Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za ministra, gospod Peter Jožef Česnik, spoštovani vsi ostali zbrani, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 1. nujno sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Obveščam vas, da nihče ni zadržan. Na seji bodo kot nadomestni člani pa sodelovali: namesto Violete Tomić bo sodeloval Boštjan Koražija in namesto Franca Breznika - Žan Mahnič.

Obveščam vas, da je na sejo povabljen gospod Peter Jožef Česnik, kandidat za ministra brez resorja pristojnega za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednih državah in med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu. Še enkrat vse prisotne prav lepo pozdravljam in prehajamo na določitev dnevnega reda seje. Predlog dnevnega reda seje komisije ste prejeli s sklicem, 31. avgusta 2018. Ker v Poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV PETRA JOŽEFA ČESNIKA, KANDIDATA ZA MINISTRA BREZ RESORJA PRISTOJNEGA ZA PODROČJE ODNOSOV MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN AVTOHTONO SLOVENSKO NARODNO SKUPNOSTJO V SOSEDNIH DRŽAVAH TER MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN SLOVENCI PO SVETU, EPA 99-VIII. Lista kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora z dne, 30. avgusta 2018. Gradivo z dne, 30. avgusta 2018 pa ste članice in člani zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.

Predsednik Vlade gospod Marjan Šarec je na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 232. člena Poslovnika Državnega zbora, 30. avgusta 2018 predložil listo kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije v kateri je predlagal, da Državni zbor za ministra brez resorja pristojnega za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah in med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu imenuje gospoda Petra Jožefa Česnika. Predsednik Državnega zbora je ta predlog 30. avgusta 2018 poslal Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu kot pristojnemu delovnemu telesu. Kot predsednica komisije sem v skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sklicala današnjo sejo na kateri se nam bo predlagani kandidat predstavil ter odgovarjal na vprašanja članic in članov komisije. Na podlagi predstavitve kandidata bo komisija v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejela mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata in ga v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade. Prehajamo na predstavitev kandidata, gospoda Petra Jožefa Česnika. Spoštovani gospod Česnik, prosim, izvolite.

Lep pozdrav vsem skupaj! Hvala za besedo, gospa predsednica. Hvala tudi za možnost, da se predstavim v bolj formalni obliki.

Moj življenjepis ste verjetno že vsi videli, bilo ga je veliko v medijih. Rojen v Ljubljani 1945, maturiral na gimnaziji danes Jožeta Plečnika na Šubičevi, študiral ekonomijo, ne končal, in se izselil v Avstralijo, kjer sem se zelo dobro aklimatiziral po prvih nekaj letih osame v morju anglosaksonskih navad. Leta 1967 je Avstralija sprejemala veliko permanentnih rezidentnih ljudi iz celega sveta. Moj oče je zaradi različnih političnih stvari pobegnil januarja 1949 v Avstralijo. Tako je bilo do neke mere to družinsko druženje, po tolikih letih sem prvič videl očeta. Vendar, tako kot je, odločil sem se, da grem svojo pot. Delal sem v zavarovalnici eno leto, potem sem dvignil roko in bi rad postal kontrolor letov. To je bila težka pot, zaradi tega, ker sem bil »nov Avstralec«, pod narekovaji, in do neke mere neizkušen. No, končno sem le uspel, prišel in se po dveh letih tega zaposlil v avstralski državni letalski družbi kot pomočnik, administrativni pomočnik direktorja letalskih operacij, delno pa tudi kot kontrolor letov. Zaradi določenega znanja ekonomskih ved, statistike predvsem, me je moj šef angažiral, da sem mu dnevno pripravljal statistike operacij prejšnjega dneva, izključno zato, da je lahko to potem dajal naprej. Po 32 letih dela v tej družbi in 36 letih življenja v Avstraliji sem se pri 58. letih odločil, da grem v pokoj. Dovolj sem imel še energije, da naredim ta korak. Ogromno slovenskih izseljencev širom sveta nimajo več te energije. Tudi nekateri nimajo sredstev, da bi se vrnili. In tako so pač ostali na peti celini, ali v Ameriki ali v Kanadi ali Argentini, Braziliji in drugod. Ko sem začel svoje dejstvovanje v Avstraliji - moj oče je bil eden izmed ustanovnih članov slovenskega društva v Melbournu in dolgoletni član do smrti -, sem potem po selitvi v Sydney se pridružil slovenskemu društvu v Sydneyju, postal član upravnega odbora, tudi eno leto predsednik.

Tako da ta tematika izseljenstva, prekooceanskega, dejansko, mi smo bili za morjem, lahko rečem, da so jemali tudi zamorci, ker smo bili za morjem, mi je čustveno izredno blizu. Vem, kakšne so tegobe in težave. Vem, da se populacija, torej izseljenska masa, ki je emigrirala iz Primorske v času fašizma, skorajda že izumrla, otroci so še vedno, vnuki in pravnuki. Podobno je generacija mojega očeta, letnik 1921. Ti, ki so imeli po letu 1945 pa tja do leta 1970 kot politični izseljenci - in tu je družina Lajovic, družina Breznik in še drugi pomembni Slovenci v Avstraliji -, ti so zdaj že skoraj zapustili delovanje v slovenskih društvih. Največji problem, ki ga jaz vidim s slovenskimi društvi tam kot član upravnega odbora in predsednik, je bilo pritegniti mladino v delovanje društva. Imeli smo posamezne ljudi, ki so aktivno sodelovali, večina pa ne. In to je mene spodbudilo, da tudi kandidiram za to pozicijo ministra brez listnice, da mogoče obrnem ta trend nazaj na osnovi lastnih izkušenj.

Tu bi jaz na hitro zaključil. Bil sem poročen, hčerka živi v Avstraliji, imam vnuka in vnukinjo, ki, na žalost, ne govorita slovensko. To je pa problem diaspore, kjer je mešan zakon, eden je iz ene nacije, eden iz druge. Vrtcev slovenskih ni bilo in tako otroci in vnuki govorijo samo angleško. To bi bilo na kratko na hitro.

Kakšna vprašanja? Prosim.

Gospodu Petru Jožefu Česniku se zahvaljujem za podano predstavitev ter odpiram razpravo in dajem besedo članicam in članom komisije, da kandidatu postavijo vprašanje. Za sedaj imam prijavljena dva razpravljavca, tri. Prvi je na vrsti Žan Mahnič.

Hvala za besedo predsednica. Kolegice in kolegi. Spoštovani kandidat za ministra.

Sedaj če se kandidat strinja, jaz tukaj kot poslanec ne mislim razpredati o tem, kako sam vidim ta resor, pač pa bi kandidatu zastavil vprašanja. In če se kandidat strinja bi postavil vprašanje in da mi na vprašanje odgovori, tako mislim, da je najlažje.

Gospod kandidat Peter Česnik, strinjam se s tem kar ste omenili. Posebej problematično, kakor imam tudi jaz stike z nekaterimi je to, da je težko pridobiti mlade, da bi sodelovali v teh društvih. Moje vprašanje na tem mestu je, kakšen je vaš načrt, lahko tudi malo bolj konkretno, sodelovanja z mladimi in s katerimi ukrepi nameravate mlade pritegniti h kulturnemu in tudi drugim udejstvovanjem, tako v državah kjer živijo kot tudi sodelovanje z Republiko Slovenijo?

Hvala za vprašanje.

Samo trenutek, bomo dali možnost trem poslancem, da vam zastavijo vprašanja, pa boste potem skupno odgovarjali. Če pa menite, da je preveč tri, pa bi… Ali bi raje vsakega posebej?

Ne, vprašanje, ki ga je gospod Mahnič zastavil je neverjetno kompleksno, ker rad bi obrazložil termin diaspore. Imamo avtohtono prebivalstvo takoj za mejami naše države, ki niso imeli nobene besede pri odločitvi, da so ostali na okrožju kjer so. Imamo izseljence po Evropi, ki so bivši »gastarbeiterji« in so tam ostali. Potem imamo pa trans kontinentalne izseljence različnih rodov. In na zadnje ostajajo Slovenci, ki so bili med časom nacizma izseljeni v Srbijo, Bosno, Makedonijo in katerih družine so tudi še Slovenci in so tam ostali. In pa Slovenci, ki so šli s trebuhom za kruhom v prejšnji državni tvorbi in tam ostali. Tako da ta ločitev mora biti. In vprašanje, ki ga je gospod Mahnič zastavil je torej dokaj razvejano. Lahko odgovorim nanj v par minutah, lahko pa gremo v sklopu skupaj naprej, kakor vam je drago.

Poglejte, glede na to, da ste že začeli, prosim, če dokončate odgovor na to vprašanje, potem bomo pa dva ali tri vprašanja skupaj postavili.

Ameriško kanadska emigracija ima svoja združenja in ti so že tako amerikanizirani, da uporabim za severno Ameriko, da pride na misel pesem Mileta Klopčiča Meri se predstavi. Pojejo slovenske pesmi, se udejstvujejo slovenskih proslavah in podobno. Vendar slovenščina ni več tako aktualna. Dejansko imamo v Pittsburghu in Clevelandu radijske postaje, ki skrbijo za slovensko srenjo v severni Ameriki. V Argentini so izredno dobro organizirani Slovenci že od nekdaj. Gospod Bajuk je od tam, družina Fink operna pevca, oni širijo slovensko kulturo med seboj. Ko pa gledam na naše zamejce, tam pa imamo nemalo težav. Ogromno je finančnega problema, kjer denarja nikoli ni zadosti, ne da bom rekel, da ga je premalo, ni ga zadosti. In mi bi morali vlagati tudi v zamejske Slovence malo več, posebno mladino, da jih ne odtujimo od matične dežele. Sredstva kako bomo to naredili lahko so izvedljiva kot, recimo, organizirati mladinski pohod na Triglav iz štirih suverenih držav naših sosed, ampak tudi iz drugega dela Balkana. Bližina diaspore v zamejstvu in na Balkanu je eden izmed olajševalnih okoliščin, da lahko veliko več napora vložimo ohranjen slovenščine. Začeli moramo že pri majhnih. Mi imamo veliko kulturne dejavnosti, veliko sredstev in te moramo nekako usmerjati v to strah, da bom to naredili. To bi bilo v grobem kaj jaz mislim. Urad je pa pri tem poglavitno orodje in do sedaj so bili izredno učinkoviti in tako bo šlo še naprej.

Hvala.

Hvala lepa za odgovor.

Kot slišim gospod Mahnič je postavil eno vprašanje jih ima pa še več, zato prosim, če dokončate, ampak potem bom pa jaz dajala besedo, velja?