Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 40. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da sta umrla dr. Janez Kocijančič, poslanec Državnega zbora v mandatu 1992–1996, ter gospod Ivan Kebrič, poslanec Državnega zbora v mandatih 1996–2000 in 2000–2004. Spomin nanju bomo počastili z minuto molka.

/ minuta molka/

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Felice Žiža do 13. ure, Iva Dimic od 16.30 do 19. ure, Franc Kramar in Primož Siter.

Na sejo sem vabil ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška ter druge predstavnike Vlade.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 40. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 5. junija 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 79, proti nihče.

(Za je glasovalo 79.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 40. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE INTERPELACIJA O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA GOSPODARSKI RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO ZDRAVKA POČIVALŠKA.

Interpelacijo je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 37 poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem.

Preden preidemo na obravnavo interpelacije, vas opozarjam, da besedilo interpelacije in odgovor ministra na interpelacijo vsebujeta nekatere osebne podatke, zato v svojih razpravah spoštujte varstvo osebnih podatkov. V skladu z ustavo Republike Slovenije smo tudi kot državni organ odškodninsko odgovorni za škodo, ki lahko nastane z našim protipravnim ravnanjem.

Besedo dajem predstavniku predlagatelja Robertu Pavšiču za dopolnilno obrazložitev interpelacije.

Zdravko Počivalšek – minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, samooklicani reševalec življenj, heroj, skala modrosti in utelešenje sposobnosti v kritičnih tednih marca in aprila. Mesija. Tako se poskušate prikazati v svojem odgovoru, za moj okus sicer precej neuspešno, kajti vaše pisanje razumem izključno kot prosti spis, prežet z moralistično vsebino. V naših očeh niste zgoraj našteto, še zdaleč ne. Morda ste res zgolj izvrševalec, ampak zato niste nič manj odgovorni – odgovorni objektivno in subjektivno. Odgovorni za nepregledne, negospodarne in za izbrance dobičkonosne postopke naročanja in nakupe zaščitne ter medicinske opreme. Odgovorni objektivno in subjektivno za zavestno prikrivanje dejstev, zavajanje javnosti, neetično, klientelistično ravnanje. Ob vseh sumih, indicih in razkritem osebnem vplivanju na postopke nakupov opreme z javnimi sredstvi ste si interpelacijo spisali sami. Minister, brez dvoma ste najmanj politično odgovorni, ali ste še kako drugačno odgovorni, bodo ugotavljali pristojni organi, ki jim ob vseh kadrovskih obglavljanjih želimo predvsem neovirano delo.

Poglejmo, podrobneje. Z vašo pomočjo, gospod minister, ter s pomočjo vsaj še Mateja Tonina in Tomaža Gantarja je vlada z blagoslovom Janeza Janše vzpostavila skrajno nepregleden sistem. V čem je ta nepreglednost? Najprej v tem, da je vlada – morda ste vi zgolj izvrševalec za naročila in nakupe opreme – zadolžila strokovno povsem nepodkovani Zavod za blagovne rezerve. Med tem so strokovnjaki za javno naročanje delali od doma ali bili na čakanju. Zakaj že? Vi ste vedeli, zakaj vam to ustreza. Ponudbe ste zbirali na več elektronskih naslovih in s tem zameglili preglednost. Vlada je ustanovila medresorsko skupino, vi svojo projektno skupino – spet zamegljevanje preglednosti. Pristojnosti ste selili in jih nato še bolj razpršili. Malo se je pisalo, še več klicalo. Povišani toni, navodila, drama, naglica, sklicevanje na neprave podatke, lažne številke, pač po načelu: vsi za vse zaslužni, nihče za nič odgovoren ali, bog ne daj, kriv. Kaj drugega kot nepreglednost je ta vaš razvejani sistem, vaš trikotnik: obrambno ministrstvo, gospodarsko ministrstvo, zavod. Je ta sistem kaj drugega kot v naprej načrtovani manever pranja rok, če jih bo treba prati. Kaj drugega kot nepreglednost so elektronska sporočila državne sekretarke, soproge in še koga. Ali pa telefonski klici nekaterih politično odpisanih. Zakaj vam je vse to ustrezalo? Vi že veste, zakaj. Mi zgolj sklepamo. Namreč, da ste v zavetju te nepreglednosti lahko nemoteno prikrivali delovanje in postopke.

Gospod minister, ta nepreglednost vam je ustrezala, ugajala, dopustili ste jo z vednostjo in potrditvijo predsednika vlade ali po njegovem nareku. Mogoče ste bili res zgolj izvrševalec, a za to nič manj odgovorni. Ne drži, da alternative niste imeli.

Očitamo vam negospodarne nakupe. Prva več kot očitna negospodarnost so posredniki. Vi ste jim rekli slovenski dobavitelji in utemeljevali, da veljavna zakonodaja, kar je sicer neresnica, laž, drugačne poti ne dopušča. Kako prikladen izgovor, idealen pravzaprav, če je cilj omogočiti zaslužek. Morda ste bili zgolj izvrševalec, pa vendar ste zaslužkarstvu trasirali pot, niste ga preprečili. Recimo preplačila ventilatorjev, in to povsem neustreznih, ali pa naročila pretiranega števila ventilatorjev, kajti glede na dejansko število aparatur smo jih potrebovali precej manj.

Druga negospodarnost. Skrbna izbira posrednikov. Tako zelo skrbna, da se vam skoraj polovice ponudb, prispelih na nepregledno kopico elektronskih naslovov, sploh ni zdelo vredno pregledati. Verjetno ste raje verjeli ali pa ste morali verjeti raznim urgencam svojcev, soprog, politično odpisanih posameznikov. Takšno ravnanje, gospod minister, je negospodarno, kajti ne morete vedeti, kaj gospodarnega ste spregledali. Zakaj ste to dopustili, veste vi. Mi zgolj sklepamo, namreč, da je nekaj vnaprej izbranih subjektov moralo zaslužiti.

Tretja negospodarnost. Nekakovostne maske, denimo iz serviet in gumic. Je tak nakup gospodaren? Gospod minister, ta negospodarnost vas ni motila, dopustili ste jo. Seveda z vednostjo in potrditvijo predsednika vlade ali po njegovem nareku. Mogoče ste bili res zgolj izvrševalec, a zato nič manj odgovorni. In ne drži, da alternative niste imeli. Očitamo vam za izbrance dobičkonosne posle. Vam bom pomagal s primerom – 18. marec, podpis pogodbe za nakup 220 ventilatorjev, najmanj ustreznih ventilatorjev; cena za kos 36 tisoč 400 evrov; dobavitelj, seveda podjetje Geneplanet. Šlo je, kot so vam pojasnili, za posel SDS. Zgovorno, sploh ob dejstvu, da je dan prej Evropska komisija objavila razpis za skupno javno naročilo, ki bi dobavila ustrezne ventilatorje po trikrat nižji ceni. Ko je nekaj neprimernega trikrat dražje od nečesa ustreznega, je to lahko zgolj in samo dobičkonosen posel za izbranca. Zakaj ste to dopustili oziroma podpirali, veste vi. Mi zgolj opozarjamo, da je šlo za omogočanje zaslužkarstva.

Še to. 220 ventilatorjev ste naročili pri tem podjetju. Skupno jih je bilo še več. Seveda, ker je državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade dejala, navajam: »Kot je rekel minister Počivalšek, mi smo bili na nič ventilatorjev in bilo je potrebno čim prej nabaviti.« Konec navedka. Državna sekretarka torej o nič ventilatorjih. Sklicevala se je na vas, gospod minister, in sklicevala se je na ministra Gantarja. Spet navajam: »Minister za zdravje me je prosil za pomoč kot bodočo državno sekretarko.« In številke so se spreminjale. Minister za zdravje je govoril o 168, vladno poročilo 5. maja o prav tolikšnem številu. In naposled izvemo, da ste zavajali. 281 ventilatorjev je bilo sredi marca. Seveda ste podatek skrivali, ker ste morali upravičiti nakup 220 novih aparatov, neustreznih, dragih, preplačanih. Ampak ne, to, kajne, gospod minister, ni niti negospodarno, niti nepregledno, niti za nekoga ali za več vas ali njih dobičkonosno. Zame to ni reševanje življenj, ampak denarnic. K ventilatorjem se bom še vrnil.

Gospod minister, ta dobičkonosnost za izbrance vas ni motila, dopustili ste jo, seveda z vednostjo in potrditvijo predsednika vlade ali po njegovem nareku. Mogoče ste res bili zgolj izvrševalec, a zato nič manj odgovorni. In ne drži, da alternative niste imeli. Očitamo vam prikrivanje dejstev. Že omenjeno slepomišenje s številom ventilatorjev je en tak primer. Drugi je povezan s predplačili, ki da jih ni bilo, pa vendar so bila. Ni pomembno, ali jih je bilo le nekaj, pomembno je, da so bila, kajti vi, gospod minister, ste na domnevno neobstoječih predplačilih gradili svojo, zdaj vemo, lažno zgodbo, o zvezanih rokah države, pri poslovanju s tujimi podjetji ali državami. To je bil vaš argument, zakaj so posredniki nuja. To je bil vaš alibi za te dražje nakupe. V imenu koga in za koga, vas sprašujem? Morda ste bili res zgolj izvrševalec, to veste vi. Mi zgolj sklepamo, da je nekdo moral dobiti priložnost za zaslužek. In tudi to prikrivanje dejstev vas ni motilo. Pomagali ste, mogoče kot izvrševalec, po nareku, a zato nič manj odgovorni. In ne drži, da alternative niste imeli.

Očitamo vam klientelistično ravnanje. Česa ne vidite, gospod minister? Kdo vam verjame, da elektronsko sporočilo državne sekretarke v kabinetu predsednika vlade nima teže? Ali soproge premierja? Kdo verjame, da klic vede generalnega direktorja policije ne pomeni nič? Ali pa vaš klic z navodili o predplačilu in sklenitvi posla? Ali vi, minister, verjamete, da to nič ne pomeni? Zakaj ste potem klicali? Res verjamete, da se poslovanje z določenimi podjetji, ki so, zgolj po naključju seveda, lastniško, prijateljsko ali prek znancev povezana z vidnejšimi imeni, zdi čisto? Pa denimo to, da se je tako zelo mudilo, a vseeno je denimo podjetje Acron imelo izrazito dolg, sicer potem skrajšan dobavni rok, Tosamin pa je bil neustrezen, Acronov pač ne. Nenavadno!

V imenu boja zoper epidemijo v razmerah ustvarjenega strahu v maniri »brez mene potop« ste za okoriščanje – koga vse, veste vi – izrabili negotovost in strah ljudi. Manipulirali ste, zavestno ali kot izvrševalec. Morda po nareku. Odgovorni ste vseeno. Predvsem pa nas ne prepričate, da ste reševali življenja. Mogoče denarnice. Vajeni smo vašega besednega bega pred pojasnili in vašega zatekanja k očitkom o praznih skladiščih, pomanjkanju zaščitne opreme, zapoznelih reakcijah, kritično nizkem številu ventilatorjev. In to ponavljate navkljub zavedanju, da to pač ni res. Saj vas je mogoče celo razumeti, seveda bežite, ker ste od 13. marca dalje namerno svoji zgodbi primerno prilagajali in prikrajali podatke in aktivnosti, da bi dobili proste roke, nekakšen alibi za vse svoje morda marionetno početje. Ker vi vendar rešujete življenj! Naj stane, kar hoče, naj se uklanja, služi in zasluži, kolikor je treba. Ko minister pokliče podpisnika pogodbe, ki je formalnopravno odgovoren za vsak posel, ki ga potrdi, ko se zavzame za sklenitev posla s točno določenimi podjetjem, je presegel svoja pooblastila. Izgovarjanje, da je kriv le tisti na koncu verige, vas ne more oprati. Ko se minister zavestno sklicuje na podatke, za katere ve, da so neresnični, da lahko promovira točno določene posle, potem pa krivdo vali na druge ministre, na komunikacijski šum ali karkoli drugega, ga to tudi ne opere krivde. Ko minister igra na najbolj prvinski človekov nagon po preživetju in varnosti ter ga zlorabi za lastne interese ali interese drugih, je tudi kriv. Se prepoznate? Prav neverjetna aroganca seva iz valjenja krivde na predhodnike. Mar niste med temi predhodniki bili tudi vi osebno? Mar niste bili seznanjeni z vsemi aktivnostmi, stanjem zalog in načrti za ukrepanje? Zagotovo ste bili. Čeprav se v zadnjih 14 dni niste udeleževali sej vlade. Zakaj, veste vi. Mi pa si lahko ustvarimo celotno sliko, ker ste bili tako dogovorjeni z novo koaliciji. Lahko vam samo čestitamo za načelnost, vsaj zadnja dva tedna niste sedeli na dveh stolih hkrati, ampak samo na enem, na tistem na drugi strani, ko se je že planiralo. Kako je to sprevrženo, kaže že navodilo nekdanjega predsednika vlade Marjana Šarca nekdanjemu ministru za zdravje, na katerega se boste verjetno danes sklicevali. Ključne ljudi prihajajoče vlade je redno obveščal o ukrepih zoper širitev epidemije. Obveščeni ste bili o vseh korakih in relevantnih dejstvih za zajezitev širjenja bolezni, pa ste tudi to odgovorno in zaupanja vredno potezo nekdanje vlade zlorabili v politične namene, zmanipulirali ste jo in v maniri nove koalicije odgovornost skušali prevaliti na predhodnike. Njihova ravnanja bodo morda preiskovali drugi, ne mi. Mi s tem nimamo težav, pri vas so pa te težave očitno zelo izražene. Izpostavljate, da se ne želite ogniti svoji odgovornosti, ampak da se vaše delo presoja skozi prizmo dokazanih in dokazljivih dejstev. Veseli me, da ste takšnega mnenja in se boste morali na koncu te seje strinjati z nami in posledično prevzeti odgovornost z dejanjem – enim samim slovesom od funkcije, pa četudi so bili gonilo vaših ravnanj drugi, njihova navodila, njihova pričakovanja. Četudi ste se tega zavedali ali ne, samorefleksija je tisto, kar vam manjka. Naj povem jasno. Državni zbor in interpelacija nista sodišče, ki bi ugotavljalo kazensko odgovornost. Danes ugotavljamo vašo politično odgovornost, odgovornost za to, da ste domov na čakanje poslali ljudi, ki se že več desetletij ukvarjajo z javnim naročanjem specifične opreme za zdravstvo, ljudi, ki vedo, kam in na koga se obrniti, kakšna oprema je ustrezna, kakšne karakteristike mora imeti, ljudi, ki vedo, kje te karakteristike lahko preverijo, kakšne certifikate mora vsebovati in koliko je sploh potrebujemo. Ti ljudje so vam bili v napoto, v napoto pri vaši trgovini v malem. Razvejan in nepregleden sistem razpršenih pristojnosti in nikakršne odgovornosti, zgolj zaslugarstva. Sistem skrbno izbrane peščice določenih podjetij, brez referenc za te vrste poslov, ki bodo svojo hvaležnost za dobičke izkazala in poplačala. Vse to, kar lahko predvidevamo, in posledice bodo raziskovali drugi.

Jasno je, da je v celotni zgodbi vpletenih več. Vse niti pa vodijo tudi do vas, gospod minister. Posli imajo, čeprav zanikate, tudi vaš prstni odtis. Ne bo odveč ponoviti nekaj drobcev. Zavestno ste lagali o številu ventilatorjev. Ne želite razkriti, katero podjetje je bilo izbrano za izpeljavo posla s Kitajsko. Le zakaj? Skrivate podatke o maržah in provizijah, češ, da gre za poslovno skrivnost, izgubljate ne le neobstoječe tovornjake, ampak tudi Boeinge 777 z zaščitno opremo. Ne morete neposredno sklepati meddržavnih poslov, ker za to baje ni zakonske podlage. Potem si premislite, češ, da ne smete, ker je tvegano plačevanje avansov. Potem pa avanse vseeno plačate, ker se je pač reševalo življenja in drugače ni šlo. Nadaljujete z maličenjem dejstev, vendar ni vse tako preprosto.

Nazaj k ventilatorjem. Teh je bilo, kot je pred dnevi razkril zdravstveni minister, že sredi marca 281. No, ni povsem tako. Smo vam sklenili pomagati. Bolnišnice smo vprašali, koliko ventilatorjev so imele 13. marca. Če omenim samo UKC Ljubljana, v vladnem poročilu najdemo podatek 18 ventilatorjev, odgovor zavoda pa, imeli so – pozor! – 243 ventilatorjev. 243! Samo v enem zavodu jih je bilo več, kot pa je vlada navajala oziroma zavajala v svojem poročilu, v katerem je operirala s številko 168. In če dodamo še ventilatorje v preostalih bolnišnicah, podatke smo zahtevali po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja – številka je 404, ob čemer nekaj bolnišnic od 13 podatkov še ni poslalo. 404 ventilatorji 13. marca! 168 jih je v vsej Sloveniji, od tega 20 do 30 prostih, do nič in potem spet 168 pa kasneje 281. To so bile vaše izjave do zdaj. Nič od tega ni res! Za najhujši italijanski scenarij bi jih potrebovali po vladnih navedbah od 100 do 200. Očitno smo jih imeli dovolj. Dokazano. Minister, zavajali ste. Nenehno ste ponavljali neresnične podatke, lagali. Zavestno ste prikrivali in krojili dejstva. In vprašam se, zakaj. Zakaj bi kdo počel kaj takega? Zakaj bi kdo ponujal lažne številke? Še več, zakaj bi kaj takega počel minister? Zakaj bi namerno govoril o manj ventilatorjih? Zakaj bi prikazoval slabšo statistiko? Zakaj bi risal bolj črno sliko? Zakaj, minister, kaj je bil vaš interes? Mogoče ste bili res zgolj izvrševalec in ste delali po nareku. Po čigavem nareku? S čigavo vednostjo? Je bil to mogoče predsednik vlade? A potem se vprašam, zakaj je to statistiko namerno kazila vlada, zakaj je vlada lagala o številkah. Zakaj le? Vam pomagam? Zato ker je morala ustvariti privid izrednih razmer. Izkoristila je težko zdravstveno situacijo, zaskrbljenost ljudi. Zakaj je to počela? Preprosto zato, da je sebi zagotovila alibi za nakup te velike količine ventilatorjev. Pretiranega števila ventilatorjev, ventilatorjev, ki so bili za bolnike s koronavirusom neustrezni in trikrat dražji od ustreznih. Seveda, tu je pa point – z izjemno visoko razliko v ceni. Zakaj ste to storili? Nekomu ste, bom neposreden, zrihtali posel. Ste ga morali? Vam je bilo naročeno? To veste vi. Jaz pa vem, da ste nekomu pomagali zaslužiti. Nekomu ste omogočili zaslužkarstvo. Ne komurkoli, pač pa Geneplanetu, podjetju SDS, kot ste rekli sami. Drama, ki ste jo ustvarili, je bila nepotrebna. Ne trdim, da je številka zadostna, trdim pa, da ne opravičuje niti vseh naročil niti preplačil ventilatorjev. Ponavljam, neustreznih in predragih ventilatorjev. Nikamor se ni mudilo, razen če je bil cilj nekomu omogočiti posel z mamljivo maržo, vidno iz vesolja. Maržo za podjetje Geneplanet in še za koga. Sami ste rekli, da gre za posel SDS. Po naših informacijah ste ravno zaradi tega podjetja in tega posla trdili, da zakon neposrednega poslovanja države s tujim, v tem primeru kitajskim, podjetjem ne dovoljuje. Predplačila so bila za državo menda preveliko tveganje, razen, ko je šlo za posel SDS, torej podjetje Geneplanet. Kako ste že rekli? Bitenc bo moral posel dobiti, vi pa plačajte zdaj. In pogodba skupaj z avansom, brez garancije v tistem trenutku, 8 milijonov evrov je bila podpisana. Zakaj vse to? Bom odgovoril namesto vas. Zaradi razlike med 36 tisoč 400 evrov in dobrih 8 tisoč evrov pri posameznem predihovalniku. Tolikšna je namreč po naših informacijah razlika o ponujeni in plačani ceni. In kam se je zlilo teh približno 28 tisoč evrov razlike? Za vseh 220 ventilatorjev bi ta razlika znašala dobrih 6 milijonov evrov. Gospod minister, vas sprašujem. Želim verjeti, da bodo to raziskali pristojni organi, ki jim ob vseh kadrovskih obglavljenih resnično želim predvsem neovirano delo. Alternativo ste imeli, minister. In to veste. Ta alternativa so bili neposredni nakupi od držav ali tujih podjetij. Potrditev tega, vzorčni primer, da se da, najdemo na sedmi strani vašega odgovora na interpelacijo. Navajate, da je Ministerstvo za zdravje 13. marca kupilo za 807 tisoč 189 evrov zaščitne opreme. To dokazuje ne le, da je prejšnja vlada zaščitno opremo kupovala neposredno od tujih dobaviteljev, ampak tudi to, da je zakonodaja to omogočala, da je sistem nabav deloval in nenazadnje, da je bila nekdanja vlada aktivna pri oskrbovanju zavodov s potrebno opremo. Sami ste se na seji Državnega zbora zahvalili prejšnjemu premierju gospodu Šarcu, da je potrdil to, kar, navajam, »že dlje časa poudarjam, pa očitno nihče noče slišati, centralna nabava zaščitne opreme preko zavoda je bila uvedena šele s sklepom aktualne vlade z dne 14. 3. na drugi seji Vlade. Prej so bile za to pristojne različne ustanove, od posameznih bolnišnic, drugih zdravstvenih zavodov do podjetij in zavodov. To je tudi moj odgovor na vse očitke in insinuacije, da sem jaz kot minister prejšnje vlade pustil prazna skladišča. Seveda to ne drži in upam, da je vsem jasno, zakaj ob razglasitvi epidemije v skladiščih zavoda za blagovne rezerve ni bilo večjih količin zaščitne opreme«. To so vaše besede, gospod minister. In to vam je prišlo zelo prav za umetno ustvarjanje izrednih razmer, nesorazmerne ukrepe, sumljivo nabavo vsega domnevno in neutemeljeno potrebnega. Vi ste ustvarili sistem, ki je to omogočal. Kot vojak ste nekritično sledili navodilom z vrha, zdaj pa je prišel čas, ko bo treba s prstom pokazati na tiste, ki so vas usmerjali, ali pa boste odgovornost sprejeli sami. Imeli ste več alternativ. Tudi neposredno ponudbo s Kitajske, ki jo je posredoval SAZU, pa ste bili neodzivni in se sklicevali na interne prepreke. Vaš državni sekretar namreč v odgovoru SAZU zapiše, navajam: »Zavod za blagovne rezerve ne more sklepati pogodbe s kitajskimi podjetji ali mesti in za blago ne more plačevati v naprej. Navodilo Vlade je pri tem zelo jasno. Zavod za blagovne rezerve lahko posel sklene le s podjetji iz Slovenije.« Konec navedka.

Sami ste določili pravila igre in nabave in zdaj je treba prevzeti odgovornost. Za 22 milijonov evrov bi lahko vaša vlada naročila 1 milijon FFP2 mask, 1 milijon FFP3 mask, večjo količino druge zaščitne opreme in 500 predihovalnikov, in to že 23. marca. In vendar ste ta posel gladko zavrnili. Še več, citiram:« Ob tem pa vas vljudno prosimo, da v kolikor ocenjujete, da podjetje, uvoznik omenjenega pasla ne more izpeljati po poti, kot to velja za vse ostale ponudnike, nas z omenjeno ponudbo ne obremenjujte več.« Konec navedka. Na poziv SAZU ob tej nerazumni odločitvi 30. marca vaš državni sekretar še enkrat odgovori: »Vašo ponudbo moramo zavrniti.« Odmev SAZU je zelo slikovit: »Odgovor, ki ga po trinajstih dneh pošiljate, je smešen in neresen in ga ne morem posredovati ne v Nandžing in ne na ambasado Ljudske republike Kitajske ali pač. Ponovo vas prosim in pozivam, da mi pošljete odgovor, ki ga bom posredoval vladi regije Nandžing in ambasado Ljudske republike Kitajske. Še bolje pa bo, če odgovor pošljete direktno sami, saj gre v bistvu za ponudbo na državni ravni. Regija Nandžinga ima 80 milijonov prebivalcev in na letni ravni ustvarijo okoli tisoč 300 milijard dolarjev, v akcijo pa je vključen tudi predstavnik Ljudske republike Kitajske. V pričakovanju primernega uradnega odgovora, ki ne bo osmešil Slovenije vas lepo pozdravljam.« Podpisan Igor Emri, predsednik SR SAZU. Tako vaše poslovanje deluje navzven, med uveljavljenimi in spoštovanimi akademiki ter na mednarodnem nivoju. Zakaj? Zato ker je moral pač nekdo zaslužiti. Dokazano. 18. marca ste imeli posel že sklenjen. Sicer en drug posel, za eno drugo firmo. Res je, kot je zapisal Yuval Noah Harari v Time magazine: »Človeštvo je v bitki proti pandemiji koronavirusa trenutno brez celostnega vodenja, čeprav bi ga, skupaj s tesnejšim mednarodnim sodelovanjem potrebovalo za učinkovit spopad s to izjemno nalezljivo boleznijo.«

Vaše tako imenovano celostno vodenje se je na svojevrsten način manifestiralo v tesnejšem mednarodnem sodelovanju. Krivi ste vsaj politično, in to krivdo nosi vsaj objektivno tudi celotna vlada. Nimate več našega zaupanja, zato vas pozivamo, da storite vsaj eno častno dejanje in odstopite sami. Tudi resnica je glagol, v vašem primeru, najmanj vašem, zagotovo. Hvala.

Hvala lepa.

Odgovor ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo na interpelacijo ste prejeli 26. maja 2020.

Besedo dajem ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku za obrazložitev pisnega odgovora.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, predsednik Vlade, ministrica, ministri! Hvala za besedo.

Dovolite, da pred začetkom razprave v okviru možnosti, ki mi jih daje Poslovnik Državnega zbora, pojasnim nekaj osebnih pogledov in vsebino moje interpelacije ter na ta način dopolnim svoj odgovor nanjo. Za tiste, ki se podpisali predlog za interpelacijo, bodo moje besede verjetno brezpredmetne, a slovenska javnost si zasluži slišati tudi mojo plat zgodbe. Danes imam priložnost, da jo povem celovito in da se ponovno opredelim do vseh očitkov iz interpelacije.

Za nami so trije meseci, ki jih ne bom nikoli pozabil. Tudi mi vsi skupaj nikoli ne bomo pozabili strahu in negotovosti, ki sta nas prevevala na eni strani ter zanosa in volje na drugi strani. Obe strani moramo videti in ju poskušati razumeti, da bi si lahko ustvarili celotno sliko. Tri mesece smo poslušali vztrajno maličenje tudi najpreprostejših dejstev in pred slovensko javnostjo ste naš boj za epidemijo povsem razvrednotili. Zato bomo danes, upam, da zadnjič, na tak način tej sliki nastavili ogledalo vsem tukaj. Slovenija je med najuspešnejšimi državami, ko govorimo o zajezitvi koronavirusa. Ukrepi, ki smo jih sprejemali, so bili ustrezni in učinkoviti. Naš poglavitni cilj v boju z epidemijo je bil preprečiti človeške žrtve. Vsaka, ki smo jo doživeli, je žalostna in vredna sočutja. Moramo pa priznati, da smo se tragičnemu scenariju, kot so ga doživele številne druge države, pri nas izognili. Za to gredo zasluge tudi tistim, ki so Sloveniji pomagali pri organizaciji in dobavi zaščitne opreme. Po njihovi zaslugi je zdravstveni sistem vzdržal pritisk, da so drugi, za državo pomembni, sistemi lahko nemoteno delovali. Na morebitni drugi val se lahko zdaj pripravljamo z nekaj več manevrskega prostora za sprejemanje odločitev o tem, kako želimo ravnati v prihodnjih krizah. Slovenija je – to bi rad poudaril – država z dobro razvitim javnim servisom in ta je bil v odzivu na epidemijo ključnega pomena.

Javno zdravstvo, javno šolstvo, civilna zaščita, močna mreža nevladnih organizacij, vojska, policija so stebri naše humanosti in naše družbene moči. Ne smem zaobiti niti vloge medijev, ki so vstopali v naše domove, ko nismo smeli nikamor in vladi pomagali komunicirati najpomembnejše ukrepe in rešitve. V celoti je naša izkušnja v obdobju epidemije dobra, pozitivna in vredna pohvale. Težave, ki smo jih vendarle imeli, in teh ni bilo malo, so bile v mnogočem posledica objektivnih dejstev, na katera pa nismo imeli velikega vpliva. Ena takih težav je bila oskrba z zaščitno opremo, ki je tudi predmet ali jedro moje interpelacije.

Najprej, govoriti o tem, da smo na tem izpitu padli po dolgem in počez, je veliko pretiravanje, da ne rečem kaj ostrejšega. Toliko laži, kot sem jih danes v uvodu slišal, moram reči, da jih nisem slišal že dolgo. Da smo se znašli v težavah zaradi ohromljenega trga zaščitne opreme, je res. Res je tudi, da smo zaradi velikih in nenehnih sprememb na trgu zaščitne opreme sproti optimizirali organigram nabav. A kaj je zares spornega v tem? Vsak, ki je sredi marca in aprila spremljal medije, se mora spomniti zgodb iz Nemčije, Belgije, Španije in pa Velike Britanije. Vse to so države, ki so se ujele v zanko povsem ohromljenega trga z zaščitno opremo. Vemo tudi, kako so se končali poskusi skupnih javnih naročil Evropske unije, o katerih ste prej govorili, pa ne drži ničesar od tistega. Tisti, ki me danes obtožujete za to, česa vse nisem naredil, imate velik del zaslug za to, da ljudje še danes ne vedo niti najosnovnejših dejstev o nabavah zaščitne opreme.

Da ponazorim. Če vas zdajle vprašam, koliko je Slovenija porabila za nakup zaščitne opreme, bom z leve strani parlamenta in dela sredine slišal številke 180 milijonov, 200 milijonov, morda celo prizanesljivih 120. Vemo pa, da je prava številka na današnji dan 62 milijonov brez DDV. V svojem odgovoru sem navedel številko 42 milijonov, ki je veljala na tisti dan, ko sem odgovor poslal. Danes je ta številka višja, kot so višje tudi zaloge zaščitne opreme v naših skladiščih. Kolikor bomo realizirali vse pogodbe, kar je sicer manj verjetno, pa vseeno, končna številka ne bo presegla 80 milijonov. Prav tako še danes nočemo vedeti, da je bilo sredi marca v Sloveniji na voljo samo 168 ventilatorjev, ki so bili primerni za zdravljenje koronavirusa. Mogoče govorite o veterinarskih, o katerih ste prej iz vlade pošiljali vabila vsem zavodom po Sloveniji. Vseh drugih je bilo v državi seveda več, a delati iz teh številk škandal, je smešno in pa neodgovorno.

Čestitam vam, da ste velik del slovenske javnosti prepričali o tem. Vendar ne drži, da je Slovenija za zaščitno opremo porabila ogromnih 200 milijonov evrov, sosedje na Hrvaškem pa samo skromnih 50. Kot tudi ne drži, da je šlo nekaj deset teh milijonov v moj žep, v žep predsednika vlade in tudi ne v žepe vseh znanih imen, ki so se znašla na različnih dokumentih. Seveda, imeli ste ves ljubi čas, da ste se ukvarjali z ustvarjanjem konstrukta, medtem ko smo nekateri delali – delali za ljudi, ne zase, pomagali nemočnim, ne svojim prijateljem. Zase vem, kaj sem počel, česa nisem, vem, kje so rdeče črte mojega ravnanja in v teh zadnjih mesecih teh črt nisem spreminjal niti za milimeter. Mi je pa žal za ljudi, ki jih danes po cesti zmerjajo z lopovi, barabami, vojnimi dobičkarji. Žal mi je za tiste, ki so državi želeli samo dobro, v zahvalo pa so dobili medijski linč brez primere. Naiven bi bil, če bi si mislil, da se posli za podjetja, ki so sodelovala z državo, niso izšli z dobičkom. Pa če kdo misli, da je pozitivno poslovanje eksces in zavrženo, sprevrženo ravnanje, naj kar zdaj najde kakega junaka, ki si želi poslovati v lastno škodo. Nisem pokroviteljski, vendar kot dolgoletni gospodarstvenik vem, kaj pomeni reševati zaostale regije in kaj pomeni boriti se za delovna mesta.

Danes bom teh nekaj ur, deset in več, pozorno spremljal vse nastope, a moje misli so ves čas usmerjene tja, kjer se odvija realno življenje, kjer nastajajo realni problemi in kjer se ti problemi tudi rešujejo. Če sem prej govoril o poglavitnem cilju Slovenije v obdobju epidemije, to je varovanje človeških življenj, bom zdaj govoril o drugem, ravno tako pomembnem cilju, in sicer, pred Slovenijo je čas velike in vseobsegajoče gospodarske negotovosti. To ne bo lahek čas za nikogar in naša skrb mora biti, da se celotno breme ne bo, tako kot leta 2008, prevalilo na ramena najšibkejših ljudi. Naša in, če hočete, moja skrb je, kako preživeti, kako preprečiti zastoj razvojnih ciklov v naših najboljših podjetjih, kako ohraniti veter v jadrih našega razvoja in kako ljudem spet vrniti dobra delovna mesta, ki so zdaj ugasnjena. Za številna taka vprašanja bomo potrebovali široko družbeno in politično soglasje, če se bomo želeli premakniti naprej. Morali se bomo več pogovarjati za kamerami, ne pa samo še pred njimi. In bojim se, da smo od te točke danes še daleč, ker je vsaka kriza za slovensko politiko v resnici predvsem čas velike nekonstruktivnosti. A po svoje razumem tudi težnjo trenutne opozicije, da javnomnenjsko klimo, ki je daleč od mirnega stanja, izkoristi za nek kvantni preskok na oblast.

Spoštovani! V svojem odgovoru na interpelacijo sem se podrobno odzval na vse očitke njenih podpisnikov. Ker ste ga vsi prebrali, bom na tem mestu obnovil le nekaj ključnih dejstev. Zavračam vse tri točke, pod katerimi so zbrani očitki na račun mojega dela.

Prvič, zavračam odgovornost za neukrepanje ter za zavestno prikrivanje dejstev, povezanih s postopki naročil in nakupov, ki mi jih očitate v 1. točki. Postopek zbiranja, pregledovanja prejetih ponudb je potekal v več fazah in na več ravneh. Sam sem bil seznanjen s predlogi pogodb, ki so bile večkrat preverjene s strani različnih organov ali delovnih skupin, od medresorske pa do tiste, ki je delovala pod okriljem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tak postopek je bil ravno v izogib morebitnim koruptivnim poskusom. Na tak postopek nisem in tudi ne bi mogel vplivati. Nikjer tudi ni obstajal seznam favoriziranih dobaviteljev. So pa obstajali in še obstajajo favorizirani ponudniki medicinske opreme. Ti so se ves čas nabav zaščitne opreme trudili razbiti to shemo, zato da bi lahko prihajali do poslov prek svojih ustaljenih kanalov. Nobena pogodba nikomur ni bila vsiljena. Vsi, ki so bili na Zavodu za blagovne rezerve odgovorni za pripravo in podpis pogodb, so imeli kadarkoli možnost zavrniti sklenitev pogodb, ki bi bile za državo škodljive ali neustrezne. Trditi drugače je laž in manipulacija. Za vse sklenjene pogodbe pa sem zahteval javno objavo na portalu eNaročanje, in sicer v 48 urah od sklenitve pogodbe – to je tisto, kar pomeni odkrivanje, ne pa prikrivanje posla. To sem zahteval tudi zato, da ne bi bilo dvoma o tem, kaj smo kot država kupili in koliko smo za to plačali. Svoje delo smo opravili v skladu z zakonodajo in pristojnostmi, ki jih imam. Med odgovornosti ministra sodi tudi opozarjanje na možne nepravilnosti. Te so se izkazale in se bodo v vseh revizijah, ki že potekajo, gotovo tudi dokazale, vsaj v primeru treh podjetij, SL Marketing, OECO, N.D. Global. V vseh treh primerih sem na sume opozoril sam in v vseh treh primerih je bilo moje mnenje s strani Zavoda za blagovne rezerve spregledano. Če bi bilo res, kar trdite podpisniki interpelacije, da sem dirigiral celotno dogajanje okoli nabav, teh treh pogodb zagotovo ne bi bilo in zanje so se trudili tisti, ki danes Slovenijo razglašajo za koruptivni raj. Diskvalifikacija podjetij, s katerimi je država sklenila pogodbe o dobavi opreme na račun njihovega dotedanjega dela, je površno in škodljivo ravnanje. Podjetjem se ni gledalo v drobovje, če se tako izrazim, temveč se je presojalo, ali so bila v dogovorjenem času sposobna dobaviti opremo. Nadzora nad tem, kar smo kot država naročili, dobili in plačali, vsekakor nisem izvajal sam, ampak so to funkcijo opravljale za to usposobljene ustanove in podjetja. Odgovorno trdim, da sem v okviru svojih pristojnosti vse, ki so sodelovali pri nabavah zaščitne opreme, spodbujal k temu, da so bili v največji meri pozorni na morebitne poskuse zlorabe naše zakonodaje ali našega zaupanja. To ni bilo enostavno izvedljivo, a upam si trditi, da smo na tak način onemogočili veliko poskusov, ki bi jim lahko pripisali značaj vojnega dobičkarstva. Če pa se je kljub vsemu in vsem mehanizmom nadzora kak tak primer zgodil, si želim, da bi ga ustrezno preiskali pristojni organi.

Drugič. Zavračam očitke o zavajanju javnosti pri utemeljevanju pravnih podlagi za naročanje, nakup in dobavo zaščitne opreme, kar izhaja iz 2. točke. Slovenija se je zaradi objektivno nepredvidljivih okoliščin, nezanesljivosti dobavnih verig, prekinjenih transportnih poti in neobvladljivih tveganj za skrbno ravnanje z javnim denarjem zavestno odločila za nakup zaščitne opreme po 46. členu Zakona o javnem naročanju. Ta člen omogoča nakupe po hitrem postopku in brez predhodne objave naročila. Država ga lahko uporabi samo v objektivno izrednih okoliščinah, kar epidemija nedvomno je. Ta pravna podlaga je bila legitimna in utemeljena odločitev države. Da bi bili ti postopki kar se da pregledni, smo vse podatke o sklenjenih pogodbah in njihovi vsebini sproti objavljali na portalu e-Naročanje. Ne vem, kako bi bili lahko še bolj pregledni. Morda tako, da bi naše delo prenašali na družbenih omrežjih? Namenoma sem malo ironičen, ker tega, kar mi očitajo podpisniki interpelacije, preprosto ne razumem. Nadalje. Večkrat sem že navedel razloge za to, da smo v Sloveniji zaščitno opremo kupovali prek dobaviteljev. Na ta način smo celotno tveganje nakupov prenesli nanje. Utemeljenost take odločitve dokazuje tudi dejstvo, da je višina vseh sklenjenih pogodb za nakupe zaščitne opreme neprimerno višja od zneska, ki ga je Slovenija do sedaj zanjo dejansko namenila. Povedano drugače, Slovenija je sklenila za več kot 183 milijonov evrov pogodb, dobavila in plačala pa opremo za 62 milijonov evrov. Nihče si najbrž ne želi, da bi Slovenija naročeno blago plačala v naprej in danes preplačane vrednosti terjala po zapletenih sodnih poteh. Evropska komisija je članicam Unije smernice za nakup zaščitne opreme poslala bistveno prepozno. Prejeli smo jih šele v začetku aprila, ko smo izpeljali že veliko večino vseh sklenjenih dobav. Seveda bi nam podpori Evropske komisije in Unije koristili, toda ko smo bili povsem praznih skladišč in tudi brez konkretne podpore s strani Unije, smo se bili primorani znajti po svoje, tako kot so se tudi vse druge države članice. Slovenija je za nabavo zaščitne opreme sklenila 59 pogodb, predplačila so bila izvedena le pri petih, pri čemer so bila vsa ustrezno zavarovana z bančno garancijo oziroma pri enem s premoženjem podjetja. Pri štirih pogodbah je šlo za ventilatorje, ki jih brez predplačil še danes ne bi imeli. Šlo je za primere podjetij Geneplanet, LRM, Gorenje, RAM in Dobnik Trade. Te pogodbe so bile sklenjene pred 20. marcem, ko je bila situacija na trgu zaščitne opreme najbolj kritična. Izjemo v ravnanju je odločilo dejstvo, da je bila opremljenost slovenskih zdravstvenih ustanov s temi aparaturami za primer resnejšega izbruha epidemije povsem neustrezna. Prav tako je bila dobavljivost te opreme ob izbruhu epidemije izredno nizka in nezanesljiva. Plačila avansov so bila pogoj, da smo do njih sploh lahko prišli. Vsakršna drugačna odločitev bi pomenila odlog dobave ventilatorjev v pozno jesen oziroma konec letošnjega leta. Vseh teh dejstev pred javnostjo nismo nikoli prikrivali in tudi ne zavajali. A pomembneje od tega, kako smo javnosti svoja ravnanja pojasnjevali, je, da so bila ta ravnanja v celoti skladna z veljavno zakonodajo. Kako resne so bile takrat razmere dokazuje tudi študija prof. dr. Dragana Marušiča, ki pravi naslednje, citiram: »Narava delovanja virusa v Sloveniji je bila v začetku marca taka, da se je v začetnih desetih dneh širil po eksponentni funkciji z osnovo nekaj več kot ena in pol. To pomeni, da se je število okuženih podvojilo na manj kot dva dni oziroma se je podeseterilo v nekaj manj kot šestih dneh. S prepoznimi ukrepi in premalo zaščitne opreme bi imeli v obdobju enega meseca podobne težave, kot sta jih imeli tudi Italija in Španija. Do njunega scenarija je manjkalo manj, kot si danes upamo priznati.« Konec citata. Nadalje dr. Marušič z matematičnimi izračuni dokazuje tudi to, kar trdim tudi sam, ko se epidemija širi, je tudi manj kakovostna oprema boljša kot nobena oprema. Tudi če ima maska samo polovično učinkovitost preprečevanja prenosa virusa, se z dosledno uporabo stikov okuženega in neokuženega ta prenosljivost zmanjša na eno četrtino. Zakaj vam to govorim? Ker se je treba zavedati resnosti situacije in nevarnosti, v kateri je bila Slovenija marca in aprila. To niso bila pretiravanja, ampak realnost. Podpisniki interpelacije se na številnih mestih svoje argumentacije sklicujejo na povzetke mojih izjav v medijih. Na tak način lahko kadarkoli interpeliramo kogarkoli, a eno so besede, drugo so dejanja. In moja dejanja ne izkazujejo tega, kar mi očitajo podpisniki interpelacije, da sem kršil slovensko zakonodajo.

Tretjič. Zavračam očitke o neetičnem, kliintelističnem in koruptivnem sodelovanju pri forsiranju podjetij in posameznikov, kar izhaja iz 3. točke. Kot sem že večkrat povedal, ponavljam tudi danes, za nobeno sklenjeno pogodbo o dobavi zaščitne opreme ni bilo drugega interesa, kot je bil interes slovenske javnosti. Tega je pa za dobrih 2 milijona interesov, če smo natančni. Imena, ki so se v zvezi z nabavami ponavljala v javnosti, bodisi iz politike, bodisi iz javnega življenja ali gospodarstva sicer ne povedo nič o tem, kar bi želeli podpisniki interpelacije slišati. Slišati želite, da smo s temi ljudmi že vnaprej dogovorili posle, pa tudi da smo se dogovorili stran od oči javnosti in da smo si celo izmislili krizne razmere, da smo te naše rabote lahko izpeljali. Na vašo žalost nič od omenjenega ne drži. Sam sem tudi javno povedal, da o klicih, ki smo jih bili v drugi polovici marca in prvi polovici aprila deležni mnogi, nisem videl tega, kar vidijo podpisniki interpelacije. Sem pa v njih videl čisto človeške geste pomoči. Lahko mi očitate, da sem naiven, a življenje in dolgoletno delo sta me naučila, da v stiski in kriznih razmerah ponujene pomoči ne zavrnem.

Naj počasi zaključim. Slovenija je nabavo zaščitne opreme v obdobju epidemije morala centralizirati. Pred tem so bile za to pristojne različne zdravstvene ustanove. Zakaj so bile te sredi februarja in kasneje s povsem praznimi skladišči, vam jaz ne morem pojasniti. To je vprašanje, ki ga morate postaviti komu drugemu tudi v tej dvorani. Ko sem marca po izbruhu epidemije poslušal zdravstvene delavce, s katerimi smo se srečevali v Cankarjevem domu, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Govorili so o ničnih zalogah zaščitnih mask, o pomanjkanju ustreznih ventilatorjev, o tem, da ne morejo več delati. Njihovi pozivi na pomoč so bili tako pretresljivi, da si jih nisem mogel več izbrisati iz glave. Vsi se še spomnimo tudi javnega poziva različnih zdravniških organizacij, s katerimi so vlado 25. marca pozvali dobesedno takole, spet citiram: »Kolikor širjenja okužbe v zdravstvenih ustanovah ne bom zamejili, predstavlja to tempirano bombo za razmah epidemije v Sloveniji. Da bi to preprečili, potrebujemo ustrezno zaščitno opremo. Tako kot kirurg ne mora operirati brez skalpela, tudi zdravstveni delavci v času pandemije ne moremo delati brez ustrezne zaščitne opreme.« Konec citata. V določenem trenutku smo imeli v vsej državi zaščitnih mask samo za približno en dan. V takih razmerah smo bili pod ogromnimi pritiski vsi. Toda eni so si jemali čas za pisanje neskončno dolgih mailov, prisluškovanje, slišal sem, da vidite in poznate vsebino še drugih mojih telefonskih pogovorov, zelo zanimivo, tudi imena ljudi poznam. Drugi pa smo vrteli telefone in iskali vse možnosti in vse možne poti, da čimprej pridemo do opreme. Vi, ki me obtožujete, mi hočete reči, da je bila to moja napaka, ker sem delal, ker mi je bilo naloženo narediti nekaj, ker sem ljudi priganjal k delu in kazal spoštovanje do slovenske zakonodaje. Sprašujem se, kaj bi mi šele očitali, če vsega naštetega ne bi počel.

Mi nismo država z agresivno in močno diplomatsko in lobistično mrežo. Imamo prijatelje in mnogi so nam pomagali. Govorim o posameznikih in organizacijah, ki so marca z donacijami pomagali rešiti položaj Slovenije. V kritičnih dnevih, ko so bila naša skladišča povsem prazna, sta nas med drugim rešili tudi donacija, ki jo je uspel urediti gospod Aleksander Čeferin, in velika pošiljka opreme, ki nam jo je posodila Češka republika. Za obe donaciji kot tudi za vse ostale se iskreno zahvaljujem. V položaju, ki je bil poln velikih tveganj, bi bilo po vašem mnenju torej najbolj odgovorno to, da bi se odločili za neposredne nabave. Odgovorno trdim, da smo na način, ki smo ga izbrali in je zakonit, prihranili mnogo razočaranj in izgubljenega denarja, a tega danes nihče ne izpostavlja. Ne, vi računate marže, računate dobičke od letalskih prevozov, iščete dlako v jajcu samo zato, da ker drugega ne zmorete.

Vsi, ki smo sodelovali pri nabavi zaščitne opreme, smo delali kot smo lahko in kot smo najbolje znali. Ponudbe, ki smo jih prejemali, so obljubljale marsikaj, mi pa smo se odločali za tisto, kar je bilo realno dobavljivo v najkrajšem možnem času in je izpolnjevalo strokovne standarde. Kdor temu danes reče kriminal, ima to pravico reči. Prav pa nima niti malo. In laže. Kdor mi danes zaradi tega očita nevestnost, neodgovornost, netransparentnost, lahko to seveda spet mirno počne. In to delate. A take obtožbe so neresnične, pretirane, zlonamerne in lažne.

Tisti, ki boste iskali moje prstne odtise pri poslih z državo ali iskali koruptivne in za državo škodljive dogovore, izgubljate čas. Če je bilo v nabavah zaščitne opreme storjeno karkoli spornega, tveganega za državne finance, bodo neodvisne ustanove to zagotovo ugotovile in za sojenje pristojne to zagotovo tudi obsodile.

In še, verjetno bi se spodobilo, da bi na tem mestu rekel tudi nekaj o domnevnih žvižgačih. To, kar smo doživeli, ni nobeno žvižgaštvo. To je užaljeno tožarjenje človeka, ki je imel vse vzvode, da bi preprečil, po njegovem, škodljive posle, pa jih ni uporabil. Bil je pristojen za to. Zakaj je ravnal tako, če mu je res mar za državo. In ko so na dan prišla zanj neprijetna vprašanja, je lepo zbežal na bolniško. Ne prvič, kajti mi, ki ga poznamo, vemo, da se je na enak način pred odgovornostjo skril že v eni drugi, ravno tako odmevni zgodbi. Človek s čisto vestjo in čistimi nameni ne bi na pomoč klical televizijskih kamer, svojo odgovornost in pristojnost bi lahko izkazal tam, kjer državljani to od njega tudi pričakujejo – na delovnem mestu. Kdor misli, da bomo zaradi takih žvižgačev, bolj poštena, bolj transparentna in bolj čistunska država, se moti, da se bolj motit ne bi mogel. Bomo pa država, ki ne loči pravih problemov od namišljenih, obsojena na prostor v čakalnici na boljši jutri.

Zato, spoštovani poslanke, poslanci, dajmo danes vse karte na mizo in končajmo to mučno in nezdravo zgodbo.

Najlepša hvala. / aplavz/

Hvala lepa.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, kolegica Janja Sluga. / aplavz/

Spoštovani predsednik, ministrice in ministri, kolegice in kolegi!

Danes bomo obravnavali prvo interpelacijo v mandatu vlade, ki je zaprisegla 13. marca. V normalnih razmerah bi se sedaj ravno iztekalo njenih 100 dni miru. 100 dni, ki pripada vsaki novoimenovani vladi zato, da poprime za delo. Ta vlada tega privilegija ni imela. Takoj po zaprisegi je namreč trčila ob enega največjih izzivov v zgodovini naše države. Kakorkoli obračamo, je čas, ko je svoj mandat začela ta vlada, poseben. Ni prizanesljiv, ni pospremljen z aplavzi tistih, ki so želeli drugačno razrešitev politične krize, ki je spremljala konec delovanja prejšnje vlade. Nasprotno od tega. To je čas praznih ulic in trgov, nemih vrtcev in šol, izpraznjenih polj, ustavljenih strojev v tovarnah. In bil je to čas bitk z časom in bitk za življenja. Vem, kaj si ob tem mislite tisti, ki stojite za interpelacijo. Da pretiravam. Vprašajte ljudi, ki so delali v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, vprašajte pripadnike civilne zaščitne, zaposlene v domovih za ostarele. Njihova izkušnja minule epidemije je nekaj povsem drugega kot ta, ki smo jo delili za zidovi te stavbe in so jo delili tisti, ki danes nekritično gledajo na ravnanja naše države v času epidemije. V spominu teh ljudi niso ostali ta ali oni tvit in zapisi na drugih družbenih omrežjih. Ta ali druga nočna seja. Tudi ne ta ali oni dnevno politični obrat. Njihove skrbi so bile mnogo težje in mnogo bolj resnične. V njihovem spominu so ostali ljudje, ki jim je grozil tragični scenarij. Do njega ni manjkalo veliko. Bolje povedano, do njega je manjkalo nekaj dni povsem izpraznjenih skladišč z zaščitno opremo. Tako tanka je bila namreč ločnica med tem, da nam je epidemijo uspelo zajeziti, in tem, da bi se pod težo njenih posledic sesedli.

Da nam je žarišče novega korona virusa uspelo zajeziti in izničiti, je zasluga mnogih. Najprej je to zasluga državljank in državljanov, ki so razumeli navodila zdravstvenih ustanov in se jih tako dosledno držali. Potem je tukaj zasluga delovanja vitalnih državnih sistemov od zdravstva do sociale, civilne zaščite, nevladnih organizacij, šolstva, obrambe, policije in medijev. Vsi ti so del podobe, na katero je Slovenija danes upravičeno ponosna. Mi smo ponosni nanje, četudi smo bili od mnogih njih v teh mesecih deležni neokusnih in nedostojnih opazk ter kritik. Kritik je bil deležen tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki danes s svojim imenom in pokončno stoji pred to govornico in brani opravljeno delo, delo njega kot ministra in nazadnje tudi vlade kot celote. A to podobo, na katero bi morali biti danes ponosni, smo iztrgali iz konteksta in iz teh iztrganih delčkov sestavljali lepljenko, ki z realnostjo nima več veliko skupnega. To je zasluga tistih, ki so v krizi prepoznali politični potencial. Možnost vrnitve na oblast. Možnost splavitve novega obraza. Možnost za nov ideološki obračun. Vse to je v časih, ko je naš dom varen in se lahko v prihodnost oziramo brez velikih skrbi, legitimna politična taktika. A sedaj niso taki časi. Sedaj smo pred novo gospodarsko recesijo, pred resnim izzivom, kako ohraniti socialno varnost, kako preprečiti posege v prihodke ljudi in kako zavarovati dobra delovna mesta. To so skrbi, ki bi resnega gospodarja, če se vsaj v delčku zavesti tako počutimo tudi mi v Državnem zboru, morale prizemljiti in ga vrniti na točko, kjer nastaja dialog in kjer se presekajo zamere. To so skrbi, ki nas morale strezniti in spomniti, zakaj smo tukaj in kakšna je naša naloga. Slovenija je z epidemijo opravila dobro in se iz te izkušnje ogromno naučila. Sedaj vsi vemo, da država potrebuje posodobljen načrt odzivanja in ravnanja v kriznih razmerah. Vsi se bolj kot kdajkoli prej zavedamo pomena javnih sistemov od zdravstva do šolstva. Vsi bolj kot prej cenimo delo učiteljev, medicinskega osebja, zdravstvenega osebja, prostovoljcev, policistov, vojakov in tako naprej. In vsi zagotovo vemo, kako dragoceno je zdravje in kako hitro lahko postanemo zelo zelo ranljivi. Kdor danes tega ne priznava, je neiskren, neiskren do sebe, do svojih bližnjih, do vseh sodržavljank in sodržavljanov in, če želite, da, tudi do svojih volivcev.

Vemo tudi, da moramo izboljšati naš sistem oskrbe z zaščitnimi sredstvi. Kar smo doživeli v minulih mesecih, v glavnem sicer ni odstopalo od izkušenj drugih držav. Najbrž na tem mestu ni potrebe po obnavljanju zgodb, o katerih smo lahko brali v naših in tujih medijih, o tonah izgubljene opreme, o preplačanih naročilih, o milijonskih nakazilih, ki jim nikoli ni sledilo tudi naročeno blago. Takim dogodkom se je bilo v preteklih mesecih težko izogniti tudi državam, ki so na globalnem trgu mnogo večje igralke od nas, z več politične moči in z močnejšimi lobističnimi aparati. Bili smo ujetniki trga zaščitne opreme, ki se je pod težko pandemije zlomil. Razmere, ki so vladale na trgu, so se tako zelo spreminjale, da je postal vsak posel neobvladljivo tveganje. Na izbiro smo imeli dve možnosti: plačevati vnaprej in tvegati, da se posli ne bodo izšli, ali pa poslovati preko posrednikov ter zminimizirati tveganje in možnosti, da bo šlo kaj narobe. Ravnali smo, kot smo najbolje vedeli in znali. Za opremo, ki smo jo kupili in dobili do 1. junija, smo plačali dobrih 60 milijonov. In če odštejemo kak izgubljen tovornjak z opremo, druge večje škode nismo utrpeli. Vse druge številke, ki se bodo – in v to ne dvomim – danes ponavljale tekom razprave, so čista manipulacija. Zato še enkrat poudarjam, plačali smo dobrih 62 milijonov in obvarovali življenja državljank in državljanov. Cilj, ki smo ga imeli kot država, to je zagotoviti dovolj zaščitne opreme, je bil izpolnjen. Mukoma in z iskanjem vseh možnih, a zakonitih poti. Da je bilo to vsej prej kot enostavno, vedo vsi, ki so pri tem sodelovali. Zgodbe, ki smo jih slišali, so resnično neverjetne. A vse to je za podpisnike interpelacije seveda navaden blef in laž. Resnica, kot jo želijo videti sami, je edina dopustna, edina možna, edina zveličavna. Vsi, ki so bili vpeti v nabavo zaščitne opreme, so danes pametnejši za marsikatero izkušnjo, ki bi jo, če smo odgovorna država, morali izkoristiti za to, da bomo v prihodnjih krizah manj ranljivi in manj odvisni od globalnih proizvajalcev zaščitne opreme. V Poslanski skupini SMC smo prepričani, da ni med njimi nikogar, ki je šel skozi pekel nabav z namenom – kar vsevprek očitajo tudi podpisniki interpelacije – da bi zlorabil krizne razmere za lasten dobiček. Še najmanj pa je med njimi in danes pred vami interpelirani minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Lahko rečete, da smo naivni, a ne verjamemo, da so razmere, kjer je bila edina možna zmaga to, da si sploh uspel kaj kupiti in dejansko dostaviti v Slovenijo, komurkoli dopuščale toliko časa in toliko manevrskega prostora, da bi lahko vmes koval idejo o lastnem profitu. Kdor verjame v teorije zarote, mu je sicer težko pomagati, a zadoščati bi moralo to, kar si v SMC danes in kasneje najbolj želimo: da neodvisne in za to usposobljene ustanove pridejo nabavam zaščitne opreme do dna. Da se neha kriminalizirati vsakega, ki je premogel pogum in obraz, da je za državo storil vse, kar je zmogel in znal, potem ko so se nekateri, danes zelo glasni, poskrili v lastna varna zavetja. Da se neha v nič dajati vsak dosežek aktualne vlade. Da se začnemo pogovarjati o dejstvih, ne o osebnih mnenjih. Da številke, ki preverjeno držijo, primerjamo s številkami, ki preverjeno držijo. Da v tem visokem zboru nehamo opravljati funkcijo, ki primarno pripada sodnikom in tožilcem, in se vrnemo k temu, kar je naše osnovno poslanstvo. Vsem bo koristilo, če se bomo vrnili nekaj korakov nazaj in na dogodke minulih mesecev vsaj poskusili gledati človeško, objektivno, razumsko in s trezno glavo. Tisti, ki bi interpeliranega ministra najraje videli nekje v pretekliku, tisti naj poizkusi stopiti v njegove čevlje n naj pomisli na to, kako bi se podobne naloge, kot jo je sredi marca dobil minister, lotil sam. Govorjenja in nastopanja, tega ste vešči. Pisanja dnevnih tvitov tudi. Podžiganja medijskih viharjev še bolj. Ampak je to res vse, kar šteje? Mislite, da je resnično življenje enako temu, kar doživljate na vam domačih družbenih omrežjih in shodih, in da je odgovornost na katero se javno sklicujete, primerljiva s tisto, ki jo moraš imeti, ko nase prevzameš tako resno nalogo, kot jo je imel minister. Danes se ne bomo pogovarjali o tem, kar naj bi bil cilj interpelacije o politični odgovornosti enega ministra. Danes bomo spremljali še en poizkus prevrednotenja vsega, kar je država naredila v boju proti epidemiji novega koronavirusa. Še en poizkus razgrajevanja izkušnje, ki bi nas v resnici morala povezati in nam v resnici vliti optimizma pred gospodarsko recesijo, ki bo od nas zahtevala veliko složnosti in veliko sodelovanja. A žal drugače očitno še vedno ne gre. Zato bomo danes odšli domov s pričakovanimi občutji in z neizbrisljivim vtisom, da smo zamudili še eno priložnost, da bi v odnosu do države in razumevanju njenih izzivov pokazali zrelost in odgovornost. Ne glede na to zamujeno priložnost bo čas pokazal svoje. Vsak si ga bo seveda interpretiral na sebi ljub način. V SMC bomo ne glede na vse ohranili trezno glavo z zavedanjem, da smo na čelu z ministrom Počivalškom storili vse, da smo ohranili življenja in varnost državljank in državljanov.

Poslanska skupina SMC interpelacije ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo seveda ne bo podprla. In če na koncu citiram eno od opozicijskih poslank, »vsak v drugem gleda sebe, nemoralnež bo povsod videl nemoralnost, koruptivnež bo povsod videl korupcijo kot odsev v ogledalu pobudnikov te interpelacije«.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Levica, kolega Miha Kordiš.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Vlado Janeza Janše so postavile laži in prevare. Omogočili sta jo stranki političnega centra, ki sta mandat prejeli na temeljni predvolilni obljubi, da s SDS ne bosta paktirali. Ali sta volivcem in volivkam zavestno lagali že v začetku ali pa so ju nemara premamili interesi po vplivu na toliko milijonov skozi državni proračun, podaljševanje poslanskih funkcij in obljubljene službe, je vseeno. Cilj je bil ostati na oblasti za vsako ceno, pa čeprav to pomeni, da državo prevzame skrajna desnica.

Vlada Janeza Janše je bila imenovana dan po razglasitvi epidemije, a očitno boj proti epidemiji in reševanje problemov, s katerimi so se soočali ljudje, nikoli ni bila na vrhu njenih prioritet. Rokave je zavihala le za popoln prevzem oblasti. Očitno koruptivni posli za povezana omrežja SDS in drugih koalicijskih strank so del te zgodbe, In to ne prvič. Vsakič, ko je na oblasti Janša, gredo provizije v nebo. Trgovina z orožjem v devetdesetih, afera Patria, no sedaj pod tretjo vlado Janeza Janše imamo sporne nabave zaščitne opreme. Vse za denar, vse za oblast. Sklepanje pogodb s sumljivimi, očitno v naprej zbranimi posredniki, zavajanje, da drugače kot s posredniki ne gre, javna razkritja in nenazadnje posneti telefonski klic, v katerem minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek osebno poseže v posel in zagotovi 100-odstotni avans za podjetje Geneplanet, kažejo, da je ta vlada ne samo pri vodenju države, ampak tudi pri plenjenju tako nesposobna, da proračunske milijone svojim dobaviteljem deli kar na očeh javnosti, mastne provizije pa nato pred isto javnostjo brani z očitnimi lažmi. V vsaki normalni državi bi razkritju takih praks sledil odstop gospodarskega ministra in cele vlade, nato še kazenski pregoni, a vlada Janeza Janše in minister Počivalšek tega nista naredila. Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati, je rekel minister Počivalšek že v začetku mandata te vlade. Da se jim oblast kljub razkritjem ne bi zamajala, so skrajna desnica in njeni sodelavci napadli vse državne inštitucije. Slovenija je sredi kadrovskega cunamija, kakršnega še nismo videli. Vlada hiti zamenjevati ljudi, ki mislijo z lastno glavo, s svojimi lastnimi. Najprej so zamenjali vodjo policije, nato vodjo kriminalistov, na koncu še šefa NPU, ni tožnika, ni sodnika. Mali orban in vsi, ki mu omogočate oblast, počne vse, da svoj pretekli, aktualni in bodoči kriminal pometete pod preprogo. Pa vam še to ni dovolj. Janez Janša in druščina ne merijo na nič manj kot na utišanje vsake kritike v družbi. Zato besni vsakodnevni napadi na novinarje, opozicijo, protestnike. Da bi zakrili svojo nesposobnost, da bi milijonske provizije skrili, so pripravljeni lagati, javno groziti in uničevati. Minister Počivalšek, predsednik stranke, ki se ima še vedno nekako za sredinsko in liberalno, je osrednja politična figura, ki to vlado, njene provizije in uničevanje inštitucij omogoča in ki vse skupaj javno ščiti. Če je treba, tudi z debelimi lažmi. Metodo je v čisti obliki razvil že v prvih dneh nove vlade. Medtem ko so zaradi koronavirusa tisoči ljudi ostali brez dela in sredstev za preživetje, je kot minister na vladi glasoval, da sebi ter ostalim ministrom in državnim sekretarjem dvigne plačo za okoli 400 evrov. Javnost je upravičeno skočila v zrak. In kako je minister Počivalšek nekaj ur po tem, ko si je izglasoval povišico, odgovoril novinarju oddaje 24 ur zvečer? Rekel je, citiram: »To sem izvedel od vas.« Nato se je minister odpravil še na RTV in novinarki Odmevov na isto vprašanje odgovoril: »To sem sedaj izvedel od vas.« Ponovno citat. Primera bolj očitne laži si je težko predstavljati. Je tak človek res primeren za ministra? Od tam naprej je šlo samo še navzdol. Lažem, s katerimi je opravičeval dodatnih 400 evrov za lasten žep, je minister Počivalšek dodal serijo laži, s katerimi je opravičeval za 200 milijonov evrov sklenjenih poslov, pri katerih so provizije posrednikov tekle v milijonih. Odločitev, da bo vlada zaščitno in medicinsko opremo kupovala prek posrednikov in ne neposredno od proizvajalcev, kot smo, mimogrede, ves čas zagovarjali v Levici, je bila pri tem ključnega pomena. Če ni posrednikov, tudi provizij ne more biti. Ko so se začele pojavljati konkretne ugodne ponudbe za neposredne nabave brez posrednikov in z meddržavnim dogovorom, takšne neposredne posle pa je sklepala večina držav v Evropi, je ministrstvo gospoda Počivalška sporočilo naslednje, citiram: Republika Slovenija oziroma Zavod za blagovne rezerve ne more izvajati neposrednih finančnih transakcij na Kitajsko, saj lahko posluje zgolj s slovenskimi dobavitelji. To ni odločitev te vlade, temveč je stvar veljavne zakonodaje.« Konec citata. Laž, debela še bolj kot provizije dobaviteljem, ki naj jih zaščiti. Zakonska omejitev, s katero je ministrstvo utemeljilo odločitev za nabave preko posrednikov, sploh ne obstaja. Vlada Janeza Janše je imela vse zakonske možnosti, da bi opremo kupovala brez posrednikov in brez provizij, a se je zavestno odločila za slednje. Temu je pritrdilo tudi Računsko sodišče. Ministrstvo gospoda Počivalška je zato nadaljevalo z naslednjo kitico, znova citiram: »Poleg tega večina kitajskih podjetij zahteva tudi stoodstotno predplačilo, česar pa se zavod ne poslužuje zaradi možnosti zlorab in nezanesljivih dobav.« Konec citata. No, tudi to je bila debela laž. Stoodstotna preplačila, avanse so namreč dobivala tudi dobaviteljska podjetja. »V dveh urah, treh urah bo imel bančno garancijo za tega Bitenca. Bitenc pa bo moral posel dobiti. Vi pa plačajte sedaj,« je 18. marca minister Počivalšek po telefonu naročil nakazilo avansa Zavodu za blagovne rezerve, kot smo ga lahko slišali na posnetku telefonskega klica. Isti minister Počivalšek je še dva tedna kasneje v javnosti na temo avansov na debelo lagal dalje. Citiram: »Plačujemo zgolj ob prevzemu in ne bom dovolil, da bi se na račun in škodo slovenskih davkoplačevalcev zlorabljala javna sredstva in okoriščali vojni dobičkarji, ki vidijo v tem zgolj priložnost za dober zaslužek.« Konec citata. Cilj nabav opreme, kot je menda na tej točki že vsem razvidno, ni bila hitra in ekonomična oskrba prebivalstva z zaščitno opremo, ampak provizija. Ponavljam: cilj vseh nabav so bile provizije. Zato so ponudbe, ki so omogočale neposredne nabave in urejeno logistiko, takoj pospravili v predal. Lep primer je ponudba Slovenske akademije znanosti in umetnosti, s katero bi prihranili 41,7 milijonov evrov. Da ne omenjam javnosti dobro znane ponudbe ob posredovanju Aleksandra Čeferina pri Jacku Maju. Slednjo so odbili samo zato, ker pravi dobavitelji ne bi zaslužili, Čeferina pa so nato besno napadli prek SDS medijev zgolj zato, ker je predsednika Vlade Janeza Janšo popadla preganjavica, da bi gospod Čeferin na tak način v Sloveniji pridobil ugled, kot ga kot predsednik UEFE zaenkrat še nima, in da bi si nemara lahko zgradil politično kariero v Sloveniji. Seveda se je Janez Janša ustrašil. Ne zate, kot se je SDS zlagal že v volilnem sloganu, ta vlada dela izključno zase.

Z vrhom laži in nesposobnosti, se je minister Počivalšek okronal v oddaji Tarča, ko je poskušal braniti posel z ventilatorji. Da gre za precenjeno in neprimerno nabavo modela Siriusmed R30, je v oddaji izpostavil dr. Rihard Knafelj iz UKC Ljubljana, član strokovne skupine, ki jo je vlada izbrala sama. Ker mu mnenje stroke ni bilo všeč, je minister Počivalšek nemudoma poiskal drugo mnenje, ki mu spet ni ležalo, zato je pač še malo prikrojil resnico. Cilj je bil samo eden, da kupi robo, ki jo izbrani dobavitelj Geneplanet lahko priskrbi, ne glede na to, če je sploh uporabna. Saj veste, kupili so golfe, ne mercedesov.

No, zdravniki in sama janšistična tovarna laži Nova24 so nato povedali, da ti golfi niso bili vozni, saj bi ob priklopu bolnika s covidom nanje okužbo razpihali in kontaminirali celoten prostor. V bolnišnicah so jih zato takoj pospravili v klet. A minister Počivalšek se ni dal motiti. S svojo zdravo kmečko pametjo, po kateri se ni treba ničesar naučiti, saj vendar minister že vse ve, je le ponovil: »Kupili smo golfe, ne mercedesov, ljudje so umirali, čakali bi do božiča.« To pokaže pravega Počivalška in razkrije vse, zaradi česar ni primeren za ministra.

Aroganca – sam vedno ve vse, kaj mu bo en zdravnik, kot se je izrazil na Tarči, govoril. Nesposobnost – človek ni sposoben razumeti niti najbolj preprostih strokovnih razlag, zakaj je nek aparat primeren, drugi pa ne. Zanj je ventilator ventilator, tako kot je avto avto, pa naj gre za golfa ali za mercedesa. Popolna nepripravljenost poslušati kogarkoli. Če strokovna skupina poda mnenje, ki mu ni všeč, bo pač minister Počivalšek zamenjal skupino. Navsezadnje koruptivnost – čeprav je v telefonskem pogovoru z žvižgačem Galetom sam povedal, zakaj točno Geneplanet, ker je to, citiram, »zgodba od SDS«, in je vedel, da je to posel zaradi provizij, ne zaradi ventilatorjev, ni imel do tega niti minimalnih zadržkov. Pripravljenost debelega laganja – ko je vse te lastnosti demonstriral celotni slovenski javnosti na očeh in izgubil vso legitimnost, se zdaj s svojega položaja oklepa z debelimi lažmi, ki iz njegovih ust letijo dobesedno dnevno, njihov povzetek pa smo na tej seji danes lahko že slišali.

Minister Počivalšek pri tem ne skriva, zakaj se tako oklepa svojega položaja, ker si obeta, da si bo v tej vladi ustanovil državni turistični holding in računa, da bo to državno premoženje njegova molzna krava, ko odleti iz politike. Fevd, kot se reče. A ta njegov fevd nas je do sedaj stal že na milijone evrov. Za primerjavo, nekajkrat večja Hrvaška je prek posrednikov kupila le za 1,7 milijona evrov opreme, za ostalih 50 milijonov je poskrbela neposredno.

V Sloveniji je podpisanih pogodb za 200 milijonov, vse prek dobaviteljev. Koliko denarja smo torej v Janševih in Počivalškovih koruptivnih poslih izgubili vsi ostali? 20, 30, 50 milijonov? Težko rečemo, ker so obglavili vse inštitucije, ki bi morale to preiskovati. Laž, s katero je Počivalšek začel svoj mandat, to je, da je od novinarjev dvakrat prvič izvedel za 400 evrov povišice plače, ki si jo je sam izglasoval, je le kaplja v morje. Ta človek nas je že v treh mesecih stal na desetine milijonov evrov, ki jih je pomagal pospraviti žepe omrežjem te vlade. In to je šele začetek. Če ga pustimo na položaju, si bo nemara ustanovil slovenski turistični holding, pardon, holding za plenjenje slovenskega turizma, ne pozabimo, tja so z vavčerji že v naprej plasirali do 350 milijonov evrov javnega denarja. A najdražje bomo vsi skupaj plačali to vlado v celoti. Dlje ko Počivalška pustimo na položaju, dlje bo SMC omogočal to vlado in dlje bodo lahko šli s sesuvanjem inštitucij. Na koncu tega procesa bomo kot Madžarska – ko ne bo več neodvisnega sodstva, ko bodo utišali preiskovalne novinarje, ko bodo onemogočili opozicijo, takrat bo država njihov plen. Vsi posli, ki jih bo taka država naročala, bodo zgledali kot posel z ventilatorji, le da tega Nova 24, ki jo skušajo razširiti na RTV, ne bo pokrivala. Namesto oddaje Tarča se bo vrtela oddaja Alo, Presidente. Ni naključje, da je Orban obdan s samimi oligarhi, med njima dvema milijarderjema, po nekaterih ocenah pa je tudi sam vreden vrtoglavih 750 milijonov evrov. Toliko so za koruptivno in diktatorsko vlado plačali Madžari, ne dovolimo, da se to ponovni tudi v Sloveniji. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Kolega Jožef Horvat, izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, drugi predstavniki vlade, spoštovane kolegice in kolegi!

Gospod Zdravko Počivalšek je po naši oceni očitno dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, je očitno dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, saj to funkcijo opravlja že v tretji vladi. Ne boste verjeli, da ga je na to funkcijo postavil tudi gospod Marjan Šarec, bivši predsednik Vlade. Najbrž zato, ker je gospod Zdravko Počivalšek dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ampak v bistvu sploh ne gre za to, kar pišejo predlagatelji v interpelaciji v svojem gradivu. Saj ne gre, gospe in gospodje, za nabavo zaščitne opreme, saj ne gre za tiste stiske, ki so jo doživljali vsi državljani, politika, izvršilna veja oblasti predvsem, predvsem zdravniška stroka v tistih najhujših časih, ko so predlagatelji iz domačih foteljev od daleč opazovali, kaj se dogaja, in se čudili temu, kaj se je dogajalo. Gre v bistvu za to, da je 27. januarja letos gospod Marjan Šarec nepričakovano odstopil. Med tem je verbalno na novinarski konferenci zbrcal svoje koalicijske partnerje in SMC, ki ima gospoda Zdravka Počivalška, povabil skupaj na volitve. Si predstavljate? V najhujši epidemiji bi se mi šli volilno kampanjo. Ljudje bi nam umirali. Ampak ne bi, kot pravijo nekateri med predlagatelji, da pravzaprav virusa sploh ni bilo in ga ni in da so v Bergamu v masovne grobnice polagali prazne krste. To je danes laž, ki se širi tudi v Sloveniji in počasi in počasi postaja resnica.

Nekaj ne smemo pozabiti, ker je v zadnjem času bilo veliko govora tudi o domovih za starejše občane. Imamo natančne podatke, kdaj je prišlo do ugotovitve prvega okuženega, da je prvi stanovalec okužen recimo v domu starejših občanov Šmarje pri Jelšah. 18. 3. Če je inkubacijska doba 10 do 14 dni, to naj pove stroka, potem je prišlo do okužbe v času Šarčeve vlade. Ampak mi tega ne očitamo, samo časovno postavljamo zadevo, da vemo, o čem govorimo. Metlika. Prvi stanovalec okužen 9. marca, prvi zaposleni v Metliki okužen 6. marca. Ljutomer. Prvi stanovalec okužen, ugotovljena okužba, 27. marca in prvi zaposleni 31. marca.

Ker se je gospod Šarec zakalkuliral – računstvo: »sedi, cvek« – zdaj enostavno mora obračunati s svojim potencialnim partnerjem, v tem primeru z gospodom Zdravkom Počivalškom. Zato mi pravimo v Novi Sloveniji, da pravzaprav sploh ni to zdaj ključna tema urgentna nabava zaščitne opreme, ki so jo krvavo potrebovale naše zdravstvene institucije, kot smo videli in slišali v Cankarjevem domu na srečanju vladnih predstavnikov z vodstvi bolnišnic, zdravstvenih domov, z direktorji, strokovnimi direktorji, z glavnimi medicinskimi sestrami; obstajajo posnetki in bomo enkrat tudi posnetke teh pogovorov zavrteli ter njihove prošnje, ko so takole prosili: »Zaščitite nas, če mi pademo, pade zdravstveni sistem in pademo pravzaprav vsi.«

Ta trenutek, 30 let po pomembnih zgodovinskih dogodkih za Slovenijo, za to mlado državo, bi v Sloveniji potrebovali tretji veliki nacionalni konsenz, če je bil prvi plebiscit leta 1990 in če je bil drugi nacionalni konsenz referendum leta 2003 za vstop Slovenije v Evropsko unijo in zvezo Nato. Ampak ne, ni problem, da se kritizira ta vlada, ni problem, to je osnovna naloga vsake opozicije, in to mora delati, vendar tudi na dostojanstven način. Mi nimamo težav, če je interpelacija priletela že 52. ali pa 53. dan od prisege te vlade, kar v neki normalni demokratični državi ni običaj. Ampak bolečina je velika, kar se dejansko vidi tudi na zategnjenih obrazih predlagateljev. In kar je še večji problem – problem je, da se laži, da se obsodbe tako ministrov kot tudi, vsaj jaz tako razumem, koalicijskih poslancev kar širijo, da smo kriminalci, da smo del organiziranega kriminala, da smo lopovi, in da se ta retorika - pozor! - iz parlamenta širi na ulice. In stanje duha je danes tako nizko, kot ga menda v 30 letih še ni bilo. In to je problem. Niso problem demonstracije, povsod po svetu so, ampak pri nas so nekoliko drugačne. Pri nas – in zgleda, da samo pri nas v Sloveniji – vidite na ulicah transparente, kjer piše »smrt«. Smrt! Ta smrt ni namenjena granitni kocki, ker ni živa stvar. Smrt pomeni smrt ljudem, najbrž vladajočim. To je možno samo v Sloveniji. Upam, da ne več dolgo, da bo tudi v Sloveniji končno začela delovati pravna država. Zavedajte se vsi – naj se zavedajo vsi, tudi tisti, ki jih ni tukaj – da vsakdo, ki spodbuja, ki hujska, dela pravzaprav kaznivo dejanje.

Z raznimi očitki o provizijah in tako dalje, o visokih maržah, ste uničevali in uničujete še naprej slovenska podjetja. Mnoga so želela izključno pomagati. Kar se tiče cen – ja, na trgu zaščitne opreme niso veljale tržne razmere, veljale so mafijske. Ampak to ste že predlagatelji pozabili. V Novi Sloveniji se sprašujemo, kdo, kateri gospodarski subjekt bo sploh še sodeloval z državo Slovenijo. Kaj vse smo poslušali, kako ste jih nekateri blatili, podjetja, gospodarske subjekte. Od gospodarstva vsi živimo, vsi mi, tudi poslanci. In kaj vse smo slišali, to je res neverjetno. Seveda, normalno, skrajna Levica ima v svojem programu – nacionalizacija se je že začela. Nekaterim vam nič ni sveto, nič, ne človeška življenja, ne človeško dostojanstvo in ne naše družine, vse je treba uničiti in postaviti na novo. Kar dajte! V ustavi je natančno napisana receptura, kako se zamenja oblast, zelo enostavno.

Kar me nekako najbolj boli in nas je v Novi Sloveniji še posebej prizadelo, da, kot rečeno, nekaterim vam nič ni sveto in ste obračunali tudi z zdravniško stroko. Neverjetno! Nekaj dni nazaj je bila seja dveh odborov pa pravzaprav ves ta čas poslušamo neverjetne očitke. Ja, tudi za tiste, ki so bili v prvi bojni črti. Zdravnik iz prve bojne črte piše kako je gledal, videl in občutil oddajo Tarča o seznamih smrti. Jaz zagovarjam svobodo medijskega prostora, da se razumemo, ampak vsakdo, ki izreče besedo, mora biti gospodar svoje besede. In dostojanstvo človeka je na prvem mestu in ne sme biti načeto. Mladi zdravnik piše: »Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno.« To govori mladi zdravnik s prve bojne črte. »S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem globoko razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime timu ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvarmi, ki spadajo zraven. »Ob razglasitvi epidemije« – razglasila jo je vlada Marjana Šarca 12. marca letos, ob tem da je bila pandemija razglašena en dan prej – »smo se vsi specializanti vrnili v matične ustanove, ker smo se pripravljali na italijanski scenarij. V Celju smo popolnoma preuredili urgentni center ter večino oddelkov in pripravili načrte za najslabše scenarije. Podvojili smo tudi dežurstva. Čutila se je tesnoba v zraku, kot je v trenutku, preden val udari na obalo. Takrat smo bili skoraj brez opreme,« piše zdravnik. »Na začetku smo jo imeli dovolj le za dva dni (slišite Šarčevi, slišite Šarčevi), v začetku smo jo imeli le za dva dni. Nekaj naših zdravnikov je iskalo možnosti, da bi z lastnim denarjem pripeljali opremo s Kitajske. Iztrgano iz konteksta so kasneje o tem poročali v sklopu domnevnih barabij z maskami, ozadja pa izpustili. Ne vem, kdo se bo ob drugem valu za nas še izpostavil? Bolnišnice,« piše mladi zdravnik. Ne morem mimo nadčloveškega truda kolegov na primarni ravni, v domovih za ostarele in tistih bolnišnicah, ki so z nami delili breme. Predstavljajte si, kako je težko sestri na urgenci, ko mora delati na dveh koncih, ker so nestabilni pacienti. Več dela ob okuženih sodelavcih pa zmanjšan kader. S tem, da so bile že pred covidom kadrovsko podhranjene. Ali specializantki, ki dela osmo dežurstvo v enem mesecu v polni varovalni opremi. Bolnišnice so na sploh kadrovsko podhranjene, zdravnikov itak ni, sestre bežijo na delovna mesta z boljšimi pogoji ali vsaj brez dežurstev, prostori so dotrajani. Ravno infekcijski oddelki so v Sloveniji znani po tem, da domujejo v najslabših pogojih. Pri nas postelje ne gredo skozi vrata in je treba paciente prestavljati tudi v primeru reanimacije, da o ostalih bolj naprednih pogojih, kot so predsobe ali sobe s podtlakom, niti ne govorim. Napredek bi že bil, da bi nam napeljali vodo v vse sobe. Upam da bo ta epidemija osvetlila, da so nujno potrebni vsaj minimalni pogoji za varno delo na infekcijskih oddelkih. Tega sedaj ni.«

Predlagam, kolegice in kolegi, predvsem predlagatelji, da si preberete ta sestavek mladega zdravnika. Dobro ste ga obdelali, priznam. »Seznami, seznami. Ali so bili seznami? Seznami smrti, kot so jih poimenovali za kar največji propagandistični učinek. Veliko o tem lahko govorimo. Morda še kdaj. In še slovo od življenja. Bistveno pri tej debati je, da moramo kot družba sprejeti, da je smrt neizogiben del življenja. Zaradi napredka medicine je poslavljanje od življenja lahko zakasnjeno ali podaljšano. Pri tem se postavlja etično vprašanje, kdaj je dovolj, kdaj pomoč postane mučenje. Prisegli smo, zdravniki namreč, da ne bomo škodili. Primum non nocere. Koliko je človeškega v tem, da na urgenco pripeljejo nepokretno dementno 90-plus-letno babico, ki se ne zaveda dogajanja okoli sebe, z nogami in rokami v ireverzibilnih krčih, kontrakturah. Edino, kar to telo čuti, je zbadanje igel, vstavljanje cevk in veliko tujih rok. Če se bo upirala, bo privezana in dobila bo pomirjevala. Je to življenje? Pod črto. Ostaja grenak priokus, da je šlo za iskanje afere za politični obračun. S tem vnašajo nepotreben razdor in zmanjšujejo zaupanje v družbi. Kako naj zdravniki zdravimo, kako naj gradbeniki gradijo in kako naj šoferji vozijo, če se med seboj ne zaupamo. Družbo gradimo vsi, vsak na svojem koncu in po svojih močeh.« Ja, in temu jaz dodajam, politiki predvsem gradimo družbo. Zato je bila dobra odločitev vlade oziroma celotne koalicije, da sama vlada pozove vse pristojne inštitucije, da do podrobnosti pregledajo vso urgentno nabavo zaščitne opreme. Računsko sodišče to dela, KPK dela in še druge inštitucije. Sam teh informacij nimam. Upam, da bo tudi dovolj časa, da bomo ta poročila z vso skrbnostjo tudi v Državnem zboru pregledali in jih obravnavali. Bojim pa se, nisem prerok, da takrat to ne bo zanimivo. Ja, to si upam napovedati.

Zaključujem. Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati bomo danes razpravljali in glasovali tako, da bo gospod Zdravko Počivalšek tudi jutri minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, da bo to delal tako dolgo v tem mandatu, dokler bo uspešen, dokler bo to delal z veseljem in tudi z osebnim zadovoljstvom. Na tej nadaljnji poti mu mi želimo veliko uspeha. Srečno Zdravko!