2. nujna seja

Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo

10. 9. 2018
podatki objavljeni: 10. 9. 2018 v pregledu

Transkript

In Lokalno Samoupravo
2. nujna seja (10. september 2018) Sejo je vodil Zvonko Černač, predsednik odbora. Seja se je začela ob 12. uri.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, še posebej kolega in kandidat za ministra za javno upravo Rudi Medved, vsi ostali prisotni! Začenjam 2. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.  Imamo kar nekaj obvestil, tako mi dovolite, da jih najprej preberem. Imamo nekaj opravičil: odsotnost sta opravičila poslanka Anja Bah Žibert in poslanec Dušan Šiško. Imamo pa tudi nekaj nadomestil: dr. Mira Cerarja bo nadomeščala poslanka Mateja Udovč, Rudija Medveda, ki je kandidat, bo nadomeščal Igor Peček in Petra Jožefa Česnika bo nadomeščal Vojko Starović. To je zaenkrat vse.  Prehajamo na določitev dnevnega reda 2. nujne seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red z eno točko dnevnega reda: predstavitev Rudija Medveda, kandidata za ministra za javno upravo. Ker nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV RUDIJA MEDVEDA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA JAVNO UPRAVO.  Kot ste bili že obveščeni, smo prejeli umik predloga kandidature za ministra za javno upravo, ki se je temu odboru predstavil prejšnji teden, in sicer za gospoda Tugomirja Kodeljo, in vložen je bil potem istočasno tudi nov predlog kandidature za ministra za javno upravo s strani predsednika Vlade 7. 9. 2018, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Del gradiva, ki vsebuje osebne podatke, pa ste članice in člani odbora zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.  Še enkrat pozdravljam kandidata za ministra, gospoda Rudija Medveda, ki se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije in prvim ter drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora sprejel mnenje o ustreznosti  predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika Državnega zbora poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade. Na tej točki dajem uvodno besedo za predstavitev kandidatu za ministra za javno upravo gospodu Rudiju Medvedu. Izvolite.
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!  Dovolite mi, da vam predstavim svoj pogled na delovanje javne uprave in deloma javnega sektorja v celoti ter vizijo delovanja ministrstva za javno upravo v prihodnjem mandatu, pa tudi s pogledom za naprej. Sam sem skozi vse svoje poklicno delovanje javni uslužbenec. Tudi novinarji RTV-ja smo bili kljub takratnemu velikemu negodovanju uvrščeni v enotni sistem plač v javnem sektorju in še danes je tako. Javno upravo oziroma javni sektor v celoti sem tako spremljal od zunaj, čeprav so se vsi problemi javnega sektorja dotikali tudi nas novinarjev. Pozneje sem se zaposlil kot direktor kulturnega centra in na ta način prišel v neposredni stik z javno upravo. Ob odličnem sodelovanju z lokalno skupnostjo me je mnogokrat jezil odnos državne uprave do tistega kar smo delali. Kot da uradniki niso zmogli ali pa niso hoteli prepoznati vrednosti tistega kar smo delali in kar se nam je zdelo dobro, čeprav smo po našem mnenju z dobrimi projekti polnili dvorano, ti praktično niso bili prepoznani kot prispevek širše kulturne vrednosti, pa je bilo tako skoraj nemogoče uspeti na kakšnem razpisu za sofinanciranje. Takrat v tistih časih se nam je zdelo, da se vse kulturno dogajanje in sofinanciranje kulturnega dogajanja vrti znotraj avtocestnega obroča v krog Ljubljane, mi pa smo se počutili kot nekakšni vaški posebneži, ki organiziramo veselice in morda še kakšno gledališče pod kozolcem, to so bili neki romantični časi, ko smo bili prepričani, da delamo velike stvari v kulturi. Iz kulture sem nato prešel neposredno v javno upravo in se kot direktor občinske uprave trudil, da bi bila ta v prvi vrsti vitka in čim bližje ljudem, da bi bila učinkovita, hitra, prijazna, kompetentna in moram reči, da nam je to v veliki meri uspevalo. Uspevalo nam je zaradi odlične strokovno usposobljene in delu predane ekipe. In jaz sem prepričan, da je takšnih ekip v javni upravi veliko. Upam si trditi, da je tako povsod v javnem sektorju, zato me boli ta negativen odnos do javnega sektorja, ki se kar v nekih valovih permanentno pojavlja v javnosti, češ, da je javni sektor breme te družbe, parazitska tvorba, v glavnem nič ne dela in ogromno stane. Še posebej se to dogaja, ko je govora o plačah v javnem sektorju, čeprav, to bi rad posebej poudaril, je ta javni sektor prav tako plačal velik davek v tej državi v času krize. Ali je javni sektor v Sloveniji res tako neverjetno preobilen? Če upoštevamo podatek o številu zaposlenih iz ur, torej preračunano na ure polne zaposlitve 40 ur tedensko, kar je tudi dejanski strošek dela, je bilo junija letos zaposlenih 168.000 ljudi, v državni upravi 30.632 in v državni upravi se od leta 2015 ta številka praktično ne spreminja. Ko pa sem omenil leto 2005, leta 2005 pa je bilo res v državni upravi zaposlenih tam okoli 36.000 javnih uslužbencev, če me spomin ne vara. V zadnjem času se je število zaposlenih v javnem sektorju res povečalo predvsem na račun zaposlovanja v zdravstvu, socialnem varstvu in izobraževanju. Torej v storitvenem delu javnega sektorja, ponavljam v storitvenem delu javnega sektorja. Tako je Slovenija z nekaj manj kot petinskim deležem krepko pod povprečjem Evropske unije, kar zadeva celotno zaposlenost v državi. V Evropski uniji je ta delež skoraj četrtinski. Po dejavnostih pa razen izobraževanja zaostaja za evropskih povprečjem. Tudi v javni upravi. Tudi rast plač, povprečnih plač, gledano kumulativno z nekaj odkloni navzgor in navzdol v javnem sektorju zaostaja za rastjo v zasebnem sektorju. Takšen javni sektor imamo, ker smo si uredili takšen obseg storitev. Lahko bi bil obseg javnih storitev tudi manjši in bi jih več opravljal zasebni sektor. Ampak saj vsako storitev je na koncu treba plačati ali iz pobranih davkov v javnem sektorji ali pa neposredno iz žepov državljanov v zasebnemu sektorju. Družbena odločitev v Sloveniji je, da bo te storitve opravljala javni sektor in zato ne more biti poimenovan kot breme te družbe, saj za vse nas za državljane, državljanke, za gospodarstvo, podjetništvo opravlja nujno potrebne storitve in s tem prav tako, jaz bi rad to posebej poudaril, ker ta podatek je redko mogoče zaslediti v javnosti, ampak s tem prav tako ustvarja dodano vrednost. V BDP v vrednosti približno 16 %, torej slaba petina zaposlenih 16 % delež v BDP in to ni tako malo. Jaz sem s temi podatki želel samo ovreči pavšalne ocene, ki mnogokrat letijo na javni sektor z vseh strani. Enako bi se želel opredeliti tudi do odnosa do same javne uprave. Pogosto lahko slišimo, da gre za armado dobro plačanih uradnikov v varnih službah, ki načelno ne delajo prav veliko, če pa že delajo pa nam birokratsko grenijo življenje, so nekompetentni, delajo javno upravo neprijazno do uporabnika. To vse lahko vsak dan dnevno slišimo v javnosti. Saj seveda verjetno je vsakdo od nas kdaj prišel navskriž s kakšnim uradnikom, da ni mogel kakšne zadeve opraviti kot bi jo rad ali pa uradnik ni kazal kakšne pretirane vneme za to. Ampak pri teh kritikah gre spet predvsem za posploševanje, kako je celotna javna uprava zanič. Tudi kakšen obrtnik nam je kdaj kakšno storitev opravil slabo, pa nismo zato krivili cele branže v kateri dela. Enako je z javno upravo. In ko se jezimo na ljudi v javni upravi se ne zavedamo, da najpogosteje pravzaprav res niso nič krivi. Opravljajo delo po predpisih in jaz v tem pravzaprav vidim problem. Problem je v absolutni prenormiranosti celotne naše družbe. Vsaj želimo urejati s predpisi in potem še predpise spet urejamo s predpisi. Na koncu stvari tako zapletemo, da se javna uprava sama več ne znajde v tej prenormiranosti. Jaz bi za ponazoritev postregel s podatkom, pa verjetno vam je, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, znan. V letu 1994 smo imeli v tej državi 3.500 predpisov, od tega 474 zakonov. Sedaj smo v letu 2018 in imamo 20 tisoč predpisov, od tega 848 zakonov. Jaz sem prepričan, da je tu izvirni greh zbirokratiziranosti. Niso javni uslužbenci zbirokratizirani. Mi smo preprosto zbirokratizirali ta sistem. Zato nasproti tem 20 tisoč predpisom postavljam en sam železni zakon javne uprave in to brez podzakonskih aktov, tokrat. In sicer, priprava dobrih predpisov in poenostavitev postopkov. Državljanom in državljankam, podjetnikom, gospodarstvu, v celoti vsem uporabnikom, moramo v praksi z dejanji nenehno dokazovati, da je javna uprava njihov servis. Zato je moja vizija delovanja javne uprave pravzaprav popolnoma enaka kot vizija slehernega državljana, podjetnika, gospodarske družbe ali     (nadaljevanje) katerekoli institucije v tej državi. Zakonitost, učinkovitost, transparentnost, kompetentnost, celovitost, prijaznost. Saj tudi ob takem delovanju ni nujno, da bodo uporabniki vselej zadovoljni, saj tudi prijaznost ne pomeni samo nasmeha na obrazu uslužbenke ali uslužbenca, pomeni več, pomeni svetovanje, urejanje zadev na enem mestu pomeni strokovno usposobljenost. In še enkrat uporabnik je vendarle končni razsodnik. Če navedem primer upravnih enot, ki so mesto najbolj neposrednega stika z državo, upravne enote sproti izvajajo ankete zadovoljstva uporabnikov in po teh anketah je velika večina ljudi zadovoljnih z opravljeno storitvijo, torej se da. Torej je mogoče. Bom navedel en sicer oguljen pa značilen primer, to je primer pridobivanja gradbenega dovoljenja. Vlagatelji zahtev za gradbeno dovoljenje so skoraj v en glas prepričani, da jih ta država sovraži, da jim namerno nagaja, krivdo po navadi zvalijo na uslužbenca, ki dovoljenje izdaja, pa ni kriv, le dela po predpisih. Med ljudmi vlada splošno prepričanje kako neverjetno dolgo se vleče postopek za izdajo dovoljenja, upravne enote trdijo, da so ga sposobne izdati v nekaj dneh in, da je tam okoli 17 dni povprečje v tej državi, rok je sicer 60-dnevni. In so ga res sposobne, ampak od dneva, ko graditelj priskrbi vso dokumentacijo, pot do nje pa vemo je pravi križev pot, v določenih primerih se samo različnih soglasij v resnici lahko nabere več kot 20. Po novi zakonodaji to niso sicer več soglasja, ampak mnenja in zdaj praksa bo pokazala ali je pot do gradbenega dovoljenja tudi v resnici kaj olajšana. Naloga zakonodajalca je, da to prakso spremlja, zdaj, ko je začela veljati nova zakonodaja, spremlja in odreagira, hitro in učinkovito, če se bo izkazalo, da nepotrebne birokratske ovire ta postopek izdaje gradbenega dovoljenja še vedno ovirajo. Na tem primeru, ki je dokaj svež se bo pokazalo ali smo vsebino predpisa resnično približali ljudem in v okviru državne uprave nastajajo ali pa so že razvita orodja za izboljšanje priprave predpisov. Ta primer prejšnji sem želel navesti predvsem zato, ker na prvo mesto postavljam izboljšanja priprave predpisov. In, če naštejem nekaj orodij, ki bodo zanesljiv k temu pripomogla in to v relativno kratkem času, do konca letošnjega leta bo v praksi začela delovati aplikacija MOPED, s kratico, ki bo ključno osrednjo orodje za elektronsko pripravo predpisov, vključno z ustrezno presojo posledic na različnih področjih. Znotraj te aplikacije bo tekla priprava vseh dokumentov, ki so potrebni v zakonodajnem postopku, v ta sistem bo integriran projekt informacijske podpore priprave predpisov za medresorsko in znotraj resorsko izmenjavo predlogov predpisov. Nadalje, E-demokracija za sodelovanje javnosti, meni se zdi to izjemno pomemben portal za sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov bo v kratkem prilagojen, na način, da bodo objavljeni vsi predlogi predpisov, tudi tisti, ki se prijavljajo za nujni postopek. In predlogi teh predpisov bodo objavljeni najmanj 30 dni z izjemo tistih za nujni postopek. In nujnih postopkov naj bo čim manj, natančneje opredeljeno kdaj je neka zadeva resnično zrela za nujni postopek.   (nadaljevanje) Sletno mesto Stop birokraciji je dobro orodje. Poznamo ga, ampak, žal, je bistveno, bistveno premalo promovirano in bistveno premalo uporabljeno. Vsem zainteresiranim pa omogoča podati pobudo za odpravo zakonodajnih bremen in to je mogoče potem, ko se ta bremena odpravijo, tudi finančno ovrednotiti. Po obravnavi pobude po resorjih sledi tudi ustrezen ukrep, ki birokratsko oviro odpravi. Sprejeti ukrepi se potem uvrstijo v enotno zbirko ukrepov, ki so javno orodje za spremljanje zmanjševanja zakonodajnih bremen, to pa pomeni v končni fazi izboljšanje poslovnega okolja.  V relativno kratkem obdobju bodo pripravljene tehnične podlage za oceno učinkov predlogov predpisov za področje sociale in okolja in bodo prav tako umeščeni v sistem MOPED. Ocene teh učinkov na posamezna področja pri pripravi zakona je treba pripraviti pred javno objavo predpisa, zato da se javnost z njo seznani in jo lahko tudi komentira, da povratno informacijo. Ob tem je tudi nujna priprava metodologije za izvajanje evalvacij zakonov, torej za spremljanje učinkov sprejetih zakonov. Zato sem prej omenil gradbeni zakon, ki je bil pred kratkim sprejet, in zdaj se bo v praksi videlo, kaj pomeni v primerjavi z izvajanjem prejšnjega zakona, s takšno evalvacijo. Odvisno od vsebine in posledic zakona mora biti rok za spremembe čim krajši, da je povzročeno čim manj škode, še vedno pa tako dolg, da ne pride do nerelevantnih sprememb; tja do tri leta bi najbrž bil primeren rok za kaj takega, v nujnih primerih pa je lahko ta rok tudi mnogo krajši.  Posebej bomo v prihodnje pozorni pri prenašanju direktiv Evropske unije v našo zakonodajo, saj se nam je v preteklosti rado, prerado dogajalo, da smo vnašali v našo zakonodajo višje standarde, kot jih sploh predpisuje Evropska unija.  Ob naboru vseh teh orodij, ki bodo ob vzajemnem delovanju brez dvoma izboljšala procese priprav predpisov, se bomo znotraj Vlade tudi v kratkem času dogovorili, katera služba bo prevzela krovno vlogo ustavljavca slabo pripravljenih predpisov, ki se bodo vendar najbrž še pojavljali oziroma v primerih, ko ne bo spoštovana Resolucija o normativni dejavnosti, ki terja vsaj 30-dnevno javno objavo predpisa, ali pa v primerih, ko ne bo predhodnih ocen učinkov na posamezna področja.  Da bi ne le ustavili to skokovito rast števila najrazličnejših predpisov, ampak po možnosti njihovo število celo zmanjšali, bomo permanentno pregledovali zastarele predpise in jih, če niso več potrebni, razveljavljali, jih združevali, kjer se podvajajo, in s tem zagotavljali ažurnost zakonodaje. Treba je vedeti, da imamo pri nas v veljavi še zmeraj tudi predpise iz obdobja nekdanje Jugoslavije. Uvedli bomo dnevni števec števila predpisov. Opozarjal nas bo, koliko predpisov je trenutno veljavnih in koliko jih je v pripravi. Cilj je ne povečevati števila po nepotrebnem, ampak sprejemati res tiste predpise, ki jih potrebujemo. Predvsem pa ne bomo sprejemali predpisov čez noč. Naglica je škodljiva in povzroča nove postopke in s temi novimi postopki popravljamo potem napake, ki smo jih storili v naglici. Pri sprejemanju evropskih predpisov bomo izboljšali medresorsko usklajevanje in v največji možni meri vključili javnost, zlasti pa gospodarska združenja, da že pred samim sprejetjem preprečimo nepotrebna zakonodajna bremena, zlasti za gospodarsko-poslovni sektor. In če že mora  (nadaljevanje) biti, naj bo to enostavno ali kako doseči izboljšanje storitev javne uprave, znižanje stroškov, povečanje udobja državljanov. Odgovor je z digitalizacijo. Osredotočiti se moramo na dve področji, če želimo digitalizacijo spraviti v prakso, v življenje. Kako se lahko državljani in podjetja vključujejo v digitalne storitve e-uprave, kako država digitalno identificira državljana, na kakšen način državljan lahko uporablja storitve e-uprave, kako lahko podpiše vlogo, pogodbo, izjavno in s čim. Torej, s čim bomo podprli zgornjo komunikacijo? Potrebujemo ustrezno tehnologijo za komunikacije med državljanom in javno upravo. Tehnologija, ki jo bomo uvajali mora biti seveda najsodobnejša, ne sme biti zastarela, dovolj sveža, da jo čez nekaj let ni treba menjati. Z večjo digitalizacijo se bodo lahko javni uslužbenci v večji meri posvetili državljanom, tako da jim bodo lahko predvsem svetovali v postopkih. Ta segment bo nedvomno pripeljal do tega, da bodo ljudje imeli o upravi boljše mnenje, hkrati pa bodo bolj zadovoljni tudi javni uslužbenci. Tu bomo izboljšali kvaliteto obstoječih storitev, elektronizacijo bomo nadgradili z digitalizacijo. Večina teh storitev javne uprave je danes elektronizirana, to pomeni, da državljan lahko odda vlogo, elektronsko reševanje in obdelava vlog pa je večinoma ne elektronska. To pomeni, da se rešuje, obdeluje ročno in tako postopek traja dlje časa. Vročanje je danes večinoma seveda še vedno klasično, to je po pošti. Izboljšava pomeni, da lahko elektroniziramo še vročanje in s tem celoten postopek naredimo v digitalni obliki z vsemi revizijskimi sledmi.  Povečali bomo nabor storitev. Veliko storitev javne uprave še vedno ni v javnem oblaku e-uprave oziroma so le v papirni obliki. Primer za vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, na primer centri za socialno delo obdelujejo 13 pravic. Vse te vloge se danes lahko oddajajo osebno, po pošti ali po e-pošti. Vlogo je potrebno elektronizirati, tako da državljanu poenostavimo vpisovanje podatkov v vlogo, uslužbencu na centru pa olajšamo delo in postopek tudi ustrezno evidentiramo. S tem pridobimo tudi dovolj kvalitetne podatke o učinkovitosti in preobremenjenosti ali pa pod obremenjenosti posameznega centra ali pa kakšne druge službe javne uprave. Tudi tu bo rezultat večje zadovoljstvo zaposlenih, kvalitetnejša storitev e-uprave in večje zadovoljstvo vlagateljev, državljanov.  Kako pri tem lahko znižamo stroške? Tako da se vrtički, to so lokalne baze podatkov in strežnikov, povežejo med seboj. S tem dosežemo medsebojno izmenjavo podatkov. Na ta način lahko hitreje opravimo storitev za državljana, povezave podatkovnih baz prinašajo tudi neposredne učinke, na primer v primeru inšpekcijskega nadzora. Inšpektor pridobi podatke o zadevi na enem mestu in takoj, tako da ne potrebuje več za pridobitev podatkov iz različnih javnih organov. Prihranek časa seveda pomeni tudi prihranek denarja.  Centralizacija storitev na enem mestu, to je v javnem oblaku, ki že deluje, pomeni, da imamo najmanj dve lokaciji za e-storitve namesto 5, 10 ali celo več kot je to primer zdaj. Najmanj dve lokaciji potrebujemo zaradi zanesljivosti delovanja samega sistema, manjše število lokacij pa spet pomeni manjše stroške. S skupnim e-naročanjem za čim večje število organov ministrstev, občin, agencij in tako dalje, ne govorimo le o skupnem naročanju opreme za e-upravo, temveč o skupnem naročanju nakupa različnega blaga in storitev od nakupa računalnikov, avtomobilov, elektrike, pravnih storitev, zavarovanja vse do manjših zadev tudi pisarniškega materiala na primer. In tu so že primeri, ko to skupno naročanje sega tudi vse do lokalne ravni in se vanj že čeprav počasi vključujejo tudi občine. Pri povečanju udobja želimo uporabniku poenostaviti pogovor z državo in mu državo pripeljati domov, to je malo karikirano rečeno, v naslanjač. Ključna je poenostavitev postopkov, uporabniku moramo prisluhniti in zadovoljiti njegove želje in digitalizacija je tista, ki omogoča poenostavitev teh postopkov, to je proces, ki ga ne moremo ustaviti, to je proces na katerega se moramo čim prej in v čim večji meri tudi navezati. Danes večinoma uporabljamo elektronske verzije storitev in dokumentov. To pomeni, da imamo tisto kar imamo na papirju tudi v elektronski obliki. Primeri so e-zemljiška knjiga, recimo samo za primer, v zemljiški knjigi lahko dobimo in vidimo podatke o nepremičnini, ampak to ni digitalizacija, to je elektronska oblika in če želimo karkoli narediti z našo nepremičnino moramo k notarju na upravno enoto. Z digitalizacijo državljanu omogočimo, da ureja spremembe od doma ali od kjerkoli. Ali pa v primeru osebna izkaznica, imamo jo danes le v fizični obliki, ko zavre ali česarkoli potrebuješ dokument s sliko, ne moremo ničesar urejati elektronsko ali digitalno. S tem, ko bi uvedli elektronsko identiteto na osebno izkaznico e-ja …/nerazumljivo/…, na čipu na osebni izkaznici bi že lahko digitalizirali posamezne postopke, osebna izkaznica bi bila kot bančna kartica s sliko. Na ta način lahko državljan hitreje in lažje dostopa do storitev e-uprave, predvsem pa bomo poenostaviti postopke izdaje verodostojnih certifikatov. Pa še primer, danes lahko vlogo za potrdilo o nekaznovanju oddaš preko e-storitev ali e-pošti ali po navadni pošti. Ko vlogo oddaš morajo na Ministrstvu za pravosodje pripraviti, stiskati potrdilo, ki ga pošljejo po klasični pošti in to lahko traja in traja tudi do tedna dni. Z digitalizacijo tega postopka bomo takšno potrdilo dobili v nekaj minutah tudi izven delovnega časa javne uprave. Težava je sicer v tem, da je razvoj tehnologij izjemno hiter in se ne ozira na obstoječo zakonodajo. Zakonodaje ni mogoče spreminjati tako hitro kot je hiter razvoj digitalizacije. To je razlog zakaj zamujamo. Nas pa razvoj nedvomno sili, da bomo primorani vsak dan več storitev spraviti v oblak, v tem primeru bodo storitve bolj uporabne, bolj enostavne in cenejše tako za uporabnike kot tudi za ponudnike. Ob tem mora javna uprava spodbujati inovativnost. Inovativnost je lahko marsikaj, lahko je to inovacija javnega uslužbenca za izboljšanje samega postopka ali odpravo nesmisla, spremembe izvajanja postopkov znotraj in zunaj e-uprave, predlogi za spremembo zakonodaje in uvedbo novih tehnologij, ki omogočajo razvoj in napredek javne uprave in storitev javne uprave. Za podatkovne baze javne uprave, predvsem zelo zanimiva tehnologija veriženja blokov oziroma »blockchain«, ki zagotavlja integriteto in spremenljivost podatkov, revizijsko sled in trenutno stanje. Na kratko, če poenostavimo, govorimo o glavni knjigi v kateri je zapisano vse in se ničesar ne da brisati.  In da pri tem ne pozabimo na varnost. Na tehnološkem področju je pomembna funkcija javne uprave, varno upravljanje osebnih podatkov prebivalcev, podatkov o družbah, o dobrinah, o aktivnostih. Lokalne in državne javne službe vsaka ločeno skrbijo za podatke, ki na primer vključujejo rojstne podatke, zdravstvene kartone, lastništvo nepremičnin, podatke o družbah, kriminalne kartoteke in tako dalje. Poleg varnega upravljanja podatkov je potrebno zagotoviti tudi varnost informacijskih tehnologij javne uprave in ustrezno zaščititi storitve pred kibernetskim terorizmom. Kako bomo spodbudili državljane k temu? Kaj jim lahko hitro ponudimo? En predlog je, da jim ponudimo elektronsko identiteto v oblaku, da ob polnoletnosti vsak državljan Republike Slovenije prejme osebno izkaznico s čipom.  Doslej sem govoril predvsem o dobro pripravljenih predpisih in poenostavitvi postopkov s pomočjo tehnologije. Seveda pa nič ne gre brez ljudi. Dobro usposobljenih, dobro vodenih, kompetentnih. Javna uprava mora pri tem vsekakor zgled iskati v gospodarstvu. In ga tudi išče. Večina podjetij, vsaj srednja večja, imajo izdelane sisteme postavljanja ciljev in preverjanja realizacije teh ciljev. V državni upravi nastaja tako imenovani kompetenčni model, ki predstavlja izhodišče za nadgradnjo usposobljenosti in profesionalnosti vseh zaposlenih. S tem pa, seveda, tudi kakovostnejše storitve. Cilj projekta vzpostavitev kompetentnega modela je vzpostaviti model za zaposlene v Dražani upravi in s tem razširiti zavedanje, da so za uspešno opravljanje dela poleg formalne izobrazbe in strokovne usposobljenosti pomembne tudi kompetence. Veščine, spretnosti, lastnosti, prepričanja, motivi, vrednote. Pomembno je tudi na kakšen način opravljamo delovne naloge in kako izpolnjujemo vlogo, ki jo imamo v organizaciji, kjer smo zaposleni.  Temeljne kompetence bodo izhajale iz temeljnih vrednot, norm in vizije uprave in bodo enake za vse zaposlene ter bodo brez dvoma pripomogle k razvoju organizacijske kulture. Če zmore gospodarstvo, zmore tudi javno uprava, zmore tudi javni sektor.  Delovne specifične kompetence bodo vodilo za uspešno in učinkovito opravljanje dela glede na zahteve delovnega mesta in bodo podlaga tudi za strokovni razvoj zaposlenih. Pri vodstvenih kompetencah pa bo poudarjena vloga vodenja in ravnanja z ljudmi ter bodo vplivale na razvoj funkcije vodenja.  Kompetenčni model je ključno orodje pri ocenjevanju zaposlenih na vseh stopnjah zaposlitve. Z njim je mogoče izvajati selekcijo, premeščanje, izobraževanje in usposabljanje, napredovanje in karierni razvoj posameznika. Seveda pa je vse to v končni fazi povezano tudi s plačo. In s tem bi se dotaknil še enega pomembnega segmenta, in sicer sistema plač v javnem sektorju. Uveden je bil s ciljem zagotoviti transparentnost, preglednost, primerljivost in zaradi obvladovanja mase plač. Sam sem bil pravzaprav zelo zgodaj vpleten v sistem, enotni sistem plač v javnem sektorju, vsaj kot se morda spomnite, so bili direktorji zavodov in drugih vodstveni delavci v javni upravi v ta sistem uvrščeni, najprej mislim, da je bilo to že tam leta 2006 in že takrat smo pravzaprav že pri tem prvem umeščanju smo opazili nekatere slabosti tega sistema in po primerjavah med seboj ugotovili, da morda nekatere stvari v tem sistemu niso najbolj posrečeno urejene. Tako, da anomalije ta sitem spremljajo vse od uvedbe, seveda vse še vedno niso odpravljene. Denimo nagrajevanje delovne uspešnosti, to praktično v praksi doslej sploh ni zaživelo, samo vse je od začetka sistema zamrznjeno. Z ZUJF je potem prišlo še znižanje plač zaradi varčevalnih ukrepov, skratka javni sektor je dal svoj velik prispevek pri reševanju krize, to nedvomno, nekateri varčevalni ukrepi pravzaprav varčevalni ukrepi skoraj, da v celoti so bili doslej postopno odpravljeni, delovna uspešno kot rečeno pa je še v veljavi. Glede anomalij so bila lani končana pogajanja o odpravi anomalij do 26. razreda in pri pooblaščenih uradnih osebah, seveda pa je z dvigom plač zdravnikom nastala nova anomalija. In lani začeta pogajanja o odpravi še preostalih anomalij niso bila uspešna in končala so se z napovedjo stavke več sindikatov z zahtevo po odpravi vseh anomalij iz preteklosti. Anomalij zaradi dviga plač zdravnikom, dodali pa so sindikati še nekatere nove zahteve. To o čemer govorim so sicer znane stvari, nič novega pri tem nisem povedal, se pa pojavljajo različni podatki o tem kolikšen je bil sprva finančni učinek zahtev sindikatov. In na začetku je šlo za skoraj milijardo evrov, ta znesek se je potem tokom pogajanj zniževal, zato verjetno tudi v javnosti prihaja do različnih interpretacij te vrednosti in različnih vrednosti. Šlo je torej za skoraj milijardo evrov in pogajanja so potekala ločeno z različnimi sindikati, s posameznimi sindikalnimi skupinami. Na točki kjer so bila prekinjena, ne končana, jaz bi rekel, da so bila prekinjena, takšno je tolmačenje tega procesa, je finančni učinek znašal 306 milijonov evrov. Zakaj v tistem hipu ta sporazum ni bil podpisan jaz ne vem, nisem bil zraven, ko so pogajanja tekla, seveda ne morem poznati vseh podrobnosti, torej ne morem poznati tudi kaj se je dogajalo v tistem trenutku, ko so bila pogajanja prekinjena in potem ta sporazum ni bil parafiran. Jaz verjamem, da vas bom najbrž razočaral, ko tukaj na tem mestu ne bom mogel ponuditi nobenih številk ali govoriti o nadaljnjem poteku tega procesa pogajanj z sindikati in najbrž boste to tudi vsi razumeli.   (nadaljevanje) Jaz sem danes kot poslanec Državnega zbora kandidat za ministra Vlade, ki še ni bila izvoljena in bi bilo na tem mestu seveda zelo neodgovorno ali pa tudi samovšečno od mene, če bi govoril o strategiji pogajalski taktiki in številkah, ki bodo na mizi ob nadaljevanju pogajanj. Lahko pa zatrdim, da je stališče Vlade, če bo ta imenovana v zvezi s tem popolnoma jasna. Sindikati bomo takoj nemudoma sedli za pogajalsko mizo in jaz sem popolnoma prepričan, da bomo v dobrem dialogu dosegli tudi dogovor. V to je prepričana celotna ekipa, ki naj bi bila v četrtek izvoljena kot vladna ekipa Marjana Šarca.  Oblikuje se skupina, ki bo na teh pogajanjih sodelovala z vladne strani. Jaz sem bil v teh dneh prav tako v stikih s finančnim ministrom tako, da tudi finančni minister precej dobro je obveščen o tem kaj se na teh pogajanjih dogajalo in kakšno je bilo stanje v trenutku, ko so bila ta pogajanja zaključena. Je pa naša želja, da bomo vsi sedli in to za skupno pogajalsko mizo, da bodo za isto pogajalsko mizo poleg vladne pogajalske ekipe tudi vse sindikalne skupine. Mislim, da je tako najbolje morda, zaradi tega zna trajati kakšen dan več, ampak zanesljivo pa bo naša želja, da pogajanja stečejo na ta način. Kot povedano, še enkrat ponavljam, nemudoma in takoj. Ta problem je treba rešiti čim prej.  Kar zadeva samo prenovo plačnega sistema - kar smo zapisali tudi v koalicijsko pogodbo - je dejstvo, da je ta sistem enoten ne glede na različne želje po izstopu iz tega sistema. Menim, da je vendarle v tem trenutku v enotnemu sistemu plač v javnem sektorju ni alternative. Mi bomo enotni sistem zagovarjali seveda pa je znotraj tega enotnega sistema treba marsikaj reformirati. Tudi, če posamezne skupine izstopijo iz tega enotnega plačnega sistema ne bo popolnoma nič drugače, popolnoma nič drugače. Po uresničitvi morebitne zahteve za izstop iz plačnega sistema je seveda motiv za to je zvišanje plač. Prva zahteva, ki bi na tak način prišla po zvišanju plač bo seveda povzročila domino efekt, saj tisti, ki bodo znotraj enotnega plačnega sistema ne bodo nekje kjer ne bi videli kaj se dogaja okoli njih. Če bo kdo ponudil boljši sistem seveda dobrodošel, ampak za enkrat osnovnega koncepta nimamo namena spreminjati. Ko govorimo o popravkih obstoječega sistema jaz mislim, da je eden največjih problemov je togost tega sistema tako pri možnostih fluktuacije zaposlenih, prehajanja iz sektorja v sektor - to so stvari, ki so izjemno togo nastavljene in v mnogih primerih neizvedljive. Saj zato se nam tudi dogaja in bo prav, da imamo morda v okviru državne uprave ali pa če govorimo o javni upravi na eni strani lahko v določenem sektorju bistveno preveč zaposlenih na drugi strani pa   (nadaljevanje) pa v nekem sektorju bistven manko kadra, pa je izredno težko ali pa praktično skorajda nemogoče to urediti znotraj sistema in ljudi premeščati iz sektorja v sektor, včasih je težko to narediti tudi še celo z oddelka na oddelek.  Variabilni del imamo izjemno majhen, komaj 2 % mase plač, pa še zamrznjeno je nagrajevanje. In izziv je povečati ta del in iščemo možnosti, da se variabilni del mase za plače poveča, ne da bi se povečal skupni obseg mase plač. In tak model je mogoče, je pravičen, nagrajeval bi nadpovprečno uspešne delavce, razliko v kakovosti dela je treba prepoznati in jih nagraditi. V oblikovanje tega modela bodo vsekakor vključeni sindikati, brez sindikatov kot sogovornikov se tega niti ne bi lotevali; jaz sem pa prepričan, da je do rešitve mogoče priti. Saj mislim, da tudi sindikatom prav tako mora biti cilj odprave uravnilovke v plačah javnega sektorja, ki je na mnogih področjih zelo prisotna, s tem se bomo verjetno strinjali vsi.  Prav tako je v koalicijski pogodbi zapisano, da bomo rešili problem 17 razredov pod minimalno plačo. Tu bi rad posebej omenil, namreč, prvič, teh razredov ni 17, ker pod 10. razredom nihče ni uvrščen v ta plačni sistem, je pa 7.578 prejemnikov razlike do minimalne plače, takšen imam podatek. In tu imamo problem. Obstajajo sicer nekateri modeli, nekatere rešitve, ampak, žal, sodim, da nobeden od teh ni ustrezen. Ali bi po eni strani popolnoma podrli sistem ali pa povzročili še večjo uravnilovko. V koalicijsko pogodbo smo to zapisali in jemljemo to kot velik izziv, da najdemo rešitev. Ta hip je jaz ne poznam, ampak to še ne pomeni, seveda, da rešitve ni mogoče najti, in zadevo je vsekakor nujno treba urediti. Če dovolite, še besedo ali dve o treh stvareh s področij, eno je področje lokalne samouprave, omenjeno tudi v koalicijski pogodbi. Na normativni ravni so sistemski predpisi novelirani. Problem, ki ga vidijo občine, je seveda kje drugje kot v financiranju. Tudi občine so nosile breme te krize in občine so tiste, ki ga pravzaprav še vedno nosijo. Trenutno so v stiski zaradi črpanja kohezijskih sredstev, saj črpanje kohezijskih sredstev, ki je zdaj v polnem teku, pomeni tudi zagotavljanje lastnega deleža s strani občin. In situacija, kakršna je v tem trenutku, lahko pripelje tudi do tega, da bodo kakšni evropski projekti padali zaradi tega, ker občine preprosto nimajo sredstev za sofinanciranje. Rad bi samo opozoril v tem trenutku na ta problem, ki ga bo treba reševati na ravni Vlade v sodelovanju s finančnim ministrstvom za leto 2019.   (nadaljevanje) Še dve nekako politični temi iz koalicijske pogodbe, ki seveda zadevata širši politični prostor, ne samo stranke koalicije, ampak ves politični prostor. Eno so pokrajine oziroma odprtje razprave o ustanovitvi pokrajin, smo z ustanavljanjem pokrajin v preteklosti prišli že kar daleč pa se je potem vse skupaj ustavilo. In menim, da je treba to vprašanje odpreti in seveda v prvi vrsti se v politiki dogovoriti koliko pokrajin naj ta država ima in kje naj bodo sedeži, trd oreh, jaz vem, da je to trd oreh. Tudi od tod naprej, ko se politika, vemo pa, da je potrebno doseči za ta proces ustavno večino, ko se politika dogovori o številu pokrajin, potem bo stroka v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi to tudi lažje pripeljala do realizacije. Sledi na koncu seveda spet politična odločitev. In v koalicijski pogodbi je omenjeno tudi odprtje razprave o morebitni ukinitvi Državnega sveta in tudi tu je pravzaprav situacija enaka kot pri pokrajinah, spet gre za materijo, ki potrebuje ustavno večino in razprava o tem je mogoča samo, bom rekel v paleti celotnega političnega prostora v tej državi, jaz te zadeve nakazujem, ker se mi zdi, da je v tem mandatu o teh stvareh legitimno in dobro spregovoriti.
Ja, bom takoj dal, ker predvidevam, da boste počasi zaključil, ne gospod Medved?
Sem pravkar hotel zaključiti gospod predsednik tako, da, če dovolite še par stavkov za zaključek in… Zdaj težko verjamem, da v tem času moje predstavitve, jaz sicer nisem gledal na uro, ni začel veljati kakšen nov predpis v Republiki Sloveniji, lahko celo tak, da je čisto odveč, da se podvaja s kakšnim drugim ali pa se izključuje z kakšnim drugim predpisom. To namerno karikiram, da bi še enkrat poudaril to slovensko skoraj že absurdno prenormiranost. In zahvaljujem se vam, da ste me poslušali, seveda je obseg delovanja Ministrstva za javno upravo tolikšen, da je bilo praktično nemogoče zajeti vsa področja, upam pa, da sem nakazal vsaj osnovne usmeritve. Hvala lepa predsednik.
Ja, hvala lepa tudi vam za to uvodno predstavitev.  Proceduralno Branko Grims, pa, če se izklopite prosim.
Želel sem vas samo opozoriti gospod predsednik, da nekatere teme, ki jih je odpiral kandidat sploh nimajo nobene zveze več z ministrstvom, ki ga opravlja in, da govori že celo uro. Eno od njih je recimo ukinitev Državnega sveta, to je stvar za ustavodajalca, to je Državni zbor Republike Slovenije, kar odloča z dva tretjinsko večino in to seveda z ministrstvom in z organizacijo slovenske birokracije oziroma z državno opravo res nima več prav ničesar skupnega. Tako, da bi lahko skrajšali tale uvodni del.
Dobro.  Mi smo nekako zaključili s tem prvim uvodnim delom, s to predstavitvijo kandidata in osnovnih programskih usmeritev področja, ki ga pokriva javna uprava. Tako, da prehajamo v tem drugem delu na vprašanja poslank in poslancev, članov odbora. Jaz sem v tem delu dobil prijave po sledečem vrstnem redu, bom prebral, če sem mogoče koga izpustil nenamerno in sicer: Branko Grims, Vojko Starović, Robert Polnar, Bojana Muršič, Janja Sluga, Eva Irgl   (nadaljevanje) Tina Heferle, Igor Peček, Jernej Vrtovec, Žan Mahnič, Nataša Sukič in Boštjan Koražija. Sem koga izpustil? Nisem, potem bi bil to ta prvi krog. Delali bi na tak način kot smo na prvi nujni seji, tako da predlagam, da tudi v tem delu nadaljujemo vprašanja, odgovori, čim bolj tekoče, čim bolj konkretno. Izvolite, besedo ima kolega Brane Grims, izvoli.
Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav. Zdaj, Slovenija res zadnji teden dokazuje, da je kulinarično oziroma kuharska prestolnica Evrope. Recept prejšnjega tedna zmešaš skupaj in ga pravnomočno obsojenega kriminalca, sodelavca policije oziroma SOVE in zmešaš zraven 50 naivnežev, to preko medijev fino pogreješ, serviraš, ljudje to pogoltnejo in iznenada nihče več ne ugotovi, kakšne Kekce je nekdo predlagal za ministre, niti ne opazi, da se je vršil najhujši napad na slovensko podjetništvo v zgodovini samostojne Slovenije in kaj pravzaprav Slovenijo čaka v naslednjem mandatu…
Kolega Grims, dajte postaviti vprašanje prosim.
Zato, ker ne želim ponavljati gospoda poslanca in njegovih odvečnih besed, zelo konkretno vprašanje, ki je izjemno pomembno in prosim za konkretni odgovor. V vašo pristojnost sodi tudi elektronska komunikacija. Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 2014 že razveljavilo nekatere ključne določbe z ZEKUMA, ki urejajo hrambo podatkov. Zaradi tega so ogroženi tudi sodni procesi, ki so nujni za normalno delovanje pravosodnega sistema in države kot celote. Kljub večkratnim opozorilom, tudi mene osebno kot predsednika KNOVSA v minulem mandatu, Vlada, ki se zdaj reciklira v obliki sedanje ekipe, tega ni uredila v štirih letih. S čimer je odprt prostor za to, da tudi nekatere odmevne pravnomočne sodbe, pa tudi nekatere preiskave, ki potekajo tudi s področja terorizma, na koncu žalostno, klavrno propadejo, bodisi na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, bodisi na Evropskem sodišču za človekove pravice, kajti podatki, ki so jih pridobivali organi pregona ob teh primerih, so bili podatki, ki so bili za obračun ne pa za hranjenje podatkov, ki bi imelo zakonito podlago. Zaradi tega je novela ZEKUMA nujno potrebna. Konkretno vprašanje: Kdaj boste predlagali novelo ZEKUMA in kaj bo obsegala?
Glede na vašo ugotovitev, da je to zelo nujno vam lahko odgovorim, da seveda v zelo kratkem času. Res pa je, da s tem področjem nisem tako dobro seznanjen, da bi vam lahko zdaj v tem trenutku govoril o vsebini novele tega zakona.
To moram reči, da me zelo neprijetno preseneča, kajti to je zagotovo najpomembnejša tema, s katero se boste soočali. Nanjo sem opozoril na minulem zaslišanju tudi kandidata za ministra za notranje zadeve. Vsekakor bi pričakoval, da če pridete danes sem, da se boste vsaj o tem seznanili. Zgodba pa kot rečeno se je odvijala že štiri leta, to ni nekaj, kar bi bilo od včeraj ali pa nekaj novega. O tem smo večkrat govorili tudi na sejah Državnega Zbora. Tako da, zakaj tukaj v resnici gre? Gre za hranjenje podatkov o zvezah, o ravnanju, o konkretnih aktivnostih na internetu in pa tudi seveda pri vseh drugih elektronskih komunikacijah – GSM storitvah in vsem ostalem, kar moderne elektronske komunikacije posegajo. Seveda se to dotika tudi človekovih pravic, zato je treba to izredno pazljivo urejati, zato je bil tudi razlog, da je poseglo Ustavno sodišče in je razveljavilo del teh členov. Zdaj, če pravite, da zadeve sploh ne poznate, moram reči, da sem zelo razočaran nad takim kandidatom, to povem takoj, vendar vas potem vprašam nekaj bolj splošnih vprašanj.  Prvo in osnovno: ali menite, da je internet  (nadaljevanje) prostor, na katerem, kar sodi v vaše področje - urejanje elektronskih komunikacij -, na katerem je potrebno ohranjati popolno svobodo govora?
Bom zelo kratek.  Sem seveda za svobodo govora samo, ko gredo stvari čez vse meje in na internetu mnogokrat gredo čez vse meje mislim, da je določene vsebine vendarle tudi na internetu potrebno preprečiti.
Zanimivo.  Konkretno vprašanje - kdo po vaši oceni naj o tem odloča kdo je preko meje? Kajti, to morate vi urediti z zakonom.
Ne vem v tem trenutku kdo naj odloči.
Te stvari se že dogajajo. V zadnjih desetih dneh je bilo neverjetno število blokad interneta, verjetno tudi Facebook in še nekaterih drugih strani, kar je po mojem mnenju popolnoma nelegalno glede na slovensko aktualno zakonodajo. Ljudje so dobivali prepoved dostopa do interneta ali pa prepoved ali blokado Facebook recimo zato - lahko vam pokažem primer, ga imam tukaj -, ker se je človek, ki je delil legalno reklamo za eno knjigo in zaradi tega, ker je za legalno izdano knjigo na območju Republike Slovenije delil legalno objavljeno reklamo enega od medijev je dobil prepoved. Gospe in gospodje, to je veliki brat, to pomeni, da v tem trenutku nekdo grobo krši človekove pravice in trdno sem prepričan, da je vse to, kar se dogaja tudi izjemno problematično z vidika varovanja človekovih pravic. Da ne rečem direktno jaz osebno sem prepričan, da prihaja do kršitev človekovih pravic in zaradi tega vas ponovno sprašujem kdo po vašem mnenj in na kakšen način lahko v Sloveniji odloča o človekovih pravicah tudi o pravici do svobode govora? Kajti, internet, področje elektronskih komunikacij je danes alfa in omega svobode govora. Ne samo pri nas to velja po celem svetu.
Samo trenutek, gospod Medved. Tina Heferle, proceduralni predlog.
Hvala lepa.  Jaz bi, gospod predsednik, vas prosila, da postavitve vprašanj kandidatu za ministra omejite na vsebino, ki spada pod tematiko Ministrstva za javno upravo. Gospod Grims, Facebook in ne vem kaj vse ste sedaj omenjal, od kdaj ima Minister za javno upravo v roki ne vem gumb, ki bo reguliral Facebook vsebine?
Preden dam proceduralno kolegi Grimsu.  Spoštovana poslanka, Tina Heferle, 69. člen Poslovnika govori o uporabi Poslovnika. Jaz iz vašega predloga nisem zasledil, da ste me opozorila na kakršenkoli napačno uporabo Poslovnika. Med sejo Poslovnik razlaga predsedujoči. Jaz lahko ugotavljam da ta seja poteka popolnoma v skladu s Poslovnikom. Vprašanja, ki jih kolega Grims naslavlja so vsebinska vprašanja, ki se tičejo področja državne uprave in javnega sektorja. Informacijska družba je del tega sistema. Kandidat je, kar nekaj časa govoril o tem - digitalizaciji in vsem ostalim. Prosim vas, da v bodoče ne zlorabljate več Poslovnika in vam več besede danes na tej seji za proceduralno ne bom dal, ker predvidevam, da boste ponovno zlorabili ta člen, ki zelo jasno… Če se ne boste umirila vam bom dal opomin, oprostite!  Predlagam, da normalno nadaljujemo tako kot je to določeno v Poslovniku. Kandidat se je predstavil in sedaj se bo vam predstavil skozi odgovore na vprašanja, ki mu jih boste zastavljali.  Najprej ima proceduralno kolega Grims, potem pa naj prosim nadaljuje z vprašanji.
Hvala.  Gospod predsednik, sedaj ste delno že naredil tisto, kar sem hotel predlagati, zato bom naslovil vljudno prošnjo, da se vsi preden se oglasite vsaj dajte podučiti kaj obsega delovno področje ministra. Jaz sem prej povedal, gospa Hefrle, da je delovno področje ministra tudi področje elektronskih komunikacij, kompletno, če ne veste tega in vse kar jaz sprašujem so zelo konkretna vprašanja s področja elektronskih komunikacij. Zdaj sem moral malo bolj splošno oblikovati ta vprašanja, ker kandidat nima pojma o tem za kaj v resnici zdaj na tem področju gre, pa gre za stvari, ki so izjemno pomembne, za ne samo elektronske komunikacije, ampak tudi za področje varovanja človekovih pravic in svoboščin in tudi za postopke bodisi na pravosodju bodisi drugje. Zelo žalostno je, če poleg kandidata še poslanke in poslanci vladajoče koalicije razkazujete sovje neznanje in, gospod predsednik, jaz predlagam, da odredite pet minut pavz, da si vladajoča koalicija sploh prebere kaj je področje o katerem danes govorimo tukaj in da bodo potem znali pravilno postavljati in ocenjevati tudi posamezna vprašanja, ker očitno nimate pojma.
Saj imamo tri proceduralna. Prva je Mateja Udovč in Nataša Sukič. Kdo zdaj želi proceduralno? Mateja Udovč.
Hvala, gospod predsednik, za besedo. Jaz bi vas pohvalila, ker ste prej točno jasno povedali kakšen namen je proceduralno, prosim, da se to držite za obe strani. Hvala.
Glejte, ponovno ste zlorabila. Jaz sem vam prebral 69 člen Poslovnika, ne bom ga bral še enkrat. Prihodnjič preden se oglasite si preberite Poslovnik in nehajte ta Poslovnik zlorabljati, ker vam povem, da vam bom dal opomin. Izvolite, gospa Nataša Sukič.
Jaz samo predlagam, da sejo nadaljujemo brez nekih prekinitev. Hvala.
Bomo, ko bo svoj proceduralni predlog izčrpala Janja Sluga.
Hvala lepa. Jaz imam v svojem postopkovnem dva predloga. Prvi se nanaša na vsebin predstavitev kandidata za ministra. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno, se evidentno nanaša na Zakon o kazenskem postopku in na resor, ki spada pod drugega kandidata za ministra in ne pod Ministrstvo za javno upravo, zato bi bilo zelo korektno od vas, gospod predsednik, da bi poslanca na to opozorili. In druga stvar, nedopustno se mi zdi opozorilo z vaše strani kateremukoli od poslancev, pa naj bo to na vaši levi ali na vaši desni, da mu v prihodnje ne boste več dali besede za postopkovno, ker to pa je kršitev Poslovnika.
To je vaše mnenje, ste v zmoti v vsem kar govorite tako glede prvega kot drugega. Sem vam prej pojasnil, da med sejo Poslovnik razlaga predsedujoči. Glede vsebine na podlagi 34a člena Zakona o državni upravi opravlja naloge na področju javne uprave ministrstvo pristojno za javno upravo, sistemskega urejanja organiziranosti in delovanja javnega sektorja, sistema javnih uslužbencev, plačnega sistema v javnem sektorju in tako naprej, da naštevam vsega, upravljanja z informacijsko-komunikacijskimi sistemi, zagotavljanje elektronskih storitev javne uprave, informacijske družbe in tako naprej. Torej vse o čemer je spraševal kolega Branko Grims sodi v področje delovanja tega ministrstva. Nadaljujte, kolega Branko Grims.
Hvala, gospod predsednik.Naj odkrito povem, res nisem človek, ki bi ga bilo kdaj strah, ampak počasi me bo pa postalo strah za to našo ubogo Slovenijo ob pogledu na to kakšna je koalicija, njeni poslanci in njeni kandidati, ki zdaj prevzemajo vlogo ministrov in pojma nimajo niti o področjih kaj šele o konkretnih zadevah o katerih bodo morali odločati v svojem mandatu.  Zdaj, če gremo nazaj, še enkrat povem za vladajočo koalicijo, danes obravnavamo področje javne uprave, v področju javne uprave je po razporedu kot so ta področja določena z zakonom in drugimi predpisi države Slovenije tudi kompletno področje elektronskih komunikacij. Bistveni zakon, ki ureja to, je Zakon o elektronskih komunikacijah oziroma ZEKOM. Ste zdaj vsi iz vladajoče koalicije razumeli,   (nadaljevanje) o čem govorim, kajne. No, in zdaj vas jaz sprašujem, gospod kandidat, ker gre tu za izredno občutljivo področje, tako z vidika varovanja človekovih pravic kot tudi z vidika učinkovitosti celotne družbe, pa če želite, tudi konkretno javne uprave, vas sprašujem, ali boste predlagali, poleg tega, na kar sem vas opozoril in česar, žal, ne poznate, da je treba odpraviti pravno praznino, ki je nastala z razveljavitvijo določb s strani Ustavnega sodišča, še kakšne dodatne varovalke, s katerimi bi zaščitili svobodo javne besede in svoboden dostop do informacij, ki je ključen za funkcioniranje moderne družbe. Kajti, če vsakemu volivcu, vsaki volivki, vsakemu državljanu, državljanki ni vsak trenutek dostopna celovita in iz različnih vrednostnih zornih kotov osvetljena informacija, pač postane demokracija samo farsa. To je nekaj, kar morate poznati, ker ste bili nekoč tudi novinar. V danem primeru govorimo o področju, ki je danes za vas svet, predvsem pa za Slovenijo, ki je tukaj dobro razvita, na področju elektronskih komunikacij je Slovenija lahko za zgled marsikateri drugi državi, ki je torej za funkcioniranje države in za njen uspeh, pa če želite, tudi za gospodarstvo, tudi za mladino, za njen razvoj, bistvena. Ampak to bo vse funkcioniralo samo, če bo spoštovana svoboda javne besede. Vaše besede, moram reči, v tistem delu, ko ste rekli, da ne veste, kdo bi lahko odločal o tem, me zelo skrbijo. Jaz vam predlagam, da se o tem zelo dobro daste poučiti. Vsak poseg v človekove pravice mora biti pretehtan in premišljen, to narekuje slovenska ustava, o tem govori ustavno pravo. In brez poznavanja tega področja boste zelo težko opravljali svojo funkcijo. Vas pa sprašujem, ali boste in s katerimi ukrepi svobodo interneta, dostop do interneta dodatno zaščitili; zagotovo bo tudi mlade izredno zanimal odgovor na tole vprašanje.
Spoštovani gospod poslanec, seveda bom sledil vašim navodilom in se s tem področjem takoj, ko bo to mogoče, tudi zelo podrobno seznanil. V tem kratkem obdobju sem namreč posvetil pozornost nekaterim drugim področjem, o katerih sem maloprej tudi obširneje govoril. Za področje, ki ga omenjate, pa sem prepričan, da obstaja strokovni kader, tako na Ministrstvu za javno upravo kot še v marsikateri drugi instituciji. In, kot rečeno, zelo se bom poučil o tem, o čemer me sprašujete, in vam bom tudi ustrezno odgovoril ob prvi priložnosti, ko bo to mogoče.
Branko Grims nima več vprašanj.  Prehajamo na naslednjega razpravljavca, ki je poslanec Vojko Starović. Pripravi naj se gospod Polnar.
Predsednik, hvala lepa za besedo. Pozdravljeni, kolegice in kolegi! Na začetku bi samo hotel povedati, da sedimo v hramu demokracije, in tu je osnovno priznanje, da obstaja več resnic in tudi pravica do več resnic, zato do skupne resnice vodi lahko samo dialog.  Pri predstavitvi potencialnega ministra za javno upravo mi je všeč, da je poudaril, da je na dilemo, ki jo včasih razlagamo, gospodarstvo, negospodarstvo, kako je neko negospodarstvo, torej tudi mi, smo samo potrošnja. V resnici pa klasifikacija sektorjev, tako evropska kot tudi slovenska, govori o tržnem in netržnem sektorju in tudi mi smo del gospodarstva, proizvajamo pač neke predpise. In mi je všeč, da je tudi obljuba,   (nadaljevanje) da bomo imeli števec kako te predpisi rastejo in kako padajo. In moje vprašanje prvo se glasi, to razlikovanje, zopet poudarjam, ki ga nimamo nikjer v statistiki na negospodarstvu, gospodarstvu, da boste tudi pazili v naprej in govorili o tej učinkovitosti o kateri ste govorili, ker tudi mi smo gospodarstvo in tudi znamo učinkovito, se da učinkovito delati. Hvala. Prvo vprašanje ne.
Samo, če se izklopite.
Seveda, javni sektor tako kot tudi zasebni sektor deluje po nekih načelih ekonomske učinkovitosti in to pravzaprav za javni sektor, ko ga ocenjujemo in govorimo o tem, da je vendarle zgolj porabnik in breme te države, najpogosteje pozabljamo. Javni sektor prav tako izvaja storitve za državljane in državljanke, za gospodarstvo praktično vse nas. In zato ga moramo na ta način seveda tudi pojmovati. Kot sem omenil že v tem uvodu, koliko pravzaprav s izvajanjem teh storitev javni sektor pripomore k rasti bruto družbenega proizvoda, pravzaprav verjetno je jasno moje stališče kako gledam na javni sektor kot tudi na del tega gospodarskega sistema v tem širšem pomenu besede.
Izvolite.
Gospa _________
Moje naslednje vprašanje pa mogoče malo na začetek komentarja, ko mi govorimo o učinkovitosti dela. In v kar, kar so predvsem vprašanja organizacijska, kadrovska pa naj bo to v tržnem ali netržnem sektorju, saj tudi v tržnem sektorju imamo gospodarske organizacije, tudi oddelke, ki niso neposredno na trgu in profitne in se da uvesti stimulativno okolje, to je dobro počutje, sodelovanje, da izbereš ta prave sodelavce s katerimi znaš delati in je denarna nagrada malo manj pomembna, važno je, da je primerljiva plača, ker se vsi primerjamo in individualno nagrajevanje lahko tudi zelo zgrešeno in razbije skupino, ker delo je zmeraj ekipno. Ampak, če povem tako, mi dušimo v javni upravi in tudi na marsikaterem drugem področju učinkovitost dela, z našimi predpisi, ko jih sprejmemo, če jih imamo 19 tisoč predpisov zdaj in, če jih imamo 850 od tega, od tega 850 zakonov je pri posameznem delu naredimo tako kakor je zadnjič v časopisu od našega slavista Kozme smo lahko prebrali, da dober učitelj, ki dobro dela je lahko kaznovan in odstranjen zato, ker se ne drži vseh birokratskih predpisov tudi tistih neustreznih. Slab učitelj, ki slabo dela, ki slabo upravlja svoje delo pa, če se drži predpisov pa ne more biti odstranjen nekaznovan. Tu je problem, tu opozarjam tudi nas in tudi na javno upravo kar se tiče pripravljanja predpisov in bi se pridružil prvaku SDS, ko je rekel za vsak predpis nov, ko ga sprejmemo, moramo dva ukiniti. Hvala.
Ja, hvala. Izvolite.
Seveda tukaj se globoko strinjam, vsak nov predpis pa, da potem enega ali pa dva zaradi tega ukinemo, seveda ne gre kar za avtomatizem. Te predpise, če začnem tu kjer ste vi končali, vendarle je treba pregledati in ta števec ne pomeni, da bomo kar vse vprek predpise ukinjali. Je pa res, da je pregled vseh predpisov nujno potreben in, da je, sem prepričan znotraj teh številk o katerih govorimo mnogo predpisov, ki bi jih lahko mirne duše ukinili. Predvsem pa je zelo pomembno, da nekako tudi s temi orodji, o katerih smo govorili na začetku, ustavimo to produciranje oziroma prenormiranje družbe in predpise sprejemamo z večjo tankočutnostjo in seveda tam, kjer je to potrebno. Kar zadeva, če sem vas prav razumel, model nagrajevaja dobrih delavcev v gospodarstvu in kako je to mogoče prenesti v javni sektor. Javni sektor sicer ima nek model o katerem smo govorili, da je, seveda, že od vsega začetka zamrznjen. Dvomim pa, da je to tisto pravo, ki potem omogoča tudi nagrajevanje delavcev po njihovih resničnih učinkih. Ko bomo ta model nadgradili z variabilnim delom v pravem pomenu besede in prišli tudi do pravih kriterijev, kako to nagrajevanje izvesti v praksi bomo seveda lažje nagrajevali tudi dobre delavcev v javni upravi. Jaz vem, da se pogosto pojavlja ta podatek koliko odličnih delavcev imamo v javni upravi, ko pregledujemo te vsakoletne ocene in da ta številka nenehno raste in da smo sedaj tam nekje že blizu 90 %. In zato poudarjam to, ker predstojniki v javnem sektorju po eni strani nimajo po tej plati dovolj kompetenc oziroma lahko rečem tudi samozavesti, da bi to ocenjevanje v javnem sektorju teklo kolikor toliko objektivno. Primer, za oceno dobro pričakuješ od zaposlenega, da pač dobro opravlja svoje delo in za to seveda tudi dobiva plačilo. Izrojenost tega modela ocenjevanja je seveda prišla do te mere, da ocene dobro nihče več ne jemlje kot neke ocene, da je dober delavec, ampak je to zanj praktično skoraj ponižujoče. In zgodi se, jaz vem, da se to dogaja, da seveda ljudje, ki ne prejmejo ocene odlično ali pa vsaj prav dobro pritožujejo. In zgodi se tudi potem to, da neka komisija na zagovor navadno kliče predstojnika in predstojnik se potem mora zagovarjati zakaj dotični delavec ni dobil ocene odlično. Zato je ta sistem tak kot je trenutno v veljavi ocenjevanja, mislim, da se je izpel, da ne prinaša objektivne ocene razmer v javni upravi, to je javnem sektorju, če želite, ampak ga bo vendarle treba spremeniti tako, da bodo ključno besedo in pa seveda tudi orodja imeli predstojniki, tisti, ki z ljudmi delajo, jih lahko tudi seveda najbolje ocenijo. Jaz vem, da bodo tu zanesljivo odpori, ker prihaja do precej subjektivnih potez predstojnikov, ki niso všeč vsem, ampak to predvsem zato, ker predstojniki nimajo pravih orodij za ocenjevanje teh delavcev.
Hvala lepa. Naslednji se je k besedi pojavil poslanec Robert Polnar, za njim pa bo vprašanja kadidatu postavila poslanka Bojana Muršič. Izvolite.
Gospod predsednik, hvala za besedo.  Gospe poslanke, gospodje poslanci, gospod kandidat! Na prejšnjem zaslišanju kandidata za ministra za javno upravo sem izpostavil predvsem področje lokalne samouprave, kar mislim, da je danes malo nepotrebno, zaradi tega, ker vi ste bili zadnjih šest let direktor občinske uprave ene večjih slovenskih občin in predpostavljam, da vam je to področje dobro poznano, zlasti tisti del, ki se tiče financiranja lokalne samouprave. Nekaj ste v predstavitvi o tem že omenili, jaz bi tole današnjo priložnost izkoristil predvsem za to, da vas pozovem, da naj bo načelo financiranja lokalne samouprave, ki govori o sorazmernosti virov s pristojnostmi, »conditio sine qua non«, tisti neizogibni in neodložljivi pogoj vašega opravljanja ministrske funkcije.  Naslednje področje, ki bi se ga dotaknil, je regionalizacija Slovenije - vi ste o tem tudi nekaj malega že povedali - predvsem s tega stališča, ker mislim, da bi pokrajina, takšna kot je opredeljena v ustavi, pomenila pomembno uvedbo novega upravno-političnega sistema. Pokrajine kot dejavnik decentralizacije v državi bi na ta način potrebovale novo politično in upravno infrastrukturo. V slovenski politiki ne more priti, nikakor ne more priti do soglasja o tem, koliko bi naj bilo pokrajin in katere bi naj bile kompetence teh pokrajin. Dodatno k temu vsemu prispeva in zadevo otežuje še ozemeljska majhnost države in razpršena poseljenost. Tako kaže, da bi morebitna ustanovitev pokrajin zahtevala predvsem zajeten politični, finančni, organizacijski in kadrovski napor, s popolnoma nepredvidljivim končnim izidom. Zanima me, kako vi gledate na to stvar. Pa če hipotetično predpostaviva, da bi obstoječe statistične regije, tako imenovane funkcionalne regije s poudarjeno razvojno funkcijo, lahko bile tiste, ki bi utrjevale bodočo pokrajinsko identiteto, oziroma tiste, ki bi lahko tlakovale pot k ustanovitvi novih pokrajin. Od te, hipotetično gledano, uspešne funkcionalne regionalizacije bo odvisna tudi ključna razrešitev dileme, ki se že praktično dve desetletji postavlja na področju lokalne samouprave. Ta dilema se kaže v odgovoru na dve vrsti vprašanj, in sicer: ali ustanoviti pokrajine in preko njih izvesti decentralizacijo ali pa spodbujati združevanje občin ter na te večje enote v skladu s subsidiarnostjo prenašati predvsem razvojne naloge. Tu me zanima vaš pogled.  Bi me pa od človeka, ki prihaja iz branže, iz dejavnosti, zanimalo tudi mnenje, kaj mislite o tisti tako imenovani vmesni rešitvi, ki se je v zadnjega pol leta tudi že pojavila in ponudila, to je, da bi se naloge upravnih enot prenesle na občine v organizacijski obliki skupnih občinskih uprav in bi to naj bilo potem temelj in podlaga za ustanovitev pokrajin.  Toliko bi imel zaenkrat, bi pa potem še prosil, gospod predsednik, za krajše nadaljevanje, ko kandidati odgovori. Hvala lepa.
Seveda. Kar izvolite.
Ustanavljanje pokrajin je seveda prvovrstno politično vprašanje v Sloveniji in to se je v preteklosti že pokazalo. Dokler tega političnega konsenza ali pa ustavne večine o tem, koliko naj pokrajin v Sloveniji sploh bo in kje naj bodo upravna središča teh pokrajin, dokler tega dogovora ne bo, je pravzaprav težko o ustanavljanju pokrajin govoriti. In mislim, da bi po nepotrebnem spet z vladne strani pošiljali v Državni zbor neke predloge, če poprej v Državnem zboru o tem ne bo nekega političnega soglasja. Jaz mislim, da je treba najprej preveriti pri vseh poslanskih skupinah, pri vseh strankah, ki tvorijo ta parlament kakšna je politična volja za ustanavljanje pokrajin in koliko naj jih bo in šele potem prevzame izvajanje tega stroka. Združevanje občin bo težja pot, jaz mislim težja pot, ker če že pogledate posamezna območja, posamezne regije je med občinami po eni strani toliko razlik, po drugi strani pa tudi nekega rivalstva, da je kar dogovorno nemogoče doseči to o čemer govorite. Statistične regije verjetno so lahko neka osnova, ampak če boste potem šli vprašati na teren posamezne občine oziroma posamezne župane boste dobili od vsakega drugačen odgovor in drugačno stališče. Te skupne službe občin, ki obstajajo in ki za nekatere občine tudi opravljajo določen del storitev, seveda niso takšna kritična točka, da bi lahko govorili o nekem širšem združevanju občin. To občine interesno na primer ustanovijo medobčinski inšpektorat za redarstvo in to izvaja, ampak to je daleč, da bi preraslo v kaj širšega v pogledu združevanja, ki ga vi omenjate. Prenos upravnih enot na primer na ustanovljeno pokrajino, jaz mislim, da to ne bi bila najboljša pot, to tako vidim zdaj v tem trenutku kako upravne enote delujejo in mislim, da so upravne enote ena izmed najboljših servisov za državljane v tej državi in mislim, da se bistveno pravzaprav če bi se to preselilo pod pristojnost morebitne pokrajine ne bi spremenilo niti pocenilo. Jaz pokrajine vidim predvsem kot upravno-administrativne enote, ki usmerjajo širšo to razvojno in na sploh politiko določenega območja države, da se lahko sicer nekatere pristojnosti čisto praktične, ki obstajajo zdaj in ki jih vrši država na tem območji, prenesejo na pokrajine, na primer regionalne ceste zakaj ne bi za regionalne ceste skrbele in upravljale pokrajine, če bi enkrat te bile, za avtoceste pa država, to je samo kot primer kje vidim dodano vrednost ustanovitve pokrajin, da ne bi bilo spet očitkov, da so še ena nova administrativna oblika, ki ne služi ničemer drugem kot trošenju iz državnega proračuna. Mislim pa, da ob dobrem konsenzu in domišljenem prenosu pristojnosti na pokrajine bi te lahko odigrale pomembno vlogo pri decentralizaciji Slovenije.
Gospa _________
Nadaljujem. Dve stvari bi še imel. Vi ste po moji sodbi tudi popolnoma pravilno v predstavitvi detektirali enega ključnih problemov resorja katerega prevzemate, to je predvsem neobvladljiva množica zakonskih in podzakonskih aktov, pa ne samo na tem področju, ampak generalno na nivoju države, to ste vi tudi ponazorili z nekimi številkami, primerjalno iz leta 1994 pa zdaj na leto 2018. Jaz mislim, da minister za javno upravo tej vladi bi predvsem moral biti tisti, ki bi bil prvi človek zadolžen za debirokratizacijo Slovenije, to je nujno zaradi tega, ker je potrebno predvsem načrtno in postopno odpravljanje zakonskih opredelitev, katerih posledica so dolgotrajni in predvsem neživljenjski postopki.   (nadaljevanje) Mislim, da bi cilj vaš kot ministra moral biti, da v Državni zbor ne sme priti v obravnavo noben akt, ki bi po njegovi uveljavitvi povečeval administriranje in predvsem, ki bi zapletal vsakodnevno življenjsko pragmatiko prebivalkam in prebivalcem Republike Slovenije. Naslednja zadeva, ki jo želim odpreti je tu kar se tiče debriokratizacije tudi od vas ne pričakujem nobenega odgovora, ker se mi zdi, da ste že v predstavitvi povedali pomembne zadeve. Me pa zanima predvsem glede javnega naročanja, kako vi čisto generalno ocenjujete, tudi na podlagi vaši dosedanjih izkušenj, kako sta v Sloveniji uresničena dva glavna smotra uvedbe sistema javnega naročanja, to sta transparentnost javnih naročil in ja racionalnost javne porabe oziroma porabe javni sredstev.
Kar zadeva javno naročanje, jaz vam lahko morda iz lastnih izkušenj, ker sem imel s tem kar veliko opravka odgovorim. Čeprav bi najprej vendarle vnovič poudaril pomen tega centralnega javnega naročanja, da se, ko gre za javna naročila v javni upravi oziroma v javnem sektorju resnično čim bolj centralizirajo, ker bodo tudi na ta način dosežena tudi čim večja transparentnost. Je pa, ko govorimo o javnih naročilih, čisto v vsakdanjem življenju in jih izvajajo seveda tako lokalne skupnosti kot tudi državna uprava in še kdo. Stvar predvsem naročnika, stvar naročnika, njegovega poznavanja prvič zakonodaje, drugič zavezanosti k dobremu gospodarjenju. Jaz sam sem skozi javna naročila pa smo jih mnogo izpeljali seveda vselej zasledoval te cilje, transparentnost je seveda lahko zagotovljena tudi skozi sam način postopka v določeni, pač rečem zdaj občini, da ostaneva pri tem nivoju. Seveda tu nikoli ni odločevalec ena oseba, ko gre za izbor izvajalcev ali pa prodajalcev po javnih naročilih. So vselej pač imeli prakso, da je v tej komisiji, da je v teh komisijah človek, ki izredno dobro pozna samo zakonodajo iz področja javnega naročanja, pa seveda tudi samo materijo, ki se naroča. Tako, da jaz verjamem, da bolj kot so ta javna naročila v okviru državne uprave, javne uprave ali pa celotnega javnega sektorja, bolj kot so ta javna naročila razdrobljena večji so stroški, zato se mi zdi, da je kjerkoli je le možno in, ko gre za ali za istovrstne storitve ali za istovrstne produkte treba to centralizirati in na ta način seveda dosegati tudi ustrezne cene. Ko govorimo o, še to, da morda ob tem omenim, ko govorimo o tem ali naj bo merilo najnižja cena oziroma v kakšnem deležu naj bodo v javnem naročilu tudi drugi elementi. Seveda najlažje in zato se pravzaprav se to dogaja, da je to, da se je na koncu vse skupaj izrodilo v najnižjo ceno, najlažje je izvesti takšno javno naročilo. Imaš projekt, izvedeš naročila in postaviš najnižjo ceno. Ker za vsako drugo obliko je seveda treba imeti bistveno, bistveno več znanja, ker vselej znova seveda se tvega, tudi bistveno več pritožb in lažje se je pritoževati na takšno javno naročilo, tako, da jaz verjamem, da velikokrat prihaja do javnega naročila katerega kriterija najnižja cena predvsem zaradi potreba po hitri izvedbi nečesa ali hitrem nakupu nečesa in se zato s tem premalo ukvarjamo. Čeprav v državni upravi je, če imam pravi podatek, vendarle okoli 30 % javnih naročil vendarle že takšnih, da ni nujni pogoj samo najnižja cena, ampak da obstajajo tudi drugi kriteriji. In ta način javnega naročanja bo seveda treba, bom rekel, še povečevati, ker s to najnižjo ceno se res velikokrat zgodi pravzaprav da se naročnik osmoli in za najnižjo ceno dobi tudi najnižjo kakovost storitve ali pa blaga, ki ga kupi. Tako da bo verjetno še kar nekaj časa ta kombinacija preden bo prevladalo oziroma preden bomo vsi skupaj dovolj profesionalno podkovani, da gredo lahko ta javna naročila na višji nivo. Vsekakor pa, izkazalo se je, da je to centralizirano javno naročanje zaenkrat zelo učinkovito. Tudi na ravni občin se počasi temu priključujejo, ker vidijo v tem prednost.
Gospod _____
Gospod predsednik bi vas prosil še za en krajši dodatek. To, kar ste vi sedaj govorili na koncu, gospod kandidat, je pravzaprav nekaj, kar bi tudi naj bi eden od vaših imperativov, modifikacija zakonskih določil na tem področju se mi zdi, da je nujna. Predvsem zaradi tega, da bi se morebitnim dvoumnostim in dilemam javni naročniki izognili. Veste, gospod kandidat, jaz mislim, da je javno naročanje v Sloveniji postalo samostojna neodvisna in tudi že kar velika gospodarska panoga. Vse, kar se tiče postopkov v zvezi z zakonodajo na področju javnega naročanja se hote in popolnoma namenoma zapleta, komplicira in to samo zato, da je vedno več možnosti za dodatne interpretacije, za različne interpretacije, predvsem pa za potrebe po dodatnih pravnih storitvah. In pozval bi vas, da v okviru svojih bodočih pristojnosti naredite predvsem analizo stroškov in koristi pri javnem naročanju v okviru ministrstva in ocenite koliko stroškov ste imeli samo z raznoraznimi pravnimi postopki zunanjih izvajalcev in notranjih zaposlenih, ki so bili potrebni zato, da se je neko naročilo sploh lahko izvedlo in potem naredite primerjavo z vrednostjo, ki je bila porabljena zato, da so se ta naročila dejansko tudi izvedla. Zakaj to govorim? V Sloveniji se namreč dogaja ena svojevrstna travestija, ki se ji reče kongres javnega naročanja. Kolikor vem, celo obstaja v različnih letnih časih, obstaja spomladanski in jesenski kongres javnega naročanja, kjer se zbirajo ljudje predvsem taki, ki od tega javnega naročanja izredno dobro živijo, ne dajejo pa od sebe praktično nikakršne koristi, razen da na voluharski način zajedajo in zažirajo državni proračun. Ko pravim travestija pravim to zato, ker praktično ti ljudje ali so to posamezniki ali pa so to gospodarske družbe, svoj zasebni interes po pridobivanju proračunskih sredstev na podlagi nikakršnih storitev travestirajo v splošni in javni interes. Jaz mislim, da je to področje na katerem boste vi kot minister v bodoče morali odigrati pomembno vlogo. Predvsem pa me zanima vaše stališče do tega, da se država preko ministrstva ali pa preko svojih nižje sistemskih organizacij tovrstnih zadev udeležuje in jih delno, kolikor imam informacije, tudi sofinancira. To mislim, da je nesprejemljivo in bi v bodoče država iz takih ravnanj morala izstopiti.  Gospod predsednik s tem jaz tudi zaključujem in dajem besedo še kandidatu. Hvala lepa.
Izvolite, gospod Medved.
Jaz bi se seveda na nek način strinjal z vami. Če gre, ko omenjate, te kongrese za kongres nekih interesnih   (nadaljevanje) združenj, ki sodelujejo v teh procesih pravzaprav imajo res konflikt interesov, da se na istem mestu pojavlja zraven tudi država in te kongrese sofinancira, to se z vami strinjam.
Naslednja bo vprašanja postavljala poslanka Bojana Muršič, za njo pa Janja Sluga.
Hvala lepa, gospod predsednik za besedo, spoštovani gospod kandidat za ministra, gospod Rudi Medved, lep pozdrav. Vaše dolgoletne izkušnje na področju delovanja javne uprave vam bodo vsekakor v pomoč pri vašem nadaljnjem delu.  Jaz bi mogoče začela tukaj, kjer je kolega zaključil, pri javnih naročilih. Vsekakor se strinjam s tem, da je potrebno transparentno gospodarno javno naročanje, pa ker kolega o tem ni postavil vprašanja, me kljub temu zanima, ker ste tudi rekli, da ste se srečevali z tem in me zanima, če ste imeli v vaši dosedanji praksi takšne izvajalce javnih naročil, izvajalce del, ki niso plačevali svojih podizvajalcev? Kakšno je vaše mnenje o sedanji zakonodaji, ki je bila spremenjena, da podizvajalci niso plačani s strani glavnega izvajalca, ali vidite vi to kot problem in ali boste morebiti predlagali spremembe zakonodaje v tem delu?  Vsi se zavedamo, da so javna naročila dolgotrajna, velikokrat, predvsem takrat, ko gre za javna naročila, ki so večja javna naročila – zakaj govorim o tem? Kajti postavijo se vprašanja in ponudniki se velikokrat pritožijo zoper odločitve javnih naročil in potem se ti postopki zavlačujejo. Velikokrat so ti postopki javnih naročil vezani na izvajanje del kadar gre za evropske projekte in posledično s tem lahko tudi rečemo, da imamo tako majhno črpanje evropskih sredstev. Kako vi vidite to, ali to vidite kot problem in kako se boste tega lotili? To bi bilo s področja javnih naročil. Predsednik, jaz bi predlagala, da mu postavim celoten sklop vseh vprašanj, potem mi kandidat odgovori, v kolikor še s katerim odgovorom ne bom zadovoljna, bi prosila za dopolnitev, ampak verjamem, da mi bo kandidat na tem mestu ustrezno odgovoril. V nadaljevanju bi se dotaknila javnih uslužbencev. Veliko ste govorili o javnih uslužbencih, tako vaša in naša vizija je imeti v javnem sektorju učinkovite, uspešne, profesionalne, ne vem pa, če sem v vašem uvodu zasledila, odgovorne javne uslužbence. Meni je ključno, da so javni uslužbenci odgovorni, da odgovarjajo za svoja ravnanja. V dosedanji praksi se je velikokrat zgodilo, da za svoja dejanja, ki jih opravijo, ne odgovarjajo, zato me zanima, kako vi vidite odgovornost javnih uslužbencev, kako bi prišlo do morebiti potrebnega sankcioniranja in vključevanja v to zakonodajo? Kvalitete vsakega javnega uslužbenca bi pripomogle k razvoju celotnega družbenega okolja, da tukaj omenim tako zasebni kot tudi seveda javni sektor. Kljub temu, da imajo javni uslužbenci dovolj visoko strokovno usposobljenost, je potrebno nenehno usposabljanje in izobraževanje, kar verjamem, da ste tekom vašega dosedanjega dela to bili tudi sposobni uresničiti. Vendar se marsikdaj, pa tudi v občinski upravi soočijo z pomanjkanjem sredstev. Zanima me, kako vi vidite možnost, da bo prišlo do večjega oziroma bolj usposobljenih javnih uslužbencev in z zagotavljanjem sredstev.  Zelo velik problem v vašem mandatu oziroma, ki bo kar že mislim, da s septembrom, bodo pogajanja z javnim sektorjem. Zanima me, ali se boste zavzemali za skupna pogajanja z vsemi sindikati, ali se boste zavzemali za parcialne pogovore s sindikati?    (nadaljevanje) Prav tako ste veliko govorili o nagrajevanju, o delovni uspešnosti javnih uslužbencev. Omenili ste tudi, da gre za subjektivne ocene posameznikov, in takrat kot direktor ste se po vsej verjetnosti tudi soočili s tem, ko ocenjujete svoje javne uslužbence, če ni dovolj visokega kompetenčnega znanja posameznega javnega uslužbenca, najsi bo vodja organizacijske enote najsi bo direktor, takrat ko se ocenjuje, si najbolj osovražena oseba in enostavno si v pat položaju, kakšno oceno uslužbencu dati, ali mu dati oceno odlično - sami ste rekli, da odlično in prav dobro so nekako tiste ocene -, ko pa sam ocenjuješ, da je javni uslužbenec opravil delo v skladu s pričakovanji, je pa ocena dobro. In takrat se soočiš z velikim problemom. Zakaj? Govorim o tem, ker vsi javni uslužbenci imajo v opisu del in nalog osnovno delo, ki ga pač morajo opraviti. Vsa dela za oceno odlično morajo biti opravljena visoko nad pričakovanji. In če ti nekomu ne daš nekih dodatnih del, enostavno delavec niti ne more dokazati tiste svoje kvalifikacije, ki jo ima, in opraviti dela visoko nad pričakovanji in takrat je potem lahko tudi ta ocena odlično. Zanima me, ali boste mogoče na tem mestu spreminjali ta sistem, kajti resnično gre za subjektivno oceno posameznika. Osebno sem se sicer, ko sem bila direktorica v dveh občinskih upravah, lotila tega dela malce drugače, zato sem vam rekla, da sem bila osovražena. Jaz sem mesečno ocenjevala vsakega javnega uslužbenca, ki je bil z mano, njegovo delo, v vseh tistih kriterijih, ki pač so. In potem sem konec leta naredila oceno. Pokazale so se pač ocene takšne, kot so bile, kajti nek mesec je malce več bilo dela, drug mesec malce manj. Tako bi bilo tu mogoče res treba razmisliti, kako ta sistem narediti bolj prijaznega, tako tistim, ki delajo, ki ocenjujejo javne uslužbence, kot javnim uslužbencem, da bodo vedeli, kaj morajo narediti, da bodo dosegli čim višjo oceno.  Malce bi se dotaknila - sicer je kolega veliko govoril o lokalni samoupravi. Govorili ste tudi, da se mora politika opredeliti o pokrajinah, ampak jaz vem, da vsi vemo nekaj o pokrajinah, ampak mene zanima vaše osebno mnenje o pokrajinah. Kaj vi menite, koliko in na kakšen način bi morale biti pokrajine v Republiki Sloveniji urejene, to me bolj zanima. Vsekakor je ključno, da ima lokalna samouprava ustrezno financiranje. Sami veste, da brez ustreznega zagotovljenega vira ni ustreznega načrtovanja in financiranja projektov, ki pa lokalni skupnosti omogočajo gospodarski razvoj. Posledično s tem, ko se občine razvijajo, se pa tudi država, Republika Slovenija v tem konkretnem primeru razvija. Seveda pa se tudi s tem dviguje kvaliteta in bivanje občank in občanov, ki ga lokalna samouprava izvaja. Zato mislim, da je tu resnično treba narediti čim več, da imajo lokalne skupnosti zagotovljeno financiranje, primerna finančna izravnava mora biti tudi ustrezna, če jo občine morajo imeti.  Še v zvezi z ureditvijo referenduma. Verjamem, da ste prejšnji teden poslušali vprašanje, ki sem ga prejšnjemu kandidatu namenila, v zvezi z ureditvijo referenduma. Sami veste, da je v maju 2013 politiki uspelo zbrati dvotretjinsko večino za spremembo 90. člena ustave v zvezi z zakonodajnim referendumom. Rok je, žal, že zdavnaj potekel, uskladitve z ustavo. Bilo je sicer nekaj smelih poskusov, vendar do tega nismo prišli. Zato smo tudi mnenja v naši poslanski skupini Socialnih demokratov, da referendumsko zakonodajo treba prednostno uvrstiti v te naloge koalicije. Zanima pa me kakšno je vaše mnenje glede usklajevanja referendumske zakonodaje z Ustavo in mogoče ali ste s tem sploh seznanjeni kako daleč je sploh politika prišla? Verjamem pa, da ste imeli zelo, zelo malo časa za zbor vseh mnenj in o tem se še lahko tudi kasneje pogovarjamo. Toliko bi za enkrat, v kolikor bo potrebno še se bom pa oglasila. Hvala lepa.
Pet sklopov, če lahko malo pomagam, glede na to, da je bilo kar obširno. Javna naročila, javni uslužbenci, lokalna samouprava in referendum. Izvolite.
Hvala lepa.  Seveda javna naročila, če ste bili direktorica občinske uprave, potem imate sami s tem precej izkušenj in pri javnih naročilih in pri izvajalcih je vse mogoče in jaz sem se sam večkrat srečal tudi s problemi poplačevanja podizvajalcev, čeprav je bilo to v tistem obdobju zakonska nuja, pa se vendar ni dogajalo in so zadeve prihajale zaradi tega na sodišče in več primerov takšnih sam tudi poznam in so se seveda pred samim podpisom izvajalske pogodbe vselej, in jaz mislim, da dobri gospodarji to počnejo vselej zelo dobro, seznanili oziroma pozanimali o potencialnem izvajalcu s katerim naj bi se podpisala tudi pogodba, saj marsikateri podatek je na voljo, da se ta njegova profesionalnost in solidnost da preveriti. Pa vendarle kljub temu, da je bila to zakonska norma je bilo kar zadeva odnos med glavnimi izvajalci in podizvajalci mislim da več problemov kot jih je v tem trenutku. Jaz sem se pozanimal kako to v tem trenutku teče v praksi in s tistimi s katerimi sem govoril so to spremembo zakona pozdravili. Ta sprememba zakona ne pomeni, da podizvajalci zdaj ostajajo brez poplačila, ker že ob samem, še pred podpisom pogodbe pravzaprav se naročniki, in to je odgovornost naročnika, pred podpisom pogodbe podizvajalec pove ali naj bo poplačan direktno od naročnika ali od glavnega izvajalca in ko do te odločitve pride, in podizvajalčevo voljo je treba v tem primeru spoštovati, pošten, če rečem pošten naročnik bo to tudi storil, potem ni nobene sile več, da bi preprečila, da ta podizvajalec ne bi bil poplačan. Tako se zdaj v praksi to dogaja, jaz sem najprej mislil, da je bila tu neka napaka v sistemu, da je prišlo do izločanja tega iz zakona, pa vendarle tisti, ki se trenutno s tem ukvarjajo, se pa zelo veliko ukvarjajo, ker ternutno je en tak zelo močan investicijski ciklus vse povsod od lokalne ravni navzgor, imajo s to novelo zakona dobre izkušnje in ne bi imel razloga da jim ne bi verjel. Res je tudi do ogrožanja evropskih sredstev, pridobivanja evropskih sredstev oziroma črpanja evropskih sredstev je zaradi različnih praks prihajalo in tudi do izsiljevanja naročnikov, ker so izvajalci vedeli, da je treba ta evropska sredstva počrpati in tu so se dogajale potem razno razne anomalije, to se bo dogajalo tudi še naprej, imamo poštene in nepoštene prakse, poštene in nepoštene izvajalce, tudi ta dilema ali naj se naročnik odloči za neko inženiring podjetje ali za nekega drugega izvajalca, tudi tu ni pravila, tudi inženiring podjetja so zelo dobra in tudi izvajalci, ki niso inženiring podjetja imajo lahko kompletno operativo sami so lahko zelo neprofersionalni. Tako da tukaj nekega pravila ni. Ampak če ste me vprašali po stališču do te spremembe zakona o javnem naročanju sem vam poskusil to tudi odgovoriti.  Odgovornost javnih uslužbencev, seveda, morda mi je res ta pojem iz besednjaka ob sami predstavitvi ušel, je pa seveda izjemno pomemben. Kako odgovornost pravzaprav na nekem delovnem mestu, ali na nekem položaju, pravzaprav nekako samo po sebi umevno do tistega trenutka, ko jo je treba ugotavljati. Tu seveda nastane problem, kako jo vrh tega še sankcionirati. To je v javni upravi zelo težko. Vem, da govorite tudi vi iz svojih izkušenj, ko ste morda prišli v situacijo, da bi morda kakšnega od javnih uslužbencev sankcionirali, tudi zaradi slabega dela ali pa zaradi velike napake. V sistem nagrajevanja oziroma v ta kompetenčni sistem je seveda to odgovornost nujno treba vnesti. In z načinom nagrajevanja to tudi regulirati tako v plus, kot tudi v minus. Danes pravzaprav je javnemu uslužbencu, če sedaj rečem po domače, zaradi neke napake skorajda nemogoče, mi rečemo trgati od plače. To je praktično skorajda nemogoče in seveda tudi če bi delodajalec to storil bo prišel v situacijo, ko se bo slej ko prej znašel na sodišču in sodišče navadno ne odloči v prid delodajalcu. Znotraj tega sistema samega nagrajevanja, ki jaz mislim, da ga je absolutno treba spremeniti, tudi vi ste omenjali ocenjevanje in anomalije, ki pri tem ocenjevanju so in v kako nehvaležnem položaju se človek znajde, ko mora ocenjevati sodelavce in potem se mnogokrat zgodi, da, zato da je mir pri hiši, pač oceni vse odlično, pa nihče nikogar ne najeda in vsi smo veseli in srečni. S tem sistemom, ki ga jaz sedaj v tem trenutku ne moram reči čisto kakšen bo, ker je verjetno precej zahtevno, je zanesljiv precej zahtevno strokovno vprašanje, bi seveda morali odpraviti te pomanjkljivosti, tako pri ugotavljanju odgovornosti kot seveda tudi pri samem ocenjevanju oziroma nagrajevanju dobrih, tako približno. Kar zadeva izobraževanje, izobraževanje, seveda, v javnem sektorju jaz, če govorim sedaj ožje v javni upravi, je definitivno problem. In to seveda zaradi tega, ker je bil vselej pojmovan kot strošek. In v zadnjih, jaz vem, da v zadnjem obdobju pravzaprav smo prepoznali kako pomembno izobraževanje je in začeli v proračunu planirati tudi sredstva za to. To je neka praksa, ki jo je treba uvesti. In mislim dobri predstojniki se bodo vselej potegovali za to, da se bodo njihovi delavci izobraževali in se bodo potegovali tudi za ustrezna sredstva za ta namen. Danes mora biti to pač enostavno sestavni del delovnega procesa, ne pa več kot strošek. Tako da si včasih na izobraževanje poslal predvsem na tista izobraževanja, ki so bila zastonj, teh pa je malo ali pa skorajda nič. Vsa ostala pa pravzaprav izpustil, ker je bil to strošek. Mislim, da mora to priti to v zavest in postati praksa, da se za izobraževanja planirajo ustrezna sredstva. Nič ni zastonj, tudi upravna akademija, je bilo vprašanje zakaj svojih storitev ne opravlja zastonj. Upravna akademija nima svojih ljudi, ki bi ta predavanja oziroma ta izobraževanja vodili, pač najema   (nadaljevanje) ustrezne ljudi zunaj in jih je treba za to tudi plačati. Mislim, da je pot k temu, da bi bila upravna akademija vendarle dostopnejša širšemu krogu javne uprave v tem, da se poišče znotraj javne uprave ljudi, ki so sposobni svoje znanje prenašati tudi naprej. Mislim, da ni treba za vsako stvar najeti dragega predavatelja od zunaj. Jaz mislim, da je znanja tudi znotraj javne uprave toliko, da bi se marsikaj od teh izobraževanj dalo izvesti ceneje.  Kar zadeva pogajanja med Vlado in sindikati javnega sektorja, sem že na začetku povedal, da naša želja ne more biti imperativ, to je stvar tudi samih sindikatov. Ampak naša želja seveda je, da ta pogajanja potekajo skupaj, enotno za isto mizo in da se na ta način do tega dogovora pride. Mislim, da je marsikaj v teh pogajanjih v preteklosti zaškripalo, tudi ko so se začela pogajanja ločeno, in sumničenje med posameznimi sindikalnimi skupinami, kaj se je kdo komu za hrbtom dogovoril. Mislim, da morajo pogajanja od začetka do konca teči na ta način. Je pa seveda potem tudi na sindikalni strani, ali mislijo enako, in bo do tega tudi v resnici prišlo.  Kar zadeva pokrajine. Mislim, da je nerelevantno moje mnenje, koliko pokrajin naj bo v Sloveniji. Toliko jih bo, mislim, kolikor bo pač volje za to. Saj, govorimo o šest, osem, dvanajst, da naj bi bilo nekje dvanajst tista zgornja meja. Vprašanje, ali je dvanajst zgornja meja ali je kje nižje spodnja meja. Vem, da več kot jih bo, večja nesorazmerja bodo in imeli bomo kakšne žepne pokrajine, pa večje pokrajine, mislim, zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da potem, ko se do politične odločitve pride, da potem stroka v miru to pretehta in ponudi rešitve. Saj mislim, da tiste rešitve, ki so v preteklosti že bile, niso bile slabe, ampak pač v danem trenutku, če rečem po domače, niso šle skozi. Kar zadeva financiranje občin. Ja, občine so pravzaprav od leta 2010 dalje v izrazito podrejenem položaju, kar zadeva financiranje. Zadnja usklajena dejanska in zakonska povprečnina je bila leta 2010, ko je znašala - tule imam podatke - 550 evrov na obeh straneh. Potem so se te škarje začele razpirati zelo na široko, do lanskega leta, ko so vendarle te vrednosti se začele blago približevati. Navedel bom samo primer, saj lahko tudi povem, da je to primer občine, iz katere prihajam, iz Zagorja ob Savi. Bil je zelo preprost izračun, kaj se je zgodilo s povprečnino od leta 2010 do letos. 12,3 milijona evrov je bila občina prikrajšana na račun tega, da so bile povprečnine nižje od zakonsko izračunanih. 12,3 milijona je en proračun takšne občine, če odštejemo morda evropska sredstva in to, ampak ta približni proračun občine s to velikostjo, okrog 17 tisoč prebivalcev, je 12 milijonov. Kaj pomeni 12 milijonov za neko občino, vemo vsi. In, seveda, lokalne skupnosti se, dokler ta povprečnina ne bo dosegla, izplačana povprečnina ne bo dosegla zakonsko določene povprečnine, se lokalne skupnosti s tem nikoli ne bodo mogle strinjati. Je pa res, da bo tukaj moral odreagirati državni proračun, ker enostavno 54 % vse dohodnine gre v povprečnino, ostalo pač bo treba zagotavljati iz državnega proračuna. Če govorimo o tem, da bi nekako vsi, ki so doslej nosili breme te krize in plačevali davek te krize in če smo iz krize vendarle nekako izšli, morali končno priti na svoje, jaz mislim, da bo sicer zelo težka naloga in v tem trenutku ravno tako težko lokalnim skupnostim obljubljal kaj bo s povprečnino za prihodnje leto, ampak mislim, da bo to eden izmed tudi trših orehov Vlade, ko se bo odločala za povprečnino za leto 2019. V vsakem primeru pa jaz sem bil sam velik zagovornik tega, da se zakon pri tem spoštuje, takrat in jaz moram reči, da sem velik zagovornik tudi danes. Mislim, da nisem začel misliti drugače odkar sem prišel v parlament. Saj sem prišel iz te občine, kjer smo se za to povprečnino borili zadnjih 8 let.  Kar zadeva referendumsko zakonodajo, seveda, absolutno mora biti to ena izmed prvih prioritet in sploh je pravzparav odločbe Ustavnega sodišča to velikokrat radi javno rečemo, treba spoštovati. Tudi v tem primeru se s stališčem vaše poslanske skupine absolutno strinjam, da jih je treba spoštovati in da mora biti to ena izmed prioritet uvrščanja zakonodaje na dnevni red Državnega zbora.
Želite še dopolnitev? Potem ima besedo oziroma naslednja, ki bo postavila vprašanje kandidatu je poslanka Janja Sluga, za njo pa Eva Irgl.
Hvala lepa. Spoštovani kandidat. To, kar smo v uvodni besedi slišali od vas kaže na vaše poznavanje delovanja javne uprave. Dejansko moram reči, da v vaši predstavitvi se ne spomnim stvari s katero se ne bi mogla strinjati. Kljub vsemu pa ste se nekako osredotočili ponovno na neko ožjo javno upravo. Se pravi, na državno upravo, kot radi temu v pogovoru rečemo. Je pa seveda javna uprava veliko več kot to. Celoten javni sektor je zelo obsežen. Predvsem tukaj ponovno opozarjam na javne zavode. Strategija, o kateri smo že tudi danes govorili, razvoja je bila seveda sprejeta v preteklosti ravno zaradi boljše organiziranosti v širši javni upravi. In v tem hipu imamo tudi več različnih organizacijskih mrež državnih organov in širše, ki so pa med seboj zelo slabo povezane in zelo slabo sodelujejo. Tudi če gledamo število izvajalcev javnih služb je to zelo veliko. In če se spomnimo v letu 2009, ko je bila prvič napovedana prenova javnega sektorja in je bil že tudi nekako predstavljen predlog zakona o negospodarskih javnih službah, ki je pa naletel na veliko neodobravanja in prišlo je veliko število pripomb, zato nikoli ni bil obravnavan in nikoli ni bil sprejet. Te negospodarske javne službe se še danes, se pravi še vedno izvajajo na podlagi Zakona o zavodih. Ta zakon pa se nanaša tudi na 1.500 javnih zavodov, katerih ustanoviteljica so občine, država v 60 % so to občine. In ko se pogovarjamo o teh javnih zavodih, kot sem razumela iz vaše predstavitve ste nekaj časa delovali tudi vi, v enem takem javnem zavodu s področja kulture, vemo, da se srečujejo s številnimi težavami. In tukaj bi jaz opozorila predvsem na eno. Ko se pogovarjamo o vseh predstojnikih v javnem sektorju ali pa o direktorjih javnih zavodov ali pa upravnikih, ravnateljih, kakorkoli se že kje imenujemo, se vedno pogovarjamo o njihovi odgovornosti. Jaz pa mislim, da se moramo začeti pogovarjati tudi o njihovih pristojnostih.   (nadaljevanje) Ker če mi z vso odgovornostjo neko osebo postavimo na takšno vodilno delovno mesto, pomeni, da ji zaupamo. Pomeni, da menimo, da je kompetentna, da bo ta javni zavod, sektor, karkoli vodila tako, kot je treba. Pomeni, da ji moramo tudi pustiti razširiti pristojnosti. Namreč, če govorimo konkretno o javnih zavodih, so v tem trenutku pristojnosti odgovornih oseb zelo omejene. Se pravi, za vse pomembnejše odločitve se mora predstojnik obračati na svet zavoda. Vsi pa vemo, da so ti sveti zavodov lahko problematični. Lahko je problematična njihova sestava, lahko je problematična njihova usposobljenost, zato se je v preteklosti uvedlo neko usposabljanje članov svetov javnih zavodov, in tako dalje. Menim, da tu ni nekega ravnovesja med tem, koliko pristojnosti ima lahko vodilna oseba, koliko sama odgovarja, koliko se lahko različnih ukrepov samostojno poslužuje. Po drugi strani pa tudi potem ni neke osebne odgovornosti. Mislim, da je tu potreben nek nov pogled, neka prenova tega sistema. Zato vas sprašujem, ali boste pristopili k prenovi Zakona o zavodih in to upravljanje in te pristojnosti nekako na novo, bolj smiselno mogoče tudi uredili. Sicer se strinjam, javna uprava mora biti vitka, učinkovita, prijazna in kompetentna, kot ste sami rekli. Ampak še enkrat opozarjam in vam polagam na srce za celoten mandat, dajmo vedno imeti v vidu najširšo definicijo javnega sektorja, torej ne zgolj državne uprave, ampak zelo široko, da gledamo na dobrobit in urejanje tega celotnega sektorja. Hvala.
Morda sem res več govoril o državni upravi, pravzaprav sem veliko govoril o zakonodaji in pripravi orodij za poenostavljanje postopkov, kakor pa posledično to zadeva celotno javno upravo in tudi širše javni sektor. Pravzaprav bom na vaše vprašanje v zvezi z morebitnimi spremembami Zakona o zavodih odgovoril takole, osem let sem delal po tem zakonu. Zdaj sem šel še enkrat ta zakon prebrat. Tako je nevtralno napisan, da pravzaprav vsega tega, kar vi pravite, da omejuje nekega direktorja javnega zavoda ali predstojnika javnega zavoda, niti znotraj tega zakona ne morem najti in zaznati. Seveda, saj pristojnosti direktorja podrobneje opisuje potem statut zavoda. Jaz sem imel pri svojem delu kot direktor javnega zavoda res popolno svobodo, zakon me v ničemer ni omejeval. In tudi odvisno je pač od samega predstojnika ali direktorja, koliko je samozavesten in profesionalec na svojem področju. Nikjer ne predpisuje, ali je treba za vsako, če karikiram, za vsako sponko za papir leteti na svet zavoda. Svet zavoda je tisti, ki potrjuje neke strateške usmeritve in samega delovanja zavoda in sprejema pač te ključne dokumente, od zaključnega računa pa do načrta, finančnega načrta in načrta dela za naslednje leto. Jaz mislim, da je večji problem ta, ki ste ga omenili na koncu, kadrovanje v svete javnih zavodov, da se tu pravzaprav velikokrat ustanovitelji oziroma tisti, običajno so to občinski sveti, ki na lokalnem nivoju kadrujejo, da se s tem premalo ukvarjajo oziroma se nič ne ukvarjajo, ampak pač glede na to, da v teh svetih zavodov sejnine ne morejo biti imperativ, smo v določenem obdobju pravzaprav sejnine skorajda v vseh svetih javnih zavodov tudi ukinili kot prispevek k izhodu iz krize, sicer majhen, ampak simboličen. Tako mislim, da je bolj problem v tem in kakšna je relacija med svetom in direktorjem. Jaz vzamem na znanje vašo pripombo in ne mislim, da je zdaj moje mnenje tako merodajno, da zakona ne bi bilo treba spreminjati. Jaz sam, pa je zakon že kar precej star, nisem videl, da bi direktorja oziroma predstojnika enega takega zavoda kaj bistveno omejeval. Mislim, da je cel kup drugih dejavnikov, ki ga bolj omejujejo in utesnjujejo pri njegovem delu kot pa ta zakon, ampak vzamem na znanje in hvala.
Želite še besedo? Potem bo naslednja vprašanja kandidatu postavljala kolegica Eva Irgl, za njo pa Tina Hefrle.
Najlepša hvala za besedo.  Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani kandidat za ministra za javno upravo! No najprej moram reči, da zagotovo niste v ravno zavidljivem položaju glede na to, da ste nekakšen nadomestni kandidat, drugi kandidat, ker se prvi na zaslišanju kandidata za ministra za javno upravo in izkazal. Ampak zanimivo je to, da ste zadnjič sedeli zraven ministrskega kandidata v podporo in če se ne motim ste tudi glasovali za njegovo podporo, se pravi, da je ustrezna bila predstavitev na Odboru za notranjo politiko, javno upravo in lokalno samoupravo. Zdaj, če pogledamo malo vzorec bi lahko rekli, da če se danes ne boste pretirano izkazali, potem se zna zgoditi, da bo naslednja kandidatka za ministrico gospa Divjak tukaj na Ministrstvu za javno upravo, no pred njo pa še gospod Golubič in gospod Pavlič.  Najprej bi vas želela vprašati:  Kateri vsebinski poudarki so vas prepričali, da ste podprli gospoda Kodeljo za to, da je primeren za ministra za javno upravo?  In drugo vprašanje:  Zanima me ali menite, da je predsednik Vlade ravnal pravilno, ko ga je zamenjal? Najprej bi želela, če mi lahko na to odgovorite prosim.
Nisem glasoval, ker takrat nisem bil več prisoten na seji. Predsednik Vlade ima pristojnost, da se odloči kot se odloči in v tem primeru se je odločil za zamenjavo, jaz tega ne morem komentirati.
Ampak ste pa poslušali njegovo predstavitev, pa me zanima kateri so tisti vsebinski poudarki, ki so vas osebno najbolj prepričali.
Glejte, vsebinski poudarki so bili tisti, ki ste jih poslanke in poslanci zastavljali njemu in zastavljali ste vprašanja z odlično vsebino. Ali so bili odgovori temu ustrezni ali ne, seveda dejansko je res in poznavanje javnega sektorja in javne uprave ne poznavanje se je videlo, ker je gospod Kodelja delal ves čas v gospodarstvu.
Ne bova nadaljevala, zdaj ni več kandidat za ministra za javno upravo gospod Kodelja, ampak ste pred nami vi, pa vendarle moram vseeno reči, da kljub temu, da ste tudi vi opazili, da njegova kandidatura ni bila dobra oziroma da njegova predstavitev ni bila dobra, pa so koalicijski poslanci kljub temu ga potrdili, da je primeren za kandidata za ministra za javno upravo. Zdaj jaz osebno menim, da bi predsednik Vlade moral razmisliti še o kakšnem drugem kandidatu oziroma menjavi kandidata za ministra. Mi smo prejšnji teden na tem odboru zaslišali tudi ministra za notranje zadeve gospoda Pokljukarja in moram reči, da osebno sem bila zelo razočarana nad njegovo predstavitvijo in morda bi predsednik Vlade moral še prej kot o zamenjavi kandidata za ministra za javno upravo razmisliti o zamenjavi kandidata za ministra za notranje zadeve, kajti gospod Poklukar ni praktično odgovoril na niti eno samo zastavljeno vprašanje in dejansko ni poznal področja, ki ga pokriva.   (nadaljevanje) Zdaj pa gremo k konkretnim vprašanjem, ki sem jih v prejšnjem zaslišanju zastavila tudi že prejšnjemu kandidatu, zato verjamem, da to ne bo težko za vas, ker ste si verjetno to zaslišanje tudi potem ali ogledali, ali pa, če je bil magnetogram že na voljo, tudi prebrali. Sami ugotavljate, da so se v plačnem sistemu v javnem sektorju, v času od sprejema dejansko pokazale številne anomalije, mene osebno sedaj zanima, kako se boste lotili pogovorov s socialnimi partnerji, kajti vemo, da tukaj gre za zelo težke, zahtevne pogajalce na drugi strani in zanima me ta osebni pristop, kako boste vodili ta dialog, še posebej zato, ker se vsi zavedamo, da je potrebno iskati neko skupno rešitev, ki bo finančno vzdržna in bo tudi pravična. Zanima me torej časovni okvir, kdaj boste šli v to reševanje plačnega sistema v javnem sektorju.  Potem naslednje vprašanje, kako boste zagotovili, da bodo tisti, ki so bolj uspešni, ki svoje delo bolje opravljajo, ki kažejo neke rezultate, kjer se tudi vidi te merljive rezultate v javnem sektorju, da bodo temu ustrezno tudi nagrajeni, kar bi nedvomno moglo potem pripomoči tudi k večji učinkovitosti javnega sektorja kot celote. Naslednje vprašanje: zanima me s kakšnimi konkretnimi ukrepi nameravate zagotoviti, da bo javna uprava dejanski servis državljanov ne pa, če tako rečem nekakšno birokratsko dušenje državljanov? Zanima me tudi, ali nameravate zmanjšati število zaposlenih v javni upravi in za koliko recimo, če boste šli v to, ga nameravate zmanjšati? Zdaj, odgovornosti ne bom več spraševala, ker je že kolegica Muršič spraševala, jaz sem tudi že zadnjič, pa ste nekaj vendarle v prejšnjem odgovoru tudi odgovorili.  Zanima me pa še naslednje – področje digitalizacije družbe. Gre za zmeraj bolj pomemben segment v družbi. Že kolega Grims je prej to temo načel, ampak vi ste zapisali v koalicijskem sporazumu oziroma pogodbi, da boste pripravili nacionalni akcijski načrt digitalizacije. Mene osebno zanima, kako naj bi ta akcijski načrt digitalizacije izgledal, konkretno v praksi in kdaj predvidoma naj bi bil narejen? Še zadnje vprašanje: zapisali ste tudi, da boste ob rojstvu podelili digitalno državljanstvo, se pravi nekakšen brezplačen e-certifikat in e-identiteto. Zdaj, kako si to predstavljate glede na to, da vsak državljan že sedaj brezplačno lahko pridobi svoj e-certifikat, ki pa ga seveda mora zaradi varnostnih razlogov vsakih nekaj let, praviloma pa v petih letih tudi obnoviti. To so moja vprašanja, bi želela, da se skoncentrirate nanje in skušate čim bolj konkretno odgovoriti. Hvala.
Pogajanja s sindikati javnega sektorja so kot rečeno nemudoma, takoj po vzpostavitvi oziroma po izvolitvi Vlade v Državnem Zboru, je to prva prioriteta te Vlade. Težko vam zdaj v tem trenutku navedem časovni okvir. Ko govorimo o časovnih okvirih pa je to vsekakor treba izpeljati zelo hitro, ker nekatere zadeve iz samega sistema plač v javnem sektorju prihodnje leto, v nasprotnem primeru začnejo učinkovati pa so zdaj še zamrznjene in bodo seveda javno-finančni izdatki v tem primeru še toliko večji. Torej govorimo o roku meseca dni, ne pa za kakšno daljše obdobje. Ker se zavedamo tega, da je časa zelo malo, se ta pogajalska skupina kot rečeno že oblikuje, pripravljajo se tudi ustrezna izhodišča za nadaljevanje pogajanj, seveda pa  (nadaljevaje) v teh dneh bodo objavljeni tudi novi makroekonomski kazalci, ki pa imajo v marsičem seveda tudi vpliv na vsebino pogajanj.  Nagrajevanje zaposlenih, zanesljivo bomo šli v smer, da pripravimo model, ki bo drugačen od tega, ki je v tem trenutku v veljavi, o katerem smo pravzaprav govoril, da je prvič tako ali tako nagrajevanje zamrznjeno, drugič je pa tudi sam model relativno slab. Ob ustreznih kriterijih seveda je treba dati bistveno večja pooblastila pri odločanju o tem, koga nagraditi in kako, posameznim predstojnikom. Tako je v gospodarstvu in ta model iz gospodarstva, temu modelu iz gospodarstva je treba preprosto slediti. Ne morem vam zdaj v tem trenutku samega modela predstaviti, neki zametki obstajajo in tudi vem zanje, ampak mislim, da je seveda tukaj zelo pomembno, da bo tudi, kar zadeva to področje, potekal dialog s sindikati. Mi vsi skupaj vemo, da pravzaprav kar zadeva plače v javnem sektorju, brez dialoga s sindikati, v nobenem primeru ne bo šlo. Zmanjšanje števila zaposlenih, seveda jaz nisem v situaciji, da bi zdaj v tem trenutku govoril o zmanjšanju ali zviševanju števila zaposlenih. V državni upravi se je število zaposlenih pravzaprav v zadnjem mandatu niti ni bistveno spremenilo in jaz mislim, da ni več tak problem število zaposlenih kot je neenakomerna razporeditev teh zaposlenih, da po drugi strani prihaja do pritiskov po dodatnem zaposlovanju, ponekod pa se ugotavlja, da bi bilo mogoče koga prezaposliti. Akcijski načrt za digitalizacijo družbe, poglejte jaz seveda zdaj v tem trenutku tega akcijskega načrta ne morem poznati in tudi akcijski načrt je ena izmed zavez koalicijske pogodbe za neko časovno obdobje, torej danes tega akcijskega načrta, tako da bi ga lahko tukaj predstavljal, seveda še ni. Je pa ta osnovna vizija kako digitalizirati in javno upravo, saj posledično ta digitalizacija posega potem v vse pore življenja. Osnovno vizijo sem nekako poskusil predstaviti, bolj konkretno seveda težko. Razlika med e-identiteto, o kateri govorimo in tem certifikatom, ki trenutno obstaja, je seveda na prvi pogled kot da je ni, pa je zelo velika. E-identiteta je tudi v bistvu enke vrste certifikat, ampak je v oblaku in to je razlika med digitalizacijo in tem e-certifikatom, ki ga imaš danes na nekem računalniku in ta računalnik potem nosiš s seboj, ali pa na telefonu. Ko je enkrat ta e-identiteta v oblaku, lahko dostopaš do svojega podpisa, s katerim urejaš zadeve in imaš dostop do vseh stvari, s koderkoli, kjerkoli na svetu, tehnologija je drugačna, eno je elektronska, drugo je digitalna in to je v bistvu ta vizija e-identitete, ki mislim, da je v praksi seveda tudi izvedljiva.
Na eno vprašanje niste odgovorili, glede izboljšanja servisa, ki gre v tej smeri debirokratizacije, če želite še kaj glede tega povedati mogoče?
Mislim, da sem nekaj v uvodni predstavitvi okrog izboljšanja servisa v tem drugem delu vendar govoril, ki se dotika digitalizacije, in tu je pravzaprav, vidimo, to izboljšanje tega servisa. Če pogledamo ta servis, trenutno, kako deluje, ne vem, od državne uprave pa potem tudi javne uprave, da bi imeli kakšne bistvene ukrepe ali prijeme lahko, da bi bil boljši - saj deluje pravzaprav, mislim, da ga je treba pač postaviti na višji nivo, in to pride z digitalizacijo. Zdaj kar na počez, da bi rekli, da ta servis ne deluje - deluje. Jaz mislim, da tudi v mnogih primerih pravzaprav deluje zelo dobro.
Dobro, hvala. No, saj uvodoma ste povedali. Mislim, da se s tem lahko vsi strinjamo, da je problem v pretirani normativizaciji in da je treba na tem področju uveljaviti glavne spremembe, ker če imamo pretirano število predpisov, ki so sami sebi namen, so tudi uradniki ujetniki potem tega sistema; niso oni krivi, da je sistem preveč zakompliciran in zbirokratiziran.  Naslednja ima besedo za vprašanja poslanka Tina Heferle, za njo pa Igor Peček.
Hvala lepa.  V predstavitvi ste omenili že nekaj o financiranju občin in o krizi, ki se vleče, oziroma o… ja, o krizi in financiranju občin, ki se že kar nekaj časa vleče. Pa zdaj je kriza mimo in pravite, da občine to breme še vedno nosijo. Po vašem mnenju je celo lahko ogroženo črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Pa me zanima, če ste lahko tu malce bolj konkretni, zakaj bi bilo lahko ogroženo črpanje evropskih sredstev in kje vidite rešitve, kratkoročne in dolgoročne pri tem vprašanju.  Hvala.
Nekaj smo o tem problemu sicer že rekli, predvsem kar zadeva povprečnino. Se pravi, da se ne bi ponavljal, zakaj utegnejo biti - zaradi podhranjenosti občin utegne biti ogroženo tudi črpanje evropskih sredstev. In, seveda, tako kot občine to breme nosijo vsa ta leta, tako bo morala zdaj na neki točki država ta odnos do občin na tem področju spremeniti, in jaz bom to zagotovo zagovarjal. Bi pa vseeno dodal, če dovolite, imajo pa občine seveda eno rezervo, ki se jo sicer zavedajo, pa včasih pa tudi ne, to pa je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki je eden izmed zelo pomembnih virov občinskega proračuna. In tu se, generalno gledano, pravzaprav zadeve dogajajo zelo različno od ene občine do druge; nekatere so pri pobiranju tega nadomestila zelo uspešne in učinkovite in tudi zelo dobro krpajo s temi sredstvi proračun, druge pač ne. Seveda, malo je tu političnega kalkuliranja. To stvar spreminjati ali pa dodatno obremenjevati ljudi, za to ni nikoli časa, enkrat so volitve tik pred nami, potem drugič so volitve tik za nami. In mislim, da je tu dodatna rešitev za stabilno financiranje občin nepremičninski davek, v kar bo ta Vlada morala ugrizniti. In seveda tudi filozofija tega davka, ki bi morala biti drugačna od filozofije davka, ki je bil že predlagan, pa potem ni šel v veljavo - davek od nepremičnin mora biti pač prihodek občin. Mislim, da je po nepotrebnem govoriti o tem, kako bi ga malo ta pa malo on, v glavnem, občine bi morale imeti izključni dostop do teh sredstev in   (nadaljevanje) skupaj z neko ustrezno povprečnino, mislim, da bi bil tudi dolgoročneje rešen ta problem financiranja občin.
Naslednji ima besedo oziroma bo postavljal vprašanja Igor Peček, za njim pa Jernej Vrtovec.
Hvala lepa, predsednik, za besedo.  Spoštovani prisotni!  Gospod Medved, dve vprašanji imam, in sicer se prvo navezuje na področje, o katerem smo se danes že pogovarjali in se ga tudi dotaknili iz več zornih kotov, to so pokrajine oziroma regionalizacija, zato se na to ne bi več navezoval. Imam pa vprašanje, ki izhaja posredno iz tega. In sicer, sami ste omenili, da določeni postopki konsolidacij znotraj občin in tudi upravnih enot so že potekali oziroma tudi potekajo. Zanima me, ali poznate projekt skupnih finančnih služb. Ali gre tu po vaši oceni za morebitno racionalizacijo, recimo, ker predvidevam, da bo šlo za združevanje, združevanje pa včasih niti ni nujno, da je tudi racionalizacija, oziroma če ga poznate, kako ocenjujete ta pomen v praksi.  Naslednje vprašanje se nanaša na vprašanje Državnega sveta, ampak predvsem iz razloga, ker je bila funkcija Državnega sveta omenjena tudi v koalicijski pogodbi, ki predvideva odprtje razprave glede morebitnega preoblikovanja ali celo ukinitve Državnega sveta. Strinjam se s kolegom, da mogoče ukinitev niti ni del, o katerem bi se pogovarjali tukaj, ali pač. Predvsem me zanima preoblikovanje. Glede na to, da je Državni svet le predstavniško telo in gre za zastopanje tako socialnih kot gospodarskih interesov, kakor tudi poklicnih in lokalnih, se pravi, se prepleta neka funkcionalna in tudi teritorialna razlaga oziroma gre za skupek nekih interesov. Zanima me vaša ocena, predvsem glede, če poznate ta del, ki se tiče preoblikovanja. Hvala lepa.
Ja, gledam na levo stran, pa nisem zasledil kakšne zahteve za proceduralno, glede na to, da je bil omenjen Državni svet; ko je bil omenjen na desni, je bila zahteva. Izvolite, gospod Medved. Nimam nobenih problemov s tem vprašanjem, ampak nekatere kolegice so ta problem imele uvodoma, ko je Brane Grims govoril o tem. Izvolite.
Potem lahko odgovorim tudi na to vprašanje? / oglašanje v ozadju/  Kar zadeva skupne finančne službe, projekt upravnih enot, ki je zdaj deluje na območju cele Slovenije. V letu 2017 je bil to pilotni projekt. Mislim, da je zajemal tri, pogojno rečeno, upravne okraje, ker nihče do zdaj sicer tega termina uradno še ne uporablja, termina upravnih okrajev. Ampak te skupne finančne službe delujejo na način, da se pač več občin, upravnih enot na območjih več občin poveže in skupna finančna služba pač opravlja vse finančne posle za te upravne enote iz enega centra. Stvar je v celoti prenesena na oblak, kar je dobro; mislim, da je to nek tak primer, kako te zadeve v praksi tudi resnično delujejo. In s tega vidika pomeni racionalizacijo. To ni organizirano na način, da bi bila dostopnost do storitev upravnih enot za občane zaradi tega kaj manjša, ker ta skupna finančna služba neposredno z občani niti nima opravka. V letu 2018 torej te skupne finančne službe   (nadaljevanje) tečejo, mislim, delujejo na območju cele Slovenije, mislim, da je osem sedežev, osem, pod narekovaji rečeno, »zametkov« upravnih okrajev. Ali bi veljalo v prihodnosti še kakšne od dejavnosti upravnih enot, ki jih je mogoče poenotiti na ta način in centralizirati, je seveda stvar razmisleka. In če se takšna področja najdejo, ni razloga, da se ne bi ta projekt širil, predvsem zaradi tega, ker ta informacijska podpora temu projektu že obstaja in daje zelo dobre rezultate.  Če odgovorim zdaj še na vaše vprašanje v zvezi z Državnim svetom. Sicer tako iz trte izvito tudi ni, da bi o tem govorili tukaj. Jaz res prej morda za eno področje nisem bil ravno dovolj kompetenten v tem trenutku, da bi nanj odgovarjal, in sem to tudi povedal. Ampak tudi v okviru Ministrstva za javno upravo obstaja služba za politični sistem. In od kod bo zdaj prišla zakonodaja, če se bo kaj dogajalo na tem področju, ne vem, morda od kje drugje, ampak služb za politični sistem obstaja znotraj Ministrstva za javno upravo in mislim, da je vprašanje Državnega sveta vprašanje, ki zadeva to področje. Seveda, ta razprava se bo slej ko prej odprla okrog Državnega sveta. V primeru, da pač tega političnega dogovora okrog ukinitve Državnega sveta ne bo, kar je popolnoma legitimno in ni nujno, da do tega kdaj pride, pa so možne tudi kakšne modifikacije pristojnosti Državnega sveta, ki jih ima pač zdaj relativno malo oziroma skoraj nič, kar zadeva vpliv na zakonodajni postopek v Državnem zboru, saj vemo, da ponavadi veto doživi usodo, kakršno doživi. Obstajajo ideje - mislim, da ni preuranjeno, da tudi o tem kaj rečemo -, ideja o četrtem branju, ki morda spremeni vlogo Državnega sveta v tem zakonodajnem postopku. Največkrat prihaja do veta Državnega sveta zaradi kakšnih malenkosti v posameznih zakonih, saj ni, da bi bil kar cel zakon slab, pa bi zato bil nanj vložen veto. S tem četrtim branjem dalo marsikaj na relativno hiter način popraviti kakšne pomanjkljivosti posameznih zakonov, tudi kakšne neumnosti, ki se včasih prikradejo; mislim, v tej naglici in poplavi zakonov se včasih zgodi, da v posameznem besedilu zakona ostane tudi nekaj takega, kar je spregledano. Ta institut četrtega branja bi morda te stvari popravil, saj Državni zbor se tako ali tako po vetu mora spet sestati. Ampak to je ideja, ki nima zdaj trenutno že kakšne, bom rekel, strokovne podlage. Tudi sam nisem tak strokovnjak za to področje, da bi to lahko propagiral. Je pa ena možnost, da se v eno smer pogovarjamo, kako bi Državni svet vendarle imel neke pristojnosti v zakonodajnem postopku, ki bi bile bistveno drugačne od teh, ki jih ima zdaj.
Hvala lepa. Želite še dodatno? (Ne.)  Naslednji bo vprašanja postavil kolega Jernej Vrtovec, za njim pa Žan Mahnič.
Najlepša hvala. Lep dober dan vsem skupaj! Ja, če na začetku pokomentiram. Jaz se z razumevanjem malce parlamentarne demokracije, imenovane koalicija, in tako naprej, sicer je nenavadno tovrstno početje, zlasti uvod v samo vladanje je zelo težaven, na takšen način, kot smo mi zastavili sistem javne uprave v Sloveniji v tem mandatu. Zaradi tega je zelo na mestu, recimo, vprašanje, kar je predhodnica že prej vprašala, gospa Eva Irgl, na temo vašega predhodnika in vas. Mene izjemno zanima v čem ste vi boljši od tega kar je pokazal gospod Kodelja, glede na to, da ga je celotna koalicija podprla. Naj povem, da tako kot se z vami danes strinja gospa Janja Sluga, se je nazadnje strinjala z gospodom Kodeljo, sicer ga ne bi podprla. Ampak to je v bistvu bolj retorično vprašanje, ni treba, da na to odgovorite. Ampak gre za problem celotnega sistema, da poslanci ne smemo biti glasovalni stroji, ampak moramo biti tisti, ki znamo kritično presojati v danem trenutku in kar je prav podpreti, kar je pa narobe pa ne podpreti.  Če grem pa naprej na vprašanja. Dejali ste na primer, v samem uvodu, obrtnik napravi kakšno delo slabo. Tudi javni uslužbenec lahko opravi kakšno delo slabo. Seveda, vsi ljudje imamo napake. Ampak veste, če meni obrtnik narobe postavi kopalnico, jaz tega ne bom plačal oziroma se bova naprej pogajala. In naslednjič tega človeka več ne bom najel. Problem pri javnem uslužbencu je, da nima niti orodja skoraj, da bi ta javni uslužbenec lahko zaradi slabo opravljene storitve izgubil svojo zaposlitev, ali pa se potem pri enem in istem javnem uslužbencu ponavljajo napake. Zato moje prvo vprašanje. Največ kar se obrača gospodarstvo na nas so seveda gradbena dovoljenja in verjemite, da tretjerazredni kategorniki, javni uslužbenci, so tisti ki, eni in isti večinoma, ki delajo napake, z imeni in priimki prihajajo do nas podjetniki, ki govorijo o tem kdo kje štrajka. Zaradi tega me zanima vaša obljuba ali pa vaša napoved.  Za koliko časa se bo po vseh spremembah, ki ste jih našteli oziroma po opisu stanja, ki ste ga našteli, za koliko časa se bodo skrajšala čakanja za gradbena dovoljenja? In spremembe prostorskega načrta. Veste kaj je problem, da zdaj občine sodelovanje z upravnimi enotami, Arso, ministrstvom, da ti postopki se vlečejo tudi, če pride ne vem kakšna investicija, razen če to ni Magna, se postopki vlečejo v nedogled, tudi po sedem, osem let, samo za prizidek k eni hali. O.K., potem Državni zbor, če je toliko močna investicija kot je bila Magna, imamo prvo in druge razredne zgodbe, potem tudi nobena težava in sprejmemo poseben zakon. Povejte mi, kaj boste naredili, da ne bo tega več na takšen način potrebno, na takšen način postopati. Pa da ne bomo za velike investicije mi sprejemali posebne zakone, ampak da bo bil sistem urejen. Povejte mi obljubo, koliko časa da bomo prišli do gradbenega dovoljenja. Glede na to, da ste našteli opis stanja, vas moram vprašati, da vi poveste državljankam in državljanom koliko časa bo to trajalo.  Drugo vprašanje. Veliko poudarka ste in to je pohvalno, ste namenili glede birokratizacije in prav sklepate, da imamo v Sloveniji preveč predpisov, in da je potrebno poenostaviti postopke. Jaz vas bi še enkrat tukaj malce vprašal. Kako si ti to predstavljate? Veste zakaj? Zaradi tega, ker rekli ste, da bo potrebno pregledati vse predpise, kakšnega za nazaj tudi zmanjšati, uvedli boste števec predpisov. O.K., števec je lepo, da bo, ampak samega učinka števec imel ne bo. Število predpisov, samo podatek nam bo pokazal kakšno je število predpisano. Se prvi, tukaj vas bi prosil za bolj konkretne ukrepe. Se pa strinjam z vami, gospod kandidat za ministra, da imamo preveč predpisov, in da sam zakonodajalec včasih ne ve ali pa Zakonodajno-pravne službe in Vlade in Državnega zbora, kaj se nam dogaja. Ampak vaša, bolj sem vas spremljal v podajanju te problematike v smislu, da zasledujete realno stanje ne pa toliko učinkov. Omenili ste tudi, da bo podana skozi spremljanje zakonodaje, to kar je gospod Kodelja isto govoril, cena učinkov, vplivi na okolje… To je že vse sedaj v veliki meri pri pripravi vsakega predpisa in zakona je to obvezna priprava.  Nadalje. Pri sprejemanju evropskih predpisov bomo vključili javnost, se pravi, pri implementaciji evropskih predpisov, če sem prav razumel, to mislite, bomo vključili javnost. zanima me kako bo to izgledalo, da bomo vključili javnost, nekaj kar v bistvu nam je predpisano. Problem naš ni to ali je javnost ali ne, kajti kar je s strani Evropske unije predpisano, moramo sprejeti v naš pravni red, ampak problem je, da mi zaostrimo to kar nam je Evropska komisija naložila. Ni problem, da mi nekaj implementiramo in javnost tukaj nič ne pomaga, ker pač moramo to implementirati, ampak zaradi tega, ker mi ponavadi ne moremo dobiti političnega soglasja, to implementiramo čez sedem, osem let, potem plačujemo kakšne kazni. Tak primer je na začetku tega mandata bil, ko smo na vrat na nos klicali na sejo v parlamentu. Se spomnite, kolegice in kolegi. Tako da, ne vem kaj bo javnost, zainteresirana javnost tukaj ob tej zgodbi pomagala. Elektronska identiteta pa oblak, moje vprašanje je: Kdaj bo to sprovedeno? Kako ocenjujete kdaj? Kakšne so tudi finančne posledice? Kdaj bi to tudi naredili, še enkrat poudarjam? Ideja sicer ni slaba. Moramo v skladu s časom naprej. Večkrat ste omenili kompetentni model in dejali, to je ključno orodje za ocenjevanje zaposlenosti. O.K. Tukaj pa nekaj vprašanj glede ocenjevanja zaposlenosti. Omenili ste predstojnike. Nekajkrat ste bili tukaj kontradiktorni. Saj morda ste tudi sami to zasledili, ampak ob tem ste še dejali, takšen sistem ocenjevanja se je izpel in imamo silne anomalije. Zdaj, tukaj morate biti konkretni. Kakšne bodo vaše spremembe glede ocenjevanja in omenili ste spet nek nov model. Jaz pa mislim, da morate na predstavitvi povedati kakšen je ta model, drugače ga niti ne omenite, da vemo kakšen model to bo. In še ena stvar, ki jo želim poudariti je glede ocenjevanja. Omenili ste tudi glede zaposlenosti. Pravite, da ne boste povečevali število zaposlenih, hkrati pa, citiram koalicijsko pogodbo, navedli na bo uvedena tako rekoč, zaposlenih outsourcanih delavcev. To je v koalicijski pogodbi. Ste jo prebrali pa veste, da imate zapisano, uvedba zaposlitev outsorcanih delavcev. Tukaj je ključno vprašanje, kako se potem, kako boste potem naredili, če se boste dosledno držali koalicijske pogodbe, za število zaposlenih, da se število zaposlenih in masa plač iz javnega sektorja potem takem ne bo povečala. Pa še ena stvar, nazaj na ocenjevanje. Strinjam se, da se spremeni model nagrajevanja, absolutno, zaradi tega, tukaj pa boste morali zakon spremeniti. Saj to veste. Predstojnik ima danes, tukaj ste bili malce kontradiktorni, predstojnik ima danes vse v svojih rokah. Vi ste omenili subjektivno oceno, da je včasih preveč subjektiven. Takšen zakon imamo. In če vi danes temu oporekate, je to kar zdaj ni v redu, potem morate povedati kaj bo v redu. Enotni sistem plač, ste tudi dejali, da je ta enotni sistem plač, da so anomalije, stvari niso najbolj posrečene in prihaja do anomalij. Pravilno ocenjujete, ampak ob tem bi jaz konkretno pričakoval od vas, da poveste kako boste spremenili enotni plačni sistem in tukaj se boste srečali s ključnim vprašanjem oziroma, če podate mnenje na eno izmed vprašanj. Bodo zdravniki v času vašega ministrovanja bili del enotnega plačnega sistem? Bodo bili policisti del enotnega plačnega sistema? Vi ste dejali, da se ta sistem, alternative temu sistemu ne poznate. O.K. Tukaj v koalicijski pogodbi imate glede birokratizacije še nekaj navedeno. Zagotovili bomo povečanje pristojnosti predstojnikov v javnem sektorju in sicer ob hkratnem okrepljenim uveljavljanju njihove osebne odgovornosti. Zdaj, je to ta sprememba o kateri ste govorili. To sprašuje. In, če je to ta sprememba, potem sprašujem, njihova osebna odgovornost gre tukaj za finančne posledice, finančno odgovornost, pravno odgovornost. Glede digitalizacijo so vas vsi drugi. A ja, še enkrat, variabilni del je majhen, 2 odstotka ste dejali in je izziv da se potem celotna masa plač ne poveča. Model je mogoč, še enkrat sem vas vprašal že prej, kakšen je ta model in hkrati vi boste kar velik supermen, da boste to zvečali na 3 odstotke pa se plače ne bodo povečale oziroma celo masa plač se ne bo povečala. Predvsem to me zanima, kako vam bo to dejansko uspelo doseči? Na koncu se bodo / nerazumljivo/ še pogajali, pa ste dejali, da se boste temu izognili. V redu. Ampak SVIZ vam je poslal že vprašanja, jaz vas dodatno sprašujem v skladu s tem, kar je vaša stranka že 25. aprila letos zapisala v odgovoru SVIZ, in sicer, da je potrebno začeti pogajanja na točki, kjer so se zaključila z vlado v odstopu. Torej, vse tisto, kar je bilo dogovorjeno na tisti točki, vi danes podpišete. Najlepša hvala za odgovor.
Gospod poslanec sedaj vam bom težko rekel, koliko časa bo trajala pridobitev gradbenega dovoljena na podlagi novega zakona. Od primera do primera je drugače. Tudi nisem trdil, da je sedaj ta nova gradbena zakonodaja to pospešila. Jaz sem dal samo primer, kako je bilo in da imamo trenutno novo zakonodajo iz katere si lahko obetamo, da se bodo tukaj postopki pospešili. Ali se bodo v resnici, ne vem. Ali so bili vsi ti vplivi, pravite da jih imamo že sedaj, da imamo presojo vplivov posameznega predpisa ali zakona. Imamo, samo se ne uporablja dovolj dosledno in zato ne morem sedaj reči, ali je v tem primeru, ko govorimo o novi gradbeni zakonodaji, to naredilo ali ne. Praksa bo pokazala relativno hitro, ali so se ti postopki skrajšali. Saj postopki, kot smo rekli, sam postopek na upravni enoti je relativno kratek, potem ko vlagatelj za gradbeno dovoljenje prinese vso dokumentacijo, je postopek zelo zelo kratek. Par dni traja, 17 dni povprečje, to smo rekli na začetku. Gre za zbiranje vseh teh silnih papirjev, ki jih je treba dostaviti na upravno enoto. Ali smo poenostavili, ali nismo poenostavili, nisem se želel opredeljevati do tega, sem pa samo želel dati tak svež primer, ko se bo zelo hitro videlo. Imamo zakon, ki je pravkar začel veljati in relativno hitro se bo videlo, ali gredo te stvari hitreje.  Občinski prostorski načrt, tako kot ste rekli, jaz se z vami absolutno in popolnoma strinjam, katastrofa, da je treba sedem, osem let čakati, da spremeniš občinski prostorski načrt. To je popolnoma neživljenjsko in je zaradi tega, na občinskih ravneh propade marsikatera investicija, marsikatera gospodarska pobuda, ker so enostavno ti roki absolutno predolgi. Mislim, da ko bodo ti roki skrajšani na razumno mero, potem tudi do takih primerov, ko se poseben zakon sprejme, če ste mislili za primer Magna, ne bodo potrebni, če bodo te zadeve v praksi potekale dovolj hitro, potem seveda tovrstni posebni zakoni, ne bodo potrebni. Pospešiti. Nimam recepta sedaj v tem trenutku, verjetno me razumete, nisem insajder v Ministrstvu za javno upravo, da bi tovrstne zadeve vam sedaj iz rokava stresel kako bomo to dosegli, ampak namera, da to dosežemo je in volja.  Ocena učinkov, kot sem vam rekel, ti učinki posameznega predpisa, ki   (nadaljevanje) je v procesu priprave, ti postopki bodo s tem naborom orodij, ki sem jih omenjal na začetku dosegali to, da bomo lahko resnično ocenjevali učinke posameznega predpisa še preden bo ta prišel v parlamentarno proceduro. Pravzaprav preden bo sploh prišel na Vlado. To sem želel povedati na začetku, ko sem naštel tudi ta nabor orodij, ki bodo to omogočala. Mislim, da je to ključno, da ko govorimo o tem koliko raznoraznih predpisov in zakonov imamo, najbrž preveč oziroma zagotovo preveč. Tisto, kar pa je ob tem še posebej pomembno je to, da se zakonom že po tej direktivi evropski pravzaprav mora dati čas in ta 30-dnevni rok, ko se lahko s predlogi zakonov seznani tudi vsa zainteresirana javnost in da k materiji svoje pripombe, ga še izboljša, da bo vse to zavrlo to hiperprodukcijo raznoraznih predpisov in da bodo prek Vlade v Državni Zbor prihajali kakovostnejši predpisi. Takšna je naša zaveza, lahko dvomite, da bo to res, vsi lahko dvomimo, ampak takšna je naša zaveza, da bomo to naredili in to mislim popolnoma resno.  Vključitev javnosti kar zadeva evropske predpise, seveda, mislim, da je javnost bistveno premalo vključena v tisti fazi preden iz Bruslja pride direktiva, v tisti fazi je bistveno premalo vključena. Jaz mislim, da se Slovenci niti ne zavedamo oziroma niti ne vemo, katere poti so pravzaprav, da se javnost vključi v nekaj kar bo nastalo v Bruslju in potem iz Bruslja prišlo kot direktiva. V tem smislu je je bilo to mišljeno, seveda pa tudi potem, ko bo enkrat direktiva tu, je prav, da se ljudje seznanijo, saj mnoge direktive, ki jih sprejemamo ljudje, če jih ne zadevajo res direktno, niti ne vedo, da obstajajo, ampak, ko govorim o tem, govorim predvsem o vključevanju javnosti v postopke preden se sprejmejo v Bruslju. To je načrt, takšna je vizija, jaz verjamem, da so nekatere stvari težje, druge pa morda lažje dosegljive.  Ko govorimo o e-identiteti v oblaku, seveda težko vam zdaj rečem spet, ko terjate od mene skoraj da datum, težko vam rečem. Poglejte, nekateri načrti, ki so tudi v koalicijski pogodbi so načrti za neko obdobje, ali je to obdobje štirih let ali je dveh, treh let, v tem trenutku vam zelo težko to odgovorim, ampak to je ena izmed takih strateških zavez, ki je zapisana v koalicijsko pogodbo, da jo bo ta Vlada v tem obdobju uresničila. Trenutno je to kot ideja, zato, da bi vam zdaj o finančnih učinkih te e-identitete lahko govoril na tem mestu, verjetno razumete, da ne morem, ker jih v tem trenutku ne poznam. Govorim o nekaterih stvareh, ki bodo uresničene na podlagi zavez, ki so bili dogovorjene med strankami, ki tvorijo to koalicijo.  Število zaposlenih, nisem govoril niti o zmanjšanju, niti o tem, da ne bo povečanja, nisem se opredelil do tega, ker je to verjetno tukaj na tem mestu in v tem trenutku zelo težko reči kar na počez – odpustili bomo toliko ljudi ali pa zaposlili toliko ljudi, težko.  (nadaljevanje) Tudi zato ne, ker je problem prekarnosti, ki ga vsi dobro poznamo na nek način tudi znotraj državne oziroma javne uprave ali pa javnega sektorja, če hočemo v širšem pomenu besede, rešljiv na ta način, da se, ki jih najemamo za neko delo, zakaj teh ljudi, če imajo ustrezne kvalifikacije za neko delo, če nam prinašajo takšno in takšno dodano vrednost v delovni postopek, zakaj teh ljudi ne zaposlimo? Saj strošek bistveno seveda ni večji, saj tudi zdaj ga plačujemo z vsemi dajatvami in bistveno se to verjetno ne spremeni, smo pa rešili ta velik problem prekarnih delavcev, ki delajo marsikje, tudi sami poznate, ista dela ali pa še zahtevnejša ali pa še več dela za manjši denar navadno kot redno zaposleni in so popolnoma brez vsakih ostalih pravic in bonitet, ki so v posamezni organizaciji, pa tudi v podjetjih, saj tukaj gre za problem prekarnosti tako v javnem sektorjju kot tudi v zasebnem sektorju, tu imamo na obeh poljih ta velik problem. In to je pač eden izmed, bom rekel ukrepov, ki bi deloma to prekarnost, ta problem te prekarnosti omilil. Ko sprašujete, če bodo v tem mandatu zdravniki in policisti del enotnega plačnega sistema, jaz sem na začetku povedal, da je pač stališče oziroma zaveza te Vlade, da enotni plačni sistem v javnem sektorju za enkrat obstaja, ker pač kakšne bistveno druge alternative, bistveno boljša ali pa vsaj primerljive alternative temu plačnemu sistemu za enkrat nihče ni ponudil, torej to pomeni, da so del tega enotnega plačnega sistema seveda še naprej tudi zdravniki in policisti. Sistem napredovanja oziroma variabilni del o katerem sva govorila gospod poslanec, da se povečati masa za, bom rekel ta variabilni del znotraj obstoječega plačnega sistema seveda v tesnem dogovoru z sindikati, ker se pač to bo treba poseči na nekatera področja, ki so morda v tem trenutku še bogokletna in malo preuranjena predvsem kar zadeva sistem napredovanj. In znotraj morebitnih, teh sprememb je možno dobiti te prihranke, da se ta variabilni del poveča, jaz ne vem, ali je to zdaj za %, sej pravim ni narejen model ali pa izračuni, stvar je treba absolutno dogovoriti z sindikati. Če pa saj sindikati lahko seveda to tudi zavrnejo in ostane tako kot je, ampak, če hočemo obdržati mlade zaposlene v javnem sektorju in recimo v javni upravi, mladi odhajajo iz javnega sektorja, iz javne uprave, ker ne vidijo nobene perspektive, ker so plače nizke, sistem napredovanj je kakršen je in zaradi tega, ker tu ne vidijo perspektive odhajajo. V zasebnem sektorju k sreči je zdaj konjunktura in mladi gredo. Glejte jaz vam samo dam primer, da je povprečna starost zaposlenih na upravnih enotah pa veste koliko jih imamo po vsej Sloveniji, 52 let, in, da mladega človeka praktično je nemogoče pritegniti za neka, bi rekel relativno, ne bom rekel enostavna, ampak ne tako zelo   (nadaljevanje) zahtevna dela, ker bodo seveda v vsakem primeru v zasebnem sektorju videli večjo perspektivo. Tudi sistem nagrajevanja oziroma napredovanja in uvrščanja v plačne razrede, ki bom rekel kot izključno merilo jemlje izobrazbo in pri nas se napreduje na podlagi izobrazbe. To je bil pač sistem, ki je bil postavljen, takrat nekih drugih kriterijev pač ni bilo, je danes krivično. In tudi tu spet nimajo učinki oziroma sposobnost posameznega delavca pri tem, uslužbenca pri tem pravzaprav nobene vloge, ne igrajo nobene vloge. Če, bom rekel prenesemo razmišljanje iz realnega sektorja kar zadeva to področje v javni sektor, v javno upravo, kako se tam postavljajo kompetence zaposlenih in njihovih predstojnikov in, da to razmišljanje prenesemo tudi v javni sektor, bomo nekatere te težave zanesljivo rešili, ampak zdaj sem šel malo dlje od tega. V glavnem jaz verjamem, da se s tem modelom, vam ga zdajle ne morem narisati tukaj, ni v oblakih, poglejte saj tako je, ko gledamo koalicijsko pogodbo, tako ali tako lahko rečemo, da je pa vsa v oblakih, sej in vse koalicijske pogodbe so vedno nekako v oblaku dokler ne pride do možnosti, da se začnejo realizirati, saj mi smo zdaj pravzaprav v situaciji, ko Vlada še izvoljena ni bila, težko bi zdajle že uresničevala koalicijsko pogodbo, seveda bo, jaz upam, da bo v oblaku, ne v oblakih, v oblaku kot takem, oblaku javne uprave. In ja, mislim, da sem ali pa morda sem kaj spustil.
Ja, želi kolega Vrtovec še dopolnitev?
Najlepša hvala.  Bom kar začel pri oblakih, jaz se pa ne morem strinjati z vašo tezo, da je koalicijska pogodba nekaj kar je v oblaku, a veste, če na nobeni stvari ne stojiš, potem na vseh padeš. Poglejte si koalicijske pogodbe podpisane v Nemčiji, ki so datumsko opredeljene kdaj se bo kaj naredilo, posamezen zakon. Torej Vlada sploh še ne deluje, in koalicijska pogodba pa je nekaj kar sploh ji lahko samo piše, ker itak je v oblaku. S tem se pa jaz ne strinjam in to je ena izmed tistih zgodb zakaj je Nova Slovenija recimo izšla ven iz pogajanj, ker nočemo mi imeti koalicijske pogodbe kot nekaj kar je samo napisano seznam želja. V bistvu kako bomo pa potem to izpeljali pa nobenega več ne zanima kakšen je model, daj priznajte, da nobenega modela nimate ne, bo veliko lažje se sporazumevati. Evropska, malce bom šel nazaj. Vi ste dejali, bom pokomentiral vaše odgovore in ob tem še enkrat povem to, na eni strani človek mora stati, ker drugače na vseh pade, ampak dejali ste, da se bodo postopki pospešili ali se bodo v resnici, pa bomo videli. No, saj to je enako kot, da bi rekli čakalne vrste bomo skrajševali, ali jih bomo skrajšali pa bomo videli, o zdravstvu govorim. Jaz mislim, da lepo, da se trudimo, ampak moramo pa reči to in to bomo naredili, truditi ali pa samo delati je popolnoma brezpredmetno, če potem dejansko ne zasledujemo nekega cilja in ne pridemo do konca tistega cilja. Se prav rekli ste namera in volja je, jaz mislim, da namera in volja je bila tudi do sedaj, da se bodo postopki pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in ostali upravni postopki pohitrili, hitreje, da bomo prišli do končnega gradbenega dovoljenja ali pa debirokratizirali in tako naprej. Te namere so bile, samo te modeli o katerih vi govorite so bili kot kaže napačni oziroma stvari niso šle, zaradi tega jaz bom tako dejal, ne se samo truditi ali pa namero imamo, naredite. To je enako kot reči prizadevali smo si boljše odnose s Hrvaško, meni je to vseeno, če odnosov ne izboljšamo in vi morate dati tukaj preden bom jaz glasoval za ali ne, meni en razlog, da glasujem pozitivno za   (nadaljevanje) vaše mnenje, in sicer, da se sami za nekaj obvežete in na tem stojite.  Glede evropske direktive sva se s kolegom tule pogovarjala. Oprostite, jaz vam želim tu vso srečo, da bo v fazi tega, ko bo Evropska komisija pripravila evropsko direktivo, Slovenija vplivala na to evropsko direktivo - poklon! Se strinjam, da to je mogoče, se strinjam, ampak imate zelo drzne napovedi. To je huje kot pri gradbeni zakonodaji, glasbena želja.  Pri identiteti ste tudi rekli, ne morete, se pravi, elektronska identiteta v oblaku, izkaznica… Meni se zdi ideja zanimiva, ampak, a veste, kaj je - da vi morate danes na zaslišanju, ko govorite o tem, v svoji predstavitvi povedati, kako boste to naredili, tudi koliko denarja bo za to šlo. Ja, pa ja nimamo nečesa napisanega v koalicijski pogodbi, ki je temelj sporazuma med vami, strankami koalicije, pa ne vemo, kako bomo to spravili finančno skupaj. Če ne drugega, boste morali, mislim, da aprila meseca v Bruselj se pošlje nek tak - boste videli - večji dokument, kjer se oceni, ampak to je šele aprila, kolikšne bodo finančne posledice pri dotičnih stvareh, kako se bo kaj izpeljalo, se pravi, določen plan aktivnosti. In boste morali, če ne drugače, na tistih stvareh bolj stati.  Glede notranjega plačnega sistema. Saj nisem jaz dejal, da vsebuje anomalije, to ste vi dejali. Danes ste pa rekli, da ostaja takšen, kot je, ste mi rekli zdaj na koncu. Ampak vi ste rekli, ta plačni sistem ima anomalije, mnogo stvari je ponesrečenih oziroma niso najbolj posrečene, tako ste uvodoma dejali. In jaz sem vas samo vprašal torej, če ima določena stvar anomalije, povejte, kako bomo te anomalije, kako boste te anomalije odpravili. Sem vas vprašal glede zdravnikov in policistov in ste mi lepo odgovorili, tako se vam v tem delu zahvaljujem.  Na koncu pa še eno dodatno vprašanje glede javnega naročanja. To vprašanje sem postavil že gospodu Kodelji. Mi smo v preteklosti poznali sistem, ki je v bistvu takšen, kot je danes, do leta 2011 smo poznali sistem. In sicer, na podlagi tega sistema je prihajalo do nepoplačanih podizvajalcev. Imamo mi glavnega naročnika, enega naročnika, ki potem tretji v verigi podizvajalce, se pravi, podizvajalce izvajalcev, niso bili v preteklosti poplačani. In potem je prišel nek nov zakon ZJN-2 leta 2011 in se je to spremenilo, in sicer, da lahko glavni izvajalec na željo tretjega, se pravi, podizvajalca, se pravi, glavni naročnik na željo podizvajalca naredi direktno poplačilo, mimo tega. Lansko leto smo oziroma dve leti nazaj smo ta zakon ponovno spremenili in prihaja do primerov, ko se obrtniki, majhni obrtniki, družinska podjetja zgražajo nad tem, da spet ne dobivajo finančnih sredstev od glavnega izvajalca in bi radi imeli nazaj zakon o direktnem poplačilu. Se pravi, če izkaže tretji v verigi, podizvajalec, željo pri naročniku, tudi vmes, ko je že zaključen postopek, da pride do tega poplačila, da je to omogočeno. Tega zdaj zakon ne predvideva, ko smo to tri leta nazaj - je minister Koprivnikar to spremenil - in smo takrat opozarjali, da bo lahko prihajalo do napak, do problematike. In s časom, ko bo prihajalo do še hujših finančnih ohladitev, ko tudi gradbeni sektor ne bo mogel več na takšnih obratih, kot je zdaj, bo do teh primerov prihajalo v še večji meri. Se pravi, da podizvajalci ne bodo poplačani. Primer vam dam, v preteklosti so bili naročniki državna podjetja, pa, recimo, niso bili usmiljeni do podizvajalcev; se spomnimo primera Dars, primera Opera in tako naprej. Se pravi, tu me zanima, kaj vi mislite o tem, o direktnem poplačilu podizvajalcev s strani naročnikov, mimo glavnega izvajalca.
Izvolite, gospod Medved. Zdaj na to zadnje je bilo vmes enkrat že odgovorjeno, ampak verjetno nič ne škodi, če še enkrat ponovimo.
Nič ne škodi.  Če dovolite, bi samo, kar zadeva ta oblak. Vi ste rekli, da je koalicijska pogodba v oblakih, jaz sem pa rekel v oblaku, in to je bistvena razlika; ve se, za kateri oblak gre. Govorimo o tem oblaku, danes tu vam znanem, torej jaz sem mislil ta oblak. Vi ste pa rekli, da je v oblakih. Samo toliko za pojasnilo, če dovolite. Hvala. Anomalije v plačnem sistemu, enotnem plačnem sistemu v javnem sektorju seveda obstajajo, ampak to še ne pomeni, da je treba zaradi tega plačni sistem oziroma ta enotni plačni sistem razdreti. Sistem obstaja, anomalije obstajajo ves čas, nekatere so že od začetka,   (nadaljevanje) nekatere so se pojavljale vmes. Nesorazmerja so, in to je srž pogajanj s sindikati. Tu niti Ministrstvo za javno upravo niti Vlada dejansko sama ne more brez sindikatov in seveda upoštevanja kolektivnih pogodb teh zadev rešiti. Anomalije, vi tudi sami veste, da obstajajo. Nekaj je še kar precej velikih, na primer, J-razred pa razredi, ki so pod minimalno plačo, in podobne stvari. / oglašanje v ozadju/ To je treba rešiti, ja, to je treba rešiti. Poglejte, tako kot smo na začetku tu rekli, tako kot se danes ne moremo s sindikati tu pogajati - to je vsebina pogajanj s sindikati javnega sektorja. To, ravno to. Saj to pomeni potem ureditev plačnega sistema, mislim, ureditev teh razmerij znotraj sistema, in to je vsebina teh pogajanj. O tem se pogaja Vlada s sindikati javnega sektorja - da se to rešuje. In se je marsikaj rešilo, pa je prišlo do zvišanja plač zdravnikom, pa je to povzročilo novo anomalijo in so se seveda pogajanja vrnila spet nazaj. In tako je to teklo. Zato v bistvu v tem trenutku res zelo težko govorim o tem, kako boste to rešili. Pokazalo pa se je v pogajanjih, ki so tekla spomladi, da se je marsikaj dalo rešiti in da so pogajalci do nekih rešitev prišli. Žal so se potem pogajanja prekinila in ta sporazum ni bil podpisan. In danes na tem mestu bi govorili o manj anomalijah, če bi bil ta sporazum podpisan, ker ni bil. O podrobnostih teh pogajanj dejansko ne morem govoriti. Tako kot sem na začetku rekel, pogajanja so ponavadi za zaprtimi vrati, kjer se partnerji usedejo in zbližajo stališča. In doslej so jih še vedno. Jaz mislim, da ni popolnoma nobenega razloga, da jih tudi tokrat ne bi, doslej so jih še vedno. Pa ta sistem, plačni, deluje že v praksi 10 let in veste, da je permanentno na njem vžigalna vrvica. Ampak so se sindikati vselej znova in vse dosedanje vlade z njimi tudi uspele nekako dogovoriti, tudi v tistem najhujšem obdobju krize, ko so bili rezi v javni sektor zares siloviti, pa so sindikati to razumeli in do teh dogovorov je prišlo.  Če dovolite, samo še morda kratko okrog sistema javnega naročanja. Tudi ko je bila zakonska obveznost poplačila podizvajalcev, pravzaprav so bili problemi velikokrat večji, kot so zdaj. Ne vem, koliko imate vpogleda, kako trenutno tečejo javna naročila po novem zakonu. Vsak udeleženec nekega projekta, ki je podizvajalec, v direktnem dogovoru z naročnikom se naročnik zaveže, da ga direktno poplača. / oglašanje v ozadju, mikrofon ni vključen/ Ne, ne, to je zdaj, to je zdaj. In to je zaveza, zaveza za naročnika je, komu podizvajalec sporoči, da želi biti direktno poplačan, to pa se zgodi pred podpisom pogodbe. Je obveščen tudi glavni izvajalec in glavni izvajalec tu nima pravice, da bi to izpodbijal, podizvajalec želi biti poplačan. To je obveznost naročnika in to v praksi deluje. Pravzaprav je določilo, zakonsko določilo, ki je bilo prej, na velik pritisk Gospodarske zbornice pravzaprav je šlo iz tega zakona, takšne imam pač jaz informacije. Problem je pa drug - če podizvajalec, in to pa je kršitev, seveda, zakonodaje -, pa se mu tudi lahko zgodi, da ni direktno poplačan. Če pa se pusti, da ni nominiran, torej, da je nekako na črno v projektu in ga glavni izvajalec skriva  (nadaljevanje) tam nekje zadaj, seveda, potem pa naročnik praktično za njega niti ne ve. In to se dogaja, veste, v praksi se to dogaja, da prideš na gradbišče in najdeš tam ljudi, za katere sploh ne veš, kako so se tam znašli, ker jih je glavni izvajalec pač pripeljal tja, ne da bi jih nominiral, in ima z njimi neke dogovore. V tem je problem, da se lahko zgodi, da podizvajalci niso poplačani. Sicer pa je absolutno naročnik prav tako zakonsko odgovoren - če je podpisal s podizvajalcem, da ga bo direktno poplačal, ga mora direktno poplačati in tu sploh ni dileme. Mi smo to počeli vselej, mi smo hodili po sodiščih zaradi tega, pa je bila zakonska obveznost glavnega izvajalca oziroma zakonska obveznost poplačila podizvajalca. Saj, glavni izvajalec enostavno ne potrdi situacije, in kaj se zgodi? Pa smo šli na sodišče, pa smo uredili kakšne stvari tudi preko sodišča, da so potem na koncu bili poplačani. Tako je bilo mnogo, mnogo teh problemov. Ne trdim pa, da je ta rešitev zdaj boljša ali slabša, ne morem, ampak kolikor sem se pozanimal, pravzaprav izvajalci javnih naročil, naročniki ugotavljajo, da je ta rešitev boljša od prejšnje. Jaz samo povem… Res pa je, da zdajle par mesecev oziroma od spomladi nisem več v situaciji, da bi to sam v praksi preverjal, čeprav sem prej mnogo teh javnih naročil, investicij peljal tudi sam.
Dobro, predlagam, da gremo naprej. Še dodatno podvprašanje ima Jernej Vrtovec, potem bi pa dal besedo Žanu Mahniču.
Predsedujoči, kršil bom, ne bo dodatnega vprašanja, samo dodaten komentar k temu, kar je na koncu gospod kandidat povedal.  Se strinjam z delom, kar ste povedali, ampak problem je, kar je realno v praksi, ko majhna podjetja prihajajo res - saj boste videli sami - k nam, in sicer, da se bojijo majhni izvajalci, podizvajalci, že na začetku, preden se pogovarjajo o pogodbi, direktno z naročnikom pogovarjati, direktno, se bojijo tega. In tega ne počnejo. In potem se poslužujejo pri izvajalcih te poti, da tega izrecno ne zahtevajo, direktnega poplačila, bolj ali manj v strahu. Seveda, njihova krivda je potemtakem. Ampak to se dogaja, lahko greste na Obrtno zbornico, pa vam bodo to povedali. In s tem so prišli do naše poslanske skupine dve leti nazaj približno in smo takrat zaradi tega vložili spremembe zakona, ZJN-3, na to temo, pa koalicija tega ni podprla, minister Koprivnikar temu ni bil naklonjen. Naj povem, da nismo mi kar vrat na nos tega ponovno želeli spremeniti - in tudi v tem mandatu bomo to želeli spremeniti -, ampak zaradi tega, ker je to želja majhnih podjetnikov, družinskih podjetij in obrtnikov, ki jim je pa treba v teh primerih pomagati, ker na koncu pride do propada podjetij, do družinskih tragedij, kakršni smo bili priče že v Sloveniji.  Hvala za vaše odgovore.
Naslednji bo vprašanja postavljal kolega Žan Mahnič, za njim pa Mateja Udovč.
Hvala za besedo, predsednik.  Kolegice in kolegi!  Spoštovani kandidat za ministra! Zdaj ne glede na to, kakšno bo danes glasovanje, verjamem, da boste potrjeni, ker vidimo, kako nekritično koalicija ocenjuje kandidate za ministre, in bo treba počakati seveda do jutrišnjega dne, da vidimo, kaj bo dejal predsednik Vlade, gospod Šarec, ali ste ustrezni ali ne. Pa vendar vam bom zastavil nekaj vprašanj, kakšno bo verjetno enako, kot je bilo zadnjič, ker vendar nekaterih odgovorov še ni, niti niste pojasnili.  Najprej bi me zanimalo, glede na to, da je gospod Šarec bil prej župan, tudi vi ste bili direktor občinske uprave, poznamo, tisti, ki smo malo bolj vpeti v lokalno samoupravo, kakšni so problemi. Pa vendar, gospod Šarec je v predvolilnih soočenjih pogosto dejal, da imamo v državi veliko število nesmiselnih predpisov, ki samo zavirajo učinkovito delovanje lokalne samouprave. Pa me zanima, gospod kandidat, če mi lahko, recimo, poveste pet takih predpisov in ali jih nameravate ukiniti ali popraviti.
Ravno pet. Veste kako je, ne morem vam zdaj iz glave našteti pet predpisov, ki lokalno samoupravo oziroma delovanje občin dušijo ali pa pet drugih, ki jim pomagajo k boljšemu delovanju. Seveda je zanesljivo, če govorimo širše – predpisi s področja okolja v širšem pomenu besede, seveda največji pravzaprav ne zaviralci razvoja, ampak breme, pa mnogokrat pravzaprav so takšni, da morajo biti, so pa veliko breme lahko za delovanje občin in to bo trenutno, ko poteka črpanje evropskih sredstev in potekajo veliki projekti na lokalnem nivoju. Jaz vam bom povedal en primer zaradi katerega pravzaprav ne vem niti sam, zakaj je do njega prišlo, jaz mislim, da je verjetno se zgodilo, da je nekdo v Državnem Zboru eno številko spregledal pa se je zgodilo to, kar se je, ko se je ta. Gre za novelo Zakona o stvarnem premoženju države in lokalnih skupnosti. Kaj se je zgodilo? Lokalne skupnosti oziroma občine so v tem trenutku v največjem investicijskem zamahu, takšnega nekaj let spet ne bo in gradijo se kolesarske steze, različni objekti javne infrastrukture, ker je potrebno hitro reagirati. Včeraj, predvčerajšnjim se marsikje ni vedelo, ali bo tak projekt mogoče speljati ali ne, ker tudi potrjevanje teh načrtov za razvoj regij je šlo, tako da do zadnjega trenutka pravzaprav v posameznih občinah nismo vedeli, kateri projekt bo uvrščen, kateri ne bo. Kaj se zgodi – navaden odkup zemljišč recimo, ki je potreben za izvedbo enega takšnega projekta. Ta zakon, tak kot je trenutno, je za dve leti, oziroma še za leto 2019 občinam zvezal roke in s stvarnim premoženjem praktično ne morejo operirati. Se pravi, kako odkupiti zemljišče ker, ali pa drug primer, ki ga sami tudi zelo dobro poznate, koliko občinskih cest teče po zasebnem zemljišču in tak zakon, taka novega zakona je privedla do tega, da pride nekdo, da bi ali prodal in občine so zainteresirane reševati to, saj bo naslednjih 20 let verjetno trajalo, ampak reševati probleme kjer so občinske ceste ali pa občinska javna infrastruktura teče po privatnem zemljišču. Nekoč se je tako marsikaj naredilo, danes se poskusi to rešiti, da so seveda ta razmerja jasna in lahko se danes pojavi nekdo na občini in reče, da bi prodal 200 m ceste ali pa celo poklonil, ker tudi to se dogaja, tudi poklanjajo ljudje, še vedno zemljo. Mu rečeš: »pridi leta 2020«, ker zdaj zakon tega ne omogoča.
Glejte, če smem, vprašanje je bilo glede petih predpisov, ki bi jih bilo potrebno spremeniti, zaradi tega predstavljajo tako in drugačno birokratsko oviro in vi ste enega izmed teh omenili. Glede na to, da kandidirate za položaj ministra za javno upravo in da ta predpis sodi v vaš resor, torej Zakon o stvarnem premoženju države in občin in odlok izhaja na njegovi osnovi, boste te stvari ali ne? Se pravi, ali boste zdaj spremenili vse to, kar je ovira, to je bilo vprašanje.  Pa za naprej bi jaz tudi prosil glede na to, da gremo zdaj že proti zaključku četrte ure tega pogovora, če bi mogoče poskušali vseeno bolj konkretno na določene stvari odgovoriti, ker to želimo slišati – ali boste te stvari uredili ali ne in katero še, ki ste jo vi detektirali tudi v svoji dosedanji profesionalni karieri.
Jaz sem hotel dati en tak primer, mislim zdaj, sediš tukaj in iz glave se boš zdaj spomnil pet problemov, mislim, težko se jih je zdaj v tem trenutku spomniti. Absolutno bo ta primer, o katerem sem zdaj govoril tako ali tako popravljen, ker je Državni Svet že odreagiral in tudi vložil v proceduro v Državnem Zboru predlog za spremembo tega določila o katerem sem govoril.
Glejte, gospod kandidat. Marsikdo bi pomislil, glede na to, da sem vam povedal – naštejte mi pet stvari, ki zavirajo razvoj lokalne samouprave, da vam želim s tem nagajati, ravno nasprotno, jaz vam želim pomagati, ker ste bili šest let direktor občinske uprave, sem bil prepričan, da boste pet stvari takole iz rokava stresli. A niti tega ne naredite, nobene konkretne stvari v štirih urah ni bilo slišati z vaše strani. Še na tem področju, kjer verjamem, da ste strokovnjak, ker zadevo poznate, ker ste bili šest let direktor občinske uprave. Da bi zdaj bilo katerega direktorja poklical, rekel, ali mi našteješ pet stvari, ki jih je potrebno spremeniti, ki zavirajo delo lokalne samouprave, sem prepričan, da mi jih zna. Poglejte, potem bom pa tako vprašal: katere tri stvari boste spremenili najprej na področju lokalne samouprave, ko boste prišli na mesto ministra za javno upravo?
Ne vem, če so tri stvari zdaj za spreminjati na področju lokalne samouprave, ki so v pristojnosti Ministrstva za javno upravo. Normativna zakonodaja, kar zadeva Ministrstvo za javno upravo in lokalno samoupravo je postavljena in usklajena in veste kje so tu pristojnosti Ministrstva za javno upravo.  Širše, če me sprašujete, pa ponavljam še enkrat se bom definitivno zavzel za pravično popričnino, torej pravično financiranje občin. V nadaljevanju definitivno tudi za davek na nepremičnine, ker to pomeni tudi en zelo pomemben vir financiranja občin, če, ko tako na hitro odgovorim. Tisto, kar pa zadeva direktno Ministrstvo za javno upravo, pa v tem trenutku ni nobenega takega zakona, da bi bilo ga bilo treba spreminjati oziroma kaj spreminjati v njem, ker so bili novelirani te zakoni nedavno.
Ali lahko zatrdite, da se v času te Vlade obveznosti občin ne bodo povečevale, hkrati pa se bo glavarina zmanjševala?
Seveda ničesar ni mogoče takole zatrditi. Obveznosti občin vam lahko rečem, da se bodo povečevale takoj, ko bo sklenjen dogovor s sindikati o plačnem, ko bo sklenjen ta sporazum s sindikati javnega sektorja, bo imelo to direktni učinek na občinske proračune. To je neizpodbitno dejstvo, mnogo delavcev v javnem sektorju je, sredstva za njihove plače zagotavljajo občinski proračuni in to se bo zgodilo, to se je zgodilo tudi v lanskem letu in to sredi leta, ko sredstev praktično nobeden občinski proračun za to ni imel. Tako da s tega stališča bo to sigurno nova obveznost, nova obremenitev. Ali se bo glavarina zniževala, če me sprašujete osebno, bom še enkrat povedal, pa sem že večkrat danes, da sem absolutno za to, da se spoštuje zakonsko določena višina popričnine in da se takšna občinam tudi izplačuje.
Hvala, no mogoče se nisva razumela, jaz nisem rekel, da sem proti temu, da se višajo obveznosti občin, zagotovo sem pa proti temu, kar se je dogajalo prejšnji mandat, kjer so se obveznosti povečevale, hkrati pa vemo kakšne probleme smo imeli z glavarino, ne nazadnje je bil tudi vaš župan mislim, da med pobudniki in tudi aktivno protestiral proti temu, kar je takratna Vlada počela in menim, da to ni pravi način. Verjetno se vsi tukaj strinjamo, da je lokalno samoupravo treba krepiti, žal je ravno lokalna samouprava praktično edina, kjer se dejansko da nekaj pokazati, ravno zato, če boste pogledali zaupanje v inštitucije na splošno, lokalna samouprava ima visoko zaupanje, ker tam ali nekaj narediš ali nekaj ne narediš, ljudje lahko konkretno izmerijo  učinkovitost županov občinskih svetov in tako naprej. In menim, da s to regionalizacijo, predvsem pa decentralizacijo lahko dejansko samo še krepimo to zaupanje naših državljank in državljanov v lokalno samoupravo. Naslednje vprašanje, gospod kandidat, glede javnega naročanja primer, ki sem ga omenil že zadnjič, občina se odloči zgraditi športno dvorano, objekt, ki je vreden približno 4 milijone evrov. Zaradi zakonodaje kakršno imamo je pač bilo potrebno izbrati podjetje, ki je bilo z 10 zaposlenimi in potem je problem z roki, z vsem, ker ne najdejo podizvajalcev do časa in tako naprej. V koalicijski pogodbi ste napisali, da boste šli v spremembe, da ne bo samo najnižja cena tista, ki je merilo, pač pa tudi okoljski standardi, pravice zaposlenih in tako naprej. Zanima me, kaj konkretno boste spremenili, da takšnih in podobnih primerov ne bo, glede na to, da standarde, ki jih omenjate v koalicijski pogodbi s tem nimajo nobene veze.
Zakonodaja, že aktualna zakonodaja to ureja na zelo dober način in omogoča vse te variante, da ni edino merilo najnižja cena. Praktično je treba samo spoštovati obstoječo zakonodajo pa stvari tečejo. Problem je drugje. Eno so časovne stiske o katerih govorite in se je treba potem večkrat zelo na hitro odločiti, da se investicija spelje v dogovorjenih rokih, predvsem kadar je posredi tudi sofinanciranje države, kjer so včasih res nenormalno kratki roki, da je treba investicijo izpeljati. Sicer pa v tem konkretnem primeru, ne vem kakšen je to konkreten primer sicer, ampak takšni primeri so, seveda. Dober gospodar pač ne odda javnega naročila ne da bi se oziroma ne podpiše pogodbe ne izbere izvajalca ne da bi se dovolj dobro pozanimal o tistem, ki naj bi ga izbral na podlagi tega razpisa in pogodbo podpisal. Ne nazadnje se da seveda pred vsakim izborom izvajalca razpis še zmeraj razveljaviti oziroma ponoviti, če je seveda čas za to. Drugače pa sedaj v zakon zapisati, ne vem, da inženiring firme ne smejo sodelovati ali kakorkoli je težko. Pač predvsem so zelo pomembne informacije, ki jih pridobi naročnik o potencialnem izvajalcu. Bodo pa to seveda ne glede na vso zakonodajo vedno problemi, pa si lahko še tako dober gospodar. Sam sem se s tem mnogokrat srečal. Imaš poštene in profesionalce in imaš tiste druge.
Absolutno se strinjam z vami. Vendar če bi bilo res tako, kot se sliši, potem se verjetno škofjeloška obvoznica v Poljansko dolino ne bi gradila 40 let. vemo pa kakšni so bili zapleti ravno zaradi javnega naročanja. In dokler nismo ljudje stvari vzeli v svoje roke, začeli zapirati cesto, pač, se v tej državi nobena stvar ne premakne tja kamor bi se morala.  V koalicijski pogodbi je pod poglavje za katerega tudi vi kandidirate oziroma nam tukaj razlagate tudi uvedba e-volitev, zanima me kakšen je vaš pogled na e-volitve glede na to, da marsikatera država, ki že ima ta sistem ali ga je začasno zadržala ali pa razmišlja o njegovi opustitvi ravno zaradi problema kibernetskih napadov, kibernetskih groženj, vemo kaj se je dogajalo v Estoniji s strani Ruske federacije, vemo kaj se je Nizozemska odločila ravno zaradi teh primerov. Ali se vam zdi smiselno, da gremo v to uvedbo glede na to kakšna je trenutna situacija, da ne govorim, da mi nimamo nekega organa kljub temu, da se sedaj UVTP(?) nekako postavlja na noge. Tik pred koncem mandata smo sprejeli tudi zakon glede Urada za varovanje tajnih podatkov. Mogoče komentar na to temo.
Uvedba e-volitev je izredno všečna ideja. Meni osebno je izredno všeč. Seveda problem je pa ta, ki ga navajate. Z e-volitvami bi seveda, če bi jih uspeli izpeljati, nedvomno pritegnili mlado generacijo na volitve, potem ko vsi ugotavljamo   (nadaljevanje) mlado generacijo na volitve, potem, ko vsi ugotavljamo, da pravzaprav kolikšni izpad mlade generacije je in, da mlada generacija ne hodi na volitve. S tem bi zanesljivo naredili preboj. Druga stvar je pa seveda ta varnost, ki jo omenjate, poznam tudi ta primer iz Estonije, kibernetski napadi. Vem, najbrž nekoč, ko bo ta tehnologija dovolj zrela, da bi se lahko zavarovali pred takimi napadi bodo izvedljive tudi e-volitve. Jaz sem sicer iz tiste generacije, ko še vedno jemljem volitve kot nekakšen ritual in pravzaprav jaz bi lahko tudi pogrešal e-volitve kot sam. Ampak, ko bodo tehnične, ko bo tehnologija omogočala e-volitve brez, vselej bo kakšen odstotek seveda možnosti, da do česa pride, ampak, ko bo to tehnologijo omogočala pa sem vsekakor zato, da delamo v to smer in jih nekoč tudi uvedemo.
Zdaj vaš predhodnik, minister Koprivnikar je bil zelo aktiven na področju delitvene ekonomije, mislim, da je bil tudi sam nosilec projektov, zanima me kakšen je vaš pogled na delitveno ekonomijo, tukaj imam v mislih Uber, Airbnb in ostale sisteme oziroma pristope, ali boste nadaljevali delo vašega predhodnika na tem področju? Oziroma predvsem to, kakšno je vaše stališče glede delitvene ekonomije?
Načeloma pozitivno, ampak primeri, ki ste jih navedli, Uber ne, je pravzaprav dobro, da s tem nismo hiteli, ker vidimo, da obstajajo tudi primeri zelo slabo prakse in pravzaprav nič hudega, če se je zgodilo to, da smo malo zamujali. Zdaj vsaj vemo pri čem smo in ni potrebe, da bi Uber vnovič snubili za prihod. Kar zadeva Airbnb pa jaz moram, reči, da pravzaprav premalo poznam, da bi vam v tem trenutku uspel tu navesti svoje stališče. Resnično poznam tako na splošno, ne pa dovolj podrobno, da bi se lahko opredelil do tega. Sicer pa absolutno pozitivno stališče do delitvene ekonomije, dokler je poštena. Če je poštena.
Hvala. Zdaj spoštovani kandidat, v Slovenski vojski je trenutno zaposlenih slabih 6 tisoč 800 pripadnic in pripadnikov. V upravnem delu MORS, Ministrstva za obrambo približno tisoč 300. Slovenska vojska kjer je 6 tisoč 800 zaposlenih ima trinajst generalov, ki imajo enako plačo kot 100 zaposlenih, kjer je tisoč 300 ljudi. Zanima me vaš pogled na to in kako nameravate urediti ta nesorazmerja?
Jaz se v organiziranost Slovenske vojske seveda zelo težko spuščam, to je pristojnost vemo katerega ministrstva, tudi ne vem kako mora biti strukturirano zaposlovanje znotraj, tako, da komentar kako bom jaz v tem primeru kaj uredil je v tem trenutku zanesljivo preuranjen. Ne poznam ustroja Ministrstva za obrambo in tudi teh plačnih razmerij znotraj Ministrstva za obrambo ne poznam, tako, da ne morem komentirati tega.
Vprašanje je bilo glede plačnih razmerij, vi ste sami prej omenili, da se je tudi sistem nagrajevanja in ocenjevanja v državni upravi do neke mere izrodil. In vi ste nekako rekli, da zaradi tega, da ni »špetirja«, so pač vsi odlično ocenjeni. In imamo v enem delu te upravne strukture ljudi, ki dosegajo zelo visoke plačilne vrednosti glede na zahtevnost dela, ki ga   (nadaljevanje) opravljajo, se pravi zahtevnost dela ne odraža tega plačilnega razmerja in vprašanje je bilo v tej smeri, ali nameravate v okviru urejanja plačnih razmerij dati poudarek tistim delom, ki so zahtevna in so trenutno verjetno podplačana in zmanjšati vrednost tistih del za katera ni potrebna, da so toliko plačana kot so. Predno pa odgovorite, ima postopkovno Nataša Sukič.
Ja, spoštovani predsedujoči, jaz imam predlog, da vi to sejo vodite in, da se sami oglašate, ko ste pač na vrsti kot razpravljavec, nikakor pa, da si ne jemljete besede in ne prevajate vprašanj drugih poslank in poslancev, v nek jezik, ki naj bi bil kandidatu bolj razumljiv. Tako, da kandidat se pač pogovarja konkretno z tistim, ki ima besedo in vi niste bil na vrsti, da postavljate zdaj vprašanja, tako predlagam, da se držite vrstnega reda kot se ga moramo vsi ostali, ki tukaj že ure čakamo, da pridemo na vrsto. Hvala lepa.
Ja glejte, to, da ure čakate ni moj problem, ampak je problem tistih, ki postavljate vprašanja in na drugi strani odgovore. Če so vprašanja in odgovori čim bolj konkretno sedaj s strani kolega Mahniča so kar se vprašanj tiče, potem zadeva teče zelo hitro. Jaz pa mislim, da ni problem v tem, mislim, da smo si danes vzeli časa kolikor ga je potrebno, da čim bolj natančno slišimo kako kandidat gleda na področje, ki ga namerava pokrivati oziroma za katerega kandidira in ni nič narobe, če kakšno uro več danes porabimo za to. Boljše, da kakšno uro več porabimo kot kakšno premalo. Zdaj, če pa vi menite, da bo na tem mestu sedel robot, ki bo tehnično samo pritiskal na tipko, potem si boste pač nekoga drugega izbrati za predsednika tega odbora. Tukaj ne bo sedel robot, jaz bom to sejo vodil po vsebini tako kot mislim, da je prav, nič nisem posegal v nobeno vprašanje in nobenemu sugeriral svoje misli, ampak sem samo usmeril razpravo v tisto smer za katero mislim, da bi bilo prav, da dobimo odgovore. Veliko smo o tem govorili danes, pa nismo dobili dosti konkretnih odgovorov in bi bilo prav, da dobimo kakšen malo bolj konkreten odgovor. Tudi malo bolj konkreten odgovor glede tega kaj naš čaka v prihodnje. Kandidat je povedal, da ne more govoriti o številkah, jaz to razumem, ampak nek okvir pa moramo vedeti kakšen je oziroma kateri je tisti okvir, ki bo še javno finančno vzdržen, da na eni strani ne bomo ogrozili drugih področij na področju javnih financ oziroma kako bomo dosegli to, da bodo odpravljene anomalije, ki se že nekaj časa dogajajo kar se plačnega sistema tiče. Tako, da ta vaš predlog ni bil v skladu z 69. členom Poslovnika, bi predlagal, da več ne izkoriščate in ne zlorabljate postopkovnih vprašanj za razpravo, vi ste na vrsti takoj za kolegico Matejo Udovč in takrat boste lahko povedala kar boste želela.  Postopkovno Nataša Sukič.
Potem bom pa takole formulirala, prosim, da pač ste enak med enakimi vendarle, da kadar niste zadovoljni ali se vam zdi kaj neprecizno si zapisujte na list in potem, ko boste na vrsti, kot razpravljavec, kot tisti, ki sprašuje pač vse to vprašajte, ne, da preskakujete vrsto in pač pomagate nekako kolegu, ki trenutno sprašuje z nekimi podvprašanji ali pa predlagam, da vse poslanke in poslance, ki tukaj sedimo obravnavate enakopravno in tudi nam ostalim na ta način pomagate z podvprašanji dobronamerno, če menite, da je to v skladu s katerimkoli členom v Poslovniku. Hvala lepa.
Ja, bom, ko boste prišla na vrsto, tako kot sem kolegici Bojani Muršič in še komu drugemu. Žan Mahnič ima besedo.
Hvala. Zdaj predsednik vodi sejo, skrbi, da seja poteka v skladu s poslovnikom in sam nimam nič proti, če tukaj kandidata za ministra sprašujem in ga predsednik opozori, da v skladu s Poslovnikom vendarle konkretneje odgovarja na vprašanja, ker, če bi zdaj dobil odgovor na vprašanje kar se tiče Slovenske vojske in MORS, potem ne bi postavil novega. Pa vendarle bom postavil drugače, ali je smotrno oziroma kako gledate   (nadaljevanje) na to, da ima v sistemu kjer je 6800 ljudi zaposlenih 13 med njimi plačo od 55. razreda naprej hkrati pa ima v sistemu kjer je 1300 zaposlenih 100 ljudi plačo od 55. plačnega razreda naprej?
Slišati ni smotrno, ampak ne postavlja minister oziroma Ministrstvo za javno upravo nikogar v plačilne razrede v plačnem sistemu. To je nam verjetno vsem jasno. Minister za javno upravo ali pa Ministrstvo za javno upravo tega ne počne. Vse razvrstitve v plačni sistem so plod pogajanj s sindikalnimi skupinami določenih zaposlenih. Sliši se nelogično, ampak ni minister tisti, ki bi lahko to arbitrarno uredil, da bi bilo drugače.
Strinjam se, da je to plod pogajanja s sindikati pa vendarle kakor sem bil seznanjen v preteklosti tudi, ko so se te plačni razredi postavljali je bil vedno minister za javno upravo tisti, ki je bil zraven - ni minister za obrambo poslal ministru za javno upravo te poklice pa daj v ta in ta razred. Kar želim s tem in kar je moje glavno vprašanje kljub temu, da ste sam že nakazal, ampak ravno to je problem tudi na zaslišanju - na hearingu - kandidata za ministra za obrambo je gospod Erjavec dejal, saj tisto, kar mi govorimo na soočenjih, kar mi govorimo v predvolilni kampanji sploh ni važno, važno je to, kar se dogaja sedaj. Vi lahko uvajate e-volitve, če bodo ljudje videli in to je problem, ker to vidijo, da je eno tisto, kar se govori v kampanji in drugo, kar se počne potem - da to drugo ni skladno s prvim tudi na e-volitve ne bodo prišli. Kaj menim, kaj imam v smislih? Besede Marjana Šarca na soočenju, ko je bilo govora o Slovenski vojski. Takrat je dejal: »Edina rešitev za Slovensko vojsko, da ne bo propadla kot se to nakazuje je, da pripadnice in pripadnike izvzamemo iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju.« To je dejal vaš predsednik gospod Šarec. Kako komentirate te navedbe in ali to sedaj pomeni, da s tem, kar je ponudil kot rešitev in zagovarjal v času predvolilne kampanje sedaj ne bo nič?
Poznam, ja. Poznam ta stavek. Seveda interpretirati ga je mogoče kakorkoli kdo želi. Povedal je konkretno za vojsko, da bi bila za vojsko res najboljša rešitev izhod iz plačnega sistema. Ja, to je povedal za vojsko - jaz pa nadaljujem od tukaj - ni pa rekel, da v primeru, da bo vodil to vlado vojska tudi resnično šla iz enotnega plačnega sistema. Tudi za kakšnega drugega sedaj lahko rečemo, da najbolje za njega bi bilo, če ne bi bil znotraj enotnega plačnega sistema. To še ne pomeni, da je rekel, da ga bo izvzel. To sta pač policija in vojska posebni skupini zaposlenih. Verjetno bi bilo najboljše, ampak ugotavljamo vedno znova, da problema ne bo rešilo tudi, če bomo plače vojske ali pa policije reševali »separatno« in ne bodo znotraj tega enotnega plačnega sistema nihče, ki bo znotraj tega plačnega sistema ne bo tega gledal križem rok in se ne primerjal z razmerji, ki se dogajajo zunaj enotnega plačnega sistema. Popolnoma razume to in tudi vi ste razumeli to izjavo predsednika Marjana Šarca verjetno na ta način. Dobro bi bilo, ampak…
Mahnič Žan, ima besedo.
Hvala.  Zagotovo je rezerve pri odhodkovni stran proračuna, kar se tiče javne uprave možno iskati tudi pri lastnih stroških funkcioniranja. Zanima me gospod kandidat ali jih nameravate zmanjšati in za koliko?
moje ali uprave? ../oglašanje iz klopi/.. Javne uprave, seveda. Glejte, čez prst bi zdaj rekel za koliko bomo zmanjšali stroške. Stroški, vem, da se v javnem sektorju zmanjšujejo iz leta v leto. Da bi zdaj rekel, ne vem, v procentih ali pa nominalno za koliko se bodo stroški zmanjšali bi se zlagal. Lahko bi rekel eno številko pa bi jo potegnil za ušesa, ne morem reči tega, ker v tem trenutku in tudi nisem imel doslej vpogleda kakšni ti stroški pravzaprav so, da bi zdaj na podlagi neke pavšalne ocene potem rekel za toliko jih bomo pa zmanjšali. Ne vem, morda jih ne bomo ali pa bomo, težko vam odgovorim tako eksaktno kot ste vi zastavili vprašanje.
Naslednje vprašanje je ali boste v vašem mandatu okrepili delovanje uradov javne uprave na terenu predvsem v lokalni samoupravi, da bomo lahko govorili, če, meni za zgled je konkretno za delovanje javne uprave sistem 4P in 4P in eden od teh P-jev je tudi prisotnost, prisotnost javne uprave na terenu. Skratka ali lahko od vas pričakujemo, da boste v vašem mandatu okrepil prisotnost javne uprave na terenu, da se bo povečalo tudi število uradnih ur, ko je v občini tudi dislokacija krajevnega urada oziroma ko je dislokacija upravne enote prisotna na terenu. Zdaj recimo je to kaj jaz vem neka povprečna občina, manjša občina je to, enkrat na teden za dve uri, tri ure, ali je to za vas dovolj ali nameravate to področje okrepiti?
Nisem imel informacij s terena, da so veliki pritiski na to, da bi bilo treba zdaj v dobi digitalizacije na novo odpirati kakšne krajevne urade. Se pa strinjam, da so za nekatere pravzaprav ti uradi težje dostopni ali so starejši ali gibalno ovirani. Jaz poznam, pri nas je tako, pa ni uradna te mobilna enota, če govorim o upravni enoti v Zagorju, tu ni nobenega težava, da gre uslužbenec do uporabnika na dom in z njim uredi zadeve, nobena, ker tudi na te krajevne urade, če bi jih odpirali tako ad hock, seveda vse te tehnologije, ki danes oziroma tehnike, ki so danes nujno potrebne za opremljenost neke upravne enote, da uporabnik tam uredi kompletno storitev, tega na teren tako ali tako ni mogoče pripeljati. Enostavnejše zadeve se urejajo tudi na ta način, da se pride na dom. Dvomim pa, da bi se zdaj posebej krajevni uradi odpirali. Tudi kar zadeva uradne ure. Uradne ure so eno, realnost je drugo, ampak spet govorim iz lastne prakse ali pa smo v Zasavju morda tako navajeni. Pri nas ni bilo uradnih ur, tudi na vrata jih nismo nikoli pisali, kadar je človek prišel znotraj delovnega časa je zadeve opravil vselej tako na občini kot tudi na upravni enoti kljub temu, da so morda nekje zapisane uradne ure. Torej ta dostopnost teh uradov je v marsičem odvisna tudi od predstojnika in ljudi, ki tam delajo koliko so oni odprti ali koliko dosledno gledajo kaj piše na vrati. Se pravi odprtost, prisotnost je absolutno izjemnega pomena, ampak dvomim pa, da bi zdaj odpirali na novo še krajevne urade, verjetno to vendarle pomeni toliko več stroškov, v kolikor bi bilo nesorazmerno več stroškov kolikor bi bilo zardi tega učinka. Tako je moje mnenje.
Deloma se strinjam. Deloma se pa verjetno tudi vi strinjate, da digitalizacija žal ni vsem starostnim razredom enako prijazna. Zadnje vprašanje, zdaj prej ste že omenil kar se tiče državne uprave, je številka praktično konstantna, bila tudi v zadnjih štirih letih, tam nekje med 30 in 31 tisoč. Imamo pa vprašanje, gospod kandidat, kar se pa tiče celotnega javnega sektorja pod Vlado Mira Cerarja, se je številka povečala za približno 10 tisoč zaposlenih, kakšna bo številka ob koncu vašega mandata.
Številka se je povečala za 7 tisoč, morda kakšen gor. Imam tudi tukaj te številke, ampak okrog 7 tisoč govoriva za celotni javni sektor. Ta številka se je povečala v vzgoji in izobraževanju in v zdravstvu najbolj, povsod drugod so bile pravzaprav te rasti relativno majhne ali zanemarljive v državni upravi pa, kot ste sami ugotovili, nespremenjene. In na nek način je to tudi logika, da je v vzgoji in izobraževanju, tukaj govorimo tudi o vrtcih, osnovnih šolah, da je generacija, ki zdaj prihajajo v proces, tako v vrtce kot tudi naprej, da so bistveno močnejše, krepkejše generacije po številu kot so bile še nedavno, in da to seveda v vzgojnem procesu terja dodatne delovne moči. To je na nek način laična razlaga. Jaz sem šel zdaj nikogar vprašati, zakaj se je v vzgojnem izobraževanju to število tako povečalo in v zdravstvenem sektorju, kjer je permanentno pomanjkanje kadrov, se je pač temu ustrezno iskalo ljudi in se je na ta način število zaposlenih povečalo. Tako da, ni imel minister za javno upravo zanesljivo ne vpliva na to povečanje zaposlenosti. Očitno je bilo potrebno, tako da jaz vam tudi zdajle ne morem reči koliko bo ljudi zaposlenih v javnem sektorju. Govoriva namreč o javnem sektorju, ne samo v javni upravi, če sem prav razumel. Zelo težko napovedal koliko bo zaposlenih čez neko, ob koncu nekega obdobja. Ne vem kakšne bodo potrebe določenih vrst dela, določenih panog znotraj javnega sektorja in je na to vprašanje skoraj da nemogoče odgovoriti. Odgovoril pa sem vam, bom rekel, vsaj približno od kod povečanje v zadnjem mandatu, torej ni bil minister tisti ali pa predsednik Vlade, ki je te ljudi zaposloval. Situacija je narekovala verjetno zaposlitev in te zaposlitve so pravzaprav sektor javnih storitev, se pravi, to so zaposlitve v storitvenem servisu te države, ne v tem uradniškem državnem servisu, ampak v storitvenem.
Žan Mahnič.
Samo popravil bi. Že prejšjič so imeli težave s številkami. Zamenjana je bila številka 168 tisoč, naj bi bila trenutna, kajti portal Siol.net je imel pred nekaj meseci naslov v dveh letih deset tisoč več zaposlenih v javnem sektorju. To je pobral iz ministrstva za javno upravo konec leta 2015 oziroma tam proti koncu leta 158 tisoč, danes 168 tisoč, kar pomeni povečanje za 10 tisoč, gospod kandidat, ne za 7 tisoč.
Dobro.  Naslednja bo vprašanja kandidatov postavila Mateja Udovč, za njo Nataša Sukič.
Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za ministra.  Tudi sama se pridružujem predhodnikom, ki so povedali, da ste v svoji predstavitvi dobro predstavili vašo vizijo dela. Iz vaše obsežne predstavitve pa nisem v celoti zaznala, da bi nadaljevali akcijski načrt izvedbe strategije razvoja javne uprave. Premoženje države se vodi v različnih evidencah po različnih resorjih in nemalokdaj se zgodi, da lahko uporabnik se vpraša katero od teh evidenc je merodajna.   (nadaljevanje) Zato me zanima kakšni so vaši načrti glede upravljanja državnega premoženja po strategiji razvoja javne uprave?
Izvolite.
Ne vem, verjetno je bolj malo znano, ampak vodi se centralni register vseh nepremičnin v lasti države. Ta centralni register obstaja, se dopolnjuje. Na podlagi tega registra je bilo kar nekaj nepremičnin doslej tudi prodanih takšnih, ki jih več država ne potrebuje. Bilo je nekaj dobrih preselitev posameznih institucij iz prostorov, ki jih je država najemala v prostore, kjer je lastnica. Tako da ta centralni register funkcionira. Kolikor imam v to vpogled funkcionira že kar nekaj časa. Funkcionira dobro. Moram reči, da funkcionira na en tak normalen človeški način. Vem, da je veliko ur, ampak za primer, ko ima finančna uprava svoj urad znotraj prostorov občine in so ti prostori brezplačno dani v najem FURS-u. Odplačuje se samo nekaj malega za elektriko. V tem primeru je država želela ta urad preseliti v prostore, kjer je lastnica država, ki pa so na neki lokaciji, ki je manj dostopna za občane. Se pravi, da lokacija ni ne vem kako dobra, ampak je pa državna. Pa smo se dogovorili, da se to ni zgodilo, ker državo nič ne stane, če ima brezplačne prostore. Samo za primer, da se da ob tem, ko se te zadeve dogajajo, tudi normalno dogovarjati kaj se s tem državnim premoženjem počne in da se ga racionalno uporablja.
Želite še dopolniti?
Gospa _________
Mene zanima predvsem akcijski načrt strategije izvedbe razvoja v okviru tega. To je načrt, ki je bil leta 2015 do leta 2025, ki je sedaj nekje v proceduri, ki se izvaja. Lepo ste povedali kar se tiče digitalizacije, da gre naprej. Eden izmed teh načrtov je tudi aplikacija gospodar in podobne stvari. V tem segmentu sem mislila kaj mislite.
Saj sem prezgodaj zaključil. Včasih, ko pogledam, predsednik, imam občutek, da malo predolgo odgovarjam. Aplikacija gospodar. Aplikacija gospodar je tista dodana vrednost temu, o čemer sedaj govoriva. Centralna evidenca nepremičnin v tej državi je GURS?. To vemo, kakšni podatki so v GURS-u. Ta aplikacija jemlje iz GURS-a podatke in jih nadgrajuje. Tu niso samo tisti osnovni podatki o neki parceli ali nepremičnini, ampak bistveno več. Torej znotraj te aplikacije je mogoče dobiti vpogled ali se nekomu nek objekt, ki je v lasti države splača kupiti ali zamenjati ali kakorkoli. Se pravi ta aplikacija gospodar je nadgradnja. Ponuja bistveno več podatkov kot sam GURS. Je pa ravno zato, da ne bi vsakdo v tej državi sam iskal in delal spet svoje evidence popolnoma normalno. GURS je kar se tiče nepremičnin v Sloveniji najbolj popoln, tudi nepopoln, vemo, ampak še vedno najbolj popoln. Popolnoma normalno je, da ta aplikacija podatke pobira na tem mestu. Ni pa to sedaj neka vzporedna zadeva GURS-u. Ta aplikacija gospodar ima popolnoma drug namen kot je GURS, ki je osnovno orodje v tem procesu.
Gospa _________
Hvala lepa vam za odgovor.
Naslednja bo vprašanja kandidatov postavila Nataša Sukič, za njo Boštjan Koražija.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovani kandidat, veseli me, da ste v svoji predstavitvi  (nadaljevanje) ovrgli številne slabšalne stereotipe o javni upravi in tudi, da obljubljate poenostavitev postopkov. Torej da ste spoznali zbirokratiziranost sistema kot takega, sedaj javne uprave, ki naj bi bila večni krivec za to, da se nam včasih zazdi naša država kot nek kafkijanski? labirint.  Omenili ste e-demokracijo, se pravi, vključevanje, sodelovanje javnosti, potem portal Stop demokracija. Rekli ste, da gre za odlično orodje, ki je premalo prepoznavno v javnosti in me zanima kako boste taka orodja, ki so zelo v redu, približali javnosti? Se boste lotili kakšnih kampanj, da boste enostavno javnost opozorili na to, da bomo znali uporabljati te portale, ki so na voljo in dejansko premalo vemo državljani in državljanke o njih. To bilo moje prvo vprašanje zaenkrat.
Če ne bo drugače tudi s kampanjami. Predvsem je to orodje Stop demokracija izredno pomembno, ker je širše zastavljeno in omogoča tudi izračune prihrankov potem, ko smo določena zakonska bremena, ki bremenijo predvsem, govorim tukaj, gospodarstvo, odpravili. To je treba enostavno popularizirati in predvsem s temi številkami, ki so relativno visoke, kljub temu, da se ta portal premalo uporablja, s tem zanimirati pravzaprav vse zainteresirane, da ta portal bolj uporabljajo. Če je treba tudi z neko kampanjo, ampak mislim, da se da tudi s pravilnim pristopom, s pravilno komunikacijo doseči učinek. Ni treba, da gremo takoj v neko kampanjo, ki spet relativno drago stane. Pa tudi na določene institucije, za katere bi pričakovali ali pa podjetja, za katera bi pričakovali, da to uporabljajo, da to v resnici tudi uporabljajo.
Dosti ste omenjali digitalizacijo in povezave podatkovnih baz itd. Treba se je treba zavedati pri vseh teh portalih, da določen del populacije še ne obvladuje dobro teh spletnih orodij, da predvsem starejši ljudje so mogoče malo manj seznanjeni s temi novimi tehnologijami sploh pa s tem skokovitim napredkom, ki smo mu priča iz leta v leto. Še ostali, ki se imamo za precej informirane težko sledimo temu. Zanima me ali bi vi naredili nekaj, da bi se pač državljani in državljanke nekako po lokalnih skupnostih mogoče tudi usposabljali, da se jim predočijo te stvari, da znajo uporabljati tehnologijo, če želimo napredovati nekoč v družbo, ki bo ogromno stvari počela ravno s pomočjo spletnih orodij, da ne rečem v končni konsekvenci, hodila na elektronske volitve.
Pri vseh teh orodjih, ki smo jih naštevali na začetku tako ali tako v bistvu ne zadeva državljanov samih. To zadeva predvsem državno upravo, ki pripravlja zakonodajo in predpise. Tisto, kar zadeva direktno državljane – to se dogaja – to se na terenu že dogaja, tako prek upravnih enot. To sam vem, da poteka, da pač na vsake toliko časa tudi upravne enote organizirajo seminarje. Potem so zelo aktivne nevladne organizacije, medgeneracijska društva in še bi lahko našteval kakšna društva. Vem, da na terenu to počnejo. Pravzaprav obstajajo primeri zelo dobrih praks opismenjevanja zlasti starejših, ki jih to zanima in ki bi si na ta način tudi radi olajšali delo in kakšno stvar tudi uredili od doma. Je pa rezerva zanesljivo tukaj, da se Ministrstvo za javno upravo kot nosilec   (nadaljevanje) bolj aktivno vključi in morda na nek način tudi pomaga pri, ne bom rekel zdaj, da ravno s finančnimi sredstvi, ampak pri sami organizaciji pa verjetno, da so te stvari bolj žive. V vsakem primeru pa to na terenu že obstaja, poznam iz prakse.
Gospa _________
Ja, hvala. Zdaj sami ste ravnokar omenil tudi nevladne organizacije, zdaj Ministrstvo za javno upravo je nekako krovno ministrstvo za nekako implementacijo mehanizma, ki je eden pomembnejših vključevanja, torej zainteresirane javnosti, se pravi civilnega dialoga. Pa me zanima, ali si boste kot prizadeval, da se ta civilni dialog nekako poenoti, ta mehanizem poenoti po ministrstvih, da ni to stvar interpretacije posameznih ministrstev, kaj točno to pomeni? Ampak, da bo dejansko ta mehanizem funkcioniral enkrat kot en konkreten mehanizem kot sistem, ki deluje ne glede na to katero ministrstvo ga sprovaja, no to me zanima, če se boste v to smer kaj prizadeval? Da bo to enkrat za vselej stalo tako kot mora stati.
Jaz imam sam izredno pozitiven odnos in odlično izkušnja z civilno družbo, s tem nevladnim sektorjem, če tako rečemo izredno pomembnem v tej državi. Ne nazadnje ta nevladni sektor neprofitno izvaja mnogo, mnogo storitev za katere včasih niti ne vemo, da potekajo in kdo jih izvaja, tako, da je v vsakem primeru z civilno družbo, z nevladnim sektorjem nujen permanenten dialog, mi se moramo od njih pravzaprav tudi marsikaj verjetno naučiti, predvsem pa se jih tudi naučiti poslušati, ker so del te družbe z dobrimi idejami. Tako, da ne vem na kakšen način zdajle, jaz mislim, menim, da ta dialog na ravni državne uprave in nevladnih organizacij poteka, če ne poteka na način, to vi morda bolj veste, ker se tudi s tem področjem ukvarjate že mnogo let na državnem nivoju, jaz pa bolj na lokalnem. In vas bom v tej smeri verjetno prosil tudi še za kakšno dodatno pojasnilo in kakšno zamisel, da jo verjetno imate, da bi te stvari spodbudili na tak način kot ste predlagali.
Gospa _________
Ja, z veseljem vam bom razložila kaj točno sem imela v mislih pri strukturiranem civilnem dialogu, kako bi to moralo potekati, da je to pač sistem, ki funkcionira ne glede kot rečeno na ministrstvu bi jaz »probala«, ne, da vsako ministrstvo malo po svoje interpretira pa tudi o tem koliko zavezujoč naj bo in take stvari, ampak pustiva zdaj to, ker so to prehude podrobnosti. Me pa zanima čisto tako kot eno podvprašanje. Glede na to, da vemo, da so v nevladnih organizacijah je ogromno nekega znanja, prenosa nekih odličnih praks od drugod, nekih inovativnih pristopov, mislim tudi med drugim, pač marsikaj o nevladnem sektorju, ampak recimo, če govorim o teh najbolj pozitivnih aspektih, me zanima, če bi vi kot minister recimo svojim kolegom takole na kolegiju Vlade priporočal, da kot svoje zunanje svetovalce pač nekako angažirajo tudi koga od nevladnih strokovnjakov, ne samo gospodarstvenike ali pa ne vem iz katerih sektorjev, ampak dejansko tudi koga iz nevladnega sektorja, ki je recimo, za katerega se ve ali pa za katero se ve, da poglobljeno obvlada neko področje in, da ima kup nekih zanimivih inovativnih idej, ki bi lahko izboljšale marsikaj v funkcioniranju te družbe.
Glede na to, da sem vam na začetku prejšnjega vprašanja povedal kakšen odnos imam do nevladnega sektorja, izredno pozitiven seveda, popolnoma nobenih zadržkov, celo nasprotno, odgovor na vaše vprašanje je absolutno ja in tudi sam bi seveda v primeru, da bi se zgodilo, da bi prevzel mesto ministra razmislil v to smer absolutno. Mislim, da ni to tako pomembno od kod prihajaš, ampak kaj znaš.
Gospod _____
Ne vem kaj se zatika ta tipka. Zdajle še en zanimiv mehanizem vključevanja javnosti   (nadaljevanje) oziroma aktivacije državljank in državljanov oziroma občank in občanov, obstaja v svetu, vedno več uglednih svetovnih prestolnic ga uvaja, začelo se je v Porto Alegre, govorim namreč o participativnem proračunu. Pa me zanima kakšno je vaše mnenje o tem mehanizmu in ali boste kot minister naredili kaj v tem pogledu, da morda spodbudite lokalne skupnosti ali pa celo mogoče zavežete lokalne skupnosti, da vsaj pilotno morda uvedejo za začetek participativni proračun, govorim o mehanizmu, ki pomeni to, da se v četrtnih skupnostih ali pa lokalnih skupnostih občanke in občani, da imajo možnost nekega rangiranja prioritet kaj je tisto kar dejansko rabijo, se pravi gre zato, da zadeva izhaja iz dejanskih potreb na terenu in, da imajo pač ljudje možnost v nekem delež participirati tudi pri torej, pri kako se temu reče? Mislim, da izvedenem delu proračuna, da ni samo tisti neki minorni znesnek, ki ga dobijo za neka mala dela, mala opravila, ampak, da so malo bolj vključeni in, da se s tem tudi nekako zavest ljudi krepi, da bolj participirajo, kar bi verjetno imelo tudi širše učinke sicer na njihovo politično ozaveščenost in zavest in morda tudi na participacijo na volitvah v končni fazi, če se ljudje enkrat, iz ljudi naredi aktivne državljanke in državljane.
Evo, sem vedel, da bo točka, ko bom kolegici lahko malo pomagal. Tako, da še tukaj ena dopolnitev glede na to, da imate to zapisano v koalicijski pogodbi. Participativni proračun glede na to, da so občine samostojne lokalne skupnosti, kar konkreten odgovor, če se da, kako boste to dosegli kar je zapisano v kolektivni pogodbi? Ker ste rekli, da ni v oblakih, ampak, da je v oblaku. Izvolite.
Osebno sem velik zagovornik participativnega proračuna. Poskusi v Sloveniji po nekaterih občinah so že bili oziroma te zadeve že tudi na nek način tečejo, ponekod pa pravijo, da imajo participativni proračun, ker so pač v nekem obdobju v kakšni krajevni skupnosti vprašali ali jim tisto cesto naredijo pa je potem nekje to skrito v proračunu. Participativni proračun pomeni dejansko soodločanje lokalne, mislim prebivalcev lokalne skupnosti pri predlaganju in potem tudi pri izvedbi, torej to je ločeno v proračunu in se mora zelo dobro tudi videti kaj ta participativni proračun je. Zdaj, verjetno, če bi ga hoteli doseči, mislim, da se dejansko to realizira na območju vse Slovenije verjetno drugače kot z neko zakonsko podlago, verjetno niti ne, ker so seveda najbolj priročen izgovor za to je vselej, saj smo hoteli pa smo tudi to imeli v proračunu, potem smo sedeli, sedeli in na koncu je seveda ob vseh drugih pomembnih projektih to zletelo iz proračuna. Jaz moram reči da smo tudi pri nas o tem večkrat razmišljali in tudi želeli že, želeli to že realizirati pa potem nismo, ker pač enostavno, ko se proračun zaključuje in, ko se potegne črta, denarja ni bilo pa je to. Zato, če bi želeli na območju vse Slovenije to uveljaviti bi morala biti to zanesljivo zakonska norma. Dvomim, da bi v finančnih situacijah v kakršnih občine so, da bo to kar samo, ker to ni nova stvar, to je že kar nekaj časa te zadeve po svetu obstajajo in ideje, pri nas pa se ni prijelo, in se najbrž kar samo od sebe tudi nikoli ne bo. Verjetno bi bilo, to zdaj govorim kot osebno mnenje z neko zakonsko normo, če želimo to v resnici tudi doseči. Mislim pa, da je seveda za občutek ljudi, da soodločajo tudi o tem segmentu uporabe proračuna, ki je ne nazadnje njihov denar.
Gospod _____
Pa še zadnje, zdaj, če sva že pri digitalizaciji ponovno. Me zanima ali, ne vem, jaz ne poznam toliko, saj mogoče tudi vi še niste seznanjen, ampak, če recimo ti portali niso mogoče prilagojeni dovolj ustrezno za osebe z motnjami vida, ali si boste kot minister prizadeval, da bodo seveda pač tako izvedeni, da bodo tudi ljudje, ki pač težko vidijo, slabo vidijo lahko te vsebine prebirali. In pa a propos temu še sama dostopnost uradov javne uprave za ljudi, za hendikepirane osebe z motnjami mobilnosti. Se pravi, ki so na invalidskih vozičkih. Ali je to v celoti povsod dobro poskrbljeno oziroma kaj boste kot minister, ali boste preverili ali je to poskrbljeno. Vem, da se to tiče infrastrukturnega resorja, in poskrbel za to, da bo to urejeno.
Torej, jaz tudi sam te tehnologije ne poznam do te mere, da bi lahko sedajle, ne vem, povedal kako bi bilo to vse skupaj dostopno tudi slepim in slabovidnim. Zagotovo pa, seveda, če obstaja mora biti del tega, tako kot morajo biti seveda odpravljanje vse arhitektonske ovire in uradi, javne ustanove morajo biti vsepovsod dostopne invalidom. To mislim da v tem času sploh ne more biti več vprašanje. In če kje to še ni narejeno je to, seveda, treba narediti. Tudi vsa infrastruktura, ki se sedaj gradi v zadnjih letih, se gradi tako, da se pravzaprav te arhitektonske ovire odpravljajo, da se tudi taktilne označbe za slepe in slabovidne vsepovsod vgrajujejo v tla. Me pa zanima, če so denimo upravne enote po Sloveniji, če imajo vse urejen dostop za gibalno ovirane. Ne bi me presenetilo, da imajo. Glede na to, kako je to področje dobro vodeno in urejeno ne bi bil presenečen, da so na to že davno mislili.
Hvala. Naslednji bo vprašanja kandidatu za ministra postavil Boštjan Koražija, za njim pa podpredsednik odbora Predrag Bakovič.
Lep pozdrav vsem. Hvala za besedo.  Vprašanja za gospoda Medveda. Nekaj časa je bilo veliko govora, mislim, da pred nekje dvema letoma, da bi se naj ukinjali določeni upravni uradi. Se pravi, vi lahko nam sedaj danes zatrdite, da do tega ne bo prišlo, da bi šli v ukinitev upravnih uradov ali kaj takšnega.
Jaz kar se upravnih uradov tiče nisem imel te informacije, da bi se kje ukinjali. Upravne enote so na 60 lokacijah po Sloveniji. In nobene intence tovrstne ni bilo, da bi se, bom rekel, uradi, ki so namenjeni direktno izvajanju storitev za državljane in državljanke ukinjali. So pa se ukinjali seveda, pa še ne dolgo tega nazaj, finančni uradi po Sloveniji, kar se nam je takrat zdelo zelo slabo in, bom rekel, da nekatere lokalne skupnosti tega še danes niso preboleli.
Želite še besedo? Izvolite.
Naslednje vprašanje, kaj menite o predlogu, da bi, recimo, ministrstva razporedili po večjih mestih po Sloveniji? Se pravi, enakomerno. Sedeže ministrstva.
Če smo zagovorniki decentralizacije in so nas, bi rekel, leta in leta polna usta te decentralizacije pravzaprav je meni ta ideja blizu. Jaz verjamem, da s prodorom vseh teh novih tehnologij je verjetno tudi uresničljiva vsaj deloma. Ne upam pa si sedaj, da me ne bo spet kdo za besedo držal ali pa da kaj iz oblakov vlečem, ne upam si pa napovedati, da bo v tem mandatu do tega tudi prišlo.
Izvolite.
Hvala. Jaz mislim, da pač s tem, (nadaljevaje) če bi šlo v tej smeri, se pravi, da bi šli v decentralizacijo oziroma da bi celo sedeže ministrstev porazporedili po celi Sloveniji bi se tudi potem kazalo seveda v nekem enakomernem razvoju po celi Sloveniji, pa seveda tudi učinki bi bili na strukturo zaposlovanja, po moje. Pa tudi neke vrste bi bili to začetek regionalizacije Slovenije lahko.
Imate še kakšno dodatno vprašanje?
Hvala, to je to.
Želite še kaj dodati?
Jaz lahko rečem, da se s to mislijo samo globoko strinjam.
Želite še besedo? Podpredsednik odbora Predrag Bakovič bo kot zadnji v tem prvem krogu zastavil vprašanje. Izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi.  Spoštovani kandidat za ministra. Morda najprej na začetku, prej je bilo govora o svobodi govora. No, moram reči, da svoboda govora ni absolutna, ampak je omejena. Omejena pa je s sovražnim govorom, omejena je tako s pravico do zasebnosti kot s pravico do časti in dobrega imena. In za vse stvari, ki se tičejo omejitve svobode govora so pod ingerenco slovenskih sodišč in pa Evropskega sodišča za človekove pravice. Tako da to mislim, da je urejeno in tukaj ne vidim jaz nekih večjih težav. Veseli me, da ste izpostavili financiranje občin, torej povprečnine dviga, pa pravzaprav najprej vrnitev na tisti nivo kjer je povprečnina kot je že bila in pa tudi povišanje. In prav veseli me, da so tudi izjavo, in vsaj tako sem razumel, da si boste prizadevali za to, da se povprečnine občin dvignejo.  Bi pa postavil eno konkretno vprašanje. Gre pa za operativnost inšpekcijskih služb. Namreč, lahko vam nizam več primerov, ampak eden je zelo štrleč. Medobčinska inšpekcija in redarstvo je cirka 5 let nazaj ugotovila neko kršitev in podala prijavo inšpekcijski službi. Kršitev pa je bila, da je zasebnik pri predložitvi izdaje obratovalnega dovoljenja za svojo dejavnost predložil neveljavno uporabno dovoljenje za objekt, kar je v pristojnosti gradbene inšpekcije. V petih letih kljub urgencam občine in tako imenovane medobčinske inšpekcije redarstva je bil odgovor vedno, da delajo po prioritetah. Torej, inšpekcije imajo nekaj prioritet ali nekaj nivojev prioritet v katerih potem te stvar rangirajo. Moram reči, da ta zadeva ni bila menda v prvi prioritet in se ni realizirala do danes. Seveda ker pa je pripad teh zadev na inšpekcije velik in se ta prva prioriteta venomer veča, vse ostale ostajajo nekako nepodelane ali neobdelane. In me zanima, na kakšen način boste poskušali urediti delovanje inšpekcijskih služb, da bodo bolj operativne, da bodo bolj, bom rekel, tudi tiste manjše stvari, ki pa seveda niso nepomembne, poskušale urediti. Hvala za odgovor.