Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, novinarji, fotografi, vsi tisti, ki spremljate, strokovni sodelavci Državnega zbora, najprej lepo pozdravljeni! Hvala lepa za to, da se lahko danes predstavim matičnemu delovnemu telesu. Rad bi se zahvalil vam za čas, ki mi ga boste namenili, predvsem pa mandatarju te prihajajoče Vlade za to, da me je predlagal na ta zelo odgovoren položaj. V tej luči se moram zahvaliti tudi stranki Socialnih demokratov, s katero smo skupaj na volitvah naredili pomemben rezultat, ki upam, da bo sedaj rezultiral tudi v novi Vladi Republike Slovenije. Če smem nekaj besed o sebi, pa mislim, da kaj dosti niti ni treba, glede na to, da sem enkrat pred nekaj leti že bil v tej vlogi in sem se predstavljal, pa da ne bomo ponavljali in na nek način tratili časa. Sem učitelj in raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. To počnem svoje celotno življenje. Bil sem v vseh stopnjah akademskega življenja, tako da kar se tega tiče mi je to življenje, ne samo to, ta šolski del, ampak seveda tudi akademski del zelo dobro poznan. Obenem sem pa oče dveh šoloobveznih otrok in torej zelo dobro spoznavam ta sistem tudi s strani staršev. Moram reči, da se tudi relativno aktivno, kakor se za očeta spodobi ali pa tudi ne v slovenskem sistemu udeležujem šolskih aktivnosti, vse tisto kar je pomembno za to, da spremlja nekdo razvoj svojih otrok. Mogoče bo to zvenelo malo paradoksalno, ampak tudi ne, če me kdo vpraša ali poznam Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport dobro, bom rekel mogoče, zato ker vedno znova človeka tamkaj preseneti. Pa ne mislim nujno v negativnem smislu, daleč od tega. Včasih tudi v pozitivnem smislu, zato seveda ne bom rekel, da Ministrstvo za izobraževanje poznam zelo dobro, ga pa poznam. Glede na to, da sem v tisti hiši preživel leto in pol lahko rečem, da ga poznam relativno dobro. Ampak kot rečeno, na eni strani sem sokreator tega javnega šolstva in na drugi, seveda, navdušen, to pa moram reči, navdušen uporabnik tega istega javnega šolstva. Jaz upam, da mi bo predsednik in seveda vsi poslanci dovolili, da najprej na začetku nekaj rečem o teh tako imenovanih splošnih zadevah, ki se mi zdijo pomembne glede izobraževanja, znanosti in športa ter seveda mladine, potem bi pa se malo pomikal po resorju in mogoče odpiral samo te najpomembnejše stvari kot se meni zdijo, pa verjamem, da boste potem s svojimi vprašanji, da bomo odprli še marsikatero drugo stvar. Jaz sem bil vesel, ko je mandatar ponudil ta resor, zato ker se mi ta resor zdi pravzaprav najbolj perspektiven resor. To je resor brez katerega ni razvojne perspektive. Poglejte, ne glede na razvitost države, tudi tiste najbolj razvite države so si enotne, da je pač vlaganje in izboljševanje znanosti, izobraževanja, šolstva in tako naprej pravzaprav najboljši način razvoja vsake družbe. Ne gre samo za, ampak tudi seveda za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ampak gre za mnogo več. Gre za vprašanje razvitosti družbe, kulturne podstati, umike te družbe, gre za vprašanje enakosti, enokopravnosti, solidarnosti in vsega tega, kar pravzaprav ta resor uči. In ta resor je obenem, seveda, zaradi tega, ker se ukvarja z ogromno ljudmi in ker ima tudi ogromen vpliv, na nek način zelo občutljiv ta resor. Zatorej se spremembe na tem resorju nikoli ne delajo revolucionarno, ampak bolj evolucijsko, torej kjer so potrebne spremembe jih je potrebno narediti, ampak ne v smislu revolucij, ampak sprememb, ki se uvajajo počasi z namenom izboljševanja vsega tega. V tej luči je treba takoj na začetku omeniti tri ključne dokumente, ki jim bo v tem mandatu, torej v mandatu 2018-2022, potekla veljavnost. To so bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, poten Nacionalni program razvoja visokega šolstva, ki ravno tako velja do leta 2020, ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije, ki ravno tako velja do leta 2020. Za vse te dokumente, ki so seveda ključni razvojni dokumenti in na katerih temeljijo ali pa na mojo veliko žalost še ne temeljijo nekateri zakoni, ki bi že morali biti izpeljani, pa niso, te dokumente bo treba, seveda, na koncu njihove veljavnosti zelo natančno pregledati v smislu revidiranja oziroma analize tistega, kar je seveda bilo doseženo in kar ni bilo doseženo ter na drugi strani začeti snovati nove. Najmanj te trije, kar je seveda ogromen zalogaj, ogromen strateški zalogaj za ministrstvo, bo treba začeti snovati na novo, kajti če tem poteče veljavnost 2020, potem do takrat nekako potrebujemo tri nove ključne dokumente. Temu Državnemu zboru seveda ne moremo obljubiti, da bodo vsi do takrat, se bom pa, če bom potrjen seveda v Državnem zboru in na tem matičnem delovnem telesu trudil, da bi čim prej začeli najprej z zelo jasno analizo kaj od tega je bilo postorjeno in kaj ne in na drugi strani, da bi začeli koncipirati na osnovi te analize tudi nove. Za ta resor sta še dva dokumenta in to je nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, ki ima veljavnost med 2014 in 2023 ter seveda nacionalni program za mladino, ki traja med leti 2013 do 2020. Za te, za ta dva dokumenta pa imamo, pa bo treba narediti tako imenovani »midterm review« oziroma na sredi njihove veljavnosti ugotoviti kaj od tega je bilo realizirano in kaj od tistega še moramo analizirati. Tisto kar bi bilo treba uvesti tudi za Državni zbor je analitičen sistem spremljanja teh posameznih nacionalnih programov, zato, da bi tudi Državni zbor dobival redna poročila o tem kako se izvaja posamezen nacionalni program, zato, da bi se ne nazadnje Državni zbor zelo jasno seznanjal z rezultati izvajanja posameznega nacionalnega programa. Drugič, ta resor vidim kot tisti, ki je pravzaprav najbolj stabilizacijski, kajti ta resor je tisti, ki tej družbi zagotavlja stalnost, stabilnost, to je pravzaprav tisto kjer se mi ne želimo deliti na vaše in naše, ampak smo samo mi, torej je predvidljivo, avtonomno in, če hočete svetovno nazorsko nevtralno okolje, če lahko to sploh dosežemo, v vsakem primeru pa je to eden od tistih sistemov, govorimo o izobraževalnem, tudi raziskovalnem sistemu, ki je najbolj stabilen v tej državi in tudi mednarodno primerljivo verjetno med najbolj uspešnimi družbenimi podsistemi. Ta sistem seveda mora biti avtonomen in to bom vedno zagovarjal, torej sistem, ki temelji na avtonomnih strokovnih odločitvah, sistem, ki vrača avtoriteto učitelju, da ne bo tako kot večkrat v teh dneh slišim samo izvajalec državne politike, še posebej to velja za osnovnošolske programe, kjer bo učitelj, če hočete kreator znanja, ne pa nekdo nad katerim se izvaja kot temu finski raziskovalci rečejo toksičen nadzor. Kajti na nekih določenih zadevah in na nekih določenih vsebinah smo mogoče ta nadzor nad delom, ki je sicer dober kadar je produktiven, včasih pripeljali predaleč in mislim, da lahko z vrnitvijo avtoritete učitelju, z ponovnim opolnomočenjem tudi učiteljev kot ključnih izvajalcev izobraževalnih programov pravzaprav naredimo največ. Tu je tudi zelo pomembno, ko govorimo o učiteljih in učiteljskem poklicu koga ta družba sploh uspe pritegniti v učiteljski poklic, kajti na žalost za razliko od nekaterih drugih šolsko tudi ali izobraževalno na nek način bolj uspešnih družb, mi ne uspemo pritegniti najboljših dijakov, tistih, ki z najboljšimi rezultati končajo svoje srednje šolanje zato, da bi jih kasneje pridobili za pedagoški poklic ali pedagoški študij, govorim na žalost in tukaj bo treba marsikaj postoriti, seveda v sodelovanju z pedagoškimi fakultetami in še kaj bo potrebno, kajti samo sodelovanje z pedagoškimi fakultetami preprosto ni dovolj. Tisto kar bo zelo pomembno tudi v tem mandatu je tako kot vedno na tem segmentu je sodelovanje s strokovno javnostjo, preprost politične odločitve morajo imeti svoj doseg, ampak ta doseg ne sme iti predaleč in sodelovanje s strokovno javnostjo je nujnega pomena pri tako občutljivih in tako za družbo pomembnih zadevah. To v praksi pomeni sodelovanje z vsemi deležniki. To pomeni sprejemanje odločitev, ki niso enostranske, ter predvsem pomeni veliko več pogovarjanja, dogovarjanja ter vsega tistega, kar je pomembno z vsemi deležniki. Tokrat pa ne samo s strokovno javnostjo, ampak z vsemi deležniki, ki sodelujejo v tem izobraževalnem prostoru. Sam nikakor sebe ne vidim, kot tistega, ki bi lahko vse to nosil brez ekipe, ki mi bo ali bi mi stala ob strani, na ministrstvu ne bo nič, ampak mislim, da bo potrebno dosti več, potrebno bo tudi razumevanje predsednika Vlade, drugih kolegov ministrov in pa še koga, za to, da bi lahko, tako kot sem rekel, kakšne stvari premaknili naprej. Ta resor je tisti obenem, ki je pravzaprav ključen za razvoj človeških sposobnosti. Torej, gre za to, predpostavka je, da vlagamo kot družba od vrtca do izobraževalnih institutov in za to seveda potrebujemo denar, potrebujemo razumevanje javnosti in potrebujemo vse tisto, kar je še potrebno, za to, da lahko ta, če hočete kapital - pa zelo nerad uporabljam to besedo - človeški kapital nekako nadgradi. Pri tem je pomembno in to želim poudariti, da imajo vsi enake možnosti. Torej, nismo dovolj bogati in ne bom tega izrekel prvič, mislim, da ta družba ni dovolj bogata, da bi lahko kar tako zapravljala človeški kapital, kar pomeni, da mora vsakega ali vsako opolnomočiti, razviti njegove / nerazumljivo/ sposobnosti, inovativnost, skratka vse tisto, kar je zanj ali zanjo pomembno, zato da bo lahko kreatorka ali kreator lastnega življenja. Tu ne gre samo za to formalni del izobraževanja, daleč od tega, ampak seveda tudi za neformalni del. Gre za ne nazadnje prenos znanj iz mlajših na starejše, gre za prenose izkušenj in vsega tistega, kar drugače tudi pozabljamo. Pomembno je seveda, da je ta resor, pa ni resor kot tak, da pri izobraževanju gre tudi za socializacijo in ne zgolj in samo za izobraževanje. Torej, pretok od ljudi do ljudi. Če hočemo vse to doseči, je tako kot sem že prej rekel, torej, učitelji, vzgojitelji, vsi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, pa tudi vsi tisti, ki niso strokovni delavci, ampak sodelujejo v tem procesu, oni so pravzaprav tisti, ki nosijo levji delež celotne zgodbe, minister je manj pomemben. Sistem deluje sam od sebe, naloga ministra je samo, da ga usmerja, če je to potrebno. Da bi učitelji dosegli to kar od njih želimo, je seveda izjemno pomemben profesionalni razvoj učiteljev. Če dobro pogledamo od leta 1992, pravzaprav ni bilo nadgradnje pravilnika o nazivih učiteljev. In na nek način se zdi, kot da se z nazivom svetnik, ki ga lahko nekdo doseže že relativno lahko hitro v karieri, pravzaprav konča karierni razvoj nekega posameznika ali posameznice. Pa ni prav, da je tako. Prav bi vilo, da bi vsaj nakazali, v Beli knjigi imamo to nakazano, torej rešitev, ki gre v smeri višjega svetnika. Torej, nečesa, neke stopnje, ki bi dodala dodaten - jaz bi rekel - impetus profesionalnemu oziroma kariernemu razvoju učitelja. Če ostajam za en trenutek še pri teh načelih, je seveda od nekdaj in to je pač moje, seveda znanje je javno dobro. In kot javno dobro mora biti dostopno vsem starostnim skupinam. To poudarjam zaradi tega, ker po navadi rečemo, da je izobraževanje samo za mlajše. Pa ni temu tako. Izobraževanje je za vse in vseživljenjsko učenje, (nadaljevanje) ta koncept, ki je bil razvit, je zelo pomemben, in mislim, da ministrstvo se ne ukvarja in se ne bo ukvarjalo samo z izobraževanjem mlajših, ampak z vseživljenjskim izobraževanjem, ker gre za vprašanje omogočanja dokvalifikacij, poklicnih kvalifikacij, prekvalifikacij, računalniškega opismenjevanja za starejše, če hočete, ali še marsikaj drugega. Predvsem pa je tako, kot sem že prej poudaril, gre za prenos izkušenj od starejših na mlajše. Na tem resorju se mi zdi izjemno pomemben tudi segment vzgoje, ki ga tudi pogosto zanemarjamo ali pozabljamo, torej, vzgoja in izobraževanje, kajti ta vzgojni del je vedno pomembnejši. V zadnjih dnevih sem sicer dobival nekaj klicev predvsem ravnateljev srednjih šol, da so v nekih pravilnikih oziroma saj točno vem, v katerih pravilnikih, nekateri vzgojni ukrepi umanjkali, da se ti vzgojni ukrepi ne stopnjujejo tako, kot bi se morali stopnjevati, da s tem šola izgublja, srednja šola, na nekih vzgojnih elementih in da bi bilo treba popraviti. Gre za vzgojo, ne samo za omiko, ampak predvsem za krepitev socialnih kompetenc, zato da bi lahko v tej družbi mirno sobivali. Izobraževanje je človekova pravica in na ravni srednjih, višjih in visokih šol naj si pravzaprav vsak izbere to, kar si želi. Danes bom tu in tam tudi poudaril kakšno zavezo oziroma mislim, da vse zaveze iz koalicijske pogodbe. Zdi se mi prav, da javnosti in vsem tu prisotnim to predstavim. Ena od stvari, ki jih želim predstaviti na začetku, je, da je koalicija sklenila, da na vlaganja v izobraževanje, znanost, razvoj, šport in tako naprej ne bomo gledali kot na strošek, ampak predvsem kot na vlaganje. In tozadevno smo v koalicijsko pogodbo tudi zapisali 6 % bruto domačega proizvoda za izobraževanje, za vse tiste, pa verjamem, da seveda vsi člani odbora to zelo natančno vejo, sedanja stopnja je 4,8, tako v neki postopnosti bi lahko prišli nazaj. Ta družba in ta država je enkrat že imela financiranje na ravni 5,57 %, odvisno sicer, kako merite, ampak tam okrog 5,5 do 5,6 se je gibal ta odstotek. In prav je, da sledimo temu cilju, ki je tudi nek splošni cilj držav OECD. Če smem - potem pa bom nehal - orisati te splošne zadeve. Digitalizacija je eden od večjih izzivov, ki so pred nami. Pri tem je treba biti previden, tako kot sem rekel na začetku, ampak obenem dovolj pogumen za to, da delamo korake naprej. Ni namreč vseeno, ali bodo naši otroci, bodoče generacije ujele ali držale stik z njihovimi vrstniki v najbolj razvitih državah ali pa bomo v tem smislu zaostajali. Pri tem je seveda treba biti pozoren na vse tisto, kar se v začetku splošnega izobraževanja ustvarja, to je grafomotorika, to so vse tiste stvari, ki so v našem šolskem sistemu tako zelo dobre in bi jih bilo zaradi digitalizacije zelo slabo opustiti. Ampak vseeno bo to ena od prioritet, kajti tule si bomo na nek način težko še naprej zatiskali oči in slej ali prej bo treba narediti nek zelo celovit načrt, kako bo ta zadeva potekala. Če se smem zdaj premakniti na predšolsko dejavnost. Tu bi rekel generalno, zakaj spreminjati tisto, kar je dobro. Torej, obstoječe je že sedaj zelo dobro. Predšolska dejavnost je naša relativna velika komparativna prednost pred podobnimi državami v tujini. Premalo se zavedamo. Še enkrat bom tu poudaril, da se pravzaprav premalo zavedamo, kako je predšolska vzgoja pomembna za kasnejši razvoj otroka. Tisto, kar daje otrokom, ki se udeležujejo predšolske vzgoje prednost je vsa vedenja, pa niti niso vedenja, ampak predvsem izkušnje, kajti zadeva poteka na ravni izkustva, torej glede razreševanja konfliktov, pozitivnosti samopodobe, ne nazadnje tudi jezikovnih sposobnosti in vsega tega. Pravzaprav včasih slišim ali pa sem slišal, da je tisto kar ima slovenska predšolska vzgoja nekaj kar bi marsikatera tudi od evropskih držav na nek način rada imela. V koalicijski pogodbi glede tega piše, da bomo zastavili program brezplačnega vrtca, to sem slišal kritike, ki so bile opravičene in je to treba reči, opravičene kritike, da je to bilo zastavljeno že večkrat, ja se strinjam, ampak mislim, da tokrat imamo neko do neke mere odločenost, zaradi tega smo tudi vztrajali, da to ostane v tej koalicijski pogodbi, zato, da ne nazadnje po zgledu Berlina pa še kakšnih drugih mest, ki so se za to odločile zastavimo nek program, ki bi bil, ampak tu je pa treba poudariti seveda na dolgi rok vzdržen, ki bi tudi občinam in vsem tistim, ki imajo levji delež pri financiranju predšolske vzgoje omogočil, da to sploh se zgodi, kajti kot rečeno, če bomo povečevali delež otrok v javnih oblikah predšolske vzgoje, bomo s tem naslavljali depriviligirane skupine, socialno manj spodbudna okolja in s tem manjšali razlike že tam kjer je lahko najprej manjša, kajti bolj dolgo kot pustimo te razlike, ki nedvomno so in si lahko zatiskamo oči, da jih ni, ampak so in so velike, prej kot bomo naslavljali te razlike bolje bo in bolje bo mislim, da za vse nas. Zaradi tega je v sklopu tega tudi treba pregledati sistem in odpraviti anomalije neenakomernih nalaganj bremen na družine, kajti sedaj se ogromno krat zgodi ali pa velikokrat zgodi, da seveda so za družine tudi zelo neenakomerna bremena. Ne bi o cenah in normativih, to je neka večna zgodba, ampak samo, ko smo pri normativih in standardih, ti so zato, zato, da ima vsaka generacija podobne pogoje, če jih lahko izboljšamo toliko boljše, samo, da jih slabšamo ne, zato, da jaz nimam nič proti, če jih izboljšamo zato, da naslednja generacija ima boljše pogoje, ampak slabšali, slabšati pa mislim, da jih ne smemo in tudi v mojem prvem mandatu tega nismo počeli, ker bi to bilo seveda, ker bi to bilo seveda zelo narobe. Seveda tudi na vrtcih ni vse idealno, bi bilo vendarle malo smešno, če bi bilo vse idealno, kar se tiče zaposlenih veste, da se je zgodila sprememba naziva iz pomočnika vzgojitelja v vzgojitelja predšolskih otrok, zgodila se je sprememba v zakonu, ampak temu ni sledila sprememba v kolektivni pogodbi, ki jo bo treba šele urediti. Potem eno od velikih mankov tega predšolskega oziroma vzgojiteljskega sistema je v pripravništvu, kajti ni razpisov in vi veste, da pomočnik ali pa bivši pomočnik potrebuje 560 ur, vzgojitelj potrebuje 840 ur za to, da sploh lahko, za to, da sploh lahko nastopi kot samostojen strokovni delavec. Potem veliko je vprašanje tudi pri vzgojiteljih glede njihovega vseživljenjskega učenja ter seveda ne smemo pozabiti, ampak to je pač tako bilo po zakonu o vrtcih iz leta 1996, da imamo visok delež vzgojiteljev, ki za po sedanjih standardih ali za sedanje standarde pač nimajo ustrezne izobrazbe. Zakon o vrtcih iz leta 1996 to omogoča in, če danes potegnem neko povprečnico, boste ugotovili, da bodo v sistemu ti ljudje z srednješolsko izobrazbo tako rekoč še najmanj 18 do 20 let, zaradi tega je ena od stvari, ki jo je treba narediti seveda spodbuditi profesionalni razvoj. Kar pa ni lahko. (nadaljevanje) Ena stvar, ki je še zanimiva pri vrtcih, pa je že povezana z osnovno šolo, pa jo je vredno nasloviti tudi tule, je problem tako imenovanega ušolanja otrok, ko nam vedno več otrok ostaja tudi po 6. letu v vrtcih. To je seveda breme tako glede prostora kot vsega tega. V letih 2016, 2017 je takih otrok bilo že 1.754, medtem ko jih je leta 2008, torej deset let nazaj ali pa malo manj kot deset let nazaj, bilo samo 700. Torej se je število neušolanih otrok povečalo. Zavod za šolstvo je naredil neko analizo, zakaj je to tako, zakaj starši nočejo svojih otrok vpisovati v šolo pri 6. letih. Eden od razlogov je v tem, da je šola že v prvem razredu manj ta mehak prehod, ki je bil mišljen od začetka, torej z vzgojiteljico in učiteljem, ampak zelo hitro postane ta šola šola in zaradi tega starši za marsikaterega od svojih otrok menijo, da pač še ni dovolj zrel za to, da bi se ušolal. Ampak to je nek problem, ki ga bo treba nasloviti. Če zdaj naredimo na ta način prehod na osnovne in srednje šole. Zelo podobna konstatacija, kot je bila pri vrtcih. Torej, ohranjati obstoječe, kjer in ker je to kakovostno, slediti oziroma narediti revizijo te bele knjige, kot sem že rekel, o vzgoji in izobraževanju. Spremembe uvajati brez rokohitrstva in brez strokovnega strinjanja ne gre. Ter to, kar ste tudi v teh dneh zasledili po časopisju, torej, da naj bodo mogoče poskusi, ki se jih gremo tokrat glede razširjenega programa ali pa še česa, za en odtenek malo bolj premišljeni. Ampak, kot rečeno, to je vedno tudi stvar ocene. Moram pa reči, da v tem trenutku pa tako detajlnega vpogleda, zakaj se je odločilo za ravno ta poskus glede razširjenega programa in ne kak drug in zakaj ravno v tem obsegu in ne v malo drugačnem obsegu, trenutno pač nimam. Ključen poudarek po celotni vertikali, ampak tule ga posebej poudarim, ker ga včasih premalo poudarjamo, je seveda kakovost. Tisto, kjer smo v tej državi zelo dobri, je v tem, da znamo zelo dobro narediti analize, kjer imamo primanjkljaje. Ko pridemo do vprašanja ukrepov, smo že malo slabši, ko pridemo pa do vprašanja tega, da bi implementirali te ukrepe, torej, da bi, kot rečejo tisti, ki se s tem ukvarjajo, zaključili to tako imenovano kakovostno zanko, tam pa ponavadi pogrnemo; ali nimamo denarja ali pa ne znamo implementirati vsega tistega, kar bi pravzaprav morali. V mojem prejšnjem mandatu se je zgodila - pa je prav, da se je - tista pisa, ko smo vsi zelo lepo ogledalo dobili glede funkcionalne pismenosti in bralne pismenosti naših osnovnošolcev. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je to tudi za javnost pomemben signal, da je treba nekaj spremeniti. In takrat smo nekaj naredili. Tisti, ki so prišli za mano, so to nadaljevali, in zato sedaj čakamo, videli smo že neke nove rezultate in gre v boljšo smer. Ampak to bralno pismenost je treba opazovati naprej. Treba je še naprej evalvirati, gledati, vlagati in tako naprej, kajti to je ključnega pomena. Vsaj, kar se tiče prve triade, je opismenjevanje ključni cilj. Za prvo triado osnovne šole je opismenjevanje, opismenost, kakorkoli že, ključen cilj, ki ga moramo čim bolje doseči. Kolikor so meni razložili razvojni psihologi, gre za vprašanje tega, da se potem po neki določeni starosti zapirajo neka okna priložnosti v možganih in če otrok niste opismenili do določene starosti, jih pri kasnejši starosti težje opismenjujete. Zaradi tega je tako pomembno, da jih opismenite zgodaj in kakovostno. Kar se tiče osnovnih in srednjih šol, bi rad poleg teh splošnih stvari izpostavil še nekaj. Jaz mislim, da so nadarjeni ena od tistih stvari, ki jo pogosto, da ne bom rekel zanemarjamo, ampak pogosto se z njimi ne ukvarjamo dovolj. Tokrat je v koalicijski pogodbi neka zaveza, da bomo sistemsko in sistematično bolje uredili delo z nadarjenimi, kajti kot je nekdo rekel, pa jaz malo niham, moram reči, da niham sam v interpretaciji tega, ampak nekoč sem na neki konferenci bil in mi je nekdo tule v Ljubljani na eni konferenci o nadarjenih rekel a veste, ti nadarjeni zavarovalna polica naroda, to je pravzaprav, to je tisto, ko vam daje ključen premik, ko vam daje ključen premik naprej. Ne vem, saj pravim sam niham v tem ali je temu res tako, ampak kakorkoli, gre zato, da bi na tem področju lahko oziroma moramo narediti celovito strategijo, ne samo za osnovne šole, kjer se premika naprej in to je treba reči, ampak predvsem tudi za srednje pa seveda univerze, kjer pa tudi po mojem vedenju razen nekaj projektov je zadeva zelo slaba glede sistematičnega dela z nadarjenimi. Na univerzi ne gre samo za ta tako imenovani pedagoški del, ampak gre tudi za vprašanje nagrajevanja ne nazadnje mentorjev, gre za vprašanje kako tiste Zoisove štipendije in vse tisto kar je s tem povezano nastaviti zato, da bodo dajale primerne rezultate za nadarjene. Tu je še ena stvar, ki je v tem mandatu malo razburkala javnost ali pa kar razburkala javnost in to je vprašanje sofinanciranja šolskih tekmovanj, kajti to je tisto kjer se pokaže te različne oblike nadarjenosti, ki niso nujno samo akademske oblike nadarjenosti. Zdaj v mojem času je to bilo moram reči, da nekoliko drugače, kajti takrat je bilo predvsem vprašanje višine denarja, ni bilo vprašanje načina distribucije, ni bilo vprašanje števila ali kakorkoli teh tekmovanj, ampak je bilo dobesedno vprašanje višine denarja pa smo to nekako zbalansirali, zato, da so ta tekmovanja tekla naprej tako kot so morala. Zdaj moram reči, verjetno bo tudi kakšno vprašanje, ne vem točno zakaj je v tem mandatu tole šlo na Zavod za šolstvo, treba bo zadeva preučiti, v vsakem primeru je pa cilj jasen in ta cilj je treba zasledovati, to je promocija znanja in pa nadarjenosti otrok, na vseh področjih pa je to oranje ali pa matematika ali pa vesolje, je čisto vseeno. Potem, če gremo naprej, usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tule veste, da na nek način deluje dobro, ampak po drugi strani pa tudi ne, v zadnjih letih se je število vlog povečalo, enormno povečalo iz 6 na 9 tisoč, tako, da število vlog za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se veča, lahko vam pa povem neko anekdoto, na ministrstvu je ena taka velika miza, pa smo nekoč dali vse postopke, ki so pomembni za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tako smo jih zložili na mizo, veste to je za eno takšno ogromno petmetrsko mizo enih postopkov. In tu v dobro otrok, v dobro staršev in vsega tega bi bilo prav, da poskušamo čim bolj poenostavitve narediti zato, da stvari grejo naprej in, da vsi tisti, ki so do tega opravičeni, da tudi prihajajo do teh odločb, ampak kar je še pomembnejše, da se te odločbe izvajajo in, da ta sistem DSP, torej dodatne strokovne pomoči teče. NPZ, nacionalno preverjanje znanja je naslednja velika zgodba. Tule je bilo veliko pogovorov s strokovnjaki, vprašanja kot veste so podobna, ampak jih nismo rešili še, torej ali v tretji razred, če v tretji razred, potem je to dejansko samo vprašanje opismenjevanja, torej povratna informacija za sistem, za starše, za kogarkoli, ki je v tem sistemu zato, da vidimo kako dobro smo opismenili po treh letih svoje otroke. Veliko vprašanje je ali s tem obremenjevati pravzaprav celotno populacijo ali samo vzorec populacije, (nadaljevanje) tu se mnenja staršev, starševskih aktivov in tako naprej razlikujejo in to zadevo je treba v nekem dialogu razrešiti, predvsem pa s strokovnjaki. In predvsem se je že enkrat treba odločiti, zakaj pravzaprav ti NPZ-ji so, ali so zato, da bomo informativno spremljali posameznike, ali zato, da bodo ravnatelji imeli povratno informacijo glede dela učiteljev, ali zato, da bo sistem vedel, kje približno smo, v kateri generaciji, in tako naprej. To je treba določiti, ker bi se potem dalo določiti tudi vse ostalo. Zdaj pa še ena stvar, ki je na srednjih šolah, ki se zdi smešna, pa sploh ni smešna, torej, kako pišemo opravičila sami sebi oziroma GDPR, kot se temu reče. Meni osebno, pa bom rekel zelo osebno, moram vse pravne vidike proučiti, ampak meni osebno je nerazumno, da človek sam sebi piše opravičila. Saj pravim, poslanci boste mogoče imeli kakšno drugo mnenje, ampak, veste, v službi jaz tudi sam sebi ne morem pisati opravičila, mi ga mora neka tretja oseba, ali je zdravnik ali je nekdo pač; če me ni v službo, mora nekdo to namesto narediti. Možnih rešitev je več. Ena od rešitev je tudi prolongiranje starševske pravice, starševske pravice v zakonodaji. Da se tudi neke druge stvari, ampak zdi se, da smo, čeprav so prosili za neka podaljšanja, vendar smo mogoče za to leto rešitev malo zamudili. Obenem pa - to pa je problem - bomo sedaj imeli neizmerno veliko birokracije zaradi tega. Predstavljajte si, treba bo paziti za vsakega srednješolca, ki bo postal polnoleten, kajti od tistega dne več naprej ne bo več starš avtomatsko imel soglasja. Tako da birokratskih stvari bo tule ogromno. Pomembno pri srednjih šolah je poudariti vprašanje vodenja. Kolikor sem se pogovarjal s srednješolskimi združenji in kolikor poznam to situacijo, je premalo teh tako imenovanih dodatnih izobraževanj učiteljev, premalo, pravijo, tudi opolnomočenja. In to je nekaj, kar bi bilo vredno nasloviti v bodoči srednješolski zakonodaji. Zdaj, ko govorimo o tem, je nujno prevetriti gimnazijske programe. Tu se vsi strinjajo, da je to treba narediti, nihče pa se ne strinja, kako je to treba narediti, tako tega še nimamo. Letos, kot veste, prvič tako imenovani interdisciplinarni tematski sklopi delujejo in zadeve gredo. Veliko vprašanje so kriteriji splošnega končnega uspeha in tako naprej, da ne grem v te podrobnosti, ki so zares podrobnosti. V srednjih šolah je več vprašanj glede pravilnikov in vsega tega, predvsem pa tisto, kar sem že prej naslovil, torej vprašanje vzgojnega momenta. V srednjih šolah pride tudi veliko vprašanje brezplačnega učenja slovenskega jezika za priseljence. Iz srednjih šol prihajajo opozorila, da 35 ur intenzivnega učenja je premalo za to, da bi ti učenci lahko kvalitetno sledili pouku. In zaradi tega bo tu treba iskati rešitve. Ena od bodočih ali pa možnih rešitev, ki je, je seveda sodelovanje z ljudskimi univerzami, pa še s kakimi drugimi izvajalci, ki so na tem področju. Če se na hitro - da ne bom predolg, veliko je teh stvari - premaknemo na visoko šolstvo. Tu je ključen poudarek na tem, da so univerze vrhunske znanstvene ustanove. Zakaj poudarjam vrhunske znanstvene ustanove? Zato, ker pogosto pri nas - in temu sledi tudi financiranje - se zdi, da so univerze samo pedagoške ustanove, pa niso. Univerze bi morale biti - in temu bi moralo slediti tudi financiranje - predvsem vrhunske znanstvene ustanove, torej neki neksusi, vozlišča znanj oziroma nakopičenega znanja bi moral reči, ki je seveda na voljo družbi. In če boste dobro pogledali številke, če boste šli malo globlje gledati od tistih raziskovalnih številk, boste seveda videli, da je tisto, kar je zares podfinancirano, marsikaj je podfiranicirano, ampak ta raziskovalna dejavnost na univerzah, kar se tiče univerz kot univerz, je zares podfinancirana. Če je poudarek na kakovosti, potem je seveda nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu tista prva, ki je poklicana za to, da to kakovost zagotavlja. Bili so narejeni koraki naprej in prav je, da so bili storjeni koraki z Enko Ekarjem in tako naprej, vendar tudi danes Nakvis na žalost deluje še preveč birokratsko, premalo svetovalno, zato da tudi zelo jasno povem, kako bi moral sodelovati, ampak Nakvis, tu pa je pomembno, Nakvis mora biti neodvisen od vsakršne politične oblasti in temu primerno tudi delovati. Ampak, ko smo snovali Zakon o visokem šolstvu in ti popravki glede Nakvisa so sedaj že vsebovani v tem veljavnem Zakonu o visokem šolstvu, je bila ideja ravno v tem, da se premaknemo od tega birokratskega k svetovalni vlogi Nakvisa. Internacionalizacija slovenskih univerz je ena večna tema, ki je že sedaj bila primerno pospešena, ampak kar je treba do neke mere nadaljevati, ampak ni problem v tem na deklarativni ravni. Problem je v kupu nekih, včasih tudi čisto birokratskih ovir, ki seveda to internacionalizacijo zavirajo. Veliko je bilo narejenega. Tujih profesorjev je še vedno zelo premalo in ostaja nam za Zakon o visokem šolstvu veliko vprašanje tujega jezika. To je nekaj, kar v prejšnjem mandatu ni bilo povsem razrešeno in je naloga tega mandata. Drugače je pri zakonu o visokem šolstvu, ki ga tisti nacionalni program razvoja visokega šolstva absolutno predvideva, tisto kar je ostalo, je seveda, da ga enkrat spremenimo. Predvsem je pa ključno tisto, kar iz leta 2011 in to je pa dolg, ki nam ga je Ustavno sodišče tudi naložilo v odločbi iz leta 2011, torej vprašanje določitve obsega javnega financiranja oziroma javne službe. Tu so v prejšnjem mandatu bili storjeni neki določeni koraki naprej. Dolgoročnost smo dosegli. Predvidljivost financiranja smo dosegli, je pa seveda ostala zelo počasna dinamika dvigovanja sredstev za visoko šolstvo. Če ste dobro pogledali, boste videli, da se bo ta dinamika iztekla v enem odstotku BDP šele leta 2032, po 15 letih, od 1. 1. 2017, ko je ta zakon bil uveljavljen. Zato je ena od zavez, tudi te koalicije, da bi to dinamiko dvignili, zato da bi do leta 2020, 2025 dosegli ta cilj in ne do leta 2032. Ampak kot rečeno, ključno je pa določitev javne službe. To je pa nekaj, kar je velik dolg, nekaj kar smo v tistem mandatu 2013-2014 že imeli pripravljeno, tudi s socialnimi partnerji že v veliki meri usklajeno. Jaz bi rekel kar zelo zelo usklajeno. Ampak na žalost ni bilo več časa in še kaj je zmanjkalo za to, da tudi tega dolga nismo realizirali. Tako da na Visokem šolstvu je še ne kup drugih izzivov, od Zakona o univerzi, do vprašanja potem tudi raziskovalnega stebra oziroma raziskovalnega financiranja univerze, vprašanje Slovenije kot študijske destinacije in tako naprej. Ampak, glede na to, da nam zmanjkuje časa in da ne bomo predolgi. Ne bom nadaljeval. Na znanosti, prioritete so jasne. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti v tem mandatu je bil pripeljan na, jaz bi rekel na ene 90 odstotkov, tako kolikor sem govoril z deležniki, se bolj ali manj z njim strinjajo. Treba bo nekaj korakov še naprej narediti, ampak tam smo (nadaljevanje) najbližje, v bistvu je tako, da, ko gledam horizontalno, potem bi lahko rekel, da je znanost še pravzaprav eden od najslabše financiranih delov tega našega, če gledamo znanost, izobraževanje, razvoj in tako naprej. Trenutno smo na 0,38 % BDP iz javnih sredstev, nekoč smo že bili na 0,6 ali 0,7, seveda cilj je pa tako kot povsod drugod 1 % in ta cilj je tudi zapisan v koalicijski pogodbi. Ne morejo namreč evropska sredstva nadomeščati domačih, evropska sredstva imajo drugi namen in z evropskimi sredstvi počnemo druge stvari in zaradi tega je treba seveda zagotoviti za vse vrste raziskav, torej temeljne aplikativne crpe (?), ne glede na vede in ne glede na znanosti, da se seveda pridemo do dviga financiranja. Zdaj sam dvig ne bo dovolj, treba bo tudi nekoliko spremeniti načine financiranja, torej več dati v to tako imenovano dolgoročno financiranje, včasih temu rečemo tudi institucionalno financiranje, torej en del v institucionalno financiranje, več dati v programe pa potem na projektih mogoče jih specializirati v bolj raziskovalne projekte. Vsekakor pa dolgoročno, dolgo stezno in tule ne pozabiti, čeprav po navadi govorimo samo o znanosti, ampak je znanost, tehnologija in razvoj, torej tisti del, ki pa potem lahko sodeluje, če seveda to želi z gospodarstvom, kajti prav je tako, da se seveda to tudi zgodi, zato imamo na voljo dovolj EU sredstev in še jih lahko počrpamo z inovativnimi pristopi, z boljšim medresorskim sodelovanjem, z boljšo implementacijo strategije, pametne specializacije in tako naprej. Danes sem v časopisu prebral, da naj bi raziskovalna in pa inovacijska strategija Slovenija bila pravzaprav mrtva, jaz je ne vidim kot take, predvsem bi jo pa na nek način želel obuditi, če drugega ne, jo dobro analizirati, zato, da bi potem za novo obdobje lahko začeli z novo. Jaz mislim, da bo na voljo nekaj inštrumentov, ki jih bomo lahko še iz tega risa potegnili in jih seveda financirali, mogoče se bo komu zdelo v Sloveniji paradoksalno, pa to ni paradoksalno v združenih državah, kjer je pravzaprav eden od glavnih financerjev tega znanstvenega dela je država in država je pravzaprav tisti spiritus movens raziskovalnega dela, ki se kasneje lahko prenaša in se prenaša v inovacije, patente in vse tisto kar pa je seveda potem naprej za gospodarstvo zelo pomembno in tu je treba poudariti to sodelovanje, jaz sem večkrat sedaj hodil okrog, so mi mala in srednja podjetja rekla, mogoče so pa vavčerji tisti, mogoče so pa vavčerji, kajti mi kot malo in srednje podjetje si ne moremo privoščiti raziskovalnih razvojnih oddelkov, mogoče nam pa lahko država na ta način pomaga. Kot rečeno, da ne zahajamo v podrobnosti, bi rad še nekaj rekel glede Agencije za raziskovanje Republike Slovenije, torej tam je eno dolgoročno vprašanje, ki se pa še ni zgodilo, torej revidiranje sistema kriterijev kakovosti znanstveno-raziskovalnega dela, potem velika zadeva, ki se na žalost vleče zame včasih nerazumno dolgo je vprašanje administrativnih postopkov, ko izvajalci na raziskovalnem področju pravzaprav dobivajo letne delovne načrte oziroma potrjene pogodbe šele, ne vem, včasih maja, včasih pa septembra, torej, da se pohitriti nekatere administrativne postopke, potem je pa seveda tisto kar vsi vemo pa včasih težko naredimo, to je pa premalo usmerjeno financiranje, ko se država mora pogosto vprašati in prav je, da bi se vprašala kaj bi sploh rada in temu primerno potem tudi usmerjala to financiranje seveda v tistem delu, ki je za to (nadaljevanje) namenjeno, stabilizacija, dolgoročnost, usmerjenost in tako naprej. Če grem še na šport, pa seveda potem mladino; meni je žal, gospod predsednik, ampak tako zelo veliko tega je. Šport je ena tistih stvari, s katerimi se lahko zares pohvalimo. Torej imamo nek zavidljiv položaj. Slovenija ima vrhunske in ogromno rekreativnih športnikov. Če pogledate po anketnem načinu, je rekreativcev v Sloveniji 1,2 milijona, torej ljudi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s športom vsaj trikrat na teden. Je pa nekaj, kar je treba pri tem športu poudariti, in sicer, da je to avtonomna civilnodružbena sfera. To ni nekaj, kar bi država, to ni nek - ne bom imenoval nekih drugih držav, ker ne bi bilo prav, ampak to ni nek sistem, ki bi bil državen, pač pa je avtonomen civilnodružbeni sistem. Vlada in javni sektor oziroma država pravzaprav le podpirata in dajeta pravne okvire delovanja tega športa. V tem smislu vidim vrhunski šport kot generator množičnega športa, torej športa, ki spodbuja šport za vse. In v tem smislu vidim vlogo tega dela ministrstva tudi v tem, da povezuje šport z drugimi resorji, torej šport, šolstvo, zdravstvo in tako naprej. V tem smislu mislim, da je prav, da nadaljujemo z že začetimi nekaterimi projekti, torej vključevati vrhunske športnike v programe in športne vzgoje in zaposlovanje v javnem sektorju, nadaljevati s projekti, kot jih ima Olimpijski komite, kot je Olimpijska akademija. Še naprej zelo jasno nastopati proti ogrožanju športa v celoti, kot so nasilje, doping, nelegalne stavnice in tako naprej. Dajati vsem vrhunskim športnikom vso podporo v izobraževalnem sistemu, pomen tako imenovane druge kariere. Potem enakomerno razvijati šport po celotni Sloveniji; mislim, da je z vidika regionalne razvitosti zelo pomembno. Potem pa zagotavljati vsakemu posamezniku možnosti za dejavno sodelovanje v športu v varnem in zdravem okolju. Tu bi rad izpostavil samo par ukrepov še iz koalicijske pogodbe. To je mogoče nekoliko bolj spodbudno davčno okolje za vlaganje v šport, potem nekaj, kar pogosto pogrešamo, pa se sploh ne zavedamo, to so enotne nacionalne barve reprezentanc. Zdaj že skoraj imamo enotne barve reprezentanc, pa vendar jih nimamo. Potem je zelo pomembno v prihodnosti tudi za delovanje lokalnih skupnosti, za podporo delovanja športa bo informatizacija v športu. Namreč, nekateri sistemi informatizacije v športu so zastareli in z vidika podpore lokalnim skupnostim je to zelo pomembno, to je tisto, kar ta resor lahko počne. Potem je tisto, kjer lahko v veliki meri pomagamo športnikom, to je ustanovitev nacionalnega centra za podporo športu, kjer gre za vprašanje spremljanja pripravljenosti športnikov, svetovanje o vadbi, zagotavljanje sistemskega napredka in tako naprej. Tako visoko razvite športne države, kot je naša, to imajo, in prav je, mislim, da bi tudi Republika Slovenija - in to je v Zakonu o športu že predvideno - to tudi imela. Imamo pa še en izjemno uspešen projekt, ki poteka nekje vmes med univerzo, šolami in ministrstvom - to je tisto, kar smo včasih rekli športno-vzgojni karton, pa se mu, mislim, danes reče »slofit« ali nekaj takega. Mi imamo - jaz sem bil šokiran nad tem podatkom - danes že več kot 50 % celotne populacije v evidencah. Veste, to je za spremljanje gibalne spretnosti, to je za spremljanje gibalnih sposobnosti, ne nazadnje debelosti, ne nazadnje ukrivljenosti hrbtenice, ne vem, ploskih stopal in tako naprej, izjemnega pomena. Mi lahko tako rekoč izjemno natančno določimo, v katerih okoljih nam trendi grejo navzgor in v katerih okoljih nam trendi grejo navzdol. In temu primerno lahko dodajamo v povezavi s tem šolskim sistemom potem tudi tiste ure gibanja kot so bile sedaj predstavljene, ure športne vzgoje, ure gibanja in tako naprej in to je tisto kjer jaz vidim to vlogo tega direktorata in pa seveda v promociji športa, ne pozabiti, da so športniki najboljši promotorji ali pa eni najboljših promotorjev države in jaz mislim, da je država marsikaj v tem smislu jim tudi dolžna in prav je, da se jim v tem smislu tudi oddolži. Če smem zaključiti nazadnje, ampak nikakor ne nazadnje, vprašanje mladine. V Državnem zboru imamo sprejet nacionalni progam, ki je bil sprejet leta 2013, kot sem že prej rekel čisto na začetku, treba ga je spremljati, treba ga je evalvirati sproti, o tem obveščati Državni zbor, imamo sprejet krovni zakon o uresničevanju javnega interesa v mladinskem sektorju, kjer je sektor relativno dobro strukturiran, opravljena je bila kvalitetna nadgradnja tega koncepta mladinskega dela, danes moram reči, da je vedno več tudi zanimanja za pridobitev te nacionalne poklicne kvalifikacije mladinski delavec in to je prav, je pa nekaj kar je nujno in to je takojšnje imenovanje predstavnikov vlade v svet Republike Slovenije za mladino, ne gre samo za imenovanje in to je treba posebej poudariti, gre tudi za resno sodelovanje, poslušati se in seveda se iti tisto kar se imenuje organiziran in strukturiran dialog, ne samo v okviru sveta Vlade Republike Slovenije, ampak seveda tudi drugod. Drugače so pa naloge na področju mladine seveda, da še naprej ohranjamo platformo za ustrezno informiranje mladih o priložnostih in programih, ki jih imajo, to je na platformi mlad.si, potem zagotavljanje izvajanja programa Erasmus +, Mladi v akciji še naprej ter seveda v kratkem, ampak to je zdaj že v teku, pogajanja za sredstva v EU, o novi finančni perspektivi. Večletni finančni okvir se pogaja in temu primerno bo seveda treba tudi na mladinskem sektorju to zadevo narediti. Tako, gospod predsednik, jaz bi se vam najraje najlepše zahvalil vsem, ob enem seveda tudi vsem poslancem, ki so zdržali, mislim, da je malo manj kot eno uro bilo, se opravičujem, ampak poskušal sem biti kolikor je le mogoče koncizen, pa tudi v tem več kot samo odškrniti vsega tistega kar je na tem področju nisem mogel, tako, da za enkrat se vam zahvaljujem, seveda bom pa z veseljem odgovoril na katerokoli vprašanje. Hvala.
“