Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 34. izredno sejo Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne more udeležiti poslanec Ferenc Horváth. Na sejo sem vabil predstavnike Vlade.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

Dovolite, da pred določitvijo dnevnega reda nagovorim državni zbor.

Spoštovane kolegice, kolegi!

Jutri, 8. aprila, bo minilo 30 let od prvih večstrankarskih neposrednih in svobodnih volitev pri nas. Če izvzamemo tiste, ki so se zgodile na začetku 19. stoletja, je dejstvo, da bi morala biti ta pomembna obletnica v Državnem zboru še posebej slovesno obeležena, skupaj s tedanjimi akterji, delegatkami in delegati, ki so v tistem prelomnem času zbujali formalne možnosti osamosvojitvenega procesa, a trenutne okoliščine, povezane z epidemijo, praznovanjem z večjim številom udeležencev žal niso naklonjene. Ne glede na to smo v avli Državnega zbora postavili fotografsko razstavo Prelomnica trenutka, saj te edinstvene zgodovinske prelomnice, ki ni zaznamovala le naše preteklosti, ampak tudi sedanjost in prihodnost, ne smemo izpustiti ali pozabiti. Volitve leta 1990 so omogočile prehod v parlamentarno demokracijo in so eno ključnih dejanj osamosvojitvenega procesa, oziroma kot jih je opisal pokojni dr. France Bučar, s pravnega vidika pomenijo volitve prelomno dejanje, s katerim je formalno prenehala enopartijska oblast v Sloveniji in je bila s tem ustvarjena možnost, da se Slovenija preoblikuje v sodobno in demokratično urejeno družbo. Volivci so se pred 30 leti dobro zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka in nasploh pomena volitev, ko ljudstvo predaja oblast izvoljenim predstavnikom in s tem posredno preko njih odloča o pomembnih državnih vprašanjih. Z visoko volilno udeležbo so pokazali, da si želijo sprememb, ki jih lahko dosežejo z odločnostjo in odgovornostjo preko takratnih kandidatov, ki so na predvolilnem prizorišču nastopali nekoliko drugače, kot to počnemo sedaj, vsaj na videz mnogo bolj sproščeno, spontano, poenoteno in spoštljivo. Danes se lahko zato s ponosom spominjamo vseh kandidatov, ki so sodelovali na teh prvih volitvah pred 30 leti, čeprav jih žal ni veliko, ki bi bili še aktivni v politiki.

V 3. členu Ustave je določeno, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Državljanke in državljani ju izvršujemo neposredno z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Vsi mi zato nosimo odgovornost, da krepimo ugled vseh vej oblasti in njenih predstavnikov tako, da čim bolj vztrajno in strpno iščemo soglasja za reševanje problemov in sprejemanje odločitev. Danes se zdi samostojna Slovenija, še zlasti za mlajše generacije, ki osamosvojitvenega procesa niso izkusile, nekaj normalnega in samoumevnega. Podobno običajna in samoumevna sta za večino državljank in državljanov postala tudi politični pluralizem in vsakokratne volitve. A stvarnost je bila pred tremi desetletji precej drugačna. Večstrankarske volitve kot najpomembnejši izraz ljudske suverenosti so bile daleč od nečesa samoumevnega. Za njihovo uresničitev je bilo poleg ustrezne pravne osnove, ki jo je tedanja socialistična skupščina zagotovila v zadnjih mesecih leta 1989, potrebno tudi veliko odločnosti, enotnosti in celo poguma. Zgodovinske volitve v tedaj še tridomno skupščino, ki so potekale 8. in 12. aprila 1990, je zaznamovala izjemna, za današnji čas pravzaprav nepredstavljiva več kot 83-odstotna volilna udeležba. Slednja je bila nedvoumen dokaz želje naroda po desetletja odtegovani politični participaciji in želje po demokratičnih spremembah.

Spoštovani, z volitvami, katerih obletnice se spominjamo danes, smo pred tremi desetletji odprli novo poglavje slovenske zgodovine in stopili na negotovo, neznano, težko, a nedvomno pravo pot. Stopili smo na pot svobode, samostojnosti in demokracije. V preteklih treh desetletjih smo veliko dosegli, šli skozi marsikatero preizkušnjo ter se soočili s številnimi izzivi. Ne glede na to, kako težke so bile te preizkušnje, pa smo iz njih izšli močnejši in bolj izkušeni. Naj nam torej skorajšnja 30-letnica zgodovinskih večstrankarskih volitev ne služi le v spomin na prelomnost dogodka samega, ampak naj bo v tem težkem obdobju tudi v navdih in upanje za prihodnost. V tem času, ko se spopadamo z najhujšo epidemijo sodobnega časa, si moramo s svojim odgovornim delom prizadevati med ljudi vnašati tudi enotnost in upanje, ker če tega ne bo, je lahko prav vsak dobronamerni ukrep za boj proti epidemiji in za boljši jutri zaman. Seveda nihče od nas ni vsemogočen in nezmotljiv, vsi smo samo ljudje in ne čarovniki, ki bi na hitro pričarali boljše življenje. Ljudje, ki danes trdo delajo za omilitev ali odpravo posledic epidemije, tudi če se kdaj zmotijo, so zadnji, ki si zaslužijo uperjen prst, grajo, poziv k boljšemu delu ali kaj podobnega. Ti ljudje, ne glede na funkcijo, ki jo opravljajo, si v teh težkih časih zaslužijo samo hvaležnost, zato se izogibajmo nekonstruktivnih kritik in kritizerstva s kavča. V tem znamo biti včasih zelo dobri, ampak dajmo si to privarčevati za neke druge, bolj mirne čase. Raje kot to pokažimo, ker smo tega sposobni, še več sodelovanja, povezanosti in enotnosti. Koronavirus ne izbira med revnimi ali bogatimi državami, med velesilami ali državami tretjega sveta, revnimi ali bogatimi posamezniki, med politiki, gospodarstveniki, delavci, zdravniki, policisti, mladimi ali starejšimi. Zato moramo s skupnimi močmi ohraniti naše gospodarstvo, šolstvo, kulturo, družbo, družino, zdravstvo, varnost in vse druge temelje, ki nas povezujejo v naši državi. Če pogledamo nekatere novice, morda statistike, je Slovenija zaenkrat med uspešnejšimi državami pri boju proti virusu, in prepričan sem, da bomo tudi to bitko na koncu dobili. Tudi po tej bitki bo Slovenija ostala sodobna, demokratična, urejena družba, država, ki spada po številnih pokazateljih med najbolj razvite države sveta, takšna, kot je bila zamišljena s prvimi volitvami pred 30 leti. Ostanite zdravi.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 34. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v ponedeljek, 6. aprila 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predloga za umik točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ga je prejel s sklicem. Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje naprav.

Glasujemo. Za je glasovalo 86, proti nihče.

(Za je glasovalo 86.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 34. izredne seje določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVI ZAKONA O REFERENDUMU IN O LJUDSKI INICIATIVI V OKVIRU NUJNEGA POSTOPKA.

Predlog je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku Vlade, gospodu ministru Boštjanu Koritniku.

Lep pozdrav vsem!

Hvala za to priložnost, da predstavim to novelo. Vsi ukrepi, ki jih te dni sprejemamo, ne smejo ostati le prazne črke na papirju, ampak morajo njihove učinke čim prej občutiti vsi spoštovani državljanke in državljani. Zato pričakujem, in današnji odbor Državnega zbora je to že dokazal, da nam bo uspelo preseči politične delitve in omogočiti, da bodo ukrepi, ki bodo za soočanje z epidemijo covida-19, sprejeti v prihodnje, čim prej potrjeni in da bo pomoč karseda hitro dosegla državljane. Pomoč pa potrebujejo vsi, ne glede na politično pripadnost, verske in druge usmeritve. V tem prepričanju in upanju me utrjuje tudi dejstvo, da je bila novela Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi predmet širokega usklajevanja že v dveh prejšnjih vladah. Zato menim, da s podporo ne bo in ne bi smelo biti težav. Danes sem bil na odboru informiran, da je bilo na odločanju Državnega zbora, ko se je odločalo o spremembi ustave, ki je omejila pravico do referenduma, prisotnih 87 poslancev, 86 jih je spremembo potrdilo. Danes vas je tukaj, če sem prav videl, ravno tako 86.

Členi, ki so predmet današnje novele, so zgolj vzeti iz takrat obravnavanega predloga sprememb. Kot veste, je rok za te spremembe potekel šest let oziroma eno leto nazaj, na podlagi odločitve Ustavnega sodišča iz leta 2018 in na podlagi zahteve za uskladitev referendumske zakonodaje z ustavnim zakonom iz leta 2013. Namen in cilj predloga zakona je implementacija ustavne ureditve tega zakonodajnega referenduma iz leta 2013 glede ene od sestavin. Razlog – o tem sem zadnje dni večkrat razpravljal – da smo predložili v sprejetje v Državnem zboru zgolj štiri člene in ne 40, je ravno dejstvo, da se je najbolj pokazalo, da sedaj v teh razmerah potrebujemo predvsem te štiri člene. To nikakor ne pomeni, da ne potrebujemo in da ni treba uveljaviti tudi drugih sprememb, ampak nujnost se je najbolj pokazala pri teh štirih členih.

Naj pojasnim. Drugi odstavek 90. člena Ustave določa štiri zakonodajna področja oziroma zakone, o katerih referenduma ni dopustno razpisati. To so zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. To je, bi rekel, področje oziroma točka, na katero se nanaša danes predložena novela. Druga, tretja in četrta točka so zakoni o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter zakon, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, zakoni o ratifikaciji mednarodnih pogodb in zakoni, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Po naravi stvari je jasno, da je kvalitativna razlika med prvo in tremi drugimi točkami tega drugega odstavka 90. člena Ustave. Za zakone iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, za katere ustava ne predvideva referenduma in kamor sodi tudi epidemija – torej epidemija, konkretno covid-19 – je v noveli zakona predvideno, da bodo tovrstni zakoni razglašeni in uveljavljeni, takoj ko ne bo več zadržkov, morebitnega veta Državnega sveta, volivci pa bodo imeli v 15 dneh po uveljavitvi zakona možnost sprožiti naknadni ustavni spor, če bodo menili, da je Državni zbor kršil pravico do referenduma, in bodo lahko dosegli tudi razveljavitev zakona. Poudarjam, gre za zelo strogo varovalko, ki zagotavlja demokratičnost postopka, saj bo lahko to zahteval katerikoli volivec brez utemeljitve pravnega interesa. Hkrati pa s to novelo, kar je tudi ključno danes, pridobimo do osem dni krajšo časovnico pri postopkih sprejemanja novih protikorona paketov. Drugi se je že začel pripravljati. V preteklem tednu smo s predlogom novele seznanili poslanske skupine SNS, SAB, SD, Levica, LMŠ pisno in predstavnika madžarske in italijanske manjšine. Kot rečeno, gre za besedilo, ki je bilo tako ali drugače v usklajevanju že dvakrat, nazadnje v javni razpravi decembra 2019. Tudi ti obiski oziroma komunikacija so to potrdili. V principu ta predlog ni sporen in se vsi bolj ali manj strinjamo, da je nujen.

Še malo konkretneje o 21.a členu ZRLI. Državni zbor na predlog Vlade sprejme sklep o nedopustnosti referenduma v roku sedmih dni od sprejetja zakona, ne glede na morebitno pobudo za referendum. Predlagatelj je Vlada, kar pomeni, da bo utemeljen predlog z razlogi v praksi že sestavni del gradiva predloga zakona po nujnem postopku. Vlada je tista, ki, bi rekel, pozna situacijo najbolje, tista, ki ve, koliko časa potrebuje za uveljavitev posameznega ukrepa, in se zdi smiselno in razumljivo, tudi Zakonodajno-pravna služba tukaj ni imela pripomb, da je predlagatelj Vlada. Če Državni svet nato odloči, da ne bo uveljavljal veta, Državni zbor sprejme sklep, takoj ko prejme takšno odločitev Državnega sveta. Če Državni svet veto uveljavlja, potem Državni zbor sprejme sklep takoj po ponovnem sprejetju zakona. Če se ne sprejme, seveda ta postopek odpade. Po sprejetju sklepa Državni zbor zakon pošlje v razglasitev in ta se objavi v Uradnem listu. In sedaj ključna stvar, ki sem jo že omenil, zahteva za oceno ustavnosti zakona. Katerikoli volivec ima 15 dni od uveljavitve zakona možnost predlagati presojo ustavnosti, rok za odločitev Ustavnega sodišča pa je 30 dni.

Za konec. Želim si, da bo dovolj politične volje za dvotretjinsko večino, saj je sprejetje te novele nujna podlaga za hitrejše sprejemanje novih protikorona zakonskih paketov, v predlogu zakona pa ostajajo zelo stroge varovalke. Novele ne sprejemamo za to vlado, temveč za katerokoli vlado, ki se bo znašla v takih razmerah, ki pa jih, to poudarjam, prav nikomur ne privoščim. Hvala.

Hvala lepa.

Predlog zakona je obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsedniku Predragu Bakoviću.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani minister!

Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je na 21. nujni seji 7. 4. 2020 kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki ga je v Državni zbor v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 64. seji 6. 4. 2020 sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Na seji odbora so sodelovali predstavniki Ministrstva za javno upravo in Zakonodajno-pravne službe. V poslovniškem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus k 1., 2. in 3. členu ter Poslanske skupine LMŠ k 2. členu.

Predlagatelj je v okviru ciljev in poglavitnih rešitev predloga zakona navedel, da je namen predloga zakona implementacija ustavne ureditve zakonodajnega referenduma iz leta 2013 glede na eno od sestavin, in sicer kar zadeva predmet referendumskega odločanja, namreč odločitev postopka v primeru omejitve in prepovedi referenduma. Predlagatelj se sicer zaveda, da je glede na spremembe ustave in odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018 treba sprejeti celovito novelo ZRLI, vendar pa se je glede na okoliščine – to pa je epidemija covida-19 – odločil nemudoma predlagati to novelo, ki je nujna za to, da se bo zagotovilo učinkovite in hitre zakonodajne postopke in s tem omogočilo takojšnje ukrepanje v primerih, ko gre za odpravo posledic naravnih nesreč ter zagotavljanje varnosti državljanov in obrambe države. V najkrajšem času je predlagatelj napovedal pripravo celovite novele, ki bo odpravila tudi vse ostale neskladnosti. Predlog zakona torej ureja postopek odločanja Državnega zbora v primeru, ko referenduma ni dopustno razpisati. Državni zbor bo v skladu s predlagano ureditvijo sprejel ugotovitveni sklep, da referenduma ni dopustno razpisati v roku 14 dni po vložitvi pobude. Predlagatelj referenduma bo imel možnost, da v 15 dneh od objave ugotovitvenega sklepa v Uradnem listu Republike Slovenije poda zahtevo za ustavnosodno presojo sklepa Državnega zbora. Ustavno sodišče bo o zahtevi odločilo v roku 30 dni in odločitev objavilo v Uradnem listu. Če bo Državni zbor sprejel navedeni sklep, bo to zadržalo zbiranje podpisov in potek roka za njihovo zbiranje. Zbiranje podpisov se bo v primeru odločitve Ustavnega sodišča, da je sklep Državnega zbora v neskladju z ustavo, nadaljevalo naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu.

Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je izpostavila, da predlog zakona predstavlja delno uskladitev z ustavnim zakonom, in sicer v delu, ki zahteva ureditev postopka v Državnem zboru in sodnega varstva, pravice do glasovanja na referendumih, torej 90. člen Ustave, v primeru zakonov, ki so izvzeti iz zakonodajnega referenduma. Ob tem je opozorila, da mora Državni zbor, glede na to, da so že potekli roki za uskladitev ZRLI z ustavnim zakonom in odločbo Ustavnega sodišča, čim prej sprejeti zakon, ki bo v celoti usklajen z ustavnim zakonom in odločbo Ustavnega sodišča. Poleg tega je treba z ustavnim zakonom in ZRLI celovito uskladiti tudi Poslovnik Državnega zbora, ki ureja postopek v zvezi z referendumom in posredovanja sprejetega zakona v razglasitev. Izpostavila je še, da je Zakonodajno-pravna služba k posameznim členom podala nekaj pripomb glede notranje skladnosti zakona, ki jih ustrezno odpravljajo vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin.

Predlog zakona je obravnavala tudi komisija Državnega sveta za državno ureditev in podala pisno mnenje, v katerem je predlog zakona podprla. Ob tem je izrazila strinjanje s predlagateljem predloga zakona, da je v zakonodajno proceduro nujno čim prej predložiti zakon, ki bo celovito urejal vsa odprta vprašanja s področja referenduma in ljudske iniciative, saj je nedopustno, da se toliko let odlaša s spremembami, ki jih je že pred šestimi leti zahtevalo Ustavno sodišče.

Po razpravi poslancev je odbor sprejel amandmaje poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus k 1., 2. in 3. členu. Odbor ni sprejel amandmaja Poslanske skupine LMŠ k 2. členu. Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval še o vseh členih predloga zakona skupaj in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog zakona je sestavni del tega poročila.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Levica.

Kolegica Nataša Sukič.

Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Spoštovane, spoštovani!

Cilj današnjih sprememb Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi je en sam – takojšnja uveljavitev sprejetih zakonov brez kakršnekoli možnosti za razpis referenduma. V Levici smo nasprotovali že spremembi ustave in nižanju demokratičnih standardov. Vemo, kako je prišlo do spremembe ustave leta 2013 – pod pretvezo prekomernih zlorab instituta referenduma in zahtev po pretiranem varčevanju je celotna takratna politika sklenila gnili kompromis in v ustavo vpisala ne enega, ampak dva izjemno škodljiva ukrepa. Poleg pretirane omejitve možnosti razpisa referenduma je bilo v ustavo zapisano še škodljivo fiskalno pravilo. Zadnjih deset let lahko tako razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju so se škodljivi ukrepi sprejemali pod pretvezo nujno potrebnih varčevalnih ukrepov. Politični esteblišment je ekstremno motilo, da ima ljudstvo poleg protestov na voljo tudi referendum, s katerim se lahko upre krčenju pravic in socialne države. Zaradi tega so po padcu škodljive pokojninske reforme na referendumu postali predlogi o omejitvi referendumskega odločanja le še glasnejši. V prejšnjem mandatu smo bili v luči varčevanja priča še dodatnim apetitom po nižanju demokratičnih standardov. SMC je želela na primer ukiniti volitve v ožje dele občin, nato je želela omejiti še dostop do informacij javnega značaja. Šele po glasnem nasprotovanju javnosti je takratna koalicija odstopila od teh poskusov. Po obdobju škodljivega zategovanja pasu smo prišli v obdobje pretiranega izpostavljanja varnostne situacije. Pretirano izpostavljanje spremenjenih varnostnih razmer in nenehno zastraševanje z begunci so bili argumenti za celo paleto škodljivih in tudi protiustavnih ukrepov. Povečevanje represije, nova policijska pooblastila, lovilci IMSI, paralizatorji, policijska pooblastila za vojsko, protiustaven masovni nadzor nad registrskimi tablicami, protiustaven Zakon o tujcih – to je le nekaj primerov škodljivih ukrepov iz tega obdobja. Sedaj smo prišli v tretje obdobje, obdobje epidemije. Povečevanje represije, omejevanje in posegi v človekove pravice in teptanje vseh doseženih demokratičnih standardov so tokrat utemeljeni z grožnjo epidemije in priročno skriti med pozitivne ukrepe, ki so dejansko nujno potrebni. Tudi sprememba, ki jo obravnavamo danes, je bila še prejšnji teden skrita v tako imenovanem koronazakonu. Ker so bili očitki o protiustavnosti takšnega predloga prehudi, imamo danes na mizi spremembo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, in tudi ta predlog naj bi bil nujno potreben zaradi boja zoper epidemijo. V praksi predlog določa, da bo lahko zakon stopil v veljavo takoj po njegovem sprejetju, referendumsko odločanje pa o takem nujnem zakonu ne bo možno. Ali gre za zakon in ukrepe, ki so nujno potrebni, bo seveda odločala Vlada sama.

V Levici dvomimo o dobronamernosti Vlade, da bo pod to določbo sprejemala le ukrepe, ki so dejansko nujno potrebni in so koristni za ljudi. Vse dosedanje poteze in predlogi Vlade le še dodatno potrjujejo, da je naš strah povsem upravičen. Ne zdrži namreč argument, da sta onemogočanje referenduma in možnost takojšnje uveljavitve zakona nujno potrebna za pravočasno sprejemanje ukrepov, ki jih gospodarstvo in ljudje nujno potrebujejo. Vsi ti ukrepi namreč lahko že danes učinkujejo tudi za nazaj. Dokaz za to so ravno ukrepi iz interventnega zakona, ki je bil sprejet prejšnji teden. Zakon bo v veljavo stopil šele v petek, a kljub temu bodo vsi ukrepi veljali od 13. marca naprej. In zato današnje spremembe niso bile potrebne. Vprašajmo se, kateri ukrepi so takšni, da ne morejo in ne smejo veljati za nazaj, poleg tega pa glede njih obstaja precej možnosti, da bi bil zahtevan referendum – tisti, ki bi za nazaj posegali v že pridobljene pravice, v nižanje delavskih pravic, demokratičnih standardov in plač na primer, pa prekomerna policijska pooblastila, posegi v zasebnost in podobno. To so torej ukrepi, ki spadajo pod danes predlagano onemogočanje referenduma in takojšnjo uveljavitev. Kot izhaja iz medijskega poročanja, bodo ravno pravice delavcev tarča naslednjega interventnega zakona. V naslednjih tednih in mesecih bomo na mize dobili tudi prve varčevalne ukrepe in tudi ti bodo lahko uveljavljeni takoj, referendum pa bo onemogočen. Omejitvam referendumskega odločanja v Levici ves čas nasprotujemo.

Kar se tega konkretnega zakona tiče, menimo, da so naši strahovi pred zlorabami v celoti utemeljeni in da je le vprašanje časa, kdaj se bodo uresničili, zato bomo predlogu nasprotovali. Hvala lepa.

Hvala.

Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Kolega Jožef Horvat.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, drage kolegice in kolegi!

Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati izraža zadovoljstvo, da smo danes dopoldne oziroma popoldne na odboru izoblikovali pomembno večino, ki je podprla novelo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. Zadovoljni smo, ko ugotavljamo – vsaj tako je bilo videti na odboru – da parlamentarna večina razume, kaj pomeni sprejeti in čim prej udejanjiti izjemno pomembne zakone, konkretno v tem primeru zakon, ki bi pomagal ljudem in slovenskemu gospodarstvu, ki ga je strahovito prizadela koronaepidemija. Ta večina na odboru – dovolite, da tako rečem – tudi jasno izraža željo, da želimo živeti v eni pravno urejeni državi, v urejeni pravni državi in da smo odločno rekli ne anarhizmu. Tudi sam se želim sprehoditi v tem svojem stališču po zgodovini. Namreč, 24. maja 2013 je spremembo 90. člena Ustave, ki govori o zakonodajnem referendumu, potrdilo kar 86 poslancev od 87 prisotnih, kar pomeni, da je za to spremembo glasovalo 95,5 % vseh poslancev oziroma kar 98,8 % vseh prisotnih. Iz tega razloga izhaja, da smo bili toliko enotni pri tej spremembi ustave in nikakor ne moremo sprejeti kakršnihkoli kritik, da gre za kakršnokoli omejevanje demokratičnih principov. Je pa res, da je ustavni zakon o spremembah 90., pa tudi 97. in 99. člena Ustave, ki ga je podpisal takratni predsednik Državnega zbora 24. maja, vseboval oziroma vsebuje tudi vsebino v drugem razdelku, ki pravi: Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi se uskladi s 1. členom tega ustavnega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi. Eno leto je minilo, kolegice in kolegi, maja 2014. Naslednji mesec je maj 2020, kar pomeni, da zamujamo kar šest let. Ja, res je, priznamo, silom prilike moramo poleg vsega drugega operacionalizirati tudi 90. člen slovenske ustave. Ustava ni izvršilni akt, zato tudi ustavni zakon, ki sem ga imenoval, veleva zakonodajni veji oblasti, da spremeni Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi.

Rad bi povedal, da v ta sklop zakonov, o katerih ni možno razpisati referendumov, sodijo zakoni s področja obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, kamor gotovo spada tudi koronaepidemija. Ko gre za pomoč – kot smo sami prejšnji teden razlagali na dolgo in široko – ljudem in slovenskemu gospodarstvu, ki je težka 3 milijarde in 100 milijonov evrov, je izjemno pomembno načelo tudi to, da kdor hitro da, dvakrat da. Ko gre za naravne nesreče, je hitrost izjemno pomembna. In pomembna pridobitev tega zakona, ki ga zdaj spreminjamo, torej zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, je tudi ta, da bomo kar za osem dni skrajšali čas uveljavitve zakona. To je izjemno pomembno. Danes prihajajo razočaranja s strani zdravniških krogov, s tistih krogov, ki se jim mi vsi – in to je objektivno in pošteno – zahvaljujemo, da so dejansko v prvih bojnih linijah. Ampak ker zakon ne velja, ne morejo udejanjiti tega, kar smo jim mi odobrili v zakonu. Namreč da bi jih tudi finančno stimulirali pri njihovem delu. Tega ne bo. Tega pač ne bo, ker še zakon ni uveljavljen.

Nova Slovenija bo tako kot na odboru tudi na seji Državnega zbora podprla novelo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ne bomo pa podprli amandmajev LMŠ.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.

Kolega mag. Andrej Rajh.

Hvala lepa. Spoštovani!

Referendum kot ena od oblik neposredne demokracije volivkam in volivcem omogoča neposredno odločanje o pravnem aktu ali kakršnemkoli drugem vprašanju. Tako lahko vsi državljani z volilno pravico sodelujejo pri procesu oblikovanja posameznih aktov zakonodajnega organa. V bistvu je referendum nekakšno orodje volivcev, s katerim izvajajo nadzor nad Državnim zborom in njegovim delom. Podrobneje je referendum urejen v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, ki določa, kdaj mora Državni zbor razpisati referendum, v katerih primerih ga ni dopustno razpisati in kdo ima pravico do glasovanja. V predmetnem zakonu je tako določen način uresničevanja referenduma in postopek njegove izvedbe. Referendumska ureditev je bila tekom let večkrat spremenjena, nazadnje leta 2013. Takrat je bil sprejet ustavni zakon, ki je zmanjšal število predlagateljev referenduma, določil omejitve in prepovedi ter dvignil prag legitimnosti sprejemanja odločitev. Drugi odstavek 90. člena Ustave določa primere, v katerih zakonodajnega referenduma ni dopustno razpisati. To je pri zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odpravi posledic naravnih nesreč, pri zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah, zakonu, ki se sprejema za izvrševanje proračuna, zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in pri zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma drugo protiustavnost.

Čeprav institut nedopustnosti razpisa referenduma morda deluje kot poseg v pravico, ki omogoča zahtevati referendum, se moramo istočasno zavedati, da vzporedno s pravico iz 90. člena Ustave obstajajo tudi druge zelo pomembne ustavnovarovalne vrednote. Pri njih se mora pravica do zahteve za razpis referenduma umakniti, temu pa je pritrdilo tudi Ustavno sodišče. Govorim predvsem o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odpravi posledic naravnih nesreč. Pri slednjem je treba ukrepati hitro in učinkovito, medtem ko razpis zakonodajnega referenduma občutno podaljša postopek uveljavitve zakona. To lahko hitro privede do težko popravljivih posledic. Določbe Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi do danes še niso bile prilagojene spremembam ustavne ureditve. Njen namen je prav v implementaciji ustavne ureditve zakonodajnega referenduma. Zavedamo se, da bi bilo treba določbe tega zakona obširneje prilagoditi, a se je predlagatelj v luči trenutnih okoliščin odločil le za del sprememb. Z njimi bomo zagotovili učinkovite in hitre zakonodajne postopke, ki so ta hip nujni. V stranki SAB se zavedamo pomembnosti pravice državljanov do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in referendumskega odločanja. Ne nazadnje je referendum pomemben korektiv predstavniške demokracije. Ne glede na to pa ocenjujemo, da predlog zagotavlja učinkovito pravno varstvo, saj daje vsakemu volivcu možnost, da v 15 dneh od uveljavitve zakona zahteva oceno ustavnosti sprejetega sklepa Državnega zbora. Sicer lahko posameznik oceno ustavnosti zahteva le, ko izkaže pravni interes in pred tem izčrpa vsa pravna sredstva.

V Poslanski skupini SAB se tako strinjamo, da morajo biti zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč razglašeni in uveljavljeni takoj, ko ne bo več zadržkov morebitnega veta Državnega sveta. Po obstoječih postopkih namreč predsednik Državnega zbora zakone pošlje v razglasitev predsedniku republike osmi dan po sprejetju, razen če sta v tem času vložena zahteva za referendum ali veto Državnega sveta. Z novelo bi tako pridobili do osem dni krajšo časovnico tudi pri postopkih sprejemanja drugega protikorona zakona.

Zato bomo v Poslanski skupini SAB predlog zakona enotno podprli.