Hvala lepa spoštovani gospod predsednik in spoštovane članice in člani odbora in seveda drugi udeleženci. Če grem kar po vrsti, vprašanja so se najprej nanašala na to, kaj sem se pogovarjal v Avstriji ob svojem obisku pri zunanji ministrici Kneissl. Res je, govorila sva tudi o lipicancih in govorila sva tudi o nemško govoreči skupini, torej ne o manjšini, ampak o skupini, kot sem izrecno poudaril, kajti mi takšne manjšine seveda tu po našem prepričanju nimamo. Pogovor je stekel na pobudo avstrijske kolegice in jaz sem v tem pogovoru, poleg ostalih tem vztrajal na dosedanjih stališčih, da seveda nemško govoreča skupina v Sloveniji obstaja, kolikor seveda razumemo to skupino kot zelo nehomogeno, razporejeno po slovenskem ozemlju. Na vprašanje, ali obstaja kakšna možnost, da bi tej skupini priznali ustavno pravico manjšine oziroma podobne pravice kot jo imajo druge manjšine, sem odgovoril zelo jasno, da te možnosti ni, da tudi ni nobene primerjave med pravnim statusom, ki ga ima naša slovenska narodna skupnost v Avstriji in to nemško etnično skupino v Sloveniji, da seveda tudi podlaga za to, da se priznavajo in se morajo priznavati ustrezne pravice naše narodne skupnosti v Avstriji, je popolnoma drugačna. Gre za mednarodno pravno državno pogodbo, medtem ko seveda nekega temelja za priznavanje nekih pravic nemško govoreči skupini v Sloveniji ni. Sem pa poudaril, da ta skupina seveda uživa vse državljanske in druge temeljne pravice, tako kot pač… na individualni ravni, tako da njeni pripadniki ali kakorkoli jih imenujemo, uživajo vse tiste ustavne in druge pravice kot vsi slovenski državljani in da seveda imajo neko posebno kulturno vez, ki jo upoštevamo, kjer tudi nekaj malega prispevamo, da ta vez seveda živi, vendar ponavljam – nisem seveda pristal na nikakršno tezo o tem, da imamo v Sloveniji takšno manjšino oziroma, da bi jo morali priznati in tukaj se je pogovor končal. Glede Lipicancev je bilo tudi nekaj govora na prošnjo kolegice Kneissl. Tukaj sem zagovarjal naša dosedanja stališča, sem pa v obeh primerih, tako glede Lipicancev kot nemško govoreče skupine seveda dopustil možnost, to se mi zdi pa zelo konstruktivno, da se o tem pogovarjamo predvsem tudi na strokovni ravni, torej Slovenija, Avstrija, morda tudi s pomočjo kakšnih drugih deležnikov. V letu, jaz bi rekel tega dobro sosedskega dialoga, namreč, z ministrico sva se dogovorila, da bomo v prihodnjem letu vzpostavili leto sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo, kjer bomo predvsem našim kulturnikom, znanstvenikom, intelektualcem vseh vrst pa tudi po potrebi politikov, dovolili, da se na raznih neformalnih forumih srečajo in pogovarjajo o zadevah, ki so v našem skupnem interesu ali pa so to določena odprta vprašanja, kjer predvsem manjka ali pa je izostal nek strokovni dialog, ki bi bil lahko kasneje podlaga za kakšne politične premisleke. Tako da to štejem za zelo pozitivno rešitev, torej odločitev. Imeli bomo priložnost naše intelektualce in druge povezati z avstrijskimi in ta dialog bo zagotovo pripeljal k temu, da bomo še bolje lahko razumeli drug drugega in morda kakšen problem kasneje na podlagi tega, tudi lažje reševali na politični ali kakšni drugi ravni. Veseli me tudi, naj to omenim, da sva z ministrico, torej avstrijsko zunanjo ministrico ugotovila izjemen pomen našega slovenskega inštituta za (nadaljevanje) deminiranje, to je razminiranje minskih polj in za humano, torej, pomoč tistim, ki doživljajo določene travme v postvojnih območjih, to je ta inštitut ITF. Ker ministrica dobro pozna, bi rekel, uspešnost tega inštituta, njegovo prepoznavnost v svetu, se je odločila, da tudi Avstrija pristopi z dodatno podporo k aktivnosti tega inštituta, tako da sva se dogovorila, da bomo s tem inštitutom posebej delovali pri razminiranju polj, teh minskih polj v Siriji. To bo skupna, bi rekel, akcija Slovenije in Avstrije, kar mislim, da je eden od posebnih dosežkov tega sestanka na Dunaju. Seveda sva pa govorila tudi o naših Slovencih, ki živijo v Avstriji, kjer sem izpostavil nekaj naših zahtev, pri čemer sem se, to naj poudarim, en dan prej dobil tudi tu v Ljubljani v predstavniki naših Slovencev, ki živijo v Avstriji, da so me podrobno seznanili s tem, kako živijo, kje imajo še vedno morebiti težave, kako se premikajo odnosi avstrijske oblasti do njih, in zato sem prav iz tega pogovora izvlekel(?) tiste temeljne poudarke, ki sem jih prenesel kolegici Kneissl. Pogovor je bil v celoti konstruktiven, ona je tudi vzela denimo na znanje moj, jaz bi rekel, odločen predlog, da se skupna finančna pomoč naši narodni skupnosti v Avstriji poveča, kajti že 20 let se ni pravzaprav nominalno spremenila, tako da je inflacija vzela en velik del te pomoči, hkrati pa so potrebe narasle, no in tudi tu je rekla, da bo o tem seveda obvestila vlado, z njo govorila, kajti tudi sama je ocenila, da seveda po 20 letih je to treba na nek način revidirati. Bile so še druge pobude, ampak ker ni šlo vprašaje na to, bi morda tukaj z odgovorom zaključil, pa po potrebi še kaj dodam. Vprašanje gospoda Jelinčiča glede angleškega prevoda naziva te spoštovane inštitucije, torej Državnega zbora, seveda ni nekako toliko zunanjepolitično, pa vendar, ker gre za angleški prevod, naj pojasnim in gospod Jelinčič dobro ve, zakaj je to vprašal mene, kajti v času, ko se je Ustava prevajala v angleščino, sem bil koordinator te prevajalske skupine. Takrat so tako neki naši pravni strokovnjaki, tudi pravni zgodovinarji, kot tudi angleško govoreči strokovnjaki, ki so pomagali pri prevodu, ugotovili, da beseda zbor pravzaprav pomeni neko soznačnico za besedo skupščina, ki izvira bolj iz, vsaj tako je bilo takrat razloženo s strani stroke, bolj iz srbskega ali nekega drugega, torej južnoslovanskega jezika, da pravzaprav zbor lahko v tem smislu pojmovno enačimo s to besedo skupščina in da seveda najustreznejši prevod besede zbor ali skupščina je seveda »assembly« v angleščini in zato smo izbrali za prevod besede zbor, Državni zbor torej, v drugi besedi »assembly«. Ko gre za prvo besedo, ko gre za vprašanje besede država, pa vemo, da se v, torej v anglosaksonskem področju, pa tudi seveda v Evropi, še posebej v tisti, ki sprejema koncept moderne države, beseda nacija enači s konceptom države oziroma državljanstva. Tako denimo sami veste, da ko govorimo o United nations, torej Združenih narodih, kot bi prevedli dobesedno, mislimo pravzaprav na združene države sveta. Gre za ta bolj zahodni ali srednjeevropski koncept države, kjer je državljanstvo nekako soznačnica za nacionalnost, ne pa za etnično pripadnost nekemu narodu, kar se še vedno pogosto poudarja v tem bolj našem vzhodnoevropskem ali pa srednjeevropskem prostoru. Tako da od tu dalje bi prepustil kakšen konkretnejši odgovor strokovnjakom, vendar naj samo zagotovim, da je zelo veliko ur bilo namenjenih ravno tem vprašanju, kako prevesti pojem Državni zbor, in na koncu je ob upoštevanju, kako bo to razumel angleško govoreči, bi rekel, bralec oziroma tisti, ki skozi angleščino spoznava institucijo, in kako in kaj to pomeni v slovenščini, prevladala ocena, da je National Assembly tisto, kar nekako ustreza besedi Državni zbor. Se pa seveda potem jasno v stroki morda ne bo vedno mogoče poenotiti, tako kot vidim, da tudi v politiki še vedno nismo povsem enotni, gospod Jelinčič ima tu nekoliko drugačno mnenje. Potem, če bi šel zdaj na vprašanja, ki zadevajo globalni dogovor o migracijah, če ga tudi jaz na kratko imenujem, gospod Horvat, vi ste ga omenili. Res je, o tem se bomo natančneje pogovarjali v petek, ker je sklicana posebna seja Odbora za zunanjo politiko prav na to temo. Pa vendar. Seveda zadeva je stalno aktualna, zato naj povem, da bom jutri predlagal vladi, da se pravzaprav ponovno opredeli do tega vprašanja. Zakaj? Prvič, zato ker je zdaj to nova vlada. Nova koalicija. Imamo nenazadnje tudi nekoliko – in to je drugi razlog – spremenjene okoliščine glede te zadeve. Vemo, da je nedavno Avstrija odstopila od tega dogovora, torej od te namere, da pristopi k temu dogovoru. Vemo, da v prvi fazi je bila zraven, tako kot mi. Zdaj pa si je premislila. In vemo, da – in s tem že odgovarjam tudi na del vprašanja – se temu, bi rekel, dogovoru niso pridružili ZDA, Avstralija in Madžarska. V tem hipu pa razmišljajo o možnosti, da bi od njega odstopile še – in to na glas, seveda – Poljska in Češka. Določeni pomisleki se pojavljajo glede tega dogovora tudi v Bolgariji in pa tudi v Braziliji smo zaznali podobno misel v govoru novoizvoljenega predsednika. Skratka, nekaj držav razmišlja o tem, da se morebiti ne bi pridružile temu dogovoru za razliko od drugih. Naj povem, da v razpravi o tem dogovoru prvotno je sodelovalo skoraj 180 držav in bistveno več kot 150 se jih je temu dogovoru, vključno s Slovenijo, pridružilo. In jaz bom seveda podrobneje verjetno v petek razlagal razloge, zakaj tako. Ampak, zakaj predlagam, da vlada ponovno o zadevi na nek način sprejme stališče. Kot sem rekel. Ker je to nova koalicija. Ker so zaradi teh odstopov, predvsem zdaj Avstrije, nekih napovedi - nastale do neke mere spremenjene okoliščine. Čeprav seveda naj poudarim, da recimo naši sosedi, kot sta Italija, Hrvaška, ne kažejo namere, da bi odstopili od tega, in da velika večina evropskih držav, sploh pa članic Evropske unije, od tega dogovora ne namerava odstopiti. Ampak o tem bom jutri predlagal, da razpravlja koalicija oziroma vlada. In seveda, tu se ponuja več možnosti. Jaz osebno verjamem, da obstaja velika možnost, da bo vlada ostala pri tem dogovoru. Če bo odločitev drugačna, jo bom moral upoštevati, čeprav se sam nagibam k temu, da bi pri dogovoru ostali. Verjamem, da Slovenija mora ostati aktivna in povezana z veliko večino sveta v tem primeru, kajti – kot smo že večkrat ugotavljali – migrantskega vprašanja ne more nobena država reševati sama. Niti ne Nemčija niti ne Francija, zato sta tako močno pri dogovoru, niti ne Italija, še manj Slovenija, kar smo še posebej videli v času migrantske krize 2015/2016, ko smo ravno s konstruktivnim sodelovanjem s sosedami in drugimi državami – pa tudi z našimi pobudami, ki smo jih lahko dajali, saj smo bili z njimi povezani v tem, bi rekel, dogajanju – uspešno prebrodili to migrantsko krizo, jo obvladali humano, solidarno in seveda tako, da ni bilo nobenih varnostnih incidentov. Tako da že to kaže. Če je torej prejšnja vlada, ki sem jo vodil, uspela največjo migrantsko krizo po drugi svetovni vojni obvladati na ta način – humano, solidarno in brez varnostnih težav -, če smo uspeli zagotoviti nemoteno delovanje države, potem vam zagotavljam, da bom tudi kot član te nove vlade storil vse, da ne bomo odstopali od tega principa. Seveda pa to ne pomeni, da se moramo zdaj izvzemati iz nekega multilateralnega okvirja. Nenazadnje Slovenija je po svojih smernicah zunanjepolitičnih zavezana temu multilateralnemu okvirju, da torej sodelujemo s svetom pri obvladovanju migracij. In seveda, kot bomo verjetno v petek podrobneje tudi razlagali, ali kdaj drugič potem še naknadno v državnem zboru, gre za to, da bodo migracije obravnavane varno, da bodo še bolj urejene, da torej ne bo prihajalo do tega, kar je bilo do zdaj, da je bilo toliko neurejenega, iregularnega in da bodo seveda čim bolj zakonite, da torej nezakonitih nikakor ne bomo sprejemali, jih bomo zavračali in seveda bomo imeli v mislih predvsem interes Slovenije, naših ljudi, našo varnost pa tudi neko normalno sobivanje v naši državi. Ampak o tem drugič. Torej, naj ponovim. Vladi bom jutri predložil možnost ponovne presoje pri čemer pa se ponuja neka možnost, ki jo sam dopuščam, vendar seveda pričakujem neko temeljito razpravo na vladi. Možnost, da se ob tem, ko vstopimo v ta proces dokončno, ko torej smo zraven z ostalimi državami ob sprejetju tega mednarodnega dogovora v Marakešu v Maroku, da ob tem govoru, ali še posebej kasneje, v New Yorku, ko se bo na generalni skupščini ta dogovor potrjeval, izrazimo zelo jasno, kakšne pridržke, kakšne komentarje, ki bodo zelo jasno povedali kako mi in pod kakšnimi pogoji razumemo in sprejemamo ta mednarodni dogovor, da ne bo nobenega dvoma, da ne odstopamo od naše suverenosti, da ne odstopamo od dejstva, da to ni pravno zavezujoč dokument in da ne odstopamo od dejstva, da bomo mi še naprej z našo slovensko zakonodajo povedali, kdo je zakonit, kdo je nezakonit migrant, kakšna je razlika med begunci ni migranti in tako naprej. Nenazadnje tudi sam dogovor to razliko vzpostavlja. Tako, da ne gre za to, da bi kakorkoli dopuščali, da nekdo posega v našo suverenost. Gre za to, da želimo s širšim svetom še bolj sodelovati pri preprečevanju nezakonitih in iregularnih migracij. Nenazadnje vidimo tudi Evropska unija lahko prepreči pravzaprav vdor teh nezakonitih in iregularnih migracij samo, če uspešno zavaruje zunanje meje Evropske unije. Pri tem moramo sodelovati vsi. Tudi nečlanice Evropske unije, kajti vemo, da recimo države zahodnega Balkana imajo pri tako imenovani Balkanski poti, ki je zdaj pretežno zaprt, se pa še vedno dogajajo neki manjši tokovi, imajo veliko vlogo. Makedonija, Srbija, Albanija, Črna gora, Bosna, denimo. To so izredno pomembni dejavniki, tako da moramo sodelovati, le želimo ubraniti zunanje meje Evropske unije pa tudi Evrope. Potem moramo preprečevati krize v državah izvora, tako tiste, ki izvirajo iz vojn, konfliktov, kot tudi tiste, ki izvirajo iz podnebnih sprememb. Tukaj Evropa mora biti še bolj aktivna, tudi Slovenija. In zato seveda ta multilateralni, torej skupinski, skupni pristop je smiseln. Slovenija tudi mora ostati povezana s svetom. Vedno je bila eden od protagonistov takega pristopa. Ne smemo pa biti seveda naivni. Moramo zelo natančno vedeti, da to ne sme pomeniti in ne pomeni vdor v našo suverenost in na tem stališču stojimo in tako tudi določa sam globalni dogovor. Boste pa sami seveda izvedeli kakšna bo odločitev Vlade, kajti, naj ponovim, to je odločitev Vlade. To ni odločitev ministrstva za zunanje zadeve. Tudi vabilo v Marakeš je prejel predsednik Vlade primarno. Kdo bo šel tja, bomo seveda se odločili, to je najprej njegova odločitev, potem bomo videli, kakšno bo sprejel. Ampak dejstvo je, da vsa ta zadeva poteka na vladni ravni in zato seveda ne morem o tem odločati sam, pač pa bom, kot sem dejal, na ta način sprožil jutri razpravo. Glede vprašanja socialnih pravi mogoče še to: omenili ste, gospod Horvat, inštitut za varnostne študije našega strokovnjaka v Washingtonu, ki se s tem ukvarja. Zelo pomenljiva se mi je zdela vaša ugotovitev, ko ste rekli, da ocenjuje ta akt, sicer nekoliko kritično, da gre še za en deklarativen dokument brez nekega učinka. Torej vidite, tudi stroka ocenjuje, da gre za deklarativen dokument, deklaracijo v smislu dogovora. Tu ne gre za nič, kar bi ustanavljali ali ukinili. Ne gre za neko konstitucijo, ne gre za nekaj, kar bi pravno pravzaprav določali, ampak gre samo za to, da nekaj razglasimo, nek dogovor, brez nekih, seveda, pravnih učinkov, na ta način, kot sem povedal, če upoštevamo vsebino samega mednarodnega dogovora o migracijah. No, potem na vprašanje gospod Grimsa, katere države so že odstopile od tega dogovora sem pravzaprav že odgovoril. P ravzaprav se nekatere niso v času pogajanj, naj ponovim, pridružile, kot so ZDA, Avstralija in Madžarska. Madžarska je bila takrat edina članica Evropske unije, ki je na ta način izstopala iz celote, kajti mi smo se skupaj z vsemi članicami Evropske unije pridružili temu dogovoru, zdaj pa seveda odstopa od tega dogovora tudi Avstrija in imamo nekatere napovedi, da bi utegnile to storiti še dve, tri ali štiri države, vendar seveda to je še velika manjšina, če gledamo na skupino evropskih držav in Slovenija seveda to budno spremlja, kajti to so neke spremenjene okoliščine, kot sem dejal, ki jih moramo premisliti. Potem, naj omenim, torej naj se posvetim Brexitu, na kratko. Tako kot ste samo povedali, gospod Baković, torej meja med Irsko in Združenim kraljestvom je eden od temeljnih izzivov za ta dogovor o izhodu Združenega kraljestva iz Evropske unije, ampak sami ste povedali, da za enkrat še ni jasno, javno in transparentno, kakšen naj bi bil dokončni dogovor, čeprav vse kaže, da so do njega nekako vsaj v temeljnih okvirjih prišli. Jaz bom že v ponedeljek sedel skupaj s kolegi in ministri Evropske unije na »Foreign Affairs Council«, torej na Svetu za zunanje zadeve in se bom tam skušal po vseh kanalih pozanimati, zakaj gre, morda bo takrat zadeva že tudi, bi rekel, opredeljena jasno na mizi, v kakšen dokumentu, ta hip bi pa težko komentiral, kje smo tukaj, zagotovo sem prepričan, torej, da tukaj neke odprte meje ne more biti. Kajti stališče sedemindvajseterice ves čas in to zelo trdo stališče, je, da, če pa Združeno kraljestvo izstopi iz Evropske unije, potem mora pač izstopiti iz Evropske unije. Tukaj nimamo tako imenovanega »cherry pickinga«, se pravi, nekje gremo ven, nekje pa ostanemo zraven in ravno zato je ta problem te meje tako velik, kajti, na eni strani je treba dopustiti nek pretok blaga ljudi, na drugi strani pa bo zahteva Evropske unije, torej sedemindvajseterice, zagotovo ta, da se upošteva, da mora zdaj ta meja biti. Da morajo biti neke carinske in druge kontrole, nadzor in podobno, tako da, v tem smislu pričakujem neko rešitev, kakšna bo, bom pa videl in ko bo znana, seveda jo bomo lahko skupaj komentirali. Potem, vpliv tega, ja samo še sekundo, torej vpliv, bi rekel, izhoda oziroma izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Zdaj, seveda, želimo si nekega nadzorovanega, dogovornega izstopa in upajmo, da bo res v zadnjem hipu, do nekega dogovora, ki bo dober, le prišlo, kajti, vse države članice Evropske unije sedemindvajseterice si želimo še naprej nek konstruktiven, sodelovalen odnos z Združenim kraljestvom. Tudi Slovenija. Imamo tudi določene stvari, kjer bomo skupno zelo povezani, torej zelo povezani, zelo sodelovali. To so predvsem varnostna vprašanja, obramba, pa tudi seveda nekatera druga. In zato tudi Slovenija si želi, da sam izstop ne bi prizadel, ne naših ljudi v Združenem kraljestvu in ne obratno, Britancev, ki bodo potovali k nam ali si želeli tukaj ustaviti za dlje časa, tako da, delamo vse na tem, da bi skupaj z sedemindvajseterico našli neko pot, ki bo sprejemljiva tudi za naše državljane, za njihovo uveljavljanje pravic in podobno. Glede bivšega premiera Makedonije, gospoda Nikole Gorjevskega(?), ki je tudi, jaz sem to prebral iz medijev, pobegnil ali odšel na Madžarsko in tam zaprosil za azil, če sem dobro informiran, lahko rečem samo to, da je to zdaj velik izziv tudi za madžarsko vlado, za članico Evropske unije, ki, kot veste, je na nek način pod hudim pritiskom Evropske unije preko Evropskega parlamenta, saj je doživela kar, bi rekel, kopico obtožb glede možnosti, da je kršila neke temeljne vrednote iz pogodbe o Evropski uniji, predvsem na področju človekovih pravic, svobode, demokracije in podobno in zdaj seveda, se je znašla še v neki posebni situaciji, ki je zelo zahtevna. Kako obravnavati gospoda Gorjevskega(?) v tem statusu? Ali mu torej podeliti pravico do azila oziroma kako pristopiti pravno k temu? Še posebej tudi v luči politike Evropske unije, ki je v Makedoniji tudi sama, vključno s Slovenijo, zelo spodbujala proces uveljavljanja pravne države, torej, boja proti korupciji in vemo, da se je ravno koruptivno dejanje očitalo gospodu Gorjevskemu(?) in mnogim članom njegove stranke. Zato je tudi prišlo do pravnega postopka in obsodbe zoper njega. Jaz od tu dalje seveda lahko rečemo samo, da moramo počakati kaj bo storila Madžarska in na pravnem nivoju bodo o tem odločali pristojni organi. Tako madžarsko tožilstvo, sodišče in verjetno še kdo, kot na evropski ravni, če bo do kakšnega vprašanja prišlo pristojne institucije. (nadaljevanje) Na politični ravni pa seveda bom, vsaj neformalno verjetno se o tem tudi pogovarjal s kakšnimi kolegi iz Evropske unije, kajti dejstvo je, da si seveda želimo predvsem to, da bi Makedonija bila uspešna v svoji poti v transatlantske povezave, da bi uspela narediti ta premik zdaj v dogovoru z Grčijo, da se spremeni ime, njena ustava s tem tudi in da Makedonija lahko postane sčasoma članica Nata in dobi neka odprta vrata v Evropsko unijo. To je v našem, torej slovenskem pa tudi evropskem strateškem interesu in vsa ta dogajanja moramo gledati v luči tega, torej v luči spodbujanja demokracije in pravne države. Tukaj je spet na preizkusu tudi vprašanje spoštovanja pravne države. Zdaj glede implementacije direktiva obnovljivih virov, pa je naš cilj doseči, da se 27 % vse energije iz obnovljivih virov, to se pravi voda, veter, sonce do leta 2020 na tej točki pravzaprav najde. Da se ustali na tej točki, ki jo pričakujemo. Imamo akcijski načrt in pripravlja se energetski koncept. Naša gospodarska diplomacija seveda promovira naša podjetja, da se vključijo v izgradnjo te infrastrukture tudi v tujini in s tem bomo nadaljevali v sodelovanju z Gospodarsko zbornico in konkretno s podjetji, s katerimi že sodelujemo. Naj pa poudarim, da tukaj je ključna vloga predvsem Ministrstva za okolje in prostor in pa za infrastrukturo. Teh dveh ministrstev, ki sta seveda v osnovi pristojni za nekatera od teh vprašanj, ki ste jih omenili. Toliko za zdaj, hvala lepa predsednik.
“
Aleksander Reberšek
Andrej Černigoj
Blaž Pavlin
Iva Dimic
Jožef Horvat
Mihael Prevc
Tadeja Šuštar
Alenka Jeraj
Anja Bah Žibert
Bojan Podkrajšek
Boris Doblekar
Branko Grims
Danijel Krivec
Dejan Kaloh
Elena Zavadlav Ušaj
Eva Irgl
Franc Breznik
Franc Rosec
Franci Kepa
Janez Moškrič
Jože Tanko
Jožef Lenart
Jure Ferjan
Karmen Furman
Leon Merjasec
Lidija Ivanuša
Ljubo Žnidar
Marijan Pojbič
Marko Pogačnik
Mojca Škrinjar
Nada Brinovšek
Suzana Lep Šimenko
Tomaž Lisec
Aljaž Kovačič
Andreja Zabret
Brane Golubović
Edvard Paulič
Igor Peček
Jani (Janko) Möderndorfer
Jerca Korče
Jože Lenart
Lidija Divjak Mirnik
Marjan Šarec
Nik Prebil
Robert Pavšič
Rudi Medved
Tina Heferle
Andrej Rajh
Franc Kramar
Marko Bandelli
Maša Kociper
Vojko Starović
Bojana Muršič
Dejan Židan
Franc Trček
Gregor Židan
Jani Prednik
Marko Koprivc
Matjaž Han
Matjaž Nemec
Meira Hot
Predrag Baković
Samo Bevk
Soniboj Knežak
Boštjan Koražija
Luka Mesec
Matej Tašner Vatovec
Miha Kordiš
Nataša Sukič
Primož Siter
Violeta Tomić
Željko Cigler
Branislav Rajić
Gregor Perič
Igor Zorčič
Janja Sluga
Mateja Udovč
Mojca Žnidarič
Monika Gregorčič
Branko Simonovič
Franc Jurša
Ivan Hršak
Jurij Lep
Robert Polnar
Dušan Šiško
Jani Ivanuša
Zmago Jelinčič Plemeniti
Felice Žiža
Ferenc Horváth
