščitno opremo so, da je ta oprema ustrezna za zaščito pred nalezljivimi boleznimi, podobno kot je bilo v primeru SARS-a. Vendar pa se seveda še tudi dodatno dopolnjujejo. Pri usposabljanju in izobraževanju, to je tudi reden in kontinuiran proces, glede na to, da je potrebno seveda tudi s tako imenovanimi vajami za primer tega izbruha uporabiti vse poti in vsa zaščitna sredstva, da bi se seveda res ugotovilo, da smo ustrezno pripravljeni in da ni morda v samih postopkih ali navodilih možno še kakšno stvar dodatno izboljšati ali pa nadgraditi, ker je seveda to živa zadeva in tudi ni dana enkrat in za vselej, zaradi tega se tudi ta koordinacijska skupina redno sestaja in preverja zadeve. Za namen sprotnega preverjanja in spremljanja izvajanja postopkov ter navodil skladno z načeli. Mi sodelujemo tudi z inštitucijami Evropske komisije, naj povem, da sta bila na to temo že dve zasedanji, eno je bilo neformalno srečanje ministrov za zdravje v Milanu, mislim, da 18. ali 19. septembra, kjer se je govorilo tudi o teh zadevah in o skupnih pripravah v vseh državah Evropske unije. Potem je bilo še eno dodatno srečanje, tudi v Bruslju, kjer so tudi bili sprejeti neki skupni protokoli. Mi se ravnamo oziroma sodelujemo tudi na tej ravni tako da smo nekako te ukrepi in pripravljenost usklajena in ustrezna. Bomo pa seveda spremljali potek dogodkov tako v teh državah kjer je izbruhnila zadeva in seveda po potrebi tudi ta pristojni odbor obveščali, če bi se recimo eventualna situacija poslabšala ali bi se kakorkoli zgodilo zaradi tega, da boste imeli informacije iz prve roke. Toliko bi jaz za uvod. Mogoče če bi zdaj še ostali povabljeni povedali, bomo pa seveda odgovorili tudi na vsa ta vprašanja oziroma dileme, ki ste jih postavili na začetku. Hvala.

Hvala ministrici za predstavitev teh pogledov na problematiko in tudi nekaj ukrepov, ki so bili že izpeljani.

Zdaj bi dal res besedo vabljenim, da vsak nekje stališča institucije, s katere prihaja, pove svoje mnenje glede pripravljenosti. Bi pa prosil, če lahko ob tem, da bo lažje zaradi zapisa, zaradi magnetograma, da se predstavi od kje je in kdo je, da imamo potem natančno evidentirano.

Jaz nebi želel seveda enemu dajati prednosti proti drugemu, lahko grem pač po vrsti po seznamu ali pa morda če želi kdo prvi besedo med vami glede razprave. Bom šel kar po seznamu. Se pravi najprej za to osnovno predstavitev. Potem po njej pa seveda pridejo na vrsto razprava v okviru celotnega odbora pa tudi verjetno bolj konkretni odgovori na vprašanja. Torej najprej bi potem prosil za to predstavitev oziroma prikaz stališča predstavnici Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Dober dan. Hvala lepa za povabilo. Prihajam iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, sem predstojnica centra za nalezljive bolezni, Alenka Krajger.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je organiziran tako, da ima centralno enoto, center za nalezljive bolezni in na devetih mestih v Sloveniji svoje operativne enote, ki se ukvarjajo s spremljanjem in preprečevanjem nalezljivih bolezni. Mislim, da je dobro, da to povem na začetku, zato ker je to pomemben sestavni del našega načina spremljanja nalezljivih bolezni, odzivanja oziroma sistema pripravljenosti na morebiten pojav. Poleg tega je Nacionalni inštitut za javno zdravje tudi nacionalna kontaktna točka za izvajanje določil mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ki je bil sprejet leta 2005 in določa zahteve, ki jih mora spoštovati oziroma imeti kot zmogljivosti vsaka država in ta nacionalna točka igra tudi vlogo glede na določila odločbe Evropske komisije o resnih čezmejnih nevarnostih. To je torej vstopna točka za informacije iz sveta, ki jih potem naša kontaktna točka predela oziroma vzporedno primerja z dogajanjem, ki se lahko potem na podlagi tega naredi ocena nevarnosti v naši državi. Skozi to vstopno točko smo tudi dolžni poročati kaj se v naši državi dogaja oziroma izmenjavati informacije. Sama vloga nacionalnega inštituta v državi pa je, da spremlja in ocenjuje stanje glede nalezljivih bolezni glede morebitnega pojava novih bolezni, tudi bolezni, ki se odvijajo drugje, čez naše meje, kajti te meje seveda niso ne prepreka za nalezljive bolezni, nasprotno. Včasih odprtost teh meja in prost pretok ljudi in blaga pomeni še dodatno nevarnost.

Na podlagi spremljanja in to ne samo kratkoročnega temveč tudi s primerjanjem trendov teh bolezni lahko, včasih lažje, včasih težje naredimo solidne ocene nevarnosti za naše državljane.

V zvezi z ebolo, pojavljanje te bolezni spremljamo že vrsto let, od marca letos pa to kar se dogaja v zahodni Afriki in na podlagi tega pojava smo pravzaprav ocenili, da je prioriteta to, da se obvesti naše državljane v kolikor bi odhajali na ta območja ali pa če se že zadržujejo tam, da poskrbijo za to, da preprečijo okužbe pri sebi oziroma da se zavedajo katere so njihove dolžnosti, da nebi bolezni širili ko se vrnejo nazaj. Ta obvestila so nekako na voljo tej javnosti na spletni strani, poleg tega pa, kot je bilo že povedano, je bil tudi vzpostavljen stik z Ministrstvom za zunanje zadeve.

V skladu z določili mednarodnega zdravstvenega pravilnika smo morali preveriti kako so usposobljene oziroma kakšne so zmogljivosti na naših vstopnih točkah. Vstopne točke pomeni mednarodni prehod po zraku, mednarodni prehod po morju oziroma lahko vodah, če gre za države, ki imajo večje rečne poti in pa seveda tudi kopenske meje. Ampak sam mednarodni zdravstveni pravilnik zahteva zmogljivosti na letališčih in v lukah, zato smo preverili skupaj z službami na letališču in službami v luki kako bodo zmogli in kakšne poti, kakšne kapacitete in kakšne standardne postopke imajo uveljavljene. Po sodelovanju s temi službami lahko zagotovim, da sta ti dve službi, torej na vstopnih vratih letališča in vstopnih vratih luka solidno pripravljeni seveda ob predpostavki, da sodelujejo tudi letalski prevozniki oziroma da sodelujejo tudi prevozniki plovil, kajti prej ste omenili, da mora že pilot sodelovati. Res je. Mednarodni zdravstveni pravilnik zavezuje slehernega deležnika, ki lahko v takem okolju kot je recimo prevoz potnikov in blaga, da zazna morebitno možnost za pojav oziroma za širjenje bolezni. Tako da je vzpostavljen sistem oziroma delovanje na teh dveh vstopnih točkah skupaj z zdravstveno službo in torej tudi tistimi, ki so upravljavci teh dveh točk. Zakaj ima Slovenija samo dve vstopni točki? Eno kot letališče Brnik in drugo kot Luka Koper. Menim, da je to dokaj modro zato, ker je dejansko vzpostavitev zmogljivosti izredno zahtevna, zlasti če govorimo pač o teh zmogljivostih visoko kužnih agencev in v tem primeru tudi lažja obravnava, če pride do takega pojava. Ne moremo pa izključiti, da bi se zasilno lahko kakšno od teh prevoznih sredstev ustavilo tudi kje drugje. Seveda je tudi ta scenarij potem treba imeti vzpostavljen.

Torej na podlagi tega, da je varovanje prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi pravzaprav tako dolžnost posameznika, dolžnost služb in pa na koncu tudi pač države, ki morajo poskrbeti za določene pogoje, je pomembno, da se pri obravnavanju in pripravljenosti na morebiten pojav ebole pri nas in pa na solidno odzivanje na tak primer seveda vključimo vsi, ki lahko tukaj kakorkoli s svojega dela prispevamo. Tako da so deležniki v tem postopku, mora vsak pri sebi preveriti kakšna pravzaprav potem zmogljivost za delovanje ima. Nacionalni institut za javno zdravja je že v juliju poslal zdravnikom. Pri tem smo mislili, da gre za zdravstvene delavce v timu, informacija o tem, kako se bolezen prenaša, kakšne so njene glavne značilnosti, kako bi jih prepoznali, kakšne so tudi potrebe po tem, da se prepreči, se pravi, da se zagotovi čim manj stikov z obolelim in pa, da se prepreči nadaljnje širjenje. In to gradivi se skozi čas, skozi odvijanje tudi v svetu nadgrajuje. Namreč tudi naš institut je v tesni povezavi v stalnem kontaktu z drugimi institucijami po Evropi, tudi s svetovno zdravstveno organizacijo in vse novosti oziroma vsi protokoli, postopki so nekako usklajeni na ravni Evropske unije in potem tudi prevzete pri nas.

Nacionalni institut za javno zdravje ima nalogo torej spremljanja, ocene ali gre za dogodek, ki bi lahko pomenil, da je zboleli okužen z virusom ebole in pa seveda predvsem preprečevanje nadaljnjega širjenja, tako da v tej vlogi ob pojavu zbolelega na katerikoli lokaciji v naši državi, epidemolog napravi lahko takojšnjo oceno. Beseda lahko ne pomeni, da je to zelo lahko, ampak se orientira glede situacije ali je ta oseba prišla iz območja, kjer je ta epidemija in sicer, da je bila tam znotraj obdobja 21. dni, in da kaže bolezenske znake. Ta orientacija torej je ta, ki da signal, da je s tem bolnikom potrebno vzpostaviti tak stik, da je razdalja do bolnika daljša od metra in pol in s tem potem obstaja manjša verjetnost oziroma ne pomeni tveganje za osebo, ki je prišla s to osebo v stik. Zato menim, da je vloga tukaj vseh, ki prepoznajo tako osebo, da imajo čim manj stika z njim, in da pravzaprav poskrbijo za to, da se lahko tisti, ki bodo stik morali imeti, dobro pripravijo, kar pomeni, da epidemiolog, ki je ocenil, da gre za to bolezen, obvesti reševalno službo. Lepo, da je vzpostavljeno to, da kliče številko 112, ki potem aktivira tisto reševalno službo, ki je najbližje tej lokaciji, kjer je bolnik, in da se na to lahko pripravi tudi infekcijska klinika, ki jo je epidemiolog obvestil, da lahko bolnik varno, mislim pa, s čim manj kontakti pripeljan na mesto kjer bo zdravljen. Epidemiolog pa seveda ima potem naprej nalogo, da poskrbi za tiste, ki so bili v morebitnem stiku z zbolelo osebo. Stik ocenjujemo glede na stopnjo nevarnosti in ta stopnja nevarnosti pomeni, koliko daleč je bil od bolnika in na kakšen način je bil morebiten stik z bolnikom. To pomeni, da je pomembna razdalja. Če recimo je sedel na letalu ob bolniku potnik, je naslednji potnik pravzaprav že več kot meter in pol oddaljen in ga smatramo za nizek stik. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je možnost ob stiku, nezavarovanem stiku, stiku s telesno tekočino oziroma z izločki bolnika, da lahko pride do okužbe, pravi, in igra vlogo razdalja in zato naj bi se tisti, ki so bili v teh stopnjah stikov bodisi samo opazovali bodisi izvajali tudi kakšne meritve in možnost pri visokem tveganju je tudi, da za to poskrbi zdravstvena služba. Največja pozornost se sedaj v svetu vendarle posveča tistim, ki so bili v žarišču te bolezni, so sodelovali pri zdravljenju oziroma diagnostiki te bolezni in se vračajo v svoje domovine nazaj. Pri teh pa igra še posebej pomembna vloga pri osvetljenosti, ki seveda morajo razumeti, da če so bili pa v tako tesnem, dlje trajajočih stikih, da je pa za njih to obdobje 21. dni opazovanja in na nek način samo izolacije, da se odmakne od vseh ostalih kontaktov izjemno pomembno. Skratka, da nekako povzamem. Možnosti torej za to, da bi se pri nas na katerikoli lokaciji srečali z zbolelim za ebolo, so izjemno majhni, vendar pa na to nekako lahko rečemo, da smo po postopkih, ki bi jih znali izvesti, pripravljeni.

Hvala lepa.

Naslednjemu bi dal besedo predstavniku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, prof. Strle.

Franc Strle, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Torej na infekcijski kliniki bomo obravnavali bolnike s sumom na ebolo in bolnike, ki bodo imeli ebolo. Poudarjam bolnike. Torej ne tistih, ki ne bodo imeli bolezenskih znakov. Pred nami sta dve skupini izzivov. Eno je, kako takega bolnika obravnavati, kar pomeni neposredno obravnavati, kako postaviti diagnozo in kako mu pomagati, ga podpreti, da bo preživel. Druga skupina izzivov je pa, kako čim manj, čim bolj omejiti možnost prenosa okužbe na okolico. Tukaj gre predvsem za zdravstvene delavce pa tudi za druge. Torej glede prvega dela, kako bi obravnavali bolnike strokovno, mislim da smo kar zelo dobro pripravljeni. Torej to ne gre, to ni nič drugače kot s številni drugimi bolniki. Imamo pa prednost, da imamo neposredno v bližini odličen laboratorij, kar pomeni, hitro, potencialno zelo hitro diagnozo in zanesljivo diagnozo in s tem je seveda tiste negotovosti začetne bo manj. Torej to je ta del.

Drugi del glede preprečevanja širjenja na zdravstvene delavce, to je pa cel kup pasti. V bistvu je v teoriji, so stvari enostavne. Kot smo že slišali, gre za prenos s stikom, kar pomeni, da če nima stikov, se ne boš okužil. Če pa imaš stike, se moraš pa dobro zaščititi. To je razmeroma enostavno in to pravzaprav uporabljamo pri kožnih bolnikih vsak dan in bi morali uporabljati vsak dan.

Naslednja možnost, zdaj govorim pa, to so pa specifike bolnikov, ne tistih, ki so na potovanju, ampak v zdravstvenih ustanovah. Če bolnik bruha, če se izločki širijo od njega, potem gre to lahko v obliki kapljic, ker običajno takšnega prenosa ni in zaradi tega je treba še dodatno zaščito. In tretja stvar, ki je pa zelo velik izziv, je pa to, da pri določenih posegih pride pa lahko še drugačnega širjenja, ampak to je vse omejeno na prostor in na ustanovo kjer se to izvaja. Torej tukaj je kar nekaj izzivov.

Sedaj vaše vprašanje je bilo, kako smo na to pripravljeni. Nobena priprava ne more biti taka, da bi zagotavljala 100% izvedbo in varnost. To je dejstvo. Ampak mislim, da se je treba vprašati, ali smo podobno pripravljeni kot drugi. To pa mislim, da lahko zagotovim.

Sedaj pa še mogoče nekaj besed o tem, kaj je pravzaprav treba, da lahko stvar kolikor toliko dobro izvedemo. Nedvomno je potrebno, so potrebne tri stvari. Prostor, oprema in ljudje. Sedaj oprema, tukaj se je govorilo in večina razprav je tudi v medijih glede opreme. Predvsem glede zaščitne opreme. V zdravstvenih ustanovah je to samo en segment, zelo pomemben, ampak ne edini. Ne samo, da imamo opremo, treba je znati jo tudi prav uporabljati in zato in to je tisti največji izziv. Za to pa ni samo dovolj, da imamo prave kadre, ampak morajo biti ti kadri odlični in ne samo, da v teoriji nekaj znajo, kako se stvar širi pa kako se preprečuje, ampak to jim mora biti v mesu in krvi. Torej večino stvari morajo delati avtomatično in prav. Tega se pa ne da narediti kar tako z nekimi priporočili. To je treba delati vsak dan. In to je eden od razlogov zakaj je bila infekcijska klinika izbrana, da bo centralizirano obravnavala te bolnike. Zato, ker imamo s takimi bolniki pravzaprav veliko veliko stika, ki se širi na ta način. No, tretja stvar je pa prostor. Razen nekaj izjem države nimajo posebnih prostorov, ki bi čakali, da se bo pojavila vsakih nekaj let kakšna epidemija, kar pomeni, da takih prostorov ni, ampak če hočemo pa bolnika obravnavati pa rabimo prostor, kar pomeni, da vzamemo samo tam, kjer je. To pa pomeni, da moramo bolnike, ki že sicer zasedajo te prostore, nekam premestiti. To je kar velik organizacijski zalogaj. Če govorimo o eboli in o kliniki je pa, hvala bogu, smo del kliničnega centra in sami tega ne bi mogli urediti. Ampak v sodelovanju z drugimi oddelki bomo je pa to v planu, kako bomo to naredili.

Nihče si ne želi takih bolnikov. Jasno je, da je tudi pri personalu, torej pri kadrih pri ljudeh, ki jih bodo obravnavali je določen strah. Razumljivo, da je to, in to je celo dobro, ne sme biti pa panike. To bi bilo pa hudo. Torej, zelo pomembno je, da se stvari, ki so napisane v resnici tudi izvajajo. Ves problem bolnišnične higiene je v tem, da je sestavljena iz preprečevanja širjenja v bolnišnici, okužb v bolnišnici, je v tem, da je to sestavljeno iz številnih, na primer 15 zelo enostavnih postopkov. Vsak od nas jih zna izvesti, celo jaz. Torej, to je zelo enostavno. Izziv je pa to, da je treba narediti vseh 15, da jih je treba narediti v pravem zaporedju in zmeraj. In to je tisto, kar je res težko in to je tisto, kar moramo izboljšati in neprestano se s tem ukvarjati. In ocena je, tako kot vseh, da je možnost, da bi ebola prišla k nam majhna. Zakaj tak rompompom delamo? Zaradi tega, ker je pa to potencialna nevarnost. Ampak iz teh naporov moramo pridobiti še kaj drugega. In tisto, kar je nekaj drugega je pa to, da bomo izboljšali izvajanje bolnišnične higiene. In sedaj je odlična priložnost. Ker to ne bo imelo posledic samo za ebolo, ampak bo imelo posledice za številne številne infekcijske bolezni. In lepo bi prosil, če, to je pa prošnja izvajalca, če je mogoče, da bi tudi z vaše strani to situacijo tudi poudarili, ne samo zaščitno opremo, ampak to, daje treba dobro delati, da je treba načrtovano delati in da bodo koristi tudi za druge bolnike lahko. Hvala lepa.

Hvala za to in hvala za sugestijo. Mislim, da je na mestu. Imamo tu predstavnika medicinske fakultete morda? Izvolite.

Najlepša hvala. Mogoče preden bi besedo dal drugim združenjem in organizacijam s področja zdravstva bi najprej prosil še za predstavnike tistih, ki ste bili že omenjeni glede možnosti širjenja, začetka širjenja, se pravi predstavniki Luke Koper pa potem Agencije za civilno letalstvo.