Lepo pozdravljeni na 5. seji Odbora za kulturo!

Obveščam vas, da nisem prejela opravičil za poslanke in poslance, ki se morda seje ne bi mogli udeležiti, imam pa nekaj pooblastil, in sicer, poslanca Dušana Stojanoviča nadomešča poslanec Miha Lamut, poslanca Andreja Hoivika nadomešča poslanec Andrej Kosi in poslanko Alenko Jeraj nadomešča poslanka Eva Irgl.

Še eno pooblastilo. Hvala lepa. Poslanca Martina Marzidovška pa nadomešča poslanec Bojan Čebela.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: 1. točka - poročilo o stanju pravne države za leto 2023 v Sloveniji na področju medijev, novinarstva in demokracije, in 2. točka - razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je torej določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

K točki dnevnega reda so bili vabljeni. Zdaj, tale seznam je kar zajeten, ampak jaz mislim, da so vsi tudi navedeni v sklicu seje, da ne bi zdaj vseh brala in naštevala, nekaj je bilo potem tudi še dodatno vabljenih, skratka to je vse v sklicu seje navedeno.

Za sklic seje sem se odločila, ker se mi zdi, da je kar primerno, da dokument Evropske komisije o poročilu o stanju pravne države za leto 23 obravnavamo tudi na seji parlamentarnega Odbora za kulturo. Ob tem seveda naj poudarim, da gre predvsem za tisto poglavje, tretje poglavje, ki se nanaša na medije, saj so, tudi naš odbor je pristojen ravno za ta vprašanja, oz. za to področje, za področje medijev. Predvsem bi želela in to je bil tudi moj namen, ne obračunavanja spet, a ne, ki smo jih v tem Državnem zboru in posebej na tem odboru imeli že kar cel niz, ampak predvsem morda na podlagi tega poročila Evropske komisije en pogled naprej, en pogled, mogoče tudi kakšna kritična misel vseh vabljenih, posebej tistih, ki ste strokovnjaki za to področje in niste politiki v kakršnikoli preobleki, o dodatnih morda, varovalkah pred posegi politike v delovanje in upravljanje javnih medijev. Morda kaj o tem, kaj v resnici pomeni delovati v interesu javnosti, morda tudi kaj o transparentnosti lastništva, oglaševanju, ipd. Predvsem pa me zanima morda en pogled na izsledek letošnjega poročila. oz. napredek v primerjavi s kakšnim poročilom leto prej.

Posebej bi pa želela poudariti, da se mi zdi zelo pomembno da odpremo še eno področje, ki je tudi v bistvu vezano precej z mediji, in ki se dejansko iz Združenih držav kjer v bistvu se s tem srečujejo že vse od 80. let zadeve dobro širijo tudi k nam. Imamo že nekaj primerov t. i. SLAPP tožb, zato bi nekaj besed morda želela slišati tudi o tem, za kaj pravzaprav gre. Morda za tiste, ki nas spremljajo, da gre pač za nešteto niz nekih sodnih postopkov in vlaganja sodnih zahtevkov, katerih namen sta predvsem nadlegovanje in izčrpavanje tarč, izčrpavanje tako finančno kot seveda tudi na vseh drugih področjih. Nekaj težav je tudi pri sami identifikaciji, kaj slep tožbe so. S tem se seveda ukvarja pospešeno s posebnim aktom, jaz upam, da ga bomo kmalu ogledali tudi Evropska komisija, prav tako kot s tako imenovanim medijskim aktom in v bistvu je namen današnje seje predvsem ta.

Zdaj, za začetek predlagam, da damo besedo seveda najprej predstavniku Ministrstva za kulturo, potem pa gremo po vrsti vabljenih. Zdaj, lahko se sami, ampak mogoče je bolje, da potem tudi jaz kar po vrsti kličem, tako kot ste bili tudi navedeni.

Tako, da najprej dajem besedo predstavniku ministrstva, državnemu sekretarju mag. Marku Rusjanu.

Izvolite.

Najlepša hvala za besedo.

Najprej bi rad pozdravil vse prisotne poslance in poslanke ter vabljene goste. Na kratko bom prvo povedal, kaj to poročilo je, potem pa ne glede na ocene, ki so pri poročilu podane, podal komentarje z vidika Ministrstva za kulturo.

Torej Evropska komisija je julija 2023 izdala poročilo vladavine prava Evropske unije. Vsebuje več področij, ne samo medijski, ampak tudi pravosodni sistem, protikorupcijski okvir, pa institucionalna vprašanja v povezavi s sistemom zavor in ravnovesij. Obravnava poročilo se obravnava v dialogu z državami članicami enkrat letno na Svetu za splošne zadeve. Krovno ministrstvo je Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Ministrstvo za kulturo je sodelovalo na vseh področjih, ki se tičejo našega resorja. Področje medijev konkretno predstavljeno v poglavju Medijski pluralizem in svoboda medijev. To poročilo je tudi vezano na poročila za leto 2022, ko Evropska komisija v poročilu Slovenije na področju medijev izda priporočila, zato so tudi v tem sedanjem poročilu ocenjeni napredki pri ukrepih za izboljšanje stanja na področju medijev v Sloveniji. Tako, da zdaj če gremo na hitro skozi te njihove ocene. Splošna ocena področja medijskega pluralizma in svoboda medijev je pozitivna, predvsem v smeri, v primerjavi s stanjem, ki je bil pod prejšnjo vlado. Nekateri določeni izzivi pa so seveda nerešeni, to se tudi v Vladi in na ministrstvu zavedamo.

Tudi glede medijske zakonodaje. Zakon o medijih bo prenovljen, oziroma praktično nov. Postopki že na ministrstvu že potekajo in bo tudi do konca leta tudi določi konkretne rešitve že v javni razpravi, tudi na podlagi nekih javnih dogodkov, predvsem tukaj gre, ker komisija ocenjuje, da je treba predvsem urediti vprašanje glede regulatornih okvirov, z namenom zagotoviti transparentnost, pluralnost in odpornost medijev. Potem ena točka k poročilu se nanaša na vprašanja medijske oziroma zaščite, medijske neodvisnosti javnega servisa, v našem primeru je to Radiotelevizija Slovenija. S spremembo in uveljavitvi novele Zakona o RTV Slovenija je tudi izveden proces depolitizacije oziroma se preprečuje politični vpliv na imenovanje članov sveta in vodstvenih struktur.

V povezavi s prejšnje poročilo je tudi dokaj izčrpno obravnavalo dogajanje v zvezi s financiranjem Slovenske tiskovne agencije. Da ne bi zdaj ponavljali zgodb od tistih časov, ampak kar se je v tem času naredilo je bilo, da se je razveljavila, oz. odpravila uredba, ki jo je sprejela prejšnja vlada in ki je v bistvu povzročila težave oziroma tudi določene politične pritiske na delovanje Slovenske tiskovne agencije. V pripravi je sprememba zakona ki bo bolj jasno definirala način financiranja oziroma razmejitve med javno službo in tržno dejavnostjo agencije in to bo zdaj v kratkem tudi v javni razpravi. Potem pa je tukaj še ta omenjena, ki jo je že prej predsedujoča omenila, se pravi zaščita novinarjev oziroma preprečitev tako imenovanih slap točk oziroma strateških točk za onemogočanje udeležbe javnosti. To sicer pokriva resorno Ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo za kulturo pa pri tem tudi aktivno sodeluje, tako da to bi jaz na kratko predstavil odziv na to poročilo. Lahko potem v nadaljevanju še damo pojasnila.

Hvala lepa.

Predstavnik Ministrstva za pravosodje, aha, se nam bo malce kasneje pridružil pri posameznih vprašanjih glede samo tako imenovanih SLAPP tožb.

Potem pa imamo naprej, predstavnik Društva novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije so se opravičili.

Tako da dajem besedo Pravni mreži za varstvo demokracije, dr. Barbari Rajgelj.

Izvolite.

Hvala lepa za vabilo.

Torej jaz sem poskušala še včeraj zvečer pogledati gradivo te seje, nek namen, skratka in sem zastavila potem, ker tega nisem našla, na nek način, da se najprej opredelim do poročila, potem pa da opozorim na par stvari, ki se mi zdi, da so za naše okolje zelo pomembne.

Glede poročila o vladavini prava smo pri pravni mreži, bi rekla, tudi zaradi subjektivnih razlogov zelo zadovoljni, da je Evropska komisija prepoznala spremembe strukture RTV Slovenija v smeri, da rečem, večjega družbenega vpliva namesto večjega vpliva strankarske politike kot nekaj, kar so si v resnici želeli in na nek način od nas tudi pričakovali v poročilu leto pred tem.

Zdaj glede drugih stvari pa lahko rečem, da pogrešam v tem poročilu nekatere ugotovitve, zato nanje tukaj opozorim in dam par predlogov za naprej. Torej ugotavljam, da v bistvu tako kot je državni sekretar povedal, z reformami na področju medijev nismo še nikjer, torej medijske zakonodaje. Želeli bi si v civilni družbi, zato ker smo dnevno izpostavljeni v bistvu nedelovanju tako Inšpektorata za medije kot tudi drugih pravnih sredstev, da bi to področje vzeli z vso resnostjo in se tega lotili čim prej, ker v bistvu smo skoraj že na sredini mandata in v bistvu izzivi so zelo, zelo zahtevni. Zdaj jaz sem jih strnila v bistvu v 1. točko, ker verjamem, da bodo drugi tudi govorili, v problem neodvisnosti medijev. 2. točko pa v bistvu na drugi strani posegov medijev v pravice ljudi, ker pač mediji se gibajo nekje med tem, da seveda jim je treba zagotavljati svobodo izražanja. Po drugi strani pa v bistvu zelo pogosto s svojim delovanjem kršijo ustavne pravice drugih, kot so pravica do zasebnosti, čast in dobro ime, zlasti pa tudi človekovo dostojanstvo.

In zdaj, če strnem vprašanje neodvisnosti. Tukaj kot največje probleme vidim lokalne medije, korporativne medije in strankarske medije. V prihodnje bo treba po mojem zelo močno razmisliti na kakšen način se tega problema lotevati. Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da imajo posamezni lokalni mediji oziroma mestne občine večje proračune za, bi rekla, kar proizvodnjo novic kot jih imajo neodvisni mediji, ki v bistvu preživljajo se na trgu in ne iz javnih sredstev. Skratka, to se mi zdi velika anomalija. Opazim tudi, da te anomalije prodirajo tudi v javne zavode, zlasti na področju kulture. V bistvu z javnimi sredstvi financiramo določene medije, kjer lahko rečemo, da so odvisni seveda. Kaj štejem kot odvisnost in kaj vidim kot rešitev tega problema, bom povedala v nadaljevanju, ker je za vse te probleme, se mi zdi, nek podoben razmislek potreben.

Drugo so korporativni mediji, torej mediji, ki jih imajo v lasti subjekti, ki imajo, preko njih uveljavljajo ali pa poskušajo uveljavljati svoje korporativne gospodarske, torej profitne interese. Žal je tega na področju tiskanih medijev zelo veliko pri nas. Tukaj se mi zdi da če smo zelo realni je težko to na nek način prepovedati, regulirati drugače kot z javnimi sredstvi, torej s pogojevanjem dodelitve javnih sredstev na razpisu, s tem, da je medij neodvisen.

Tretja stvar so pa strankarski mediji. Jaz mislim, da smo mi unikum v Evropi, kjer imamo v bistvu tako stranke kot tudi njihove člane, še bolj v bistvu predstavnike organov strank kot delničarje, oz. družbenike v medijih in nimamo s tem nobenega problema, nimamo niti označenih teh medijev kot nekaj posebnega, recimo, skratka, to se mi zdi problem. Kar vidim tukaj eno možno rešitev je, da se neodvisnost opredeli mogoče po vzoru Zakona o nevladnih organizacijah, z vidika seveda, jaz ne govorim o tem, da ne sme nekdo imeti spletne strani ali pa izdajati časopisa, če ni neodvisen. Seveda, to je potem neko glasilo lahko, ampak mislim, da pa javnih sredstev vendarle, nobenih javnih sredstev ne sme dobiti, vsaj z Ministrstva za kulturo. Zdaj, če gre za lokalne medije, ki jih financirajo občine, bi pa po mojem podobno kot pri strankarskih medijih morali v bistvu biti označeni, se pravi, z neko oznako odvisni medij in od koga je odvisen.

Skratka to pri neodvisnosti, za te, bi rekla, nacionalne medije bi pa predlagala, ja, da se neke definicije vzpostavi, ki so zelo težke potem v praksi za presojo recimo, mi imamo na področju nevladnih organizacij definicijo, da so nevladne, če so neodvisne, to pa pomeni, da so od gospodarskih družb, od sindikatov, od drugih subjektov, javno pravnih subjektov neodvisne, če imajo v organih manj kot četrtino predstavnikov teh ustanoviteljev, da tako rečem. Se pravi, mora biti zagotovljena s strani ustanoviteljev neka svoboda delovanja tistemu subjektu, ki nastopa kot neodvisen in v tem smislu mislim, da bi bilo zelo pomembno. Jaz medijev preprosto, ki nimajo razkritega lastništva ali pa, ki imajo korporativno lastništvo, ne morem jemati resno, mislim pa, da jih država tudi ne sme podpirati v tem smislu, da bi jim, da bi jih sofinancirala. S tem bi tudi po moje heterogenizirali medijsko krajino brez prepovedi, ampak samo s tem, da se opredeli in da vedeti, da niso vsi isti.

Zdaj drugi sklop so pa posegi medijev v pravice ljudi. Tukaj pa mislim, da moramo sami, brez nekih mogoče pretiranih vzorov v tujini, presoditi kakšno politično kulturo imamo, kakšno medijsko krajino imamo in glede na to, kar se nam dogaja, pač vzpostaviti neko regulacijo.

Prvo vprašanje je področje sovražnega govora. Kot najbrž veste, sem bila jaz članica Sveta za preprečevanje sovražnega govora, kjer smo predlagali neke spremembe tudi na področju pravne regulacije, se pravi, opredelitev 297. člena Kazenskega zakonika je nezadostna. Lahko tožilci in sodniki rečejo, da je zadostna, ampak če nam praksa kaže, da imamo tri, ob vsem sovraštvu, ki je proizvedeno v medijih, tri, povprečno tri sodbe na leto, potem najbrž se lahko strinjamo, da je pričakovanje ljudi, ki izhaja tudi iz različnih analiz, da ne marajo sovražnega govora, da ga ne želijo, in da želijo, da ga država preprečuje, je tukaj upravičeno in nekaj moramo s tem narediti.

Drug del pri sovražnem govoru je zagotovo Zakon o medijih, ki je popolnoma neučinkovit, ker člen, ki govori o prepovedi diskriminacije v bistvu nima sankcije in je samo, bi rekla, pobožna želja, torej programska norma.

Drug del so pa sovražni komentarji na spletu pod spletnimi mediji. Spletni mediji pri nas obstajajo, ki pravzaprav članke pišejo tako, da na sofisticiran način pozovejo k proizvodnji sovraštva v komentarjih. In moram reči, da sem zelo presenečena ali pa razočarana nad prakso slovenskega tožilstva, ki v bistvu medija kot takega, torej izdajatelja, ne tretira kot odgovornega za komentarje in v bistvu iščejo odgovornost pri teh anonimnih piscih, kar pa seveda je popolnoma nedelujoče pravno sredstvo, če želimo karkoli ukreniti. Skratka, tukaj je problem še to, da skladno z Zakonom o kazenskem postopku tožilstvo ni dolžno obrazložiti tovrstnih zavrženj kazenskih ovadb in v bistvu smo v nekem limbu nevednosti, tako da tukaj se mi zdi, da moramo nekaj narediti. O tem podrobneje, o teh spremembah bi bilo pa treba imeti poseben zelo detajlen in po zakonskih členih narejen posvet, ki bi pripeljali ne do nekih, bi rekla, pobožnih želja, že spet, ampak do sprememb zakonodaje. Drug del so pa kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Tukaj se gre spet za zelo hude posege v pravice ljudi in mediji, nekateri bolj nekateri manj, v bistvu tukaj kršijo res temeljne človekove pravice. In kaj mi s tem naredimo v kazenskem postopku? v bistvu prenesemo breme procesuiranja na posamezne prizadete žrtve. Kaj to pomeni? Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime se ne procesirajo po uradni dolžnosti, niti ne na predlog, ampak na zasebno tožbo. Lahko rečem, da taka zasebna tožba stane od prve točke recimo, do zadnjega pravnega sredstva, ki je potrebno približno 5000 evrov, tukaj nikakor ne krivim odvetnikov, pravni sistem je izjemno kompleksen in za neko tako tožbo potrebuješ 2 človeka, ki delata na tem en teden mogoče in si lahko predstavljate, da pač ne moreta delati zastonj. Skratka, in jaz bi tukaj opazim v javnosti veliko govora o tem, da bi morali ta kazniva dejanja celo biti izbrisana. To so recimo razžalitev, žaljiva obdolžitev in tako naprej, da bi morala biti brisana iz kazenskega zakonika. Temu so naklonjeni po mojem tudi sodišča, zato ker je s tem najbrž dosti dela, jaz pa nisem temu naklonjena, ampak sem naklonjena obratni rešitvi, da ta dejanja postanejo procesuirana ali pa pregonljiva po uradni dolžnosti. In zdaj bom zelo poenostavila. Če je po uradni dolžnosti lahko pregonljiv to, da vam nekdo popraska s ključem avto, ne vidim razloga, zakaj bi z vidika kriminalne količine v bistvu bili najhujši posegi v temeljne človekove pravice breme posameznika. Tukaj vidim, da bi tudi se sodišča razbremenila, ker seveda v tem primeru bi tožilstvo bilo že prvo sito in mislim, da moramo zlasti zato, ker smo specifični v količini proizvedenega sovraštva v zadnjih 20 letih, moramo to področje vzeti resno. Mi nismo Nemčija, mi nismo Avstrija, mi smo država, kjer je v bistvu del politike se je vzpostavil na sovraštvu.

Zato, če hočemo jemati resno vso človekovo dostojanstvo, mi smo prepovedali, da občina definira cesto kot Titovo, zato ker je ene ljudi to bolelo in jaz se s tem v bistvu strinjam. Zakaj bi prizadeli ljudi, če ni potrebno. Tukaj se mi pa zdi na področju največjih laži, zlorab na področju intimnega življenja, najhujših posegov v ustavne pravice se pa delamo, da je to privatni problem. To ni privatni problem. Lahko da je kdaj bil, zdaj je pa to problem te države, ker je vzpostavljena na sovraštvu.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Besedo zdaj dajem dr. Marku Milosavljeviću s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Izvolite.

Hvala lepa.

Hvala lepa za povabilo in hvala za besedo!

Podobno kot kolegica Barbara Rajgelj, se ne želim pravzaprav ukvarjati s preteklostjo, zaradi tega, ker se v Sloveniji preradi ukvarjamo s preteklostjo, verjetno zato, ker je to že za nami, medtem ko imamo vedno znova s soočanjem s prihodnostjo. Prejšnji teden je čisto po tiho začel tudi pri nas veljati akt o digitalnih storitvah, ki ga je vzpostavila Evropska unija in Evropska komisija. V Evropski komisiji se, kot ste že omenili, pripravlja in sprejema akt o medijski svobodi. Določene stvari se urejajo tudi na področju tako imenovanih slep tožb, ki serijsko onemogočajo ali poskušajo utišati javno participacijo. Skratka, delno smo na srečo v tem evropskem prostoru, kajti na drugi strani, če bi bili odvisni zgolj od slovenskega prostora, potem bi bilo precej žalostno. Zakaj? Da ne govorim o preteklosti. Še vedno nimamo niti osnutka novega Zakona o medijih po letu in štirih mesecih. Situacija na področju medijev je skrajno resna. Zakon, ki ga imamo je iz leta 2005 in v tem zakonu seveda, da niso predvidene praktično nobene od sodobnih digitalnih in ostalih izzivov ali težav v njih. Ni težav glede spleta, glede spletnega oglaševanja, glede komentarjev, ki jih je omenjala kolegica Rajgljeva in množice drugih vprašanj. Prav tako kot seveda v tem zakonu niso ustrezne rešene stvari kot je vprašanje sovražnega govora ali koncentracije glede koncentracije. To najbolj dokazuje seveda izkušnje iz minulih let, ko se je poskušalo po eni strani na vse pretege najti načine in vzvode za omejitev določenih koncentracij, posebej določenih lastnikov kolikor vem tudi s strani same Vlade. Ampak očitno se tega v Sloveniji pravzaprav ne da. Imamo neučinkovito, torej Ministrstvo za kulturo, imamo nedejaven inšpektorat za medije, imamo praktično popolnoma pasiven, pasivno Agencijo za varstvo konkurence, ko gre za področje medijev, ki ni sprožila v teh minulih letih nobenega postopka recimo na področju koncentracije regionalnih medijev, koncentracije radijskega lastništva in še mnogih drugih vprašanj, ki se pojavljajo. Po drugi strani določeni postopki pri njih trajajo osem ali deset let. Seveda, da se tako stvari ne more reševati.

Ko gre za financiranje medijev imamo vprašanje, ki smo ga v resnici prav tu na, torej na Odboru za kulturo načeli že pred vsaj približno sedmimi leti. Mislim, da je bila, od prisotnih poslancev je bila zdaj trenutno odsotna, kolegica Eva Irgl, je bila prisotna na tej zadevi, kjer smo se pogovarjali o tem, da seveda, da je sklad za medije kot tak nezadosten, in že takrat sem omenil možnost in pričakovanje, da bo Slovenija nekaj storila glede t. i. tehnoloških obdavčitev po katerih je v tistem času, bi že v tistem času morale od, samo od Googla dobiti nekje med od 3 do 5 milijonov evrov. To je bilo pred približno sedmimi leti. Današnje vsote, glede na to koliko je zrasel promet Googla in oglaševanje v Sloveniji na spletu, si lahko približno predstavljate. Tega nimamo. Nimamo tudi zato, ker je razprava o tem v javnosti popolnoma poniknila. Govorilo se je, da bo Google dal nek denar za nek center za umetno inteligenco v času prejšnje vlade, pa seveda se to ni zgodilo. To so bile prazne obljube, nikjer ni bilo nobenega zagotovila o tem in Google tega seveda ni dal. Google plačuje nekaj slovenskih tiskanih medijev in to zelo male vsote, v zameno za njihove novice in vsebine, ki jih distribuira pravzaprav preko svojih brskalnikov, vendar je to drobiž. Za njih pa je seveda ustrezen, zato ker na ta način pridobijo mir v javnosti, in v zadnjega pol leta jaz mislim, da nisem zasledil v slovenskih medijih praktično nobene tehtne razprave ali praktično sploh omembe o tem, kaj bi se na tem področju moralo v Sloveniji storiti, pa čeprav o tem razpravlja celotna Evropa, med drugim seveda tudi druge države, spomnimo se primera iz Avstralije.

Skratka, imamo niz stvari, ki so neustrezno in nezadostno rešene. Imamo težave na področju koncentracije, imamo pa težave na področju novih tehnoloških vprašanj, v odnosu do platform. Zadnje težave, da tako rečem v Sloveniji, ko se, ko gre za vsebine, so se večinoma pojavljale, če odmislimo zdaj kakšne oddaje v posameznih televizijskih programih itn., so se v resnici dogajale na platformah, kot je bil nedavni primer s Tik Tokom in s posnetkom iz doma za ostarele, pred tem je bil posnetek s strehe nekega nakupovalnega središča. To je povezano seveda tudi z mediji in povezano je seveda z medijskimi vsebinami. Se zavedam, da je to delno tudi področje Ministrstva za digitalno preobrazbo, vendar pa mislim, da je tukaj potrebna celovita in hitra akcija. V preteklih letih in v preteklih mandatih smo najpogosteje imeli situacijo, ko so desne vlade reagirale bliskovito hitro. Leta 2020 smo dobili Predlog Zakona o medijih in Zakona o RTV in mislim, da še Zakona o STA po dveh ali treh mesecih prejšnje Vlade. Predlogi so bili sicer slabi, ampak nastali so v treh mesecih. Na srečo so bili v bistvu ustavljeni. Zdaj imamo pa vedno znova pri levosredinskih vladah imamo pa obratno skrajnost, da se čaka leta in leta in seveda se nič ne zgodi. Spomnimo se vlado, v kateri je bila ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, ki je eno leto porabila za to, da je po Sloveniji hodila in imela razprave z javnostjo o tem, kaj naj bi bilo v Zakonu o medijih. Seveda se je njen mandat pred tem iztekel preden je karkoli naredila. Skratka, če odmislimo zdaj vse pretekle težave iz katerih seveda hkrati moramo izhajati, je predvsem problem v tem, da potrebujemo nov Zakon o medijih, ostale nove posodobitve, ki bodo odgovarjale na vse digitalne in vsa ostala vprašanja. Če vam povem še banalen primer, če vas motijo oglasi za glivice in za vse ostale stvari, ki jih vidite na spletnih straneh, vam lahko povem, da ti oglasi formalno ne sodijo pod Slovenijo, čeprav so objavljeni na slovenski spletni strani, vam rečejo, da je ta del te spletne strani, sodi pod jurisdikcijo neke druge države, in ne vedo niti od kje prihaja oglaševalec niti od kje prihaja zakupnik, in jih ne morete niti preganjati niti česarkoli že, ker mediji trdijo, da tisti del njihove spletne strani ne sodi pod slovensko jurisdikcijo. Tako daleč smo prišli zaradi zastarelosti in neučinkovitosti naših organov.

Hvala lepa.

Hvala lepa, dr. Milosavljević.

Besedo dajem dr. Sandri Bašić-Hrvatin iz Fakultete za humanistične vede Univerze na Primorskem.

Izvolite.

Samo trenutek.

Hvala, predsedujoča za vabilo.

Poročilo, ki ga obravnavate, je namenjeno predvsem politikom na način, da od njih zahteva odziv na ugotovljene kršitve in predvsem njihovo čimprejšnjo odpravo. Medijske politike, vsaj takšne, ki bi temeljila na strateških usmeritev, ta država nima že več kot tri desetletja. To, da medijske politike ni, ne pomeni pa, da njena odsotnost ne proizvaja posledice. In posledice so res katastrofalne. Posledice pa so najbolj vidne v tem, da se določene nastajajoče anomalije na medijskem področju občasno legalizirajo, oziroma da se nekaj, kar je v preteklosti bilo anomalija, skozi čas in delovanje spremeni v dejstvo, žal tudi pravno dejstvo. Lahko rečem, da je slovenski medijski sistem v bistvu skupek različnih anomalij, ki so v določenem trenutku postale nekakšna bizarna realnost, s katero moramo vsi skupaj živeti. Poročilo obravnava najbolj očitne ekscese na medijskem področju, od nespoštovanja zakonodaje, političnega voluntarizma, klientelizma in instrumentalizacije medijskih ukrepov po meri politike, čeprav se je naredilo vse, in to že leta in leta, da se medije demonizira in spremeni v dežurne krivce za vse, kar v tej državi ne deluje, vključno z naravnimi katastrofami. Napačno, sta vsaj dva primera pokazala, da ljudem je mar za to, da imamo kakovostne medije. Ne poznam primera, sicer edinega, kar sem se spomnila, je iz začetka 90. let prejšnjega stoletja v sosednji državi, ko so bralci in bralke s prostovoljnimi prispevki zbrali denar za poplačilo kazni političnega tednika, ki ga je takratna oblast enostavno obdavčila, zaradi pornografije. In politična pornografija je v bistvu najhujša oblika pornografije, ki pa je na žalost legalizirana. Čeprav tukaj sedijo vodilni javnega medija RTV Slovenija, menim, da politika v javnih medijih lahko razpravlja samo glede na jasno določene zakonske norme. Politika nad javnimi mediji oziroma mediji nasploh, nima nobene uredniške funkcije. V bistvu obstaja določena korelacija: čim bolje urejeno medijsko področje, čim boljši pravni okvir, ki regulira medije, tem manjša je možnost in priložnost, da se o medijih govori na političnih forumih. Poročilo, ki je predmet obravnave, ne vzpostavlja tiste težave medijske regulacije, ki so nekakšna stalnica slovenskega medijskega prostora: zahteva po transparentnosti medijskega lastništva, preglednost financiranja medijev iz javnega denarja. Na tem mestu samo opozorilo, da je denar, ki ga Ministrstvo za kulturo nameni za financiranje programskih vsebin v bistvu samo kaplja v morju sivega trga financiranja medijev, kjer veliki delež denarja predstavljajo sredstva, namenjena državnemu oglaševanju, in sredstva, namenjena promociji lokalnih politikov v tako imenovanih občinskih medijih. Če ste prebrali poročila tudi za ostale države in je dobro, da se jih prebere, lahko ugotovimo, da je v bistvu najhujše vprašanje s katerimi se politika na ravni EU sooča, v bistvu koncentracija medijskega lastništva. Zadnji poskus v Evropski uniji regulacije koncentracijskega lastništva je spodletel leta 1994, zaradi naivne in zgrešene ideje o tem, da je potrebno ustanoviti evropsko ligo medijskih šampionov, ki bo lahko konkurirala ameriškim podjetjem. Zadeva je klavrno propadla, kot so propadli vsi s poskusi urejanja medijskih pravic in svoboščin na evropski ravni EU. Evropska unija je vseskozi gledala na medije kot na podjetja, zdaj pa se naenkrat sooča z banalnim dejstvom, ki bi ga že zdavnaj moral biti v osrčju medijske politike, da so mediji veliko več kot molzne krave za ustvarjanje denarja. In čeprav se tukaj spet in spet ukvarjamo z razčiščevanjem vprašanj, ki bi že zdavnaj morala biti odgovorjena in urejena v zakonodaji: kaj so mediji, kdo so novinarji, kaj so javni mediji, kako učinkovito zavarovati svobodo izražanja in svobodo medijev, kako preprečiti sovraštvo, ki se preliva iz medijskega prostora v politični in obratno, in predvsem, kaj je javni interes na področju medijev - so ključna vprašanja medijske politike sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Očitno je prihodnost, vsaj kar se tiče medijske politike v Sloveniji, domena znanstvene fantastike. Približno v isto domeno sodi tudi sedanja medijska politika. Vemo, da obstaja, vemo, da bi nekaj morala početi, vemo tudi, da oni vedo, kaj je narobe, vemo, da imajo možnost zadeve urediti in spremeniti, ne storijo pa nič. Zadnji stavek se nanaša na Ministrstvo za kulturo.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo zdaj dajem predsedniku Uprave Javne RTV, g. Zvezdanu Martiću.

Izvolite.

Predsedujoča, hvala za besedo.

Ampak jaz sem popolnoma presenečen, ker razen vabila na to nisem dobil nobene informacije, tako da nisem se niti pripravil. Vabilo smo dobili včeraj, tako da se opravičujem, če imate kakšno vprašanje, lahko odgovorim, ampak nimam pa ničesar pripravljenega. Se opravičujem še enkrat.