Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 14. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena ter prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Ferenc Horváth, Žan Mahnič, Tomaž Lisec od 14. ure dalje, Samo Bevk do 13. ure, Jelka Godec, Luka Mesec do 13. ure, Miha Kordiš do 13. ure, Primož Siter do 13. ure, dr. Franc Trček, Nataša Sukič, Iva Dimic, mag. Matej Tonin od 16. ure dalje, Jernej Vrtovec od 18. ure dalje in dr. Matej Tašner Vatovec.

Na sejo sem vabil predstavnike Vlade. Vsem prisotnim še enkrat lep pozdrav!

Spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na določitev dnevnega reda 14. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli v sredo, 21. novembra 2018, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejel. Zato zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 69 poslank in poslancev, za je glasovalo 69, proti nihče.

(Za je glasovalo 69.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 14. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG PRIPOROČILA V ZVEZI Z ODGOVORNOSTJO VLADE MIRA CERARJA KOT SKUPŠČINE SDH, KI SO JO SESTAVLJALE POLITIČNE STRANKE SMC, SD IN DESUS, ZA ŠKODO, KI JE SLOVENSKIM DAVKOPLAČEVALCEM NASTALA ZARADI ZAMUD OD DECEMBRA 2016 DO NOVEMBRA 2018 PRI PRODAJI VEČINSKEGA DELEŽA V NLB, D. D.

Predlog priporočila je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 36 poslank in poslancev s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim. V zvezi s tem predlogom priporočila je skupina 28 poslank in poslancev s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.

Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavniku predlagatelja, gospodu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Danes zvečer bo Miklavž nosil pa parkelj bo nosil oziroma eden palico, eden darila. Ampak v Sloveniji ne bomo dobili daril, mi bomo dobili samo palico. Palico zato, ker je naša politična struktura v prejšnjem mandatu uničila Ljubljansko banko in naredila dve grozljivi potezi. Prva je po mojem mnenju in po mnenju Slovenske nacionalne stranke sploh to, da smo našo banko začeli prodajati in jo prodajali. Prodali smo jo kar tako. Nemci imajo državno banko, Deutsche Bank je nemška banka in jim na kraj pameti ne pride, da bi jo prodali. Mi smo šli zaradi obljube, ki jo je dala gospa Bratušek, ne vem komu, ne vem kje, ne vemo ob kakšni priliki in ne vem za kakšno ceno, smo se odločili, da bomo morali vse skupaj prodati. In smo se začeli meniti, da bomo prodajali. Zadeva se je začela decembra 2016, ko naj bi se prodalo, in se vleče pravzaprav do danes oziroma se je vlekla. To je prva grozljiva, bi rekel, kar svinjarija, da se je to zgodilo. Druga je pa ta, da smo prodali pod ceno. Dejstvo je, da bi lahko dobili bistveno več. Res pa je, da bi morali imeti pri pogajanjih ustrezne strokovnjake, ki bi kaj vedeli, kaj razumeli pa kaj vedeli o bančništvu in o prodajanju, pa tudi konec koncev o nakupih. To, kako se je vse skupaj dogovarjalo, je bilo nekako skrito za enimi zavesami, vedeli so samo nekateri in tisti nekateri, se bojim, da so ali podlegli kakšnim obljubam ali pa so bile obljube že izpolnjene vnaprej. Mi bomo zdaj dobili oziroma prodali to banko za kakšno milijardo. Vrednost te banke, pa če gledamo skozi oči tistega, ki bo znal najbolje upravljati vse skupaj, je pa med 7 in 10 milijardami evrov. Kdo bo to pobasal v žep in kdo bo imel na naši strani korist od tega, da bo kupec tako krasno zaslužil? Verjetno že nekateri. Konec koncev je treba vedeti, da je banka zdaj v zadnjem času prinesla več kot 200 milijonov denarja v državni proračun in cca 2 milijardi in pol denarja, ki smo ga morali zmetati v to luknjo vsi mi, ki smo v Sloveniji, mogoče nekateri ne, ker so si že prej zagotovili, da ne bo treba tega dajati, to bi bilo poplačano v desetih letih. V desetih letih!

Kaj bomo še izgubili? Izgubili bomo tudi vse podružnice Nove Ljubljanske banke po Balkanu. Te podružnice so zelo pomembne. Če ima neka banka podružnice po Balkanu, z dobrim upravljanjem lahko krasno služi. Res pa je, da dobrega upravljanja v Sloveniji ni bilo. V banki so bile lopovščine, tatvine, korupcija, pranje denarja in vse skupaj. Vse, kar lahko najdete v najhujših učbenikih kakšne tuje družbe, kajti v Sloveniji ni korupcije, ni podkupovanja, ni goljufij. Konec koncev – ali je kdo šel sedet zaradi tega? Niti eden od tistih gospodov in gospa, ki so stotine milijonov uničili, pokradli in jih odpeljali ne vem kam, nihče od teh ne odgovarja za nič. Pri nas se desetine milijonov visoke dolgove enostavno odpiše, seveda če je priimek pravi. Drugače pa, če kdo zamudi s plačilom stotih evrov, mu rubijo tudi hišo, zato ker priimek ni pravi. To je naša država. Take države se nismo želeli. Nismo si je želeli. Vsaj jaz ne. Mogoče nekateri, morda tudi nekateri od vas tukaj notri. Ampak to samo tisti, ki so pri koritu, lahko rečejo, da je fino, da imajo tako državo. Državljani tega ne maramo in nočemo in upam, da se enkrat bo ta zadeva popravila.

Jaz bi tukaj tudi povprašal gospo Bratušek, komu je ona obljubila, da moramo prodati banko. Ne vem. Nihče ni vedel. Državni zbor ni o tem razpravljal, postavljeni smo bili pred dejstvo. In Bruselj, kot vidimo, zopet diktira vse. Tudi ceno bo diktiral. Če pa pogledamo, po kakšni ceni so bile prodane delnice in vidimo, da je danes cena delnic že višja, nekateri že kujejo lepe dobičke. In kdo kuje lepe dobičke? V veliki meri Hrvatje, tudi hrvaški pokojninski skladi, pa neki neznanci, za katere nihče ne ve, od kod prihajajo in kdo so, verjetno pa tudi kakšna slovenska jara gospoda, ki iz oaz vleče denar in s tistim denarjem kupuje tisto, kar je naše in bo zopet njihovo, tako kot je bilo zdaj njihovo. Zato so tudi lahko dajali tiste kredite nekaterim ljudem kar na lepe oči. Seveda teh kreditov jim ni bilo treba vračati. Skratka, lopovščina na vsej črti. Me zanima, kdo bo dobil kaj v žep. Jaz sem prepričan, da kot vedno resnica pride na dan, bo tudi to prišlo. Me pa zanima tudi, kdo je že kaj dobil v žep, pa tudi to bo prišlo na plan. Tudi to se bo izvedelo. Konec koncev bo moral novi lastnik ali pa lastnica ali pa skupina lastnikov dati na mizo kakšne dokumente. Ne nam, ker nam ne dajo ničesar, tudi preiskovalnim komisijam ne dajo ničesar, ker kot izgleda, je Državni zbor za nekatere inštitucije, ki bi morale biti pod Državnim zborom, neka odvečna zadeva in bi radi delovali po načinu socialistične skupščine, kot smo jo imeli nekoč, kje bi delegati samo rekli: ja. Rekli tisto, kar je šef povedal in izglasovali isto.

Dejstvo je tudi, da strokovnjaki, ki vodijo SDH, niso strokovnjaki. To je, kakor so včasih rekli, z brda z dola nabrani neki ljudje, ki pa so primerni zaradi tega, ker poslušajo tiste, ki so zadaj. Zaradi tega smo tako globoko zabredli. In kdo je bil tisti, ki je vodil to kohorto? Gospod Miro Cerar, ki danes sedi na stolčku zunanjega ministra in leta v Vatikan, kjer ga niti papež ne sprejme, ampak ga sprejmejo nižji uradniki in, kakor vidimo po časopisih, že kar gledajo na uro, no, daj, saj si dosti govoril, sedaj se pa spelji. Taki ljudje nam vodijo državo in taki ljudje so nam pripeljali to državo tja, kjer smo danes. In taki ljudje nam prodajaj banke in taki ljudje nam prodajajo vse, kar imamo. Tako kot so mariborsko banko prodali in so tujci ugotovili, da je bila tista kupnina plačana v malo več kot v enem letu. In tako se bo zgodilo pri Ljubljanski banki. Po drugi strani pa dovoljujemo, da Ljubljanska banka zapira svoje podružnice po Sloveniji, kajti kaj jih brigajo državljani. Državljani so tudi tej vladi zadnje kolo na vozu, niti ne zadnje kolo, ampak rezervno kolo na vozu. To so grozljive zadeve.

Mislim, da je skrajni čas, da se odpre razprava. Ta razprava sicer ne bo šla dalje, kajti Odbor za finance je s preglasovanjem odločil, da se o tem ne bo smelo govoriti kaj bolj na široko in da se ne bo smelo raziskati svinjarije, ki so bile zadaj. Kako značilno za našo državo!? In do danes še nihče od teh, ki so delali svinjarije, ne sedi, ampak – ja sedijo, ampak verjetno kje pod kakšno palmo, pijejo rum s kokakolo in gledajo morje, pa kakšne lepe ženske, ki se mimo sprehajajo. To je to. Nekateri so pa seveda tudi že zapravili veliko z avtomobili, jahtami, z ne vem čem vse. Zagotovo pa si tega ne more privoščiti državljan, tisti, ki so mu pobrali denar, ki so mu pokradli denar in ki mu tega denarja nikoli več ne bodo vrnili.

Hvala, gospod poslanec.

Za dopolnilno obrazložitev predloga priporočila dajem besedo še predstavniku predlagatelja dr. Anžetu Logarju.

Gospod poslanec, izvolite.

NLB je prodana, NLB večinsko ni več slovenska, pa časopisi še vedno izhajajo, internet še vedno dela, življenje nemoteno teče naprej, kar je neverjetno, glede na to, kaj smo slišali večkrat v tej državi, ne nazadnje tudi v tem parlamentu. Po vsej kolobociji s prodajo državne lastnine in predvsem NLB bi človek mislil, da se bo po prodaji NLB v Sloveniji zgodil vesoljni potop. Pa se ni. Nič protestov, nobenih izgredov, nič protestnih sestopov iz nadkoalicijske funkcije. Razumljivo, prodaja se je izvršila pod levo, skrajno levo vlado. Predstavljajte si reakcijo v primeru, da bi do te prodaje prišlo pod vlado Janeza Janše. Danes bi imeli tu Pariz. Pa bi bila NLB prodana za primerno ceno, ne pa pod ceno. V banko smo davkoplačevalci v zadnjih 25 letih zmetali 4 milijarde evrov. Prodali smo jo za 600 milijonov evrov. Kdo je kriv za to? V to banko smo pred petimi leti zmetali milijardo in pol. Prodali smo jo za dva in pol krat manj, kot smo dali samo za sanacijo slabih naložb na tej banki. Da malce ponazorim s primerom iz vsakdanjega življenja, ki bo davkoplačevalcem bolj razumljiv. Predstavljajte si, da imate avto, ki mu je zaribal motor. Peljete ga na servis, to vas stane tisoč 500 evrov, potem pa ga čez nekaj mesecev prodate za 600 evrov. Kdo izmed vas bi to naredil? Mislim, da nihče. Kdo je to naredil s sto tisoč krat višjimi zneski? Kdo? Miro Cerar, Karl Erjavec in Dejan Židan. Dvakrat. Prvič leta 2015, ko ste tukaj v Državnem zboru sprejeli strategijo upravljanja z naložbami in predvideli razpršeno lastništvo. Mi smo na to že takrat opozorili, naj vam samo citiram besede poslanca Marka Pogačnika ob predstavitvi, s katerim je pospremil sprejetje te strategije, ki je bila podlaga za prodajo NLB. Dejal je, citiram: »Največje razočaranje v samem dokumentu je vsekakor razpršeno lastništvo. Za razpršenim lastništvom je nedvomno vlada Mira Cerarja in koalicija SD in Desus dokazala, da želimo imeti moč in vpliv v podjetjih še naprej, ne nazadnje pa razpršeno lastništvo pomeni tudi bistveno manjše kupnine za slovenski državni proračun.« Opozarjali smo vas, pa niste prisluhnili. Zato ker ste na vsak način želeli v NLB razpršeno lastništvo, je bila cena, ki smo jo iztržili za NLB 25 % nižja. Zato da bi z banko lahko še potem upravljali, so vas torej Cerar, Erjavec in Židan prikrajšali za 250 milijon evrov ali 125 evrov na posameznika. Ker ti trije ta isti niso banke prodali v prvem poizkusu, ko so bile cene bank na trgu 20 % višje kot v času prodaje, ste izgubili še dodatnih 20 % vrednosti. Torej iz naslova teh dveh političnih odločitev so vam Cerar, Erjavec in Židan vzeli približno 400 milijonov evrov ali 200 evrov na vsakega izmed nas. Ali so odgovarjali? Eden je zunanji minister, eden obrambni minister, oba državotvorna resorja, tretji pa je predsednik hiše demokracije.

Drage davkoplačevalke in davkoplačevalci, ali boste dopustili, da se iz leta v leto, iz garniture v garnituro – no, saj je ves čas ena in ista garnitura – nekaznovano z lopato meče državni denar v ogenj? Predlagatelji te seje menimo, da tega ne smemo narediti, zato smo tudi predlagali, da bi morali pristojni organi v tem primeru raziskati politično in odškodninsko odgovornost omenjenih treh, ki so omogočili, da smo NLB za bistveno premajhno ceno prodali tujim lastnikom.

Hvala, gospod poslanec, za vaše stališče.

Predlog priporočila je 26. novembra 2018 obravnaval Odbor za finance kot matično telo. Ker po končanju ob razpravi odbor ni sprejel predloga priporočila, je predsednik odbora ugotovil, da je obravnava predlog priporočila na seji delovnega telesa končana.

Dajem besedo predsedniku, gospodu Robertu Polnarju.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane gospe poslanke, gospodje poslanci!

Odbor za finance je na četrti nujni seji 26. novembra letos kot matično delovno telo obravnaval Predlog priporočila v zvezi z odgovornostjo vlade Mira Cerarja kot skupščine SDH, ki so jo sestavljale stranke SMC, SD in Desus za škodo, ki je slovenskim davkoplačevalcem nastala zaradi zamud od decembra 2016 do novembra 2018 pri prodaji večinskega deleža v Novi Ljubljanski banki. V Državnem zboru je ta predlog priporočila poslala v obravnavo skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem.

Odbor je kot gradivo za sejo prejel mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 23. novembra 2018. V poslovniškem roku sta bila k predlogu priporočila vložena amandma poslanskih skupin SDS, NSi in SNS in amandma Poslanske skupine Levica. Na seji odbora so sodelovalo predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance, Zakonodajno-pravne službe in uprave ter nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga.

Predstavnik predlagatelja ni podal uvodne dopolnilne obrazložitve k predlogu priporočila.

Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je opozorila, da je odgovornost vlade skladno z ustavo Republike Slovenije mogoče uveljavljati v obliki nezaupnice, zaupnice ali pa interpelacije. Tako je možno uveljavljati le odgovornost aktualne vlade, ne pa tudi preteklih vlad. Poudarila je tudi, da naslovniki predloga priporočila niso pristojni za opravljanje navedenih nalog.

Predstavnik Ministrstva za finance je navedel, da Vlada uradno ni sprejela mnenja glede obravnavanega predloga priporočila. Podrobno je predstavil zgodovino prodaje kapitalske naložbe v NLB, predvsem odločitev Vlade, ki je kot skupščina SDH dne 8. junija 2017 sprejela sklep, s katerim je ustavila prodajni postopek glede NLB. Kot razloge za takšno odločitev je Vlada takrat navedla nekatera tveganja, predvsem pa problematiko prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev. V nadaljevanju je opisal pogoje na kapitalskih trgih v času omenjene odločitve prejšnje vlade in pojasnil, da se je ta odločala na podlagi takratnih razmer in okoliščin. Tako ni mogoče, po njegovih besedah, ugotoviti, kakšna cena bi bila dosežena v prejšnjem prodajnem postopku. Prav iz tega razloga primerjave s ceno, doseženo ob aktualni prodaji, niso ustrezne.

Predsednica Uprave SDH je navedla, da je način prodaje deleža Republike Slovenije v NLB, d. d., zapisan v Odloku o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, ki ga je sprejel Državni zbor. SDH je skladno s tem vodil postopek ter ga tudi uspešno zaključil. Poudarila je, da je pri ocenah treba upoštevati spremembe razmer na trgih in izplačilo dividend, ki jih je prejela Republika Slovenija.

V obširni razpravi so članice in člani odbora postavili številna vprašanja predvsem glede izpeljane prodaje kapitalske naložbe države v NLB. Večji del razprave se je osredinil na odgovornost prejšnje vlade za prekinitev postopka prodaje. Bistven element razprave na odboru je predstavljala prodajna cena oziroma predvsem razmerje med doseženo ceno ob prodaji deleža ter potencialno prodajno ceno, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo leta 2017, pri čemer je bil izpostavljen tudi primerjalni vidik glede cen, doseženih ob prodaji primerljivih bank v tem obdobju. Predstavnik Ministrstva za finance in predstavniki uprave ter nadzornega sveta SDH so podali dodatna pojasnila in odgovore na vprašanja, postavljena v razpravi.

V nadaljevanju odbor ni sprejel amandmaja poslanskih skupin SDS, NSi in SNS ter amandmaja Poslanske skupine Levica. Nato pa je v skladu s 126. in 171. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o predlogu priporočila in ga ni sprejel.

Na podlagi razlage Komisije za poslovnik v zvezi z drugim odstavkom 61. člena Poslovnika Državnega zbora z dne 9. decembra 2018 sem kot predsednik Odbora za finance ugotovil, da je obravnava predloga priporočila na matičnem delovnem telesu končana.

Po glasovanju o amandmajih in predlogu priporočila je odbor sprejel še naslednji sklep: Odbor za finance pričakuje od Vlade Republike Slovenije, da mu do 4. decembra 2018 posreduje dokument SDH, ki ga je le-ta naslovil na Ministrstvo za finance in v katerem naj bi SDH podal mnenje, da je strategija upravljanja državnih naložb nepopolna in bi jo bilo treba spremeniti. Sklep je bil realiziran. Hvala lepa.

Hvala, gospod poslanec.

Prehajamo na uvodno obrazložitev Vlade.

Besedo dajem gospodu Metodu Dragonji, državnemu sekretarju Ministrstva za finance.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje!

Najprej bi želel pojasniti, da je bil voden postopek prodaje kapitalske naložbe v Novi Ljubljanski banki v skladu z določbami Zakona o slovenskem državnem holdingu. V imenu in za račun Republike Slovenije je ta postopek vodil Slovenski državni holding. Strategija upravljanja kapitalskih naložb države, ki je bila potrjena v Državnem zboru, določa, da v primeru NLB, pri kateri se je Republika Slovenija v skladu z zavezami državnih pomoči za dokapitalizacijo zavezala k zmanjšanju kapitalske naložbe na 25 % plus eno delnico do 31. 12. 2017, SDH za realizacijo te zaveze v sodelovanju z vodstvom NLB pripravi program uvrstitve delnic banke na mednarodno borzo po programu prve javne ponudbe delnic. To je bil okvir, v katerem je delovala prejšnja in sedanja vlada in v okviru katere so bili vodeni postopki vezani na upravljanje kapitalske naložbe in pa na umestitev delnic na borzo. Prodajne zaveze so bile določene v procesu odobravanja državne pomoči s strani Evropske komisije. Treba je bilo zagotoviti načelo, da je državna pomoč skladna s pravili državne pomoči, vezano na pogodbo o delovanju Evropske unije. Prvotna prodajna zaveza je določala, da mora Republika Slovenija lastniški delež prodati do konca leta 2017 do 25 plus eno delnico. V skladu s to zavezo je Slovenski državni holding, ki je po zakonu pooblaščen, da vodi postopek, že v začetku leta 2016 začel izvajati aktivnosti, s katerimi je ocenjeval razmere na trgu. Imenoval je finančne svetovalce spomladi leta 2017 in na predlog teh svetovalcev predlagal, da se prodajni postopek namesto v prvotno predvideni eni fazi izvede v dveh fazah. Celotni lastniški delež, ki bi se po takrat veljavni zavezal moral prodati do konca leta 2017, bi bil namreč glede na standarde, ki veljajo za območje srednje in vzhodne Evrope po pričakovanjih vrednosti kapitala, zainteresiranega za to predajo, izrazito velik in nadpovprečen. Povprečna vrednost transakcij pri tovrstnih umestitvah delnic na kapitalske trge je v letu 2014 dosegala med 350 in 380 milijonov evrov, kar bi takrat ustrezalo 28 % lastništva v lastništvu NLB. Morebitna prodaja celotnega razpoložljivega deleža bi tako pomenila največjo transakcijo, ki bi se takrat izvedla v tem delu Evrope, to pa je bilo povezano s tveganjem. Ker takratna vlada na podlagi priporočil finančnega svetovalca in SDH ni želela biti izpostavljena tveganju neuspešne izvedbe prodaje v enem koraku, je takrat bila sprejeta odločitev, da se ta umestitev delnice na borzo izvede v dveh korakih in s tem poveča verjetnost za njen uspeh. Takšne odločitve vlada ni mogoče šteti za škodljivo, ampak je v tedanjih okoliščinah vlada ravnala razumno in v smeri odgovornega ravnanja s premoženjem Republike Slovenije, predvsem s ciljem, da poveča vrednost kupnine in poveča tudi možnosti za uspeh navedene prodajne transakcije. Pred formalnim začetkom prve javne ponudbe delnic NLB je morala uprava SDH pridobiti soglasje nadzornega sveta k minimalnimi ponudbeni ceni za delnico in razponu ponudbene cene. Nadzorni svet SDH soglasja ni podal in je to obrazložil tudi na seji matičnega delovnega telesa, zato je upravi SDH vlada v prejšnjem mandatu predlagala, naj skupščina SDH sprejme sklep, s katerim daje soglasje k minimalni ponudbeni ceni za delnico v razponu od 55 do 71 evrov. Vlada v prejšnjem mandatu je kot skupščina zavrnila predlagano minimalno ponudbeno ceno in razpon ponudbene cene za to delnico, ker je menila, da so s tem nivojem cene povezana dodatna tveganja. Vlada je zato takrat postopek ustavila. Kot je razvidno iz gradiv, ki so bila podlaga k tej odločitvi, je vlada odločitev sprejela, ker je menila, da je treba zasledovati cilj, da se v največji možni meri povrnejo davkoplačevalska sredstva, ki so bila vložena v sanacijo banke. Vlada je tako ocenila, da je tveganje z naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem veliko in da lahko vpliva na ceno ter hkrati ogrozi transakcijo, vezano na takratne razmerje na kapitalskem trgu. Vlada je takrat postopala na način, da je upoštevala vse dejavnike, ki so spremljali prodajo, zlasti tveganje iz naslova nerešenega vprašanja prenesenih deviznih vlog. Menimo, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi Vlada v prejšnjem mandatu lahko predvidela, kakšne bodo razmere na kapitalskem trgu več kot leto dni kasneje, in to upoštevala pri svoji odločitvi. Ocenjujemo, da je Vlada v prejšnjem mandatu ravnala smotrno, ker je želela prodajni postopek izpeljati po tržnih načelih brez vpliva netržnih dejavnikov na prodajno ceno. Finančni trgi so nepredvidljivi, borznih gibanj in indeksov pa zaradi kompleksnosti finančnih trgov z gotovostjo ni mogoče napovedati, zaradi česa je težko določiti, kdaj je najbolj primeren čas za prodajo. Poleg tega se je treba zavedati, da je javna ponudba delnic proces, katerega priprava traja dlje časa, zato se razmere na kapitalskih trgih lahko spremenijo. Metoda prve javne ponudbe pa predstavlja način prodaje, ki se še posebej odziva na dogodke na kapitalskih trgih. Poleg tega je treba o presoji primernega trenutna prodaje z vidika povrnitve davkoplačevalskih sredstev, vloženih v sanacijo Nove Ljubljanske banke, upoštevati tudi to, da je Republika Slovenija letos oktobra prejela izplačan celotni dobiček za leto 2017 in zadržane dobičke iz preteklih let skupaj v višini 270,6 milijonov evrov oziroma 13,5 evrov na delnico. Razpon za ceno delnice je bil torej v letu 2017 določen z upoštevanjem višje vrednosti celotnega kapitala Nove Ljubljanske banke, dosežen nivo cene je bil dosežen ob dejanski izvedbi transakcije v letošnjem letu in v tem doseženem nivoju je treba upoštevati višino izplačanih zadržanih dobičkov. Predlagatelji navajajo, da v letu 2017 določen razpon za ceno delnice banke bi bil lahko višji kljub prisotnemu tveganju iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, zaradi prevzema tega tveganja s strani Republike Slovenije pa bo lahko prišlo še do dodatnega oškodovanja davkoplačevalcev. Pri tem predlagatelj zanemarja, da je bilo zaradi tega tveganja za uspešno izvedbo prodajne transakcije v lanskem letu izvedenih več ukrepov. Predlagatelji ne navajajo, da je Zakon za zaščito vrednosti kapitalske naložbe Republike Slovenije v Novi Ljubljanski banki določil, da Republika Slovenija posredno krije le finančne posledice, ki bodo tej banki nastale zaradi prisilne izterjave. Nova Ljubljanska banka bo zoper zanjo neugodne sodbe, sklepe in druge odločbe sodišč izkoristila vsa razpoložljiva pravna sredstva pred rednimi sodišči ter pravna sredstva, ki so namenjena zaščiti pravic po potrebi in na podlagi predhodno pridobljenega mnenja visokega predstavnika Republike Slovenije za nasledstvo, pa tudi pravna sredstva pred mednarodnimi sodišči ali institucijami ali pred mednarodno instanco z arbitražo ali spravnim postopkom. Nova Ljubljanska banka je zavezana izvesti tudi ustrezne ukrepe upravljanja s premoženjem z namenom, da se možnost prisilne izterjave prepreči oziroma omeji na minimum ter da bodo pri upravljanju upoštevani slovenski interesi.

Naj v zaključku posebej poudarim, da so bile vse potrebne odločitve vlade v prejšnjem mandatu, v mandatu v zvezi z Novo ljubljansko banko, kot tudi te vlade sprejete v skladu s temeljnimi usmeritvami glede privatizacije Nove Ljubljanske banke. Prvič, da se v državni proračun v čim večji meri povrnejo sredstva, ki so jih davkoplačevalci vložili v Novo Ljubljansko banko ob njeni dokapitalizaciji. Drugič, da se ohrani pomemben vpliv države na upravljanje Nove Ljubljanske banke, kar se uresničuje skozi izvedbo metode prodaje lastniških deležev v tej banki. Ohranja se 25-odstotni delež plus 1 glas v tej banki in omogoča se omejen vpliv na upravljanje te banke. Tretjič, s to metodo prodaje se je ohranila vloga Nove Ljubljanske banke kot regionalne pomembne bančne inštitucije, hkrati pa se je zagotovilo, da vse najpomembnejše poslovne funkcije, vezane na opravljanje te bančne skupine, ostanejo v Sloveniji. Glede na vse navedeno menimo, da ni argumentirana trditev, da je Republiki Sloveniji nastala materialna škoda zaradi manjše kupnine, kot pa bi bila dosežena, če bi bila NLB prodana do prvega določenega roka, to je do konca leta 2017. Ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšno ceno bi bilo mogoče doseči v lanskoletnem prodajnem oknu, zato primerjave morebitnih lanskoletnih prodajnih možnosti in letošnje realizacije niso utemeljene. Hvala lepa.

Hvala, gospod državni sekretar.

Sedaj prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Prvi ima besedo gospod Robert Polnar, Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev.

Izvolite.

Hvala lepa. Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Roparji računajo na našo politično zaslepljenost in se zanašajo na splošno poneumljenost. Temeljna podmena predlagateljev sklica današnje seje Državnega zbora je predpostavka o poznavanju neznanega v ekonomskih odnosih. Temelji na splošno prezrtem dejstvu, da je nemogoče napovedati bodoče ekonomsko stanje v gospodarstvu. V gospodarskem in ne nazadnje še posebej v finančnem svetu je predvidevanje neznanega in tistega, kar se ne more spoznati, zelo cenjen in pogosto dobro nagrajen poklic. Iz tega izhaja domnevno pretehtana ocena tako splošnih gospodarskih pričakovanj kot tudi individualnih udeležencev in prizadetih podjetij. Moški in ženske, ki so v tem udeleženi, verjamejo in njim verjamejo drugi, da poznajo neznano. To znanje naj bi ustvarjale raziskave. Kar je prerokovano, je namreč natanko tisto, kar drugi želijo slišati, in na podlagi prerokovanega ustvariti dobiček ali vsaj kakšno povračilo. Upanje in potrebe zameglijo stvarnost. Na ta način na finančnih trgih slavijo in celo pozdravljajo bistveno zmoto. Zaposleni ali samozaposleni, ki govorijo o prihodnjih finančnih gibanjih v dejavnosti ali v podjetju, ki nudijo nepredvidljiv toda viden vpliv na večje gospodarstvo, ne vedo, in kar je bistveno, tudi ne vedo, da ne vedo. Napovedi ekonomskih ali finančnih svetovalcev o gospodarski prihodnosti korporacij, recesiji, načrtovani oživitvi ali nadaljevanju gospodarske konjunkture se razume kot odsev ekonomske in finančne izvedenosti in nikakor ni enostavno zanikati predvidevanj strokovnjakov. Globino dojemanj potrjujejo nekdanji naključni uspehi in zadovoljiv prikaz diagramov enačb in samozavesti. Na ta način nastaja prevara. Popravki pa so kajpada kot vselej pričakovani. Finančno svetovanje, čeprav ničvredno, se lahko nekaj časa finančno obrestuje, toda vselej sledi soočenje z resnico. V zadnjih letih na Slovenskem je to bila splošna izkušnja.

Osrednja tema naše današnje razprave je učinek pri prodaji večinskega deleža Nove Ljubljanske banke. V resnici bi morala biti prava tema zadostujoči povod, njegovi učinku in vzroki, da je do prodaje sploh moralo priti. Ta zadostujoči povod pa so vse dokapitalizacije, ki jih je država morala opraviti, da je kompenzirala škodo, ki je bila narejena zavoljo ponesrečenega menedžmenta banke. Pri tem pa je treba poudariti tudi, da se je Slovenija z brezpogojno kategoričnostjo in fanatičnim prilagajanjem Evropski uniji v naprej odrekla svojim pogajalskim adutom in drugi strani prepustila obsežen prostor za razne oblike izsiljevanja.

Glavna tema bi torej morala biti ekonomska vloga velike banke in s tem njenega menedžmenta. Medtem ko si je menedžment v velikih sodobnih korporacijah in bankah prisvojil bistveno in dominantno vlogo, je postala vloga delničarjev bolj obredna, na nek način določena s koledarjem, s tistim dnem, ko se enkrat letno odvija redna letna skupščina delničarjev. Nedavno se je pri nas slavila, sicer z manjšo mero presenečenja in šoka, menedžerska težnja po moči in samobogatenju. Nismo se mogli izogniti niti omembi mikavnih priložnosti za obogatitev, ki se jih pripisuje menedžerjem sodobnih bank in podjetij, in to v svetu, ki odobrava samobogatenje kot temeljno nagrado za ekonomske zasluge. V vseh primerih pa je bila situacija enaka, prav tako tudi rezultat. Menedžment je imel popoln nadzor, lastništvo je bilo nepomembno, nekateri nadzorniki ali pa večina od njih pa so bili do skrajnosti popustljivi. Nagrade za uspešnost poslovanja so povečevale blaginjo udeležencev in prikrivale stvarne prejemke.

Najmanj pričakovano pa je k škodljivi in celo kriminalni dejavnosti prispevalo skorumpirano računovodstvo. Omogočalo je krinko za nepoštena dejanja, ki so se razširila na odkrito krajo. Za učinkovit nadzor pa ni nobene alternative. Vedenje in ravnanje menedžerjev pa se lahko izboljša tudi s premišljenim načrtovanjem povsem realne možnosti nepriljubljene zaporne kazni. Tu je treba omeniti še drugo splošno sprejeto manifestacijo prevare. Pojavi se, ko se manj uspešna špekulacija sooči s stvarnostjo. Razlogi za slabšo gospodarsko sliko banke so na ta način uresničeni. Stalno so enaki. To so neosebne tržne sile, odsotnost nadzora ali pa preprosta kraja.

Univerzalna rešitev je znaten padec poslovanja in odpuščanje tistih, ki so najmanj odgovorni. Večje kot je število tako odpuščenih, boljša je finančna perspektiva. Nikogar od odgovornih ne vržejo na cesto, ne odpustijo. Namesto tega prejmejo denarne dodatke za izobraževanje in razvoj kariere. Naj javnost na tak način izve za trpko rešitev za tiste, ki so najmanj odgovorni za slabo stanje in veljajo za dobre delavce. Zniževanja so močno pohvalili kot moder in učinkovit ukrep v recesiji in sprejeta so bila tako v javnosti kakor tudi med izobraženci, kako dober, da je ta preprost in neboleč ukrep, neodvisen od politike in v rokah odgovornih in spoštovanih strokovnjakov.

Gospe poslanke in gospodje poslanci, sanacija bank, predvsem Nove Ljubljanske banke je najbolj drastično pokazala obstoj vzporednega gospodarskega sistema, vzporedne administracije. Milijarda je število, ki ni po človeški meri, razen če ni milijarder. No, tudi milijarderji niso ravno po meri človeškosti. Vsa čast izjemam.

Milijarda je v življenju navadnega človeka – razen v času apokaliptičnih inflacij – število, nezdružljivo z denarjem. Zato navadnem človeku, ki mu nemalokrat pravijo tudi mali človek, v resnici ni lahko v zavesti spojiti valuto z desetmestnim ali pa še večjim številom. Eno od takih števil je, denimo, 2 tisoč 320 milijonov. Kadar označuje količino denarja, ki ga ni na računih, pa bi tam moral biti, kot je to v našem današnjem primeru, se število izgovarja takole dve milijardi tristo dvajset milijonov evrov. S tolikšno vsoto je država morala dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko, da je ta obstala kot gospodarski subjekt in da je lahko nadaljevala s poslovanjem. Ko slišimo ali pa ko preberemo številko 2,3 milijardi evrov to zveni abstraktno in nepreštevno, tako kot zvezde na nebu ali pa zrna peska v morju. Zato je to število treba primerjati z nekaterimi drugimi, prav tako velikimi in pomembnimi vrednostmi. V proračunu države za leto 2019 je denimo to seštevek odhodkov dveh ministrstev, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstva za infrastrukturo. Socialna in infrastruktura slovenske republike torej v enem letu. Ali pa če stvari postavimo nekoliko drugače, gre za 8 letnih proračunov Mestne občine Ljubljana. Gre torej za denar, s katerim slovenska prestolnica lahko funkcionira osem let. Vse skupaj je samo še ena potrditev tistega starega izreka, ki ga bomo v skladu s slovenskimi okoliščinami takole parafrazirali: Če državi dolgujete 2 tisoč 300 evrov, potem ima država v lasti vas in vaše imetje. Brez pomisleka bo vaše imetje postavila na boben, da bo izterjala dolg. Če pa državi dolgujete 2,3 milijardi evrov, potem ste vi lastnik države. In sedaj lahko vsi skupaj čakamo in gledamo, koliko je sploh še ostale od države po Novi Ljubljanski banki, ki nam je ves ta svoj dolg velikodušno prepustila v nasledstvo. Dobrodošli v svet velikih števil, velikega biznisa in velikega ropanja.

In nazadnje: ali lahko Državni zbor postane likvidator takšnih patološko družbenogospodarskih pojavov ali pa ostane smo njihov evidentičar, razlagalec in prečiščevalec? Tukaj ne moremo in tudi ne smemo spregledati pomembnega dela, ki ga je opravila preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, predvsem v luči demistifikacij. Njeni dokumenti, posebej zapisniki zaslišanj bančnih menedžerjev nazorno izpričujejo nesposobnost, sebičnost in kradljivško pokvarjenost dela slovenske namišljene poslovne elite. Odločilno vlogo pri tem pa ima in bo imel represivni aparat slovenske države v funkciji procesoiranja in sankcioniranja odgovornih. Bomo videli, kako bo reagiral ta del naše bolestno preveč potrpežljive države. Gre namreč za to, ali bo Slovenija kdaj v prihodnosti prostor, kjer se take sorte banditi ne bodo več počutili varno in brezskrbno. Hvala.

Hvala, gospod poslanec.

Gospod Dušan Šiško, besedo imate v imenu Poslanske skupine Slovenska nacionalna stranka.

Gospod poslanec, izvolite.