Spoštovane kolegice poslanke in poslanci, prosim za malo pozornosti. Lepo pozdravljeni! Lepo pozdravljeni tudi gostje na balkonu! Začenjam 29. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 58. člena ter prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščena sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Jelka Godec, Felice Žiža, Ferenc Horváth, mag. Matej Tonin, Jernej Vrtovec od 14.30 dalje, Aleksander Reberšek od 17. ure dalje, Blaž Pavlin, Iva Dimic, mag. Andrej Šircelj, Žan Mahnič, Željko Cigler, Luka Mesec od 13. do 16. ure, Primož Siter, dr. Franc Trček do 15. ure, Samo Bevk do 15. ure, dr. Matej Tašner Vatovec in Gregor Perič od 13. do 15. ure.

Na sejo so bili vabljeni tudi predstavniki Vlade.

Vse prisotne še enkrat lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 29. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 15. novembra 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejela, zato zboru predlagam, da za današnjo sejo Državnega zbora določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 51 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti nihče.

(Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 29. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, gospe ministrici mag. Kseniji Klampfer.

Izvolite.

Predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Pred vami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Poglavitne spremembe, ki jih novela zakona prinaša, lahko zajamemo z dvema ciljema. Prvi cilj sprememb je zagotovitev dostojnih pokojnin oziroma primernejšega dohodka za varno starost, ki ga bomo dosegli z dvigom odmernih odstotkov ter posledično izboljšanjem socialnega položaja upravičencev iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tem smo posebno pozornost posvetili zvišanju socialne varnosti najranljivejših skupin v okviru pokojninskega sistema, med katere spadajo prejemniki najnižje starostne, invalidske in družinske pokojnine ter tudi nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Drugi cilj je podaljševanje delovne aktivnosti, ki jo želimo doseči s spodbudami za ostajanje v zavarovanju ter zagotavljanjem sočasnega prejemanja višjega dela pokojnine in opravljanja dela upokojencev. Posodobitev zakona vključuje tudi nujne spremembe na področju izvajanja poklicnega zavarovanja, v slovenski pravni red se prenašajo tudi določbe Direktive o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

Naj na kratko izpostavim bistvene spremembe. V zvezi z dvigom odmernih odstotkov je predvideno, da bi v šestih letih, kolikor bi trajalo prehodno obdobje, za moške zagotovili dvig odmernega odstotka za 40 let pokojninske dobe s 57,25 % na 63,5 %. Ta odstotek bi bil tako enak za oba spola, pri čemer bi ženske letošnji odmerni odstotek v višini 63,5 % obdržale tudi v prihodnje. Če te spremembe ne bi naredili bi se v naslednjih letih ženskam odmerni odstotek znižal na 60,25 %. Velja omeniti tudi dvig odmernega odstotka za najnižjo pokojnino za dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe, ki se bo dvignil na 29,5 %. Nadalje bi izpostavila tudi dodatni odmerni odstotek v višini 1,36 % za vsakega otroka. V povezavi s tem bi omenila, da pri tem institutu ponujamo možnost izbire na način, da se lahko nekdo na račun vzgoje otrok nekoliko prej upokoji v skladu z veljavnim zakonom ali pa se odloči, da oddela polnih 40 let in je še dodatno nagrajen z dodatnim odmernim odstotkom, ki pomeni tudi dolgoročno izboljšanje posameznikovega socialnega položaja. Glede na statistiko bomo s tem pomagali predvsem starejšim ženskam, ki so najbolj na udaru, kar zadeva tveganja revščine.

Naj omenim tudi dvig odmernih odstotkov pri ostalih pokojninah, tako pri družinskih kot pri vdovskih, pa tudi invalidskih pokojninah in invalidskih nadomestili in nenazadnje tako imenovani dvojni status, kjer predvidevamo, da bi nekdo, ki v prvih treh letih od izpolnitve pogojev za upokojitev ostane v zaposlitvi, lahko po novem prejemal 40 % pokojnine in ne več 20 %. Na ta način naj bi več posameznikov ostalo v zaposlitvi, in sicer ne le za polni, temveč tudi za krajši delovni čas. To pomeni, da bodo navedenega bonusa v sorazmernem delu deležni tudi tisti, ki bodo nadaljevali z delom vsaj v okviru polovičnega delovnega časa.

Ministrstvo je k pripravi sprememb zakonodaje pristopilo sistematično. Najprej smo pripravili izhodišča, ta je potrdila koalicija, nato še Ekonomsko-socialni svet. Na podlagi sklepa Ekonomsko-socialnega sveta je bila ustanovljena posebna pogajalska skupina, v kateri smo v osmih krogih prišli do soglasja socialnih partnerjev glede predlaganih rešitev. V teh časih je to redek in zelo dragocen dosežek in dobra popotnica predlogom, ki jih imate danes pred seboj. Bi pa na tem mestu želela posebej poudariti, da smo si bili socialni partnerji tekom pogajalskega procesa enotni, da bo treba v kratkem začeti s pripravo naslednjega paketa pokojninskih sprememb pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pogajalska skupina na nivoju Ekonomsko-socialnega sveta je ravno v ta namen ostala aktivna.

Iz navedenega izhaja, da proces sprememb zakonodaje še ni zaključen in da nas čaka še kar nekaj dela, pri čemer ocenjujemo, da bi lahko že takoj po tem, ko bo zakonodajni proces tega paketa ukrepov zaključen, lahko pristopili k nadaljnjim spremembam ob upoštevanju zastavljenih obstoječih ciljev, ki so v zagotavljanju dostojnih pokojnin in podaljševanju delovne aktivnosti ter ob pozornosti na to, da sistem ostaja dolgoročno finančno vzdržen.

Državnemu zboru predlagam, da v skladu s 138. členom Poslovnika Državnega zbora na isti seji opravi tretjo obravnavo predloga zakona. Hvala.

Hvala lepa, gospa ministrica.

Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, zato za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku odbora gospodu Vojku Staroviću.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani!

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je Državnemu zboru predložila Vlada s predlogom za obravnavo in sprejetje po rednem postopku.

Državni zbor je na 12. seji o predlogu zakona opravil splošno razpravo in sprejel sklep, da je primeren za nadaljnjo obravnavo. Pri delu odbora so sodelovali predstavniki predlagatelja, predstavniki Državnega sveta, predstavnik Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavnik delodajalskih in sindikalnih združenj ter tudi predstavnik Zakonodajno-pravne službe. Predstavnik predlagatelja je predstavil predlog zakona. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora pa je tudi povedala, da je predlagatelj pripravil ustrezne amandmaje, glede ostalih nejasnosti pa podal pismena pojasnila.

V dolgi razpravi je največ pripomb k predlogu zakona dala Poslanska skupina Levice. Med drugim so opozarjali, da spremembe, ki bi morale odpravljati revščino, le-to uzakonjujejo. Z dopolnili so med drugim predlagali, da bi se minimalna pokojnina s polno pokojninsko dobo s 530 evrov zvišala na 613 evrov, kakor znašajo minimalni življenjski stroški, absolutna najnižja pokojnina pa s 233 evrov na 440 evrov. Večina razpravljavcev je poudarila pomen soglasja socialnih partnerjev za predlagano tako imenovano mini pokojninsko reformo in pozdravila vložene napore ministrstva.

Poslanske skupine Desus, SAB in NSi so vsaka s svojim dopolnilom predlagale, da bi se prehodno obdobje glede zvišanja odmernega odstotka za moške za 40 let pokojninske dobe dvignilo na 63,5 %. To obdobje naj bi se skrajšalo za 3 oziroma 4 leta. Predlog Vlade predvideva obdobje 6 let, do januarja 2025. Poslanska skupina NSi je ob tem predlagala tudi uveljavljanje pravice do dodatnega odmernega odstotka zaradi skrbi za vsakega rojenega ali pa posvojenega otroka na 5 otrok in ne na največ 3, kot je predlagano v noveli. Ob tem je bil podan predlog, da bi se zaradi mladih, ki vstopajo na trg dela, dvojni status omejil na 6 let. Kot pozitivno je bilo prepoznano prizadevanje Vlade, da se doseže več delovno aktivnih v starostni skupini od 55 do 64 let, saj je v tej skupini delovno aktivnih le 35 %, kar je eden najnižjih deležev v Evropski uniji.

Predstavnik Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke je bil nasprotno mnenja, da pokojninski sistem potrebuje celovito prenovo. Predloge koalicijskih poslanskih skupin za dopolnitve zakona je ocenil kot boj za upokojenske glasove znotraj koalicije. Tudi nekateri člani odbora so opozorili na lahkotno zlaganje amandmajev oziroma populizem.

Predstavnik predlagatelja in predstavnik ZPIZ sta izčrpno odgovorila na dileme in pomisleke razpravljavcev. Predlog zakona rešuje anomalije iz ZPIZ-2. Opozorila sta, da pokojninski sistem ne vzdrži amandmajev Poslanske skupine Levice, ki tudi sicer niso finančno ovrednoteni. Poudarjeno je bilo, da se socialna politika ne more reševati na račun pokojninske blagajne. Prav tako je treba skrbeti za njeno dolgoročno vzdržnost. Predstavnik predlagatelja je tudi menil, da so predlagane rešitve usklajene med socialnimi partnerji, sklep Ekonomsko-socialnega sveta, zato so po njegovem mnenju dopolnila k predlogu zakona nepotrebna. Menil je, da se s tem pod vprašaj postavlja zaupanje v socialni dialog. Predlog zakona prinaša več pravic, je bilo kasneje izpostavljeno. Smo edina država, kjer že mladi z delom dijakov in študentov vplačujejo v pokojninsko blagajno, s čimer se pokojninski sistem že prilagaja demografskim spremembam.

Odbor je sprejel številne amandmaje, pripravljen je dopolnjeni predlog, ki je danes pred vami. Hvala.

Hvala lepa.

Ker je zbor na 12. seji opravil splošno razpravo o predlogu zakona, predstavitev stališča poslanskih skupin ni možna. Tako prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih.

Ker je amandma Poslanske skupine Levica k 9. členu vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 126. členu in ker je amandma Poslanske skupine SDS k 9. členu vsebinsko povezan z amandmajema istega predlagatelja k 11. in k 126. členu, bomo o navedenih členih razpravljali skupaj.

V razpravo torej dajem 9., 11. in 126. člen ter amandmaja Poslanske skupine Levica ter amandmaja Poslanske skupine SDS. Želi kdo razpravljati? Ker vidim, da ja, odpiram prijavo. Prijavljena imamo dva razpravljavca.

Prvi dobi besedo gospod Luka Mesec.

Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav!

Uvodoma se ne morem strinjati s tem, kar je bilo rečeno v poročilu matičnega odbora, in sicer, da se socialna politika ne more reševati v pokojninski blagajni. Jaz sem prepričan, da je v resnici ravno pokojninska blagajna tista, kjer je trenutno največja socialna kriza. Imamo, če pogledate strukturo, 58 tisoč upokojencev, ki živijo z manj kot 500 evri na mesec, imamo 160 tisoč upokojencev, ki živijo z manj kot 600 evri na mesec. To so ljudje, ki so celo življenje delali, to so ljudje, ki so celo življenje prejemali slabe plače in sedaj prejemajo pokojnine, ki so daleč pod pragom tveganja revščine. Lahko si oziroma mislim, da si težko predstavljate, kako je živeti s 500, 600 evri, kaj ostane od tega, ko ti ljudje plačajo račune, ko plačajo ogrevanje, televizijo, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, elektriko. Kaj jim ostane? Životarjenje iz dneva v dan. Če je kje treba začeti popravljati socialno sliko Slovenije, je trenutno to definitivno v pokojninski blagajni. Ne moremo se tako obnašati do starejših. Ti ljudje nimajo druge možnosti, kot da jim pomagamo s pokojnino, za delo v velikih primerih niso zmožni oziroma so svojih 40 let oddelali, dobivajo pa take sramotno nizke pokojnine. Ob tem ko se govori, da se ne more reševati socialna slika upokojencev s pokojninsko blagajno, slišimo še drugi napev, ki je stalen, to je dolgoročna vzdržnost pokojninske blagajne.

Z dolgoročno vzdržnostjo je takole. Pri nas imamo v resnici padajoč delež sredstev za pokojnine. Leta 2015 je ta država gledano skozi delež bruto domačega produkta namenila za pokojnine 10,9 % svojega BDP in že takrat smo bili pod povprečjem Evropske unije, ki znaša 12,6 %. Veste, koliko namenimo danes leta 2019 ob tem rekordnem proračunu? Namenimo pod 10 %, namenimo 9,8 % BDP za pokojnine. Ko je zadnjič minister Bertoncelj govoril o tem, da imamo najboljši proračun v Evropi in koliko je uspel privarčevati, je pozabil povedati, na kom je uspel privarčevati. Največja postavka, ki se je od 2015 do 2019 v proračunu znižala, so pokojnine. 2015 je ta država namenila 600 milijonov več iz centralnega proračuna za pokojnine, kot nameni letos. Sedaj boste seveda rekli, ja, ampak se je vmes povečala pokojninske blagajna. Se je, ker se je povečala zaposlenost, ampak govorim o tem, da se varčevalni proračun, ki bo leta 2021 prihranil oziroma ustvaril presežka 627 milijonov evrov, kar bo šlo več ali manj v poplačilo dolga nekim bankam v tuji lasti, ta presežek se ustvarja v veliki meri na hrbtih upokojencev. Če mi ne verjamete, poglejte, koliko namenjajo druge države Evropske unije za pokojnine. Mi namenjamo 9,8 %, povprečje EU je 12,6 %, Avstrija namenja 14,4 %. Potem pridejo ministri na delovna telesa razlagat, da mi moramo gledati na dolgoročno vzdržnost pokojninske blagajne in razni ekonomski instituti kažejo svoje projekcije, ki svarijo pred tako rekoč bankrotom države, če se bodo sredstva za pokojnine povečala na 14 %, kar je manj kot danes namenja Avstrija. To je manj, kot danes namenja Avstrija. Veste, koliko je namenjala Nemčija pred Schröderjem? Ravno zadnjič sem bral podatek. 20 % BDP je v 90. letih Nemčija namenjala za pokojnine in še danes po številnih rezih ima ta delež bistveno večji od Slovenije. Mi imamo pa pač tukaj izjemno majhno pokojninsko blagajno, iz proračuna tako rekoč dodatnih sredstev upokojenci več ne dobivajo in posledica tega je ta slika, ki sem jo na začetku povedal: 160 tisoč upokojencev pod 600 evri. Tega se ne da popravljati drugače kot z večjimi prihodki in kdorkoli misli, da se bo zgodil nek čudež, da se bodo te stvari popravile, je v zmoti. Država, družba se bo morala odločiti, da bo začela za upokojence skrbeti bolje kot doslej.

Kje je glavna napaka ali pa kje je izvor problema? Poglejte si leto 1996, prepolovljeni so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delodajalce in do 2014 je na ta račun v pokojninski blagajni zmanjkalo 13 milijard evrov. 13 milijard evrov s tega naslova. V koalicijsko pogodbo smo zapisali lani poleti, da se bo ta krivica vsaj deloma popravila, da naj bi se po 0,8-odstotnih stopnjah štirikrat zaporedoma ta sredstva zvišala, da se dobijo sredstva v pokojninsko blagajno za zagotovitev boljših pokojnin, ampak tega ni. In ker tega ni, je posledica – kaj? Lepotni popravki pokojnin. Lepotni popravki na vseh nivojih. V bistvu še največ, kar s to pokojninsko reformo Vlada sporoča upokojencem, je, ne bomo vam zagotovili višjih pokojnin, uvajamo pa dvojni status, torej lahko ob prejemanju pokojnin še delate in si s tem pomagate. Ampak to je spet zelo kritično, ker vprašajmo se, kdo lahko dela. Lahko bodo delali ljudje, ki delajo v intelektualnih poklicih, lahko bodo delali profesorji, lahko bodo delali uradniki. Vsi tisti bodo verjetno tudi zainteresirani, da bodo delali še naprej. Saj nenazadnje so celo v uredništvu Dela pred časom svarili, da bo osivel javni sektor, če se to sprejme. Ampak če se vprašate, kaj bo s fizičnimi delavci, ali oni lahko delajo po 40 letih. Več ali manj ne, ker so izgarani, ker imajo poškodbe od 40 let garanja in niso več zmožni fizičnega dela. Če boste pogledali pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji, boste videli, da je zelo razredna. Inženir lahko pričakuje 80 let življenja, fizični delavec lahko pričakuje 71 let življenja. In zdaj boste vi temu zlomljenemu fizičnemu delavcu, ki bo že v osnovi dobil zaradi odmere bistveno manjšo pokojnino, kot bi jo dobil inženir ali pa zdravnik, rekli: Ja, saj če imaš manj kot 600 evrov, boš pa pač delal. Imaš dvojni status, torej lahko delaš.« To ni noben odgovor na krizo v pokojninski blagajni. To nikomur ne bo rešilo položaja. Res je, poskrbeli boste za tiste, ki bi radi še delali po 65. letu. In ni jih malo, da bodo lahko delali še naprej in prejemali pokojnino kot nekakšno rento. Ampak tukaj govorimo o višjem in višjem srednjem razredu. Medtem ko za te, ki so zares v krizi, ki prejemajo manj kot 600 evrov, takih je več kot petina upokojencev, za te odgovora ni. Če bomo hoteli za te ljudi poskrbeti, jim ne moremo govoriti pojdite delat. Še manj jim lahko govorimo, odprite si varčevalni račun. Kako zaboga naj si odprejo varčevalni račun ob nizkih plačah, ki jih prejemajo? Edino, kar lahko naredimo, je, da ustvarimo družbeni dogovor, po katerem se zagotovi več sredstev v pokojninsko blagajno in sprejme to, kar je zapisano v koalicijski pogodbi: 613 evrov oziroma zdaj je prag revščine že višji, prag tveganja revščine mora biti enak najmanjši zagotovljeni pokojnini za 40 let delovne dobe. Vse tiste, ki so se morali invalidsko upokojiti zaradi bolezni, zaradi poškodb, ne smemo puščati na 300 ali pa 400 evrih, kot je danes, ampak jim moramo tudi zagotoviti neko dostojno življenje. Jaz mislim, da so oni trenutno največje žrtve sistema, ki ga imamo v Sloveniji, in da je treba, ko se pogovarjamo o pokojninski reformi, v prvi vrsti imeti pred očmi revne upokojence. Nanje je država pozabljala, na njih država ustvarja presežke v proračunu, zaradi njih je proračun, kot pravi minister Bertoncelj, najboljši v Evropi, največ bo prihranil. Ampak cena tega je druga stran te enačbe – ogromna revščina med najstarejšimi, ki so tej družbi tudi največ dali, mi pa nanje pozabljamo. Hvala.

Hvala lepa.

Naslednja ima besedo gospa Suzana Lep Šimenko.

Najlepša hvala za besedo.

Moram reči, da vsi ti predlogi, dani s strani Vlade, niso prav nič sistemski, kot Vlada to zelo rada poudarja in izpostavlja, ampak so bolj kot ne populistični in nekateri tudi všečni. Žal, ne rešujejo tistega, kar bi morali – naš pokojninski sistem še naprej ostaja zelo nepregleden, temelji na neki nezdravi solidarnosti in še vedno bodo obstajale številne krivice med upokojenci.

Ko se pogovarjamo s s starejšimi ljudmi na terenu, se največ vprašanj veže na pokojnine. Zelo so prizadeti tisti z najnižjimi pokojninami. In velikokrat slišimo: »Delal sem 36, 38 let, 40 let, na koncu imam pokojnino nižjo kot nekdo, ki v Sloveniji ni delal niti dneva in vseskozi prejema socialno pomoč.« Veliko je te kritike. In se vprašamo, ali je potem takšen sistem pravičen. Ne, ni pravičen, je pa resnično krivičen. Ko povprašamo mlajše generacije, marsikdo reče, »eh, saj penzije tako ali tako ne bomo dobili, glede na to, kako gre vse skupaj …« Tudi ko pogledamo ta predlog, žal, vidimo, da ni nobene spodbude za naprej. Ni neke garancije, da bodo mladi z veseljem vsak mesec prisilno vplačevali v pokojninsko blagajno, zato ker tako ali tako ne vedo, kaj bo na koncu, ko bodo izpolnili teh 40 let ali mogoče takrat že bistveno več, če bodo sploh imeli kakšno pokojnino. Žal je tako, naš sistem je tak, da pokojnine izplačujemo iz trenutno vplačanih prispevkov v pokojninsko blagajno in s tistim, kar moramo vsako leto dodati še iz proračuna. Žal se v pokojninsko blagajno ne nateče dovolj, da bi jih poplačali. V času gospodarske rasti, kjer smo danes, še vedno damo skoraj milijardo oziroma 940 milijonov za to, da poplačamo trenutno stanje. In ko pogledamo te predloge, se tudi vprašamo, kako bo pa to finančno vzdržno, kaj se bo zgodilo takrat, ne vem, leta 2025, ko bo dejansko vse to stopilo v veljavo. Ampak prav je tako, številni izmed teh predlogov so na mestu in upokojenci si resnično zaslužijo višje pokojnine, je pa seveda vprašanje, na kakšen način bo to izvedeno. Verjamem, da se tudi na ministrstvu tega zavedajo, zato so predlagali to postopno in na nek način prenašanje vsega bremena v leto 2025, ko bo povsem druga vlada na njihovem mestu.

Če se navežem na naš amandma. Resnično je, bom rekla, krivično, vi zdaj dvigujete za vse tiste, ki so si že zaslužili polno pokojnino, ki so svoje dejansko oddelali. Na nek način je cilj tega pokojninskega zakona, da bi ljudje čim dlje časa ostali v delovnem razmerju, in na tak način jih želite spodbuditi. Ampak, glejte, ti ljudje so svoje oddelali, delali so 40 let, 40 let so pošteno plačevali prispevke v pokojninsko blagajno, zdaj pa jim pripada samo 40 %. Nam se zdi to resnično krivično. Če resnično želite, da ljudje ostanejo na trgu dela, tisti, ki to želijo, naj dobijo tisto, kar so si zaslužili, če so svoje oddelali, naj dobijo polno pokojnino. In to predlaga naš amandma, za tiste, ki želijo. Seveda pa od tega, ko delajo, ne glede na to, ali delajo polni delovni čas ali skrajšani delovni čas, recimo, za polovico ali tri četrt, ni važno, od tistega ponovno plačujejo prispevke v celoti, ponovno vplačujejo prispevke v pokojninsko blagajno, in država tako ali tako od njih spet dobi nazaj. Tisto več, kaj bodo imeli, ker so si to zaslužili, bodo pa nenazadnje tudi potrošili pri nas in spet bomo dobili prek drugih davkov v sam proračun.

Če vi želite ohraniti in izpolniti ta cilj, ki ste si ga zadali, in to je, da zavarovanci ostanejo dlje časa v delovnem razmerju, potem resnično ne vidim razloga, zakaj ne bi podprli tega amandmaja in jim dejansko omogočili, da dobijo polno pokojnino, ker so za njo že oddelali in si jo dejansko tudi zaslužijo. To bi bilo edino pošteno in tudi pravično.

Jaz seveda računam, da boste ravno iz tega razloga ta naš amandma tudi podprli. Toliko zaenkrat. Hvala.

Hvala lepa.

Želi še kdo razpravljati pri teh amandmajih? Vidim, da ja, zato odpiram ponovno prijavo. Prosim, prijavite se.

Imamo štiri prijavljene razpravljavce.

Prva dobi besedo gospa Janja Sluga, pripravi se gospod Miha Kordiš.

Izvolite.

Hvala lepa.

Tista začetna pozicija, pri kateri verjamem, da se vsi v tej dvorani strinjamo in lahko nekako štartamo iz enotnega stališča, je, da so pokojnine zagotovo pri nas zelo nizke. Tu mislim, da ni nekih različnih mnenj. Zakaj so se pokojnine skozi leta in skozi pretekle mandate ves čas nižale, je pa druga zgodba. Na to pa jaz, ki pri tem nisem sodelovala, seveda nimam odgovora, lahko pa povem, kaj si mislim o tem. Zato ker je bilo pač tako najlažje. Ko se je ugotavljajo, da sistem ni vzdržen, da denarja ni, da je ne vem kaj, je bilo najlažje znižati odmerne odstotke. In to je bilo to. Tista rešitev, ki je bila najhitreje na mizi.

A jaz seveda mislim, da to ni prava pot. Tisto, kar se je skozi zgodovino izkazalo, je, da ob vsakem spreminjanju pokojninskega sistema vedno in zagotovo nastanejo nove krivice – do ene skupine, do druge skupine, do tretje skupine. To zdaj vemo, ker se nam tudi posamezne skupine oglašajo in nam razlagajo, kje so tiste stvari, kjer so se jim zgodile krivice, kjer niso bile spremembe dovolj premišljene ali pa so vlekle poteze za eno skupino in s tem so se naredile še večje krivice eni drugi skupini. In to je tisti razlog, kjer se moramo vsi ustaviti in dobro skupaj razmislit, kadar spreminjamo pokojninsko zakonodajo. Ravno v tem je stvar, spremembe pokojninske zakonodaje zagotovo ne smejo biti nepremišljene, zagotovo ne smejo biti neusklajene in zagotovo ne morejo nastati 5 minut pred sejo. Zagotovo ne. In potem imamo na mizi cel kup nekih amandmajev, ki spreminjajo en člen, pa drugi člen in hkrati ne preučijo, kaj bo sprememba tega prinesla pri vseh ostalih in kako bo učinkovala.

Kot sem že na odboru povedala, zelo sem vesela, da se je okrog tega predloga sprememb pokojninske zakonodaje dosegel tako širok konsenz. Na Ekonomsko-socialnem svetu se je teklo 8 krogov, plus še potem 2 v končnem usklajevanju in dosegel se je konsenz. Ni bil enostavno dosežen, kot smo slišali že tudi na odboru. O več stvareh se je dolgo pogajalo, se je sklepalo kompromise, se je delal tudi korak nazaj, za dva naprej. Ampak tisto, kar je najpomembneje, je, na koncu so se zadeve uskladile, so se zadeve ocenile z vseh vidikov, kako bodo učinkovale in se je ta konsenz dosegel. Tako se je spreminjala v preteklosti pokojninska zakonodaja in takrat, ko je dosežen tako širok konsenz, seveda lahko pričakujemo, da bodo te spremembe učinkovale tako, kot smo si zamislili in kot smo si želeli.

Ministrica je danes že povedala, da cilj tega, kar imamo danes na mizah, je zagotoviti dostojnejše pokojnine za vse in podaljševanje delovne aktivnosti, pri čemer se ta drugi razlog seveda tudi v neki meri navezuje na prvega. Naj opozorim, da v preteklem mandatu se je prvič zgodilo, da so se pokojnine zamejile, da se je natančno določilo, koliko lahko znaša najnižja pokojnina za polno starost in polno delovno dobo. Če sem prej govorila o tem, da so se pokojnine ves čas nižale in odmerni odstotki ves čas nižali, pa se je v preteklem mandatu prvič zgodilo, da se je dosegel tudi ta konsenz, da je treba najnižje pokojnine določiti v nekem znesku, zato da bodo zagotavljale neko dostojnejše preživetje. In ta znesek je danes po vseh uskladitvah 533 evrov. Zagotovo bi bilo dobro, da bi bil še višji, in treba je razmisliti tudi, kako premišljeno z nepovzročanjem nekih novih krivic bi lahko tudi to dosegli. Tisto, kar pa danes obravnavamo, pa je dvig odmernega odstotka po zelo zelo dolgem času, ki bo povzročil, da se bo ta odmerni odstotek za vse dvignil na 63,5 %. Ja, seveda v prehodnem obdobju. Zakaj? Zaradi tega ker spremembe v pokojninski zakonodaji nikoli in nikdar ne smejo biti z danes na jutri tako velike, da bi povzročile nove krivice, o katerih ves čas govorim, in je treba te prehode vedno opraviti postopno. In drugič zato, da se resnično ljudi motivira, da ostajajo v delovnem razmerju.

Mi se sedaj lahko pogovarjamo o tem, da nekateri ne zmorejo več delati. Ampak tisti, ki lahko in tisti, ki želijo, naj seveda delajo. Podatki kažejo, da Slovenija dosega najbolj nezavidljiv nizek odstotek pri delovni aktivnosti starejših od 55 let. Tu smo vodilni v Evropi. Čisto vse države nas prehitevajo, kjer je pri njih aktivnost te starejše populacije višja, kot je pri nas. Zagotovo je treba tukaj narediti neke korake, da se ta stvar spremeni. Namen je, da se z nekimi bonusi, da tako rečem, ohrani ljudi v delovnem razmerju. In ti bonusi so takšni, da se za vsako dodatno leto po izpolnitvi pogojev pokojnina zviša za 3 %. Tudi za nego in varstvo otrok se bo lahko uveljavljalo, se bo lahko izbiralo, ali se bo to štelo na račun delovne dobe ali pa se bo za 1,36 % zvišala pokojnina. In tako pri treh otrocih za dobre 4 %, kar ni zanemarljivo. Sam dvig odmernega odstotka na 63,5 % bo imel seveda učinek tudi na vse ostale pokojnine, tako na vdovske, invalidske in tudi na invalidska nadomestila, kjer se pričakuje učinek tega dviga odmernega odstotka med 10 in 15 %, kolikor bi to na koncu pomenilo višje odmerjene te pokojnine.

Če govorimo še o dvojnem statusu, ki je nekako najbolj stimulativni ukrep za ostajanje v delovnem razmerju. Naj opozorim, da je bilo tukaj kar nekaj debate o tem, kako zadevo izpeljati. Ali da delavec lahko kar ostane neprekinjeno v delovnem razmerju, nekateri so želeli, da bi se to delovno razmerje prekinilo, da bi se delavec upokojil in potem ponovno nadaljeval. Ampak moram reči, da se je tukaj postavilo kar nekaj vprašanj, tudi meni osebno, na katere še danes nisem dobila odgovora. Govorim o primeru, da bi se delavec moral upokojiti in potem ponovno aktivirati v delovno razmerje. Kot sem že izpostavila tudi na odboru, ne predstavljam si primera, kako bi se to zgodilo, kako bi v bistvu v primeru, ko bi se delavec moral upokojiti, potem zagotovilo temu delavcu, da se bo resnično naredilo tako, kot se je z delodajalcem tudi predhodno dogovoril oziroma da se ga dovolj zaščiti, da ne pride do izkoriščanja te situacije tudi s strani delodajalca. Govorim o primerih, ko ni mogoče nekega konsenza med delavcem in delodajalcem, delavec se potem mora upokojiti, za to delovno mesto se naredi nov razpis, tekom razpisa se ugotovi, da se je pa mogoče prijavil kdo, ki bi ga delodajalec rajši vzel v delovno razmerje, in tako se potem tega delavca več ne vzame nazaj v delovno razmerje.. Ali pa reče delodajalec, ah saj ti boš pa dobil zdaj plačo in pokojnino, potem ti pa za isto delo ne rabim več toliko plačevati, lahko dobiš malo manj, ker boš dobil tudi pokojnino, in mu za isto delo nameni bistveno nižje plačilo. Ali pa za primer, ko gre za obrtnike in samostojne podjetnike, ki imajo na primer, ne vem, pet zaposlenih, kako se bo ta espe, najprej zaprl firmo, upokojil, kaj bo naredil s temi svojimi zaposlenimi in kako se bo ponovno potem nazaj aktiviral in kaj se bo zgodilo s temi zaposlenimi. Kot rečeno, tukaj je mnogo dilem, na katere ni odgovorov.

Bi pa kljub vsemu povedala, da glede na to, da že danes obstaja ta možnost, se pravi, da se nadaljuje z delovno aktivnostjo in se hkrati prejema 20 % pokojnine, pa smo seveda zahtevali podatke o tem, kdo danes ostaja v delovnem razmerju tudi po izpolnitvi pogojev. Moram reči, da so podatki, ki smo jih dobili, nekako v nasprotju s tem, kar smo se ves čas tudi pogovarjali, kot so bila tudi nekako moja pričakovanja. Presenetilo me je, zato vam bom tudi prebrala. Skupaj ostaja v delovnem razmerju, se pravi s tem dvojnim statusom v trenutku, kot velja, 9 tisoč 597 ljudi, od tega jih je v zasebnem sektorju kar 78 %. Že tukaj, ko se pogovarjamo o tem, kdo je tisti, ki bo ostajal v delovnem razmerju, se ves čas pogovarjamo o učiteljih, o predavateljih in tako naprej. Vendar ta podatek kaže na čisto neko drugačno razmerja. Torej 78 % v zasebnem sektorju in komaj 21,5 % v javnem sektorju. S tem da te naše debate ravno tako ovrže informacija, da je med temi, ki ostajajo kar 53 % nizko in srednje kvalificiranih delavcev. Seveda v tem trenutku, ko je mogoče pridobiti 20 % pokojnine. Ko se bo ta procent spremenil, zagotovo bo to v neki meri na to vplivalo, ker je predvideno, da dobivajo prva tri leta 40 % pokojnine. Ampak ne glede na to, ti podatki kažejo, da v tem trenutku, tako kot je postavljena zadeva, ne prihaja toliko do nekih zlorab, da bi ostajali v delovnem razmerju tisti, ki lahko, ki se jih v resnici ne potrebuje, kot smo tudi v nekih razpravah slišali. Bi si želela, da bi našli neko rešitev, kjer bi nekako vseeno imel delodajalec nekaj besede pri tem, kdo bo ostal in kdo ne. Ampak kot je bilo rečeno, tu je mnogo dilem, za katere resnično ne vem, na kakšen način jih rešiti.

Če nekako povzamem. Prvič po dolgem času se odmerni odstotki dvigujejo. Prvič po dolgem času lahko delavci z neko dodatno delovno aktivnostjo pokojnine sebi višajo na tak način, da se jim dejansko na koncu tudi v resnici pozna. Glede na to, da je bil konsenz družbenih partnerjev dosežen v tako visoki meri, tudi to pozdravljam. Zagotovo pa je treba v prihodnosti, in to zelo hitro, nasloviti tudi vse te krivice te skupine, ki so se oglasile, ki so v preteklosti te krivice doživele, jih identificirati in tudi zanje najti ustrezne rešitve. To pa je po zagotovilu državnega sekretarja, da bo ta pogajalska skupina, delovna skupina ostala aktivna in se bo kar zelo hitro že pogovarjala tudi o odpravi teh krivic. Hvala lepa.