Spoštovane gospe in gospodje!

Spoštovani vabljeni!

Kolegi in kolegice!

Lepo pozdravljeni na 53. seji Komisije za nadzor javnih financ.

Obveščam vas, da se je opravičil gospod Luka Mesec, seje se ne more udeležiti in da gospod Jožef Horvat nadomešča gospoda Jerneja Vrtovca.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje, ki ste ga prejeli s sklicem.

Edina in 1. TOČKA DNEVNEGA REDA se glasi: PROBLEMATIKA IN MOREBITNE FINANČNE POSLEDICE IZVRŠEVANJA SODB HRVAŠKIH SODIŠČ S STRANI NOVE LJUBLJANSKE BANKE D.D. V zvezi s tem sklicem seje sem dne 5. 3. 2018 dobil pismo ministrice za finance, mag. Mateje Vraničar Erman. V tem pismo daje predlog, da se seja zapre za javnost, ker so gradiva povezana s to tematiko zaupne narave in so kot poslovna skrivnost. Ministrici sem odgovoril dne 5. 3. 2018, prejeli ste tudi člani komisije to pismo, kjer predlagam, da glede na to, da komisija ni prejela nobenega gradiva kot poslovna skrivnost, edino gradivo je bilo v bistvu dano s strani komisije. V tem gradivu so sami javni podatki, da opravimo sejo javno, če pa se bo pokazala potreba, da se seja zapre za javnost, potem bomo sejo seveda, bomo o tem glasovali v skladu z Poslovnikom Državnega zbora. V zvezi s tem bi rad povedal, da uporabljamo in tudi osebno uporabljam podatke, ki so v javnosti, mednarodni in domači. In noben ni rekel, da je to kakršnakoli poslovna skrivnost, predsednik Vlade govori o številki, ki predstavlja potencialno obveznost za Novo Ljubljansko banko, 400 milijonov, to je njegova izjava. Kakšne so posledice tega pa verjetno ta komisija lahko ugotavlja, tudi s strani drugih sem dobil vprašanja s strani novinarjev, s strani Banke Slovenije o tem, kaj je ta in on, kaj ni ta in on. Kajti, če ima kdo probleme, da česa ne more povedati javno, potem tukaj naj ne pove tega javno. Za enkrat pa uporabljamo same podatke, ki so že v javnosti, tako, da jaz predlagam, da tako kot na prejšnji seji opravimo razpravo javno, če se bo pa pokazalo, recimo pokazalo bi se, če bi danes Vlada obravnavala v zvezi s tem informacije, ki pa je ne bo obravnavala in bi ti ta informacija pomenila neko zaščito slovenskih interesov, na primer napram Hrvaški ali kakorkoli, potem takoj zaprem sejo za javnost, če gre za zaščito državnih interesov. Drugo vprašanje pa je ali bomo v tajnosti obravnavali zadeve, ki pa se nanašajo na zaščito davkoplačevalcev in upravljanje z tem denarjem davkoplačevalcev, to je pa popolnoma drugo vprašanje in tukaj mislim, da imajo seveda davkoplačevalci vedeti komentarje na tiste podatke, ki so že javni, vsekakor pa bom ravnal v skladu s 101. členom Poslovnika Državnega zbora, če bo to seveda potrebno in bomo tudi sejo zaprli za javnost.

Gradivo za to točko je objavljeno na spletni strani, na sejo sem vabil dr. Mira Cerarja, predsednika Vlade, ki se je opravičil, mag. Matejo Vraničar Erman, ministrico za finance, ki se je zdaj na koncu opravičila, prišla bi, če bi danes Vlada obravnavala to poročilo, kot sem razumel. Gospod Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve, ki se je ravno tako opravičil, gospod Lidijo Glavina, predsednico uprave SDH d.d., gospoda Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB d.d., gospoda Primoža Karpeta, predsednika nadzornega sveta NLB d.d., dr. Franceta Arharja, svetovalca predsednika republike, ki se mu opravičujem, ker smo ga navedli v sklicu kot svetovalca Vlade, svetovalca predsednika Vlade, ne svetovalca predsednika republike v sklicu. Dr. Ano Polak Petrič in dr. Andraža Zidarja iz sklada Republike Slovenije za nasledstvo, predstavnike Banke Slovenije, Vlade, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za zunanje zadeve, Slovenskega državnega holdinga, Nove Ljubljanske banke, Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, naknadno sem na sejo povabil še mag. Mojco Majič, direktorico Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem, dr. Marjana Odarja, direktorja Slovenskega inštituta za revizijo ter seveda tudi predstavnike teh dveh inštitucij.

Na začetku bom povedal razloge zakaj sem se odločil za sklic te seje, potem predlagam, da, predlagam, da dobimo besedo najprej člani komisije in seveda povemo svoje mnenje o tem in povemo seveda tudi vprašanja, če kogarkoli kaj zanima in potem predlagam, da dobijo besedo predstavniki Ministrstva za finance, Banke Slovenije, Nove Ljubljanske banke in seveda tudi vseh ostalih. Tako da, nekoliko obrnjen je postopek, kot je bil običajno, gre pa seveda tudi za to, da je vse skupaj v skladu s poslovnikom, ki ureja delovanje te komisije.

Gre za informacijo, namreč, iz mednarodnih krogov in razlog za sklic seje je ta informacija o tem, da je Nova ljubljanska banka plačala zahtevek, ki izhaja iz sodb (?) hrvaškega sodišča. Zdaj, ali gre za en zahtevek ali za dva zahtevka… Nekaj tega je bilo objavljeno v nemških časopisih, nekaj na agenciji Bloomberg. Tukaj je ocena, ocenjujem, da gre to v nasprotju s slovensko zakonodajo. Govorimo seveda o sporazumu o nasledstvu in govorimo o memorandumu, ki ste ga sprejeli in podpisali slovenska in hrvaška vlada. V tem memorandumu je Slovenija dejansko dala odprta vrata za vstop Hrvaške v Evropsko unijo, odprla ta vrata, na drugi strani pa se je Hrvaška zavezala, da bo odpravila kakršnekoli že obstoječe tožbe in da ne bo vlagala novih tožb. To se ni zgodilo, obstaja pa seveda tudi ustavni zakon iz leta 1994, zaradi česar je po mojem mnenju in mnenju še nekaterih nesprejemljivo, da Nova ljubljanska banka plačuje, če jih plačuje - to seveda domnevno plačuje, ni bilo to zanikano -, zahtevke, ki jih nalaga hrvaško sodišče. Menim, da to tudi ni v skladu s slovenskim pravnim redom. To seveda pomeni tudi ekonomske implikacije za samo banko. Zakaj? Zaradi tega, ker se v bistvu ustvarja neka praksa in teh zahtevkov ali pa vseh teh obveznosti naj bi bilo po izjavi predsednika Vlade, dr. Mira Cerarja, to izjavo imam tukaj, za 400 milijonov in on je govoril o tem, da je treba zaščititi slovenske davkoplačevalce in da se to ne sme plačevati in da bi bilo to seveda v nasprotju.

V Slovenski demokratski stranki smo zaradi tega tudi dejansko vložili dopolnitev ustavnega zakona, ki eksplicitno določa, da je to prepovedano. Ne glede na to, da vemo, da je to že prepovedano, da to ni v skladu s slovenskim pravnim redom, smo dejansko naredili še to. Tukaj gre za več finančnih in ekonomskih implikacij, tudi v povezavi s tem, in tukaj pričakujem odgovor ministrice za finance oziroma državnega sekretarja, kaj je s prodajo Nove ljubljanske banke. Včerajšnje poročilo Evropske komisije govori o tem, da so v Sloveniji zaradi tega, ker je Nova ljubljanska banka še zmeraj v državni lasti povečana tveganja, povečana finančna tveganja. To se nanaša predvsem na kredite, na kreditno politiko, o tem govori samo poročilo. Kaj o tem meni Banka Slovenije, če imamo v Sloveniji povečana finančna tveganja in o tem govori Evropska komisija? In kaj je z zavezami o prodaji Nove ljubljanske banke in po kakšni ceni, če upoštevamo, pa še enkrat citiram predsednika Vlade, da ne bom koga drugega, ker so te informacije tudi od drugod, da gre za 400 milijonov, ki jih je treba zaščititi, da jih davkoplačevalci ne bodo plačali? To so glavni razlogi za sklic te seje. Mimogrede, od leta 1990 je država v Novo ljubljansko banko plačala skupaj s KAD in SOD 35 milijonov več kot 4 milijarde in dobila, vključno s tem, da smo prodali del Nove ljubljanske banke KBC, natančno 664 milijonov. Razlika je tukaj očitna. In zdaj govorimo na eni strani o ceni, ki naj bi bila zaradi tega nižja in zaradi tega bodo seveda na izgubi davkoplačevalci, na drugi strani pa govorimo o povečanju tveganja finančnega sistema, povečanem tveganju v Sloveniji, ker banka ni prodana in nas na to opozarja Evropska komisija, in govorimo o povečanem tveganju, da bo cena manjša zaradi tega, ker obstajajo neke potencialne obveznosti Nove ljubljanske banke. Kam je zdaj ta Vlada pripeljala to banko, vključno tudi s tem, kam jo je pripeljala uprava? Govorimo pa seveda o dobrih poslovnih rezultatih v letu 2017, ko govorimo o 220 milijonih, in tako naprej. Vendar, s temi potencialnimi obveznostmi ali brez in tukaj gre davkoplačevalski denar. Davkoplačevalci so poleg tega, da banke, tudi Nova ljubljanska banka, služijo na razliki med obrestnimi merami, ki se dajejo na kredite in depozite, in služijo na tako imenovanih neobrestnih prihodkih, ko za vsako plačilo davkoplačevalci plačajo neko provizijo, bodo zdaj še enkrat na izgubi. Zdaj, tukaj je, spoštovani državni sekretar, Banka Slovenija, predsednik uprave, predsednik nadzornega sveta Nove ljubljanske banke, vprašanje do kdaj še in ali je to dejansko res. Zaradi tega so moja vprašanja, potem bom dal besedo še ostalim poslankam in poslancem, ali je res, da je Nova ljubljanska banka plačala te hrvaške zahtevke ali kakršenkoli hrvaški zahtevek. Kaj seveda to dejansko pomeni? In v bistvu je to prvo moje vprašanje, da sploh vemo potem, kako naprej. Kaj to zdaj dejansko pomeni? Kajti, informacij o kakršnemkoli zanikanju te informacije jaz nisem dobil. Tukaj bi bilo treba najprej to razčistiti. Jaz upam, da to ni kakšna bančna tajnost. Odgovor je lahko samo »Ja« ali »Ne«.

Zdaj dajem pa besedo ostalim kolegom in kolegicam. / oglašanje iz dvorane/

Postopkovno, dr. Matić.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

V skladu s parlamentarno prakso na vseh odborih je običaj, da se najprej, potem ko predstavite razloge za sklic seje, daje besedo vabljenim, da potem slišimo odgovore na vprašanja, ki jih vi sami postavljate, in potem na tej osnovi lahko poteka tudi utemeljena razprava članov odbora oziroma komisije. Zdaj, zakaj je potrebno obrniti logiko in najprej opraviti razpravo članov komisije, meni pravzaprav ni jasno, ker sami ne vemo. Postavili ste vprašanja državnemu sekretarju in vsem vabljenim, oni niso uspeli niti odgovoriti, niti pojasniti in na osnovi vaših dvomov ali pa vprašanj opravljati razpravo, se mi zdi, nima smisla. Predlagam, da jim daste najprej besedo, tako kot je običaj v parlamentu, na vseh delovnih telesih in potem bo na osnovi njihov pojasnil verjetno naša razprava veliko bolj utemeljena in bomo lahko prišli tudi do kakšnih zaključkov. To je moj proceduralni predlog.

Hvala lepa.

Glejte, v skladu s Poslovnikom, dr. Matić, je možno tudi obrnjeno in v skladu s parlamentarno prakso so te seje Komisije za nadzor javnih financ potekale tudi obrnjeno, morda manj v tem sklicu, ampak v drugem sklicu.

Ampak glede na to, da sem jaz postavil že nekaj vprašanj, dajem možnost še drugim članom, da ne boste rekli, da samo jaz dajem vprašanja na začetku. Predlagam, da še drugi enakopravno, da si ne bi lastil te vloge predsednika in samo jaz v uvodu dajal ta vprašanja, da še drugi postavite vprašanja, če jih imate. Če jih nimate, jih potem ni treba, bomo naredili en krog, bodo gostje povedali, kar želijo ali pa bodo odgovorili na vprašanja - nekatera lahko, nekatera ne ali pa na vsa, upam, da na vsa - in potem bomo zadevo nadaljevali. Tako da bo, jaz tukaj računam, več krogov, ampak v skladu s parlamentarno prakso in demokratičnostjo vodenja te seje dajem tudi vam, spoštovani kolegi in kolegice, to možnost, da postavite vprašanja na začetku.

Dr. Horvat se je tukaj že javil. Se opravičujem, Jožef Horvat se je že javil.

Izvolite. Pa Alenka Bratušek se je tudi javila.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Lep pozdrav vsem, še posebej vabljenim gostom.

Ja, res nas, torej nas, parlamentarce nekoliko preseneča, da se Vlada dela, kot da nič ne ve o teh izplačilih, ki jih Nova ljubljanska banka na podlagi sodb hrvaških sodišč realizira. Številke so zaskrbljujoče. Morda mi bo zdaj spet kdo očital, da strašim. Ne strašim, sem pa zelo zaskrbljen. O potencialni številki teh izplačil je govoril premier in ne bom ponavljal.

Naša vlada in hrvaška vlada sta 11. marca 2013 na Mokricah podpisali memorandum o soglasju med Vlado Republiko Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, kjer sta se dogovorili in soglašali, da se rešitev za prenesene devizne vloge Ljubljanske banke na Hrvaškem najde na podlagi sporazuma o vprašanjih nasledstva, bolj konkretno priloga C. Naša vlada je potem ta memorandum tudi ratificirala z uredbo v skladu z Zakonom o zunanjih zadevah. Naša ocena je, da pravne podlage, bodisi pogodbene, bodisi zakonske, za bremenitev Nove ljubljanske banke ni, zato smo začudeni, da se ta izplačila na podlagi sodb hrvaških sodišč realizirajo. Vsaj tako beremo v dnevnem časopisju. Tudi sam želim spomniti na ustavni zakon iz leta 1994, s katerim je Slovenija zelo jasno sporočila, predvsem tujim upnikom, ki so bili upniki po novem finančnem sporazumu z Jugoslavijo, kjer so bili milijardni dolgovi v ameriških dolarjih, da NLB za te dolgove ne odgovarja. NLB je z ustavnim zakonom dejansko začela svoje življenje, stara Ljubljanska banka pa je nadaljevala poslovanje za obveznosti, ki so bile sprejete do takrat. Mi mislimo, upamo, da v NLB od vsega začetka vedo, kakšen je ustavni red v Republiki Sloveniji. Njihova pravna služba je imela takih primerov še in še, tako da ne vem, kaj je bil tisti sprožilec, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo, ob tem pa preseneča, da Vlada kot predstavnica lastnika ali, bolj točno, kot delniška skupščina Nove ljubljanske banke, d.d. pravzaprav pravi, da o tem skoraj nič ne ve. Čudi se, da so bila ta plačila na podlagi sodb hrvaških sodišč realizirana. Se pa tukaj zdaj spet soočamo z neko situacijo, ko moramo braniti interes Republike Slovenije, to je seveda naša naloga, potem ko neka druga država ne spoštuje mednarodnih dogovorov. Hočem reči, da mi ne vodimo proaktivne politike. Tu kažem s prstom na celotno Vlado, ker pa gre za mednarodne sporazume, dogovore, pogodbe, pa morda toliko bolj na Ministrstvo za zunanje zadeve.

Kot je že predsednik odprl vprašanje privatizacije, mi toliko govorimo, sploh pa od 29. junija lansko leto naprej, o spoštovanju vladavine prava in tako dalje in tako dalje, sami pa pravzaprav pozabljamo in je država Slovenija, obžalujem, velik kršitelj dogovorov, zavez, ki jih je dala sama. Stokrat ali pa še večkrat sem v tej hiši spomnil na zavezo slovenske vlade, ni važno, katere, slovenska vlada je slovenska vlada, iz 18. decembra 2013, dokument SA-33229, s katerim je Evropska komisija dovolila državno pomoč Novi Ljubljanski banki v višini 1.550 milijonov evrov, s tem je slovenska vlada, torej Slovenija, sprejela tudi zavezo, da Novo Ljubljansko banko privatizira do konca leta 2017, to je naloga vlade, te Vlade - te Vlade, ki je vladala leta 2017, ne neke prihodnje niti prejšnje, prav te. A to se ni zgodilo in lahko rečemo, da se je ta Vlada pofučkala na zavezo Slovenije. Zdaj, če kdo misli, da bomo tu izšli kot zmagovalci, se krepko moti. In to, poglejte, to mene zelo skrbi, mi izgubljamo generalno na celi črti, kar se tiče kredibilnosti te države. Saj nas nihče več resno ne jemlje, vsak dan imamo manj zaveznikov. Kdo bo za vse to odgovarjal - nihče, trpeli bodo pa davkoplačevalci.

Zato je prav, da imamo to sejo, in je prav, da, gospod predsednik, tudi vztrajate pri tem, da pride, morda v nadaljevanju, na to sejo, kadarkoli pač, tudi predsednik Vlade in pove o tem, kaj se zdaj dogaja glede realizacije izplačil na podlagi sodb hrvaških sodišč in kaj se zdaj pravzaprav dogaja na področju privatizacije. Tu na nek način moram stopiti na stran ministrice za finance, ki je nekoč že imela neko rešitev, ni imela politične podpore na Vladi, ker sta tam vsaj dve koalicijski stranki zaustavili privatizacijo - in ti, ki so zaustavili, ki zaustavljajo, morajo prevzeti odgovornost. Ministrica je takrat ponudila odstop, Cerar tega odstopa ni sprejel. In mislim tudi, da se morajo nehati te procesije, ko Vlada pošilja ministrico za finance v Bruselj k pristojni komisarki, ta zadeva se mora dvigniti na nivo predsednika Vlade, predsednik Vlade se mora o nadaljnjih postopkih privatizacije Nove Ljubljanske banke pogovarjati v imenu Republike Slovenije.

Toliko zaenkrat, gospod predsednik. Hvala lepa.

Hvala vam.

Mag. Alenka Bratušek, izvolite.

Najlepša hvala.

Lep pozdrav vsem prisotnim še z moje strani!

Tudi sama bom začela s tem, da sem razočarana, da je Vlada danes poslala v ogenj samo državnega sekretarja. Mislim, da je neodgovorno, da ni z nami predsednika Vlade ali pa vsaj nekoga iz kabineta, ki se s tem ukvarja. Cel kup ima državnih sekretarjev, med njimi naj bi bil tudi državni sekretar, odgovoren za upravljanje ali pa razpolaganje ali karkoli z državnim premoženjem. Enako mislim, da bi tu morala biti ministrica za finance. Ker je to, kar imamo danes na mizi, po moji oceni v tem trenutku največji problem Slovenije, zato ker je tako ekonomski in mogoče še bolj politični. Jaz upam, da bomo prišli do tega, zakaj se je to naredilo, ali je lastnik to vedel, kdo v imenu lastnika je to vedel, je Vlada Republike Slovenije vedela, kaj Nova Ljubljanska banka namerava, in kako tudi akterji na drugi strani pravzaprav vidijo rešitev.

Ja, leta 2013 nam je Evropska komisija, zato da smo lahko izpeljali državno pomoč in v Novo Ljubljansko banko dali približno milijardo in pol davkoplačevalskega denarja, postavila neke pogoje. Lahko so to zaveze, lahko govorimo o zavezah, skratka, brez spoštovanja tega, kar v tisti odločbi piše, naša država ne bi smela pomagati Novi Ljubljanski banki z davkoplačevalskim denarjem. Ampak nekaj je treba povedati, Bruselj od nas ni zahteval nič, kar mi že sami ne bi sprejeli. Leta 2012 je Državni zbor sprejel odločitev, da proda Novo Ljubljansko banko, v enaki višini, 75 %, oziroma tako, da lastništvo države ostane v višini 25 % plus ena delnica. To je sprejel Državni zbor. Ker če tega Državni zbor ne bi sprejel, nihče v tej državi ne bi mogel dati zaveze, o katerih je prej govoril gospod Horvat, brez sklepa o prodaji Nove Ljubljanske banke v tem Državnem zboru. Da ne govorim, da so ta sklep podprle tudi stranke ali pa stranka, ki danes ostro nasprotuje prodaji Nove Ljubljanske banke, ampak to je pač politična realnost naše države. Neodgovorno je, da to zavezo gre Vlada skupaj s SDH spreminjati 21. 12. 2017 - 21. 12. 2017! -, rok za izpolnitev te odločbe je bil pa 31. 12. 2017. Zato, gospa Glavina, me zanima, kakšen je vaš komentar na odločitev Vlade, da deset dni, devet dni, deset pravzaprav, ja, pred iztekom roka za izpolnitev vsega, kar v tistem dokumentu piše, gre Vlada to odločitev spreminjati, in kakšne posledice bo to imelo za banko in za državo. Je pa res, da Vlada Mira Cerarja ni prvič takrat te odločbe želela spremeniti. Mislim, da je bil maj 2017, ko si je Vlada zaželela, da v letu 2017 proda samo polovico banke, in seveda ji je Evropska komisija tudi pritrdila oziroma se strinjala s spremembo in dobili so spremenjeno odločbo Evropske komisije. Potem naj bi svetovalci, ki so vam pomagali pri prodaji - tako pravi predsednik Vlade, mislim, da je šlo za tuje svetovalce -, naj bi kar naenkrat spremenili svoje mnenje glede vpliva teh tožb hrvaških varčevalcev na Novo Ljubljansko banko. Jaz želim slišati s strani SDH, ali obstaja dokument o tem, kako so marca 2017 ti, in domnevam, relativno veliki strokovnjaki, ker naj bi šlo za nemško veliko podjetje, ki vam je pomagalo pri postopku prodaje, kako lahko od marca do maja radikalno spremenijo svoje stališče, ob tem da je to stvar, ki je že 25 let na mizi, ti hrvaški varčevalci niso od včeraj in mi nismo junija ugotovili, da naša država in NLB imata s tem probleme. Tako jaz želim ali pa, predsednik, predlagam, da od SDH zahtevamo ta dokument, da ne bo predsednik govoril nečesa, kar ni res, če obstaja. In predvsem bi rada slišala od SDH, ali so temu tujemu svetovalcu določene stvari skrivali, mu niso bile poznane, če je sploh res, da je on oziroma ta svetovalec, svetovalna družba, spremenil stališče.

Eden od razlogov za zamik prodaje naj bi bili tudi hrvaški varčevalci oziroma tožbe teh hrvaških varčevalcev, če govorimo poenostavljeno, da ne uporabljam vseh dolgih nazivov. Čeprav vem, ampak to je tudi vse neuradno, naj bi Vlada predlagala zamik samo za eno leto. Zdaj mi pa povejte, kako boste v enem letu to rešili. 25 let nismo, kako boste to rešili v enem letu? Ali je razlog samo ta, da ta vroč kostanj, to je problem varčevalcev in prodaja Nove Ljubljanske banke, pač prepustite novi Vladi, tako kot cel kup drugih stvari. Jaz ne bom govorila, če je bilo to izvršeno, ker, na žalost, so tuje tiskovne agencije pač na Hrvaški strani dobile potrditev, da je ta tožba mislim, da v višini 800 tisoč evrov bila plačana, tako, da za mene to več ni vprašanje ali da ali ne, vprašanje je samo zakaj in kaj je bil razlog, da prve v višini mislim, da 25 ali 75 tisoč evrov ni Nova Ljubljanska banka plačala, je šlo za izvršbo, v drugi se je pa odločila, da se ta tožba plača. In Banko Slovenije, Ministrstvo za finance, SDH in NLB, sprašujem, če to pomeni, da banka mora dati vse morebitne zahtevke, to je približno 400 milijonov v rezervacije in kaj to pomeni za kapitalsko ustreznost banke? To bi želela zelo jasen odgovor. Najprej, minister Erjavec, mislim, da sem ga včeraj slišala po televiziji govoriti, da je šlo za nezakonito dejanje, je kdo ukrepal, kako ukrepal? Če ni, zakaj ni? Ste se z Vlado sestali oziroma s predsednikom, mogoče tudi z ministrom za zunanje zadeve, ja gre za politično in tudi mednarodno vprašanje in jaz mislim, da je še kar nekaj vprašanj, ki so zelo pereča. In na katere ne samo mi, tudi slovenska javnost mora dobiti odgovore, tako, da jaz upam, da bomo čim bolj eksaktni, tudi na drugi na drugi strani, čim bolj jasne odgovore, ker predvsem bi pa mogoče bilo dobro slišati kaj Vlada sploh namerava, ker že 14 dni vleče to odločitev, 14 dni se ne zgodi nič. Ja ministrica za finance predlaga nekaj, mi ne vemo točno kaj, enkrat prej je predlagala, da bi država pač prevzela jamstvo za to, se Vlada ni odločila za to, zdaj sploh ne vem kaj predlaga, ampak to se tako ne dela, gre za veliko denarja in kot drugo še enkrat, gre za prvovrsten politični problem. S sosedi imamo več stvari odprtih, tukaj smo jim pač še malo pomagali, da so določene stvari bolj na njihovi kot na naši strani in nekdo, pa tukaj ne mislim predvsem Nove Ljubljanske banke, ampak predvsem politiko bo za to kar se je zgodilo moral prevzeti odgovornost po moji oceni.

Hvala lepa.

Gospod Janez Janša, izvolite.

Ja, hvala lepa.

Na začetku naj rečem, da je tudi meni žal, da tukaj ni predsednika Vlade, ki očitno podcenjuje problem katerega del je, včeraj je imel čas biti v Kopru na otvoritvi neke makete, kar je bom rekel unikatni primer v zgodovini predsednikov Vlad pri nas in drugod, danes ga pa tukaj ni. Čeprav danes Državni zbor dopoldne in popoldne obravnava neke stvari, ki so, mislim na delovnih telesih, ki so vitalnega pomena za prihodnost države in predvsem za žepe slovenskih davkoplačevalcev. Razpravljamo o nečemu česar sploh po mojem mnenju ne bi smelo biti, ne vem, če to poznate to knjižico, imenuje se Ustava Republike Slovenije in v 153. členu piše, Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo, zakoni morajo biti v skladu z splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo in z zakoni, posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Predpisi morajo biti objavljeni preden začnejo veljati, se pravi najkasneje od decembra leta 91 imamo v tej državi neko hierarhijo pravnih aktov, ki je določena v najvišjem pravnem aktu, kjer na vrhu Ustava, potem so ratificirane mednarodne pogodbe, zakoni, podzakonski akti na ravni Vlade in tako naprej. In nižji akti morajo biti v skladu z višjimi, ker, da pride do nasprotij, o tem odloča Ustavno sodišče. Nekje sredi poletja leta 94 je v tej hiši prišlo do neke situacije, ki je bila unikatna. Državni zbor oziroma poslopje Državnega zbora je bilo takrat blokirano, poslanci niso smeli ne ven, ne notri, niti novinarji, sklicana je bila izredna seja in na tej seji se je sprejel ustavni zakon. Postopek je bil izpeljan v nekaj urah od začetka do konca. Ta ustavni zakon je objavljen skupaj z Ustavo, še vedno in še vedno velja, v veljavo pa je stopil takoj, ko je bil sprejet. Ta zakon je izhajal iz dejstva, ki je napisano na samem začetku. Piše: »Izhajajoč iz ugotovitev, da je zaradi pomanjkanja volje nekaterih drugih držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ in bank s sedežem v teh državah, zaradi dejanskih in pravnih razlogov Republika Slovenija prisiljena sprejeti ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.« V Državni zbor so takrat prišli guverner Banke Slovenije gospod Arhar, finančni minister gospod Gaspari, predsednik vlade dr. Drnovšek in razložili situacijo, na podlagi katere je potem Državni zbor, mislim da, soglasno na zaprti seji z združevanjem vseh možnih postopkov sprejel med drugim tudi naslednje: »Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor prepustita poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega ustavnega zakona. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor obdržita: prvič, celotne potencialne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti po NFS in druge potencialne obveznosti iz razmerij do Narodne banke Jugoslavije in nekdanje SFRJ za tisti del, za katerega so dolžniki v drugih republikah nekdanje SFRJ; obdržita tudi pripadajoče terjatve iz teh naslovov.« Oboje je bilo. Od dne, ko je bil ta ustavni zakon, 27. julija 1994 objavljen v Uradnem listu, je ta zakon veljaven in s temi terjatvami Nova ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor nimata nič po slovenskem pravu. Ta zakon še vedno velja. Zdaj, če obstaja še kakšen tajni Uradni list, ki ga mi ne poznamo, kjer je bil ta zakon razveljavljen, naj mi ga kdo pokaže, mislim pa, da ga ni. Tudi nobenih izrednih razmer v tem času ni bilo, kjer bi bilo to možno. Torej, ta zakon še vedno velja in se je do nedavnega tudi izvajal. Ker seveda sosednja država tudi na tem področju ni veliko dala na svoje zaveze, Republika Hrvaška je namreč podpisala sporazum o nasledstvu, kjer so te terjatve prepoznane tudi iz njihove strani kot del pogajanj o nasledstvu… Skratka, Hrvaška se tega ni držala in hrvaška sodišča so začela postopke, na podlagi katerih so skušala izterjati nekaj, kar ni možno izterjati od subjektov, kot sta Nova ljubljanska banka ali pa Nova kreditna banka Maribor. Ta ustavni zakon je Slovenija prenesla tudi v Evropsko unijo. Se pravi, temu nihče ni osporaval, ko smo stopili v Evropsko unijo. Takrat smo morali spremeniti in evropskemu pravu prilagoditi vrsto zakonov, nekatere tudi anulirati, tega pa nismo in še vedno velja. Ker je ustavna materija, je tudi nad morebitnimi predpisi na evropski ravni. Ti ne morejo biti, če veljajo za Slovenijo, v nasprotju s slovensko Ustavo in s tem ustavnim zakonom in pravno formalno je ta stvar popolnoma čista za Slovenijo. Čista bi morala biti tudi za Republiko Hrvaško, kajti, ker so hrvaška sodišča ob opogumljanju s strani hrvaške vlade, predvsem njihovega Ministrstva za finance in centralne banke kljub Sporazumu o nasledstvu, ki so ga podpisali, sprožala postopke proti slovenskim finančnim institucijam in ker hrvaška centralna banka ni dovolila Novi ljubljanski banki in Novi kreditni banki Maribor poslovanja na Hrvaškem, zaradi česar je nastala velika škoda in zaradi česar bi seveda morala Slovenija blokirati poglavje o prostem pretoku kapitala, ko je Hrvaška vstopala v Evropsko unijo in ga je tudi blokirala, dokler ni prišla blagoslovljena vlada Boruta Pahorja, ki je to potem kljub vsem opozorilom spregledala. Problem se je potem zaradi naših spregledov, pa seveda zaradi ravnanja Hrvaške in kršenja nekega sporazuma, ki ga niso razveljavili, so ga pa kršili, izpostavil tik pred dokončnim vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Zdaj, naslednji teden, 13. marca bo minilo pet let, od kar smo pravno formalno to vprašanje potem ponovno zaprli. Po dolgih pogajanjih, neprespanih nočeh in poskusih številnih mediacij smo 13. marca leta 2013… Sva 11. marca 2013 (trinajstega je bil potem / nerazumljivo/ ratificiran) s predsednikom hrvaške vlade, takrat je bil to gospod Milanović, podpisala memorandum, v katerem piše: »Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Hrvaške soglašata, da se rešitev za prenesene devizne vloge Ljubljanske banke na Hrvaškem najde na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Priloga C).« Hrvaška je ponovno podpisala, da se bo držala nečesa, za kar se je enkrat itak že zavezala. Potem, v tretjem odstavku 1. člena tega memoranduma tudi piše: »Vlada Republike Hrvaške na podlagi tega memoranduma o soglasju do končne rešitve tega vprašanja skladno z drugim odstavkom zagotovi ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih začeli dve hrvaški banki zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami. Vlada Republike Slovenije zagotovi, da bo Ljubljanska banka kot tožena stranka v teh postopkih soglašala z ustavitvijo.« In: »Vlada Republike Slovenije se zavezuje, da bo v Državnem zboru nemudoma začela postopek za ratifikacijo Pogodbe o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji.« To smo tudi naredili in Slovenija je ratificirala to pogodbo in Hrvaška je šla v Evropsko unijo. Zdaj, ta memorandum je bil dva dni po podpisu v Sloveniji ratificiran in objavljen v Uradnem listu in je postal del pravnega reda te države, ki velja za vlado, Banko Slovenije, Novo ljubljansko banko, Novo kreditno banko Maribor in vse ostale banke, ki poslujejo v Sloveniji.

Zaradi vsega naštetega je eno majhno presenečenje kljub vsemu, kar smo že dali skozi v poskusih urejanja razmer s sosednjo državo, da se v sosednji državi vlada, sodišča ne držijo tega sporazuma. Ampak, kot pravim, to je majhno presenečenje, ker tega nismo doživeli prvič. Zelo veliko presenečenje pa je, da se Nova ljubljanska banka v 100-odstotni državni lasti pet let potem, ko je bil ta memorandum objavljen, in 24 let potem, ko je bil sprejet ta ustavni zakon, dela, da tega ni, če držijo ti podatki, in očitno držijo, da je bila ena od teh tožb, iztožena na hrvaških sodiščih, plačana. Kako se je to dogajalo, kakšne so bile okoliščine, bomo zelo z zanimanjem prisluhnili tem razlagam. V nobenem primeru se to ne bi smelo zgoditi.

Da zadeva ni slučajna in da se to ni zgodilo po kakšni računovodski pomoti, dokazuje tudi izjava predsednika Vlade, iz katere izhaja, da je Vlada to očitno sprejela kot neko dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir, in zdaj Vlada razpravlja o tem, kako omogočiti rezervacije za primer, če se na hrvaških sodiščih iztoži vse, za kar se lahko toži, vključno z obrestmi tam za 400 in več milijonov evrov. To, da se Vlada sploh pogovarja o tem, ob dejstvu, da ustava in ustavni zakon še vedno veljata, je zame, bom rekel, prvovrstno presenečenje. Čakali smo dva tedna, da bi od nekod prišlo neko logično pojasnilo, in tega pojasnila nimamo. Vse, kar je še dodatno bilo rečeno, je samo potrjevalo naš vtis, da gre za eklatantno kršitev pravnega reda v Republiki Sloveniji. Zaradi tega smo skupaj z Novo Slovenijo včeraj vložili - smo bili prisiljeni vložiti ustavni zakon za dopolnitev že citiranega ustavnega zakona, kjer se enostavno na ustavnopravni ravni takšno ravnanje prepoveduje, dodatno, in vzpostavlja mehanizme, da se stvari, če do kršitev pride, praktično avtomatsko povrnejo v prejšnje stanje, tako da slovenski davkoplačevalci, glede na to, da je banka v državni lasti, niso oškodovani. Kot že rečeno, tak zakon bi pravzaprav bil nepotreben, če do tega ne bi prišlo, in do tega sploh ne bi smelo priti, vidimo pa v situaciji, ko je do tega vendarle prišlo, v tem edini izhod, da se prepreči nadaljevanje škode in da zadeva deluje tudi preventivno.

Preden rečem še kaj več o odgovornosti, pa, kot že rečeno, bom zelo z veseljem prisluhnil razlagam predstavnikov Vlade, Slovenskega državnega holdinga in Nove Ljubljanske banke, ker ne glede na neke očitnosti v tej zadevi je meni vse skupaj še zmeraj zadeva na meji verjetnosti.

Hvala lepa.

Ugotavljam, da ni več razpravljavcev s strani članic in članov komisije, zato dajem besedo gostom. Kdo želi prvi besedo? Državni sekretar Ministrstva za finance, gospod Gorazd Renčelj, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Dobro jutro vsem! Spoštovani predsedujoči, spoštovane članice in člani komisije, jaz bom na začetku, kljub temu, kako se je seja začela, podal nekaj uvodnih razlag, pa potem poskusil odgovoriti na vprašanja, ki so bila postavljena v razpravi.

Tema današnje seje se nanaša na nerešeno vprašanje prenesenih deviznih vlog stare Ljubljanske banke oziroma njene podružnice, ki je delovala na Hrvaškem. Tema zadeva eno od bistvenih nevralgičnih točk v naših odnosih s sosednjo državo, ki izhaja predvsem iz nerazrešene dediščine sobivanja v skupni državi in kjer se Slovenija še enkrat več sooča s posledicami nespoštovanja mednarodnopravnih obveznosti sosednje države. Kot taka je tematika izredno občutljiva in narekuje skrajno mero previdnosti pri komuniciranju. Takšnega pristopa smo se na Ministrstvu za finance doslej vedno držali in tudi danes bo to tako. Ta seja je javna in treba je upoštevati, da je njena vsebina dostopna tudi javnosti onkraj meja Slovenije. Zato vnaprej napovedujem, da bom v tej uvodni razpravi, pa tudi v nadaljevanju se omejil zgolj na vsebine, ki smo jih doslej že javno komunicirali v zvezi s to problematiko. Sama problematika nerešenega vprašanja deviznih vlog seveda ni nova, kot je bilo tudi razbrati iz dosedanjih razprav. Privredna banka Zagreb in Zagrebačka banka sta tožbe proti Ljubljanski banki in Novi Ljubljanski banki v imenu in za račun Republike Hrvaške začeli vlagati v bistvu leta 1994. Slovenija vse od takrat vztraja, da gre za nasledstveno vprašanje, in tega stališča do danes ni nikoli spremenila in ga tudi ne bo. To pomeni, da iz vprašanja prenesenih deviznih vlog ne izhaja nikakršna obveznost, niti za Ljubljansko banko niti za NLB, niti za Republiko Slovenijo. Da gre za vprašanje nasledstva, so izrecno potrdile, kot je bilo danes tudi že ugotovljeno, vse države naslednice nekdanje Jugoslavije, ko so junija 2001 na Dunaju sklenile sporazum o vprašanjih nasledstva. Sporazumele so se, da se obveznosti nekdanje Jugoslavije, Narodne banke Jugoslavije v povezavi z deviznimi vlogami v bankah in njihovih podružnicah rešuje med državami naslednicami pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave, ki ima sedež v Baslu. Poleg tega sta marca 2013 predsednika slovenske in hrvaške vlade sklenila memorandum o soglasju med vladama, s katerim je prišlo do dogovora, da bo rešitev za prenesene devizne vloge za Ljubljansko banko, Podružnico Zagreb, temeljila na sporazumu o nasledstvu in da bo hrvaška vlada ustavila vse sodne postopke, ki sta jih sprožili omenjeni banki v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami na Hrvaškem. Kljub temu Hrvaška ni izpolnila svojih obveznosti po memorandumu o soglasju in noben od sodnih postopkov v teku ni bil prekinjen. Hrvaška sodišča še naprej nadaljujemo s temi sodnimi postopki, izdane so bile tudi že prve pravnomočne sodne odločbe. Te sodne odločbe finančne obveznosti nalagajo tako Ljubljanski banki kot Novi Ljubljanski banki. To je, kot je bilo tudi že ugotovljeno, v izrecnem nasprotju z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, pa tudi z dejstvom, da NLB skladno s slovenskim pravnim redom ni univerzalni pravni naslednik Ljubljanske banke. V nasprotju s tem je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške ugotovilo solidarnostno sporništvo /?/ NLB kot univerzalnega pravnega naslednika Ljubljanske banke. Na tej podlagi hrvaška sodišča izdajajo sodbe tudi v škodo Nove Ljubljanske banke. Finančne posledice, ki lahko nastanejo iz takšnih ravnanj Hrvaške oziroma hrvaških sodišč, so povezane predvsem z vplivom na vrednost kapitalske naložbe države v Novi Ljubljanski banki, ki je še posebej izrazito v luči predvidene privatizacije Nove Ljubljanske banke in pa z možnimi odzivi regulatorja. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je NLB kot sistemska banka v okviru enotnega mehanizma nadzora pri Evropski centralni banki regulirana neposredno s strani Evropske centralne banke. Torej, zaradi ravnanj Hrvaške, ki so v nasprotju z njenimi mednarodnopravnimi obveznostmi, pa tudi v nasprotju z našim ustavnopravnim redom, bodo nastala finančna in poslovna škoda Novi Ljubljanski banki, pa tudi škoda Sloveniji.

Zaradi tveganj, ki jih prinašajo sodbe hrvaških sodišč, bi torej lahko prišlo tudi do oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev. Zato je Vlada že sprejela odločitev za niz ukrepov, nekatere pa še pripravlja, ki so namenjeni zaščiti kapitalske naložbe v NLB in s tem državnega premoženja. O podrobnosti teh ukrepov na odprtem delu seje, žal, ne morem govoriti. Hvala za pozornost.

Kar se tiče vprašanj, ki so bila izpostavljena do zdaj v razpravi. Kot doslej tudi danes ne moremo komentirati konkretnih sodnih postopkov, na javnem delu seje gotovo ne. V skladu s sedanjo prakso lahko ponovim zgolj načelna stališča. Torej, postopki proti Ljubljanski banki in Novi Ljubljanski banki na hrvaških sodiščih so v nasprotju z mednarodnopravnimi obveznostmi Republike Hrvaške in so tudi izrazito v nasprotju z ustavnopravnim redom Republike Slovenije.

Glede morebitnih plačil takšnih pravnomočnih sodnih odločb je treba jasno poudariti, da bi bilo kakršnokoli plačilo iz naslova teh odločb, ki se nanašajo na problematiko prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, v nasprotju s slovenskim pravnim redom in sklenjenimi mednarodnimi pogodbami. To stališče Vlade, kot je tudi predsednik Vlade že povedal javno, daje jasno sporočilo vsem relevantnim deležnikom, kaj naš pravni red dopušča in kako je treba ravnati v primeru teh sodb. Gospod Horvat je govoril o tem, da je predsednik Vlade govoril o potencialnem znesku izplačil. Tu moram popraviti, predsednik Vlade je govoril o celotnem obsegu tveganj, ki izhajajo iz sodnih postopkov na Hrvaškem, ne pa o potencialnem znesku izplačil, to je pomembna razlika. Dejal je tudi, da Vlada ne kaže proaktivne politike, ko gre za soočanje s temi tveganji. Kot rečeno, Vlada je o določenih ukrepih, ki jih bo Slovenija in jih je že začela izvajati, v bistvu že odločala. O določenem in glavnem, to pomeni zaščito banke in premoženja države, ki ga ima v tej banki, pa namerava odločati v kratkem.

Gospod Horvat je očital tudi nedoslednost pri spoštovanju vladavine prava. Naj tu opozorim na dve dejstvi, predvsem v povezavi s privatizacijsko zavezo, ki smo jo dali leta 2013 Evropski komisiji. Prvič, Slovenija je v položaju, ko je spoštovanje te zaveze otežkočeno ali pa celo onemogočeno, ravno zaradi tega, ker druga država članica krši svoje obveznosti. To je, če pogledamo čas, ko je Republika Slovenija sprejemala to zavezo, posledica novega momenta - namreč, memorandum iz Mokric je bil podpisan marca 2013, zaveze pa so bile sprejete konec leta 2013, torej, ko se je še v bistvu črnilo na memorandumu še ni dobro posušilo. Takrat, ko je Slovenija sprejemala te zaveze, je imela določeno garancijo, da do nadaljnjih kršitev na hrvaških sodiščih, do katerih prihaja danes, ne bo prihajalo. In je takšno zavezo lahko sprejela brez tveganja, da bi vprašanje prenesenih deviznih vlog vplivalo na privatizacijski postopek. In drugo, Slovenija trenutno je v kršitvi glede privatizacijske zaveze, tu gre za NLB, ampak se s komisijo še vedno in zelo konstruktivno pogovarja o alternativnih rešitvah, kako bi to zavezo izpeljala. Torej, od te zaveze ne odstopamo, ampak iščemo alternativno rešitev.

Poslanka Bratušek je omenjala, da je neodgovorno, da je šla Vlada 21. decembra spreminjati zaveze glede privatizacije. Kot veste, in smo tudi javno komunicirali o tem, da bi poskušali zaveze spremeniti, nismo začeli govoriti decembra 2017, to je res tik pred iztekom roka, ampak mnogo prej, v trenutku, ko se je izkazalo, da vprašanje prenesenih deviznih vlog in s tem povezano tveganje za prodajni postopek predstavlja veliko oviro, glavno oviro v resnici za izpeljavo privatizacije, to je bilo maja 2017, in smo takoj stopili v kontakt z Evropsko komisijo in začeli pogovore o tem, kako bi lahko našli skupno rešitev. 21. 12. predstavlja datum, ko je Slovenija formalno vložila predlog za spremembo zavez.

Poslanka Bratušek je tudi spraševala, ali je vprašanje prenesenih deviznih vlog in s tem povezane prošnje Slovenije za odlog privatizacije za eno leto zgolj izgovor, da se prepusti vprašanje privatizacije novi Vladi - to ni tako. Kot rečeno, ta problem je bil, glavni razlog, zakaj do privatizacije ni prišlo doslej, ampak to leto odloga, kakršenkoli odlog pač naj bi bil, se bo izkoristilo za to, da se išče rešitev, kako banko in državno premoženje v njej zaščititi, zato da bi lahko prodajni postopek stekel.

Sprašujete tudi, kakšen je predlog ministrice za takšno zaščito banke. Jaz lahko v tem trenutku, glede na to, da Vlada o tem sploh še ni govorila, se pa rešitev pripravlja, povem samo to, kar je ministrica do zdaj rekla, da gre za princip odškodovanja banke v primeru, če bi prišlo oziroma bi prihajalo do prisilnih izvršitev hrvaških sodb. Torej, odškodovanje banke v primeru in samo v primeru, če prihaja do prisilne izvršitve sodb hrvaških sodišč.

Poslanec Janša je omenjal oblikovanje rezervacij in da Vlada o tem razpravlja. Vlada o tem ne razpravlja. Seveda ima ta scenarij, da bi bilo treba oblikovati rezervacije iz naslova tveganj, ki izhajajo iz prenesenih deviznih vlog oziroma sodnih postopkov na Hrvaškem, v mislih, zato ker to tudi pomembno vprašanje za finančno stabilnost, ampak razprava o oblikovanju rezervacij pa ni v njeni pristojnosti, o tem odločata revizor in poslovni subjekt, glede na tveganje, torej verjetnost, da bi se ta tveganja uresničila in bi v bistvu banka morala oblikovati dodatne rezervacije.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.