Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 65. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena in prvega odstavka 60. člena ter 93.a člena Poslovnika Državnega zbora in na podlagi odločitve Kolegija predsednika Državnega zbora, sprejete na 96. seji dne 8. 3. 2021. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Lidija Ivanuša, Andreja Zabret od 12. do 14. ure, Dejan Židan do 13. ure, Robert Polnar do 14. ure, Franc Jurša, Ferenc Horvat do 18. ure, Samo Bevk do 14. ure, Mihael Prevc do 14. ure, Dušan Verbič, Jani Möderndorfer do 15. ure, Franc Trček do 12. ure in Marijan Pojbič.

Do roka, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 93.a člena Poslovnika Državnega zbora določil kolegij, je sodelovanje na seji izven sedeža Državnega zbora z uporabo aplikacije za seje na daljavo v obliki videokonference najavil poslanec Željko Cigler.

Na sejo sem vabil ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Simono Kustec ter druge predstavnike Vlade.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

V skladu z drugim in četrtim odstavkom 93.a člena Poslovnika Državnega zbora dnevni red seje Državnega zbora na daljavo določi Kolegij predsednika Državnega zbora s sklicem, zato o njem ne bomo glasovali.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO INTERPELACIJE O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRICE ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT DR. SIMONE KUSTEC.

Interpelacijo je v obravnavo zboru predložila skupina 38 poslank in poslancev s prvopodpisanim dr. Matejem T. Vatovcem.

Za dopolnilno obrazložitev interpelacije dajem besedo najprej predstavniku predlagatelja dr. Mateju T. Vatovcu.

Najlepša hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovana ministrica!

Začel bom prav z vašim citatom o mariborskih dijakih, ki so protestirali, zato da gredo lahko v šolo, izjavo, ki je ne samo postala izjava tedna v enem od časnikov, ampak je tudi široko odmevala v naši družbi. Dejali ste: »Gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo« …

Dr. Vatovec, se opravičujem, prekinil vas bom. Opozarjajo me, da ura ne dela.

10 minut prekinitve zaradi tehničnih razlogov.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovani kolegice in kolegi!

Še za 15 minut bomo podaljšali pavzo. Tehnična služba pravi, da bo resetira celoten sistem. Ob pol desetih nadaljujemo.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi!

Še vedno imamo tehnične težave, zato bomo uro odštevali sproti, peš, kot se temu reče.

Za dopolnilno obrazložitev interpelacije dajem besedo predstavniku predlagatelja dr. Mateju T. Vatovcu.

Lep pozdrav vsem!

Spoštovana ministrica, pričel bom z vašim citatom o mariborskih dijakih, ki je postal izjava tedna, pa ne samo v časnikih, ampak širše v družbi. Rekli ste: »Gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti.« Teh nekaj besed, ta dva stavka razkrivata ves vaš prezir, aroganco, anemičnost in odtujenost, zaradi katerih smo predlagatelji vložili interpelacijo. Pravzaprav je ta odziv na dijake, ki so protestirali, pazite, zato da se lahko vrnejo v šolo, odličen uvod v današnjo razpravo. Številni šolarji, dijaki, študentje in njihovi starši, učitelji, profesorji, ravnatelji so v tem letu, odkar obstaja tretja Janševa vlada, ves čas pozivali, prosili, apelirali na posluh in razum, iskali nekoga, ki bi izpolnjeval vlogo branika šolskega polja. Če kje, takega sogovornika niso našli v ministrici niti v ministrstvu, ki nosita pripono »za izobraževanje«. Zato so mladi, mladi odrasli in odrasli po najdlje trajajočem zaprtju šol v Evropi pričeli protestirati. Protestirati za to, da se odprejo šole. Mladi so naredili nekaj neverjetno pogumnega – uporabili so ustavno pravico do svobode izražanja za to, da zahtevajo svojo pravico do izobraževanja. S tem niso pokazali zgolj poguma, dejansko so pokazali svojo odraslost, udejanjili so javno rabo uma. Toliko odgovornosti, ministrica, niste pokazali v celem letu svojega mandata, mandata, ki ste ga porabili za to, da ste neministrica za šolstvo, kar vam ne nazadnje očitajo tudi sami dijaki protestniki z druge mariborske gimnazije. Pravijo, da ne poznate dijakov, da se v epidemiji niste postavili v njihov položaj, da niste pokazali niti želje, da bi delali za njih ali si res želeli, da se vrnejo v šole. Zapisali so, da so pričakovali dialog in sočutje, ne pa arogance, ker so si želeli nazaj v šolo.

Spoštovani, gre za očitke, ki se proti ministrici nizajo ves čas s strani ljudi, ki posredno ali neposredno delujejo v šolskem polju. Gre za očitke, ki smo jih predlagatelji nanizali v interpelaciji. Ministrovanje dr. Simone Kustec je beg od odgovornosti za svoj resor, je kimavo podrejanje prvemu ministru, njegovi arogantni razdvajajoči agendi, ki ne razume, noče razumeti in si želi podrediti tudi ta segment družbenega življenja. Ministrica se tako sama aktivno postavlja v to pasivno vlogo. Ministrica se je odločila, da bo neministrica. Mladi so prevzeli odgovornost ravno s tem, ko so protestirali. Kot sami pravijo, za tem trdno stojijo, ker so povedali svoje mnenje. Zavzeli so pozicijo jasno in nedvoumno in to je rdeča nit očitkov v 20 točkah interpelacije – da ministrica noče zavzeti pozicije, imeti mnenja in skrbeti, braniti, se boriti za svoj resor. Tovrstni očitki so stalnica njenega ministrovanja in velik del 20 točk, ki smo jih predlagatelji nanizali v interpelaciji. Očitamo ji med drugim nestrokovno, neučinkovito, nekonsistentno in škodljivo politiko na področju organizacije vzgoje in izobraževanja v času epidemije covida-19, očitamo ji ustavno nedopustno odrekanje pravice do izobraževanja otrokom s posebnimi potrebami, očitamo neupoštevanje epidemiološke stroke pri odpiranju in zapiranju šol, diskriminacijo nekaterih skupin šolajočih se otrok in dijakov, tistih, ki so iz socialno ogroženih skupin, nezagotovitve pogojev za varno in zanesljivo izvedbo šolskih tekmovanj, ogrožanje prihodnosti zaradi odsotnosti načrta za odpravljanje škodljivih in negativnih posledic zaprtja šol. Očitamo škodljiv izključevalen in podcenjujoč odnos do športa, neorganizacijo šolskih tekmovanj, predlog za ukinitev sklada za financiranje nevladnih organizacij, očitamo predvsem pomanjkanje dialoga z vsemi deležniki, sindikati, ravnateljskimi združenji, strokovnimi delavci, učenci in starši. Očitamo ji neustrezno zagovarjanje interesov učenk in učencev, dijakov in dijakinj pri določitvi prioritet glede sproščanja ukrepov za preprečitev širitve covida-19. Očitamo odsotnost sistematične evalvacije pouka na daljavo, odsotnost ukrepov za preprečevanje socialnih stisk mladih. Očitamo opustitev dolžnega ravnanja pri pripravi razpisa za vpis v visokošolska izobraževanja in zavajanja javnosti, vpletanje v avtonomijo Pedagoškega inštituta, postavljanje interesov zasebnih izobraževalnih institucij pred kakovost visokega šolstva, blokado zaposlovanja raziskovalcev na javnih raziskovalnih organizacijah in tako naprej.

Ker je v uvodu premalo časa, da bi šel v podrobnosti o vsem tem, se bom osredotočil na dve ključni temi, škodo za osnovnošolski prostor in škodo za javne visokošolske in raziskovalne zavode. Pa začnimo s prvim. Področje izobraževanja, sploh osnovne šole so eden ključnih stebrov družbe, ki zagotavljajo celo vrsto razvojnih možnosti za najmlajše. Šola je prostor odprtosti, izenačevanje družbenih in socialnih razlik ter ne nazadnje prostor za rast. Zaprtje šol med prvimi v Evropi in vztrajanje pri njihovem zaprtju najdlje v tem prostoru je bila katastrofalna odločitev. Odločitev, ki ni bila podkrepljena s strokovnimi stališči, tako vladna posvetovalna skupina za covid, NIJZ kot celo Svetovna zdravstvena organizacija so ves čas trajanja epidemije poudarjali in izpostavljali, da so šole tiste, ki jih je treba zapreti zadnje in odpreti prve. Ministrica pa se je odločila, da bo raje kot stroki in epidemiologom sledila stališčem predsednika Vlade, ki te stroke in teh epidemiologov ni poslušal. S tem se je seveda povzročila gromozanska škoda za otroke, predvsem osnovnošolske in tudi za njihove družine. Bili so potisnjeni v situacijo, ko so se, nekateri tudi brez dostopa do informacijske tehnologije in do interneta, morali soočati s poukom na daljavo, ki v začetnih fazah niti ni deloval tako, kot bi moral. Morali so se soočati z odsotnostjo vrstnikov, morali so se soočati z odsotnostjo neposrednega stika z učitelji. Ob tem so to morali početi včasih sami doma, medtem ko so morali njihovi starši delati. Sami, brez da bi imeli ustrezno predhodno znanje in veščine za uporabo takšnih tehnologij, brez da bi imeli vse ustrezne osnove, da bi se lahko šolali sami. To je seveda terjalo velik napor tudi s strani staršev, ki so se morali ob tem, da so morali hoditi v službo, potem ukvarjati še s šolanjem otrok in tako naprej. Nihče ne trdi, da bi moralo ministrstvo ignorirati NIJZ, vsekakor pa bi moralo iskati in najti ravnovesje med zdravstvenim vidikom in izvajanjem študijskega procesa. Zaradi te nesposobnosti so bile šole prehitro in predolgo, kot rečeno najdlje, zaprte. To stališče je zagovarjala praktično vsa strokovna javnost, epidemiologi, učitelji, sindikati, a za njih in njihova stališča ministrica ni imela ne časa ne posluha. Številna priporočila šolnikov po dodatnih kadrih in opremi, ki bi zagotavljala odprtje šol, so bila preslišana, navodila pa so običajno prihajala zmedeno, tik pred zdajci, kar je še dodatno povzročalo zmedo. Ministrica je celo v eni od televizijskih oddaj priznala, da so šole zaprli prehitro, a da je bilo to zaradi tega, da se je pomagalo zdravstvu. Spomnimo se, da je Vlada, ko so šole bile trdno zaprte, odločila, da se lahko odprejo številne gospodarske dejavnosti, decembra nakupovalna središča in podobno. Tako smo prišli v situacijo, ko so se v času božično-novoletnih praznikov šolarji, dijaki, študentje lahko srečevali, združevali v nabito polnih nakupovalnih središčih, niso se pa mogli šolati. Posledice tega odprtja smo potem videli v januarju.

Po drugi strani je ministrica s svojo pasivnostjo naredila tudi konkretno šolo na področju, s katerega sama izhaja, univerze. Najbolj odmeven primer tega je bila seveda blokada razpisa za vpis v visokošolske zavode. Ker se je na neki točki predsednik Vlade odločil, da mu ta razpis ni všeč, ga je blokiral in ministrica je s svojo pasivnostjo pri tem sodelovala. To je bilo eno dejanje v tej državi, ki je povzročilo eno najbolj množičnih peticij, peticijo proti uničevanju javnega visokega šolstva in znanosti, ki jo je podpisalo več kot 14 tisoč oseb. 14 tisoč oseb, ki je bilo ignoriranih v vsem tem času. Za to blokado razpisa seveda stojijo intence Vlade po privatizaciji oziroma po pritiskih na javno univerzo, kar je bilo potem jasno tudi v zloglasnem vrhu pri Kranju, kjer je Janez Janša postrojil predstavnike javnih univerz in jih soočil s predstavniki zasebnih institucij. Te elemente privatizacije smo lahko videli tudi že v PKP6, kjer je po lobiranju Jambrekove univerze na ministrstvu za izobraževanje prišlo do člena, ki je omogočil, da se preskoči akreditacijo za Novo univerzo in s tem omogoči tej univerzi dostop do 2 milijonov evrov letno javnih sredstev za svoje delovanje, čeprav kot rečeno teh pogojev ni. V javnem pismu so v Visokošolskem sindikatu Slovenije v primeru te blokade razpisa zapisali: »Morda pa čas, ki ga namenjate molku, lahko izkoristite za premislek o tezi, da v družboslovju nimamo težav s prevelikim vpisom na programe, temveč z diplomanti, ki si bodisi prisvajajo pravico do odločanja o zadevah, glede katerih nimajo kompetenc,« in s tem ciljajo na predsednika Vlade, »bodisi imajo kompetence, pa nimajo hrbtenice,« in to je puščica ministrici. Hrbtenico so pokazali dijaki, če se vrnem k njim. Najstniki so z javno rabo uma pokazali ne samo, da se lahko izraža lastna stališča in podaja jasne in izoblikovane zahteve, pokazali so, da se mora izražati taka stališča in zahteve iz enega preprostega razloga – ker je tako izražanje stališč izraz odprtega dialoga in demokracije, ki stremi k odprti, razvojno naravnani in solidarni družbi. Za razliko od vseh teženj te vlade.

Zaradi tega vas želim na tem mestu spomniti na uvodni stavek Kantovega spisa Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo?, ki so ga učenci, dijaki, njihovi starši, učitelji in profesorji udejanjili v najčistejši obliki. Ta odstavek pravi: »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam. Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva po kom drugem. Krivda za to nedoletnost pa je lastna, če vzrok zanjo ne zadeva pomanjkanja razuma, temveč odločnosti in poguma, da bi se ga človek posluževal brez tujega vodstva. Sapere aude! Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma, je torej geslo razsvetljenstva.« Ta citat posebej posvečam vsem udeleženim v šolskem polju, na splošno pa vsem v družbi, saj je edini izhod iz mraka, v katerega nas potiska vlada Janeza Janše, ravno uporaba razuma. Vam, spoštovana ministrica, pa polagam v razmislek v naslednjih 16 urah. V tem času razmislite, kdaj boste razmislili o tem citatu. Kdaj boste razmislili o tem, da je potrebno razum uporabljati svobodno od vodstva koga drugega, da je treba imeti odločnost in pogum in da se je treba posluževati lastnega razuma, zato da se udejanja neka načela, ki ste jih menda celo zagovarjali še pred enim letom? V tem času razmislite, kdaj boste prevzeli odgovornost za svoja dejanja, kdaj boste prevzeli odgovornost na podoben način, kot so to storili dijaki v Mariboru, kdaj boste vi naredili prvi korak v svet odraslosti. Na točki, do katere ste se prignali, je vaš izhod iz nedoletnosti lahko izključno odstop. Bo bistveno prepozen, a morda ga bo moč videti kot majhen, prvi korak k uporabi razuma.

Hvala lepa.

Za dopolnilno obrazložitev interpelacije dajem besedo še predstavniku predlagatelja mag. Marku Koprivcu.

Hvala lepa, spoštovani predsednik, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Pozdrav tudi predsedniku Vlade, ki ga sicer ni med nami. Verjetno nima časa, tvita, morda žali kakšnega evropskega državnika, morda kakšnega novinarja in nima časa za prisotnost na seji. Pomenljivo bi želel pozdraviti tudi ministre, ki jih ravno tako iz ne vem kakšnih razlogov med nami ni. Tiste nepreklicno odstopljene, tiste, ki vam ni dovoljeno govoriti v javnosti, tiste, zoper katere med vami potekajo policijske preiskave, tiste, ki skomigate z rameni, ko ne premorete poguma, da bi se uprli diktatorskim težnjam predsednika Vlade. In seveda pozdrav tudi vsem, ki v demontaži demokracije in republike preprosto uživate in se s poniževanjem ustave, čeprav ste prisegli drugače, žal strinjate.

Poseben pozdrav moram danes nameniti, žal, ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Ministrici, v času ministrovanja katere smo prvič doživeli, da organi demokratične in svobodne države po ustavi republike preganjajo dijakinje in dijake, ker so si drznili javno izraziti zahtevo po vrnitvi v šolske klopi. S prav posebno grenkobo tako pozdravljam ministrico za znanost, v času katere so morale svoja vrata zapreti univerze in študentsko domovi, ko je Vlada igralnim salonom in kazinom omogočala, da lahko mirno nadaljujejo s svojim delom. Z resnično nenavadnim občutkom pozdravljam ministrico, pristojno za šport, ki ni nikoli skoparila s čestitkami ob uspehih slovenskih športnikov in se je seveda na veliko slikala z njimi na prireditvah, hkrati pa ji ni bilo mar za katastrofalno poslabšanje gibalne sposobnosti otrok in mladine ter za več mesecev trajajočo onemogočanje dela profesionalnih športnic in športnikov ter v vseh protikoronskih paketih ni znala ali pa ni hotela priskočiti na pomoč športnim delavkam in delavcem, za razliko od pomoči duhovnikom. Če dobro pomislim, pozdrave pravzaprav naslavljam na ministrico, ki svojega dela v resnici sploh ni opravljala. Svojo nesposobnost, nedelo in popolno podrejenost diktatu predsednika Vlade pa še danes opravičuje z epidemijo novega virusa covid-19, čeprav so številne države v Evropi dokazale in pokazale, da je ob volji mogoče virusu navkljub poskrbeti tako za nemoten potek izobraževalnega procesa kot za nadaljevanje dela v znanosti, športu in na vseh področjih, kjer je Slovenija zaradi ponižnosti in nedela Simone Kustec nazadovala do točke, ko je bila otrokom, mladini, športu in znanosti povzročena, bojim se, zelo težko popravljiva škoda. Zato, spoštovana Simona Kustec, dober dan in dobrodošli! Dobrodošli na soočenju z realnostjo, ki ste jo hote ali nehote pomagali ustvariti. Prav lepo pozdravljeni na srečanju z vsem, kar je prav zaradi vas ali tudi zaradi vas ali tudi zaradi vas v Sloveniji danes hudo narobe in se mora končati takoj, najbolje z vašim priznanjem, da nalogam in vlogi preprosto niste bili kos. In zato bi bilo prav, da prevzamete odgovornost. Tako kot ste rekli dijakom, da morajo plačati kazen zaradi protestiranja za odprtje šole, bi bilo prav, da tudi vi po enem letu nedela v tej vladi prevzamete svoj del odgovornosti za vse, kar ste, in predvsem za vse tisto, česar niste storili. Najučinkoviteje s svojim odstopom.

Kot že mnogokrat v zadnjem letu je bil tudi moj današnji poziv k temu, da naredite tisto, kar je logično in prav, zgolj retorične narave. Po vsem, kar ste namreč naredili v škodo državljank in državljanov, ter po vsem, česar niste naredili, da bi bilo ljudem v Sloveniji bolje v teh težkih časih, žal k vam ne usmerjamo nikakršnih pričakovanj več. Svoje upe pa tako predlagatelji interpelacije prelagamo v racionalnost in treznost odločitev poslank in poslancev. Izvoljeni predstavnice in predstavniki ljudstva bi namreč morali vedeti in razumeti, da tako ne moremo več naprej in je nesporno prišel čas, da Simono Kustec razrešimo z mesta ministrice za področja, ki jih je zanemarila oziroma jih nikoli dejansko sploh ni upravljala. Interpelacijo zoper Simono Kustec smo tako poslanci in poslanke demokratične opozicije vložili najprej zaradi nesprejemljivega kršenja načela, da se tudi v časih krize šole zapirajo zadnje in odpirajo prve.

Seveda v opoziciji razumemo, da je bilo leto soočanja s pandemijo novega koronavirusa izjemno zahtevno in povsem neobičajno leto, toda, spoštovane poslanke in poslanci, ne pozabite, da je v šolskem letu 1943/1944 sredi najtrše okupacije slovenskega ozemlja delovalo več kot 430 partizanskih šol, kjer je za učenke in učence sredi druge svetovne vojne skrbelo več kot 745 učiteljic in učiteljev. Ofenzivam na osvobojena ozemlja, pregonom, deportacijam in streljanjem talcev navkljub so resnični domoljubi poskrbeli, da so bile, kadar in kjer je bilo le mogoče, za otroke šole odprte. Danes, ko imamo svobodo, svojo državo, danes, ko ni potrebe po ilegalnih učilnicah, danes pa, spoštovana ministrica, se moramo pogovarjati o najdaljšem obdobju brez delujočih šol. In ja, še enkrat moramo na glas ponoviti: pogovarjati se moramo tudi o tem, da so dijakinje in dijaki prejeli plačilne naloge in sodne pozive, ker so zahtevali, da se jim omogoči vrnitev v šole. Ponavljam. Dijakinje in dijaki so prejeli plačilne naloge, ker so zahtevali, da se jim omogoči vrnitev v šole, spoštovana ministrica. To je največja sramota v zgodovini samostojne Slovenije.

V času svojega ministrovanja ste torej soomogočili preganjanje dijakinj in dijakov, ker so zahtevali šole. Na drugi strani pa ste z zakonom PKP političnim sopotnikom vašega predsednika Vlade omogočili podaljšanje akreditacije za njihove zasebne univerze, za kar ni bilo prav nobene strokovne utemeljitve. To zahtevo pa je sedaj zadržalo Ustavno sodišče. Tudi sam sem podal zahtevo za presojo tega Komisiji za preprečevanje korupcije. Odgovor še čakamo. Po vašem mnenju je sicer policijski pristop kaznovanja nadvse primeren način prehoda v odraslost. Vendar, spoštovana ministrica, ali ni bil primeren način prehoda v odraslost za sprejemanje odgovornosti in državljanski aktivizem tudi takrat, ko so vas prav ti isti dijaki pozvali, da se sestanete z njimi? In kaj ste storili vi, spoštovana ministrica? Z dijaki se pred protestom niti dobiti niste hoteli. Prav bi bilo, da bi se z njimi pogovorili o rešitvah, ki so jih oblikovali. Prav bi bilo, da bi jim prisluhnili in jim pomagali ali pa da bi vsaj sprejeli njihovo pomoč, ko pa več kot očitno sami niste znali in zmogli oblikovati rešitev. Zakaj niste hoteli sprejeti njihovih predlogov? Kje so bili takrat odraslost, odgovornost, razumevanje položaja in spoštovanje družbenih odnosov? Kje ste bili takrat vi, spoštovana ministrica? Povejte nam danes, ali ste dialog zavračali, ker vam ni bilo mar ali ker vam je bilo tako ukazano s strani avtoritarnega predsednika Vlade Janeza Janše. To, kar počenjate, je daleč od človekovih pravic, daleč od inkluzije. Mar se niste prav vi ukvarjali s tem področjem kot raziskovalka?

Spoštovani kolegice in kolegi, ministrica, ki bi morala biti prvi glas podpore otrokom, mladini, učiteljstvu, športnicam in športnikom, tega dela svoje naloge ni opravljala niti en dan svojega mandata. Simona Kustec, ki bi morala biti prvi in zadnji branik vzgoje, izobraževanja, znanosti, športa pred nestrokovnimi posegi politike, pred škodljivimi vplivi in ukrepi, pred javnim blatenjem in zaničevanjem, je bila ves čas trajanja enega mandata žal le nema in kimajoča izvrševalka politike predsednika Vlade. Bila je prinašalka in prenašalka slabih, praviloma tudi nekonsistentnih in s stroko neusklajenih odločitev in novic.

Spoštovana gospa ministrica, pred časom ste na tiskovni konferenci dejali, da se zavedate, da so državljani na vas jezni. Rekli ste tudi, da ste jezni sami nase. Kaj si o vas in vašem delu misli celotna država, pa so zelo lepo napisali vaši kolegi, bivši kolegi na FDV, ki vas zagotovo osebno in profesionalno nedvomno odlično poznajo. Zapisali so, citiram: »Teptanje že usklajenih odločitev med vašim ministrstvom in visokošolskimi zavodi ne dokazuje zgolj odsotnosti vaše avtoritete nad lastnim področjem, temveč tudi izgubo etične integritete, saj ne spoštujete in se ne zavzemate za lastne zaveze, ministrsko funkcijo pa zožujete na obskurno vlogo opazovalke.« Konec citata. Zato je res, ne motite se. Na vas smo zelo jezni in nad vami globoko razočarani, tudi predlagatelji te interpelacije. Zato vam, spoštovana ministrica, predlagamo, da se razbremenite jeze in razočaranja nad samo sabo ter v lastno dobro in v dobro šolajoče se mladine, njihovih staršev, dedkov in babic ter v dobro celotnega sistema vzgoje in izobraževanja, znanosti ter športa še pred obravnavo te interpelacije v Državnem zboru Republike Slovenije nepreklicno odstopite. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Odgovor ministrice za izobraževanje, znanost in šport na interpelacijo ste prejeli 25. februarja 2021.

Besedo dajem ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Simoni Kustec za obrazložitev pisnega odgovora.

Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Bi lahko še PowerPoint, prosim, aktivirali? Natanko na današnji dan pred enim letom so se ob tem času za skoraj pol milijona šolajočih se ter nekaj prek 100 tisočih zaposlenih zaprla vrata prek tisoč vrtcev, osnovnih, srednjih in višjih šol ter fakultet. Obstalo je delo v prostorih raziskovalnih inštitutov, zaprlo se je 3 tisoč športnih objektov po celotni državi. Odprti so ostali vzgojni zavodi in za nekatere izjeme študentski domovi. Razlog: epidemija nalezljive bolezni covid-19 svetovnih razsežnosti. Tule / pokaže predmet/ lahko tudi pogledate, kje smo danes glede tega. Pred enim letom sem bila tako kot mnogi med vami prepričana, da se vse skupaj ustavlja za nek določen čas, da bomo malo potrpeli, malo počakali in bo vse skupaj prešlo nazaj v običajne tirnice. Delati vse za vrnitev k običajnemu je vodilo, ki me spremlja vse do danes, zavedajoč se, da bo ta običajnost zanesljivo drugačna. Najverjetneje smo bili vsi prepričani, da bomo z ukrepi popolne zaustavitve zmagali. Nismo bili osamljeni. Skoraj cel svet je ravnal podobno. Cel svet je vedel le to, da gre za virus, ki se širi nevidno in skoraj s svetlobno hitrostjo, da lahko usodno vpliva na zdravje, na življenje okuženih in da zanj nihče na svetu nima zdravila. Edino, kar je bilo v danih razmerah možno in odgovorno storiti, je bil razumen in naraven odziv: ustavitev javnega življenja in iskanje novih poti, po katerih bo življenje v takšnih negotovih, prestrašenih časih lahko čim bolj gotovo in mirno teklo dalje, tudi v vrtcih, šolah, na fakultetah, v športu. V slovenskem šolskem prostoru je to pomenilo iskanje načina, da se izobraževalni proces iz prostorov šol prestavi v prostore doma. Najbolj vitalen del družbe je ostal, a ni tudi obstal doma. Že v prvih dneh tega dramatičnega obdobja spomladi, ki nas je paraliziralo s šokom, nemočjo, strahom, je skoraj 30 % vseh slovenskih šol svojim učencem omogočilo, da so nadaljevali svoje vsakodnevne šolske obveznosti od doma. Ti učitelji so pod ravnateljskim vodstvom v svojih kolektivih nemudoma, dobesedno čez noč stopili v stik s svojimi učenci, jim podali navodila za delo, vzpostavili sisteme za videopoučevanje na daljavo in nadaljevali z začrtanim delom šolskega leta, s takšnim odzivom dali signal celotnemu šolskemu prostoru, celotni družbi, stroki in tudi nam političnim odločevalcem, da je potrebno iti dalje, da se je potrebno odzivati, najti alternativne poti, na takšen način odgovoriti na nastale razmere – ker se je potrebno odzvati, ker se znamo, ker se moramo. Po dveh tednih je to razumelo več kot 90 % celotnega šolskega prostora. S strokovno pomočjo, medsebojnim sodelovanjem, razumevanjem, da si moramo vsi pomagati v teh težkih trenutkih, se spodbujati, predvsem pa otrokom omogočiti, da se njihov dnevni delovni ritem še vedno vrti okoli pridobivanja znanja, nam je uspelo – uspelo prvič med marcem in majem 2020, uspelo drugič med novembrom in januarjem 2021 in nam uspeva tudi danes, po prvem letu epidemije, ko so v šolskih prostorih zopet vsi šolarji in ko kaže, da bomo po sedaj videnem stanju lahko poskusili in storili vse, da bi se na vrnitev kmalu pripravili še na fakultetah.

Dejstvo je, da je virus prav posebej zaznamoval tudi vrtčevski in šolski prostor. Do danes ga je po podatkih NIJZ prebolelo pri nas že 20,5 % zaposlenih v vrtcih, 8 % v osnovnih šolah ter dobrih 6 % v srednjih šolah oziroma z drugimi besedami 145 tisoč vseh omenjenih zaposlenih, med katerimi je danes v tem obdobju aktivnih nekaj manj kot 11 tisoč pozitivnih primerov, v zadnjem tednu nekaj nad 5 tisoč. Med šolajočimi se je bilo do sedaj prepoznanih nekaj več kot 193 tisoč okužb, od tega 85 % pri starejših od 19 let, dobra 2 % pa med otroki, starimi med 6 in 18 let. Na današnji dan beležimo nekaj manj kot 10 tisoč aktivnih okužb šolajočih se otrok, od tega polovico samo v zadnjem tednu z opaznim trendom rasti pri otrocih med 5. in 14. letom in ponovno pri šolajočih se s posebnimi potrebami. Ne smemo si zatiskati oči! Večino časa je opisano stanje za vključene v naš prostor vzgoje in izobraževanja na mejah človeških fizičnih, še posebej pa tudi emocionalnih in psihičnih možnosti. A grizemo dalje, ker vemo, da je to edini pravi odgovor, ker vidimo luč na koncu tunela, ki se je kmalu po novem letu pokazala z zmanjševanjem števila okužb zaradi našega zaščitnega ravnanja, zaradi možnosti hitrega opravljanja testov, v aktualnem obdobju zaradi prvih cepljenj zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. In da, povsod, pri vseh omenjenih različnih vrstah odzivov je bil prostor vzgoje in izobraževanja skupaj z zdravstvenim, socialnovarstvenim ter sistemom civilne zaščite in kritične infrastrukture tisti, ki je kot prvi razumel, se je kot prvi odzval na stanje in bil prepoznan kot osrednje pomemben. Prav podobno velja tudi za odziv in odnos večinskega dela znanosti in športa, prostorov in ljudi, ki so v opisanem času dosegali svetovne, odmevne rezultate in uspehe, uspešno prijavljali nove projekte, organizirali tekmovanja na najvišjih mednarodnih ravneh koroni navkljub.

Zaradi vsega tega želim na tem mestu zopet izreči neskončno, nepopisno zahvalo vsem, od vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, znanstvenikov, športnikov do njihovih vodstev. Ste zmagovalci tega nezmagovalnega časa. Ste naš vzgled in dokaz, da se da, da zmoremo, da bomo na koncu uspeli in da smo vsi v istem čolnu. In zaradi tega želim spomniti, da nismo sami, da se na podobne odzive in preizkušnje odziva cel svet po svojih najboljših močeh in zmožnostih. Na projekciji, ki vam jo kažem, samo ponovno potrjujem, da nismo najslabši, če vas to skrbi. Tisto, kar je dejstvo, pa je, da smo v določenem obdobju bili najslabši, pa ne v šolah, ampak z vidika okužb, ki smo jih imeli v tej državi in ki jih nismo znali obvladovati, ker jih nismo pravočasno začeli obvladovati. To pa je bilo še krepko pred 13. marcem 2020. Veste, ta razprava danes ni in ne sme biti razprava o delu na polju vzgoje in izobraževanja, znanosti in športa o doprinosu tega polja k uspešnemu in odločnemu odzivu na začetno nepoznani in še vedno neobvladljivi virus. Virus ima svoje naravne zakonitosti, ne pa politične barve. Ta razprava danes bo večinsko politična. V njej boste tisti, ki ste si jo želeli, v prvi vrsti sporočali, kaj si mislite o meni, o mojem načinu dela. Nekaj dramatičnih izjav in ocen smo že slišali. Skozi današnjo razpravo bomo z delom poslancev in s pomočjo dejstev, številk govorili o tem, kaj smo skupaj uspeli narediti v tem prvem letu, tudi s predanim odnosom, razumevanjem, delom zaposlenih na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju s kolegi iz drugih resorjev Vlade, z NIJZ, prek sodelovanja pri sprejemanju zakonov z vami, spoštovane poslanke in poslanci, državni svetniki in svetnice, župani in županje, z različnimi skupinami zainteresirane strokovne javnosti, z Zavodom za šolstvo, s CPI, z RIC, obema državnima maturitetnima komisijama, s strokovnimi sveti, s predstavniki ravnateljskih združenj, staršev, dijakov, študentov, raziskovalnih organizacij, z rektorsko konferenco, s športnimi organizacijami. Da, z vsemi smo sodelovali in sodelujemo in bomo sodelovali še naprej. In hvala vsem vam, ker skupaj z zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju, raziskovalci, športniki, njihovimi vodstvi razumete, ker pomagate, ker s svojim znanjem in delom bogatite številne dosežke, ki smo jih dosegli v tem prvem letu mojega vodenja ministrstva.

Vemo, kaj delamo, vemo, zakaj to delamo, predvsem pa za koga. Dejstvo je, da smo to prvo leto mandata delali po dveh tirih, po covid tiru in po običajnem tiru. Dejstva covid dosežkov so, da je bilo uspešno zaključeno preteklo, začeto novo šolsko leto, izvedena je bila matura, vpisi v osnovne, srednje in visokošolske programe, že tečejo priprave na letošnjo maturo. V okviru osmih paketov tako imenovane protikoronske zakonodaje je bilo podprtih za dobrih 76 milijonov evrov ukrepov, s katerimi smo zagotovili podporo za izvajanje izobraževalnega procesa, med njimi za nakup opreme IKT, za zaščitna sredstva za nemotena izvedbo dela, za nadomestila plač, izpad prihodkov, za oprostitev plačila za vrtce. Vzgojno-izobraževalni zavodi so prejeli prek 110 okrožnic, navodil in priporočil za izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa, preverjanje in ocenjevanje ter zaključevanje šolskega leta. Poleti smo v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in z NIJZ pripravili priročnik z možnimi modeli izvajanja pouka v času koronarazmer, izvajala so se do izobraževanja učiteljev za izobraževanje na daljavo. Otrokom s posebnimi potrebami smo izobraževanje prilagodili, šole smo pozvali, da so zanje pripravile prilagojena učna gradiva, jih individualizirala in prilagodila otrokovemu primanjkljaju. Skupaj z občinami in šolami smo zagotovili možnost brezplačnega razdeljevanja toplih obrokov učencem iz socialno ogroženih skupin. Tistim, ki so zaradi covid razmer to potrebovali, smo omogočili podaljšanje statusa študenta, statusa mladega raziskovalca, izvajanje programskega raziskovalnega dela. Za eno leto smo podaljšali veljavnost kategorizacije športnikov in postopke pridobivanja in ohranjanja pravice do štipendije. Študentom smo dvakrat izplačali po 150 evrov pomoči. Za varno vrnitev v šole smo skupaj z Ministrstvom za zdravje poskrbeli za množično testiranje. Prav sedaj se zaposleni v vzgoji in izobraževanju takoj za najbolj ranljivimi skupinami prednostno cepijo.

Dejstva so tudi dosežki, vezani na tekoče necovid delo resorja. V enem letu smo dodelali povsem nov zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami v vzgoji in izobraževanju ter novelo Zakona o vrtcih, ki omogoča brezplačno varstvo za drugega in nadaljnje otroke. Oba ste v Državnem zboru potrdili z visoko večino. Po več kot desetletju smo v sodelovanju s Svizom uskladili spremembe in dopolnitve pravilnika o napredovanju zaposlenih pa pravilnik za pridobitev nazivov strokovnih delavcev v prilagojenem programu za predšolske otroke in v posebnem programu vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v socialnovarstvenih zavodih. Sistemizirali smo prepotrebna delovna mesta za računalničarje. V letu 2020 je bil v celoti realiziran dvig plačnih razredov za strokovne delavce na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti. Uvedli smo brezplačni krajši program predšolske vzgoje za vse otroke, ki eno leto pred izpolnitvijo pogoja za vstop v osnovno šolo še niso vključeni v vrtec. Po desetletjih smo poiskali s stabilno sistemsko podporo financiranja za izvajanje izobraževanja odraslih. Prav sedaj ponovno po 10 letih teče velik razpis za sofinanciranje občinskih investicij za vrtce in osnovne šole ter za športno infrastrukturo v skupni vrednosti 60 milijonov evrov. Pri pripravi proračunov za leti 2021 in 2022 smo pridobili zgodovinsko najvišjo finančno podporo za delo resorja na vseh področjih. Že v rebalansu za leto 2020 smo zagotovili dodatnih 87,5 milijona evrov, za leti 2021 in 2022 pa še dodatnih 200 milijonov. Od poletja lanskega leta skupaj z Nemčijo in Portugalsko aktivno sodelujemo pri sopredsedovanju Evropski uniji na polju izobraževanja, znanosti in športa. A o vsem tem in še mnogo ostalih dosežkih več in podrobneje tekom razprave.

Ko se danes ozrem nazaj, vidim, da bi kakšne odločitve, kakšne poti, vložene napore lahko naredili tudi drugače. Verjemite pa mi, da v danem trenutku zahtevnih razmer, pritiskov časa, pričakovanj, pogosto tudi želja, da bi lahko s čudežno paličico premagala cel virus, po neprespanih nočeh, dnevih, ko dobesedno ni bilo časa pojesti niti dnevnega obroka hrane, nismo znali in nismo zmogli drugače. Da so bile vse naše rešitve optimalnost v danem trenutku, vedno takšne, ki so zaradi covid razmer najprej sledile pravici do zaščite zdravja ljudi, nato do v teh razmerah najbolj optimalnim oblikam neprekinjenega pridobivanja znanja ter končno prek sodelovanja in medsebojnega razumevanja tudi zaupanju. Osebno prav ta slednji del vidim kot tisti, kjer imamo v nadaljevanju, posebej v času, ko se bodo covid razmere z vidika obvladovanja virusa kot bolezni umirile, največ dela, mestoma tudi popravnih izpitov. Sama bom z namenom ocene in nadaljnjih odločitev o ukrepih za naprej še v tem mesecu vzpostavila dve strokovni posvetovalni skupini za okrevanje. Eno za področje učinkov na polju vzgoje in izobraževanja, drugo za področje športa. Že sedaj stroka pripravlja tudi nize raziskovalnih študij projektov, ki smo jih podprli ali neposredno razpisali na strani ministrstva in bodo dali odgovore, kako dalje, kje je potrebno probleme popraviti, kje smo se naučili dobrega tudi za naprej. Kot družba pa bomo morali vložiti vse napore v to, da si bomo stali ob strani, se spodbujali, si pomagali, se razumeli in skupaj iskali prostore naših različnosti pod istim soncem. Obtoževanja, zmerjanja, nesramnosti, blatenja, laži in manipulacije, teorije zarote ne pomagajo pri tem. So razdiralni, neodgovorni za krhek čas, ki ga živimo. Za čas, ko moramo preživeti in z modrostjo novih spoznanj tistega nekaj dobrega, kar covid izkušnja ponuja, iti dalje, vsak od nas kot posameznik, vsi skupaj pa kot družba solidarnosti, ki si z odgovornostjo in iskrenostjo stoji ob strani v dobrem in slabem.

Vem, da bo današnja dolga razprava pokazala oba obraza pravkar omenjenega. Vem, da je to del starodavne igre prestolov, ki se imenuje politika. Vem, da se bodo vrteli po polju in se bomo vrteli po polju čustev in nerazuma, spektakla, ki bo želel med ljudmi še bolj razgreti strasti in nemir. Od vsega pa najbolj vem, da mi ni vseeno, da ni pošteno, da se madež pušča na najbolj vitalnem delu naše družbe, ki se s trudom, zgledom, predanostjo in vsem, kar zna in premore, predaja zato, da pomaga našim otrokom narediti otroštvo in mladost čim bolj običajno, predvsem pa z znanjem vedno bogatejše. Zaradi vas sem tu, zaradi vas počnem vse to, to je moje prvo in zadnje vodilo pri delu. Imam čisto vest, vsakomur lahko pogledam v oči in mu z dejstvi, ki jih je možno kadarkoli preveriti, dokažem, da namera sklicateljev današnje interpelacije nima osnov in da jo zavračam v vseh njenih točkah. Danes bom vaš strelovod. Strelovod, ki hoče ubraniti vse tiste, ki ste v hiši vzgoje, izobraževanja, znanosti in športa. Strelovod, ki sem ga sprejela že pred enim letom z vstopom v ministrsko ekipo. Vem, da bodo letele tudi strele, ki niso namenjene samo meni in moji ekipi, ampak temu se reče politična normalnost našega današnjega prostora, žal. In to ob koncu prvega leta epidemije, v katerem se ves čas trudimo poiskati zgolj vsaj približno optimalno pot nazaj v običajno življenje. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.

Stališče bo predstavil Zmago Jelinčič Plemeniti.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Ministrica je dobila resor v totalnem razsulu. Nekaj je popravila, marsikaj pa bo še morala popraviti. Jaz se ne bom spuščal v razprave o dijakih, ki so hodili na cesto, ne bom se spuščal v razprave o zaprtju, odprtju šol oziroma učnega procesa. Začel bom pa kar pri vrtcih, kar je treba najprej narediti. Zakaj v vrtcih recimo vzgojiteljicam glede na to, da smo v Evropski uniji, da rabimo pametne otroke, ne dovolijo, da bi se vrtele razne pesmice v tujih jezikih, da dobijo otroci v uho tudi zven tujih jezikov? Ko govorimo o pisanju, nihče več ne uči otrok, da držijo pisalo tako, kot je normalno, ampak jih učijo, da pridejo tako / pokaže z gesto/, s pestjo, to je tako imenovano opičje pisanje. Na ta način te otroke odvračamo od medicinskega študija. Noben kirurg ne bo mogel delati svojega opravila, če ne bo držal skalpela tako, kot je pravilno, in tudi to je napaka. Potem lepopis – lepopisa v šolah ni več. V zadnjem času tuji strokovnjaki ugotavljajo, da je silno pomanjkljivo izobraževanje, če se ne uči lepopis, in se vračajo nazaj. Tukaj, ministrica, bo treba še marsikaj narediti. Če gremo naprej. Na splošno permisivna vzgoja, ki jo je uvedel gospod Gaber na komando gospoda Drnovška, je pripeljala – kam? V razsulo našega sistema, v nekakšen čuden odnos, da morajo biti vsi enaki, vsi enako pametni, in ker pač nekateri niso enako pametni kot drugi, potem pridemo do neke čudne rešitve, da je vse znanje treba spraviti na najnižji skupni imenovalec, kar pomeni, treba se je prilagajati tistim, ki so v razredu najbolj butasti, ne pa da bi vzgajali tiste, ki so najbolj pametni. In kaj se zgodi po tem, ko ti otroci končajo določeno šolanje? Čim prej poskušajo pobegniti v tujino, kjer pa znajo ceniti tiste, ki so boljši, in jim dajo možnost, da prosperirajo in se razvijajo.

Na področju izobraževanja je recimo prišlo do popolnega razvrednotenja določenih učnih programov. Še posebej na področju naravoslovja. Namreč, z uvedbo devetletke se je osnovna šola odmaknila od znanja in znanosti. Namesto podprte in zreducirane, že zdaj zreducirane biologije so na predmetni stopnji šestega in sedmega razreda sestavili nek instantni predmet, imenovan naravoslovje. Naravoslovje je vse – je biologija, je fizika, je kemija, je praktično tudi matematika in tako naprej. In recimo nikomur ni mar, da bi se biologija, ki je eden od temeljev in postulatov človeškega prebivanja, vrnila v učne programe. Posledica tega odmika znanja je pa krepitev neznanstvenih pristopov, ki vdirajo v te prostore izrinjenega znanja in se v družbi vse bolj razkrinkavajo tudi v času te krize, epidemije koronavirusa. Na primer v nasprotovanju vladnim ukrepom proti širjenju koronavirusa, potem odklanjanja cepljenj, potem škodljivemu nasedanju ponudb raznih kamenodobnih diet in čarovnikov in podobnega. Vse skupaj pa to nadomeščajo z nekakšno agendo LGBT. V bistvu gre za opuščanje znanstvene osnove javnega šolskega sistema in v javno šolo se vrinjajo, se širijo razne privatne, recimo na področju kvazinevrologije, ki širijo kvazirazlage o vplivu gibanja na učenje in podobne bedastoče. V bistvu pa gre tukaj le za trženje prodaje šolskega pohištva. Ta stol ni dober, ker se na njem ne moreš učiti, tisti stol, ki ga pa jaz delam, je pa najboljši in tako naprej. Tako globoko smo padli in to je hudo. Tega, gospa ministrica, ne smete dovoliti. Tukaj bo treba še kar veliko raznih rezov in popravil, da se bo vse skupaj porihtalo. Na šolah recimo zasledimo celo raznoliko ponudbo in razlago raznih horoskopov. Tako globoko smo padli, da se zdaj to na šolah ponuja.

Predmetnim skupinam je preprečeno sistematično strokovno delo in reševanje problemov, ki bi jih morali reševati v prid podpori delovanja javnega šolskega sistema. Sem noter seveda sodijo tudi razni predpisi s področja šolstva, ki mislim, da jih je prek 2 tisoč, pa sem verjetno skromen pri tej številki, ki določajo vse mogoče razen tega, da bi otrokom omogočili čim boljšo izobrazbo in čim več znanja, da bi ga nabirali. Prihaja do tega, da učitelji nimajo več integritete, ravnatelj nima nobene avtoritete, zato ker vedno lahko pridrvijo v šolo starši kakšnega učenca z odvetniki, z ne vem, kom še, ker je otrok dobil opomin – ne vem, če ukor sploh še dajejo – in potem je kraval. Seveda ti starši takoj pokličejo razne inšpekcije in pridrvijo inšpektorji in inšpektorice, ki po navadi nimajo niti ene ure sodelovanja v učnem procesu, ampak ex cathedra na pamet, kakor se jim zazdi, nekako po svoje tolmačijo predpise, ki pa so po mojem mnenju in po mnenju Slovenske nacionalne stranke zanalašč narejeni v tej smeri, da slovenskim otrokom onemogočajo izstopanje iz povprečja. Slovenci imamo pameten in marljiv podmladek, ki ga pa hočejo nekateri zatreti in uničiti, zato smo tem dolžni zagotoviti vse možnosti prave izobrazbe. Tukaj, gospa ministrica, boste morali marsikaj narediti, da boste popravili te zadeve.

Če pogledamo na splošno. Domače branje. Pri domačem branju se v bistvu ne bere slovenskih klasikov, berejo se neki čudni zmazki, po navadi s tendenco LGBT, ki nimajo kaj početi v našem učnem procesu. Nobeden ne bere več Trdine, Bevka, Jurčiča, Jančarja, konec koncev tudi Partljiča, če vzamemo. Vsi ti pisatelji so naše gore listi, pišejo o naših ljudeh, o naših problemih in so na nivoju našega mentalnega občutja, ne pa nečesa, ne vem česa. Tudi recimo pri glasbi se ne učijo slovenskih narodnih pesmi. Danes, ko končajo srednjo šolo, učenci, ne vem, če poznajo eno, morda dve slovenski narodni pesmi. In vendar je slovenski narodni opus tako bogat, da ga upoštevajo vse svetovne enciklopedije, razen seveda slovenskih. Če gremo naprej, ostanemo tukajle tudi pri slovenskem jeziku. Slovenski jezik se krotoviči in največji uspešni uničevalec slovenskega jezika je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Tam, kjer sedi ena kopica političnih gospodov in gospa, ki se trudijo, da bi ja uničili slovenski jezik, da bi iz tega naredili neko skropucalo, da bi iz slovenskega jezika zmetali ven vse, kar je slovenskega, in po možnosti nadomestili z nekimi po eni strani iz tujih virov, po navadi iz angleščine pobranimi, poslovenjenimi izrazi, po drugi strani pa nekako po stilu Vuka Karadžića poenostavljali slovenski jezik do te mere, da bi izgubljal svojo integriteto. Konec koncev je že Toporišič začel s tem, da bi črtali dvojno, kar je zločin za slovenski jezik, in vendar imamo nekatere na SAZU, da ne govorim na filozofski fakulteti, ki bi radi delali neke svoje skovanke, ki nimajo ne repa ne glave, predvsem pa škodujejo slovenski besedi in slovenskemu narodu. Kar se tiče zgodovine je treba marsikaj narediti. Slovenska zgodovina se edino v Sloveniji uči na postulatu prihoda naših prednikov v šestem, sedmem, osmem stoletju našega štetja. Nikjer več v pametnih državah in v strokovnih krogih ne sprejemajo te teze, ki je nastala najprej na nemški zgodovinski šoli, ki jo je vzela pod svoje beograjska zgodovinska šola in ki so se ji vedno klanjali slovenski adlatusi, ki so se morali klanjati vladi, oblasti, zato da so dobili razne privilegije, razne bonitete, konec koncev vključno z Miklošičem, ki je bil tudi eden od močnih uničevalcev slovenskega jezika s svojimi mehčalci in mehčanji raznih besed. Potem moram namesto, tako kot smo včasih rekli, Kran' zdaj reči Kranj. To ni v slovenski zvokovni govorici.

Tukaj v zvezi se moram ozreti tudi na učbenike. V Sloveniji imamo celo kopico učbenikov. Učbeniki se ne naročajo na osnovi nekega predpisa, neke okvirne zgradbe, ampak na osnovi tega, kdo koga kje pozna, kateri učitelj pozna tega izdajatelja, nekdo nekega drugega, in seveda se potem naročajo učbeniki z leve, z desne, kakor pravijo nekateri zbrda-zdola. Mislim, da je to ena huda pomanjkljivost slovenskega učnega sistema, kar je treba popraviti, nujno popraviti. Tudi ti razni delovni zvezki, ki so sami sebi namen. Namen sami sebi, nihče jih ne uporablja, jih ne izpolnjujejo, ampak seveda jih je pa nujno treba kupiti. Recimo 30 evrov krat 10 tisoč nanese tistemu, ki je natisnil ta delovni znesek, kar lep kupček denarja v žep. In seveda, vsako leto je potrebno imeti malo drugačen zvezek. In seveda se denar ponavlja. Kdo plačuje? Naši ljudje. Ljudje, ki že tako šparajo ne samo pri učnih zadevah, ki povsod šparajo, pri učnih zadevah pa sploh, kajti za enega otroka v osnovni šoli je potrebno dati na stran vsako leto vsaj 120 evrov, približno, da ne govorim o srednji šoli, kjer je ta številka še precej večja.

Kar se tiče permisivne vzgoje, ki jo je uvedel Gaber. Treba je vedeti, kaj se mi gremo z vsemi temi agendami LGBT. Recimo na zaključni prireditvi v Osnovni šoli Dravlje so bile 20. 6. 2019 izobešene mavrične zastave. Zakaj pa? Zakaj na šoli mavrične zastave? Bomo naslednjič lahko zahtevali, da se pa tam obesijo zastave Komunistične partije Jugoslavije ali kaj? Kaj delajo mavrične zastave na osnovni šoli? Ali pa risanje raznih slikic na to temo, LGBT? Gre za načrtno siljenje otrok v sprejemanje skupnosti LGBT v javni šoli. Rekel sem že, da je s tem začel Gaber po komandi Drnovška, in to se nadaljuje vedno bolj. Vendar mislim …