Dober dan in dobrodošli. Pričenjam 5. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam članice in člane komisije in še posebej toplo pozdravljam v Državnem zboru vse vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: namesto gospe Nataše Sukič je z nami gospa Tatjana Grajf, namesto Andreja Hojnika gospod Zvonko Černač, namesto Jurija Lepa gospa Andreja Živic, namesto gospe Meire Hot gospod Jonas Žnidaršič, mislim, da je to zaenkrat vse. Vse lepo pozdravljam in jim želim tudi dobro delo na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red in sicer prva in edina točka dnevnega reda: človekovo življenje je nedotakljivo, 17. člen Ustave Republike Slovenije, svetost življenja in vprašanje evtanazije. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oz. za umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA in kot že rečeno, bomo govorili o izjemno pomembni temi, tudi zelo zahtevni, občutljivi, subtilni, torej o človekovem življenju, ki je nedotakljivo, v skladu s 17 členom Ustave Republike Slovenije, govorili bomo o svetosti človekovega življenja in o vprašanju evtanazije. Na sejo so bili vabljeni dr. Robert Golob predsednik Vlade v funkciji ministra za zdravje z nami je g. Marjan Pintar Urad predsednice Republike Slovenije, minister za solidarno prihodnost, minister za delo družino socialne zadeve in enake možnosti, ministrica za pravosodje škof evangeličanske, cerkve a.v. mag. Leon Novak v Republiki Sloveniji, moralni teolog in predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabrijel Kavčič, mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji magister Nevzet Porić, srbska pravoslavna cerkev Metropolija zagrebško ljubljanska arhirejski namestnik za Slovenijo duhovnik Aleksandar Obradović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovensko zdravniško društvo Hiša Ljubhospica, prof. dr. Borut Ošlaj, Filozofska fakulteta, izr. prof. dr. Roman Globokar, predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, dr. Peter Golob, predstojnik urgentnega centra Splošna bolnišnica Izola, dr. Urban Vrtačnik, prof. dr. Marija Petek Šter, predstojnica katedre za družinsko medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, dr. Jernej Benedik Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, prof. dr. Borut Škodlar, vodja Enote za psihoterapijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, doc. dr. Tadej Strehovec, docent pri Katedri za moralno teologijo Teološke fakultete v Ljubljani, prof. dr. Matjaž Zwitter, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, prof. dr. Alojz Ihan Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Peter Tomažič generalni tajnik Slovenske Karitas, Biserka Marolt Meden, Srebrna nit, združenje za dostojno starost, DDR, Andrej Pleterski, Srebrna nit, združenje za dostojno starost, doc. dr. Božidar Voljč, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic, doktor Mitja Deisinger, Fakulteta za pravo in poslovne vede, doktor Maja Ebert Moltara, vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo pri Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Potem pa sem na predlog poslanskih skupin, in sicer Levice, svobode, Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke, seveda vsak je predlagal različne vabljene, še dodatne na sejo, vabila še naslednje: g. Janeza Kramarja, Slovensko društvo Hospic, Območni odbor Dolenjska, Posavje in Bela krajina, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Enoto za internistično onkologijo, Univerzitetni klinični center Maribor, doktor Andrej Žist, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, prof. dr. Brigita Skela Savič, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, doc. dr. Luka Mišič, predsednica Slovenske filantropije, Anica Mikuž Kos, Onkološki inštitut Ljubljana, prim. dr. Jožica Červek, Univerzitetni klinični center Ljubljana in Medicinska fakulteta prof. dr. Zvezdan Pirtošek, Inštitut za filozofske in religijske študije Znanstveno raziskovalno središče Koper, doktor Lenart Škof, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Renata Salecl, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, izredni prof. dr. Friderik Klampfer, izredna prof. dr. Vesna Vuk Godina, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, zastopnico pacientovih pravic go. Olgo Petrak, Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant dr. Andrej Gadžijev, rektor vikariata Zavod Antona Martina Slomška dr. Ivana Štuheca, ki je tudi moralni teolog, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, prof. dr. Dragan Petrovec, civilna iniciativa Glas ljudstva, dr. Dušan Keber, višji sodnik svetnik na Upravnem sodišču Republike Slovenije, izredni prof. dr. Boštjan Zalar, ki nam je, mislim da poslal tudi posebno opravičilo s pojasnilom, potem sodnico na Okrožnem sodišču v Novi Gorici, doktor Natašo Valentinčič, Gibanje za otroke in družine, gospod Aleš Primc, zastopnica pacientovih pravic, doktor Duša Hlade Zore, ki je tudi z nami in mislim, da bo tudi v imenu Olge Petrak danes spregovorila na seji, doktor Janez Markeš, prof. dr. Darko Štrajn, Univerza v Novi Gorici in Fakulteta za humanistični študij v Ljubljani, koordinatorica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares, predsednik Slovenske medicinske akademije doktor Pavel Poredoš, novinarka in publicistka prof. dr. Manca Košir, ter tukaj imam zapisano še Slovensko Karitas. Ampak mislim, da je z nami tudi njen predstavnik. Od vabljenih so se opravičili: prof. dr. Roman Globokar, doc. dr. Luka Mišič, Olga Petrak, izr. prof. Vesna Vuk Godina, prof. dr. Brigita Skela Savič, prof. dr. Marija Petek Šter, doktor Ivan Štuhec, izr. prof. dr. Boštjan Zalar, prof. dr. Manca Košir, doc. dr. Tadej Strehovec, Urša Cankar Soares ter prof. dr. Bojana Beović.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli: članki z dne 13. marec 2023, ki so objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. In sedaj pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda. In najprej mi dovolite, da povem čisto na kratko nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic današnje seje komisije.

V javnosti, kot veste že dlje časa, se odvija razprava o vprašanju evtanazije. Sicer malo bolj po tihem, potem vedno bolj na glas, zlasti zaradi tega, ker je bil zakon vložen v Državni zbor. Mislim, da so koalicijske poslanske skupine potem vložile zahtevo za splošno razpravo glede tega zakona, ampak zaenkrat ko vidim, ga ni pred poslanci Državnega zbora. Jaz osebno se zavedam, da gre za izjemno zahtevno vsebino, na katero je potrebno pogledati z različnih zornih kotov, torej večplastno, da je tudi to vsebina, ki je občutljiva, ker posega prav na vsa področja človekovega življenja.

Razprava o evtanaziji bistveno presega prostor individualne etike. Lahko rečemo, da sodi v prostor družbene etike. Vprašanje evtanazije se namreč dotika prav vseh temeljnih človeških odnosov in tudi moralno etičnih vprašanj. Pri evtanaziji nas zato ne sme zanimati samo vprašanje legalne uzakonitve, ampak predvsem, in to bi si želela, da danes s tako eminentnimi gosti, ki ste prišli na to sejo komisije, spregovorimo predvsem o tem, kaj bi takšna uzakonitev, v kolikor bi do tega dejansko prišlo, prinesla v ta prostor v duhovnem smislu, v filozofskem smislu, v čisto človeškem smislu in družbenem smislu. Predvsem pa je danes namen te seje, tako sem jo jaz prvotno tudi s takim namenom sklicala, da govorimo o svetosti življenja. Torej, da je življenje sveto. In izhajajoč iz dejstva, da je življenje sveto, potem pogledati tudi na vprašanje evtanazije.

Pri vprašanju evtanazije se soočamo z mnogimi moralno etičnimi dilemami, ki zajemajo tako etos zdravstvenih poklicev, kot zaupanje pacienta v zdravnika. Obenem pa moramo, kot že rečeno, na to pogledati še zlasti v luči svetosti življenja, čemur sledi tudi slovenska Ustava Republike Slovenije, ko govori v 17. členu o nedotakljivosti človekovega življenja.

Razmislek na današnji seji bi, po mojem mnenju, moral iti tudi v smeri, da se zavemo, da bolečina drugega, ki jo sicer blažimo z različnimi sredstvi in tudi s paliativno oskrbo, lahko v nekom vzbudi sočutje in naredi lahko, da se določena oseba odmakne od lastnih ciljev, raje v preživljanje časa s človekom v bolečini. Torej, premik od ciljev lastnega vzpona v izkušnjo nesebičnosti biti samo ob človeku, ki izkuša bolečino, in zagotovo ob tem izkuša tudi strah.

Mnogi bolni res več ne morejo komunicirati z besedami in razumom, lahko pa še vedno komunicirajo z dotikom, z bližino, s hvaležnostjo in ljubeznijo.

Želela bi reči tudi to, da živimo v družbi, ki se misli na smrt izogiba, čeprav ne bi smelo biti temu tako. O smrti bi se morali pogovarjati, tako kot je rojstvo del procesa življenja, je tudi smrt del procesa življenja naravnega. Starejše ljudi se nekako umika od nas stran. Dejstvo je, da veliko starejših ljudi umre v bolnišnicah, umre v domovih za starejše občane. Vemo, kaj se je dogajalo tudi v času covida. Vidimo tudi lahko, kako neobčutljiva družba smo postali, kako tudi nestrpni, tudi nehumani znamo biti do starejših. Spomnimo se samo na nesprejemljivo ravnanje, ki se je dogajalo v DSO v Trebnjem. Posnetki, ki te prav prizadenejo in jih je izjemno težko gledati. Skratka, gre za takšna nedopustna ravnanja in upam, da se kot družba iz tega vsaj nekaj naučimo. Umirajoči se mora pripraviti na smrt z najvišjo možno zavestjo, tako pravi eden izmed velikih moralnih teologov Bernhard Hering. Da je potrebno umirajočemu pomagati, da lahko umre svojo smrt. Ivan Ilih, tudi teolog, vidi v odprtosti za resnico o svoji smrti celo bistveno prvino človeškega zdravja in pravi takole, citiram: "Zavestno žive ta krhkost, individualnost in človeška odprtost za doživetje bolečine napravijo bolezen in smrt za integralni sestavni del človeškega življenja. Sposobnost, da to troje samostojno obvlada, je temelj njegovega zdravja." Konec citata. Torej govorimo o pogumu za resnico in zavestno življenje v senci smrti je še posebej pomembno za zdravstvene poklice, tako pravi že prej omenjeni Hering, ki zapiše še to, citiram: "Odnos do pacienta, posebno do umirajočega, je zelo odvisen od tega, kako globoko je zdravnikovo vedenje o njegovi lastni umrljivosti."

In zaključila bi mogoče s tem, kar je precej znana zgodba o brezupno strtem in prizadetem človeku, ki je kričal, ki je zahteval evtanazijo. Kaj pa se je potem zgodilo, ko je bil deležen velike pozornosti in učinkovite pomoči? Tega si ni želel več, ampak se je tudi pozdravil. Naj bodo to nekakšna izhodišča za današnjo razpravo. Jaz sem zelo vesela, da ste se odzvali povabilu, da danes opravimo to razpravo, ki je zagotovo zelo pomembna. Še enkrat, zavedam se, da je tudi zelo zahtevna, ampak če so določene stvari prišle v Državni zbor kot je zakon, potem je prav, da malce širše pogledamo na zadeve.

Sedaj pa bom dala besedo naprej vabljenim in tudi želim, da nekako strnete svoje misli nekje do 7 minut in najprej bom dala besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje gospodu Marjanu Pintarju. Izvolite, beseda je vaša.

Spoštovana predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni gostje! Tudi sam sem razumel, da se današnja razprava dotika problematike, ki jo odpira predlog zakona, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 5000 volivk in volivcev in ureja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pogoje za njeno uveljavljanje, financiranje iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pristojne organe in druga pravila in dejanska vprašanja v zvezi z navedeno pravico. Umiranje je sestavni del vsakega življenja in se dotika slehernega izmed nas. Dotikamo se vprašanj, ki opredeljujejo naš odnos do življenja, do umiranja in smrti, kjer pomembno vlogo igrajo posameznikova osebnost, vrednostni sistem in vpetost v socialno okolje. Legitimni so za to čisto različni pogledi, tudi diametralno nasprotni.

Predlog zakona je nastal v sferi civilne družbe, ne gre za vladni zakon, zato se ministrstvo pri oblikovanju svojega mnenja fokusira na zdravstveni vidik in opira zlasti na mnenja strokovnih teles, kot je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, mnenja in stališča zdravniških organizacij kot je Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica, mnenja organizacij s področja zdravstvene nege kot je Zbornica, Zveza zdravstvene in babiške nege, mnenja akademske znanosti, medicinskih strok, v mislih imam medicinske fakultete. Stališča navedenih strok in deležnikov so pretežno odklonilna. Na Ministrstvu za zdravje menimo, da je ob tako občutljivi problematiki neobhodna poglobljena javna razprava in oblikovanje nujno potrebnega nacionalnega konsenza glede temeljnih rešitev zakona. V skladu z določbami obravnavanega zakona, je evtanazija izveden medicinski postopek, ki pomeni usmrtitev pacienta na njegovo zahtevo z vnosom smrtonosne učinkovine v njegovo telo. Pri evtanaziji gre torej za aktiven postopek prekinitve življenja, ki z zdravljenjem bolezni ni neposredno povezan. Številni zdravstveni delavci in sodelavci ter njihove organizacije izpostavljajo, da tovrstni postopki niso zdravljenje, zato ne morejo biti sestavni del nalog zdravstvenega in negovalnega osebja. Trenutne aktivnosti ministrstva so zato usmerjene v podporo paliativni oskrbi, v zagotavljanje zadostnega števila strokovnjakov, usposobljenih za lajšanje težav, vključitev paliativne podpore v razvoj sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo podpiral možnosti bivanja v domačem okolju, spodbujanje volje do življenja s preventivnimi programi in zgodnje odkrivanje malignih bolezni, kar omogoča tudi bolj učinkovito zdravljenje. V tem smislu Ministrstvo za zdravje aktivno spodbuja vsa prizadevanja, ki so povezana z lajšanjem bolečine in drugih motečih simptomov napredovanja bolezni, z izboljšanjem kvalitete življenja bolnikov z neozdravljivimi boleznimi, s spoštovanjem življenja v vseh njegovih razsežnostih, z avtonomijo bolnika, s socialnimi vidiki oskrbe neozdravljivo bolnih. Verjamemo, da moramo v slovenskem prostoru bolniku in njegovim bližnjim ponuditi veliko več kot je samo evtanazija. Naš cilj je sodobna paliativna oskrba, ki se dotika vseh bolnikov z neozdravljivimi boleznimi. Ministrstvo zagotavlja proračunska sredstva za izobraževanje specializantov kliničnih strok za zagotavljanje osnovnih znanj iz paliativne oskrbe. V okviru projekta Krepitev mobilnih paliativnih enot, ki se financirajo iz evropskih sredstev, želimo bolnikom in njihovim svojcem zagotoviti ustrezno oskrbo v domačem okolju. Želimo si, da bi bil razvoj paliativne mreže regionalno usmerjen, da bi se upoštevale posebnosti posameznih regij, da bi vključeval vse zdravstvene nivoje v regiji in tudi prostovoljce, ki na tem področju lahko zelo veliko naredijo. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj sprašujem, če je z nami kdo iz Urada predsednice Republike Slovenije? Vidim, da ne.

Sedaj dajem besedo gospodu Luki Omladiču, državnemu sekretarju na Ministrstvu za solidarno prihodnost. Izvolite.

Najlepša hvala, gospa predsednica.

Tudi jaz lepo pozdravljam številne goste, številni izmed njih smo se v podobnih razpravah že srečevali prej in pravzaprav moram reči, da tudi jaz pozdravljam to okoliščino, da je razprava o temi, ki jo je na zelo relevanten, strokoven in upoštevanja vreden način pripeljal v javnost Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pravzaprav končno prihaja tudi na politični poti v Državni zbor. To se mi zdi, je pomembno in nujno. Morda bi, ne bom, ne bom na dolgo govoril, ker tukaj res imamo zelo kvalificirane govornike, morda pa bi vseeno samo opozoril na dve, če hočete, terminološki, ampak po moje vendarle pomembni okoliščini. Namreč naslov te seje se na eni strani sklicuje na nedotakljivost življenja, ki je zapisana v slovenski Ustavi, na drugi strani pa to povezuje z dvema pojmoma, svetosti življenja in evtanazijo. Pri tem mislim, da je pač pomembno, da se spomnimo na razprave ki so pravzaprav v tej hiši v veliki meri, pa tudi pač v strokovni javnosti potekale ob sprejemanju slovenske Ustave, takrat moj spoštovani prof. Tine Hribar je bil eden izmed tistih, ki je zagovarjal vpis svetosti življenja v slovensko Ustavo, pa to ni bilo potem na koncu sprejeto, je bila zapisana nedotakljivost življenja. Jaz ob vsem spoštovanju do profesorja Hribarja se strinjam s tem, da svetost življenja v ustavo ni bila zapisana. Ne zato, ker bi v najmanjši, drobceni meri dvomil v vrednost, v vrednoto življenja kot takega, ampak enostavno zato, ker svetost je pojem, ki ga lahko razumemo tako ali drugače in, bi rekel, prinaša v, če ga postavimo kot ustavno kategorijo, neko, bi rekel, neke poudarke, neko težo, neko možno razumevanje, ki lahko je razumljeno tako ali drugače. Torej, takrat je bila razprava opravljena. In mislim, da je prav tako kot je bila opravljena. Nedotakljivost življenja da, je ustavna kategorija. Svetost življenja ni ustavna kategorija kot taka.

Druga moja terminološka pripomba pa se tiče samega pojma evtanazija, ki je tudi zapisan v sklicu te seje. Ja, evtanazija je pojem s katerim se operira, ampak vendar tukaj spoštovani strokovnjaki, ki so tukaj z nami, dobro vedo, da je sam pojem evtanazije kot tak, pač, problematičen za uporabo, da je, bi rekel, preveč posplošen, da tukaj so kategorije, ki se uporabljajo veliko bolj specifične. In zato se mi zdi tudi pač pomembno, da se spomnimo, da je ta predlog, ki ga je Srebrna nit predložila, gre za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in tudi v samem zakonu in v njegovi obrazložitvi je točno povedano, kaj to je in kaj to pomeni in prepričan sem, da bo o tem še govora.

Torej, če zaključim, še enkrat, vesel sem, da je ta razprava, ki jo je sprožil predlog, relevanten Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tukaj v Državnem zboru med nami. In prepričan sem, da bo današnja razprava pomembno prispevala k temu, da ti pogovori, da te razprave odmevajo. Konec koncev seveda to ni tisto, kar bi odločalo, ampak vendarle je vredno omeniti, če gledamo javnomnenjske ankete, je kar tri četrtine, recimo, vprašanih izraža v Sloveniji naklonjenost temu, da se glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v naši državi nekaj premakne. Najlepša hvala.

Hvala tudi vam za vašo razpravo. Zdaj mislim, da ni nikogar z Ministrstva za delo in Ministrstva za pravosodje.

Tako da dajem besedo sedaj škofu evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji, mag. Leonu Novaku. Izvolite, beseda je vaša. In hvala, ker ste prišli na današnjo sejo.

Najlepša hvala tudi za povabilo. S to temo smo se ukvarjale verske skupnosti, ki delujemo tukaj v Sloveniji, to je Binkoštna cerkev, Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji, islamska skupnost, Judovska skupnost, Katoliška cerkev, Makedonska pravoslavna cerkev ter Srbska pravoslavna cerkev. In na to temo smo sprejeli tudi neko skupno stališče. Če mi dovolite, ga bom na kratko predstavil. To je kar nekaj točk, torej obrazložitve ne bom prebral, ker je itak izhaja iz samih teh zaključkov.

Namreč, da bi 1. točka zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, ker kot verske skupnosti, ki sem jih naštel, kategorično zavračamo. To je za nas etično nesprejemljiv ukrep pomoči neozdravljivo bolnim v naši družbi.

Drugič, da si moramo prizadevati, da se neozdravljivo bolni ne bi čutili v breme družbi, da se ne bi počutili nekoristni in da bi se vsi zavedali vrednosti in dostojanstva vsakega, tudi ranljivega življenja. Družbena sredstva je za to potrebno vlagati v celosten pogled na človeka in v razvoj paliativne oskrbe.

Tretjič da je potrebno storiti vse, da bi bila vrednota človeškega življenja, ki je dar Stvarnika, v naši družbi vedno bolj spoštovana in negovana. Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja je po našem mnenju popolno nasprotje temu prizadevanju.

In četrtič, da je potrebno predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja nemudoma umakniti iz parlamentarnega postopka, začeti strateško premišljeno in široko razpravo o teh temah ter iskati trajne, človekoljubne in dostojne odgovore na vprašanje človekovega trpljenja. Ta izjava še ni bila javno predstavljena, zato sem malo prej tudi spraševal vse podpisnike teh cerkva, če jo lahko predstavim, nekaterih sem zdaj dobil potrditev, drugih še ne. Upam, da nisem kršil nekega našega internega protokola, ampak načeloma je to stanje vseh verskih skupnosti, ki sem jih tukaj naštel in zdi se nam prav, da se ti argumenti, ki jih kot verske skupnosti zagovarjamo tudi potem javno obravnavajo. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam. Sedaj pa dajem besedo moralnemu teologu in predstavniku Slovenske škofovske konference, do, Gabrijelu Kavčiču. Izvolite, beseda je vaša in hvala, ker ste prišli na današnjo sejo. Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica komisije, spoštovani so izbrani. Pred nekaj dnevi sem odgovarjal na vprašanje nekega slovenskega tednika in novinar me je, ko sva se pogovarjala o temi samomora, s pomočjo povprašal o mojem mnenju glede predloga tega zakona, ki je že vložen v postopek v tem hramu demokracije. Svoje argumente, ki so seveda obče človeški, sem predstavil, nato pa dobil zelo pronicljivo podvprašanje novinarja, in sicer citiram: Evtanaziji torej nasprotujete z laičnimi in ne teološkimi argumenti, konec citata. In moj odgovor je bil na dlani. Prvi argument mora biti vedno razumski, šele nato lahko dodam tudi teološke oz. verske argumente za tiste, ki so nanje pripravljeni pristati.

Ko danes govorimo o nedotakljivosti človeškega življenja, zapisani tudi v naši ustavi, bi rad, čeprav sem bil vabljen kot moralni teolog in pa predstavnik Slovenske škofovske konference, poudaril, da pri govoru o dostojanstvu človeškega življenja resnično ne gre v prvi vrsti za verske argumente in to je tudi odgovor morda gospodu državnemu sekretarju. Gre predvsem za zdravo razumski razmislek, ki se sproža ob poznavanju naše zgodovine, ki temelji tudi na minimalnem biološkem znanju ter na pozornem pogledu v prihodnost. Namreč osnovno znanje biologije recimo nas uči, da je človek čisto pravi človek. Že od prvega trenutka po združitvi spolnih celic. Gre sicer za hudo ranljivega človeka, vendar ima verjetno, to vsi vemo, v sebi ves potencial. Torej to ni potencialni človek. Torej neka stvar, ki bo enkrat v prihodnosti, ko zakonodaja to določi, šele postala človek, temveč gre za človeka s potencialom, ne potencialnega človeka, temveč človeka s potencialom, četudi državna zakonodaja to opredeljuje drugače. Na drugi strani pa nas velika ranljivost zaznamuje tudi na koncu naših življenj, saj se boleznim, staranju, pešanju, onemoglosti niti tekom najsrečnejšega življenja na tem svetu ne moremo izogniti. In ob tem se nam seveda povsem človeško poraja vprašanje, kakšen potencial pa ima tak človek na koncu življenja, če je od prvega trenutka človek s potencialom. Kakšen potencial ima torej na koncu življenja? Menim, da moramo biti pri obravnavanju teh vprašanj, ki smo se jih danes lotili, torej tudi tega, kar je trenutno v naši domovini posebej pereče vprašanje, asistirani samomor, da moramo biti skrajno previdni. Človeških življenj, tistih rojenih in onih nerojenih, je namreč mnogo, mnogo. Imajo pa, kakor pravi naša Ustava, vsa ta življenja skupni imenovalec, ki je nedotakljivost. Spremembe na teh področjih so zato izjemno delikatne, saj ko enkrat popustimo pri enem primeru teh mnogih življenj, to lahko prej ali slej zavzame še katero drugo življenje. Rad bi torej s povsem zdravorazumskimi argumenti poudaril, da se morda na prvi pogled res zdi, da z uvajanjem samomora, s pomočjo, ki mu bo nedvomno prej ali slej sledilo uvajanje evtanazije, zakonodajalec dreza v veliko širšo paleto dejavnikov, kot pa je zgolj to, da damo ljudem možnost t. i. avtonomije, absolutne avtonomije, torej samoodločbe o končanju svojega življenja, podprte s strani države. Razmišljati bo treba širše. Ponujanje take možnosti ob slabem stanju, v katerem je slovensko javno zdravstvo, recimo, težave na področju domov za starejše, pa minimalna, dokaj minimalna paliativna medicina, potem težave na področju dolgotrajne oskrbe v enem samem Hospicu, ki deluje v Republiki Sloveniji, ob vsem tem, kar sem naštel, na kar je opozarjal že akademik Jože Trontelj pred mnogimi leti. Ob vsem tem to zveni malo cinično. Ponujanje samomora s pomočjo ob okornem zdravstvenem sistemu, skrbi za starejše, skrbi, okornem sistemu, skrbi za starejše je meni osebno nekoliko čuden ukrep, ki bo starejšim ponudil možnost, da se sami umaknejo. Skrbi me, da bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo hitra rešitev občutka odvečnosti in z zdravljenjem povezanih stroškov. To pa je, upam, da vsi se tega zavedamo dokazljiv, zelo težko dokazljiv faktor, ki pa vsekakor ni v skladu z našo ustavno zapovedano skrbjo za nedotakljivost človeškega življenja. Še mnogo drugih argumentov je, ki jih bodo gotovo predstavili cenjeni sogovorniki na tej seji. Zato zaključujem, za katoličane pa tudi za vse večje verske skupnosti. Kot je škof Novak že omenil, v naši domovini velja, da je samomor s pomočjo nesprejemljiv. Smo namreč oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal in z njim niti z življenji drugih ne razpolagamo. To pa je svetost življenja, ki je bila omenjena v naslovu današnje seje. Tudi papež Frančišek neštetokrat ponavlja to stališče ob podpori etičnih komisij katoliške cerkve. Slovenija v času pomanjkanja upanja v prihodnost in vse večje osamljenosti naših sodržavljanov potrebuje več medsebojne pozornosti. Pomoč pri samomoru naj zamenja pripravljenost na vsestransko pomoč življenju. Vsakega človeka namreč spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine. Kar se tiče Katoliške cerkve, je zadeva zato jasna. Ne gre za prazne besede, ne gre za neko teoretiziranje o zaščiti, nedotakljivosti ali pa svetosti človeškega življenja, ampak gre za dejavno sodelovanje v izboljšanju naše družbe in gradnji skupnega dobrega, ko gre za pomoč najbolj ranljivim.

Na moji desni je generalni tajnik Slovenske Karitas, ki bo lahko od tukaj naprej potem povzel besedo, kako vse aktivno pomagati ljudem, ki so v stiski? Hvala za besedo.

Najlepša hvala tudi vam za vaše stališče. Seveda bo predstavnik Karitasa potem tudi dobil besedo in bo lahko tudi pojasnil to, kar ste sedaj omenili.

Sedaj pa dajem besedo imam Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana, gospodu Nevresu Mustafiću, Izvolite, beseda je vaša. Hvala, ker ste se odzvali našemu povabilu. Najprej pa, če se lahko, g. Kavčič, če lahko takoj izključite mikrofon. Zdaj pa bo, izvolite, beseda je vaša.

Spoštovana predsednica komisije, člani komisije in vsi prisotni. V imenu muftija magistra Nevzeta Porića, se zahvaljujem za vabilo in za priložnost, da na kratko predstavim stališče islamske skupnosti v zvezi z vprašanjem evtanazije.

Skratka evtanazija je v islamu prepovedana aktivna evtanazija je način umora kar je v islamu prepovedano, dovoljeno je pač ustaviti zdravljenje osebe za katero zdravniki ocenijo, da ni upanja v njeno ozdravitev vključujoč izklapljanje aparatov za umetno dihanje in umetno Ohranjanje krvnega obtoka, prenehanje zdravljenja t. i. pasivna evtanazija, v tem primeru se ne obravnava kot umor. V skladu z islamskim naukom samo vzvišenemu Bogu pripada pravica za dajanje in odvzemanje življenja. Dajanje velikih odmerkov zdravil bolniku z neozdravljivo boleznijo, da bi se ubil, je po islamskem nauku prepovedano. Motiv zaradi katerega se to dela, je milost do bolnika in lajšanje bolečine, ampak to ne vpliva na prepoved tega akta, ker nihče ne more biti bolj milosten od vzvišenega Boga, ki je daroval življenje človeku in mu ga bo vzel, ko pride določen čas.

Še enkrat hvala za vašo pozornost.