3. redna seja

Odbor za kulturo

4. 2. 2019
podatki objavljeni: 4. 2. 2019

Transkript

Vse članice in člane odbora ter vse ostale prisotne in vabljene prav lepo pozdravljam!  Pričenjam 3. sejo Odbora za kulturo. Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora. Prvi je Felice Žiža, potem pa poslanca Dejana Kaloha nadomešča poslanec Franci Kepa, poslanca Bojana Podkrajška nadomešča Žan Mahnič, poslanko Lidijo Divjak Mirnik nadomešča Nina Maurovič in poslanca Sama Bevka nadomešča mag. Bojana Muršič. Skratka, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. Pod 1. točko imamo Poročilo o izvajanju nacionalnega programa za kulturo 2014/2017, za leti 2016 in 2017, potem letno poročilo Sveta za radiodifuzijo za obdobje 2017/2018, maj 2017 do september 2018.  Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je dnevni red določen takšen, kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletni strani državnega zbora. Poročilo z dne 13. decembra 2018 in mnenje Državnega sveta z dne 16. januarja. K 1. točki dnevnega reda sem vabila Ministrstvo za kulturo in predstavnike ministrstva, potem Državni svet, nacionalni svet za kulturo, SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Kulturniško zbornico Slovenije, Zvezo kulturnih društev Slovenije. Torej, zdaj dam pa besedo predstavniku predlagatelja, ki je Ministrstvo za kulturo. zdaj jaz vas prosim, da se za potrebe magnetograma predstavite. kolikor sem seznanjena, se bodo seje udeležili mag. Bojan Kurež, v.d. generalnega sekretarja, Metka Šošteršič v.d. generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost in mag. Igor Tršar, sekretar. Prosim, zdaj dajem besedo predstavniku predlagatelja. Prosim, da se tudi predstavi.
Bojan Kumer
Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, poslanci, hvala za besedo! Moje ime je Bojan Kurež in sem vršilec dolžnosti generalnega sekretarja na Ministrstvu za kulturo. Dovolite mi, da na začetku opravičim ministra, ki je na službeni poti v tujini. Torej, uvodno pojasnilo o zgodovini dokumenta. Pred vami se nahaja poročilo o izvajanju nacionalnega programa za kulturo, za leti 2016 in 2017. Nacionalni program za kulturo je veljal štiri leta, od leta 2014 do 2017. V Državnem zboru smo o izvajanju programa poročali leta 2015 za leto 2014, potem spet leta 2016 za leto 2015. V skladu z novelo ZUJIK, ki je uvedla poročanje Državnemu zboru na vsake dve leti, pa letošnje poročilo zajema leti 2016 in 2017.  Poročilo smo na ministrstvu pripravili v sodelovanju z Javno agencijo Za knjigo, Slovenskim filmskim centrom, javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pomembno je omeniti, da se je poročilo, ki je danes pred vami, pripravljalo v letu 2018, pod ministrom Antonom Peršakom. V času ministra Dejana Prešička je bilo poročilo sprejeto na Vladi. Novo, trenutno začasno vodstvo ministrstva tako pri izvajanju tega nacionalnega programa za kulturo ni sodelovalo in prav tako ne pri pripravi poročila, zato so tu tudi z mano moji sodelavci, ki delujejo na posameznih področjih, da bodo lahko, če seveda bo to potrebno, obrazložili posamezne segmente poročila. Poročilo sledi logiki osnovnega dokumenta, torej nacionalnega programa, ki je razdeljen na 26. poglavij in kjer vsako poglavje pokriva svoje področje kulture oziroma umetnosti. V poglavjih so opredeljeni cilji, ukrepi in kazalniki, ki pričajo o uspešnosti doseganja ciljev. Poročilo je nekako strukturirano takole: v uvodu bivšega ministra Dejana Prešička sledi 26. poglavij, ki predstavljajo posamezna področja in kjer vsako poglavje pokriva svoje področje kulture oziroma umetnosti. V poglavjih so opredeljeni cilji, ukrepi in kazalniki, ki pričajo o uspešnosti doseganja posameznih ciljev. Kar se tiče izvajanja nacionalnega programa, se je le-to z letom 2017 zaključilo in je to torej zadnje poročilo tega nacionalnega programa. Zadnje poglavje predstavlja tudi povzetek izvajanja nacionalnega programa za kulturo v celotnem obdobju 2014–2017 in to zajema tudi vsebinske področne ocene izvajanja v celotnem obdobju. Žal metodologija priprave nacionalnega programa 2014-2017 ni vključevala natančnega finančnega ovrednotenja predvidenih ukrepov, kar onemogoča tudi oceno finančne realizacije celotnega nacionalnega programa. In še nekaj o uspešnosti izvedenih ukrepov. Torej, nacionalni program za kulturo ima 156 ciljev, 288 ukrepov in 454 kazalnikov. Uspešnost izvedenih ukrepov se po področjih precej razlikuje. Skupno je bilo od vseh 288 načrtovanih ukrepov v celoti ali pa vsaj v precejšnji meri izvedenih 42 %, deloma 30 %, popolnoma neizvedenih je pa 25 % ukrepov. 3 % ukrepov, pa so nekako, lahko bi jih imenovali, nadomestne narave, kar pomeni, da je namesto načrtovanega ukrepa bil izveden nek drug ukrep. Glavna razloga, ki sta onemogočila izvedbo ukrepov sta v glavnem, da zaradi, da za izvedbo ukrepa ni bilo ustreznih pravnih podlag, ker le te niso bile novelirane ali ni bil sprejet nov zakon. To izrazito velja za ukrepe na področju medijev, filma, avdiovizualne umetnosti ter nevladnih organizacij ali drug razlog, da ni bilo zagotovljenih dodatnih finančnih sredstev, ki jih je nacionalni program predvidel, bodisi iz integralnih, bodisi iz kohezijskih ali iz kombinacije obojih. Finančna sredstva so seveda pomemben razlog na vseh področjih, še zlasti pa tu velja omeniti kulturno dediščino, knjižnično dejavnost, arhive, samozaposleni in mednarodno dejavnost. Še nekaj besed o prihodnosti. Torej, z novim vodstvom ministrstva se bo nadaljevala priprava nacionalnega programa za kulturo za novo obdobje, ki bo na podlagi novele ZUJIK-a, iz leta 2016 obsegalo osemletno obdobje. Poleg strategije, torej, novega nacionalnega programa kulture, ki bo sprejet v Državnem zboru, bo Vlada sprejela tudi akcijski načrt z ukrepi, cilji in obsegom sredstev ter seveda kazalnike. To je iz naše strani na kratko vse, smo vam pa z ekipo na voljo za vprašanja, hvala.
Najlepša hvala, gospod KureŽ. Zdaj pa naj še povem, da poslanko Alenko Jerajevo nadomešča poslanec Franc Breznik. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Prosim.
Branimir Štrukelj
Hvala lepa, predsednica, za besedo. Torej, Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport Državnega sveta se je seznanila s tem poročilom. Pridružujem se tej ključni ugotovitvi predhodnika, da seveda je težko govoriti o izvedbi deleža ukrepov, če zraven ti ukrepi niso ovrednoteni, ker ne vemo točno, kateri so, kateri niso, tako da je to, pač to izvajanje relativno. Jasno je, iz vsega izhaja, da je bilo izjemno malo ukrepov izvedenih na področju ohranjanja in vzdrževanja kulturnih spomenikov v državni lasti, ker je bilo porabljenih zgolj 8,5 milijona in to je eden od problemov, ki ga po moji presoji, bi bilo treba v najkrajšem času rešiti. Zdaj, tisto drugo, kar se mi zdi morda tudi bistveno je, glede na to, da je v tem poročanem obdobju prišlo tudi do priprav novega nacionalnega programa za kulturo, je zdaj vprašanje, kakšno je to stanje in presečišče tega in kaj bodo novi, bom rekel, regulatorji oziroma odgovorni na tem področju uporabili od tega oziroma ali bomo tu, ali je bil ta čas in pa znanje vrženo stran ali pa se bo ta reč nadaljevala, v tem trenutku seveda te stvari ni mogoče povsem jasno oceniti, glede na to, da nimamo pač polno, ministra s polnimi pooblastili na področju kulture. Zdaj, tukaj bi rad v imenu komisije še izpostavil, da smo povzeli opozorila, ki so jih izrekli nekateri strokovnjaki - tu je bila recimo tudi danes prisotna gospa Uršula Cetinski – opozarjanje na neenakomerno, bom rekel, ovrednotenje, zlasti kar se tiče sodobne umetnosti in pa zvrsti sodobne umetnosti, ki so morda zapostavljene v odnosu do klasičnih oblik. To je ena od pomembnih stvari in pa seveda, slišali smo, da so pod vprašaj postavljena celo nekatere udeležbe na mednarodnem področju, kot je recimo celo Beneški, torej Beneški bienale, arhitekturni, kar bi seveda bilo za promocijo slovenske kulture zelo slabo. Razpravljavci so opozorili zlasti na problem kulturne raznolikosti pri vodenju kulturne politike, na problem nevladnih organizacij, zlasti veliko razprave je bilo pri položaju samozaposlenih in reševanju tega vprašanja. Zdi se, da bi morali nekateri elementi koalicijske pogodbe, nove oblasti, pač razreševati to vprašanje in pa tudi izpostavljena je bila seveda gradnja NUK-a, ki se vleče, kot veste, neskončno dolgo in nimamo še vedno ne ustreznih rešitev, ki bi zagnali to ključno nacionalno investicijo, seveda gre zlasti za finančna sredstva. Izpostavilo se je v razpravi tudi vprašanje dodatkov k pokojninam za izjemne dosežke kulturnikov in pa Državni svet je že prej, pa tudi komisija, podprla, seveda v celoti, prizadevanja za uveljavitev Zakona o kulturnem evru, kot po domače imenujemo zakon, ki se sicer imenuje Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi. Zdaj tisto, kar je bilo na koncu, seveda pričakovanje komisije je, da bo Vlada, ki je zdaj v mandatu, izpolnila tisto, kar piše v koalicijski pogodbi – to je 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda za področje kulture, kajti brez tega bo tudi nacionalni program za kulturo postal, tako kot te pred njim, mrtva črka na papirju. Hvala lepa.
Ja, hvala, za to mnenje. Zdaj pa besedo dajem še ostalim vabljenim na sejo in prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete tudi naziv inštitucije, v imenu katere prihajate. Prosim.  Prosim Uršulo.
Uršula Cetinski
Dober dan! Hvala za besedo.  Uršula Cetinski, tukaj danes kot predsednica Nacionalnega sveta za kulturo. Ne bom šla v podrobnosti, ker smo v posameznih poglavjih uresničevanja tega dokumenta poročali vsako leto, tako v pisni obliki kakor tudi v okviru odbora na Državnem svetu, sicer pa lahko ugotovimo, tako smo ugotovili na Nacionalnem svetu za kulturo, da je pravzaprav to poročilo, ki ga danes obravnavamo skrbno zapisano.  Nacionalni svet za kulturo je ugotovil tudi, da nas lahko zelo veseli, ker je v tem poročilu veliko primerov dobre prakse, to pomeni veliko dobrih stvari, ki so se v tem obdobju zgodile na področju umetnosti v Sloveniji pa tudi na področju mednarodnega sodelovanja Slovenije z drugimi državami sveta in da bi bilo seveda teh primerov dobre prakse lahko še več, vendarle pa je v takšnem poročilu vse, kar je bilo dobrega, nemogoče zajeti. To je tisto, kar nas zelo veseli, tisto kar nas pa ne, je pa to, da je seveda razkorak med tem, kar si je naša država zastavila na področju kulturne politike v tem obdobju in med tem, kar se je zares zgodilo, pa zelo velik, zato seveda za prihodnost priporočamo glede na to, da je bila ta strategija v Državnem zboru sprejeta z večino in z enim vzdržanim glasom seveda za prihodnost priporočamo, da kadar so odstopanja med načrtovanim in realiziranim tako velika in to v negativno smer, da bi bilo dobro, da so poslanci Državnega zbora in poslanke o tem tudi vsako leto sproti obveščeni in da morda prihaja do neke revizije takšnega dokumenta, ki se potem uskladi s finančnimi viri, kajti do teh razhajanj, kot smo seznanjeni v tem poročilu, je prihajalo predvsem zaradi razkola med pričakovanimi in pa potem realiziranimi viri. To je za enkrat z naše strani vse. Hvala lepa.
Hvala, gospa Cetinski. Zdaj pa, kdo se še prijavi k razpravi od vabljenih? Če nima nihče od vabljenih želje razpravljati, potem prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih. Prvi se je javil Zmago Jelinčič. Prosim.
Hvala lepa. No, mene to poročilo o izvajanju ne prepriča. Enostavno zato, ker je hudičevo nepregledno. Recimo, vzemimo tole na strani 77, arhitektura. Najprej, ko pogledamo stran 77, tu pa piše: Več kakovostnih programskih vsebin, radijskih in televizijskih programov, ki so v javnem interesu. Že tukaj, da se ne poklapajo strani s temi stranmi v kazalu je hecna zadeva, tako da se človek potem težko znajde med temi papirji, kjer je v bistvu opisno napisano, kaj se je dogajalo, pa nobene številke, koliko denarja je šlo kam. Bistveno pri teh zadevah je, da vemo, koliko denarja je kdo dobil. In kakor kaže je tukaj šlo samo za zakrivanje tega, kdo je dobil kakšen denar in da v tem debelem špehu, ne bi našli pravzaprav ničesar, ker se iz tega človek res težko znajte. In ne bom se na dolgo spuščal v to, kar jaz, tole se meni ne zdi ena resna zadeva. Nikakor ne. Je pa ena stvar; pri kulturni dediščini imamo pregled izvajanja ukrepov v obdobju 2014-2017, pregled vrednosti kazalnikov v obdobju 2014-2017, pa mene zanima koliko je pa bilo odkupljene premične kulturne dediščine v tem času? Mislim, da praktično nič. Praktično nič. Slovenska premična kulturna dediščina na vrat na nos odhaja v tujino, kjer jo kupujejo.  Jaz bom osebno povedal eno krasno zbirko partizanske literature je kupila washingtonska knjižnica v Ameriki, ne pri nas! Pri nas tega noben, nikogar ne zanima, kar se dogaja tukaj. Določeni dokumenti pomembni za slovensko zgodovino, gredo v tujino. Zbirajo jih nemške knjižnice! Italijani na veliko odkupujejo, kar se da odkupiti. Zbirke kovancev grejo v London na dražbe zato, ker v Sloveniji nikogar na ministrstvu to ne zanima. 3 tisoč 900 prvo-klasnih rimskih novcev je šlo v London na dražbo, ker pri nas to nikogar ne zanima. Skratka, na kulturnem ministrstvu je treba narediti en orng prepih. Meni je žal, da gospod Prešiček ni več tam, on je želel narediti prepih, pa so ga odpihnili.  In kaj bo zdaj naprej? Enako se bo kobalilo, kot se je kobalilo doslej. Denar bo šel recimo za plačilo državnih, kaj jaz vem, penzijskega sklada, sociale, za okrog tisoč arhitektov, za katere bi jaz dvomil, da so to umetniki. To niso umetniki. Arhitekt nariše eno zadevo in jo zaračuna, ampak država, ker je pa baje umetnik, mu pa plača vse skupaj. Pa poglejmo gledališča - podhranjeno! Vse je podhranjeno! Mi pa tukaj govorimo kako in kaj in ne vam kaj vse. Prekleto žalostno je to. Pri knjigah se financirajo določeni projekti, kaj jaz vem, ena pesmica, ki jih je en napisal 25 pa je to izdal v svoji samozaložbi pa je bil natis 500 izvodov, 3 so šli v knjižnico, 15 jih je razdelil med prijatelje, ostalo je skuril in potem je rekel, da je bilo vse prodano in je dobil status ne vem kakšnega umetnika. Pa kje živimo? Kje živimo? In od teh ljudi, koliko jih te ljudi lahko vidimo v tujini? Ne eno roko lahko preštejemo literate, ki jih prevajajo v tuje jezike. Na eno roko. Pri teatru se ne da nič in na žalost je res velik mojster teatra, je že umrl, on je delal preboj v tujini, pa ne z denarjem države. Z drugim denarjem. Pa režiserji so morali iti v tujino, da so lahko naredili na Poljskem krasne filme, ki so šli okrog sveta, ker pri nas niso dobili denarja in jim niso dali snemati. Jaz mislim, da je na Ministrstvu za kulturo precej veliko razsulo in da je treba to urediti, predvsem pa pri financah. Treba je zahtevati čiste račune: Kdo, kaj, zakaj, čemu? Hvala.
Hvala. Zdaj, naslednji se je k razpravi prijavil Primož Siter.  Prosim.
Ja, hvala lepa in lep pozdrav tudi z moje strani! Vsi se bomo strinjali, da bržkone v državi vlada eno tako zatečeno stanje na področju kulture, zato redno odpiramo vprašanja, kot so položaj samozaposlenih in tako … situacija v filmu, ki smo jo recimo na odboru naslovili pred časom in tako naprej. Zdaj, glavna korenina problema je, da v Sloveniji nimamo nekega politično-kulturnega problema, neke krovne razvojne strategije, ki bi usmerjala vse, ar se na področju kulture in umetnosti dogaja. Zdaj, ali je tukaj zadaj politična volja ali ni, če je, je to ohranjanje nekega statusa quo. Perfektno politično orodje. Mislim, da Platon, ali pa nek antični mislec je rekel, da je umetnost politike ohranjanje statusa quo, zato takšna situacija v slovenski kulturi v tem trenutku o statusu quo ni - bržkone prav pride, no. / smeh/ Komu? Ampak kakorkoli, s prstom ne bom kazal na ljudi, izpostavil bi par težav, ki jih ta dokument, pričujoči dokument, o katerih govori ta pričujoči dokument in postavil nekaj vprašanj, pa bom prosil za odgovore nanje.   Ena od konkretnih težav, s katerimi se kultura sooča – ali pa da rečemo, politična kultura – kultura, ki prihaja – ali pa diktato o kulturi, ki prihaja z vrha, je pomanjkanje dialoga s civilno družbo. Saj tega problema nima samo kultura, je pa v eni panogi, ki se toliko hrani od bottoma, nujno potrebna. Še toliko bolj pomembna, kot morebiti kje drugje. Tudi v mandatu Bizjak Mlakarjeve ali pa gospoda Peršaka se ni v tej smeri nič naredilo. Opazili smo celo obraten trend. Takrat je bila v koalicijski pogodbi dana zaveza po – citiram – krepitvi dialoga ministrstva z vsemi deležniki na področju kulture, še posebej z nevladnim sektorjem. Potem pa se je zgodila, recimo, tista gladovna stavka Miha Turšiča in drugi primeri. Ki pa so pričali ravno nasprotno oziroma postavili v ospredje to težavo. Zdaj, rešitev zopet – bržkone krovna – je v tem, da se – da politika in civilna družba skupaj ustvarita ta krovni, nek krovni kulturni model.  Ena stvar, ki me je zmotila v tem dokumentu, pa je – in to bom povedal zelo na glas in verjamem, da je bistvenega pomena in pod katerega – trditev, pod katero se bo bržkone lahko podpisal vsak kulturnik – pa je – neoliberalni oziroma kapitalistični vokabular, s katerim pristopamo h kulturnemu ustvarjanju. Govorimo o poslovnih priložnostih v kulturi. O tržnih – kulturnih tržnih znamkah. O kulturni industriji, kulturi kot ekonomsko donosni panogi, o kulturnem turizmu in tako naprej. Če se – in zdaj govorim kot kulturnik sam – če se fokusiramo na kulturo izključno kot panogo, ki ima vrednost, če ima samo tržno vrednost, smo jo pokosili v jedru biti. Smo jo odrezali pri korenu. Kultura kot taka lahko služi nekim tržnim ciljem, da je pa predpogoj za prikaz njene uspešnosti to, da je uspešna tržno, je pa masaker. Je pa masaker nad osnovnim gradnikom tiste duhovne narodne identitete, ki jo kultura v osnovi prinaša. Rok Vevar, kulturni delavec, je – citiral bom – izjavil eno zelo pomenljivo. Pravi, da smo leta 1991 ustanovili državo – ne podjetja. In kultura ne more biti tukaj – kultura kot gradnik narodne identitete ne more biti en department v podjetju. Je tista duhovna hrana. Kulturniki pa ti osnovni gradniki kulturnega ustvarjanja. Seveda morajo biti obravnavani ne kot poslovneži, ampak kot kulturni ustvarjalci. Toliko zaenkrat. Hvala lepa.
Hvala, kolega Siter.  Na vrsti je gospa Janja Sluga. Prosim.
Ja, hvala lepa. Jaz verjamem, da bi se lahko in bi si želeli danes pogovarjati o kulturnem področju dosti širše, kot pa imamo to danes ob obravnavi poročila na dnevnem redu. In dalo bi se in zagotovo bi si imeli veliko povedati, ampak žal se moramo omejiti na to poročilo o izvajanju nacionalnega programa za kulturo 2014-2017. In to poročilo, seveda, ima, tako kot je kultura sama obširna, več kot 200 strani. In je dejansko malo neugodno, da se danes, 2019, pogovarjamo o poročilu o izvajanju programa za leti 2016 in 2017. Ker je potem nekako vse, kar si bomo danes tukaj povedali, vrženo v zrak in tam tudi obvisi. In je tak neprijeten občutek. Ker potem dejansko tudi poslanci samo čakamo, da zopet mine eno leto pa da se zopet pogovarjamo o nekem poročilu in si seveda vsi srčno želimo, da bi bilo to datumsko nekako bližje, se pravi, obravnava naslednjega poročila in pa obdobje v katerem se je to poročilo dogajalo oziroma izvajalo. In če zraven, poleg tega dejstva upoštevamo še, da je nacionalni program za kulturo dejansko potekel že dve leti nazaj, in da še vedno nimamo novega, potem vse skupaj še malo bolj nekako se sprašuje po samem smislu. Nekih glavnih ugotovitev iz tega poročila je bilo že izpostavljenih. Tistih, ki so, kot je bilo že rečeno, ne finančno realizirani, pač pa vsebinsko realizirani in močno upam tudi, kot je že eden od predgovornikov rekel, da bo naslednji nacionalni program za kulturo oblikovan tako, da bo tudi poročilo možno oblikovati tako, da se bomo lahko pogovarjali tudi o financah, tudi o temu koliko je bilo kateremu področju dodeljeno, kakšni so bili učinki teh sredstev, kako je smiselno v prihodnje mogoče preusmeriti katera sredstva na katera področja, dodeliti več, itn., tako da, jaz si res srčno želim, da bi se tudi o tem finančnem delu lahko pogovarjali, pa vendarle, če se zdaj pogovarjamo vsebinsko, se pravi, o izvedenih ukrepih, 72 % ukrepov se že sliši lepo, ampak če se potem pogovarjamo od tega, da jih je bilo zgolj 24, izvedenih v celiti 19 % večinoma in 30 delno, pa ni več tako rožnato. Razlogi so sicer tukaj navedeni, da niso bili sprejeti zakoni, ki bi omogočali to izvedbo, se pravi, predvsem govorimo, če sem prav razumela, o zakonih s področja medijev in pa nevladnih organizacij in pa seveda tisto kar si vsi želimo, česar bi si vsi želeli več, nezadostna finančna sredstva in ja, teh 8,5 milijonov s katerimi so si opomogli kulturni spomeniki v državni lasti, ni nekaj s čimer bi se lahko hvalili.  Računam na to, da ministrstvu kljub vsemu dogajanju v hiši, bom rekla, njihovi hiši, da se nadaljuje nekako priprava na nov nacionalni program za kulturo, in da bo seveda skladno s tem kar je napisano v koalicijski pogodbi, nekako sprejet do leta 2020, upam da ob veliko večji meri dialoga z vsemi deležniki in močno si želim tudi v zadostnem ali pa maksimalnem možnem soglasju kar se tiče vseh deležnikov. Dejansko računam tudi na to, da vendarle se zdaj v rebalansu za leto 2019 povečuje proračun tudi za nekih 20 milijonov evrov, ki bo sicer, po besedah Vlade namenjenih predvsem povečanju plačne mase zaposlenih v kulturi in za rešitev položaja samozaposlenih, torej ne toliko za program, pa vendarle, tudi to je nek legitimen cilj in legitimen učinek, ki ga bodo na koncu ta sredstva seveda imela. Ko sem pregledovala mnenje komisije Državnega sveta, sem zasledila, da je bilo ob obravnavi poročila v državnem svetu izpostavljeno, da predlog zakona o dodatku pokojnin za delo in izjemne dosežke na področju kulture v javni obravnavi. To mi je bila dobrodošla informacija, pa tudi Predlog zakona o kulturnem evri. Nekje na poti bi si pa želela in to sem že enkrat izpostavila, to sta dva zakona, ki sta bila spisana in usklajena v preteklem mandatu in bi si resnično želela, od septembra do danes je bilo mnogo mnogo časa, da bi ta dva zakona nekako bila že tudi v naši hiši in res ne morem razumeti kaj se je tako dolgo čakalo, da še temu ni tako.  Bi imela vseeno še nekaj vprašanj in sicer, v letu 2017, to se pravi, v prejšnjem mandatu je bil na pobudo SMC sprejet tudi ZUJIK oziroma novela ZUJIK, ki je nekako prinesla en nov sistemski ukrep, to je obvezna rezervacija manjšega dela investicijskih sredstev za likovno opremo javnih prostorov in se nanaša predvsem na javne investitorje. Ti zavezanci morajo del investicijskih sredstev, torej konkretne investicije nameniti za nakup likovnih del in moje vprašanje je seveda: Kako poteka implementacija tega zakona? Kakšne so številke? Ali se že dejansko kažejo kakšni učinki te spremembe? Tega seveda namreč v tem poročilu, ki se nanaša na leti 2016 in 2017, ni možno zaznati, se mi pa zdi, verjamem, da se tukaj strinjamo, da je bil ta zakon nekakšen pomemben premik, ki bi moral vplivati na kulturno obogatitev javnih prostorov in nek dvig bivalne kulture za to, če je možno te informacije v tem trenutku že dobiti, bi bile zelo dobrodošle. In pa seveda v skladu s tem kar sem tudi prebrala v tem poročilu, kjer pravi, ministrstvo si bo prizadevalo za povezovanje Ministrstva za gospodarstvo na področju kulturnega turizma in zunanjih zadev pri uresničevanju strategije mednarodnega nastopa slovenskih ustvarjalcev. Torej, kakšni so načrti Ministrstva za kulturo pri umeščanju pomembnosti kulturnega turizma v nov, ta prihajajoč nacionalni program za kulture, kakšne nove sveže ukrepe lahko pričakujemo, kakšna pomembnost se bo dejansko v novem programu pripisovala temu področju glede na to, da smo se že večkrat na teh odborih predhodno ustavili pri teh vsebinah in skupaj ugotavljali, da je tudi tisto področje, ki lahko dvigne neko dodano vrednost, ima multiplikativne učinke tudi še na celotno področju kulture, pa tudi turizma, itn. Seveda izvedeni ukrepi po posameznih področjih so zelo različni. Nekje je uresničenega več nekje manj, pa če mi je dovoljeno zdaj še mogoče izpostaviti nekaj področij iz tega poročila. Predvsem sem tukaj prebrala, da naj bi se v obdobju NPK 2014-2017 po analizi zbornice založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenija, založniška panoga skrčila za več kot tretjino, in da je nekako tako upadlo tudi število knjigarn. To mene zelo skrbi in bi prosila mogoče za komentar v tej zvezi, tudi v luči nameravanih prihodnjih ukrepov na tem področju, pa seveda takšnih, da bomo potem tudi lahko govorili o tem, da so bili ti ukrepi izvedeni.  S področja vizualnih umetnosti so bili zastavljeni cilji večinoma doseženi. Izpostavljeno je predstavitev Slovenije na beneškem in arhitekturnem bienalu na osrednjem razstavišču bienala, žal pa se proračunska sredstva za to niso povečala kot je bilo predvideno, zato se finančnim težavam verjetno v prihodnje ne bo mogoče izogniti, pa bi želela informacijo, kakšno je v tem trenutku aktualno stanje točno na tem področju.  Potem pri medijih je izpostavljeno, da je za doseganje potrebno sprejeti nov Zakon o medijih in Zakon o Radioteleviziji Slovenija, ki bo sta določila ustrezne pravne podlage, pa me zanima kakšni so tukaj konkretni načrti glede teh dveh zakonov.  Potem, pri knjižnični dejavnosti mi je nekako padlo ven iz teksta, da gre za velik razvojni zaostanek v ponudbi za uporabnike s posebnimi potrebami, sicer za slepe in slabovidne ter tiste z motnjami branja. Vemo, da gre to za eno zelo občutljivo skupino prebivalstva, ki ima težave zaradi svojega stanja tudi na drugih področjih in se mi zdi, da bi tukaj pa morali jim nameniti posebno pozornost. Tako da me zanima: Kakšni so predvideni ukrepi na tem področju? Kako naprej? Se bo dalo kaj zanje izboljšati. In pa seveda tisto kar vsakič znova izpostavljam in sem naslovila v zvezi s tem skupaj kolegom Rajićem     (nadaljevanje) že tudi pobudo na Ministrstvo za kulturo, tudi o odgovoru na to pobudo sem že enkrat govorila. In se mi zdi nesprejemljivo, pa moram tudi tokrat izpostaviti, seveda nadomestila za bolniško za samozaposlene v kulturi, kjer je dejansko prišlo do računske napake po mojem mnenju ali je pa bilo to namenoma, kjer se dejansko za en evro sicer dnevno nadomestilo dviguje, pogovarjamo se pa o njegovi skupni višini na mesečnem nivoju in vztrajno dobivamo odgovore od ministrstva, da se seveda dosega prag tveganja revščine, ker gre za 30 koledarskih dni, vsi pa vemo, da se nadomestilo samozaposlenim v kulturi izplačuje za delovne dneve. Tukaj striže 200 evrov in nikakor se ne morem pomiriti s tem odgovorom in bom na vas naslavljala pobudo vsakič znova, dokler ne bomo s čisto golo matematično operacijo prišli skupaj. Hvala lepa.
Hvala za vašo razpravo. Naslednja se je prijavila k besedi gospa Nina Maurovič. Prosim.
Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim. Jaz bi se pa dotaknila enega izmed področij, ki je, v katerem je bistveno več neizvedenih kot izvedenih ukrepov, in sicer so to mediji, pa bi imela mogoče par pripomb kot sugestijo morda za prihodnje obdobje nacionalnega programa za kulturo. Sicer so bili v preteklem obdobju nekateri cilji, ki so bili opredeljeni v programu, ohranitev in razvoj splošno-informativnih časnikov, časopisov in revij ne glede na platformo razširjanja medija, več kakovostnih programskih vsebin, tudi večja socialna varnost novinarjev, še zlasti mladih. Zdaj to so vse cilji, ki se nanašajo na komercialne medije. Nacionalni mediji spadajo pač v čisto posebno kategorijo, tudi njihovi cilji so opredeljeni malce drugače. Vsi ti cilji, ki so bili navedeni, so pravzaprav odlični v smislu komercialnih medijev, ker bi vplivali oziroma vplivajo na dvig kvalitete neke medijske krajine. Vemo, da komercialni mediji so odvisni od oglaševalcev, posredno od ratingov, rating je kralj, vse bolj se prilagajajo pač nekemu splošnemu okusu bralca, poslušalca, gledalca in s tem pada kvaliteta. Seveda določena sredstva v medije pritekajo skozi razpise in to je ta redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev JPR-MV. V letu 2016 in 2017 se je tukaj namenilo okrog milijon 900 tisoč oziroma 950 tisoč evrov. Zdaj na prvo žogo se ta znesek sliši visok, ampak ko malo pogledamo, koliko je uspešnih prijav, recimo okrog 60 medijev, pa ko se to razdeli na leto, pa potem na mesec, recimo ti zneski so razmeroma majhni, ampak pustimo to. Kar tisti, ki smo kdaj pripravljali vloge za te razpise, opažamo, je, da je v njih razmeroma zelo majhen znesek, ki je dejansko namenjen komercialnim časopisom, radijskim in televizijskim programom. Levji delež, milijon in pol približno, je namenjen lokalnim regionalnim in nepridobitvenim televizijskim ali radijskim programom in časopisom, kar je tudi prav, ker tukaj gre za medije, ki imajo večinoma manjši krog dosega in je pravilno, da se jih financira, tudi imajo kar pomemben vpliv na lokalno skupnost, tudi na informacije, ki jih podajajo ljudem, ki tam živijo, in tako naprej. Bi pa, kot sem že prej rekla za ta nek dvig kvalitete medijske krajine, bistveno lahko vplivali z nekim povečanjem dela teh sredstev, ki je namenjen komercialnim medijem. Morda povem, kaj nas je v preteklosti tistim, ki smo pripravljali vloge, zmotilo, recimo metanje v isti koš. Vemo, da časopisni medij je cenejši kot radijski in najdražji je televizijski medij. Produkcija ene vsebine, ki nam vzame, ne vem, 5 minut naše pozornosti, je na televiziji neprimerno dražje. Razmišljali smo - in večkrat smo že želeli to predlagati ministrstvu – o neki ločitvi razpisov za  (nadaljevanje) za te komercialne medije, se pravi nekako posebej za časopise, posebej za radije in posebej za televizije. Še posebej pa so pa ta sredstva problematična, ker gre v bistvu vedno za zalaganje sredstev. Torej ti pripraviš nek projekt, ga prijaviš na razpis. Če želiš dobiti sredstva, moraš predložiti račune in vse, ampak to se vedno za nazaj dobiva. To pomeni, ti si sfinanciral že ta projekt, že mora teči in potem dobivaš ta sredstva za nazaj. Torej je zelo velik riziko tudi prisoten, pač lasten finančni riziko. In jaz verjamem, da se marsikdaj tudi ne odločajo mogoče za kakšne vsebine z dodano vrednostjo, ker pač je tole gospodarska panoga komercialni medij in vedno pretehta, ali bo profitabilno ali ne. Je pa podlaga za vse to, o čemer govorim, pravzaprav nov Zakon o medijih. In tukaj imam vprašanje, kako daleč smo s tem? Bo to v perspektivi naslednjega nacionalnega programa za kulturo? Ne samo zaradi teh problematik, tudi mediji so se spremenili, nove platforme medijske so, tako da tisti, ki smo včasih delali v medijih, in ti, ki še delajo, moram povedati, da pravzaprav velja precej zmede tudi pri tolmačenju že določenih členov. Ne veš v bistvu, ali delaš prav, želiš narediti prav, ampak nisi več siguren. Druga pa to morda, če se razmišlja o kakem novem modelu medijskega razpisa v bodoče, mogoče z višjim deležem financiranja komercialnih vsebin, pa z neko razmejitvijo na posamezne medije. Hvala lepa.
Hvala. Zdaj se je znova prijavil Zmago Jelinčič. Prosim.
Lepa hvala. No pravzaprav danes ne bi razpravljali o poročilu o izvajanju nacionalnega programa, ampak to je »fait accompli«, to je zadeva, ki je končana, zato je nesmiselno govoriti o tem, kaj se je naredilo. To bomo prebrali in videli. Jaz mislim, da je smiselno vso to našo razpravo danes vzeti kot sugestijo za vnaprej, kaj se bo naredilo, kaj se naj popravi, kaj se naj uredi. Tega je veliko. Konec koncev že črpanje evropskih kohezijskih sredstev je ena grozljiva zadeva. Gradovi se nam rušijo, vse gre k hudiču, naše varovanje kulturne dediščine je hecno, še posebej, ko gledamo, ko pridejo mojstri, pa rečejo, aha, tole je ruševina. In če jo hoče kdo popraviti, ne, ne, ne boš jo popravil, mora ostati tako, kot je, dokler se ne zruši. Ko se pa vse skup zruši, takrat pride pa en gospod, plača in na tistem mestu naredi eno krasno vilo, ampak mi kulturne dobrine nimamo več, vse gre k hudiču. To je treba nekaj narediti na tem področju, treba je biti tudi bolj agresiven pri črpanju evropskih sredstev. Evropa ima denar, ga ima veliko, samo treba se je vzeti skup, biti agresiven, iti gor in reči, tako in tako je, »fertik«. Če lahko to delajo Čehi, Slovaki, Avstrijci, da ne bom govoril o katerih drugih, bi lahko tudi mi. Konec koncev lahko bi tudi mi. Ampak zdaj se vprašam, ali ne znamo, ali nam je pa vseeno. Nekaj od tega je. Potem recimo Factor banka ima še zmeraj neko likovno zbirko. Zakaj te zbirke ne uvedemo v narodno bogastvo, tako kot je to naredila Ljubljanska banka? Vso zbirko je dala v državno last, da tako rečemo. Potem, kaj je tukaj v Probanki? Zdaj, a je bolje, da to razpade, ali je mogoče, mogoče je pa še najboljše, da vse skupaj kupijo Madžari in odnesejo na Madžarsko, pa bomo hodili v Budimpešto gledat svoje likovne zaklade. Recimo Umetniška galerija v Mariboru je dobila za nakupe umetnin, za odkup 30 tisoč evrov, 30 tisoč evrov. Ena malo bolj kompleksna skulptura Meissena porcelana je vredna 35 tisoč evrov, tukaj pa za galerijo, Umetniško galerijo v Mariboru damo 30 tisoč evrov. Mislim, to je prekleto žalostno, da se kaže, kakšen je naš odnos do kulture. Ga nimamo, ga nimamo, smo ga prodali, za 1 evro smo ga prodali komurkoli, prvi, ki pride mimo. In   zakaj – Moderna galerija je v času nekdanje Jugoslavije, ki jo vsi tako pljuvajo, je vsako leto odkupila dve umetniški deli mladih likovnih umetnikov. In se je delal fundus. Zdaj – se ne odkupuje nič. Pa smo takšen kulturni narod. Ko je bil Prešernov dan – vsi so trobili »kultura, kultura« - lepo vas prosim. Blef in prazen balon. Ki je počil. In se je danes že izpihal. Zakaj ne bi Ministrstvo za kulturo dalo pravzaprav pobude tudi, recimo, Ljubljanski banki, dokler je vsaj še delno slovenska, da od Slovencev, od ljudi, ki so zdaj v finančnih škripcih, odkupuje umetniška dela in jih daje v državni fundus? Zakaj pa ne? Tako bi naredili Nemci. Tako delajo Angleži, tako dela marsikdo. Ne, mi pa ne. In če bo tamle 20 milijonov za plače v glavnem, kolikor sem slišal zdaj v naslednjem – mislim, je to prekleto žalostno. Ljudi bomo plačevali, zato da bo šla naša kulturna dediščina k hudiču. Krasno. Drugače pa – edino, kar se pa strinjam – je pa kulturni evro. Vsaj nekaj bomo dali na kup, da bomo kaj vzeli. Bojim pa se, da bo tudi ta kulturni evro poniknil v neznanih vodah kakšnih kvazi-umetnikov.
Hvala. Na vrsti je gospod Marko Bandelli.  Prosim.
Hvala za besedo, predsednica. No, jaz bom bolj – mislim, da morem drugega, kakor da se ne bi strinjal – se zelo strinjam s kolegom Jelinčičem. V marsikaterem pogledu tukaj, kar je on povedal. Ampak ne glede na to imam malo refleksije, malo svojih mislih.  Seveda, brez veze, da govorimo, kaj je bilo narejeno, ampak poglejmo tisto, kar je bilo narejeno, je bilo pač narejeno, in / nerazumljivo/ te zadeve nekoliko popravljali pa na drugačen način speljali v naslednjem obdobju tega nacionalnega programa, kakor sem videl, naslednje obdobje bo celo osem let. Tako da bo treba krepko razumeti, na kakšen način in kaj iščemo iz tega programa. Ti podatki, ki so bili dani ven od leta 2014 do 2017, da je bilo izvedenih teh 72 % ukrepov … Zdaj, mene tukaj zanima res, samo 24 % v celoti. Potem piše notri, da 19 % večinoma in 30 deloma. Večinoma ali pa deloma, to je vse isto. Ni bilo narejeno. Ali rečemo večinoma ali pa deloma – saj to je popolnoma enako. 24 % pa v celoti od teh 72 % komaj. Zdaj, tukaj me zanima, ali delamo ta nacionalni program brez kakšnih temeljev, pravih temeljev, finančnih podatkov – ker tudi tam je bilo omenjeno, da je bilo predvideno 800 milijonov, pa je prišlo noter 500. Se pravi, že tukaj je velik razkorak med tistim, kar nekdo želi ali pa tisto, kar dejansko bo narejeno. Tako da predlagam, da v naslednjem programu, da se osredotočimo resnično na to, kar je možnost narediti.  Nisem razumel dobro tistih 8 milijonov in pol za investicije. Ker vsakič, ko smo imeli odbor, pa se je gledalo za rekonstrukcijo državnih spomenikov – je bilo 700 tisoč evrov ali nekaj takega. Ker smo ugotovili, da to ni bilo – ni dovolj za sanacijo ometa od enega gradu, ampak - ne pa investicija v 30, 20 ali 30 gradov. Tako da – te projekte, programe in programiranje zadev je treba drugič malo bolj realno. Rečemo: »Saniram tri.« Pa naredimo delo tri. Pa bomo v drugi perspektivi naredili še tri, pa bo to verjetno realno. Zagotoviti 700 tisoč evrov in povedati, da bomo sanirali 30 gradov – saj veste sami, da to je pesek v oči. Tako da – mislim, jaz govorim samo za to, za naprej. Poudarki … poudarki so bili tudi notri, sem gledal poročilo, na povečanju prisotnosti slovenske kulture in umetnosti na mednarodnem področju. Pa tudi tukaj to, kar je omenil kolega glede – to je groza, če je ogrožena prisotnost Slovenije na Beneško umetniškem in arhitekturnem bienalu. Jaz mislim, da to je nedopustno / nerazumljivo/ to je, to je identiteta naša, ki mora biti pokazana ven(?), tako da mislim, da tukaj, dajte malo razmislit in dobit ta, kar je tukaj potrebno. Kar se tiče evropskih sredstev, tukaj pa, ali veste, da sem, tudi / nerazumljivo/ malo časa bil, ampak sem kar doma, ker vem, kako ta zadeva deluje. Jaz mislim, da je bil po veliki krivdi perspektiva 2014-2017, ker ni upoštevala sploh noter, v možnostih, črpanja evropskih sredstev v obnovi ali pa v investicijah v nepremični kulturni dediščini. To je bila ena napaka, po moje, temeljna takrat narejena, nerazumljiva, pa potem iščemo mehke vsebine, ampak, za kam, če nimamo že osnovo pripravljeno in narejeno, kajne? Tako da, mi lahko iščemo določene mehke vsebine. Jaz vam dam en primer – če se peljete po Hrvaški, zame so Hrvati, ne vem, ali so bolj spretni ali imajo onega(?), kako se imenuje? Jakončiča?(?) tega evro poslanca, ker jaz sem govoril, ja, ene dvakrat, trikrat sem govoril z njim pa, ta strelja ideje neverjetno dobre, moram povedati, in se zavzema za njihovo zadevo pa evropska sredstva, glejte, cel Pag je bil, vsi suhi zidovi, vse reči je bilo popravljeno z evropskimi sredstvi, pa mi pridemo na Kras, kjer vemo, da propadejo vsi zidovi, vse reči kar je, pa bi lahko z evropskimi sredstvi jih naredili(?), pa ni razpisov, pa ni denarja, pa ni nič za / nerazumljivo/. Pa niti ideje ni prišlo ven na to(?). Pa potem ne smemo, če je državno, pa ne moreš če je privatno, pa potem si moramo izmišljevati, da je, ah, verjetno je parcela / nerazumljivo/ na(?) državnem, da bomo lahko z državnim denarjem delali(?), lahko? Mislim, tukaj so take, take zadeve, tu je naša identiteta. Na Krasu je to zelo pomembna zadeva. Peljite se dol v Italijo, v južno Italijo. Dobro, pustimo, koristijo še marsikateri še kakšen drugi denar tam evropski, ampak naredijo dela, je vse popravljeno, je narejeno. Mi ne upamo napravit tega. Seveda ne, če moramo arhitekta(?) plačat, davke in prispevke, ne vem, kaj moramo opraviti(?). Jaz kot grem k arhitektu, prej ko vstopim, dobim fakturo na nos. Potem pa bomo mi, država, morali plačat še njim. To je popolnoma nesprejemljivo, to moramo spremeniti zadeve tukaj. Arhitekt je samostojni podjetnik. Ustvarja njegove izdelke, reči in mastno zaračuna, kar je tudi prav, saj noben ne reče, saj to je njegov, bolj ko je kotiran(?), boljše zasluži, ampak zakaj mu moramo mi še plačevati? To je nedopustno, nesprejemljivo, ne morem razumeti tega. To ne gre. Potem smo, ta o kulturnem evru, jaz mislim, da tukaj smo vsi za. Dajte čim prej tukaj pogledati, kaj se na tem lahko naredi. Ti zakoni so bili praktično, kot sem razumel, tik pred sprejemom, v prejšnjem mandatu in tu je potem šlo vse po vodi ali ne vem, ali se je zaustavilo ali kar je, zdaj sicer res ni ministra in to / nerazumljivo/ in jaz ponavljam(?), moj prijatelj Prešiček, mi je zelo žal za njega, ponavljam še enkrat, zelo žal, zelo žal. Pa ne bom govoril naprej o tem, ker je škoda besed. V glavnem / nerazumljivo/ za evro, kako je, to me tudi zanima, kako je, v kakšni fazi je? Če to pripravljamo? Mi tukaj bi čakali to zadevo, pa bi tudi verjetno enotno potrdili to zadevo, tako da mislim, da to je zelo pomembna zadeva za naprej. Kar so edina sredstva poleg tega, pa evropski trg, jih ni. Naslednja perspektiva evropskih sredstev, veste, ti(?) so programirani(?), ker(?) bo, bo treba krepko, krepko razumet, kaj iščemo? Kam ciljamo? Kam gremo? V kakšno smer? Jaz sem prebral tisto vizijo ali strateški plan, ki je bil narejen tam strategija 2030(?), tista je popolnoma za v smeti, popolnoma, neizvedljivo. Lepe besede, ampak kako priti do njih, je nemogoče. Pa 2030 smo tukaj, kajne, dva mandata in smo / nerazumljivo/ Mislim, tu je dosti reči, ki bo treba. Evropska sredstva so, še sredstva, bodo. Nova perspektiva 2021-2027(?), moramo predvidevati, da bo šlo tudi za namene nepremične kulturne dediščine, pa vse te projekte, take in drugačne. In premične. To je treba spravit v projektu skozi. Glejte, vam dam en primer. Mislim, da je zanimivo, da veste, kaj se dogaja tudi na ministrstvih. Skupni investicijski program, se pravi, skupni projekt, ki je bil narejen na Ministrstvu za kulturo, pa Ministrstvu za okolje in prostor, na Krasu, za neko območje, revitalizacija enega območja in ne vem kaj - taki pogoji, 6 milijonov evrov in(?) od katerih 4 milijone bi morala biti za hrošče, ne vem, nekaj za, ker so dobili par hroščev v nekih parcelah, da tisto za revitalizacijo tistega hrošča ali ne vem kaj, nemogoče. Delamo projekte, ki ne vemo kaj z njimi, ki ne vemo, kam ciljamo, zakaj sploh / nerazumljivo/ pa mi smo bili na sestanku, na ministrstvu, skupnem, ker to je bilo v skupni investicijski plan med dvemi ministrstvi, dajte drugačne pogoje, merila, reči – to je absurd, absurd. Pa nismo prišli na živo, propadel razpis in je šlo. Mislim, da je bilo 6 milijonov in plus še ne vem koliko milijonov. Škocjanske jame, vse to, ta zadeva, kar je tu. Jaz sem hotel te zadeve spremenit, veste, tam. Sem hotel radikalno spremenit mišljenje, ko(?) rečem vedno, ne, nimamo evropski denar, da ga trošimo, ampak rabimo evropski denar, da delamo konkretne projekte, da nam dajo dodano vrednost, naši Sloveniji. Predvsem pa, res, to me zanima, ko boste načrtovali nove, te kulturne politike in strategije, je potrebno nujno ovrednotiti kulturo. Vse možnosti, nepremična kulturna dediščina, so velike, velike ekonomske priložnosti, ki lahko dajejo dodano vrednost, nova delovna mesta, nove pogoje, popoldanske obrti, dopolnilne dejavnosti – vse to, kar rabimo. To vse rabimo in to spada v kulturo. Žal spada v Ministrstvo za kulturo. Jaz ne vem zdaj, o medijih in reči(?), tisto kar sem prebral, bom potem na 2. točki nekaj povedal, ampak, jaz imam pri srcu dediščino pa, resnično se bom tudi boril, kolikor se bo dalo in pomagal ministrstvu, da bo čim več teh sredstev dalo noter. Zdaj, tudi promocija in možnosti za mlade prodorne ustvarjalce, to je, tu(?) je treba dati jim, tu jim je treba dati možnost pomagati. Tu so projekti pravi, mladi. Veste, ta nov denar, ki čakate, ki se čaka no, teh 30 milijonov, saj sem videl točno, za kaj gre in kam gre in kako bo in potem(?) pričakovat, tudi v opisu, da bo prišlo več milijonov vsako leto noter, jaz vam povem nekaj, glejte, država bo potrebovala denar. Z vsemi temi izdatki je že presegla vse razumljive zmožnosti in dajte se zavedati, ni, ne bo več toliko denarja, kolikor smo ga letos bili vajeni, pogledat na naših računih, ga ne bo. Ker vsaka točka BDP-ja je 250 milijonov. 1 točka manj je 250 milijonov manj. In to moramo razumeti. In če se kaže 3 in pol namesto 5, kot letos, je to 400 milijonov manj drugo leto. In da vam samo povem, da Vlada že danes študira, kako bo notranje rezerve začela črpat ali pa omejevat izdatke in reči, kar je, sigurno bo šla na kakšno obdavčitev, spet, bo privatni sektor tukaj na udaru in take reči, ampak, večamo kajne, mi večamo možnosti, dajemo vedno več denarja za tam, kjer po navadi ne prinese nazaj, žal, tako je treba pa vedeti. Tako da je treba zracionalizirat zadevo – zame je kultura izredno pomembna zadeva in veste sami, da sem vedno tu in bom vedno ščitil zadevo kar je, ampak dajte tudi z ministrstva rezerve notranje na pravi čas začeti, mislim umeščati in(?) delajte razpise pametno in prav(?), da bodo imele res smisel in ne delat samo projekte, da kadar(?) se projekt konča, končajo tudi ljudje, se končajo delovna mesta, se konča vse. To ne, ne more biti. Žal ni samo Ministrstvo za kulturo, veste, da tu so projekti predvsem na gospodarstvu, taki, ki smo videli / nerazumljivo/ so bile investicije peljane, pa še ta problem, ki ga imamo zdaj, najboljše / nerazumljivo/ ko smo investirali 19 milijonov, pa da bodo vpeljali(?) spet v Avstrijo vse skupaj. Mislim, to je, glej, ena reč, ki ne more biti tukaj(?). Za enkrat, predsednica, hvala lepa.
Ja, najlepša hvala. Naslednja je na vrsti gospa Ljudmila Novak, prosim.
Lep pozdrav vsem prisotnim. Vsako leto ob kulturnem prazniku slišimo podoben govor. Seveda, premalo denarja za kulturo in ne najboljši odnos tudi do kulturnikov, umetnikov, vedno je premalo denarja, tega se vsi zavedamo. Hkrati pa se tudi zavedamo, kako pomembna je za nas kultura, da je imela in ima državotvorno vlogo, opravlja, ker če ne bi imeli svoje kulture, svojega jezika, bi verjetno težko dokazovali, da smo samostojen narod, in da lahko zaslužimo svojo državo. In ko sem bila letos, 8. Februarja, na podelitvi državnega odlikovanja zamejskemu pisatelju Florjanu Lipušu, je prav to izpostavil, pomen jezika in državotvorno vlogo jezika in je rekel, država je pa zato, da ima oblast nad jezikom. Imeti oblast pa pomeni ga tudi načrtno razvijati in skrbeti zanj. Seveda enako bom rekla, velja tudi za slovensko kulturo. In ko pogledamo to poročilo o izvajanju nacionalnega programa, pač žal smo vsi ugotovili, da ta program do neke je bil izpolnjen, precej ga pa ni bilo izpolnjenega. Menim, da vedno znova se nam pojavlja ali pa ponavlja isti način delovanja. Ko delamo programe strategije, mislimo, da moramo vse dati notri, ker sicer smo nezadovoljni in vsak najde še nekaj kar mora iti v program, potem pa zato ne zagotovimo sredstev in ne vemo kako bomo prišli do tega cilja, ki smo ga pravzaprav v program zapisali. Tako da, dokler ne bomo natanko vedeli na kakšen način bomo to izpolnili kar bomo zapisali predhodno, potem so taki programi neuresničljivi ali pa do neke mere pomanjkljivi ali pa tudi nesmiselni. Seveda zdaj ne moremo govorit za nazaj, da bomo tako delali, menim pa, da za naprej bi pa morali tako delati, predvsem bi pa morali združevati, povezovati še bolj različna področja. Če govorimo o kulturi samo parcialno, potem seveda bomo rekli, pa kaj je, kulturna ni gospodarstvo. Seveda je lahko del gospodarstva, zelo pomemben del gospodarstva, ker na koncu kulturo je treba, umetnost, umetnike je treba plačati, spomenike je treba vzdrževati. Če to znamo primerno povezati, potem bo denarja več tudi za te namene.  No, in moram reči še eno prijetno stvar, ki me je presenetila ali pa, sem bi prijetno presenečena, ko sem bila na sam kulturni praznik v Ljubljani, sicer ne živim v Ljubljani, pridem zvečer na proslavo, med samim praznikom pa nisem največkrat v Ljubljani, kako je bila Ljubljana polna družin, obiskovalcev iz različnih koncev Slovenije, pa to niso bili takšni turisti kot jih vsak dan srečujem v Ljubljani, ampak to so bili dejansko tisti, ki jih zanima kultura in sem bila res vesela, da je tudi toliko ljudi na Prešernovem trgu, muzeje obiskuje. Torej kultura nam res nekaj pomeni, menim pa, da ne znamo pravilno z njo ravnati. Po eni strani imamo ljudi, umetnike, kulturnike in ni prav, da životarijo, ne vem pa, če imamo mi dovolj dobro izdelane kriterije, koga, kaj bomo podpirali, ali bo še več nesrečnih umetnikov, ki vsi mislijo, da so dobri, najboljši, da zaslužijo podporo, pa je ne dobijo. Torej, to področje mislim, da nimamo najboljše razdelano in ne vemo točno kaj bi, koga in kako podpirati, da bodo tisti talenti, da se bodo razvijali, da bomo dobili kvalitetno kulturo, da bo neka baza za nazaj, pa vendarle, da ne bo že vsak umetnik, ki pač sam zase misli, da je umetnik.  Potem kulturna dediščina. To me tudi vedno zelo boli, ko ugotavljamo koliko imamo nekih spomenikov, ki so v slabem stanju ali pa tudi tistih, ki jih je država temeljito in dobro obnovila, pa zdaj nimamo o njih programov. To so konkretne, takšen je recimo grad Snežnik, kjer je to razmerje med državo in občino neurejeno, kjer pravzaprav občina želi bolj sodelovati, pa nima dovolj možnosti, itn.  Potem poznam primer gradu, ki spada pod dve ministrstvi, bi ga nekdo z veseljem odkupil, dal program, ker je tujec, pač se to ne zgodi. Dokler ne bomo videli, da je pomembno, da nekdo ima denar, da hoče nekaj obnoviti, in da bo v naprej tudi to na razpolago, vsaj   delno javnosti. Če bomo pa rekli, »Ne, tujcu pa ne damo, to je naše,« - pa hkrati se stvar podira – potem ne vem, če dobro ravnamo z našo kulturno dediščino. Skratka, včasih, mislim, da se bojimo odločiti se in sprejeti odgovornost in dati nekomu, ki bo s to lastnino tudi odgovorno ravnal. Ker država pač na žalost nima toliko denarja, da bi vse gradove in vse vile, ki propadajo in še marsikaj drugega, vzdrževali, pa hkrati v njih tudi izvajali ustrezne programe. No, prej je kolega Bandelli govoril o finančni perspektivi. Mislim, da največja napaka je pravzaprav bila napaka slovenske takratne vlade, ki se je pogajala v času sprejemanja finančne perspektive, da smo se preveč omejili na mehke vsebine. Ker mislim, da če bi se drugače pogajali, bi lahko bilo tudi drugače. Nenazadnje tudi Poljska je izpogajala več za infrastrukturo in podobne stvari. Torej, ne moremo kriviti Evrope, ki nam ne da denarja, ampak tudi sebe, ker nismo bili dovolj premišljeni ali pa se nismo dovolj premišljeno izpogajali za stvari, ki jih potrebujemo in bi jih v prihodnje – denar za to še kako potrebovali. Menim tudi, da ko delamo strategije, programe – da bi morali pri tem vključiti tudi davčno politiko. Prav pri obnovi spomenikov kulturne dediščine nimamo ustrezne davčne politike. Vemo, da Zavod za kulturno dediščino daje pogoje, ampak ne more pa – velikokrat ali pa največkrat – zagotoviti denarja. Še posebej, če gre za zasebno lastnino. Kako bi pa to spodbudili? Seveda, z določenimi davčnimi olajšavami. Tako da bi tudi tukaj morali narediti korak naprej in v naših programih predvideti, da bomo ta cilj, obnova kulturne dediščine, lažje dosegli, če bomo pri tem tudi davčno ukrepali. Ali pa dali neke davčne stimulacije. Isto mislim pri davku za knjigo. Knjiga za razvoj jezika, za to, da nekdo lahko od svojega pisanja živi – bi sploh morala biti popolnoma neobdavčena in še veliko promocije je potrebno in tako naprej. Skratka, torej z izvedbo programa seveda ne moremo biti zadovoljni. Pri pisanju novega programa pa mislim, da moramo biti bolj resni, pogledati, kaj v državi hočemo narediti z našo kulturo in kako bomo tiste cilje dosegli na zakonodajnem področju, na finančnem področju, pri promociji, pri povezovanju z vsemi drugimi področji in tako naprej. Skratka, dela za prihodnost je veliko, da bomo lahko bolj zadovoljni, da smo naredili korak naprej.
Hvala, gospa Novak. Na vrsti je Bojana Muršič, potem pa se bom k razpravi prijavila tudi sama.
Hvala lepa, predsednica, za besedo. Predstavniki ministrstva, lep pozdrav tudi v mojem imenu!  Sicer nisem stalna članica tega odbora, vendar se moram k razpravi nekako priključiti. V veliki meri se s svojimi predhodniki strinjam. Resnično – govorimo danes o poročilu preteklih let. Vprašanje na tem mestu je, kaj si sicer želimo. Gre za eno zelo obširno poročilo, ki, moram reči, da sem ga kar z veseljem pogledala in tudi prebrala, pri določenih ključnih zadevah, ki me zelo zanimajo, sem se pa tudi ustavila. In kaj želim opozoriti? Danes smo že govorili o kulturni dediščini. Tako premični kot nepremični. In resnično – v dosedanjih letih, moram reči, da se je za ta del ohranjanja te kulturne dediščine namenjalo bistveno premalo denarja. Oziroma zanima me na tem mestu, ali ima Ministrstvo za kulturo kakšno vizijo, kako bo – kaj bo počelo s temi objekti, ki jih imamo v naši zbirki, in kako jih bo ohranjalo. Kajti dejansko nesprejemljivo je, da če zdaj tukaj pogledam pregled stanja ključnih investicij v kulturne spomenike v državni lasti, v obdobju 2014-2017 je bilo namenjenih za obnovo zgolj 3 milijone 200 tisoč evrov. Resnično, s takšnim denarjem enostavno se ne   da narediti ničesar. To še ni za obnovo niti ene četrtine enega gradu. Predvsem so ti gradovi, ki enostavno propadajo, nekateri so veliki. Konkretno lahko rečem o tem gradu, ki je na mojem področju, grad Viltuš iz leta v leto propada. Moram reči, da kljub temu da nekaj notranjosti še je, bom rekla, dobre, v dobrem stanju – vendar, če bomo to pustili nadaljnjih 10, 20 let – tega več ne bo. Ti oboki, ta notranjost je resnično – bi jo bilo potrebno zaščititi, ne glede na to, da vi navajate v tem poročilu tudi, koliko sredstev in kaj je bilo obnovljeno, ampak verjemite mi, to je premalo. Res je tudi, da je na drugi strani problem, v kolikor se potem ena zadeva, en grad obnovi in da potem ni dejansko življenja v tem objektu – je ponovno vržen proč denar. Ampak verjamem, da takšne gradove, ki bi vključevali širše lokalne skupnosti, bi dejansko tudi lahko imeli dobre vsebine v teh objektih in bi lahko ti gradovi živeli. V kolikor enostavno država v tem delu nima namena tega obnavljati, pa bi resnično bilo dobro, da iščemo zunanje potencialne investitorje ali pa da se ti gradovi potem prodajo, čeprav osebno meni je to, bom rekla, žal, da bi se to dogajalo. Kajti v tujini znajo še najmanjšo zadevo zelo dobro spraviti v življenje in jo zelo dobro tudi prodati. Sama sem sodelovala še pri eni investiciji, ki je bil tudi manjši grad, ki je bil sicer v lokalni lasti, vam pa povem, da smo imeli veliko, veliko težav z zavodom za kulturno dediščino, ki je pogojeval veliko, veliko stvari. In verjamem, da se vsak nekako v tej zgodbi, bom rekla – obstane na neki mrtvi točki, ker ne ve, kako naprej. Kajti ko se vključi ena taka zadeva zraven, zavod za kulturno dediščino, se bistveno, bistveno podražijo stroški same investicije. Resnično je potrebno veliko, bom rekla, energije, da objekt vzpostaviš. Ampak uspelo nam je, objekt živi. Danes je lep. Stoji na drugi strani Pohorja, v občini Oplotnica, imenuje se Graščina in ponosna sem na to, da nam je kljub vsem težavam, ki smo jih imeli, - da nam je uspelo ta grad obnoviti. Sicer bi se nenehoma – pa tudi takrat – želela, da bi ta grad bil še bolj energetski. Vendar glede na standarde, ki pač so bili, je to bilo v tisti fazi neizvedljivo. Resnično bi morala država delati predvsem na tem, da se te stvari obnovijo, da te stvari živijo. Kajti mi imamo zelo dobro kulturno dediščino. In res še enkrat apeliram, da nekako mi poveste, ali obstaja kaka strategija, kako se bodo ti objekti, ki jih tudi navajate v tem vašem poročilu, obnavljali v prihodnjih letih, da nam ti objekti ne bodo propadli.  Danes je bilo sicer govora tudi o zaščiti umetniških zbirk pred prodajo NLB. Jaz sem zasledila, da je sedaj že sicer bivši minister to kulturno dediščino, bom tako rekla, zaščitil. Kajti - to dediščino, to kar je bilo v objavi 17. oktobra 2018, - da je umetniško zbirko, ki je nastajala 120 let in obsega več kot 2 tisoč 500 del – bo mogoče prodati samo v celoti. Vendar če bo država prejela – mislim, če bo šla s soglasjem kulturnega ministra. Jaz verjamem, da naslednji kulturni minister bo temu posebno pozornost namenil, kajti to je potrebno ohraniti v našem prostoru, kajti to je naša kulturna dediščina in to ne more iti ven iz države ali pa komu drugemu v roke. Morebiti bi na tem mestu še omenila samo to poročilo, ki je pač napisano. Jaz bom - resnično apeliram na ministrstvo in na končnega pripravljavca tega gradiva. Ko daste zadevo, ko daste kakšno poročilo iz roke, lepo prosim, preglejte ga, preglejte ga vizualno. Žal, jaz sem perfekcionist, kar posledično pomeni, da gledam tudi vizualistično zadeve, kako izgledajo, da pa ne omenjam oštevilčenja strani, kajti te strani so pa res tako navedene, da to enostavno ne gre skupaj. Tudi sama sem na svojem bivšem delovnem mest, smo pripravljali poročilo pa takrat, ko sem dala zadnjo kljukico, zadnji podpis, sem s tem tudi jamčila, da mi strani štimajo, da je vsebina ustrezna, da imam enostavno poravnave strani in enostavno tu pa res, to so dokumenti, ki ostanejo v trajnem arhivu in resnično v današnji sodobni tehnologiji, bi enostavno lahko tudi dali tukaj en poudarek, kajti to je odraz našega dela in verjamem, da boste to tudi v prihodnjih poročilih upoštevali. Naj pa se še zgolj dotaknem, da sem resnično malce razočaran, ampak ko sem na drugi strani tudi razumem, da je zgolj 42 procentov načrtovanih ukrepov bilo realiziranih v tem obdobju, saj niso bili finančno ovrednoteni. Upam, da v prihodnjem času to bo narejeno tako, kot je potrebno in enostavno še enkrat: Boljši časi so, več bomo morali namenjati sredstev tudi za kulturo in se pravi nujno tudi potrebujemo nov nacionalni program za kulturo, kar smo tudi navedli v koalicijski pogodbi in upajmo, da bo ta sprejet tudi za daljše časovno obdobje. Hvala lepa za enkrat.
Hvala lepa. Zdaj sem se pa tudi jaz prijavil k razpravi, bom razpravljala kot poslanka, ne kot predsednica. Kot vidite tukaj, kadarkoli dobimo predstavnike ministrstva vam imamo veliko za povedati. Očitno je velika potreba po dialogu, ki ga kar naprej omenjamo. Dialog, dialog, ampak dialog po navadi obtiči in tako po navadi je tudi veliko avtobiografskih vložkov notri, tako da ne čudi, da na kmetijstvu, ko govorimo o poljskem mesu pride ven sendvič in afera sendvičgate. Mislim, če se bomo bolj držali teme in agende, se to ne bo dogajalo. Kolegi so prej omenjali zbirko NLB in mislim, da se lahko tega dotaknemo, ker je res zelo, zelo pereča tema. Namreč, tako smo zbirko NKBM tudi izgubili.  Jugoslavija o kateri nekateri, predvsem desni poslanci, imajo veliko za povedati, je pomagala umetnikov pa tudi odkupovala umetniška dela in imamo po mnenju strokovnjakov neprecenljivo zbirko modernih likovnih del. In ko sem Peršaka vprašala v prejšnjem mandatu: »Kaj bo s tem, da se ne bo zgodilo isto, kot NKBM,« je rekel »o tem bo odločal lastnik.« Mi smo lastnik - bili! Vsaj do prodaje NLB in mislim, da če prodajaš svoje stanovanje, da verjetno odneseš ven stvari. In tukaj kolega Jelinčič kima in tu se strinjava, tu so galerije umetniške, v katere bi bilo spodobno ta umetniška dela preseliti, kjer bi bila na volje vedno naši mladini, ali pa ljudem, ki študirajo umetnostno zgodovino in se tako izobražujejo, kajti potem je gospod Prešiček to umetniško zbirko zaščitil, kar pomeni, da jo lahko prodaš ali pa seliš samo v kompletu. To je močno premalo, to ni nič. Zaščitiš? Ja. Kaj pa, ko bo NLB prodana drugemu lastniku recimo?  Skratka, zaščitiš jo lahko samo tako, da jo daš naši nacionalni galeriji. Tudi Umetnostna galerija Maribor se sooča z izjemno prostorsko stisko, ima vlago po zidovih in tako naprej. No, ampak če gremo naprej, tukaj smo zdaj še vedno brez novega kulturnega modela in tudi brez tega tako opevanega dialoga s civilno družbo. Kultura oziroma mi, člani odbora za kulturo, se počutimo kot ene sirote Jerice, vam povem. Nimamo sogovornika, nimamo ministra, čakamo nestrpno, da bo prišel naslednji. S prejšnjim smo se dogovorili neke stvari, zdaj ne vemo, ali bo naslednji to peljal naprej ali ne bo.  In jaz osebno, resnično upam, da bo ta preiskava na Ministrstvu za kulturo res pokazala, kaj se je v resnici dogajalo. Imeli smo v prejšnjem mandatu katastrofo Julijano Bizjak Mlakar, vemo, ni veliko vedela o kulturi, ampak kulturo lahko očitno vodi kdorkoli, pa so v vojno padlo okrog monitoringa Idrijskega rudnika. Kultura nima nič z rudarstvo in je šla, ker se je tako odločil predsednik Vlade. Potem smo dobili Peršaka, ki je ves čas obljubljal nek dialog, na žalost so bili im smo bili kulturniki mogoče tukaj še najbolj razočarani. Skratka, ti ministri se tako menjajo, da noben niti ne more pokazati, kaj bi v resnici rad naredil in zastavil in jaz si želim, da bi se ta trend nehal. Zdaj, imamo po cel kup problemov, zelo konkretnih in prvi problem je neupoštevanje Nacionalnega sveta za kulturo. V obeh mandatih je prihajalo do grobih zakonskih kršitev z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo predpisanega dialoga z NSK. Najprej NSK ni bil vključen v pripravo besedilo NPK, tega Peršakovega NPK, ministrstvo ga je konzultiralo šele, ko je bil dokument že napisan, pa čeprav ZUJIK določa, da mora biti NPK pripravljen v sodelovanju z NSK. In NSK januarja 2018 ob zadnji noveli ZUJIK prav tako ni bil vključen v pripravo novele in vemo, da je vse skupaj potem razpadlo. Potem naslednji problem je neupoštevanje mnenj delovnih skupin za samozaposlene in nevladne organizacije. Ministrstvo je v obeh mandatih vodilo nek navidezni dialog z delovnima skupinama za samozaposlene in NVO, pri obeh je prišlo do težav že pri sami sestavi teh skupin.  Namesto, da bi ministrstvo predloge prepustilo strokovni javnosti in samim kulturnikom, kajti kdo se bolj spozna na problematiko, kot kulturnik sam, je večino članov kar neposredno predlagalo in imenovalo samo. In potem se je ministrstvo v bistvu pogovarjalo samo s sabo, ne? In ne v dialogu z zainteresirano javnostjo. Tudi ti sklepi delovnih skupin so bili pogosto neupoštevani, kajti delovna skupina za trajni dialog z nevladnimi organizacijami je več kot leto dni usklajevala definicijo NVO v kulturi, ter potrebne reforme njihovega financiranja. Skupina ni mogla sodelovati v pripravi predpisov, ki zadevajo NVO, niti se niso upoštevale njihove pripombe. Delovna skupina za trajni dialog s samozaposlenimi v kulturi prav tako ni bila aktivno vključena v pripravo NPK, Peršakovega NPK in ministrstvo je ne vključuje v nastajanje zakonodaje, ki zadeva samozaposlene v kulturi. Skratka, delovne skupine so ves prejšnji mandat delal brezplačno, proizvedle so ogromno število mnenj, študij, analiz, predlogov, ki so jih poslale na ministrstvo, ampak očitno so vsi te predlogi ostali nekje v predalu, pa bi bilo mogoče dobro, da jih izkopljete ven, ko boste delali naprej, da ne gre ves ta trud, vse to delo v nič. Potem bi opozorila, da Ministrstvo za kulturo leta 2017 ni upoštevalo sklepa Odbora za kulturo, niti sorodnega sklepa Odbora za kulturo v Državnem svetu. Oba sta predlagala nujne popravke, uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki bi jih oblikovala posebna ekspertna skupina za pregled kriterijev uredbe o samozaposlenih. Potem bi opozorila na položaj kulturne dediščine, namreč v letu 2016-2017 se je zgodil res za 10 milijonov evrov na kulturni dediščini in zanima me, če mi lahko kdo od vas odgovori: Kakšne bodo posledice oziroma so že posledice na nepremični in premični dediščini glede na ta res velik rez? Potem bi opozorila na razredno razslojevanje v družbi glede dostopa do kulture. Gospa Novak je rekla kako je bilo veliko ljudi na kulturi praznik in tisti dan, veseli dan kulture je vse brezplačno in zato je takšen naval na kulturne dobrine, galerije, muzeje, kar pomeni, da si zelo težko privoščijo predvsem ljudje, ki niso v Ljubljani, s podeželja, da si težko privoščijo obisk predstave, razstave česarkoli in kakšen dan, kakšen prazničen dan je to za njih, ko lahko brezplačno pridejo. In večkrat bi se moralo zgoditi, mislim, da vaj za izobraževanje, za šole, bi te dobrine morale ostati brezplačne, ne samo za tisti en dan, ko imamo praznik kulture in ko se spomnimo, da imamo kulturnike in kulturo sploh.  (nadaljevanje) Zdaj imamo pa tudi med samimi kulturnimi ustvarjalci strašne razlike in tudi na to moram opozoriti, kajti na eni strani imamo strašno prekarizacijo, zelo težek položaj delavcev in ustvarjalcev v kulturi, status samozaposlenih, ki je status mizerije in revščine, potem imamo zniževanje pravic zaposlenih, na drugi strani imamo pa kulturniške elite, direktorje zavodov, ki so, imajo privilegij odločanja, razporejanja sredstev, visoke dohodke imajo, imajo možnosti usmerjanja kulturnih programov in tudi možnost uničenja kakšnega od ustvarjalcev, če se jim ne zdi, da bi morali skrbeti za njihov razvoj. Če naj grem konkretno na gledališča, na javne zavode samo v Ljubljani, imamo po eni strani mlade igralce, ki so zaposleni mogoče po 2, 3 na eno pogodbo in vemo, v kakšnem katastrofalno izkoriščevalskem odnosu so, po drugi strani pa direktorje teh istih javnih zavodov, ki dobijo na koncu leta nagrado za uspešno vodenje tega zavoda. Če je uspeh izkoriščanje delavcev, potem imamo zelo velik problem tukaj. Tehnika je v glavnem zaposlena na espejih, kar pomeni, da nimajo sredstev za gostovanja, poleti jim prekinejo pogodbo, da ne bi rabili bit plačani čez poletje. Skratka, kaj smo v zadnjih 20 letih dosegli na položaju delavcev v kulturi in tudi vseh drugih delavcev, da ne delamo izjeme, je sramota, skratka. Potem, zdaj za bodoče je pomembno, da pozornost usmerimo za naprej, se pravi v nastajanje novega nacionalnega programa za kulturo. In zato mislim, da delim mnenje vseh članov tega odbora, da nas zelo zanima, kako bo zgledal nov NPK, ki naj bi po novem veljal za obdobje 8 let, z akcijskim načrtom na 4 leta pa bi sledil finančnim vidikom programskim ukrepov, sprejetih v proračunih. Skratka, od Ministrstva za kulturo in Vlade se pričakuje, da bosta uresničila koalicijsko zavezo za povečanje proračunskega deleža za kulturo do leta 2022 na 0,5 % BDP. Rada bi vas opozorila, da je ta odbor pred kratkim že v tem sklicu sprejel soglasen sklep, da se sredstva za slovenski film povečajo milijon in pol letno, vendar v proračunu, ki smo ga gledali, je 800 tisoč. Kje boste razliko zagotovili, tudi ne vem. Skratka, treba je nameniti pozornost sistemskemu razvoju stabilne strategije na področju različnih sfer kulturne produkcije in kulturnega življenja in treba je v dialog vključiti res vse deležnike in civilno družbo. In ne nazadnje pa opozarjam tudi na nujnost definiranja področja, področne strategije razvoja NVO in samozaposlenih v kulturi in v sprejem sklene definicije poklicnih NVO v krovno zakonodajo.  In ne nazadnje, pa bom končala tukaj, potrebno bo razmisliti tudi, kako bomo uredili status baletnikov. Šparanje pri kulturi je zadelo mnoga, mnoga kulturna področja. In zdaj imamo 2 ansambla, ki sta svetovno znana in prepoznavna, mariborskega in ljubljanskega, povprečna starost je 45 let. Kdorkoli se je dotaknil baleta v življenju, bodisi samo z očesom, s telesom pa sploh, ve, da pri 45. letih ne moreš plesati nikakor, na prstkih pa piruete vrtet. So pa izenačeni z drugimi upokojenci, se pravi tam nekje do 65. In kaj se dogaja? Če hočejo delati koprodukcije, potem ti, ki so na plači, ne delajo, ampak program delajo prekarno zaposleni mladi baletniki, nimajo možnosti štartat nikakor. Balet je umetnost mladih, pri 16., 15., in potem tam kmalu po 30. je že počasen zaton. To, da morajo delati do 60, 65, to je neumnost, ki ne vem, kdo jo je kdaj sprejel, in jo je treba nujno odpraviti, bodisi z, ne vem, prekvalificiranjem bodisi z drugimi ukrepi. Veste, tukaj gre za ca dobrih 100 ljudi.   (nadaljevanje) To ni nek blazen strošek. Vendar, če bomo pokazali dobro voljo in najprej uredili tista področja, ki sploh ne zahtevajo sredstev, ampak eno zdravo kmečko pamet in neko logiko, potem bomo za kulturo veliko naredili, ker, kot smo že rekli, ni vedno samo problem v denarju, problem je v tem, kam denar odteka, kako se ga včasih skozi okno meče in v odnosih, ki grejo seveda tudi od Ministrstva za kulturo, pa do zadnjega javnega zavoda, kjer vidimo, da eni morajo samo molčat, drugi pa imajo veliko. Toliko od mene. Hvala. Bi se še kdo od poslancev prijavil k razpravi? Če ne, če ni več razprave, ugotavljam, da se je Odbor za kulturo seznanil s Poročilom o izvajanju nacionalnega programa za kulturo 2014-2017 za leti 2016 in 2017. Zahvaljujem se vam za to predstavitev, zahvaljujem se tudi vsem kolegicam in kolegom, ki so podali svoje mnenje. In upam, da bo kmalu na drugi strani minister, ki bo slišal in tudi razumel in doumel, kaj želimo. Bi še kdo kaj? Kako, prosim? / oglašanje iz dvorane/ Aja, bilo je pa nekaj vprašanj in bi prosila, če tisti, ki ste pooblaščeni za ta, za odgovore na ta vprašanja, nam odgovorite. Prosim.
Bojan Kumer
Hvala za besedo. Sem mislil, da bomo že pozabili na vprašanja. / oglašanje iz dvorane/
Ne bo, ne bo.
Bojan Kumer
Je vse zabeleženo. Torej, če dovolite, bi jaz na začetku podal odgovore na vprašanja, ki se nanašajo na sprejemanje normativnih aktov, potem bodo pa moji kolegi podali še vprašanja na druge vsebinske zadeve. Kar se tiče sprejema nacionalnega programa za kulturo in pomanjkanja dialoga za civilno družbo, težko komentiram, kako je bil sprejet prejšnji nacionalni program za kulturo, lahko pa povem, da je minister, bivši minister Prešiček takoj po nastopu svojega mandata začel z intenzivnimi pripravami na nacionalni program za kulturo na način, da so se znotraj hiše začela pripravljati izhodišča za ta program, hkrati je pa šel tudi vam javni poziv za imenovanje dialoških skupin, tako za nevladne organizacije kot tudi za samozaposlene. Osnovna izhodišča nacionalnega programa za kulturo in sam koncept priprave tega programa so pripravljeni. Tudi poziv za imenovanje dialoških skupin se je zaključil, ljudje so se prijavili. Potem je minister odstopil in zdaj se enostavno čaka na novo vodstvo, ki bo povedalo, kar sem povedal že na prejšnji seji odbora, ali želi z načinom priprave tega nacionalnega programa, kot je bil zastavljen s strani ministra Prešička, nadaljevat ali bo mogoče to zastavilo na drug način glede na to, da je pač nacionalni program za kulturo politični dokument in da minister mora dati temu dokumentu tudi svoj pečat. Kar se tiče Zakona o medijih, Zakon o medijih je znotraj naše hiše pripravljen. Tudi tu se lahko ponovim, da se čaka na novo vodstvo, da oceni, ali je zdaj ta osnutek Zakona o medijih ustrezen in bo se šlo z njim v medresorsko usklajevanje, ali želi mogoče morebiti karkoli v tem predlogu zakona spremeniti. Kar se tiče Zakona o nujnih investicijah v kulturi ali, po domače, kulturnem evru, zakon je pripravljen, je medresorsko usklajen in bo šel na sprejetje na Vlado v eni izmed prihodnjih sej. Tako da jaz upam, da bo zadeva tudi čim prej šla skozi parlamentarno proceduro in da bomo v letu 2020 lahko začeli tudi s črpanjem teh sredstev. Bi se pa samo v trenutek dotaknil še zaščite zbirke NLB, ker sem pri tem tudi osebno sodeloval. Zbirka NLB je bila zaščitena 5 pred 12. Vem, da dan ali 2 potem, ko je minister nastopil in je bil seznanjen s to problematiko, se je začelo intenzivno reševat. Kot vsi verjetno veste, je bila Nova Ljubljanska banka takrat že v postopku mednarodne prodaje, banka je bila ocenjena. In v tem postopku nobena odsvojitev kakršnegakoli premoženja banke ni bila dovoljena, ker bi lahko bila s tem ogrožena celotna prodaja banke. Naredilo se je to kar se je v tistih okoliščinah dalo narediti in sicer, da se je zbirka zaščitila, NLB se je zavezala, da bo to zbirko dala na razpolago in ugled javnosti v okviru ene izmed svojih galerij, ki jo bodo pripravili, zbirka pa brez soglasja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije oziroma njenega ozemlja ne more zapustiti, tudi če se proda.  Hvala.
Če sem prav razumela, gospod Kureš, potem je odgovoren minister Peršak, ker tega ni naredil takrat, ko bi to moral, kar pomeni, da je oškodoval Republiko Slovenijo za neprecenljivo število milijonov. To pa je nekaj kar bi se dalo razmisliti. Veste, najhuje je to, da funkcionarji ne odgovarjajo za svoja početja ali zanemarjanje početij. Če bi se odgovornost vpeljala, da bi z lastnim premoženjem ali pa kakorkoli odgovarjali za to kar naredijo, bi verjetno naša država izgledala drugače.  Če nimate nobenega drugega vprašanja, bi jaz šla na 2. Točko, to je letno poročilo sveta za radiodifuzijo za obdobje 2017-2018, maj 2017 do september 2018. Počakali bomo, da predstavniki ministrstva in drugih, ki niso zainteresirani za to točko, odidejo. Nasvidenje.  Torej, prehajamo na 2. TOČKO - LETNO POROČILO SVETA ZA RADIODIFUZIJO ZA OBDOBJE 2017-2018, MAJ 2017 DO SEPTEMBER 2018. Poročilo z dne 21. 12. 2018, je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Danes pa ste na e-klopi prejeli tudi mnenje Državnega sveta, se pravi z dne 19. 2. 2019. Ko obravnavi te točke dnevnega reda sem vabila Ministrstvo za kulturo, Državni svet in Sveta za radiodifuzijo.  Zdaj pa takoj na začetku dajem besedo predstavniku predlagatelja, se pravi, Sveta za radiodifuzijo, gospodu Alešu Lipičniku. Prosim.
Aleš Lipičnik
Najlepša hvala.  Mislim, da smo s 1. točko današnjega dnevnega reda naredili en tak zelo lep okvir v katerega bomo lahko umestili poročilo Sveta za radiodifuzijo. Svet za radiodifuzijo kot ime samo pove, pokriva področje radia in televizije. Sama sestava sveta je sestavljena iz strokovnjakov različnih področij, tako da imamo članico, bivšo ministrico za kulturo in dolga leta je delovala tudi kot urednica in lastnica radijske postaje, člana, ki je dolga leta delal na oddajnikih in zvezah RTV Slovenije, član ki je celo kariero delal na produkciji vsebin za televizijo, član ki dela in dobro pozna operaterje in njihove težave, pravnika, novinarja in pa mene, ki sem informatik in sem v začetku desetletja delal na področju regulacije, sodeloval v delovnih skupini pri Digitalni agendi Evropske unije. Sestavo sveta sem, mislim smo, sem zadovoljen in po letu in pol mislim, da lahko rečemo, da delamo zelo dobro. Ko smo nastopili funkcijo, je bilo prvo, prva stvar, ki jo je bilo treba ponaresti, v bistvu obnoviti eno normalno komunikacijo z agencijo, ki je bila v tistem trenutku popolnoma prekinjena in na ta način prekiniti eno desetletno obdobje kjer nismo imeli nikakršnih razpisov s področja FM frekvenc, obenem pa smo ugotovili kako svet kot tudi agencija zelo slabo komunicira z mediji, ker smo tudi v veliki meri presegli ta problem.   Tako so bili prvi koraki v bistvu novi razpisi po obdobju desetih let, ki smo jih pripravili v sodelovanju z agencijo in tako en tak vakum prekinili, obenem pa vzpostavili intenzivno sodelovanji z deležniki radijskega in televizijskega prostora, z ustanovitvijo dveh delovnih skupin, in sicer prva delovna skupina problematika radia, ki jo vodim, v kateri so Radio 1, Radio Aktual, Združenje neodvisnih radijskih postaj in Radio City Maribor. Poleg tega smo ustanovili tudi skupino za televizijsko problematiko, ki jo vodim tudi jaz, v kateri so RTV Slovenija, PRO Plus, Telekom, Telemach, A1, Združenje malih kabelskih operaterjev, Zveza potrošnikov Slovenije in Medijska zbornica pri Gospodarski zbornici Slovenije. Delovanje obeh skupin se udeležujejo tudi predstavniki AKOS-a, se pravi agencije, kot tudi Ministrstva za kulturo. Se pravi, eden od ciljev z željo premakniti stvari na bolje je bil predvsem povečano vključevanje strokovne in zainteresirane javnosti in aktivno iskanje rešitev na področju radijskih in televizijskih programov. Svet in jaz se zavedam, da imajo vse ključne ugotovitve, o katerih bom govoril v samem vsebinskem delu poročila, celo vrsto argumentov za, kot tudi verjetno nekaj proti. Svet je v teh stališčih razpravljal in jih usklajeval in na koncu ponudil rešitve, ki prinašajo čim več koristi in čim manjše kolateralne škode. Osnovni cilji, ki jih ima Svet za radiodifuzijo so predvsem zaščita javnega interesa, ki je povzet po obstoječemu zakonu o medijih in splošnih aktih. Iz stališča Sveta za radiodifuzijo pa ta javni interes v bistvu zajema v prvi vrsti uporabnike in posledično izdajatelje radijskih in televizijskih programov.  Če se omejimo najprej na uporabnike mislim, da je prva skrb za ohranjanje ustvarjalnosti na področju medijev in s tem ohranjanje jezika in kulture kot dveh od treh elementov identitete naroda. Druga, skrb za čim večjo pluralnost medijskega prostora s ciljem zagotavljanja čim večje pestrosti in svobodne izbire posameznika. Tretje, skrb za čim bolj točno poročanje in spoštovanje novinarske etike. Četrto, skrb za uporabnike z vidika poštenosti, v mislih imamo vlogo uporabnika takrat, ko je v vlogi potrošnika. In izdajatelji, za njih je treba poskrbeti predvsem za predvidljivo okolje v katerem radiodifuzni mediji lahko delajo in planirajo. Skrb za uravnoteženo vzdržno stanje na trgu radiodifuznih medijev brez izkrivljanja konkurence. Urejen odnos radiodifuznih medijev posebnega pomena z državo in jasna opredelitev interesa države. Urejena in jasna pravila izvajanja nadzora. Pri vseh teh štirih točkah, ki sem jih sedajle naštel v tem drugem delu pri izdajateljih določene zmerne do pretežne težave, če povem po vremenarsko, so.  Jaz bi se mogoče na tem mestu, ne bi hotel tarnati nad usodo Sveta za radiodifuzijo, pa vendar mislim, da je Svet za radiodifuzijo v Zakonu o medijih zelo jasno opredeljen kot neodvisno strokovno telo, ki ga imenuje Državni zbor. Ta trenutek se, recimo, jaz kot predsednik Sveta za radiodifuzijo ne morem udeleževati praktično nobenega mednarodnega dogodka, konference, kjer se srečujejo predsedniki, ravno tako kot sem jaz pri nas, tako da dobim klic od sekretarja iz kakšnega sestanka v Bruslju, da je srečal tega in tega predsednika sveta za radiodifuzijo in da bi me želel spoznati. Krivo je pa to, da smo pač prebrali odlok o ustanovitvi sveta za radiodifuzijo na način, da smo tisto določilo, da je Svet za radiodifuzijo neodvisno strokovno telo, za katerega sredstva sicer razporeja agencija, vendar po nalogu sveta. Mi smo pozvali že dvakrat, da naj bi se te stvari uredile in sedajle izkoriščam to priložnost, da še enkrat povem, da smo daleč od ene optimalne organizacije in da bi bil zelo vesel, če bi nam pustili delati na način, da ne nastaja kolateralna škoda in da smo seznanjeni s tem, kar se trenutno na tem delu dogaja.  Sicer bom poskusil tole naše poročilo sedajle malo bolj na hitro preleteti, in sicer so problemi, kot tudi predlagane rešitve, razdeljene v tri sklope. Tisto, kar se nanaša na televizijo, tisto kar je za radio in tiste, ki so več ali manj splošne. Pri televiziji je prvo točko problem opredeljen po tem, ker je tukajle zapisano, ker je bilo poročilo oddano decembra, prevzemi. In sem vesel, da lahko to točko vsaj do polovice črtamo s seznama, saj se prevzem PRO Plusa ni zgodil, kar pomeni, to je sicer v redu. Kar pa ne pomeni, da smo imuni in pripravljeni na naslednji poskus, ker je zakonodaja v vseh tistih delih, kjer preprečuje koncentracijo, tako medijsko kot tudi tržno, še vedno taka kot je bila, kar pomeni, da smo še vedno tam, kjer smo bili. In zaradi tega je na tem mestu nujno sprememba na način, da investicije v naš medijski prostor lahko pridejo, vendar pridejo na način, ki nas vseh skupaj ne ogroža in je varen.  Druga točka, pri televizijski problematiki ena mogoče malo mehkejša tvarina, ki smo jo poimenovali stereotipna grožnja. Mogoče če samo na kratko razložim. Stereotipna grožnja je pojav, ko posameznik, skupina ljudi ali organizacija z določeno stopnjo avtoritete, kar v konkretnem primeru predstavlja medij oziroma izdajatelj, z vztrajanjem ponavljanjem negativnih informacij o vsem, kjer se le pokaže najmanjša priložnost za to, permanentno širi prepričanje, ki stigmatizira skupino ljudi in kar začnejo napadi / nerazumljivo/ ljudje postopoma verjeti. tako na primer medij z vztrajnim širjenjem negativnih novic in zamolčanjem dobrih postopoma lahko prepriča ljudi, da se vsi ali velika večina naših politiko obremenjenih s korupcijo, da ni več nikogar, ki bi delal v interesu državljanov, da sodstvo, zdravstvo, šolstvo ni vredno našega zaupanja, ker so ljudje pokvarjeni ali v najboljšem primeru popolnoma nesposobni. Stereotipna grožnja po mnenju sveta predstavlja zelo škodljivo obliko zavajanja in medijskega nasilja nad uporabniki in želimo, da se o pojavu začnemo pogovarjati. Konkretnih predlogov kako bi celo zadevo omejili ta trenutek ni. Mislim pa, da je začetek pogovora o teh stvareh nujen.  Naslednji problem je mnogo bolj konkreten, in sicer so to paketi operaterjev, kjer imamo v osnovnih paketih operaterjev ta trenutek komercialne programe, ki smo jih vsi naročniki v paketih IP in kabelskih operaterjev prisiljeni plačevati, obenem pa so te vsebine popolnoma komercialne. Zato je svet sprejel sklep v katerem smo predlagali uvedbo zakonsko predpisanega minimalnega paketa, pri katerem so s plačilom RTV naročnine, plačane že vse vsebine, ki jih po 112. členu zakona operaterji, so jih tako ali tako, dolžni predvajati vsem svojim uporabnikom. Na tem mestu moram povedati, da ta sklep, da Svet za radiodifuzijo, nima neposredne izvršilne oblasti, funkcije, kakorkoli že temu rečemo, da pa je ministrstvo, da pa smo bili z ministrstvom v dogovorih, da se ta zadeva uredi z novo medijsko zakonodajo. Vsebine posebnega pomena za televizijski prenos. Kot veste, je vsake 3 leta po Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah, naj bi sprejeli seznam vsebin posebnega pomena za televizijski prenos – to so tiste vsebine, ki naj bi zaradi pomembnosti imeli vsi državljani možnost ogleda na brezplačni televiziji in na takih televizijah, ki imajo dosegljivost več kot 75 %. To je, v bistvu smo zadovoljni, ker nam je prejšnji mesec, se pravi ni več problem, prejšnji mesec nam je Vlada potrdila predlagan seznam vsebin posebnega pomena za televizijski prenos, tako da smo postali ponosni lastnik novega, tega seznama, od leta 2003 naprej. Se pravi, prvič po letu 2003 imamo seznam sprejet. Opozorili bi pri televizijski problematiki še na rabo slovenskega jezika in sicer, da imamo v paketih operaterjev 80, 85 % tujih, sicer tujih programov, ki uporabljajo slovenski jezik in ti programi niso vpisani v razvid medijev, zaradi tega nimamo nikakršnega nadzora nad rabo slovenskega jezika v teh programih, kar predstavlja, po oceni Sveta, težavo, na drugi strani pa je treba opozorit, da nas pri tem delno omejuje, po našem mnenju delno, omejuje evropska zakonodaja, ki ne dovoljuje omejevanja prenašanja evropskih programov znotraj Evropske unije. Na področju radia, mislim, da je ključen problem eno stanje, kjer se nam konkurenčnost trga in s tem pluralnost radijskega trga vztrajno zmanjšuje. V zadnjih 10 letih, se je 30 izdajateljev, ki so bili posamezne družbe, združili pod strehami dveh, kar pomeni, in ta trend, zgleda, da se nadaljuje, kar pomeni, da, v kolikor se nekaj bistvenega ne bo spremenilo, lahko pričakujemo, da bomo imeli tja do, v parih letih, število izdajateljev zmanjšano na število ene roke. Rešitev, ki jo Svet predlaga, je digitalni, je prehod na digitalno oddajanje radiev - ker je prostora v tem spektru bistveno več, ker so območja pokrivanja razdeljena v enakih razmerjih vsem izdajateljem in kjer na koncu izdajatelji tekmujejo z vsebino in s priigranimi prednostmi na področju samih frekvenc. Jaz bi želel, da nas pri pospeševanju prehoda na DAB, v kolikor je pač v vaši moči, podprete. K temu gre, vsekakor, nam gre na roko, da je tudi ta trenutek sprejeta tudi direktiva, ki jo moramo še aplicirati v našo zakonodajo o prepovedi prodaje radijskih sprejemnikov brez DAB-ja, ker bi želeli, da se čim hitreje zaplicira tudi v našo zakonodajo. Potem je treba pohiteti s pripravo vsega potrebnega za razpise za ponudnike storitev razširjanja digitalnega signala in pa seveda, priprava razpisov za prehod v nacionalno in regionalno shemo izdajateljev, pri čemer Svet predlaga 5 pokrajin, za enkrat nam pa tehnologija in proste frekvence kažejo na 3. Na področju Italije imamo z radiem permanentne probleme, zaradi tega, ker Italija ni podpisnica Ženevske pogodbe in ne uporablja mednarodno usklajenih frekvenc. Tožbe so z, in dogajajo se, precej pogosto tožbe slovenskih radijskih postaj s strani italijanskih, za motenje posesti, ki jih po pravilu italijanske radijske postaje na italijanskih sodiščih dobivajo. Ker so frekvence last Republike Slovenije in ker jih uporabniki uporabljajo v skladu s pridobljenimi dovoljenji, je Svet mnenja, da bi se morala država aktivno vključit v te procese in tako na eni strani, z enim poskusom, doseči ene dogovore z italijansko stranjo na politični ravni, kot tudi neposredna bremena, ki jih predstavljajo te tožbe za posamezne radijske postaje. Obenem bi tukaj, na tem mestu, poudaril še to, da v kolikor pri DAB-ju, pri digitalnem oddajanju radijskega signala, ne bomo pohiteli, se nam bodo te težave, ki jih imamo zdaj na FM področju, zmultiplicirale na DAB-ju – ker, če bomo prepozni z DAB frekvencami v obmejnem pasu, bodo to Italijani šteli za priposestvovanje frekvence in glede na to, da niso podpisniki Ženevskega sporazuma, se bo zgodba s problemi, s temi obmejnimi postajami, ponovila, pri tem, da bodo pa posledice večje. Ker je na, pri DAB-ju, na enem pasu, kanalu, kakorkoli že to imenujemo, po 12, 15, 10 – odvisno od pasovne širine – programov. Tako da, tudi to je eden od razlogov, da bi, da je treba s celo zadevo pohiteti. Pri skupnih rešitvah, ki zadevajo naš, dajmo temu reči, tradicionalen medijski prostor radia in televizije, mislim, da je ena ključnih stvari, so koraki naprej pri omejevanju netočnega poročanja oziroma zavzemanje za točno poročanje. To je en negativen pojav, ki dolgoročno močno vpliva na zaupanje uporabnikov v medije, brez potrebe vznemirja javnost, zavaja, v primeru, da je žrtev napada posameznik, pa ga neupravičeno izpostavlja hudim pritiskom. Rezultat stanja, kjer ne nadziramo netočnega poročanja njihovih posledic in jih posledično ne sankcioniramo, vodi v stanje, ki je diametralno nasprotno želenemu. Na eni strani se med ljudmi razširjajo laži, pol laži in dezinformacije, ki sejejo nezaupanje in strah, ustvarjajo vtis neizrednega stanja, obenem pa mediji, ki se tovrstnih neželenih praks poslužujejo, včasih dosegajo celo višje stopnje poslušanosti in gledanosti, kot tisti, ki se v svojem poročanju držijo pravil dobrega novinarstva in se trudijo v svojem poročanju ostati objektivni in točni. Zato mislim, da je zelo pomembno, da razumemo, da je   razširjanje netočnih informacij v mnogih primerih neposreden vzrok in povod tudi za sovražni govor, ki ga moramo po mnenju Sveta v takem primeru razumeti v mnogih primerih kot posledico in ne vzrok. Glede tega bi samo omenil še eno stališče Sveta glede sovražnega govora, da glede regulative na tem področju vidimo bistveno več težav kot pa pri omejevanju netočnega poročanja. Ker netočno poročanje lahko zelo natančno definiramo, medtem ko imamo pri omejevanju sovražnega govora trk s svobodo govora na drugi strani - praktično neizbežen. In zato smo tudi v predhodni komunikaciji z Ministrstvom za kulturo, kjer smo imeli tudi pripravljen posvet na to temo, pa je na žalost prav v tistem času, ko je gospod Prešiček odhajal, odpadel. Se pravi, mogoče malo pojasnila na tem mestu. Jaz – bi rekel, stališče Sveta je, da v vsakem primeru v medijih potrebujemo z eno besedo – dvig kulture komunikacije. V kar vsekakor spada tudi omejevanje sovražnega govora. Na drugi strani je pa netočno poročanje verjetno tisti mehanizem, ki ga je najlaže kontrolirati, in še tudi praksa iz drugih držav – ker smo praktično edina država v Evropi, kjer netočnega poročanja nimamo urejenega. Bom rekel, en svetel primer, en svetel primer pri tem bi nam morala biti verjetno kar Anglija. Čeprav so tudi zdajle Francozi novembra sprejeli zakon o, so mu rekli malce drugače, o dezinformiranju. Praktično vse evropske države zakonodajo, ki te stvari omejuje, sankcionira, imamo. Tukaj običajno dobimo kakšne ugovore: »Saj imamo – saj imamo pravico do popravka.« Jaz pravico do popravka razumem na nek način kot, da bi imeli v kazenski zakonodaji zapisano, če nekdo nekaj ukrade, da naj vrne. In da je to edina sankcija, ki jo zahtevamo. Pri tem, da so tule običajno pri netočnem poročanju – je ukradeno človeško dostojanstvo, ki je potem vrnjeno poteptano in popljuvano. Kar pomeni, da nikakor ne moremo biti zadovoljni zgolj s pravico do popravka, pač pa mislim, da je potrebna odgovornost vseh tistih, ki naj – mi zagovarjamo – uporabljajo svobodo govora v popolnosti. Mislim pa, da v okvir svobode govora vsekakor ne more soditi tudi svoboda razširjanja laži, polresnic in da to ne spada v isti paket. Znotraj - še mogoče, še skupni problem je delež domače produkcije. Svet se zavzema za povečevanje deležev slovenskih ustvarjalcev, tako slovenske glasbe kot tudi produkcije slovenskih avdio-vizualnih del. Kot smo že prej nekajkrat, bi rekel, v prvem delu slišali – ohranjanje ustvarjalnosti jezika in kulture je za nas kot enega najmanjših narodov v Evropi vitalnega pomena in po moje pomeni tudi – po naše pomeni tudi zgodovinsko odgovornost, ki je ne moremo kar tako odvreči. Eno težavo še imamo tu na tem področju, in sicer kolektivne organizacije za varovanje avtorskih in sorodnih pravic. Svet za radiodifuzijo nima neposrednih pristojnosti za urejanje relacij s kolektivnimi organizacijami, pač pa smo se s tem problemom soočali na prošnjo delovnih skupin. Osnovna predpostavka pa je bila, da gre za neenako obravnavo izdajateljev s starani kolektivnih organizacij. Kolektivne organizacije so obvezne in kot take upravljajo po naši presoji v bistvu javno funkcijo in so kot take zavezane k enaki obravnavi vseh tistih, ki so zavezani za plačilo. Na tem področju je ena velika težava, obenem pa smo v pogovoru z njimi izvedeli, da je tudi način obračunavanja, ki ga uporabljajo problematičen, tukaj pa mislim, da bi jim morali pomagati, saj trenuten način obračunavanja na nek način omogoča skrivanje dohodka od tiste, od česar se plačajo avtorske pravice z povezanimi osebami in le tega in oni do teh sredstev, ki so skriva za povezanimi osebami ne morejo. Tako, da če kdorkoli lahko pomaga pri reševanju problematike kolektivnih organizacij bomo zelo veseli. Cilj je pa, da se vzpostavi stanje, kjer kolektivne organizacije na trgu ne povzročajo ene nelojalne konkurence med samimi mediji, na drugi strani pa, da z enim normalnim stimuliranjem avtorjev, izvajalcev, spodbujajo nastajanje novih del. Hvala.
Najlepša vam hvala za to poročilo, zdaj pa, bi še kdo kaj pripomnil? Predstavniki ministrstva mogoče? Ja, izvolite, predstavite se za magnetogram, prosim.
Branko Jezovšek
Hvala za besedo.  Moje ime je Branko Jezovšek, prihajam iz Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo.  Na našem direktoratu oziroma na ministrstvu smo zelo temeljito pregledali predmetno poročilo Sveta za radiodifuzijo za leto 2017-2018. Lahko uvodoma ugotovimo, da vsebuje vse zahtevane elemente, ki jih določa Zakon o medijih. Tudi iz samega poročila je razvidno, da je Svet izvedel v zadevnem obdobju vse zahtevane naloge, ki mu jih nalaga predmetna zakonodaja, torej Zakon o medijih in Zakon o avdiovizualnih medijskih storitev.  Od teh izvedenih nalog bi ministrstvo zlasti izpostavilo dve in to je, da je Svet po 10 letih v tem mandatu prvič skupaj z AKOS pripravil razpise za podelitev radijskih frekvenc za lokalne radijske postaje in da je Svet pripravil predlog novega oziroma posodobljenega seznama najpomembnejših dogodkov za televizijski prenos, kar med drugim zahteva evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. Velja tudi pozdraviti spremembo načina dela Sveta v tem mandatu, ki je za obravnavo najpomembnejših vprašanj ustanovil dve delovni skupini in sicer za radijsko in televizijsko problematiko.  Glede samega vsebinskega dela poročila ministrstvo meni, da se je Svet dotaknil vseh ključnih oziroma relevantnih problemov na področju radiodifuznih medijev. Po našem mnenju so zlasti pomembni predlogi na področju urejanja medijskih koncentracij, obveznega razširjenja programov s strani operaterjev problematike obstoja lokalnih radijskih postaj, zagotavljanje deležev slovenske ustvarjalnosti v mediji in tudi drugih področij, kjer je bilo tudi v preteklosti zaznati kar nekaj težav. Iz tega razloga bo ministrstvo predloge obravnavalo in preučilo tudi v okviru prihodnjih sprememb medijske zakonodaje. Glede samih konkretnih predlogov na tem mestu posebnih pripomb nimamo, če pa bo potrebno, pa smo v nadaljevanju razprave na voljo za vaša vprašanje oziroma če bo potrebno podatki kakšno pojasnil z vidika izvajanja veljavne zakonodaje s področja medijev. Hvala.
Ja, hvala lepa. Zdaj pa bo povedal svoje tudi Branimir Štrukelj v imenu sveta.
Branimir Štrukelj
Hvala lepa, predsednica. Torej, v imenu komisije, ki se je s tem letnim poročilom seznanila naj izpostavim, da smo, to je bilo v razpravi zelo očitno, opazili neko pomembno razliko pri oblikovanju teh poročil, ki ni tako, kot je običajno opisovanje dejstev in nizanje nekih podatkov, ampak je izrazito vsebinsko osredotočeno.  Svet se ne izogiba detektirati probleme in zastavljati vprašanja, kar se nam zdi pomembna kakovostna razlika pri siceršnjem, takih poročilih, ki so v bistvu kodificirana v nekem nevtralnem pasu, ki pravzaprav nima teh, večinoma in praviloma nima teh vsebinskih izpostavitev. Je tudi izrazito sistematično in pregledno, tako da ga je komisija na nek način izpostavila kot tisto raven, ki mu bi lahko sledila tudi druga poročila, kar se tega tiče. In seveda zato smo tudi sledili na nek način prošnjam in predlogom Sveta, kar se tiče medijske zakonodaje in korekcij, ki so potrebne, pa naj gre za prenos digitalnega radijskega signala ali vprašanje koncentracij medijskega lastništva.  Mimogrede se je razvila tudi debata o tem, kako je v Sloveniji možno, da 60 % javnega mnenja oblikuje televizija, ki je v tujih rokah, in ki praktično ključne politične orientacije ali pa mnenje oblikuje v državi, to je gospod Lipičnik lepo komentiral. In seveda, sledili smo tudi temu poročilu pri resnosti vprašanja lažnih novic, kjer smo opazili neko, bom rekel neko dvojnost v merilih, ko gre za cenzuro znamo vsi, to sem že tudi tam omenjal, takoj imeti na ustih Centralni komite Severne Koreje in takojšno pogromaško in sicer upravičeno ostro ravnanje do tega, ko pa gre za širjenje lažnih novic, ki lahko uničujejo, pa so merila bistveno bolj ohlapna, bistveno mehkejša in odnos celotne javnosti, ali pa družbe, če hočete, ne po naključju, bistveno drugače.  Skratka, ni enakih kriterijev, zato smo podprli Svet tudi v točki, ko predlaga, da bi uredili to v zakonodaji, kot ima že velik del evropskih držav. Zdaj, kar se tiče problematike konkurenčnosti radijskega trga smo ravno tako bili občutljivi na opozorilo, da se število teh, ki oblikujejo radijske programe, torej število lastnikov zmanjšuje in da je tu treba verjetno tudi poseči z neko regulacijo, če ne želimo, da bi bila zadeva čez 5 ali 10 let   (nadaljevanje) zelo enostavna, da bomo enega strica vprašali, vsi drugi radi bojo pa povedali to isto. In tu je verjetno točka že kar resna, tako da morda tudi za poslanke in poslance, da razmislijo o pač potrebnih potezah na tem področju. Hvala lepa.
Ja, najlepša hvala predstavniku Državnega sveta, Branimirju Štruklju. Zdajle pa prehajam na razpravo članov in članic odbora in ostalih prisotnih. Najprej se je k razpravi prijavil poslanec Marko Bandelli. Prosim.
Hvala, predsednica. Hvala, gospod Lipičnik za izčrpno, detajlno poročilo, to je zelo pomembno. Jaz imam tukaj ene 3 točke. Jaz sem prebral vaše zadeve, ampak najbolj zanimivo se mi je zdelo prav dobesedno to mnenje Državnega sveta. Mislim, da povzame vašo debato v nulo. Mislim, da je to točno to, kar smo hoteli tudi slišat, in problematiko, ki moramo tudi začeti razmišljati o tej zadevi. Najprej, zdaj jaz nisem strokovnjak toliko v radiodifuziji, ampak popravite me, če zgrešim. Mi smo prevzeli televizijski signal MPEG-4 in Italija MPEG-2. Zaradi tega tam se frekvence ne tolčejo, če ne zgrešim. Popravite me, ne vem. Samo glede televizije govorim. / oglašanje iz dvorane/
Prižgite se, prosim. Vi se morete pa ugasniti.
Ja.
Ali pa potem.
Ali pa potem na koncu, ja.
Ali pa potem odgovorite, ko bo poslanec končal.
Ja, tako. No tu vem, da bo en problem glede sprejema signalov na slovensko-italijanski strani, razočaranje glede slovensko-italijanske strani in vse, kar je. Tu še vsaj do leta 2014, kadar sem bil jaz še predsednik nadzornega sveta na RTV. No, to me je zelo zanimalo. Zdaj tukaj vidim, berem, na enem kraju je pisano v, poročilo zajema aktivnosti sveta v zvezi z novimi razpisi za FM frekvence. Jaz pa mislim, da je tisto, kar ste vi omenili, da bi čim prej šli na digitalno tehnologijo, da je to zadnji čas, da to res dobesedno naredimo. Če ne zgrešim, se mi zdi, da je celo Evropa nekaj dala ven zdaj, da morajo države se v najkrajšem času, celo avtomobili se morajo prilagajati temu, da dajo ven samo digitalno, da bi počasi ukinili to zadevo. Tako da tukaj se absolutno z vami strinjam in to podpiram, da je to za čim prej spraviti skozi. Druga točka, ki mi je zanimiva, ne morem drugega, kakor da ne bi citiral na tem poročilu, poročilo posebej izpostavlja način poročanja medijev, ki je pogosto nagnjen k senzacionalnosti in zato tudi netočnemu poročanju, kar se strinjam. Netočno poročanje dolgotrajno negativno vpliva na zaupanje javnosti v medije, točno. Pogosto je žrtev takšnega poročanja posameznik, ki je neupravičeno izpostavljen hudim pritiskom. Kdo drugi, kar sem jaz dal skozi pred 2 meseci. Mislim, da to zgodbo se jo spomnite, pa je bilo povedano točno to, kar ste rekli, eden je poročal, pa drugi je pobral drugo novico že na pol zgrešeno, ta tretji je pobral četrto zgrešeno, je pa le prišlo v italijanski Piccolo novica, ki sploh ni imelo blage veze s tistim, kar je dejansko bilo. Tako da… Me razumete? Da je res, kar se tega tiče. Se strinjam 100-procentno, da je treba to začeti absolutno kontrolirat, ker tu so tudi plodna tla za sovražni govor, točno tako. In tu se strinjam 100-procentno, ker to je tudi res… / nerazumljivo/ Ni dovolj, da dajo oni popravek. Popravek ne pomeni nič. Kadar je narejena škoda, je prevelika škoda narejena že na začetku. Kar enkrat novinar pove ven svojo zgodbo, je to kao resnica. In tudi, če daš popravek, ne popravi popolnoma nič, ker noben ga ne bere in noben ga ne vidi. Je tako? In tako da jaz mislim, da tukaj bi morali biti v novem zakonu, kadar bo to, absolutno opredeljene sankcije proti lažnemu poročanju, sankcije morajo biti in proti uredniku in proti samemu poročevalcu, to mora biti. Saj nekaj je v zakoniku, so eni členi določeni, ki, če ti izjavljaš v medijih neke zadeve, da je možnost tega, ampak saj veste, kako to pride upoštevano. Ampak tu moramo res, to je ena zadeva, ki se strinjam z vami. Enkrat, ko je   (nadaljevanje) trenutna, enkrat popravek, je tisto popolnoma brez veze.  Kar se tiče pa še zadnje točke, tisto, kar bi jaz tukaj omenil, je pa, naj se, tu s stereotipnimi grožnjami medijev na javno mnenje, saj nenehno poročajo o negativnih informacijah, negativno vpliva. Glejte, negativna informacija povleče slušalca, če tako rečemo, negativna. Pozitivna je, kar je, žal, žal, zelo žal je to resnica. Jaz mislim, da tukaj bi morali čim več začeti tudi promovirat oddaje, ki so pozitivne. Ena od zelo dobrih oddaj, na katero sem bil tudi povabljen osebno in sem bil na celi oddaji, je bila Prava ideja. To je bila ena oddaja fantastična zame. Sem bil kot gost kot podjetnik. In mislim, da ta oddaja je pohvale vredna in takih oddaj bi morali biti čim več v Sloveniji, ker negativnih teh prikolic, če bi tako rekel, jih imamo dovolj, ker to res dobesedno ustvarja negativizem v nas, pesimizem in predvsem pa, če govorimo, če začnemo pa karkoli govoriti o ekonomiji, zaustavimo dobesedno kakšenkrat tudi cel proces, ker ljudje se ustrašijo, ker verjamejo tudi v določene reči. Ker govorimo o krizi, da je kriza pred vrati, rečmi(?). Zakaj? Ker vidimo, ker stagnira Nemčija in ker stagnira Italija z gospodarstvom, kar ni res. Stagnira v Nemčiji avtomobilska industrija pa nič drugega zaenkrat, je pa tudi res, da je v Nemčiji avtomobilska industrija glavni motor vsega. Potem pa te novice pridejo k nam, pa se ustrašijo investitorji, se ustrašimo vsi, pa začnemo spet šparat denar pod blazino ali kaj takega. Je pa spet 4-5 let prej, ko zaženemo vse skupaj. To se pravi, zelo pomemben je ta pozitivni vpliv, ki ga morajo mediji, novinarji imeti na ljudi in dajati take in drugačne novice, da vzbujajo pozitivnost. Jaz drugega nisem videl kaj takega, da bi tukaj rekel. Glede tistih frekvenc, ja, tisto me je zanimalo. In drugače pa o zakonu ste odgovorili, da je v pripravi. Jaz sem zelo, me zelo zanima, kadar bo, da bomo to lahko skupaj pregledali in potrdili.  Še zadnja zadeva, da vas samo vprašam, ker mi je pustil kolega tukaj, ker je rekel, da ne bo mogel vas vprašat, je pa še ena zadeva, zakaj, to, mislim da, zanima vseh nas, zakaj v kateremkoli lokalu je treba plačevat 4 določene dajatve radiodifuziji, na primer SAZAS, IMF in potem še druga 2. Mislim, a ne bi lahko to unificirali na enega samega in bi bilo to bolj enostavno z vseh, to sprašujem kot laik, ampak vem, da tudi mi plačujemo te zadeve. Me zanima, zakaj jih je treba plačevat. V Italiji imaš SIAE(?), ki se imenuje ta zadeva, je eden sam, plačuješ njega in je konec. In so vse te pravice, avtorske reči in vse to dobijo točno po enem kriteriju. Tako da, samo vprašam. Hvala lepa, predsednica.
Ja, najlepša hvala prvemu razpravljavcu. In zdaj se je prijavil Primož Siter. Prosim.
Ja, hvala lepa za besedo in hvala za poročilo. Zdaj težave, s katerimi se sooča stroka, so težave, s katerimi se v bistvu soočamo vsi na tem, na področju, ki ste jih omenili, še posebej recimo, ko pride do regulacije medijev, tako tehnično kot vsebinsko. Stvar je zelo, hitro postane stvar večih obrazov. Na eni strani imamo, vemo, da bi bilo smiselno neke stari omejit, zopet vsebinsko ali tehnično, na drugi strani imamo zagotovljeno svobodo izražanja misli, besed in tako naprej. Tako da še enkrat, izzivi, s katerimi se soočate, so izzivi, s katerimi se sooča družba generalno, so izzivi 21. stoletja. Me veseli ta del vašega poročila, kjer pravite, da vseeno se še ne glede na poplavo novih medijev, da smo še vseeno Slovenci pa toliko, da rečem, medijsko tradicionalna družba, da pa radio in televizija nista, ne toneta, iščeta nove alternative. In v redu, pozdravim idejo, saj bržkone gre z roko v roki z demografsko sliko oziroma z nekim staranjem prebivalstva. Če bi bilo tukaj diametralno nasprotje, bi bila tudi slika bržkone v medijih, še vseeno malo manj tradicionalna ali pa manj napadalna, da rečem. Bi se pa vsebinsko dotaknil 3. cilja, ki ste ga, ne rabite iskati, vam ga bom scitiral, ki ste ga predali. Torej, tistega, o točnem poročanju oziroma dezinformacijah in potem(?) vaši razlagi naprej, o tem, kako se ponavljanje laži, zelo hitro postane resnica, mi vsi vemo, iz katerega režima je ta motorika ustvarjanja javnega mnenja sposojena. Opozarjate na ta problematičen trend, v lovu za, na senzacije in slabe novice oziroma tisto, o čemer se v stroki reče »click bait« oziroma »vaba na klike«, kjer je vsebina drugotnega pomena, kjer je resnica drugotnega pomena, tržna vrednost objavljenega pa daleč pred tem. Ena stvar mi pa je skočila v, malce ven no in si bom dovolil biti kritičen, v tem kontekstu nepreverjenih novic, pol resnic in lažnih novic, ki ustvarjajo, ki vodijo v sovražni govor, pa od tam v sovražna dejanja, v končni fazi, v nekem generiranju sovraštva. Jaz bi si želel, da ustvarjanje sovraštva poimenujemo s pravim imenom, se pravi, ustvarjanje sovraštva - da lažni novici rečemo lažna novica, da zbujanje sovraštva poimenujemo zbujanje sovraštva. Stereotipna grožnja je sicer en termin iz psihologije, ki morebiti tehnično dobro razloži to, kar ste, pa vam bom zdaj še, zopet vas bom citiral, predstavi(?) ampak, v končni fazi govorimo o zbujanju sovraštva - načrtnem in sistematičnem urejenem zbujanju sovraštva, deljenju na te in one, naše, njihove in bom, samo da poudarim poanto, bom še enkrat prebral, ste že prej sami, ampak je treba poudarit: »Stereotipna grožnja je pojav, ko posameznik, skupina ljudi ali organizacija z določeno stopnjo avtoritete« - torej, mediji recimo – »z vztrajnim ponavljanjem negativnih informacij permanentno širi prepričanje, ki stigmatizira skupino ljudi in v kar začnejo napadeni ljudje postopoma verjeti. Dlje časa trajajoča stereotipna grožnja uporabnikov izkrivlja sliko objektivne stvarnosti, v družbi ustvarja splošno nezaupanje in ljudi odvrača od aktivnega sodelovanja v družbenem življenju.«  Zdaj to, v povezavi z naslednjo stvarjo oziroma z naslednjo skrbjo, ki jo v poročilu navajate, mi je bila pa malce, zabavna, skoraj no. Ko govorite o stigmatiziranih ljudeh, bi človek pomislil na tujce, ki jih stigmatiziramo, označimo z nekimi nalepkami, na ženske, na Rome, na druge neke, manjšine ali odrinjene skupine ljudi, ampak ne, v istem kontekstu potem začnemo govoriti o tem, kako so politiki napadeni, kako sliko politika rišemo, kako napačno sliko politika rišemo v medijih kot nekoga, ki je apriori obremenjen s korupcijo. Ne pravim, da vsak politik je obremenjen s korupcijo - gotovo kakšen je - ampak, osebno menim, da bom zaključil ta del s proaktivnim predlogom, da bi bilo pa smiselno naslovit problematiko obravnave tujcev, žensk in drugih marginalnih skupin tudi z, vsaj s takšno vnemo. Bi imel pa 3 vprašanja in sicer: kar se tiče radia – ta zgodba, torej te neke koncentracije na trgu radijskih izdajateljev, pa izginjanje manjših postaj, ki ste jih omenili, potem problematika območja pokrivanja, pa ta odnos večih mrež visŕvis manjših lokalnih radijskih postaj, kakšen je dejansko, to je zgodba, ki se vleče 20 let vsaj, to ni nova ugotovitev tega poročila, kakšen je »action plan«, kakšen je akcijski načrt, da se to vsaj konkretno naslovi ali ta problematika reši? Bo rešitev, ne vem, DAB? Ali pa kot je gospod Jezovšek omenil, da pričujoči razpis? Ali kaj? Ista stvar oziroma vprašanje, kakšen je akcijski načrt, ko pride do vprašanja s prekrivanjem z italijanskimi? Dali ste neke nastavke, ampak me zanima, če je kjerkoli, na katerikoli točki, kakršenkoli konkreten korak zastavljen? Potem, ko smo že pri radiu in pri DAB, se samo še vrnem, vprašanje, kako omejit podeljevanje novih frekvenc / nerazumljivo/ ki so izkazano sporni in delujejo protizakonito na področju proizvodnje širjenja reprodukcije lažnih vesti in sovražnega govora? Če se vrnem na prvo, na moje izhodišče, morda samo misel – verjamem, da, glede na to, da je, da so stvari nedorečene, sami ste rekli, mi bržkone zdaj konkretnega odgovora tudi ne morete dati, kar se pa tiče DAB tehnologije, me pa zelo konkretno zanima, kaj to pomeni za poslušalca, za odjemalca, za potrošnika radijskega? Stvar mora biti speljana do februarja 2022, kaj to torej pomeni na terenu, no, za vsakega od nas? To je to za enkrat, hvala lepa.
Ja, hvala. Zdaj smo pa kar nekaj vprašanj dobili, tako da predlagam, da gospod Lipičnik odgovori na vprašanja poslancev Bandellija in Sitarja, prosim.
Aleš Lipičnik
Hvala. Mogoče, vprašanje, ki se ponavlja – DAB. DAB je nova tehnologija, ki nam omogoča boljši signal, večjo energetsko učinkovitost, cenejše razširjanje, se pravi, cela vrsta tehnoloških prednosti, tudi boljšo kvaliteto, obenem pa je mogoče v naš prostor na DAB-ju umestit precej več radijskih postaj, kot jih ta trenutek imamo. Zdaj, v obstoječem stanju, so se zaradi, bi rekel, precej stihijskega podeljevanja frekvenc pred 15, 20 leti, so se naredila ena določena, precejšna nesorazmerja. Nekatera področja so bila podeljena, so bila premajhna in so bile tiste radijske postaje v bistvu, na nek način, obsojene, zaradi premajhnega področja pokrivanja, na propad in tako naprej. Skratka, obstoječe stanje na področju FM-a, ta trenutek ne omogoča širjenja, na drugi strani se nam je pa že zgodila koncentracija do tiste mere, da je praktično neustavljiva, kar pomeni, da je rešitev stanja na področju FM-a ta trenutek, je mi ne vidimo in če smo čisto iskreni, je tudi drugi, ki se bolj intenzivno ukvarjajo tudi s tem področjem rešitve, da, če naj bi ta trg ostal pluralen, pošten in tak kot naj bi medijski trg bil, rešitve znotraj FM-a ni in je nujno, dajmo temu reči, karte na novo premešati, uporabit novo tehnologijo, ki je ta trenutek že v uporabi. Na Norveškem so že ugasnili FM oddajnike in tako naprej, skratka, Evropska unija je že sprejela direktivo o tem, da se naj se ne prodajajo več radijski sprejemniki pred DAB sprejemnika. Skratka, če kupite zdajle nov avto, še to samo za mimogrede, v tem primeru lahko računate, da vam bo po ene 4 letih v določenih delih Evrope ali pa še prej, onemel, kar pomeni, najverjetneje, da bomo imeli velika področja že v nekaj letih pokrito samo z DAB-jem. In, se pravi, nova tehnologija, nova področja, več prostora, zdrava konkurenca, kjer imajo vsi izdajatelji izenačene pogoje in tekmujejo dejansko z vsebinami, ne s priigranimi prednostmi, ki so si jih na področju FM frekvenc priigrali v zadnjih 20. letih tako ali drugače na podlagi manjših ali večjih zmot tisti, ki so frekvence takrat podeljevali. To v zvezi z DAB. Mislim, da je, če ima kdo še kakšno pojasnilo? Prav.  Glede stereotipne grožnje. Mislim, da je najbolj, da odgovorim z vprašanjem, tistim ki je tudi gospod vam ga prej povedal. Poglejte, tukaj gre za eno tako preprosto. Napadene niso ženske v tem konkretnem primeru, napadeni niso marginalizirane skupine, napadeni smo mi vsi, kar pomeni, mi smo tarča in mi smo tisti, ki verjamemo enim permanentno ponavljajočim se mantram, ki so na eni strani posledica včasih netočnega poročanja včasih pa tudi skrbnega izbiranja novic. Če poenostavim, skrbno izbiranje novic, pa mogoče pojasnim malo bolj slikovito, upam da ne bo užaljen, če bi hotel ljudi prepričati, da so ženske slabe voznice, v tem primeru bi hodil poročati samo iz tistih prometnih nesreč, kjer so povzročitelji ženske. In po določenih letih mi verjemite, da bi vsi ljudje, ki bi gledali tovrsten medij verjeli, da so ženske bistveno slabše voznice, kljub temu, da se poročevalcu tudi enkrat s terena ne bi bilo treba zlagati, kar pomeni, da lansiranje informacije ni zgolj točno poročanje, lansiranje informacij, tudi zbiranje novic in o tem govori, o izbiranju novic, o selekcioniranju novic in o ciljanju, se pravi, govorimo o medijih z interesom. O tem govorim in o tem govori stereotipna grožnja pri tem, da smo tarče smo mi vsi. Tukaj ni nobenih razlik med bolj marginaliziranimi in manj marginaliziranimi ljudmi.  Glede nasprotij mrež z lokalnimi postajami, je pa stvar preprosta. Strošek proizvodnje produkcije ene radijske oddaje v mreži, ki se oddaja na osemnajstih različnih oddajnih točkah, je sicer po zagotavljanju lastnikov, strošek višji kot zgolj ene lokalne radijske postaje, ampak vsekakor pa, če imamo 18 lokalnih radijskih postaj v mreži, skoraj 18-krat nižji, pri tem, da je pa cena oglaševanja na vsakem posameznem lokalnem območju praktično enaka. To je pa v bistvu tisti ključen del o katerem se na področju odnosa radijskih mrež in lokalnih radijskih postaj ne da sporazumeti in zaradi tega se tudi problema, ki ga ta trenutek na lokalnem radijskem trgu imamo, drugače kot pa preidemo na novo tehnologijo, ne da rešiti. Jaz sicer te besedne zveze, da se nekaj ne da, jo zelo nerad uporabljam, ampak takrat, ko je pa dejstvo, takrat je pa, mislim da prej ko po pravici povemo, bolje.  Še kakšno vprašanje, da pregledam…
Akcijski načrt…
Aleš Lipičnik
Avtorske pravice. Avtorske pravice je bilo še vprašanje.  Poglejte, avtorske pravice, to sicer ni področje Sveta za radiodifuzijo. Pri nas so kolektivne organizacije za avtorske pravice. Za avtorske pravice je SAZAS. Kolektivna organizacija, ki je pa zadolžena za prispevke izvajalcev in producentov, je pa IPF. In zdaj glede na to, v drugih državah kjer je to eden verjetno, je pač potem eden, ki zbere denar za vse, za avtorje za izvajalce in za producente. Pri nas je pač stvar nanesla, da imamo dve kolektivni organizaciji in je temu pač tako. Se pravi, da se plačuje tako SAZAS kot IPF, pri tem, da imajo oni težave, in da imajo, tako kot sem povedal, da imajo tudi izdajatelji težave z njim in da tudi avtorji včasih ne vedo prav veliko lepega povedati o njih.
Gospod Lipičnik, pogrešam odgovor o akcijskem načrtu. Kajti, to sem tudi jaz želela vprašati, ko bi prišla na vrsto …
Aleš Lipičnik
…akcijski načrt…
…kako boste rešili
Aleš Lipičnik
…za DAB?
…ja pa tudi tele… In tudi kako boste rešili lažne novice, sovražni govor, točno poročanje in tako naprej…
Aleš Lipičnik
Mi smo že na zadnji seji en osnutek metodologije netočnega poročanja smo že sprejeli. Osnova je ločevanje dejstev od mnenj, kot je to po vzoru angleške zakonodaje in vseh ostalih, kjer imajo te stvari že urejene. In mislim, da nam na tem področju, pač, ni treba izumljati tople vode. Kar pomeni, če govorimo o dejstvih, ki so empirično dokazljiva, v tem primeru so to dejstva in moramo povedati poslušalcem in gledalcem, da so to dejstva. V kolikor so to naša mnenja, prepričanja, verjetja in vse ostalo moramo tudi to jasno gledalcem in poslušalcem povedati. To je osnova na osnovi katere lahko mi za vsako podano informacijo, nekdo, ki jo prebere, poda na koncu mnenje, ali je bila informacija podana točno glede na vsa razpoložljiva dejstva v tistem trenutku, med tem ko o mnenjih kakšno je njihovo mnenje in kaj oni mislijo, če so to jasno povedali, da to mislijo, da to verjamejo in tako naprej, pač, nihče nima pravice razpravljati, ker so to njihova mnenja, misli in vse ostalo. To je en osnoven postulat, ki bi naj se ga v okviru točnega poročanja držali in kjer je, recimo, iz prakse, so bili zelo zanimivi primeri tudi of comma(?) angleškega regulatorja, ki mu prav tovrstne zaplete iz FOX news in se je FOX news po dveh letih zapletanja na tem področju, ki nikakor niso mogli ločiti dejstvo od mnenj, na koncu poslovil iz angleškega trga sicer sam. Sicer bi ga pa verjetno regulator odslovil. To je zelo na hitro kaj je tisto, kar je akcijski načrt pri netočnem poročanju. Ni pa odvisno od nas. Jaz verjamem, da nam bodo na Ministrstvu za kulturo sledili, čeprav so imeli do nedavno so imeli še relativno veliko pripomb na tovrsten pristop.
Najlepša hvala za ta odgovor. Se pravi, čakate na novo medijsko zakonodajo. Upam, da bo Ministrstvo za kulturo prisluhnilo in da boste lahko usklajevali.  Sedaj pa se je k razpravi prijavila gospa Nina Maurovič.
Hvala lepa za besedo. Še enkrat pozdrav. Jaz moram reči, da sem zelo vesela, da po nekaj malo čudnih letih smo dobili res eno tako dobro poročilo, vzorno in vzorčno, ki dejansko naslavlja veliko večino problemov tega medijskega prostora in tudi ponuja neke predloge in rešitve. Zelo vesela sem tudi tega, da je z AKOS-om, z agencijo stekla ta komunikacija, ker je izdajateljem to v preteklosti dejansko predstavljalo težavo, pa tudi konzumentom vseh teh vsebin.  Morda na začetku bi malo razpravljala, vmes bodo pa tudi vprašanja na katere mi boste najbrž potem odgovoril, ravno ta relacija Sveta za radiodifuzijo in AKOS-a. AKOS je pravzaprav tisti, ki nekako kontrolira medijsko krajino in tudi sankcionira. Se pravi, oni izvajajo snemanja, meritve in tako naprej in tudi izrekajo te ukrepe. Zanima me, kako je s temi zadevami, z jasnimi in urejenimi pravili nadzora AKOS-a in sankcioniranja? Kakšen imate vi občutek? Ali resnično dosledno to spremlja, enakopravno in enakovredno sankcionira? In, koliko imate vi vpliva na izboljšanje na tem področju?  Medij si konzumenta na en način vzgaja sam. Tako da, strožja zakonodaja lahko pravzaprav zelo pozitivno vpliva na to kaj bo konzument počasi želel videti na televiziji ali pa na radiu. Če so mediji za strogo zakonodajo prisiljeni v neke boljše prakse, bodo počasi to sprejeli tudi gledalci in bo dobro za vse. Tudi gledalci in poslušalci potem posvojijo to neko domačo produkcijo, ker sploh pridejo z njo v stik in domača produkcija je kvalitetna, tako da ta trend je v bistvu pozitiven lahko na obeh straneh. Enako velja pa tudi pri senzacionalnih novicah, ampak k temu se bom vrnila malo kasneje.  Zdaj, kar se tiče tega minimalnega paketa. Ta nek minimalni paket je pravzaprav že v preteklosti obstajal. To je bil Multipleks C. Težava Multipleksa C, vsaj kar se televizij tiče, je bila pa v tem, da je bil izjemno drag in na tem multipleksu je bilo, ne vem, prostora za 8 televizij in ko so se televizije odločale, ko jim je zadeva postajala predraga, so odpadale, se je ta strošek delil na preostale. Multipleks C so gledali predvsem ljudje, ki niso prešli na digitalno televizijo, ki so imeli prej antene doma in potem pač, da so nekaj lahko videli, so take škatljice dobili in so ga gledali. Pustimo, da je obstajal še Multipleks A, na katerem so oddajali nacionalni programi, televizijski, radijski. Tam naj bi bil prostor tudi za televizije in postaje posebnega pomena, ampak iz prakse vam povem, da se je nacionalka vsem prošnjam izognila vsakokrat z izgovorom, da pač v popolnosti zasedajo vse te prenose kakor imajo oni sploh jih na voljo, tako da, to odkljukamo stran. No, lani takle čas se je pa zgodil en razpis s strani AKOS in oddajnikov in zvez za novi Multipleks C, kjer naj bi ljudem ponudili neko novo obliko in sicer na način, da so razpisali razpis, da so se prijavljale televizije, tako, in s tem so želeli pridobiti velik nabor televizij, ki bi jih ljudje preko multipleksa spremljali za nek zelo minimalen znesek. To pomeni, da bi tudi tisti, ki niso na nekih operaterjih, dejansko vsi bili deležni enega kvalitetnega ali pa vsaj konkretnega nabora televizij za sorazmerno majhen denar. Jaz spremljam, nič se ni zgodilo s tem razpisom. In zakaj ne, ker sama ideja niti ni bila tako slaba, saj meni osebno se je zdela to kar dobra rešitev in za tiste, ki so včasih imeli antene pa tudi za ostale, ki bi morda želeli stran od operaterjev pri katerih so v tem trenutku.  Kar se tiče DAB, sem bila pozorna na pripravo razpisov za ponudnike storitev razširjanja digitalnega radijskega signala, se ne razmišlja, da bi oddajniki in zveze imeli v celoti roko nad tem, saj po mojem mnenju so takšne zadeve kar v nacionalnem interesu, da ima neka nacionalna inštitucija roko nad tem. Zakaj je temu tako, da se bodo pripravljali razpisi? Kar se tiče pa tega, da na DAB bo na voljo več frekvenc, ker je res da težava, tudi temu sem sledila, da kdor bi želel, praktično ni bilo več teh razpisov za frekvence oziroma lani potem bil. Bi pa samo en pomislek izrazila. Vsi, tudi ko jih bo veliko, bodo morali preživeti vse radijske postaje, tudi potem, ko bo možnost številnim se vključiti. Ta bazen oglaševalskega denarja je pa v Sloveniji le zelo omejen, tako da, moj pomislek je, da ne vem, če se bodo karte res na novo premešale. Upam, ja, vem pa ne. ker vemo kako so monopolisti to že uredili z določenimi pogodbami, saj so bile tudi tožbe s katerimi večje oglaševalce pravzaprav privežejo nase.  Pa zanima me kako bo v bistvu šel ta prehod na DAB. Bo to mogoče podobno kakor se je pri televiziji dogajalo z nekimi vmesniki ali bomo dejansko si morali kupiti nove radije vse povsod kjer bomo želeli radio poslušati.   (nadaljevanje) Zadnja zadeva je pa še netočno poročanje. Tu pa moram reči, da sem navdušena, da smo se o tem začeli pogovarjati. Imam pa spet en pomislek, ki se dotika tega, o čemer sem govorila na začetku - kdo kontrolira, kdo sankcionira, kdo nadzira, kdo določi, kaj je laž, kdo si upa biti tako pogumen, da se vtakne v uredniško politiko selekcioniranja novic, ker v tem trenutku zakonske podlage nekako za to ni, kajne. Vedno se bodo mediji na okope postavili, da je to uredniška politika in da se nihče ne sme vtikati v izbiro novic, kot neka cenzura. To bo kot neka problematika izpostavljeno, bomo pa vsi zelo veseli, če se bo dejansko našla neka permanentna rešitev za širjenje teh negativnih novic. In res je tako, kot so moji predhodniki rekli, nobeno pojasnilo, opravičilo, potem ko je škoda narejena, več ne zaleže. Pa še tu se postavlja težava, ker se tudi pri morebitnih objavah, pojasnilih, opravičilih in tako naprej ne držijo zakonodaje, ker vemo, da mora biti na isti strani enako veliko objavljeno ali pa na radiu v enakem oddajnem času, v enakem trajanju. Ampak se to ne dogaja. In spet smo pri kontroli, kdo bo udaril po mizi, da se bo že enkrat red naredilo.  Hvala.  / oglašanje v ozadju/
/ izklopljen mikrofon/
Aleš Lipičnik
Grem po vrsti. Najprej AKOS in sankcije. Svet nima neposrednega vpliva na inšpekcijski nadzor, ki ga izvaja AKOS. Smo pa obveščeni o tem, da kupi prijav rastejo. Mogoče sem bil pri včerajšnjem pojasnilu malce daljši v osnovnem poročilu in sem povedal, da so nasprotja na radijskem trgu med posameznimi izdajatelji izredno močna. Tako sem bil jaz januarja na tem, da razpustim radijsko skupino, in potem sem jih zaprosil, če se bodo vsi štirje akterji izjasnili, da me potrebujejo, da v tem primeru nadaljujemo, sicer naj se pogovarjajo preko sodišč. In so se odločili, da kljub temu potrebujejo, bi želeli pomoč, in smo ostali na tem. Jaz bi se distanciral od tega sankcioniranja, ker, prvič, nismo neposredno vpleteni, dobivamo informacije od ene in druge strani o nadzorih, kaj je bilo tu narobe, kaj je bilo tam narobe. Absolutno se ne želim opredeliti do tega, ker mislim, da tudi prav ne bi bilo. Mi pa stanje, da eni drugega prijavljajo in da je stanje tako, kot je, vsekakor ni všeč, ker ni konstruktivno, ker izgubljamo energijo, čas, namesto da bi se ukvarjali z dobrimi vsebinami.  Glede netočnega poročanja. Jaz mislim, da je prva stvar, ki jo moramo dobiti nazaj oziroma ki si jo moramo mediji nazaj vzpostaviti in ki pomeni veliko konkurenčno prednost, je kredibilnost. In kredibilnost je tudi odgovor na vse tisto, kjer so na drugi strani očitki, se pravi, na eni strani je netočno poročanje regulirano na področju radiodifuznih medijev, radia in televizije, na drugi strani pa na področju interneta nismo sposobni narediti nič zaenkrat. Čeprav moram povedati, da tudi Evropa, ki je te stvari na klasičnih medijih že uredila, zdaj ureja stvari na internetnem področju in se ukvarjajo s »fact checkerji« in tako naprej. Skratka, nadzor samih vsebin se drugje odvija, pa niso nedemokratične družbe, pa niso, bi rekel, niso to neki režimi, ki bi na kakršenkoli način želeli omejevati svobodo govora, ampak samo tega dejstva, da svoboda govora ne pomeni svobode   (nadaljevanje) razširjanja laži, se zavedajo malo bolj, kot smo se mi do zdaj.  Vprašali ste še Pay-TV. Glejte, tale Pay-TV je en lep primer, zaradi česar je treba pri zdajšnjem DAB zelo pohiteti. Mi smo šli na digitalno televizijo po naši, po moje pet do sedem let prepozno, in ker smo šli pet do sedem let prepozno, nismo uspeli ponuditi gledalcem v prizemnem oddajanju zadostnega števila programov in je bila ponudba kabelskih in IP operaterjev takrat mamljiva, kljub temu, da je bila precej dražja. Če bi imeli v prizemnem takrat tisto ponudbo programov, kot smo jo zdaj deset let prepozno predvideli, v tem primeru se nam tako množično ljudje na IP in na kabel ne bi priklapljali. In če bi se to zgodilo, v tem primeru bi imeli verjetno še vedno 30 % ljudi v prizemnem, in če bi imeli 30 % ljudi v prizemnem, v tem primeru nam največje komercialke v zadnjih parih letih ne bi ušle iz prizemnega. In če bi se to zgodilo, se pravi, če, če, če, ampak ko odviješ če-je za nazaj, vidiš, da je bila ena od ključnih napak, ki so bile storjene, to, da smo trenutek, ki je bil nujen, logičen, pravi, zamudili in čakali do 2010, da so nas dobesedno porinili v digitalno oddajanje televizijskih programov. Pri DAB, če bomo čakali predolgo, se nam bo zgodilo enako in bomo pripeljali do DAB na koncu dva ali tri izdajatelje. In nam bo vse tisto, kar naj bi pluralnost medijev bila, padlo v vodo.  Glede netočnega poročanja pa še enkrat mogoče, ko ste rekli, kdo je tisti, ki bo povedal, kaj je res, kaj ni res. Dejstvo je, dokazljivo empirično, kar pomeni, tisto, o čemer jaz smem govoriti, eksplicitno, brez predpone, mislim, verjamem, se mi je sanjalo, karkoli že, tisto je dejstvo. In dejstvo mora biti empirično dokazljivo in o tem lahko govorim kot o dejstvu, moram govoriti kot o dejstvu. Tisto, kar je pa vse tisto, kar ni dejstvo, tisto moram pa tudi povedati. Vam bom povedal, ena zelo zanimiva ameriška študija - če smo že ravno pri debati, dve minuti mi bo vzelo -, test prispevka, v katerem so zapakirali štiri dejstva in štiri mnenja, ki so jih dali poslušat ljudem. In potem naknadno so naredili anketo s temi ljudmi. In eno od dejstev, ki je bilo v tem, ampak predstavljeno na enak način kot mnenje, je bilo tudi to, da je Barack Obama rojen v Združenih državah Amerike. S tem dejstvom se je na koncu strinjalo 26 oziroma nekaj malega več kot 26 %, če se prav spomnim, ljudi iz tiste ankete. Na drugi strani se je pa z mnenjem - z mnenjem -, ki je bilo seveda predstavljeno na isti način kot dejstvo, da mehiški priseljenci pomenijo največjo varnostno in ekonomsko grožnjo za Združene države, strinjalo več kot 60 % ljudi. Kar pomeni, zdaj imamo problem, če ljudje menjajo dejstvo za mnenje, v tem primeru imamo problem A. Najhujši primer je pa takrat, ko ljudje mislijo, da dejstva niso dejstva, ker takrat potem postane zemlja čedalje bolj ploščata. To je tisto, kar je ključ netočnega poročanja. Se pravi, dejstva niso dejstva, ne samo mnenja niso mnenja, dejstva niso dejstva, to je najhuje.  / oglašanje v ozadju/
Prosim, da se vključite.
Mogoče samo še odgovor na razpis za ponudnike.
Aleš Lipičnik
Ja, ja. Razpis za ponudnike Pay-TV, deset let prepozno, ampak poskus, da se MUX-C na nek način zapolni in reši, ker gre za državno infrastrukturo, v katero   bi radi umestili eno ponudbo. Zdaj, kako se bodo ponudniki in RTV dogovorili, ker tukaj gre za, v končni fazi, mi smo takoj, ko smo celo stvar na mizo dobili, smo zelo pohiteli in smo jih potrdili vse pogoje pripravljene, tudi ministrstvo. Zdaj, ali bo kaj iz tega, ali bomo rešili / nerazumljivo/ na tak način ali ga ne bomo, ni od nas odvisen. Mi smo jim stvar potrdili, da je na voljo. / oglašanje iz ozadja/  DAB razpis. Aha. DAB razpisi se vrstijo. Dva smo že imeli. Zdajle se ponavlja še eden. V planu so nove kapacitete. Glede DAB, tisto ko ste vprašali, no to sem pozabil. Ali samo en operater, se pravi, ali zgolj RTV Slovenija ali več? Mnenje sveta je, da bi bilo dobro, če bi jih bilo več, ker imamo ogromno lokalnih radijskih postaj, ki določene kapacitete v smislu stolpov, oddajnih točk in infrastrukture imajo in vedno kadar je možnost narediti več ponudnikov, mislim da je iz stališča nadzora cen posameznih storitev vedno bolje zagotoviti več mobilnih operaterjev telefonije, če smo že pri tem, pa če primerjamo, na koncu lahko kot enega. Sicer pa za enkrat kaže, ne kaže na to, da jih bo več in za enkrat kaže bolj v to smer, da bo to RTV Slovenija.
V redu.  Če smo zdaj izčrpali vsa vprašanja, se bi zahvalila gospodu Lipičniku za izčrpne odgovore in predvsem za kvalitetno poročilo. Dejstvo je, kot je povedal predstavnik Državnega sveta, da je tragično dejstvo, da je kar 60 % medijev v tuji lasti, ki kroji javno mnenje.  Dodala bi samo to, da tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope, katere članica sem, razpravljala točno o lažnih novicah, ki proizvajajo sovražni govor, ki vodijo sovražna dejanja in to ponavadi ravno pred volitvami. Zato ni zanemarljivo, sta ste omenili diskreditacijo politikov. Skratka, imamo dobro prakso, Angleže, žalost pa je, ljudi ponavadi dejstva sploh ne zanimajo in potem vemo, da je zemlja ploščata ali pa, da se planet definitivno ohlaja in ne segreva, ampak to kupijo ljudje, ki se jim zdi tako v redu, tudi če kažejo kakšni poslanci sliko nekega performansa in govorijo, da so zgodovinska dejstva, je škoda že narejena in ti ljudje se dobro zavedajo, zato to tudi počnejo in je zelo težko. Med vojno, veste, so vedno rekli, pljuneš človeka, nima se pa časa potem prati. Ali pa, v srednjem veku, ko so kurili čarovnice, so rekli, ona je čarovnica, če ga punca ni marala in potem so jo dali na grmado, in če je zgorela, so rekli, ups, ni bila, če bo pa preživela, pa mogoče je ta prava, ali so jih pa utapljali. Tako, da žal prihajamo spet v čas, kjer zažigajo čarovnike in čarovnice in so dejstva zelo malo cenjena, vendar upam, da bo nova medijska zakonodaja pomagala, da rešite te probleme. Predlagam, da v to medijsko zakonodajo Ministrstvo za kulturo tudi omenite svoj pereč problem vaših poti na mednarodne konference, kajti tam si lahko izmenjate te izkušnje in tudi to ni zanemarljivo, tako da, upajmo, da bomo dobili čim prej ministre, in da bo to ena prioritetnih nalog ministrstva. Tako, da jaz bi zaključila to točko, se vam zahvalila.  In pod točko RAZNO, imamo vabilo generalnega direktorja RTV, Igorja Kadunca, članom Odbora za kulturo, Komisije za narodni skupnosti, Komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, da bi si ogledali javno RTV, da bi naredili en tak spoznavni obhod, in da bi lahko postavili in zastavili tudi kakšna vprašanja.  Seznanim vas tudi s tem, če ima še kdo kakšno željo v okviru… A ha, imamo sklep:  »Ugotavljam, da se je Odbor za kulturo seznanil s poročilom Sveta za radiodifuzijo za obdobje maj 2017 do september 2018.« In s tem zaključujem to 2. točko dnevnega reda.  Ima še kdo kaj v okviru točke razno. Če ne, se vsem lepo zahvaljujem za sodelovanje in vas prav lepo pozdravljam.  Hvala vam.