Spoštovana kolegica, spoštovani kolegi, spoštovani gostje, lepo pozdravljeni!

Un cordiale saluto a tutti! / govori v madžarščini/

Pričenjam 9. sejo Komisije za narodni skupnosti in naj uvodoma opravičim gospoda predsednika, ki je sicer že v Ljubljani, ampak je promet tako upočasnjen, da preprosto ni mogoče oceniti kdaj bo prispel v zgradbo in sva se tako dogovorila, da bom jaz začel vodenje seje, on bo pa potem prevzel to nalogo, ko bo prispel, je pa že štiri ure na poti, tako da nisem mogel predvideti, da se bo tako zapletlo. Torej skratka, v tem prvem delu bom jaz vodil današnjo sejo.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti gospod Ivan Hršak, ki ga nadomešča gospod Primož Hainz. Gospod Dušan Radić, ki ga nadomešča gospa Maruša Škopecf, gospa Irena Kotnik, ki jo nadomešča gospod Saša Tabaković, gospa dr. Simona Kustec Lipicer, ki jo nadomešča dr. Dragan Matić, gospod Marijan Pojbič, ki ga nadomešča gospod Žan Mahnič in še na koncu gospa Marija Bačič, ki jo nadomešča gospod poslanec Jan Škoberne. Torej vsem skupaj lep pozdrav!

Obveščam vas, da so na sejo povabljeni: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, pozdravljam gospo državno sekretarko, dr. Andrejo Brle Lakota in ostale prisotne s strani ministrstva, Urad Vlade Republike Slovenije za narodne skupnosti, mag. Stane Baluh direktor urada je prisoten, Obalna samoupravna italijanska narodna skupnost, / nerazumljivo/, predstavnika ne vidim, Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost, / nerazumljivo/ prisoten je gospod predsednik Ferenc Horvat, Italijanska unija, Komisija državnega sveta za državno ureditev, prisoten je gospod Marjan Maučec in Zakonodajno-pravna služba.

Vse prisotne še enkrat lepo pozdravljam.

S sklicem seje ste prejeli tudi predlog dnevnega reda komisije. Ker do začetka seje nismo prejeli predloga za razširitev dnevnega reda oziroma za umik točke z dnevnega reda današnje seje ugotavljam, da je sprejet dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSEBNIH PRAVICAH ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA - DRUGA OBRAVNAVA, ŠT. EPA 2421/VII.

K tej točki ste prejeli naslednje gradivo: Predlog zakona, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 18. 1. 2018, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, mnenje Pomurske-madžarske samoupravne narodne skupnosti, mnenje Obalne samoupravne narodne skupnosti, mnenje Komisije državnega sveta za državno ureditev k predlogu zakona in prejeli ste tudi mnenje Združenja občin Slovenije z dne 30. 1. 2018. Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel 29. 1. 2018. Obveščam vas, da so bili k predlogu zakona s strani kvalificiranih predlagateljev vloženi amandmaji k 1., 2., 3., 4., 7., 8., 9., 12., 15., 16., 17., 18., 19. in 23. členu.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Sprašujem, če želi predstavnica predlagatelja podati dopolnilno obrazložitev k členom predloga zakona? Besedo dajem gospe dr. Andreji Brle Lakota, državni sekretarki na Ministrstvu za šolstvo.

Najlepša hvala. Zdi se mi vredno, da osvetlim vendarle kontekst v katerem ta zakon nastaja oziroma je predložen v obravnavo. Povedati velja, da 64. člen Ustave, 3. člen zakona o organizaciji in financiranju in poseben zakon, zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti zagotavlja oziroma opredeljuje sistem vzgoje in izobraževanja na področjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost. Včasih je težko razumeti ta sistem, zato ker je različen. Različen za italijansko narodno skupnost in različen za področje, kjer živi madžarska narodna skupnost. Na področju kjer živi italijanska narodna skupnost so posebne pravice zagotovljene tako, da obstajajo šole z italijanskim učnim jezikom, ker za to gre pri celi stvari, z italijanskim učnim jezikom in seveda poteka pouk v italijanskem jeziku. Na področju kjer živi madžarska narodna skupnost pa imamo tako imenovane dvojezične šole, kjer pouk poteka enakovredno v madžarskem in slovenskem jeziku oziroma slovenskem in madžarskem jeziku. Torej, gre za to, da se med poukom oba jezika poučevalno prepletata. Prav zato je ta model izjemno zahteven. Zakaj smo torej predlagali spremembe zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti? Predlagali smo zato, ker smo ugotavljali, da je potrebno opredeliti podporno okolje, zato da bi dejansko lahko pouk tekel na način, kot ga zakon predvideva. Ko govorim o podpornem okolju, mislim na posebne svetovalce, ki bodo zagotavljali nenehen razvoj tovrstnega izobraževanja, tovrstnega šolstva. O tem govorijo členi predloženega zakona. In drugo, kar je predstavljalo poseben izziv, je zagotavljanje kadrov, ki lahko tovrsten pouk izvajajo. Gre namreč za vprašanje, kako zagotoviti ustrezno usposobljenost kadrov, ki delajo v tako zahtevnem okolju ali samo v šolah z italijanskim učnim jezikom, da ne govorimo o tistih kadrih, ki morajo delati v dvojezični šoli, kjer naj bi se oba jezika, slovenski in madžarski, kot učna jezika enakovredno prepletala. Da je dvojezični model še posebej zahteven, je pokazala praksa že nekaj let nazaj, kjer so se izpostavile dileme, ali je dvojezičen model sploh še lahko vzdržen in takrat je potem prišlo do odločitve, da programsko spremenimo način izvajanja dvojezičnega modela, in sicer tako, da učencem dopustimo možnosti, da se učijo in znajo madžarski jezik na različnih ravneh zahtevnosti. Potem ko je ta model zaživel, je še vedno ostalo odprto vprašanje kadra, ki izvaja tovrstni pouk, in tega podpornega okolja, o katerem sem govorila, in vprašanje znanja učnega jezika. To vprašanje je bilo seveda še posebej zaostreno zaradi tega, ker je bil znotraj Evrope sprejet tako imenovan skupni jezikovni okvir, ki je kar naenkrat jasno določal ravni znanja jezika – A1, B2, C1, in tako naprej. Znotraj tega je bila odločitev, torej bilo je postavljeno vprašanje, kaj pravzaprav pomeni znanje poučevalnega jezika. Torej, to ne gre za znanje učencev, ampak za znanje jezika, ki ga mora znati tisti, ki ga poučuje. Okvirno stališče, ki ga je sprejela tudi Filozofska fakulteta, je, da je raven poučevalnega jezika raven C1 in zaradi tega je bilo seveda potrebnih kar nekaj pogovorov v zvezi s tem, koliko lahko učitelji sploh zadostijo tovrstnim zahtevam. Predlog spremembe zakona se je ravno zato usklajeval več kot dve leti, ker smo natančno določali kdaj in v kakšnem primeru je lahko ta zahtevnost znanja jezika manjša glede na vse okoliščine, znotraj katerih se dvojezično poučevanje izvaja.

Sam zakon torej prinaša tri ključne predloge sprememb. Eno je jasneje določeno znanje jezika za tiste, ki poučujejo, in tiste, ki delajo v šoli, torej raven znanja jezika; drugo je jasna zaveza države, da bo financirala programe na visokošolski ravni, zato da Slovenija ima kadre, ki so usposobljeni in lahko izvajajo modele, kakršni so zavezani z zakoni, ki sem jih navajala, in z Ustavo; in tretje je, da se država zavezuje, da bo financirala tudi ustrezno podporno okolje, kar se tiče svetovalcev, razvojnega dela in izobraževanja učiteljev.

Toliko iz moje strani.

Hvala lepa, gospa državna sekretarka.

Sprašujem, ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa Mira Palhartinger?

Izvolite, gospa.

Pozdravljeni, hvala za besedo.

Naša služba je pripravila pisno mnenje, in sicer iz vidika svojih poslovniško določenih nalog, vendar ga ne bom v celoti povzemala, predstavila bom v bistvu le tistih nekaj pripomb k določbam, kjer amandmaji niso bili predlagani ali pa naših pomislekov popolnoma ne odpravljajo. Zato bi bilo najbrž smiselno slišati razloge, zaradi katerih pripombam ni bilo sledeno.

Tukaj bi izpostavila pripombo k 10. členu, kjer smo opozorili na nedoločnost pojma »praviloma« in s tem povezano potrebo po dodatnem razmisleku, ali predlagana določba novega četrtega odstavka 14. člena zadosti cilju, ki ga določba zasleduje, to je v tem, da naj bi imel v okoliščinah, ko na razpis prijavljeni kandidati izkazujejo primerljive reference, prednost kandidat z višjo ravnjo znanja madžarskega jezika. Izmed pripomb k 12. členu povzemam pomislek k tistim določbam 15.a in 15.b člena, ki izkazovanje pogoja znanja madžarskega jezika vežejo na raven, ki jo predpiše minister v podzakonskem aktu. Predlog zakona sicer vsebuje določene okvirne kriterije zanj in tudi predpisuje zahtevo po soglasju madžarske narodne skupnosti, opozarjamo pa, da velja preveriti, ali se na ta način ta pogoj na ravni zakona dovolj jasno in določno opredeljuje. Sicer pa smo podali tudi splošno opozorilo k prehodnim določbam, ki predvidevajo ločeno urejanje uveljavitve in začetka uporabe tega zakona in tudi presojajo izpolnjevanje pogojev in roke izdaje ali uskladitve podzakonskih aktov vežejo nanj. Običajno je, in po našem mnenju tudi ustrezneje, da se to ne veže na uporabo, temveč na uveljavitev zakona.

Sicer pa lahko sklenem, da je glavnina naših opozoril k posameznim določbam v predlaganih amandmajih ustrezno upoštevana.

Hvala.

Hvala lepa za to stališče.

Predlagam, da se potem do njih opredelimo tako s strani predlagatelja kot s strani ostalih prisotnih v okviru razprave.

Želi besedo predstavnik Komisije Državnega sveta? / oglašanje/ Ja, se opravičujem, ja, ampak še prej moram pa najaviti, da gospoda Marijana Pojbiča od zdaj naprej nadomešča dr. Anže Logar. Lepo pozdravljen.

Torej, predstavnik Državnega sveta, gospod Maučec, želite besedo? Izvolite, jo imate.

Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni v imenu Komisije Državnega sveta za državno ureditev.

Mi smo to tematiko obravnavali 23. 1. letošnjega leta in bom skrajšal zadevo zaradi tega, ker je gospa sekretarka predočila tiste osnovne dileme, ki so bile izpostavljene glede načina izobraževanja, ampak pa na ostalo materijo, ki se direktno tega zakona ne dotiče, čeravno je bilo izpostavljeno, da bi bilo treba v bodočnosti razmišljati, če se ne bi zadeva poenotila za oba avtohtona naroda.

Tisto, kar je bilo problematično, smo zajeli v dveh amandmajih. Seveda, kot veste, mi nimamo pravice vlagati amandmaje, ampak je to stvar Državnega zbora, te komisije, pa bi prosili, če lahko vključite ta amandmaja v vaše stališče. S tem smo potem nekako uskladili to stališče, da bi ta zakon podprli.

Izpostavljeno je bilo, da je te novosti, ki jih prinaša zakon, treba razmišljati v kontekstu teh različnosti glede italijanske in pa madžarske manjšine. Kot je bilo povedano tudi že prej, kar se tiče italijanske lokalne skupnosti, do nas ni prišla nobena pobuda, noben predlog spremembe, za Prekmurje pa je bilo tega dosti več. Seveda, / nerazumljivo/ nič novega, že splošno je znano, da se problem tega zakona nanaša na to, da so zaostreni pogoji za možnost pridobitve zaposlitve, izobraževanja na vseh segmentih od osnovne šole pa do srednje šole glede pogojev. Ta novi zakon dodaja to, da tisti, ki bi se odločil za to, da bi lahko pozneje poučeval na tem področju, mora končati osnovno šolo. To nam je bilo iz vseh strani, iz lokalne skupnosti, šolskih strokovnjakov do ravnateljev predočeno, da na to opozorimo in vsled tega je tudi nastal ta amandma. Argumentov je tu dosti. Kot je bilo že povedano, je bilo v usklajevanju dve leti in pol in je to delo treba spoštovati, da, ko je zakonska materija toliko časa, da se poskuša izluščiti nek kompromis, kar je potem nekako možno v nadaljevanju v življenju izpeljati. Ni dovolj, da se pač neki zakon sprejme, nekdo zmaga ali izgubi, to nikomur seveda ne služi, ampak na koncu morajo tisto, kar se v tej hiši sprejme, ljudje na terenu, v šolah, v delovnih mestih tudi implementirati.

Bilo je tudi… Tisti prvi amandma, ki je vezan samo na časovno komponento 15 ali 7 dni. Če mi dovolite, bi ta dva amandmaja na kratko tudi predstavil, ker ni potrebno drugo obrazlagati. Ta prvi amandma je k 9. členu. »V novem četrtem odstavku 13. člena se beseda »petnajstih« nadomesti z besedo »sedmih« dni.« To je iz čisto tehničnega vidika, bilo je tudi na komisiji nekako iz vseh strani sprejeto, da se postopek za sprejemanje letnega delovnega načrta zmanjša iz 15 dni na 7 dni zaradi fleksibilnosti in hitrejšega delovanja, da ne pride do zamika in motenja procesa.

Nato pa amandma k 12. členu, kjer se v drugem odstavku novega 15.a člena v drugi alineji besedilo »dvojezično osnovo šolo in« nadomesti z besedo »najmanj«. V tretjem in četrtem odstavku se črta besedilo »končano dvojezično osnovno šolo in«, kar je tehnično povezano s tem, kar sem prej prebral. Nov 15.b člen se spremeni tako, da se glasi: »Dvojezični vrtec ali šola lahko za določen čas največ treh let sklene pogodbo o zaposlitvi tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogoja znanja madžarskega jezika kot učnega jezika v skladu s prejšnjim členom, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje tega pogoja in je taka zaposlitev nujna za nemoteno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela. V primeru nespremenjenih okoliščin iz prejšnjega stavka po preteku treh let mora vrtec oziroma šola za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pridobiti soglasje ministra, pristojnega za šolstvo. Šteje se, da je zaposlitev za nemoteno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela nujna, če sicer z organizacijo dela v skladu z normativi in standardi ni mogoče izvesti vzgojno-izobraževalnega programa ali dela programa, o čemer vrtec oziroma šola obvesti ministrstvo, pristojno za šolstvo.« Še tu kratka obrazložitev: predlagatelj tu ocenjuje, da je prvotno predlagana opredelitev pogojev znanja učnega jezika glede na posebnosti okolja prestroga in bi vodila v pomanjkanje ustreznega kadra, kar je že zdaj problem, na eni strani in onemogočanje možnosti zaposlovanja pripadnikom večinskega naroda na drugi strani. Zato se z amandmajem predlaga, da se pogoj, ki določa tako končano dvojezično osnovno kot dvojezično srednjo šolo, spremeni tako, da se zahteva najmanj dvojezična srednja šola. V ostale pogoje, ki so potem še naprej navedeni, ta amandma ne posega. Amandma k 15.b členu se predlaga iz razloga, da se prepreči motnje pri izvajanju izobraževalnega programa, do česar bi lahko prišlo zaradi zamenjave strokovnega delavca v času izvajanja oziroma obiskovanja programa. Amandma je tako namenjen kontinuiteti in stabilnosti izobraževanje generacije učencev do konca. Predlaga se, da se lahko pogodba s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogoja znanja učnega jezika, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje tega pogoja in je taka zaposlitev nujna, sklene za čas treh let, ne pa dveh let, kot je bilo predlagano. Seveda v nadaljevanju, če ni možno to v / nerazumljivo/ ministrstva, se lahko potem zadeva še nadaljuje.

To je vse iz naše strani. Kot rečeno, podpiramo zakon s tema dvema amandmajema, če bo seveda ta cenjena komisija ali pa kdo povzel ta dva amandmaja.

Hvala lepa.

Hvala lepa za vaše stališče. Kar se tiče predloga amandmaja k 9. členu, je že zajeto v predlogu amandmajev koalicije. Kar se tiče vašega predloga v zvezi z 12. členom, pa bomo tako ali tako spregovorili o tej zadevi, ampak načelno velja tisto, kar smo vsebinsko o tem že povedali tudi na sami seji Državnega sveta. Ampak se bomo pozneje v razpravi lotili te tematike.

Od vabljenih je prisoten gospod Ferenc Horvath, iz strani italijanske skupnosti še nobenega ni.

Gospod predsednik, želite besedo? Imate besedo, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljeni vsi prisotni.

Moram priznati, da sem bil v teh dobrih dveh letih, od kar razpravljamo o tem zakonu, velikokrat jezen, zdaj sem samo še razočaran. Ne vem, kaj od tega je huje. Tisti, ki spremlja delovanje naše skupnosti, pa tudi mene osebno kot predsednika, mislim da, je lahko zasledil na vsakem koraku, da dejansko poskušamo delovati v duhu sožitja, sobivanja na tem narodnostno mešanem območju. Ravno mi smo bili v tem procesu spreminjanja te zakonodaje prevečkrat obtoženi diskriminiranja in moram povedati, da sem zelo žalosten… Oziroma do zdaj sem bil s sodelovanjem s tokratno Vlado zelo zadovoljen, ker, mislim da, so bili v vseh naših razgovorih pri različnih projektih zelo konkretni. Upam, da bo to tudi v primeru tega zakona in da bomo še naprej mi tisti partnerji v razgovorih, kar se pravic narodne skupnosti tiče, kot krovna organizacija, ki smo za to zadolženi, in bo naše mnenje vsaj tako pomembno kot pa mnenje nekaterih glasnih govornikov in politikov iz naše regije, ki nekako dejansko poskušajo spodkopati to sožitje na narodnostno mešanem območju. Meni je zelo žal, da med člani odbora nihče ni prisoten iz regije, ki pa so sicer člani odbora.

Pri tem dvojezičnem šolstvu sem jaz prvi za to, da je treba narediti spremembe, samo sigurno pa ne na način, kot se nam to poskuša nekako vsiliti. Mislim, da smo imeli v teh dveh letih vsaj pet, šest, če ne več, razgovorov z ravnatelji in vedno smo nekako od mize vstali tako, da smo dosegli neko soglasje, potem pa se je vedno pojavila neka nova težnja, neko novo vprašanje in mislim, da je naša skupnost popuščala do tiste točke, ko je šla že pod tisti minimum. Moram iskreno priznati, da, če bi, ker vem, da kot predsednik skupnosti te pravice nimam, ampak če bi bil jaz zdaj predstavnik madžarske skupnosti v Državnem zboru, bi vložil veto na ta zakon. Zato bi to naredil, pa kljub temu bi mi bilo žal teh dveh let zelo korektnega sodelovanja z ministrstvom, ampak vseeno bi to naredil ravno zaradi tega, ker mislim, da smo šli pod tisti minimum in če bo z določenimi spremembami ta zakon sprejet, potem bo dejansko ta zakon zagotavljal nižje pravice, kot jih zagotavlja sedanji zakon. Če je to tako, potem mislim, da to ni dobro za našo narodno skupnost, ni pa nikakor diskriminatoren. Tega dvojezičnega šolstva si nismo mi izmislili, to nam je bilo dejansko tako vsiljeno in tudi v primeru teh novitet tega zakona nismo zaostrovali pogoje, kot se to prevečkrat poudarja, ravno obratno. Zakonodajno-pravna služba je zapisala, da v sedanji verziji zakona, zdaj ne vem točno citirati, ampak bistvo je, da bi moral dejansko strokovni delavec oba jezika obvladati na istem nivoju, torej tako madžarščino kot slovenščino. To je de iure, vemo pa, da je de facto čisto drugačna zadeva. Mi smo dejansko v tej novi oziroma s tem, kar smo predlagali, smo nekako vztrajali pri tem, da morajo tisti, ki poučujejo madžarski jezik, govoriti madžarski jezik govoriti na ravni materinščine oziroma celo nižje, ker je materinščina C2, mi smo zapisali C1, tisti, ki poučujejo strokovne predmete, pa morajo govoriti vsaj na nivoju B2. Torej, tu smo že popuščali. Za učitelje, kot je recimo predmetni učitelj slovenščine in drugih takšnih predmetov, pa bom rekel, da nam je dejansko čisto vseeno, ali govorijo madžarsko ali ne, ker je glavno, da poznajo tisto zadevo, ki jo poučujejo. Če ne boste prisluhnili našim zahtevam oziroma našim prošnjam, bom tako rekel, saj niso niti zahteve, potem se meni poraja vprašanje, ali si lahko dejansko tudi lahko pravno omogočimo nekomu, da, bom rekel, poučuje strokovne predmete brez znanja madžarskega jezika. Ali je to primerno ali ni? Jaz mislim, da to ni primerno, ker to potem lahko to razumem tudi kot neke vrste legalen poskus za to, da za asimilacijo na področju šolstva. Nekaj podobnega se je pred kratkim zgodilo v Ukrajini. Jaz upam, da je Slovenija politično vseeno bolj zrela kot je bil parlament v Ukrajini in tam je zadeva končala na evropskem sodišču. Moram priznati, da mislim, da če v dvojezičnem šolstvu ne bomo z novim, bom rekel, z novimi koraki nekako poskušali ojačati znanje madžarskega jezika in to ne gre diskriminatorno in ne gre v škodo nobenemu, ne večinskemu narodu, nikomur, potem mislim, da to dvojezično šolstvo, pa tudi sama naša narodna skupnost, ker se šolstva tiče na narodnostno mešanem območju nima neke svetle prihodnosti, pa mislim, da sem se še zelo fino izrazil, in samo upam, da ne bo naslednji korak potem, da bi pa nekdo imel težnjo, da se, bom rekel, madžarščina kot na uradno mešanem območju, da se potem ukine kot uradni jezik. Skratka, mislim, da je v vprašanju tega zakona bilo preveč politike, premalo stroke, vsaj tisti, ki so dajali pripombe in zato sem tudi zelo razočaran nad celim pristopom, ker mislim, da smo bili mi kot narodna skupnost v tem postopku več kot korektni. Če nekdo pogleda našo prvotno besedilo naših zamisli, potem to lahko potrdi, da smo popustili skoraj v vsakem takšnem vprašanju. In zelo mi je žal, da kljub temu, da smo popuščali in popuščali, da še vedno, bom rekel, smo mi tisti, ki smo obdolženi različnih stvari, da jih ne bom poimenoval.

Zaenkrat mogoče toliko. Hvala lepa.

Hvala lepa. Prehajamo na razpravo o posameznih členih predloga zakona in o vloženih amandmajih. Vendar pred tem glede na to, da je bilo kar nekaj vsebinskih dilem izpostavljeno tako s strani Zakonodajno-pravne službe kakor tudi Državnega sveta kot tudi predsednika Pomurske-madžarske narodne skupnosti. Še preden dejansko preidem na razpravo želim vprašati državno sekretarko ali morda o teh uvodnih vsebinskih izvajanj želi v tej fazi na katero odreagirati, ker morda nam olajša nadaljnje delo.

Najlepša hvala. Vse tiste člene, o katerih je Zakonodajna služba govorila, da so na njih opozorili, pa jih amandmajsko na nek način nismo upoštevali ali pa vgradili so zavestno puščeni taki kot so ravno zato, da se vendarle omogoči nemoteno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela. Se pravi, kadarkoli so uporabljeni bolj ohlapni pojmi, kot meni Zakonodajna služba, da bi bilo prav, so uporabljeni z namenom, da se vendarle v okoliščinah kakršnih so, sploh zagotovi izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela tudi tam, kjer ministru puščamo kar nekaj možnosti za odločanje o znanju jezika. Tudi ta je z namenom ravno zato, da se ta raven prilagodi okoliščinam.