Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 4. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana po podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: mag. Bojana Muršič od 13.30 dalje, Ferenc Horváth, Eva Irgl, Gregor Židan od 14.30 do 17.30, dr. Matej Tašner Vatovec od 14. ure dalje in Ljudmila Novak do 13. ure.

Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predsednika Vlade k 19. točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije ter gospoda Petra Svetino, kandidata za Varuha človekovih pravic, k 20.a točki dnevnega reda, ministrico za pravosodje Andrejo Katič k 20.b točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.

Dovolite, da vse prisotne in vladni zbor še enkrat pozdravim.

Spoštovane, spoštovani, dovolite, da ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta pred nadaljevanjem seje spregovorim nekaj besed.

Cenjene kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani državljanke in državljani!

Mednarodna skupnost se je včeraj 27. januarja z grozoto spomnila enega najbolj temačnih obdobji zgodovine človeštva. V letu, ko obeležujemo 80. letnico začetka druge svetovne vojne, je ta spomin še posebej močan. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, zareže v naš vsakdan z ohromelim molkom spomina na leto 1945, ko so pripadniki Rdeče armade osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz. V tej tovarni smeri nemškega nacističnega režima je življenje izgubilo več kot milijon taboriščnikov.

Žrtev so bili Judje, Slovani, Romi, vojni ujetniki in politični nasprotniki, manjšine, telesno šibki in najranljivejši, med njimi tudi tisoč 331 Slovenk in Slovencev.

Nacistična ideologija je kot podivjana pošast umorila 6 milijonov Judov. Namenoma in podlagi uradne politike je pripadnike posameznih skupnosti delila na večvredne in nevredne; na tiste, ki jim prostor na tem svetu pripada, in tiste, ki jim ga bodo odvzeli.

Neverjetno težko se zavedamo vseh grozodejstev in zločinov proti sočloveku, kaj se lahko zgodi, če pozabimo, da smo vsi ljudi. Kakšen odnos do teh dejanj imamo, kako se do njih opredelimo in jim določimo vrednost, je pokazatelj o stanju duha sveta, v katerem živimo danes. Iz ruševin 2. svetovne vojne je vzklilo novo upanje. Povrnila se je vera v dostojanstvo in vrednost človeka. Povojni svet je utrdil zavezanost k spoštovanju človekovih pravic, razumevanju svobode, enakopravnosti in pravičnosti. To je bil naš skupen odziv vseh držav sveta in človeštva kot celote, da se bo varovalo in ščitilo slehernega posameznika, ne glede na polt kože, spol, veroizpoved ali drugo osebno okoliščino.

Prav zato moramo biti vedno pozorni na nestrpnost in sovraštva, ki ogrožajo odprtost in svobodo naše družbe, da zavrnemo podpihovanje ljudi proti ljudem, diskriminacijo, izključevanje in antisemitizem. Tudi zato, ker smo se v evropski skupnosti iz te nepredstavljive morije naučili, kako krhek je mir in kako zmotno je prepričanje, da je naša človečnost samoumevna.

Ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst je tako, spoštovane in spoštovani, naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva naprej zoperstavimo z vsem našim pogumom. S tem izrazimo globoko spoštovanje preživelim in se ponižno priklonimo milijonom, ki so bili žrtve najbolj množičnih zločinov proti človeštvu. Zgodovina je prepolna dokazov, kako nevarna je ignoranca do majhnih dejanj, ki se končajo v velikem trpljenju. Nikoli več!

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi navzoči, nadaljujemo s sejo in prehajamo na določitev dnevnega reda 4. seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 18. januarja 2019, s sklicem te seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel.

Zboru predlagam da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 80, proti nihče.

(Za je glasovalo 80.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 4. seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.

V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 55 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018.

Na prva tri vprašanja poslancev opozicije, na vprašanja poslancev Poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslancev vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade.

Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo 3 minute. Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanja v največ 5 minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo 5 minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslancev predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ 3 minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. V primeru, da poslanec na postavljena vprašanja danes ne bo dobil odgovora, mu morajo predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora.

V zvezi s to točko so se za danes opravičili: dr. Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod Dejan Prešiček, minister za kulturo, ter dr. Miro Cerar, minister za zunanje zadeve od 18. ure dalje.

S tem, spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na postavitev poslanskih vprašanj. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec.

Prvi mu bo poslansko vprašanje postavil gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.

Izvolite.

Hvala lepa.

Spoštovani gospod predsednik Vlade, mene zanima:

Kako nameravate popraviti neustrezen položaj Slovencev v Avstriji, še posebej v deželah Koroška in Štajerska?

Mislim, da gre za konstitutiven narod. Slovenci so konstitutiven narod v teh dveh deželah Avstrije, a te pozicije ne uživajo. Naj najprej malo pojasnim. Status dežel kneževin in vojvodstev je določil že vestfalski mir 1648. leta, imenovan kot premirje iz Münstra in Osnabrücka. Ta mir je prisilil cesarja k upoštevanju državnega zbora in cesar ni mogel več izdajati svojih odredb, ne da bi si zagotovil podpore pri deželnih knezih in v deželah. 11. avgusta 1804 je cesar Franc II. izdal dekret oziroma cesarski patent, ki potrjuje tudi tema dvema slovenskima deželama, Koroški in Štajerski, status države in ravno tako tudi drugima dvema slovenskima narodoma. Ta patent je bil napisan v treh jezikih: v nemščini, v slovenščini in v italijanščini. Tam notri točno piše, kaj smo bili in kaj smo. Zato je status, ki ga danes imajo Slovenci v Avstriji, popolnoma neustrezen.

Sprašujem:

Kdaj boste pri zvezni vladi na Dunaju odprli to vprašanje, da se v deželi Koroški in v deželi Štajerski zavede slovenski narod kot konstitutiven narod in se na ta način pridobijo tiste pravice, ki jih konstitutivni narod tudi mora imeti?

Na ta način se lahko izognemo vsem tistim šikaniranjem slovenske populacije na oni strani meje in se vzpostavi pravo stanje, pravilno stanje, ki bi moralo biti narejeno že po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni in najkasneje v samostojni Sloveniji danes.

Mislim, da je utemeljitev jasna in bi morali preko naše veleposlanice v Republiki Avstriji mag. Ksenije Škrilec to zadevo odpreti. Mislim, da sedanja avstrijska vlada bi bila pripravljena, da se to naredi. Poleg tega pa bi lahko to zadevo odprli tudi preko ustanov Evropske unije.

Hvala, gospod poslanec.

Gospod predsednik Vlade, imate besedo.

Hvala za vaše vprašanje, spoštovani poslanec. Lepo sta nam nanizali nekaj zgodovine in se s tem pregledom zgodovine tudi strinjam, da ni bilo vedno vse tako, da bi bilo dobro za Slovence.

Kar se tiče konstitutivnega naroda, vemo, da se je leta 1920 zgodil nesrečni plebiscit. Tudi to sem že sam večkrat omenil. Tam se je, žal, velika večina odločila za Avstrijo, ne za tedanjo kraljevino SHS. Velik del krivde po mojem mnenju leži tudi v takratni ljubljanski vladi. Tukaj se strinjam s tem. Ampak sedaj je to zgodovina in Slovenci nismo nikoli bili narod, ki bi napadal druge narode, ki bi želel drugim narodom jemati ozemlje. In formalnopravno je to sedaj avstrijsko ozemlje. Se pa strinjam, da slovenska manjšina na Štajerskem ni enako obravnavana, niti kot je obravnavana slovenska manjšina na Koroškem, ker je na Štajerskem pouk slovenščine še vedno neobvezen in tudi druge stvari niso urejene, kot bi morale biti. Povedal sem ob svojem obisku na Dunaju, da tudi financiranje slovenske manjšine s strani avstrijske države ni bilo usklajevano z rastjo stroškov. Mislim, da je financiranje že kar dolga leta na enakem nivoju, kar ni zadovoljivo. Potem je treba povedati, da so na koroški strani naredili določen napredek. Tudi sedanji koroški deželni glavar ima svojega otroka vpisanega v slovensko šolo. Tako da s strani vodstva avstrijske Koroške so odnosi bistveno drugačni, kot so bili še pred leti, ko vemo, kaj se je vse dogajalo. Konkreten napredek je tudi v tem, da bomo z rebalansom povečali sredstva Ministrstvu za Slovence po svetu in zamejce, ki bodo tako preko razpisov lahko dobili več.

Ni vse v najlepšem redu, tega ne bom govoril. Veliko je še za postoriti. Vendar pa verjamem, da bo tudi minister za Slovence po svetu in zamejce naredil vse v tej smeri, da bosta naši manjšini v Italiji in v Avstriji dobili podporo matične države, ker vemo, da ni vedno bila taka, kot bi morala biti. V tej smeri bomo delovali. Minister je že izrazil pripravljenost in je tudi sam podal nekaj pobud. Poleg tega se tudi intenzivno ukvarja s slovensko manjšino v Italiji in v Avstriji. Da ne pozabim Madžarske, kjer pa je naša manjšina mogoče še najmanj ustrezno obravnavana. Mislim, da ta hip ni čisto recipročno in tem stvarem se bo treba v bodoč tudi posvetiti, da ne bomo govorili samo o manjšini na avstrijskem Koroškem in, kot ste pravilno izpostavili, ker se večkrat pozablja, tudi na Štajerskem.

Zagotavljam, da bo Vlada, zlasti pa Ministrstvo za zamejce in Slovence po svetu usmerilo svoje napore v to, ker se zavedamo, da je slovenska manjšina v vseh treh državah avtohtona manjšina in da je postala manjšina s spletom tako mednarodnih okoliščin kot tudi včasih notranjepolitičnih. Hvala.

Hvala, gospod predsednik vlade.

Zahteva za dopolnitev odgovora.

Gospod poslanec, izvolite.

Hvala.

Gospod predsednik, jaz nisem govoril ne o napadanju, ne o jemanju ozemlja in ne o financiranju. Ravno tako tudi nisem govoril o Italiji in Madžarski. To so druge zgodbe. Tukaj, kar se Slovencev tiče, gre za status in Slovenci niso tam manjšina, ampak so konstitutivni narod. In ta status je treba deklarativno pripraviti in ga zahtevati. Ne smemo pozabiti, da Avstrije, takšne, kot je danes, ne bi bilo, če ne bi v državni pogodbi o Avstriji leta 1944 bil en pogoj, da bo Republika Avstrija kot taka obstajala samo, če bo lahko dokazala boj proti nacizmu. In ga je dokazala samo s slovenskimi partizani in na osnovi tega – tudi to je ena od zadev, ki bi jo morali upoštevati.

Kar se tiče Štajerske. Na Štajerskem je bilo drugače. Na Štajerskem so se dogovorili, kako se bo skupna dežela Štajerska delila na slovenski in na avstrijski del, seveda v skladu z manifestom cesarja Karla z dne 16. oktober 1918. Tam je bil dogovor. In navkljub temu da so nam Štajerci ponujali mejo pri Lipnici, se je Ljubljana odločila, da jo je spustila na reko Muro. Na Koroškem je bila še večja kozlarija in je prišlo potem do tega hudega, bi rekel, plebiscita, ki nas je 10. oktobra 1920 udaril po glavi.

Mislim, gospod predsednik, da je nujno treba narediti korake, ki niso nobena agresija, nobena zahteva, gre za ugotovitev dejanskega zgodovinskega statusa in pozicije Slovencev v tem območju. Hvala.

Hvala, gospod poslanec.

Gospod predsednik Vlade, izvolite

Predvidevam, da glede na to, da ste skoraj bili zraven pri vsem, ker ste dobro poučeni, predvidevam, da boste, potem sprejeli tudi mogoče kakšno prošnjo, da boste kakšen posebni odposlanec in boste šli na Dunaj in boste vi bolje predstavili te zadeve kot mi, ki smo očitno premalo aktivni.

Kar se tiče drugih vprašanj, nisem mislil, da mislite, da moramo napasti Avstrijo. Nikakor! Ampak tukaj gre še za eno vprašanje. Namreč vprašanje etnične avstrijske narodne skupnosti pri nas, kjer Avstrija trdi, da je to recipročno vprašanje. Mi smo povedali, da to ni recipročno vprašanje in da ne gre za enak status. Avstrija to problematizira ta hip. Tudi o tem je bilo nekaj besed na obisku na Dunaju. Naši in avstrijski pogledi se v nekaterih primerih precej razlikujejo, na drugih pač ne. Glede na to da poznate zgodovino od Karantanije dalje, verjamem, da boste mogoče vi več dosegli na tem področju, čeprav nekoliko dvomim.

Kar se pa tiče manjšine na Madžarskem in v Italiji, je pa to za mene, kljub temu da pravite, da je druga zgodba, ampak vseeno si zaslužijo enako obravnavo. Mislim, da če bomo zagotovili njihovih status, kot si ga zaslužijo, da bomo zelo uspešni in da moramo v tej smeri delovati. Kaj je pa zgodovinsko gledano, vemo, da vi tudi zahtevate še celo Istro zraven, pa vemo, da je to pač mimo bilo. Te stvari so danes žal mimo. Se pa strinjam, da če bi v preteklosti bila drugačna ravnanja, bi bilo lahko marsikaj drugače. To pa je res.

Hvala, gospod predsednik Vlade.

Gospod poslanec, želite besedo?

Izvolite.

Seveda nisem zadovoljen s tem odgovorom, ki kaže na nepoznavanje zgodovine in pomanjkanje nacionalnega čuta. Seveda je treba urediti tudi na Madžarskem in v Italiji, vendar se to ne tlači vse v isti koš. Kar se tiče posebnega odposlanca na Dunaj, z velikim veseljem grem tja in jim pojasnim marsikaj, kar Avstrijci točno vedno, in jim ne bo treba dosti pojasnjevati. Pojasnjevati je treba našim ljudem in našim vodilnim, ki se ne zavedajo, kaj je resnica, kakšna so dejstva in kaj se da storiti. Najlažje je reči, to je mimo, takrat tega niso naredili in sedaj bomo kar kar pokleknili in počepnili.

Kar se tiče recipročnosti t. i. avstrijske manjšine, ta recipročnost odpade s tem, ker je prišlo do delitve obeh dežela. Do delitve. Tukaj bi mogoče kakšen gospod s pravnim znanjem lahko pojasnil, čeprav dvomim, da tako znanje ima. Res pa je, da, kot kaže, nimate ustreznih strokovnjakov, ki bi reševali ta vprašanja in te probleme. Vendar v Sloveniji so ljudje, ki to vedo, na žalost, ne vem, če je kakšen v vaši vladi – dvomim, mogoče se pa motim. Bilo bi lepo, če bi se motil.

Jaz mislim, da je zadeva preveč žgoča, da bi jo pustili kar tako, da gre mimo. V skladu s Poslovnikom Državnega zbora predlagam, da Državni zbor o tej zadevi odloči in da o tem razpravljamo. Zadeva se šele zdaj odpira, ker so vsi dosedanji politični akterji enostavno porivali to zadevo nekam pod preprogo, da se ne bi zamerili temu, onemu, tretjemu. Vendar je treba vedeti, da pritlehno in klečeplazniško ravnanje do sosednjih držav ali pa do bruseljske administracije ne prinese nikomur nič dobrega. Brcajo nas z leve, brcajo nas z desne in namesto da bi se postavili pokonci, gremo tukaj v eno tako defenzivo, pokrijemo se s kovtrom čez glavo in čakamo, da bo zadeva minila.

Zato v skladu s 246. členom Poslovnika predlagam, da se o tej zadevi razpravlja na eni od naslednjih sej. Hvala lepa.