4. redna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

4. 2. 2019
podatki objavljeni: 4. 2. 2019

Transkript

Lep dober dan vsem! Vse članice in člane odbora ter vabljene in vse ostale lepo pozdravljam! Pričenjam 4 redno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci. Gospod Ferenc Horváth, gospo Jelko Godec nadomešča poslanec Franc Rosec in gospod Tomaž Lisec je odsoten zaradi bolezni.   S sklicem te seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. 1. točka – peticija za spremembo šolskega sistema in razno. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.  Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – PETICIJA ZA SPREMEMBO ŠOLSKEGA SISTEMA. Gradivo z dne 7. februar ste lahko pogledali, ker je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, dodatno ste pa na e-klop prejeli še gradivo Zveze aktivov svetov staršev Slovenije z dne 12. Februar 2019. Ostalo gradivo, ki je prispelo do danes, je objavljeno na spletni strani Državnega zbora. Do njega dostopate s klikom na današnji datum na koledarju, nato s klikom na današnjo sejo, e-gradivo in končno s klikom na gradivo po točkah. To je bilo navodilo za tiste, ki spremljajo mogoče preko televizije ali ki so tukaj prisotni. K tej točki dnevnega reda so vabljeni Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Državni svet, Društvo Svet staršev, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport, Sindikat vzgoje, izobraževanje, znanosti in kulture Slovenije, Sindikat VIR, Društvo Ravnatelj, Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, Zavod za vzgojo in izobraževanje in usposabljanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, Društvo Bravo, Aktiv svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol, Zveza Aktivov sveta staršev Slovenije, Učiteljsko združenje Slovenije, dr. Kristijan Musek Lešnik, dr. Marko Juhant, Aktiv ravnateljev mariborskih osnovnih šol, Aktiv ravnateljev mariborskih srednjih šol, dodatno pa so vabljeni še Aktiv sveta staršev mariborskih osnovnih šol, Mladinski svet Slovenije, Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, Društvo šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, Služba za otroško psihiatrijo, Nacionalni inštitut za javno zdravje, predstavnika dijakov drugega letnika Druge gimnazije Maribor.  V uvodu bi na kratko pojasnil razlog za sklic današnje seje odbora. Kot sem navedel že v dopisu z dne 25. februar, ki ste ga prejeli vsi vabljeni na sejo. Poslovnik Državnega zbora določa v svojem 32. členu, da se v Državnem zboru ustanovijo delovna telesa za spremljanje stanja na posameznih področjih za pripravo odločitev o politiki na teh področjih za oblikovanje stališč do posameznih vprašanj ter za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov Državnega zbora. sam ocenjujem, da je naš odbor prvi poklican, da obravnava kakršnokoli problematiko, ki se nanaša na razvoj slovenskega šolstva zaradi česar sem na sejo povabil širok krog predstavnikov zainteresirane javnosti. Zaradi prostorske in časovne stiske vseh predlogov za dodatno vabljene nisem mogel upoštevati, bom pa vsekakor vse prispevke o obravnavani temi priložil kot dodatno gradivo, ki bo vidno na spletnih straneh Državnega zbora. namen seje je, da se tudi znotraj Državnega zbora začne odvijati razprava o tem kakšen vzgojno-izobraževalni sistem imamo, kje so njegove prednosti, kje pomanjkljivosti, kaj je dobrega, kaj je slabega, kje so možnosti za izboljšave. Šolski sistem je dinamičen in potrebuje nenehno preverjanje, saj ni nepomembno in nam ne sme biti vseeno kakšno šolo imamo. Državni zbor je v končni fazi tisti, ki sprejema spremembo zakonodaje, zato je prav, da se o tem pogovarjamo že v preliminarnih fazah in poskušamo najti stične točke ter zbližati stališča. Vsak deležnik starši, učitelji, učenci, dijaki, stroka, ministrstvo ima svoje mesto in vlogo v izobraževalnem sistemu. Te vloge morajo biti kar se da uravnotežene, glas vsakega mora biti slišan, a hkrati si v sodobnem času ne želimo in ne predstavljamo, da bi samo ena skupina deležnikov prevzela primat nad oblikovanjem in izvajanjem sprememb v šolskem sistemu. Ekstremi zlasti v vzgoji in izobraževanju ne predstavljajo obetavne poti razvoja v občutljivem šolskem prostoru. Namen te seje ni zagovarjanje teze, da bi morali biti primarno starši tisti, ki bi pisali ali spreminjali učne načrte in določali kaj naj se otroci učijo. Menim, da se kot pristojni odbor na peticijo odzivamo z razpravo ne le zaradi števila podpisnikov in ne zaradi smeri sprememb, ki jih peticija skuša doseči, temveč   (nadaljevanje) predvsem zaradi tematike, ki zadeva vse nas in predstavlja temelj prihodnosti vsake družbe. slovenska šola je dobra šola, pozorni moramo biti na pravočasen in zaželen odziv šolskega sistema na spreminjanje družbenih okoliščin. Besedo prvo dajem predstavnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, državni sekretarki gospe Martini Vuk, pred tem pa postopkovno ima kolega Žan Mahnič. Izvolite.
Hvala za besedo, predsednik. Kolegice in kolegi, spoštovani gosti! Izhajal bom iz tega kar ste vi povedal predsednik in se praktično z vsem z vami strinjam, sicer, da obravnavamo izredno pomembno, zanimivo pa tudi kompleksno tematiko, da je odbor, kjer smo člani in ki trenutno poteka zasedanje, da je absolutno pristojen, da si želimo slišati čim več mnenj in to nekako ne gre skupaj s tem kar ste pa potem povedal, da so bili še predlogi za vabljene, ampak da zaradi nekako prostorske in tudi časovne stiske niste vabil še vseh, ki bi jih lahko. Jaz verjamem, da je v Sloveniji veliko ljudi in tudi združenj, društev, ki imajo o tej temi kar nekaj za povedati. Zdaj, da tukaj smo mi določeno število ljudi vabili in da jih bomo sedaj tudi na nek kratek čas omejevali pri tako pomembni temi, jaz nekako ne vidim ravno smisla, zato bi bil moj predlog, da v skladu s 46. členom Poslovnika Državnega zbora opravimo javno predstavitev mnenj o temi o kateri smo se danes želeli pogovarjati, na to javno predstavitev mnenj lahko pridejo ti, ki so danes tukaj kot tudi vsi drugi, ki bi jih eventualno vabili, pa tudi tisti, ki niso povabljeni, pa pridejo, se tam prijavijo, želijo razpravljati, tam nismo omejeni s prostorom, nismo omejeni s časom in veliko bolj smiselno je, da slišimo neko širšo razpravo, ki bi tam potekala in potem na podlagi tiste razprave poslanci opravimo tudi razpravo na tem odboru. povabiti 30 ljudi, jih omejiti na, kaj jaz vem, 3 minute, bistveno bolje je, da naredimo javno predstavitev mnenj, kjer ne omejujemo vabljenih, tudi jim damo kakšno minuto več, da ni potem, vemo kako stvari tam potekajo, ni nekih teh interkacij, ampak vsak pove tisto kar misli glede te peticije, ki je aktualna, glede na splošno spremembo v šolskem sistemu, potem pa se naredi nek povzetek in se opravi razprava o tej javni predstavitvi mnenj. Tako da, predsednik, moj predlog je, da v skladu s 46. členom, da se da na glasovanje, da v skladu s tem členom opravimo o tej točki dnevnega reda, o tem gradivu javno predstavitev mnenj.
Hvala, kolega Mahnič. Slišali ste, spoštovane kolegice in kolegi, dajem predlog kolega Žana Mahniča na glasovanje. Kdo je za predlog o javni predstavitvi mnenj na temo, ki jo… Lidija Divjak Mirnik, postopkovno. Izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Lepo pozdravljeni vsi prisotni! Po mojih informacijah bo javna razprava na to temo o spremembi šolstva še potekala in se mi zdi ta predlog sicer hvale vreden, ga podpiram, ampak se mi zdi brezpredmeten, ker to se bo zgodilo, če jaz prav razumem, v mesecu dni, gospa državna sekretarka, vi boste vedeli bolje, pa se mi zdi, da podvajamo neke stvari. Opravimo danes razpravo, če so ljudje sam prišli, naj povedo kaj imajo za povedati, potem pa opravimo to širšo javno razpravo,ki bo tako ali tako domnevam, da v Državnem zboru ali pa nekje v nekem velikem prostoru in zadevo korektno izpeljemo, korektno do vseh deležnikov. Hvala lepa.
Hvala kolegica Divjak Mirnik.  Torej glasujemo za predlog, da se organizira javna razprava. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (8 članov.) Predlog je zavrnjen o organizaciji javne razprave. Hvala lepa. Besedo dajem prvo predstavnici Ministrstva za izobraževanje znanost in šport, državni sekretarki gospe Martini Vuk. Izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa, spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci in vsi   (nadaljevanje) gostje na današnji seji!  Jaz bi pravzaprav začela s tem, da sem vesela tega, da je zadnje mesece področje vzgoje in izobraževanja kar v nekem fokusu. Zelo veliko razprav poteka različnih pobud, interesov, kar pomeni da obstaja neki skupni konsenz, neko skupno strinjanje o tem, da je to področje torej področje vzgoje in izobraževanja eno ključnih področij v državi in širše na splošno in da dejansko smo vsi tako ali drugače neki deležniki na tem področju in obstaja potreba po izražanju svojih mnenj, po izražanju tega kaj koga moti, po predlogih kako bi se spremenilo ali pa samo po splošni debati, da se ta prostor razprave odpre. Že v koalicijskem sporazumu smo napovedali ta proces priprave nove bele knjige in tega, da je potrebna neka širša razprava, da je potreben tako strokovni kot širši premislek o tem kam želimo na področju vzgoje in izobraževanja in da se tega v tem mandatu kot ministrstvo pristojno za to področje pa seveda tudi kot cela Vlada želimo lotiti. Ta proces se je pravzaprav sedaj spontano že začel, lahko temu tako rečemo. Bolj nekako koordinirano pa se bo začel že naslednji mesec in tukaj lahko potrdim poslanke, ko bomo sklicali posvet vseh zainteresiranih, ki si želijo na to temo kaj povedati, razpravljati, podati predloge, povedati kaj bi spremenili ali se jim zdi potrebno karkoli na področju vzgoje in izobraževanja spreminjati, na kakšen način si to predstavljajo. Začeli bomo ta proces priprave novega temeljnega krovnega dokumenta s področja vzgoje in izobraževanja, zato ker se izteka to 10-letno obdobje od prejšnje bele knjige, zato ker so družbene razmere drugačne, ker je šel čas naprej, ker imamo sedaj že določene izkušnje s tem kako se je uresničevala sedaj veljavna bela knjiga. Narejena bo evalvacija obstoječe bele knjige, ocenjeni bodo učinki kaj je bilo implementirano, kaj ni, kaj se je pokazalo v praksi in na ta način bomo, potem začeli ali pripeljali do nekih končnih strokovnih zaključkov, ki bodo izhodišče za nov dokument. Kar se nam zdi zelo pomembno, zaradi te širine je to, da vsak in vsaka dobi prostor in možnost, da pač se o tej temi izrazi, vendar le pa na koncu mora biti proces tak, da bodo tiste odločitve, ki bodo sprejete, da bodo tiste rešitve, ki bodo, potem vsebovane v novem krovnem dokumente take, ki bodo strokovno utemeljene, ki bodo izvedljive in ki bodo izhajale tudi iz nekaterih že preteklih izkušenj, da se nam ne bi zgodilo, da odkrivamo toplo vodo, zato je pomembno, da ta proces nekaj časa traja torej ne bo samo enkratnega dogodka, na katerem bi o tem razpravljali, ampak bo to kontinuum več ali manj celo letošnje leto bo temu posvečeno tudi po različnih regijsko koordinirano torej po različnih predelih Slovenije, zato da pač vsak dobi možnost. Bolj formalizirano pa bodo oblikovane seveda tako krovne skupine kot, potem delovne skupine, ki pa bodo zelo konkretno obravnavale posamezna področja in vsebine za v naprej. Cilj je zagotovo vključiti tako imenovane praktike torej tiste, ki dnevno pač delujejo in izvajajo programe vsebine s področja vzgoje in izobraževanja in vključiti vse ostale deležnike kot so starši kot so lokalne skupnosti kot je civilna iniciativa v najširšem pomenu besede, zato da bi na koncu, če bo to možno prišli do nekega družbenega konsenza kam naprej in kako vidimo    (nadaljevanje to področje v Sloveniji. Sedaj lahko bi vam naštevala pa ne bi želela jemati časa. Vsi več ali manj poznamo te mednarodne raziskave in primerjave. Vemo kam se Slovenija uvršča in vemo, da lahko zelo kredibilno trdimo, da je naše celo področje vzgoje in izobraževanja cel ta družbeni podsistem, da je res dober, da je kakovosten, da se imamo s čim pohvaliti, da bi pa bilo neustrezno reči, da ni potrebno nikakršnih sprememb. Tega nihče od nas nikoli ni trdil in zato je poznan stavek, ki ga uporablja tako minister kot tudi vsi ostali od nas področje vzgoje in izobraževanje zagotovo ne potrebuje revolucionarnih sprememb, potrebuje pa evolucijo in sedaj je očitno napočil pravi čas tudi z vidika angažmaja, potreb po aktivnosti različnih akterjev različnih deležnikov, zato da pridemo do tega procesa in do končnih rešitev, ki pa ne delajmo si utvar nikoli ne bodo za vse sprejemljive bodo pa temeljile na dejstvih, na široki razpravi, na strokovni utemeljenosti in bodo dobra podlaga za delo v naprej.  Jaz ne bi želela še jemati časa. Če bo potrebno se bom z veseljem vključila, potem v nadaljnjo razpravo s kakšnimi konkretnimi zadevami. Hvala lepa.
Hvala, gospa državne sekretarka. Sedaj dajem besedo vabljenim na sejo. Vabljene prosim, da se, zaradi magnetograma predstavijo z imenom in priimkom in navedejo institucijo v imenu katere prihajajo. Prosim tudi, da se v svojih predstavitvah mnenj in stališč čim bolj osredotočite na temo dnevnega reda, saj sem, zaradi velikega števila vabljenih moral omejiti to predstavitev na 3 minute. Ampak vsak, ki si želi svoj pogled obrazložiti v širšem obsegu ima to možnost skozi pisni prispevek, ki bo dostopen v objavi med dokumente prihajajoče seje. Hvala za to. Izvolite z prijavami.
Nataša Šram
Dober dan. Nataša Šram iz Društva Sveta staršev.  Spoštovani in spoštovani! Zahvaljujem se vam za povabilo na današnje srečanje. Veseli nas, da ste pripravljeni se pogovarjati o spremembi šolstva in pri tem slišati glas po spremembi vseh podpisnikov peticije, ki jih ni malo kot tudi, ki soustvarjajo vzgojno-izobraževalni sistem. Spremembo šolskega sistema peticijo, ki jo je do danes v mesecu ni podpisalo 22 tisoč 404 ljudi. Peticija je nastala na podlagi življenjskih izkušenj staršev, učencev, učiteljev in tudi stroke in jo lahko razumemo kot klic na pomoč oziroma poziv in pobudo k bolj humani na otroka in otroštvo osredotočeni šoli, za otroka bolj spodbudno v šolskem sistemu. Razlogov za nezadovoljstvo z obstoječim sistemom je pa več. Številni starši in učitelj tudi profesorji srednji šol in fakultet opozarjajo, da se učna snov premaknila iz višjih razredov v nižje. Prav tako opozarjajo na prenatrpane učne načrte, kjer je veliko faktografskega učenja in snovi, premalo utrjevanja, predvsem premalo razumevanja snovi. Vse to so prenesli v popoldansko delo in na ramena staršev. Obremenjenost učencev je pogojeno s storilnostno naravnanostjo šole in težje po uspehu v njej. Obremenjenost se ne meri samo v urah osnovnošolskega pouka tukaj so še dopolnilni pouk, dodatni pouk, obvezno, neobvezni predmeti, projektno delo. Učenci preživijo v šoli najmanj 7 tudi 9 ur še, ko so v podaljševanjem bivanju in oddelajo več kot odrasli v službi. Jasno pa, da se njihove obveznosti s sprehodom na domov ne končajo, ker se začnejo še domače naloge, učenje, utrjevanje, razlage tekoče učne snovi s starši, projektno delo. Storilnostno naravnani šoli ni prostora za otroke s posebnimi potrebami. V tako veliko številčnih razredih ni niti prostora za otroke brez posebnih potreb. Na videz preprost primer iz peticije je primer težje šolske torbe. O njej so razpravljali veliki in veliko brez rezultata in vsi strokovnjaki se strinjajo, da ne sme šolska torba presegati desetino otrokove teže. Do danes se v tej smeri je zgodilo bolj malo ali nič, torba ostaja pretežka. Na zahteve po spremembah bo moralo odgovoriti stroka, Ministrstvo za šolstvo, učitelji in vsi, ki v šolski sistem soustvarjamo in ne nazadnje tudi mi učenci in starši. Kot prvo bi pa moral v središče biti postavljen otrok oziroma učenec pri čemer mislimo na to kako se učenec danes počuti v šoli in ne stremeti zgolj h kognitivnemu razvoju in napredovanju, pač pa upoštevati tudi kulturni, socialni in čustveni kontekst. Šola je dobra, ampak je cena trenutno zelo previsoka. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji. Izvolite.
Kristijan Musek Lešnik
Hvala lepa. Dr. Kristjan Musek Lešnik, sklepam, da sem tukaj kot namestnik predsednik strokovnega sveta Republike Slovenije za izobraževanje. Na vabilu je pisalo samo Kristjan Musek Lešnik, sem pa tudi starš, tako da lahko govorim v obeh vlogah.  Najprej hvala lepa za vabilo.  Šolstvo nedvomno rabi spremembe. In nismo edini. V mnogih državah sedajle potekajo razprave ali je trenutni model šole sploh še primeren času, kjer si nekaterih poklicev, ki jih bodo opravljali današnji šolarji, ne znamo še niti predstavljati. Takšno razpravo rabimo tudi v Sloveniji, kjer generacije otrok pošiljamo v šole, kjer se pretežno ukvarjamo s polnjenjem možganov in uma, malo pa z ostalimi pomembnimi življenjskimi področji, od razvoja socialnih veščin, čustva, inteligentnosti, reševanja konfliktov, kritičnega razmišljanja do ročnih spretnosti. Jaz sem psiholog, pa spim na postelji, ki sem si jo sam izrisal, izžagal in sestavil, ker sem se v osnovni šoli učil delati s stružnico in drugimi orodji. Moja otroka tega ne bosta nikoli mogla. Želim si, da razpravo o prihodnosti šolstva podpre politika. Želim si, da v njej sodelujejo starši. O vsebinah, v katere bo treba zagristi, sem pisal v gradivu, ki sem jih priložil gradivom za sejo. Tukaj je premalo časa. Tudi v peticiji za spremembo šolskega sistema je marsikaj s čimer se lahko strinjam. Žal pa govori predvsem o simptomih, pa o grobih problemih zaradi katerih nastajajo tiste težave, ki jih omenja. Je premalo časa, da bi govoril o vsebinah, zato bom sedaj omenil nekaj razlogov zakaj mislim, da je peticija zaradi katere dobrodošlo, seveda, da se danes pogovarjamo o šolstvu, hkrati pa mislim, da ne sme in ne more biti osnova za vsebinsko razpravo.  Prvič, govorimo o številki preko 22 tisoč. Ne morem pa mimo tistih mladoletnih dijakov, ki so me opozorili, da so jih k podpisu peticije vabili v okviru plačane promocije na njihovih Facebook profilih. To se mi zdi vsaj nehigienično. Drugič, ko govorimo o 22 tisoč podpisnikih, pa ne želim podcenjevati kogarkoli, ki je dal podpis. Vsak, ki je podpisal to peticijo ve zakaj jo je podpisal in smatram, da je treba vsakemu od staršev, ki jo je podpisal, seveda, dati priznanje oziroma priznati, da ima stiske in težave zaradi katerih je govoril. Bi pa rad še nekaj rekel. 22 tisoč podpisnikov peticije, ki se začne: Državljani Slovenije imamo dovolj, dajmo tukaj pogledati na širši kontekst. Pa bi želel opozoriti na drug primer, ko so državljani imeli dovolj, jih ni bilo 22 tisoč, bilo jih je več kot 17 milijonov. Izglasovali so pa brexit. Kakšne posledice so brexita pa lahko sedajle v reality show vsak dan spremljamo.  Predvsem me pa moti vsaka stvar, ki smrdi po zlorabi civilne družbe v nehigienske namene. In tukaj ocenjujem, da je peticija pravzaprav izigrala 22 tisoč podpisnikov in še koga. Moja ocena pa temelji na zapisu gospe Nataše Šram na Facebooku, ko so jo opozorili, da lahko oseba odda neomejeno število podpisov pod peticijo. In je odgovorila: »S tem naj se ukvarja Vlada, katera je to možnost omogočila.« In naprej: »Oni imajo to čez, ne jaz. Oni so vzpostavili ta mehanizem.« Želel bi razumeti pravzaprav kakšno ima povezavo tukaj Vlada oziroma kje vidi gospa Šram povezavo med svojo peticijo in Vlado. Asociacija, ki jo jaz lahko dobim v tem je pa na tisto staro reklamo na polno greznico, ko so palčki prišli, si zavihali nos in rekli: Smrdi, smrdi, smrdi, kako smrdi.  Spoštovani člani odbora, jaz vas prosim, da z vašimi glasovi pa ravnanji prispevate k temu, da se res ustvari priložnost za široko razpravo v prihodnosti šolstva, po drugi strani pa prosim, da zagotovite, da se v to razpravo ne bodo vpletali poslovni ali drugačni interesi različnih interesnih skupin ali pa ideološke vsebine, ki v šolo ne sodijo. Vsekakor slovenski šolski sistem rabi resno razpravo o njegovi prihodnosti, ki bo vključila vse deležnike, s poudarkom na resni, takšni v kateri ne bo prostora za manipulacije in populizme. Rad bi omenil samo še eno reč, da razumemo kontekst o katerem se pogovarjamo. Nekaj dni nazaj sem na strani, kjer v glavnem pišejo starši, objavil en kratek zapis, in sicer se glasi takole: »Opozorila, da slovenska osnovna šola čedalje bolj računa na delo staršev, so pogosta. Zaradi tega nastajajo velike socialne razlike, prednost imajo otroci staršev, ki znajo razlagati in pomagati pri učenju ali pa zmorejo plačati inštruktorje, tečaje in podobno. Spremeniti to slabost sedanje šole bi po mojem mnenju moral biti eden poglavitnih ciljev prenove. Na ta tekst se je usul plaz soglasij. Prva, ki se je oglasila je bila gospa Nataša Šrank, ki je rekla, to je to, upam da boste to predstavili v parlamentu. zdaj sem to predstavil v parlamentu. tisto kar sem hotel pa omeniti je pa to, da to ni zapis, ki bi ga jaz pripravil zdajle, to je zapis, ki ga je zapisala 21 let nazaj dr. Darja Piciga, se pravi, se ukvarjamo popolnoma z enakimi stvarmi kot smo se ukvarjali že takrat, in če bi takrat poslušali strokovnjake, ker gospa Darja Piciga je bila vendarle vrhunska slovenska razvojna psihologinja, ki je cel kup posmeha s strani politike in nekaterih strokovnjakov / nerazumljivo/ naj šolskega prostora. Dajmo poslušati starše, strokovnjake, učitelje, ampak naj bo pa razprava resna.
Hvala lepa.  Kdo si želi besedo naslednji? Izvolite. Predstavite se.
Benjamin Gorišek
Sem Benjamin Gorišek iz II. gimnazije Maribor.  Najprej bi se rad zahvalil vsem pristojnim za vabilo, vsem, ter bi pozdravil vse prisotne. Zahvaljujemo se za vabilo zato, ker smo navsezadnje mi dijaki in to se najbolj tiče nas in zato bi vam radi dali našo perspektivo iz prve roke. Mi menimo, da je slovensko šolstvo ustrezno, kar tudi potrjujejo vpisi na raziskave, na primer, 2015, kjer so dokazali, da smo nadpovprečni pri matematiki, bralni pismenosti, naravoslovju, itn., ampak se zavedamo, da obstajajo neki problemi v slovenskem šolskem sistemu, menimo pa, da ta peticija, ki je danes tukaj prisotna, se ne sooča s tem problemi pravilno, ampak preveč radikalno, saj so preveč vključena čustva in ne dovolj racionalnosti.  Če najprej malo konkretno povemo o peticiji nato pa o naših predlogih za izboljšavo, na primer menimo, da ta peticija ni podkrepljena z logičnimi argumenti, na primer, za ukinitev mature, ki bi prinesla manj stresa kot trdijo, ampak mi pravimo, da to ne bi bilo res, ker bi stres še vedno bil zaradi sprejemnih izpitov zaradi drugih stvari, ki bi bile povezane s šolstvom, itn. Prav tako pravimo, da maturo nikakor ne smemo ukiniti zato, ker je to mednarodno priznan kriterij, ki slovenskim dijakom omogoča šolanje v tujini, drugega priznanega kriterija v Sloveniji ni, poleg mednarodne in evropske mature. Prav tako druge predloge kot so na primer ukinitev številčnih ocen in uvedba formativnega spremljanja, tudi ne vidimo kot primerno, zato ker vidimo, da so opisne ocene preveč subjektivne, lahko se interpretira na različne načine, številčne ocene pa so točno določene s procenti, prav tako z nagradami, ki jih predlaga peticija. Vidimo, da tudi ne bi bile ustrezne, zato ker nagrade bi, edini kriterij, ki bi bil lahko logičen in objektiven, bi bili rezultati, to pa bi bilo negativno, zato ker bi se potem kot v Ameriki lahko vidimo v preteklosti, preveč profesorji osredotočali na rezultate ne pa na učenje. Prav tako, če 2. člen, ki je omenjen v manj domačih nalogah, to lahko tudi rečemo, da to ni res, ni ustrezna, zato ker Slovenija je že pri repu po domačih nalogah na dijaka. Na primer, imamo 3,7 ur na teden domače naloge, če pa pogledamo naše sosede, na primer Hrvaška ima 5,9, Madžarska 6,2, Italija 8,7, torej vidimo, da večina teh predlogov ni podkrepljena ali pa že obstajajo. Na primer člen, ki govori o ničelni toleranci do nasilja, 11. člen, ki je že z večimi členi Kazenskega zakonika popolnoma prepovedana, potem 12. člen o šolanju doma, ki tudi že, 88. člen o Zakonu o osnovnih šolah dovoljuje, itn.  Če bi pa dovolili, bi pa še dal besedo svojemu sošolcu, ki bi povedal o konkretnih ukrepih, ki si jih dijaki želimo videti.
Seveda. Izvolite.
Anej Podgorelec
Sem Anej Podgorelec iz II. gimnazije Maribor in bom povedal še naše predloge za izboljšave.  Torej, glede odprave odvečnega balasta, kot ga imenujejo, bi predlagali vertikalizacijo učnega  načrta. To pomeni, da se enakih snovi ne učimo v osnovni šoli in potem še enkrat podrobneje v srednji šoli. Učitelji naj se držijo učnega načrta, ne pa da se bolj osredotočajo samo na predmetni izpitni katalog, saj je tam zahtevano ožje znanje, vendar je za pridobitev nekega generalnega vpogleda bolj pomembno širše. Skrajšati je potrebno interval posodabljanja učnega načrta, ko ste prej govorili o evoluciji učnega načrta. In pa o možni uvedbi sprejemnih izpitov na fakultete, ki bi merili kompetence, ki jih sama matura ne meri, a so ključnega pomena za opravljanje tega poklica. Primer tega je recimo fakulteta za arhitekturo. Za vpis šteje tam 10 % so vredne ocene iz 3. in 4. letnika, 10 % šteje matura in 80 % ima vpliv na to ali bo dijak sprejet na študij, uspeh pri preizkusu sposobnosti, se pravi pri samih sprejemnih izpitih, če tako želite. Najlepša hvala.
Hvala lepa. Kdo je naslednji?  Izvolite.
Jaka Matičič
Lep pozdrav, Jaka Matić, Mladinski svet Slovenije.  Mladinski svet Slovenije vidi vse pobude v šolstvu, ki vplivajo na to, da se bo naš šolski sistem spreminjal in seveda smo za spremembe. S tem pa hočemo poudariti, da je ključno, da pri teh spremembah ne upoštevamo samo in zgolj želja stroke in staršev, ampak da se k tej širši debati vključimo tudi mladi. Mladinski svet Slovenije sicer zagovarja in preučuje mlade med 15 in 29 letom starosti, ampak opažamo, da številni izzivi s katerimi se točno ta skupina sooča, izhajajo iz nekje prej. Se pravi, težave ob vstopu na trg dela, pozno dejansko osamosvajanje, slaba participacija v družbi so vse posledice, ki bi se lahko v fazah prej rešile. Naš predlog je oziroma verjamemo v to, da je izobraževalni sistem namenjen temu, da mladi pridobijo znanje in sposobnosti, ki jih primarno koristijo na trgu dela, ki jih primarno koristijo tudi za to, da pridobijo zaposlitev. Samo pridobivanje kompetenc pa mogoče neki pristopi vseživljenjskega učenja, ki jih vidimo kot pomembne, bodo prispevali k temu, da bomo imeli odgovorne in aktivne mlade ljudi in to šolski sistem lahko naredi. Tako da, naš predlog ki smo ga tudi pred kratkim posredovali, vključuje pet predlogov za izboljšave tovrstnega sistema. Če se mogoče čisto na kratko navežem na njih. Mi smo prepričani, da lahko aktivno participacijo mladih v družbi in tudi udeležbo na volitvah izboljšamo na način, če v šolski sistem uvedemo tudi koncepte državljanske vzgoje, ker so pomembni zato, da med mladimi krepimo zavedanje, da sem sam odgovoren za moja dejanja in da lahko družbi prispevam, da bo boljša, le če vidim, seveda, namen le-tega, in to lahko v šolskem sistemu naredimo.  Druga stvar, ki se nam zdi pomembna je pa to, kot smo že omenili na odboru, kompetence, ki jih mladi potrebujejo za prihodnost, je trenutno zelo težko raziskovat. Kompetence, ki jih bodo mladi potrebovali v poklicih, ki se bodo oblikovali v prihodnosti, danes še ne prepoznavamo tako zelo dobro. Zato je potrebno nujno povezovanje tako formalnih izobraževalnih sistemov kot tudi neformalnih možnosti za izobraževanje, ki pa jih mladinska organizacija zelo dobro pokrivamo. Mi si želimo tukaj predvsem, da bi lahko v prihodnosti, tako formalni izobraževalni sistem kot mi, ki izvajamo neformalno izobraževanje, čim bolj sodelovali z roko v roki.  In zato imamo tudi teh pet predlogov,   (nadaljevanje) ki bi jih, če dovolite, še prebral. Prvi je vseživljenjska karierna orientacija in individualno načrtovanje od osnovne šole naprej. Se pravi, mi predlagamo, da se uvede možnost, da mladi sami lahko raziskujejo svoje želje, interese in sposobnosti, brez pritiska staršev, brez pritiska učiteljev, ki pa se trenutno lahko dogaja. Drugi predlog je vključevanje učenja osnovnih kompetenc za odgovorno samostojno življenje v redne učne načrte, tako imenovana uvedba državljanske vzgoje, ki sem jo že omenil. Tretje je zagotavljanje dostopa sredstev in ustrezne podpore za sodelovanje v formalnem izobraževalnem procesu, se pravi, da zagotovimo pogoje, kjer noben učenec ne bo diskriminiran na podlagi svojega ekonomskega položaja in mu ne omogočamo udeležbe in dovolj velikih priložnosti. Četrto je aktivno povezovanje formalnih izobraževalnih institucij z nosilci neformalnega izobraževanja, o katerem sem tudi govoril. In peto je sistematično ozaveščanje ter usposabljanje za izvajanje aktivnosti o zdravem načinu življenja. To je pa mogoče tudi točka, ki jo v zadnjem času znotraj mladinskega sektorja prepoznavamo kot zelo pomembno, ker namreč tudi zaradi šolskega sistema in načina, ki se uporablja za to, da se mladi izobražujejo, in načina, na katerega se točkujejo, privede tudi do določenih težav, ki so povezane z mentalnim stanjem mladih, in vidimo tudi zelo veliko nekih stvari, ki negativno vplivajo na mentalno zdravje mladih znotraj šolstva.  Jaz bi se v debato z veseljem še naprej vključil, ampak mislim, glede na to, da smo omejeni, bi s tem zaključil zaenkrat.
Hvala lepa, gospod Matic.  Naslednji razpravljavec je gospod Pušnik.
Gospod Pušnik
Lep pozdrav! Hvala za besedo.  V bistvu sem jaz podsklop Zveze aktivov sveta staršev Slovenije…
Oprostite, kdo ste?
Igor Pušnik
Igor Pušnik. Ali ste me pozvali?
Imamo dva Pušnika…
Igor Pušnik
A, pardon…
Ne, ne, v redu je, v redu je, samo predstavite se, od kod prihajate. Nadaljujte, prosim.
Igor Pušnik
Se pravi, še enkrat, sem Igor Pušnik. Lep pozdrav vsem skupaj! Sem predstavnik ljubljanskega Aktiva svetov staršev, ki je podsklop, regionalni aktiv Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.  V okviru ASLOŠ smo mi obravnavali to peticijo, s katero najdemo kar nekaj skupnih točk tudi v okviru dokumenta, ki ste ga vsi lahko prebrali, in sicer dokumenta, ki ga je v aprilu 2018 izdala Zveza aktivov svetov staršev Slovenije. Pa se sploh ne bi spuščal v samo peticijo, ker so tam neke zelo konkretne zadeve, veliko debate in vetra je okrog tega. Jaz upam, glede na to, da je šolstvo ena redkih stvari v Sloveniji, ki je še v naši domeni, popolnoma suvereni domeni, da ga lahko organiziramo po svoje, da nimamo vpliva od zunaj, se pravi, Evropske unije kot take. Upam, da se lahko zelo hitro strinjamo o neki viziji, ker najprej rabimo vizijo. In če bi rekli, kot primer vizije, da vzgajamo otroke v poštene, spoštljive, srčne, empatične, samozavestne, kar so štirje vzgojni cilji, razgledane, kreativne in inovativne mlade ljudi, to so trije učni cilji, ki bodo sposobni obvladovati življenjske izzive, še posebej vsak na svojem močnem področju. Zadeva je zelo enostavna, potem rabimo pa strategijo. In okrog te strategije se pa zdaj krešejo mnenja, zakaj, ker se tudi jaz sprašujem, ali je bela knjiga, ki je obstoječa, mišljena kot strategija, ima 520 strani. Obljubljeno je bilo na sestanku pri ministru, da bo prihodnja bela knjiga veliko širši nabor sodelujočih, ki bodo lahko v tem sodelovali, predvsem pa praktiki. Seveda, bela knjiga pokriva vertikalo od osnovne šole, celo predšolske vzgoje, osnovne šole, srednje šole in fakultete, in to vertikalo moramo nekako harmonizirati. Se pravi, moramo povezati tudi te prehode. Poznamo namreč dokumente, jaz jih poznam, poznam kolege, prihajam s Fakultete za elektrotehniko, tu nastopam v bistvu v trojni vlogi, kot učitelj dolga leta, kot starš treh otrok, poznam gimnazijo in osnovno šolo,   (nadaljevanje) pa seveda kot predstavnik staršev v teh aktivih. Mislim, da v tej strategiji moramo odgovoriti, na kakšne načine bomo zadevo organizirali, kako zastavljene cilje doseči, potrebne pogoje, kadrovske, finančne, organizacijske, materialne, kdo jih mora zagotoviti, seveda, v osnovi država, ampak vseeno, konkretno, kdo. Ker vedno se radi izgovarjamo na nekoga drugega ali pa rečemo, nekdo je odgovoren - kdo konkretno je odgovoren. In odgovornosti posameznikov morajo potem biti jasno določene zato, da se jih lahko tudi pozove, ne na odstope, ampak na korektivne ukrepe. Pa seveda roke za izvedbo si moramo postaviti. Jaz imam tule nekaj predlogov, ki so kratkoročni, srednjeročni, dolgoročni. Ampak bistvo še vedno ostaja, kaj bomo mi otroke učili, kaj bi jih radi naučili. V letu 2015 so Združeni narodi prvič med sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja omenili izobraževanje. To pomeni, da mi lahko to izobraževanje dejansko usmerimo tudi v trajnostni razvoj. Pa ne vem, ali se v bistvu sploh vsi skupaj, recimo, tisti, ki več o tem razmišljamo, strinjamo, kaj pa je trajnostni razvoj oziroma trajnostno izobraževanje. Danes sem bral, okoljski minister je rekel, da je za okoljsko ministrstvo najbolj pomembno okolje, na osnovi tega bomo živeli ali pa se bomo uničili. Ampak kljub vsemu, o tem se je treba učiti. In učenje na tem področju danes v osnovni šoli, to, kar jaz gledam, je bolj prepuščeno iniciativi posameznih učiteljev, ni pa tu stroka tista, ki bi povedala, dajmo se teh stvari učit, tudi otroke.  Poleg ostalih stvari, ki so bile že večkrat povedane in prežvečene, v delovni skupini za kakovost pri Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije se zavzemamo že nekaj časa, da bi v šolstvo vpeljali sistem kakovosti. Sistem kakovosti, vam povem, da tudi v visokem šolstvu ne obstaja mednarodni standard, pri čemer sam izhajam iz laboratorija, ki temelji na delu s standardi, tako vem, kaj je kakovost, kako prideš do svetovnega vrha, s kakšnim delom. Ti standardi kakovosti ne obstajajo. In vendar imamo določene standarde, na katere se lahko opremo in v šole uvedemo enostaven sistem kakovosti za začetek, ki se nadgrajuje. Bistvo je pa to, da ima povratno zanko, ker če si mi zastavimo nek cilj, ki mora biti merljiv - tudi v beli knjigi je kar nekajkrat omenjena kakovost, ampak samo deklarativno, mi v bistvu ne znamo odgovoriti na to, kaj pa ta kakovost pomeni, se pravi, kako mi merimo to kakovost na posameznem področju. In z nekim takim sistemom bi lahko mi opisali v šoli posamezne procese, za te procese določiš odgovorne ljudi, cilj, kdaj, kako, povratna zanka - zadeva se zdi zelo enostavna, in vendar ni, zaradi tega, ker je treba ljudi usposobiti. Ljudi je treba usposobiti, začne se z malimi koraki, dva, trije učitelji, skupine za kakovost. Ko govorimo o samoevalvaciji, obstaja projekt, ki je tekel na temo kakovosti, Ministrstvo za šolstvo, izobraževanje in šport, mislim, da se junija izteče, nam je bil tudi predstavljen pred kakšnim letom, ampak ta projekt se izteka. Mene zanima, kako se bo to nadaljevalo, ali se bo sploh nadaljevalo. Pri čemer tam ni pomembnih deležnikov, ker vedno v vsakem sistemu kakovosti so vsi deležniki vključeni. In tam staršev ni vključenih, ker tudi starši, učenci in učitelji v šoli neposredno sodelujejo in morajo sodelovati. Tako da tak sistem kakovosti bi lahko rešil marsikateri problem na poti razvoja šolstva, ker to je stvar evolucije, dogaja se korak po korak. In to je tudi zapisano v 2. točki Zveze aktivov sveta staršev Slovenije.  Toliko bi imel zaenkrat. Hvala lepa.
Hala lepa, gospod Pušnik. Ker sem seznanjen, da imamo še enega gospoda Pušnika, mu dajem besedo. Izvolite.
Herman Pušnik
Hvala.  Herman Pušnik, ravnatelj I. gimnazije Maribor in vodja aktivo mariborskih srednješolskih ravnateljev. Z gospodom Pušnikom si deliva priimek, pa tudi nekaj idej pri tem kar bom povzel. Hvala za to priložnost, da lahko skupaj razmišljamo o pobudi, ki je nastala, pa jo morda osvetlimo z različnih zornih kotov, kar je pravilno. Tudi sicer imamo v šolstvu zelo različne perspektive, glede na to na kateri strani katedra, če tako grobo rečem, sedimo. In je morda prav, da se ta mnenja nekje soočijo, da se naredi vizija in da se razmišlja   (nadaljevanje) o prihodnosti tega področja, ki ga vseeno moramo čuvati kot enega pomembnejših segmentov naše družbe. Verjamem, da bi pri tem procesu bila postopkovnost zelo potrebna, in je treba tudi argumentaciji dati velik pomen, karkoli se bo spreminjalo. Tudi sicer kar nekaj teh stvari, ki so navedene v tej peticiji, bi lahko, grobo rečeno, razrešili znotraj šole, torej s pogovorom ali s posameznim učiteljem ali na nivoju šole, nekatere stvari bi lahko čisto preprosto na izvedbeni ravni rešili v par dneh, ne samo na daljše obdobje. Nekatere stvari se slišijo zelo všečno, vendar zato, ker se vidijo samo z enega zornega kota. Treba je pogledati - me veseli, da so mladi že opozorili dijaka druge gimnazije na stvari, ki so lahko nevarne, torej, ko zamajemo ali spremenimo enega od segmentov, se potem lahko verižno kar precej stvari postavi v drugačno pozicijo, včasih tudi ne v dobro teh, za katere verjamem, da vsi želimo najbolje, torej za otroke v primeru, ko se pogovarjamo o šolstvu. Nikakor tudi pri mladih ne smemo zanemariti njihove pravice na eni strani do osvajanja znanj in kompetenc, pa seveda tudi ne podcenjevati njihovih možnosti, kaj vse zmorejo in lahko naredijo. Tako včasih tisto, kar mislimo mi, da njim ne uspe, krepko jim uspe in so zelo izvirni in originalni in zelo ustvarjalni.  Morda pri tem, ko se bomo ali pa ko se boste odločali o prihodnosti, vzamemo v zakup tudi, kar morda ni omenjeno, delo z nadarjenimi dijaki, učenci, pa tudi študenti, po vertikali spremljanje njihovega napredka. Torej, manjka namreč nacionalna strategija, ki bi pokrivala to področje. Ne smemo pozabiti tudi na demografijo, ki je, žal, takšna, kot je, torej številčno manjših generacij. Pa morda predvsem, če smo v tem hramu demokracije, kjer se sprejema zakonodaja, če lahko dodam, prosim, podprite nas, poslanci, ko bodo prišli predlogi z ministrstva, nekaj sprememb, če zdaj govorim o srednjem šolstvu, je predlaganih. Nekaj napak je bilo v zadnjih spremembah zakonodaje in smo na to opozorili. Minister je oblikoval delovno telo, ki spremlja to, kar se izvaja, in bi bilo dobro, da se to čim prej, pred začetkom šolskega leta, tudi spremeni; govorim o Zakonu o gimnazijah, pa tudi o pravilnikih, ki jih sicer sprejema minister.  Če lahko na koncu še dodam, ker je aktualno tudi o zdravi prehrani govoriti v teh dneh na področju šolstva. Od leta 2010 velja cena malice v srednji šoli 2,42 evra, z zakonom določena, v Zakonu o šolski prehrani.  Hvala.
Hvala lepa, gospod Pušnik. Naslednji, izvolite.
Peter Zupan
Hvala. (Peter Zupan, Učiteljsko združenje Slovenije.)  V Učiteljskem združenju Slovenije se zavedamo nujnosti sprememb v šolskem prostoru. Že leta 2016 smo na prvi vseučiteljski konferenci Slovenije obravnavali 51 predlogov za izboljšanje šolstva. Strinjali smo se, da je treba postaviti meje, kje se začne poseg v učiteljevo strokovnost in dostojanstvo. Ugotovili smo, da je naše strokovno pedagoško delo, vzgojno delovanje in avtonomija zakonodajnopravno mreženje do neslutenih absurdov. Hkrati pa starši in šolarji od nas pričakujejo objektivno nemerljive sposobnosti, da smo kreativni, človeški, da se znamo pravilno odzvati v zapletenih razmerjih in odnosih v skupinah. Z vmešavanjem vse več deležnikov v vzgojno-izobraževalni proces se tvori nekakšen pluralizem resnic, ta pa odpira nevarno polje birokratskih zlorab. Učitelji smo pogosto priče dogodkom, kjer pravica enega ali dveh prevlada nad pravicami ostalih. Lanskoletna peticija, ki smo jo pripravili v sodelovanju z ostalimi pedagoškimi združenji in uglednimi pravniki, je dokazala, da mlačni odzivi odločevalcev na predloge iz praske rezultirajo v obliki afer, ki smo jim bili priče v prejšnjem letu, na primer, afera o ravnatelju Mercu, Kengurujčki, učiteljici glasbene vzgoje. Menimo, da je do nezadovoljstva staršev in učiteljev prišlo predvsem zaradi uveljavljanja parcialnih sistemskih sprememb in posegov, ki niso predvideli posledic na stabilnost in strokovno koherentnost celotnega sistema. Verjamemo, da bi pri tem s predlogi in dejanji najbolj pomagali predvsem učitelji praktiki.  Naši člani so v preteklih letih kot največjo skrb izpostavili le navidezno vključenost učiteljstva v odločitve ministrstva. Čeprav smo bili nekateri učitelji vključeni v posvetovalna telesa, se je izkazalo, da se naši predlogi preko posrednikov v višjih krogih predrugačijo do mere nerazpoznavnosti ali pa se zatakne pri pravnih podlagah za uvedbo sprememb. En tak eklatanten primer je javna razprava na zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, kjer smo leta 2017 učitelji prispevali čez tisoč različnih mnenj. Povratna informacija na javno razpravo je bila skopa, na uvedbo zakona pa smo lahko pozabili ob odstopu Vlade.  V učiteljskem združenje Slovenije vidimo možnost za preskok v kvaliteti šolstva z nastankom poklicno-stanovske organizacije oziroma zbornice. Tako bi vsi učitelji, od vzgojiteljev v vrtcu do vključno profesorjev na univerzi imeli možnost in odgovornost neposredno soustvarjati in odločati o šolskem sistemu. Zakonsko urejena institucija bi se na nove vzorce v šolstvu hitro in praktično odzivala skozi lastno izkušnjo. Določitev strokovnih problemov od političnih bi lahko zagotovila stabilno delovanje slovenskega šolstva brez »ad hoc« sprememb. Prepričani smo, da bi učitelji organizacijo začutili kot svojo. Preko njene strukture bi se sprostil potencial več kot 40 tisoč univerzitetno izobraženih učiteljev, katerih poznavanje šolskega vsakdana je neprecenljivo. Glede na izkušnje in navdušenost učiteljev na naših regijskih srečanjih v učiteljskem združenju verjamemo, da bi ob pravilni implementaciji našega predloga slovensko šolstvo dobilo nov zagon, ki bi bil obrnjen predvsem v smer zadovoljstva končnih uporabnikov sistema - otrok, mladostnikov in študentov. Hvala.
Hvala lepa. Izvolite gospa.
Marija Kavkler
Marija Kavkler z Društva bravo, Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. V društvo so včlanjeni starši, osebe s specifičnimi učnimi težavami in pa strokovni delavci. V društvu se ne zavzemamo za neke revolucionarne spremembe, zavzemamo pa se za spremembe, ki bi prinesle dobrobit vsem otrokom s posebnimi potrebami in pa seveda za uresničevanje že uzakonjenih pravic in pa z deklaracijami opredeljenih pravic.  Nekaj stvari bi povedala na splošno, potem pa bi se dotaknila otrok s posebnimi potrebami, predvsem s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Kot je bilo že omenjeno, je slovenska šola dosegla dobre rezultate na mednarodnih preverjanjih znanja, na kar smo lahko ponosni. Ne omenja pa se še podatkov, ki so bili ob tem posredovani in sicer to, da naša šola ne zmanjšuje vpliva nižjega socioekonomskega statusa, da so ogromne razlike med učenci, ki izhajajo iz višjega ali nižjega socioekonomskega statusa, o klimi, ki velja, ki je v šolah, o kateri je bilo dosti podatkov, o samozavesti učencev, o vplivu na rezultate in tako dalje. Poleg tega imamo v naši šoli malo ponavljavcev, 0,9 % - podatek je iz leta / nerazumljivo/, vendar se danes pogosto sliši, da se učencem preveč šenkuje ocene. Nisem zagovornica samo prav dobrih in odličnih ocen, vendar pa menim, da nikakor ne smemo stremeti k temu kar se je dogajalo leta 1970, ko je bil 10 % osip, ko je bilo 3,4 % otrok v šolah s prilagojenim programom, z znižanim standardom, predvsem otrok iz nižjih socioekonomskih okoljih in pa otrok, ki so imeli različne primanjkljaje. Poleg tega se mi zdi, da ne bi smeli pozabiti na zgled, ki smo ga, torej na dobro rešitev Ministrstva za šolstvo iz leta 1980, ko je dosegel korenite spremembe predvsem na področju dela z otroki s posebnimi potrebami, z uvajanjem svetovalnih delavcev, z uvajanjem male šole, s preventivnimi pregledi in tako dalje. Torej, to so bili dobri zgledi, in če bi se tako sistematično lotili sprememb, bi tudi danes lahko dosegli marsikaj, in sicer za okrog 20 % učencev, nekateri ne dosegajo standardov znanja, ki so bili postavljeni z mednarodnimi raziskavami, drugi pa seveda imajo težave zaradi različnih razlogov. Ne smemo pozabiti, da se je odstotek tistih, ki ne dosegajo, ki niso ponavljavci, zmanjšal predvsem zaradi tega, ker je okrog 6 % otrok, ki jih deklariramo za otroke s posebnimi potrebami v osnovni šoli, ker imamo štiri korake modela  odzivno obravnavo kjer so različne oblike pomoči, od dopolnilnega pouka, svetovalnih storitev, od individualne in skupinske pomoči. Poleg tega pa ne smemo pozabiti na intenzivno pomoč staršev otrokom, ki imajo težave, potem dejavnosti nevladnih organizacij, se zelo malokrat omenjajo, prostovoljcev, javnih del, itn. Vsi ti dejavniki pomembno doprinesejo k temu, da danes nimamo tako velikega deleža osipnikov otrok, ki so popolnoma neuspešni.  Otroci s posebnimi potrebami so danes v različnih razpravah, tudi pri nekaterih odgovornih krivci za številne težave v osnovni šoli, vendar pozabljamo, da smo v bistvu edina evropska država Evropske unije, ki izvaja samo en program za otroke s posebnimi potrebami. Torej samo program, ki terja doseganje standardov znanja. Ali si predstavljamo kakšne spremembe bi bile šele potrebne, če bi vključevali otroke v prilagojene programe, v prilagojene programe z znižanim standardom, kar se dogaja po drugih državah. To so pravice, ki jih imajo otroci, mladostniki zagotovljene z zakonodajo, slovensko in tudi s konvencijo o pravicah invalidov, vendar teh pravic ne uresničujemo, čeprav je bila naša država ena od prvih, ki je konvencijo podpisala. Torej tukaj je veliko rezerv za to, da dosežemo spremembe. Govorimo o spremembah, ki so potrebne. Zakaj se ne bi lotili organizacije inkluzivne šole. Inkluzivno šolo razumemo pogosto samo za majhen delež otrok s posebnimi potrebami, vendar današnja paradigma inkluzivne šole pomeni inkluzivno šolo za vse učence, torej šolo, ki bo omogočila napredek, dobrobit vseh otrok, uspešnost, vključenost, participacijo. Mislim, da bi to moral biti cilj, in če bi to dosegli, bi marsikatere probleme zmanjšali.  Deleži posameznih skupin otrok s posebnimi potrebami so različni, zato potrebujejo tudi različne oblike pomoči in otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja so najbolj zastopani v populaciji, zato seveda potrebujejo, je tudi največ odločb s tega področja. Število odločb bi krepko zmanjšali, če bi se držali že uveljavljenega koncepta dela z učenci z učnimi težavami v katerem je predviden 5-stopenjski model, in če bi začeli s prvo stopnjo, torej z intenzivno individualizacijo in diferenciacijo v samem procesu poučevanja in drugimi oblikami, bi do pete stopnje prišlo zelo malo otrok, ki bi potrebovali dodatno strokovno pomoč, ker se ves čas govori o, ne vem, zdaj je bil podatek 42 tisoč ur dodatne strokovne pomoči, itn. Ob tem bi poudarila, da je v našem šolskem sistemu ogromno virov, tudi v primerjavi s številnimi državami, ki so mnogo bogatejše od nas. Vprašanje pa je kako ekonomično jih izrabljamo in tudi vprašanje je ali izvajajo dejavnosti za katere so zadolženi ljudje, ki so dovolj usposobljeni. Bilo je narejenih ogromno projektov v katerih so bili razviti modeli, preverjanju v praksi pa je izvajanje tega kar je tudi v zakonu poudarjeno, da bi se moralo izvajati, odvisno od dobre volje. To se ne bi smelo dogajati. So šole, kjer delajo čudovito in tam imajo manj odločb. Poglejte si sezname šol, kjer je največ odločb. So narejeni. Torej, treba je uvajati spremembe, vendar na osnovi, tudi na osnovi že uveljavljenih ali pa vsaj pripravljenih modelov. Glavni problem v naši državi je pogosto, da sprejmemo določene novosti, recimo svetovalna storitev, ki je bila uvedena leta 2011 za otroke s posebnimi potrebami. To je super rešitev, ki je povsod po svetu zelo učinkovita. Kaj se je zgodilo pri nas? V zakon je bila vnesena, vendar nihče ni pripravil osnov, modelov, časa za pridobivanje znanj za uresničevanje te storitve, časa učiteljev, ki bi to tudi uresničevali in potem bi bil marsikateri problem rešen brez problemov. Torej mislim, da bi morali enkrat - ja, samo še dva stavka - mislim, da bi se morali odločati, da bi moralo prevladovat dejstvo, da ne smemo bit usmerjeni pri spremembah šole v dobrobit odraslih in željah odraslih, ampak v dobrobit otrok. In to dobrobit bomo dosegli samo s sodelovanjem vseh in pa seveda z nekimi sistematičnimi, sistemskimi spremembami, ki bi bile osnovane na primerih dobre prakse tudi s preteklosti.
Hvala lepa. Kdo se prijavi k besedi? Izvolite, ja.
Ajda Erjavec Bartolj
Ajda Erjavec Bartolj iz Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije. Pa bi se kar na vas navezala, ste dali tako lepo iztočnico. Ali pa mogoče kar na vse vas, ki ste do sedaj govorili.  Hote ali nehote, je trenutna razprava precej podobna našemu siceršnjemu delu. Svetovalni delavci smo tisti, ki dnevno poslušamo stiske staršev, zunanjih strokovnjakov, učiteljev, ki imajo tudi kar nekaj izzivov pri tem, kako bi novodobna spoznanja prenašali v prakso in v tem kontekstu razumemo tudi pričujočo peticijo. V njej oziroma za njo prepoznavamo en kup potreb, ki se jih tudi mi zavedamo in na katere že leta opozarjamo, nas pa sama vsebina vsekakor skrbi. Mogoče se nam zdijo določeni predlogi nekoliko poenostavljeni, preoranjeni in obetajo razkroj tistih stvari, ki dejansko v šolstvu delujejo. Kot rečeno, naše šolstvo je kakovostno, neke stvari funkcionirajo, v zvezi s standardi znanja in zahtevnostjo in tako naprej, očitno nimamo težav. Imamo pa kar nekaj težav s samo pravičnostjo sistema, s tem da bi dejansko omogočili podporo, ki jo naši otroci in mladina in v končni fazi tudi starši potrebujejo. Se pa tudi tukaj želimo izognit nekim poenostavljenim vzročno-posledičnim sklepom o tem, kaj te težave povzroča. Dejstvo je, da smo v obdobju velikih družbenih sprememb, sprememb življenjskega sloga, spreminjajo se stvari, ne samo v šoli in družbi, tudi za domačimi zidovi. In zato je nujno, da se vzpostavi neka retorika sodelovanja med starši in šolo. To kar se v zadnjem času odpira v smislu iskanja krivcev in ugotavljanja raznih odgovornosti, tega pač ne ocenjujemo kot konstruktivno, se nam pa zdijo rešitve, kot sta že prej štajerska sogovornika izpostavila, mogoče bolj preproste, kot se na prvi pogled zdijo.  Kolegica je omenila svetovalne delavce, ki smo aktivni od devetdesetih, pa v resnici smo ravno letos praznovali 50. obletnico prvih šolskih timov, ki na žalost, še po petdesetih letih niso uveljavljeni. Že petdeset let nazaj, ko so se postavile smernice našega dela, so bile zastavljene zelo vizionarsko, če si jih boste pogledali, boste videli, da vsaj tisto, kar bi mi lahko počeli, če bi imeli prostor in sredstvo, odgovarja na praktično vse potrebe, ki jih danes tukaj odpiramo, edino kar je, da v petdesetih letih še nismo imeli pogojev, da bi lahko to delo lahko kakovostno opravljali. Iščemo načine kako bi prišli do tega, da lahko delamo v strokovnih timih. Ti timi so lahko tudi tista nujna povezava, ki jo potrebujemo z drugimi resurji, se pravi in sociala in zdravstvom in z vsemi postopki pomoči, ki seveda v obdobju odraščanja morajo biti hitri in se z njimi ne sme odlašat in je res škodljivo, da občasno sistemi pomoči niso učinkoviti in tudi mi opažamo, da se s tega vidika socialne razlike prej povečujejo kot zmanjšujejo. Se pravi starši, ki imajo več sredstev, možnosti in boljše izhodišče, lahko za svoje otroke uredijo boljšo podporo tudi znotraj javnega sistema in to ni sprejemljivo.  Po naši oceni bi se ogromno lahko naredilo tudi v smeri trajnostnega razvoja, če bi se več pozornosti posvetilo razrednikom in svetovalni službi, se pravi tistim delom šole, ki smo tako ali tako namenjeni temu, da v večji meri podpiramo celostni razvoj otrok in da jih podpremo pri tem, da razvijejo višjo frustracijsko toleranco kot jo trenutno očitno imajo.  Se pravi, čas je, da se v to investira in bi si zelo želeli, da bi tudi vse te stiske, ki se dogajajo in ki jih pri starših razumemo, da bi energijo, ki iz tega področja prihaja, usmerili v to, da se podpre ideje ki so, kljub temu da so stare, pravzaprav zelo zelo aktualne. Naša svetovalna služba, kot rečeno, na papirju deluje fantastično, če bi še vse to lahko izvedli, bi se bistveno zmanjšal in osip in   (nadaljevanje) težave s samim kasnejšim vključevanjem na trg dela, predvsem pa bi se zmanjšali tudi stroški, ki jih kasneje posamezniki, ki se neuspešno vključujejo v družbeno življenje, ustvarijo v sociali, zdravstvu in vseh ostalih podpornih inštitucijah, kjer je več kurative vedno več potrebne očitno. Tako, da vas prosim za sodelovanje vse vas poslance, starše in vse zunanje strokovnjake pri tem, da podprete naš predlog, ki ga nameravamo zdaj nasloviti na ministrstvo, tudi upamo, da nas bo minister sprejel, smo se že napovedali, v smeri širitve in krepitve svetovalne službe in programov za usposabljanje strokovnih delavcev, da lahko otroke podpiramo pri razvoju preventive oziroma socialnih veščin. Hvala.
Hvala lepa. Še nekaj rok je bilo videnih. Izvolite.
Anton Meden
Hvala lepa. Tone Meden, Zveza aktivov svetov staršev Slovenije. se zahvaljujem za besedo in za povabilo. V Zvezi aktivov svetov staršev delujemo predstavniki svetov staršev 250-ih osnovnih šol iz vse Slovenije. povezani smo v 17 regionalnih aktivov. Od ustanovitve zveze junija 2011 se zavzemamo za kakovostno šolo, ki mora po našem temeljiti na sodelovanju učiteljev, učencev in staršev. To velja za posamezno šolo, prepričani pa smo, da je tudi na državni ravni pri ustvarjanju kakovostnega vzgojnega okolja potrebno sodelovanje staršev, seveda na primerno organiziran način. Zvezo smo ustanovili na podlagi 66. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki sicer govori o pristojnosti svetov staršev in omogoča tudi njihovo povezovanje. Svet staršev kot organ šole zagotavlja soudeležbo staršev na posamezni šoli, zveza pa naj bi imela pomembno vlogo na državni ravni. Zato že ves čas spremljamo dogajanje v slovenskih osnovnih šolah, izvajamo srečanja, izobraževanja, delavnice, se posvetujemo in delimo izkušnje z dobrimi praksami. Delujemo prostovoljno in smo v teh letih pripravili in objavili že veliko dokumentov med drugim tudi pripomb in predlogov v javnih razpravah o spremembah zakonodaje, svoja videnja posredovali tudi pristojnim ministrom, ki so se na tem položaju zvrstili v zadnjih osmih letih. Na podlagi opravljenega dela in z željo pozitivno prispevati k nadaljnjemu razvoju šole smo na lanskem rednem letnem posvetovanju oblikovali omenjeni predlog za prihodnji razvoj slovenskega šola, objavljen je na naši spletni strani in tudi med dodatnimi gradivi na straneh Državnega zbora in vse lepo vabim, da ga preberete, povzamem pa lahko na kratko, da prihodnji razvoj slovenskega šolstva vidimo kot evolucijo od točke kjer smo zdaj v smer za katero se bomo dogovorili v široki razpravi in bom tja krenili z dobro premišljenimi koraki utemeljenimi z dejstvi in argumenti. Cilj pa mora biti čim višja kakovost vzgoje in izobraževanja. Vsebine, ki bi se jim morali posvetiti najprej, so po našem mnenju vsebine učnih načrtov v povezavi s celovito učbeniško politiko, zagotavljanje kakovosti, kot je bilo že izpostavljeno, vzgojna vloga šola, pravočasna obravnava in enotni kriterij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, upravljanje osnovnih šol in krepitev partnerske vloge staršev v šolskem sistemu na vseh ravneh. Ugotavljamo, da drugi deležniki, tudi iz današnje razprave se to vidi, v objavljenih dokumentih od koalicijske pogodbe do peticije neodvisno izpostavljajo vsaj nekaj podobnih vsebin, zato verjamemo, da bomo v razpravi, ki jo bo vodilo ministrstvo lahko našli skupna izhodišča in v tej razpravi tudi opravili vsak svojo nalogo pri zagotavljanju kakovostne šole. Menimo, da smo za naše otroke to dolžni storiti. Toliko se da povedati v treh minutah. Vabljeni pa na spletno stran zveze kjer lahko slišite in vidite še več. Hvala lepa.
Hvala lepa. To je bilo dve minuti in pol, ampak eni so si kar osem privoščili, tako da, če imate še kaj lahko dodate.
Anton Meden
Hvala lepa.
Prosim.  Naslednji, kdo si želi besedo preden jo dobijo poslanci? Potem pa ni navada, ni poslovniško. Dobro, samo, da dokončam, torej, ko dobijo besedo poslanci, potem razprava teče na tem nivoju poslancev. Izvolite.
Marko Juhant
Dober dan. Marko Juhant   (nadaljevanje) brez doktor, tako je bilo spet na vabilu. Tako kot se nekaterih stvari v šolstvu ne moremo znebiti, se jaz ne morem doktorata znebiti, ne gre, vedno znova. Prihajam iz podjetja Čmrlj in sem serviser sistema, ko ne deluje. Kaj to pomeni, ko na šoli…
Oprostite, samo predstavite ustanovo, iz katere prihajate.
Marko Juhant
Podjetje Čmrlj. Verjetno sem edini zasebnik, ki sem tukaj. Torej, tako kot sem rekel, serviser, ko ne deluje, ko v šoli ne gre nič, ko se v razredu ustavi vse, ko se uprejo starši, takrat pokličejo ravnatelji, pridem v razred, pridejo starši in običajno uredimo tako, da je življenje znosno.  Jaz bom govoril samo o peticiji, ne bom širok, tisto, s čimer se nikakor ne morem spoprijeti, z razumom in tistim, kar vidim v šoli. Moram povedati, da sem med štiri- in šestkrat na mesec v razredu celo dopoldne, spremljam pouk. In vidim tudi razrede, v katerih imajo, torej delajo po sistemu formativnega spremljanja, in izkušnja mi pravi, da ko bodo prvi osnovnošolci postali odvisni od igric, v katerih bo namesto točk in bonusov priletel podatek formativnega spremljanja, takrat bom pa jaz to sprejel kot metodo tudi sporočanja ocene. Ena težava je, ki nastane, ni dobro ločeno preverjanje od ocenjevanja. Otroci ne vedo, lahko vam učitelji rečejo karkoli, jaz vprašam otroke - ne vedo, kdaj so preverjani in kdaj so ocenjevani. To je eno. In drugo, glejte, formativno spremljanje, bolj ko gledate, to je čisto običajen, navaden, zelo kvaliteten pouk, v katerega učitelj vlaga svoj odnos, z učenci, s katerimi redno in bogato komunicira. To je vse, nič novega, ima novo ime in tako naprej, ampak ni pa to uporabno kot ocena.  Za belo knjigo številčne ocene potrebujemo od prvega razreda, ker starši dve leti mislijo, da imajo odličnjaka v šoli, in tretje leto jih čaka razočaranje in to seveda projicirajo na učiteljico. To je ena stvar. Druga stvar, fantje prvošolčki so prikrajšani za biti član elitnega kluba; naj se ne sliši narobe, to elitnega kluba, torej član tistih odličnjakov, biti dober, biti izjemen, biti med najboljšimi. In fantje morajo nekam pripadati. Tisti, ki ste malo povohali razvojno psihologijo, to točno veste, ampak delamo kontra. In ti otroci danes imajo slabe ocene, ne zato, ker učitelji ne znajo, zato so slabe ocene - pa slišimo, da so kar dobre, kajne, po statistikah -, bi bilo še bistveno bolje, če bi dejansko učenci v šoli sodelovali. Tako pa pride dve leti, krepi neprimerno obnašanje, ker staršem se itak zdi, da… no, ja, starši imajo romantično podobo o svojem otroštvu, saj vemo, kako to gre. Za gospodarstvo tudi srednja šola rabi ocene, številčne ocene, da se ne bi to slučajno selilo naprej, ker pri nas so projekti, žal, jih zgoraj ne omejimo in to se kar razleze. Bi pa gospodarstveniki rabili tudi številčno oceno vedenja, ker je povsem jasno, koga imaš pred sabo, če ima vse predmete pet, vedenje dve. Bivši testi ne prinesejo rezultata pri gospodarstvu, ampak ga prinese ustrezno obnašanje.  Naslednja stvar, šola je delo. Šola mora biti težka. Če bi zdajle bil tule otroški parlament, naložimo uteži, majčkene, večje, največje, najtežje, dr. Meden bi rekel, otrokom, ki prihajajo, dve lahko dvigneš, katerikoli dve, ni pravil. A veste, da ne najdemo otroka, ki bi dvignil najlažjo. Vsi bi poskušali nekje na sredini, če bi šlo, bi poskusil še težjo, ker imajo tovarniško dobro nastavitev, oni vedo, da mora biti težko. A mame, a, to pa ne! Glejte, ni problem v otrocih. Domače naloge, ob petkih - seveda mora biti domača naloga, ampak domača naloga je za petek popoldan, ne za vikend, petek popoldan ni mala sobota. Izgubite en dan! In pri otrocih, ki že tako ali tako, pet-dve, pet-dve, že vemo, kaj povzroči en dodaten dan, prosti dan, prosti petek ali ponedeljek - štala, cel teden je pokvarjen!  Mislim, da bi na ministrstvu morali dobiti nekega takega človeka, kot je Janković, in na zavodu, da bi malo   (nadaljevanje) tele vrtičke razparceliral, podrl, veste, bager, podret vse - pospravi, dokler imaš čas, potem pa postavimo na novo.  Opisno ocenjevanje, ki se ga ne moremo znebiti, saj vidimo, kako, tako kot približno se ne moremo znebiti premikanja ure. Formativno spremljanje kot ocena, nacionalno preverjanje znanja - odveč, drago, nesmiselno. Lanski roki NPZ so bili takoj po počitnicah. Kdo ne pozna, kako gre z učenjem pa s starši pa s tem. Nekdo, ki dela tam, pa je odločil, da je to tako, kajne. Mislim, da bi morali red narediti v svojih hišah, in mislim, da bi tudi morali nehat spodbujat šole, da so neprestano v nekih projektih. Zelo fino bi bilo, če bi imeli nekaj šol, kjer se grejo predvsem pouk, da bi videli, kako to gre. Pozabljamo, da gredo vsi projekti ne samo čez hrbet učiteljev, ampak gredo tudi čez hrbet učencev. In nekateri so presneto utrujeni. Ne samo zato, ker imajo neizmerne starše, ki jih vpišejo v pet obšolskih dejavnosti, ampak zato, ker hočejo, mislijo, da morajo doseči vseh sto točk, ja, ker danes ni več dovolj, da otrok dobi pet, mama vpraša tudi, koliko točk je dobil.  Pravilnik o ocenjevanju. Če hočemo še kaj resnega urediti, tri točke bi moral imeti - sicer lepo po pravniško napisano, ampak tako, da navaden človek razume. Prva točka - učitelj ima prav, druga točka - če nima prav, se lahko pritožiš ravnatelju, tretja točka - njegova odločitev je dokončna. In kar staršem ostane, je, lahko zamenjajo šolo ali pa mulcu rečejo »marš, učit se pejd!« Zadeva rešena.  Morali bi tudi malo razhajati ravnatelje. Vsak teden pošiljate iz ene ali iz druge hiše nekoordinirane dopise na šolo, »tole je treba, tisto je treba, tretje je treba…«, in to neprestano vznemirjanje, ni normalnega dela. Ljudje se ne morejo s svojimi učitelji ukvarjati, noben ni več pravi pedagoški vodja. Pomočniki pa… ojoj, tudi pomočnik sem bil, ne samo ravnatelj, pa vem, kako to gre.  Še nekaj, kar bi moral sindikat narediti - sem slišal, da je tu, kajne, pa že zdavnaj bi moral -, o spoštovanju učitelja, če hočemo zadevo spremeniti. Spoštovanje do določene osebe izvira iz pravic te osebe. Ne gre to tako, da si to moraš zaslužit - izvira iz pravic te osebe, v našem primeru učitelja. Ko bodo lahko učitelji iz razreda brez skrbi za svojo službo in obtožbo poslali učenca, ki moti proces, ki je nesramen ali ki je nasilen, bo imel učitelj pravico, to bo učiteljeva pravica, takrat bodo imeli v očeh staršev učitelji veliko večji ugled. Tako to zgleda. Tudi če najdete mladega policaja, komaj se je iz jajčka ven zlegel, ali boste ravno tako počakali pri njegovi tablici kot pri onem, ki je dva dni pred penzijo, ali drži? Torej, ni vezano. Ja, to je treba naštudirat. Dokler se pa lahko, ali za zabavo ali iz zlobe ali iz potrebe po lastni uveljavitvi, starši do nezavesti znašajo nad učitelji, zadnje čase tudi nad ravnatelji, pač spoštovanja šolnikov ne bo. Neuki starši in njihovi predstavniki nadzirajo delo učitelja, morali bi pa nadzirati učenje svojega otroka.  Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Juhant. Se opravičujem, da so vam pripisali doktorsko titulo, ampak razumem, če vas človek posluša, pomisli, da je res tudi doktorat tukaj. Hvala za vaš prispevek.  Kdo je naslednji? Izvolite, gospa.
Nives Počkar
(Nives Počkar, predsednica srednješolskih ravnateljev.) Smo bili že omenjeni. Najprej bi se zahvalila za povabilo. Ni mi pa všeč in se mi zdi zelo neprimerno, da razpravljamo o stroki na osnovi neke peticije, za katero sploh ne vemo, kdo je avtor te peticije. Za katero vsaj nekateri, ki smo se poglobili, ugotovimo, da je izkoristila civilno družbo, celo zlorabila civilno družbo, če vemo, kdo je podpisnik in kako so na Facebooku tržili te podpise. Želela bi vam povedati, da v vse spremembe, ki jih ta Vlada ali pa prejšnja, katerakoli, uvaja, je zmeraj vključila učitelje, ravnatelje in res ne potrebujemo peticije za to, da se bomo začeli pogovarjati o spremembah na področju šolstva. Če bi kdo prebral raziskave OECD, v 33 državah je bilo 440  (nadaljevanje) šolskih reform v zadnjih osmih letih, kar pomeni, da se tudi na področju šolstva marsikaj dogaja, da se spreminja. Seveda pa v srednjih šolah želimo imeti preizkušene spremembe, z nekimi strokovnimi stališči, preverjene, ne pa tako na horuk.  Gospod Juhant vam je že nekaj povedal, jaz bom samo dodala, da v tej državi smo že imeli sprejemne izpite, pa vemo, kje smo bili. Odlični so naši dijaki, ker nekateri res nič ne veste o srednjem šolstvu. Slišali ste dva dijaka, ki sta vam ena, dva, tri lepo povedala, kje bi bile možne spremembe. In samo še to, v šoli se je treba potruditi in vsako učenje pomeni trud. Ta trud prinaša uspeh in ta trud oblikuje samopodobo vsakega posameznika. Tako brez truda pač nobenih rezultatov ne more biti, ne v šoli in predvidevam, da tudi drugje ne. Tako se mi zdi ta peticija sramotna do vseh, ki delujemo na področju izobraževanja. In na področje izobraževanja naj se uvajajo spremembe, ki so tehtne in premišljene, ker to je del, ki je najbolj pomemben del vsake družbe.  Hvala lepa.
Hvala lepa, gospa Počkar.  Jaz bi na tej točki še enkrat želel spomniti, da sem povedal, da ta seja ni organizirana zaradi peticije, organizirana je zaradi klime, ki je nastala v družbi, in zaradi tega, ker ta odbor ima skrb za izobraževanje. Seveda so drugi postopki, ki bodo to urejali, ampak ostati tiho na vse to, kar se dogaja, enostavno ni bilo fer.  Kdo je naslednji prijavljeni od vabljenih, ki želi besedo? / oglašanje v ozadju, smeh/ Ja, izvolite. Ni navada, ampak ker je pol minute res ostalo, izvolite.
Damir Orehovec
Samo to bi želel dodati, jaz verjamem, da ima gospod Juhant izkušnje s starši različnih vrst, tudi starši imamo izkušnje z različnimi učitelji, posploševanje ne pride v poštev. Torej tisto, kar naredi dobro šolo, je dobro sodelovanje med šolo in starši.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Vi pa odlično obvladate timing, moram reči… / smeh/  Še ena beseda glede te javne predstavitve mnenj. Kolega, ki je predlagal javno predstavitev mnenj, če bi se odločili, da bi res šli v to, bi to sejo moral zaključiti. In razlog, da so se poslanci odločili v to smer, da glasujejo za, mislim, proti temu predlogu in za izpeljavo te seje, je bilo, verjetno razumete, spoštovanje tu zbranih. Ni noben problem, da se organizira javno predstavitev mnenj, kolega bo lahko dal kadarkoli predlog, na odboru bomo o tem razpravljali, treba je samo predložiti vsa vprašanja oziroma pač neke alineje, kaj bi bila hrbtenica te javne predstavitve mnenj. Torej ne samo peticija, ker ta, verjetno verjamemo vsi, da ni tema neke javne predstavitve mnenj v parlamentu. Toliko o tem.  Še zadnji prijavljeni vabljeni razpravljavec je gospod Damir Orehovec. Izvolite.
Damir Orehovec
Hvala lepa. Torej, Damir Orehovec, Aktiv mariborskih osnovnih šol.  V bistvu je bilo veliko povedanega in bi se kar moral strinjati z razpravljavci. Me je pa, recimo, predzadnji razpravljavec, gospod Juhant, spodbudil, da kakšno rečem.  Bolj ali manj smo tu večinoma vsi bili v sistemu, kot ga je on opisal, takrat so ta tri načela veljala. Vmes se je očitno sistem malo izrodil, v smislu, ker je prišlo v šolo preveč permisivnosti, in zdaj na nek način moramo stvari uravnotežiti, in to je naša naloga. Predstavljam si, da bo ta bela knjiga, ki je napovedana, tudi te stvari na nek način reševala.  Kar se tiče peticije, ne bi preveč o tem razglabljal, zato ker se mi zdi, da, kot je bilo tudi rečeno, ni bil to glavni razlog, je pa bila očitno povod, da smo danes tukaj. Želel bi tudi to povedati, da je v tej peticiji večkrat omenjen finski sistem, moramo pa vedeti, da imamo mi svoj sistem, ki ima neko tradicijo. In bi želel, da ko bomo delali spremembe, bomo razvijali naš sistem naprej, ne pa brezglavo vnašali kakšne druge sisteme v naš sistem, ker, kot je že bilo rečeno, je naš sistem dober.  V tej zgodbi bele knjige se mi zdi, da bi bilo nujno treba opredeliti, kaj bo z NPZ in kakšno vlogo  bodo imeli v nadaljevanju. Strinjam se mogoče tudi s tem kar je pisalo v peticiji, da je morebiti preveč snovi. Če bi želeli bolj individualni pristop ali mentorsko delo učiteljev, je seveda nujno, da je snovi manj. S tem se tudi na nek način omogoči prostor za bolj aktivno delo tudi za metode, ki so bolj aktivne in kjer so tudi učenci bolj vključeni v sam pouk in s tem tudi bi bilo nujno, da je manj učencev v razredu.  Kar se tiče odnosa starši - šola. Moram reči, mi imamo dobre izkušnje za sodelovanje s starši. Se pa, torej, zgodijo tudi, kako bi rekel, neke stvari, ki so izrojene in zato bi bilo fino, da bi Bela knjiga tudi opredelila pristojnosti do kod starš sploh naj vstopa v šolo. Mi opažamo recimo, da se pojavlja neko nezdravo zaščitništvo, neko vmešavanje v neke sisteme na katere v bistvu sploh naj ne bi starš imel vpliva. Sliši se, da hodijo starši s pravniki v šolo, in da inšpektorat odreagira na anonimke. Te stvari bi po mojem bilo treba na nek način opredeliti tudi v Beli knjigi, kajti vse to kar sem zdaj naštel, na nek način tudi moti normalno delovanje v osnovnih šolah. To zdaj govorimo malo na splošno.  Kar se tiče učbenikov, delovnih zvezkov. Ne vem, če je poenotenje torej tisti ključ, je pa vsekakor dobrodošlo, če bi bilo tega manj. Na nek način bi bilo tudi lažje se odločiti, ker zdaj se ponavadi tudi učitelji odločajo na osnovi tega, kdo od teh ponudnikov je agresivnejši pa kdo jim več stvari pripravi, da jim ni treba samim, kar pa v bistvu ni dobro. Nekaj na tem področju se je že začelo dogajati, da se torej na nek način zmanjša število gradiv v prvem razredu in kasneje tudi recimo te neobveznem izbirnem predmetu angleščina, ker v bistvu sploh ni nobenih gradiv, pa zadeva funkcionira. Mogoče bi v nižji stopnji lahko shajali tudi brez množice pripomočkov.  Seveda… Sem predolg, a ne. Skratka, jaz bi ponovil stavek, ki ga je že gospod Juhan, šola je delo. In naj ne bomo, torej starši, jaz sem tudi starš, preveč sentimentalni, če mora otrok se kaj več naučiti oziroma kaj več znati, kajti s tem dolgoročno otroka vzgajamo, da bo tudi, ko bo nekoč, nekdaj, odgovoren, odrasli, to tudi znal v nadaljnjem svojem življenju uporabiti. Bi pa samo še to dodal, da se mi v osnovni šoli, en primer bom povedal, vpis v prvi razred, petletnik, je mamo nadiral naj mu da telefon. To pomeni, da so petletniki odvisni od IKT tehnologije, da ne govorim, da imamo v šoli probleme z nekaterimi, vsaj dvemi, tremi, ki nočejo v šolo, ker enostavno cele dneve sedijo pred in igrajo igrice in starši so nemočni. Toliko o tem, da se vse naredi v šoli, potem pa je srečno družina doma.  Hvala lepa.
Hvala lepa gospod Orehovec.  Izvolite.
Karmen Novak
Karmen Novak, društvo šolskih svetovalnih delavcev Slovenije.  Kolegica je bila že izčrpna glede pogleda svetovalne službe, zato bi samo kratko rekla. Slišali smo in zelo spodbudno je, da bodo nastopile neke spremembe, ki bodo premišljene in argumentirane. Samo želela sem izpostaviti glede na to, da nas v Belo knjigo od 2011, niso vključili, če bi lahko se povabili, glede na to, da smo nek podsistem v izobraževanju, z nekim uravnoteženim pogledom, če lahko prosimo in pričakujemo, da bi bili povabljeni k tej Beli knjigi.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Hvala.  Prehajam na razpravo članov in članic odbora. Prva prijavljena je gospa kolegica   Ljudmila Novak.
Hvala za besedo in lep pozdrav vsem!  Velikokrat sem že ponovila en afriški pregovor, pa ga bom danes še enkrat. Pravi, da za vzgojo enega otroka je potrebna cela vas. In danes tukaj, si predstavljam, da smo mi kot en vas, različnih sodelavci, učitelji, starši, ravnatelji, svetovalci in tudi politiki in ministrstvo in tako naprej. In vsi skupaj razmišljamo o tem, kaj bi bilo dobro za naše otroke. Meni se ne zdi dobro takrat, kadar začnemo drug drugega napadat in si dokazovat, kdo ima bolj prav in kdo manj, ker menim, da nikoli ne bomo vsi enotni. Prav pa je, da se o tem pogovarjamo, pa iščemo najboljše rešitve. Menim, da je tudi osnovni problem v šolstvu v tem, da smo izgubili medsebojno zaupanje. Da starši več ne zaupajo šoli, učiteljem, učitelji se morajo braniti s pisanjem raznih, ne vem česa vse, da imajo potem dokaze in na ta način je prišlo tudi do nesproščenosti tako učiteljev kot učencev, starši pa seveda spet s svojega vidika gledajo na šolo. Če pa želimo, da bo ta šola čim bolj učinkovita, dobra, da bodo tudi naši otroci srečni, da se bodo veliko naučili, moramo delati vsi v isto smer, četudi se včasih ne strinjamo. Tudi sama sem več kot 20 let delala v pedagoškem poklicu, v različnih ustanovah, z različno populacijo, tudi mama sem in tudi pri vzgoji vem, kako je pomembno, da nisem pokazala otrokom, da se z možem ne strinjam, če jih je on malo drugače prijel, kot sem jih jaz. Tako da se mi zdi zelo pomembno, da delamo vsi v isto smer. Tudi sama sem prebrala to peticijo, ki izraža neke pomisleke, neko skrb, daje tudi neke predloge. Nekateri, po mojem mnenju, so upravičeni, nekateri tudi neuresničljivi, neizvedljivi. Se mi pa zdi dobro, da se je sprožila razprava o tem. In to je dobro, ker danes je bilo že toliko tudi različnih govorcev in pravzaprav ste vsi ali pa smo vsi ugotavljali, da nekje problemi so, nekje jih vidijo eni, drugje pač jih vidijo drugi.  Naša šola v glavnem menim, da je dobra, seveda ima pa tudi pomanjkljivosti in če bi bila najboljša, bi bilo prav, da bi razmišljali o tem, kako bo še boljša v prihodnosti. Ker vsi vemo, kako se danes časi hitro spreminjajo, nova znanja, nove potrebe. In ženske dobro vemo, da če kupimo veliko oblek, moramo potem v omari tudi prostor narediti za nove, pa stare dati stran, tako je tudi z učno snovjo, ki se kopiči, pa če ne izločimo stare ali pa nepotrebne, potem lahko pride do različnih težav. Potem izpostavljena je bila tudi iz strani Mladinskega sveta državljanska vzgoja. Tudi sama menim, da temu področju posveča šola premalo pozornosti. Pred leti sem celo sklicala že eno nujno sejo, prav na pobudo mladih, ker tudi za boljše ali pa dobro državljanstvo moramo otroke, mladostnike vzgajat, nas vse skupaj, če hočemo biti dobri državljani. Ravno tako mislim, da na vzgojnem področju moramo posvetiti veliko več pozornosti. In zato, da bomo lahko tudi vzgajali, seveda, morajo biti tudi učitelji usposobljeni in svoj poklic čutiti tudi kot poslanstvo. Težko je delati z ljudmi, na kateremkoli področju, če ljudi nimaš rad, če nimaš nekega odnosa. Mislim, pa da v šoli je to še izredno, izredno pomembno.  Ne morem se tudi strinjat, da samo opisne ocene in da bodo učitelji za vsakega vodili evidenco, pisali ne vem kaj vse. Menim, da se morajo bolj ukvarjati z otroki, z dijaki, manj pa pisati, saj enako že zahtevamo od zdravnikov, da morajo veliko pisati, pa nimajo časa za pacienta. Tako da mislim, da tukaj gremo v napačno smer.  Tudi nagrajevanje učiteljev glede na to, da smo vsi v istem sistemu državne uprave ali pa služb, je problematično. Čeprav   (nadaljevanje) se osebno pa strinjam, da delavci na vseh področjih, ki bolje delajo bi bilo prav, da bi bili tudi bolje plačani.  Torej, če na kratko povzamem. Menim, da razpravljati moramo o tem, iskati nove rešitve za nove čase. Za prihodnost pa vzpostaviti več medsebojnega zaupanja med šolo, starši, svetovalnimi delavci, vodstvi šole, strokovnjaki in ko se delajo učni načrtni menim, da je treba zelo upoštevati tudi praktične izkušnje tistih, ki z otroki delajo v razredu ali kot svetovalni delavci ali kot učitelji, da ni dovolj, da pišejo učne načrte doktorji, ker potem lahko postanejo takoj preveč - se opravičujem, nočem podcenjevati doktorjev kakorkoli -, ampak pomembno je, da tisti, ki praktično delajo z otroki, da imajo pri tem tudi zelo pomembno besedo. Kot je prej že tudi bilo ugotovljeno torej vzgajati in izobraževati moramo bolj za kompetence, ker samo faktografska znanja, ki sicer so tudi nujno potrebna osnovna, vendar, da se bodo tudi otroci zavedali, da na koncu je pomembno kaj bomo znali, kako bomo lahko nekateri poklic opravljali nekoliko podatkov smo se »napiflali«. Tudi tukaj se strinjam z gospodom, ki je rekel, da moramo imeti vizijo o šoli, vizijo kaj pravzaprav hočemo. Seveda pa tudi vemo, da tudi želje, pričakovanja staršev so včasih zelo velika. Po eni strani zahtevajo od svojih otrok zelo veliko in bi hoteli imeti same odličnjake pa vemo, da v normalni populaciji ni normalno, da so sami odličnjaki. Mogoče tudi starši od otrok zahtevajo, zahtevamo kdaj preveč. Začela sem svojo pedagoško kariero v razredih kovinarjev, po 36 kovinarjev takih prvi in drugi letnik, zato je bil začetek kar težak, ampak takrat je bilo pomembno, da so take šole obiskovali normalno inteligentni učenci, ni pomembno, da so vsi odličnjaki in potem so tudi lahko normalno uspeli v svojih poklicih. Vprašanje je tudi našega odnosa do različnih poklicev in tudi pričakovanj staršev do svojih otrok. Na eni strani hočejo, da morajo ne vem kaj vse znati, biti zelo uspešni pa malo truda vlagati. Če pogledamo samo športnike pa vemo, da to največkrat ni mogoče.  Hvala vsem, ki ste razpravljali. Naprej vodimo ta dialog, naj se mnenja krešejo in naj postane naša šola čim boljša to pa ne pomeni, da bo producirala same odličnjake pa, da bomo na vseh lestvicah najboljši. Res je pomembno, da so ljudje, da smo v življenju zadovoljni, srečni in normalno živimo. Res pa je tudi, da šola ne more rešiti vseh problemov, ki jih imajo starši tudi med seboj ali doma ali v službi ali kakorkoli in ravno tako so tudi učitelji obremenjeni tako s svojim osebnim življenjem kot s svojimi službami. Skratka, tukaj moramo iskati več sinergije.
Hvala lepa gospa Novak. Naslednja je kolegica Lidija Divjak Mirnik. Izvolite.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Lep pozdrav še enkrat.  Jaz bom poslušala biti zelo kratka in zelo jedrnata, ker v osnovi takšna sem. Po profesorji profesorica sociologije, zgodovine sem osem let učila na tretji in eno leto na prvi mariborski gimnaziji, nato sem šla na univerzo v Mariboru, zato si upam trditi, da nekaj malega, ampak res malega o tem vem. Sedaj, kar se tiče mene je vodenje šole, avtonomija šole, avtonomija učitelja enako odgovornost vseh - od prvega do zadnjega, ki v šoli dela - pa če govorimo od vrtca do osnovne, srednje in tudi do fakultete. Ključno je sodelovanje med starši, komunikacija in tak komunikacija je odvisna tudi od ljudi, ki tam delajo se pravi je odvisna od odnosov, ki vladajo v šoli in odnosov, ki jih imajo tisti vodilni do staršev in do otrok in včasih tudi ti odnosi niso v redu. Sama imam doma dislektika nadpovprečnega z odločbo tudi sama sem dislektik,   (nadaljevanje) pa je včasih hudo, vendar se da. Sedaj, ko smo prišli v fazo pubertete je malce bolj hudo, ampak bomo preživeli, ker smo še vse pa bomo še to. Za mene je nujno, da v šoli delamo tudi preventivno, da otroke naučimo socialnih veščin, ki jih bodo rabili v življenju, ker že 16 let delamo preventivne delavnice pri Zvezi prijateljev mladine Maribor vam lahko povem, da med poletjem, ko to delamo v koloniji v Poreču se srečujem z mladimi od 12 let do 18 let nimajo ciljev, ne vedo kaj jih veseli, v svojem prostem času spijo ali pa so na telefonih. Grozljivi odgovori so. Ker jaz to delam že, kar nekaj let sedaj vsako leto pravzaprav sem vedno bolj zaskrbljena kam smo mi prišli in kam gremo. Ne govorim samo o naši šoli, ki bi naj bila preobremenjena, govorim tudi o družbi, o tem kam smo mi malce zašli pa ne samo Slovenija, ampak na sploh na svetu in bi bilo smiselno, da to začnemo na neke normalne tirnice postavljati. Da o tem, da vsem vse pripada in da sploh ni vprašanje ali bodo nekaj dobili ali ne, če to želijo niti ne govorimo, vendar pač življenje je tako, da nam ne pripada vse. Za to podpiram spremembe, ker bodo vsi deležniki sodelovali, ker se bomo poslušali in predvsem, ker se bomo slišali - strokovnjake, učitelje, ki so v razredih - in ker bomo naredili tehtne in premišljene spremembe. Osnovni motiv mora biti trud in delo prinašata rezultate pika in čisto nič drugega. Ker če bomo rekli - bom rekla v navednicah - »padali na peticije«, potem se nam zelo slabo piše. Dajmo začeti čim prej s procesom premišljenih sprememb v dobro otrok, v dobro učiteljev in seveda nas staršev, ki jih moramo pripraviti na življenje, ki jih čaka.  Samo še eno svojo opazko. Sedaj sem bila zadnjih osem let direktorica študentskih domov, kjer sem imela opravka s polnoletnimi študenti ne boste verjeli mame so hodile za njimi in za njih urejale stvari in ko sem jih jaz čudna direktorica poslala ven in sem rekla: »Saj so otroci polnoletni in bodo že sami uredili.« Gledali so me kot da sem malo z lune padla. Dosti stvari smo starši naredili narobe, dosti stvari starši delamo narobe tudi jaz sama se popolnoma tega zavedam, vendar jaz mislim, da je čas, da začnemo to res široko razpravo, da stvari čim prej postavimo na normalne tirnice in da našim otrokom damo to, da bodo ne nazadnje za nas skrbeli čez par let, ker oni bodo za nas skrbeli in če jih tega ne bomo naučili, potem pa se nam res slabo piše.  Hvala lepa.
Hvala lepa kolegica Divjak Mirnik. Na vrsti je kolega Marko Bandelli.
Hvala predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.  Klima v družbi smo omenili prej tudi. Spreminja se klima v družbi. Omenili smo celo tam dol na koncu, da so določeni predlogi že 50 let, ampak mislim, da smo mi naredili zelo velike korake. Veste, jaz nisem strokovnjak v tem moram povedati jaz sem čisti podjetnik sem bil pa tudi župan. Kot župan sem poslušal besede učiteljev, staršev pa predvsem ravnateljev. Obsojati to iniciativo je tudi napaka. Kako je postavljena, na kakšen način je bila narejena, kako so iskali podpise to se ne bomo spuščali ni naš problem to, ampak je ta iniciativa sprožila določena vprašanja in je nedvoumno bilo potrebno, da smo lahko danes tukaj, da ne bomo čez 50 let spet z gospo govorili, da je ustavljeno že 50 let, ampak kljub temu mislim, da se je predvsem v zadnjih letih predvsem zadnjem desetletju veliko spremenilo. Jaz ne bom govoril v svojem primeru, da smo se nekako dogovorili, da ne bomo govorili iz osebnih primerov, ampak tudi jaz imam svojih 50 let in ko sem jaz hodil v šolo ni bil problem, če nas je bilo 35 v razredu, če je ena učiteljica učila štiri predmete izhajam iz italijanskega dela šole. Dobro, nisem imel možnosti magistrirati, prej sem magistriral pri štiridesetih. Tudi to je bilo, ampak je bil splet okoliščin, ampak smo naredili kar smo naredili. Kljub temu mislim, da so pogoji, šole, danes zelo dobri. Veste, mi takrat nismo imeli prevoza do doma. Starši so prihajali k meni na občino in zahtevali, da otroka, da v bistvu pred hišo ga poberemo, ker je tak zakon. Če je oddaljen več kot kilometer in pol, ga moraš pred hišo pobrati. Ampak veste kako težko je bilo to na občinah, na podeželskih občinah, koliko je to težko. 35 kilometrov iz enega zaselka do konec drugega zaselka, pa en otrok je prišel gor, in to smo nudili, kar je bilo tudi prav. Zame so to veliki koraki, ki nudimo razbremenitev staršev, stroškov, stroške za občine in za ljudi.  Jaz bi tukaj… Dobro, ne bomo se obremenjevali s tem, ampak mislim in ponavljam, da tako kot je slovensko šolstvo, je večinoma dobro. To potrjujejo tudi analize OECD, da je slovensko šolstvo dobro. Je pa ob hitro spreminjajoči se družbi šolstvo potrebno hitreje prilagajati družbenim spremembam. To pa se strinjam. V naši stranki, v Stranki Alenke Bratovšek, peticijo podpiramo. Zlasti kot dodatni prispevek staršev k splošni razpravi o nekaterih spremembah, ki se morajo zgoditi. Peticija je načeloma dobra, določene zadeve pa kljub temu potrebujejo oko - in to se strinjam tudi osebno - strokovnjakov. Če bi bila ta peticija narejena za ravnatelje, bi imela drugačne osnove. Če bi bila narejena od učiteljev, bi imela še tretje osnove. So jo naredili starši, ker jo vidijo iz starševih oči, kar je tudi prav. Po mojem je ta zadeva zelo dobra, je primerna, je potrebna in upam, da bomo tudi peljali do določenih rezultatov, ki bodo dali rezultate za naše otroke. Peticija kot taka, se strinjam s kolegico Novakovo, so določeni deli v tej peticiji, ki so nemogoči ali nesprejemljivi, absolutno se to strinjamo. Se strinjamo, da bo potrebno prilagoditi, zmanjšati obseg snovi in otroke umestiti v samostojno iskanje informacij, razmišljanje in kreativnosti. Tu se strinjamo pri temu. Nismo pa za ukinitev domačih nalog, naj bo jasno. Smo pa za to, da bi se domače naloge bolj smotrno razporedile. Na primer, poznamo primere, ko učenci dobivajo samo matematične domače naloge. Naj bodo bolj enakomerno razporejene, na primer. To je eden od predlogov. Tudi transformacijo teh nacionalnih preverjanj znanja, tudi mislim na tem bi morali nekaj začeti razmišljati, v malo drugačne kompetentne teste verjetno. Seveda bi lahko ugotovili, kaj otroka veseli, kje je dober, kaj mu leži in ga tudi laže motivirali za delo. Ne bi bilo toliko poudarka na učenju na pamet, v takem primeru. Problem pri ocenjevanju vidimo predvsem pri štetju vseh ocen za srednjo šolo. Otroci pri 11 in 12 letih še niso sposobni ozavestiti, da bodo ocene, ki jih pridobivajo v 7. razredu, štele za vpis v srednjo šolo čez tri leta. Tukaj je treba nekaj razmislit. Z ukinitvijo mature se ne strinjamo. Lahko pa strokovnjaki ocenijo, kjer bi se maturo delno izboljšati in prevetriti, to sigurno ja. Moramo spremeniti izpit, sprejemne izpite za fakultete. To bi bilo za razmislit. Ampak vse to mi smatramo in mislimo, da je prav, da se bo ukvarjala stroka. Brez stroke tukaj ne dosežemo rezultatov.  Še zadnja zadeva, preden bom zaključil, je pa ena zadeva, ki me zelo moti, ki sem jo videl, je pa uporaba elektronskih naprav pri pouku v šoli. Jaz mislim, da tukaj morate nekaj narediti na tem. Ali da bi pred začetkom pouka odložili v omarice ali kaj takega. Po drugi strani pa sem prvi, ki sem za to, da bi učilnice digitalizirali, da bi začeli z novimi tehnologijami. Vi veste koliko je govora o industriji 4.0, če veste za kaj se gre. Se pravi, hočemo neko industrijo 4.0, kjer pa niti v šoli, v šolskih prostorih nismo začeli z novimi sistemi učenja. To rabimo. Novi oprijemi. Tukaj moramo začeti razmišljati o tem. Če bom še kaj rabil, vas bom prosil še za besedo.  Hvala predsednik.
Hvala kolega Bandelli.  Naslednji je kolega Aljaž Kovačič. Izvoli.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gostje, kolegice in kolegi poslanci!  Kaj sploh je peticija? Se pravi, peticija, vsakdo ima pravico, da peticijo neko poda, saj ne nazadnje o tem govori tudi 45. člen Ustave, ki dopušča to svobodno voljo državljanov. Zdaj, da je podpisalo 22 tisoč ljudi, če jih podpiše več, ima najverjetneje neko večjo težo, ampak vsakdo najverjetneje tudi ve zakaj je to peticijo podpisal. Dvomim sicer, da je vseh 22 tisoč ljudi celotno to peticijo prebralo, ker mislim, da je najverjetneje potem kdo tudi ne bi podpisal, je pa v Sloveniji tako, da smo radi pametni v vseh zadevah in se tudi dokaj hitro podpišemo pod neke všečne predloge.  Zdaj sam kot profesor te peticije ne bi podpisal. To moram povedati, čeprav se z nekaterimi njenimi deli strinjam, vendar se mi zdi, da so nekatera področja, ki imajo probleme v šolah, kot je na primer nacionalno preverjanje znanja, se mi zdi kar mogoče prevelik ukrep, da bi jih kar ukinjali. Potem tudi maturo. Se pravi, da kar tako lahko gremo neke ukrepe delati, nisem zagovornik tega. Potem tudi tukaj, da pri ničelni toleranci do psihičnega in fizičnega nasilja, da je predlog, da bi mladi pedagogi nadzirali dogajanje na hodnikih, učitelji pa bi se med tem imeli sproščeno na malici in zaslužen odmor, se mi zdi, kam smo prišli kot družba, da bodo zdaj varnostniki hodili po šolah pa preverjali, da se učenci med odmori ne bodo tepli.  Tudi kolega Bandelli je odprl neko zanimivo temo, se pravi, elektronske naprave. Vsekakor zagovarjam pametne table in tehnologijo v razredih. Naj pa povem, da smo pred kakšnim mesecem imeli v Državnem zboru zadevo, teden pisanja z roko. Se pravi, kot družba smo prišli tako daleč, da družba več ne zna pisati z roko in zato moramo delati tedne, da učence učimo kako je napisati neko posvetilo na roko. Se pravi, moramo biti zelo previdni pri teh temah.  Veseli me, da so iz ministrstva povedali, da se je proces začel. Se pravi, nujno je, da se vključijo vsi deležniki, ob tem pa bi rad poudaril, da vsako mnenje ne more imeti enake teže. Zdaj, če je neka peticija za ureditev kliničnega centra, pa bom sam dal kot profesor podpis, najverjetneje moje mnenje ne more imeti enako težo kot od nekega kirurga. Se pravi, vsi morajo biti vključeni v to razpravo, podati mnenje, na koncu pa mora stroka povedati kaj je prav in kaj ne. ob tem pa bi rad opozoril, da je zame ključna zadeva tukaj stroka učitelj, ki je v razredu. Prevečkrat se kot stroko govori le profesorji na faksu, ki pa na žalost nimajo vpogleda in so, tudi sam sem to opazil, med svojim izobraževanjem, nekoliko za časom.  Velikokrat v Sloveniji radi govorimo, da je potrebno nekaj kupirati iz tujine. Se pravi, vse kar je dobro moramo kupirati iz tujine, ob tem pa pozabljamo, da mi nismo Finci, da smo drugačna družba. In na Finskem je, v njihovem izobraževalnem sistemu je na prvem mestu spoštovanje poklica učitelja. Se pravi, deset, petnajst let nazaj je bil v Sloveniji še učitelj spoštovan poklic, danes na žalost ni. V svojem času izobraževanja sem imel tako dobre kot slabe učitelje, tudi profesorje, tudi na faksu, ker je najverjetneje v vseh poklicih tako. Nekateri so tudi imeli načine poučevanja, ki bi danes najverjetneje v minuti izgubili službo, ker bi bila za današnji čas nesprejemljiva. Vendar jaz te profesorje spoštujem, ker si spoštovanja niso pridobili tako, da so nekaj nad nami, ampak z neko zanimivostjo, z načinom poučevanja. Se pravi, nisem za to, da se kupira kar nekaj iz tujine, kajti Slovenci smo Slovenci in moramo narediti sistem, ki nam bo po godu.  Veliko je bilo govora tudi o učnih načrtih, da so preobsežni. Prevečkrat se pozablja sploh kaj učni načrt je. Se pravi, učni načrti mogoče so preobsežni mogoče ne, ima pa učitelj veliko avtonomijo pri tem kaj bo v svojem učnem načrtu obravnaval in na kakšen način bo neko snov poda. Velikokrat pa smo tudi pametni v učnih načrtih ljudje oziroma so pametni, ki dvomim, da so kdajkoli v življenju sploh nek kurikulum imeli v rokah. Tako da, kar nekaj kritizirati, se mi ne zdi najbolj pametno.  Dajemo neke zaključke, da nekaj ni dobro, je dobro, je to zelo dobro temeljiti na nekih raziskavah. Zdaj ali so slovenski učenci preobremenjeni? Pred kakšnim tednom sem tudi s kolegom Brglezom smo sodelovali na eni okrogli mizi kjer so učenci tiste osnovne šole jasno povedali, da niso preobremenjeni. Tudi njihovi starši so jasno povedali, da niso preobremenjeni. Tako da, zdaj kaj je za nekoga preobremenjenost, je razlaga subjektivna. Jaz sem recimo bil zelo urejen, ampak mi je tak način ustrezal. Zdaj tudi kaj je, ne vem, ali so krožki del učnega programa, da jih starši vpišejo v pet, šest krožkov popoldan, ali je to obremenjenost, se pravi, da bi on zdaj, šolski sistem bi morali zmanjšati obseg, da bi lahko otroci hodili še k več krožkom, tudi ne vem, če je prav pametno. Ker tudi neki krožki po mojem niso prosti čas. Prosti čas je, da otrok reče, ne da ga starš pelje na plesne, na plezanje, na rokomet, nogomet, ampak da si sam vzame tako kot je bilo v naših časih, ki ni toliko nazaj, da smo šli na igrišče, posedeli, poklepetali. To je za mene prosti čas.  Ključno se mi zdi, kar je mladi mož, dijak povedal, kar pa še ni nihče opozoril, da čustva pri tej zadevi ne smejo biti vpletena. Se pravi, če bomo mi s čustvi se odločali, smo pogoreli.  Moramo se tudi vprašati kakšna družba sploh hočemo biti. Sam trdim, da je slovensko šolstvo zelo dobro. O tem ne nazadnje pričajo tudi kar nekaj strokovnjakov, znanstvenikov v svetu, ki so cenjeni. Šolski sistem, osnovnošolski menim, da še ima najmanj problemov proti srednješolskemu in še posebej proti samim fakultetam. Je pa tako kot sem rekel, da se moramo vprašati, kje kot družba hočemo živeti. Sam sem osnovno šolo končal leta 2004, kasneje sem se čez osem, devet let vrnil na prakso na to osnovno šolo in sem bil šokiran, kako se je šola spremenila, pa so bili še vedno isti učitelji tam kot so mene učili. Se pravi, učenci so se spremenili. In zato se sprašujem ali hočemo ostati družba, kot je že kolegica Lidija omenila, da starši hodijo na informativne dneve z naslednjimi študenti, da so me potem, ko sem delal na informativnih dnevnih spraševali kje otroku kupijo karto za avtobus, da bo lahko prišel v petindvajset kilometrov oddaljeni kraj. Da hodijo vlagati na centre za socialno delo štipendije, da hodijo v osnovnih šolah učitelji oziroma starši z odvetniki in z učitelji, barantajo za ocene, da jim le dajo neko oceno, ker so svojemu otroku nekaj obljubili. Se pravi, samo eni, da je to nedopustno, da se moramo vprašati kje smo kot družba, in da otroci so obraz svojih staršev in da pričakovati, da bo šola, se pravi, mora tudi osnovna šola biti nek vzgojni izobraževalni sistem, ampak da bomo pričakovali, da bodo v šoli delali tam čudeže, pa ne gre, kajti tudi sami učitelji ima vsak svojo osebnost, vsak gleda drugače na vzgojo in mislim, da se mora vsak starš sam odločiti kakšnega otroka hoče in v kakšni družbi hoče živeti.  Hvala.
Hvala lepa kolega Kovačič. Zdaj sem se k besedi sam priglasil.  Jaz zagovarjam tezo, kot sem že povedal, da je slovenska šola dobra in zato nam ne more biti v interesu, da sistem, ki je v večini dober, v celoti postavljamo na glavo. V nekateri točki peticije, kot na primeru ukinitev mature ali nacionalnega preverjanja znanja, so precej radikalne in ne vidim kaj dobrega bi prinesla njihova ukinitev. Ampak v tej peticiji vidim enega od elementov za nadaljnje razprave in za spremembe v prihodnje, hkrati pa moramo biti previdni, da s spremembami ne povzročamo bistvenih pretresov v šolskem okolju, ker vemo kako otroci reagirajo, sploh na situacije, ki so velika sprememba iz dosedanjih rutin. Spremembe znotraj šolskega sistema se bolj obnesejo, če se jih uvaja premišljeno in počasi in naš izobraževalni sistem od uvedbe devetletke naprej ni bil deležen resne prenove in obsežnejše evalvacije in zdaj je dozorel čas za izvedbo, predvsem te evalvacije, nato pa spremembe. Vprašanje, ki ga tukaj želim zastaviti kot interpretacijo nekaterih postavk peticije je, ali je šola prostor za uživanje ali prostor za osvajanje znanja in veščin, prostor za pridobivanje delovnih navad, odgovornosti, tudi kritičnega samospoznavanja in razvoja sposobnosti objektivne presoje. Šola primarno ni namenjena samo uživanju, je prostor kjer otrok razvija svoje potenciale, pridobiva to znanje in seveda mora biti okolje za to čim bolj spodbudno in prijetno, jasno. Ob dejavnostih ob katerih otrok uživa, ampak šola ne more biti črpalka endorfinov. Ni treba, da je učenje trpljenje, je pa zagotovo, da je treba v to vložiti določen napor in se ne sprenevedati, da ta proces ni primarno uživaški. Pomembno je, da smo soočeni z verodostojnimi informacijami in podatki, ko se pogovarjamo o tako korenitih spremembah kot jih lahko najdemo v peticiji o kateri se danes pogovarjamo. Videti je, da ona na določen način hoče zabrisati ločnico med starši in šolo. Nerealno je, da od šole pričakujemo, da bo prevzela starševske funkcije. Šola je strokovna institucija, pomembno je, da jo tako dojemajo in dojemamo tudi starši. Šole si ne smemo predstavljati kot samopostrežne trgovine v kateri starši ali otroci izbirajo kar presodijo, da njihov otrok potrebuje. Tukaj trčimo ob vprašanje zaupanja in predvsem vprašanja avtonomije šolskega prostora in strokovne avtonomije učiteljev. Kljub temu nekatere očitke iz peticije sam vidim kot upravičene argumente za resen pogovor. Tako na primer šole zahtevajo preveč faktografskega znanja, če znanje pomeni samo pomnenje v smislu merljivosti. Na drugi strani pa se premalo pozornosti posveča na primer znanju o medsebojnih odnosih in drugih socialnih veščinah, še manj pa se posveča krepitvi veščin o reševanju problemskih nalog. Otroci se nemalokrat bojijo odstopanja od miselne rutine katero od njih zahtevajo učitelji, ne upajo prisluhniti načinu reševanja naloge, če mu starš skuša pojasniti na svoj način. Pravijo, to je prepovedano. Jaz se strinjam, da je nujno potrebno v pripravi nove Bele knjige posebno pozornost posvetiti sistemu vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, ki je danes eden bolj kritičnih in ki potrebuje celovitejšo reformo. Mi smo jo skušali v prejšnjem mandatu izboljšati, pa žal je tik pred zdajci propadlo. Prav tako ne smemo zanemariti problematiko izobraževanja talentiranih dijakov in učencev, ki v sedanjem sistemu na nek način ostajajo v ozadju ali izven fokusa primerne zavzetosti njihovih učiteljev. Končno, zavzemam se, da posebno pozornost in pristop v prenovi šolskega sistema potrebuje naraščajoč problem medvrstniškega nasilja. Ampak mogoče reformo in sistemsko pomoč potrebujemo starši, da romantično podobo svojih otrok želimo in podoživljamo doma in ne v šoli. Tam naj se dela, težko je, ampak v veselje otrok.  Hvala.  ŽELJK0 CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Lepo pozdravljeni!  Rekel bi tole, to peticijo vidim kot en vzvod, da danes tukaj sedi zelo ugleden zbor, tretja ura nam teče, dosti kvalitetna diskusija se mi zdi, odpira pomembna vprašanja. To je na priznanje znanju, raziskovanju, pomenu tistega kar nastaja, od vrtca do šole, tam nastaja civilizacija, socializacija človeka, pri nas, in dosti kvalitetni rezultati, vsaj na individualnem nivoju, ki jih dosegajo učenci, dijaki, študentje. Koliko je potem vzgoje za sodelovanje, za povezovanje, za doseganje nekega skupnega dobrega, ob, tukaj se malo ustavimo, in tukaj pa je en relativno velik problem.   Ampak dobro je, da bo o tej peticiji naprej, o njej ne bom govoril. Ker nekatere stvari pravilno odpira, do nekaterih imam drugačno mnenje, pa ni zdajle tole diskusija. Diskusija bo naprej tekla po postopkih, ki ga bo Ministrstvo za izobraževanje naprej organiziralo. Ampak vseeno, glejte, glas, svoj glas, tule in prostor dobivajo mnenja staršev, učencev, dijakov, svetovalnih delavcev - ni nepomembno - in učiteljev, zelo pomembno je to. Jaz bi rekel, jaz sem delal kar dolgo časa v občini na področju izobraževanja in bolj sistem poznam od zunaj in ponosen sem na rezultate, ki se dosegajo. Hkrati pa vem, da se mnoge stvari, ki so zelo pomembne, da ta sistem funkcionira in so odlično zapisane za mene v Beli knjigi, odlično so zapisane v Nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je bil leta 2018 sprejet, za šolstvo govorim. Vendar se ne realizirajo. Niso zagotovljeni pogoji, ne pride do dialoga, da bi se v tej Republiki Sloveniji v nekem krajšem času do problema, ki je jasen, opredelili in ga hitro popravili. Z malimi stroški, z velikim efektom, ekonomskim, če želite, ne samo človeškim. Rad bi rekel tole, poglejte, ko sem delal v lokalni skupnosti, država je na nacionalnem nivoju, se je spremenil predmetnik. Šola funkcionira popolnoma drugače kot je osemletka ali pa devetletka na začetku. Zato se rabi, lahko bi zdaj našteval za kaj, dosti več šolskega prostora. Ampak do povečanja šolskega prostora v nacionalnem prostoru, sodelovanje država - občine, ne pride. Problem ostane v šoli. Naj izvaja v teh prostorih, ki so vedno manjši, kjer je vedno več manjših skupin individualiziranega pouka, dodatnih strokovnih pomoči, naj se šole znajdejo. Prihajajo otroci tujci. Hvala bogu, da prihajajo. Plemenitijo ta slovenski jezik tule, pri nas pa širijo našo demografsko bazo. Do tega je potrebno bit pozitiven. Šole že dolgo časa odpirajo vprašanje, da je podpreti te integracijske procese potrebno, sistemsko podpret. Nič, šole naj se znajdejo same. Naprej, učenci s posebnimi potrebami. Gospa Kavkler, dobro sem vas poslušal, intenzivno delamo na tej zadevi. Tudi jaz imam otroka, ki je dislektik, poliglot hkrati, pa ima določene super lastnosti, ampak tukaj prihajamo v dialog, pri dialogu z državo. Država ne izvaja stvari, ki so zelo dobro - država, to mislim Ministrstvo za šolstvo - zelo dobro zapisane v Beli knjigi, pa ni treba veliko, pa ni drago. Ampak do tega preskoka ne pride. Šola naj se znajde sama. Učitelj, ki ima enega ali dva učenca s posebnimi potrebami, ADHD, avtista ali karkoli - saj smo si, nekoč smo si dopisovali, Zavod za šolstvo tudi -, v zadnjem času, pa močno narašča število otrok, ki imajo tudi spremljevalca, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Halo!? Vidite, tu bi moral zvonec že močno zvonit in na to bi morali reagirati. Da ne bom naprej našteval naprej na primer, da za te otroke s posebnimi potrebami, ki imajo dodatno strokovno pomoč, preprosto kadra za to ni. To je problem, ki ga je potrebno rešit. Šole, vrtci kadra za dodatno strokovno pomoč, ne spremljevalce, ne dobivajo.  Vidite, to so stvari, o katerih je dobro da se sproži diskusija, da je ministrstvo odprlo vrata, da si prisluhnemo, da se pogovorimo, ampak na koncu moramo imeti neke skupne zaključke. Sistemske rešitve tudi. In zagotoviti denar za ta namen. To pa je naša naloga in odgovornost poslancev v Državnem zboru, devetdesetih, da pokažemo to družbeno odgovornost do funkcije, ki jo opravljamo, za vlaganje v znanje, v razvoj.  Rad bi tole rekel, s tem zaključujem. Ko se je naredila, naš Inštitut za socialno varstvo fino pripravlja situacijske analize položaja otrok in mladostnikov v državi in Mojca Kovačič Šebart je intenzivno vedno izpostavljala super rezultate po raznih mednarodnih testih dosegamo. Ampak še vedno imamo zelo veliko področij v državi manj razvitih ali skupino otrok iz socialno, kulturno, izobrazbeno manj spodbudnih okolij, ker se jim ne stopi ob stran. Ker ni te inkluzije, ker šola ne pristopi. Vidite, to so točke, fino, da je bilo sproženo, vem pa da bi tudi ministrstvo samo šlo v te diskusije in jaz si od tega obetam zelo veliko. Zelo dobro, da ta diskusija danes teče. Hvala.
…/ izključen mikrofon/
Hvala za besedo, predsedujoči. Jaz bom kratek. Iz zelo preprostega razloga, na mizo smo dobili neke alineje o katerih naj se pogovorimo. Ampak vse te alineje zapdajo na področje stroke. Na tej strani mize pa danes sedimo politiki. Sam nimam specializiranega strokovnega znanja iz področja vzgoje in izobraževanja otrok, zato se ne počutim niti kompetentnega, niti pristojnega, da bi vsebinsko o strokovnih podrobnostih danes razpravljal. Tudi ne mislim, da lahko kar vzamemo neko individualno anekdoto, nanjo nalimamo nalepko argumenta in potem krenemo v politično akcijo. Mislim, da je šolski sistem preveč občutljiv družbeni podsistem, da bi si dovolili kaj takšnega. Veste kaj pa je v pristojnosti politike? So pa okviri, nameni za katere naj deluje izobraževalni sistem. In kako visoko na prioritetni lestvici pripoznanja v naši družbi ta izobraževalni sistem je? Ali bomo namenili za naše šole in za naše šolnike dodatna sredstva, da lahko pridejo do dodatnega kadra, da se lahko izgradijo nove prostorske kapacitete? Pa na tak način zaživijo manjše skupine učencev za bolj kakovostno delo, pa da se šole tehnološko posodobijo. To je politično vprašanje. Politično vprašanje je tudi v katero smer naj naše izobraževanje gre. Ali je to izobraževanje za solidarnost in skupnost? Ali je to izobraževanje za individualnost in brezobzirnost, recimo? Ali pa izobraževanje in vzgoja za sodelovanje na eni strani? Ali bomo naše doraščajoče generacije izobraževali za medsebojno tekmovanje? In spet na tehtnici ali je namen izobraževalnega sistema emancipacija napredek naše cele družbe? Ali je to prestiž in bogastvo posameznika? Pa še bi lahko nadaljeval po tem sistemu, recimo, kompetence za servis kapitala nasproti širini za domovanje v svetu. Tudi to je politično vprašanje. Kaj od tega dvojega želimo, da slovenska šola zasleduje. Navsezadnje pa tudi ali si želimo, da je ta šola javna, vsem dostopna in dogovarja na potrebe vseh državljank in državljanov po osebnostnem razvoju. Ali je pa to nekaj, kar se spreminja v gospodarske družbe, kar zapada v sfero zasebnega in se spreminja v dobičkonosne panoge? Veste kje kot socialisti stojimo v vseh teh dilemah. In te dilem so v pristojnosti politike. To so dileme, ki okvirajajo politično vprašanje izobraževanja. Znotraj teh okvirjev je pa domena stroke, da pove kaj in kako naj se stori, kaj in kako se lahko stori. In da poskuša stroka znotraj sebe najti en konsenz. Sto odstotnega konsenza nikjer nikoli za nobeno vprašanje še ni bilo. Pa da se probamo temu vsaj približati. To naj bi bil naš cilj. In verjamem, da tudi ministrstvo s pripravo bele knjige ta cilja zasleduje. Upam samo, da pa potem na tej podlagi sledijo tudi izvedbeni ukrepi, od financ naprej.  Glede na to, da se je začela cela ta seja odbora oziroma da je razlog za to sejo odbora v, kot sem uvodoma že povedal, temu, da ti lahko iz vreče poljubnosti potegneš ven neko personalno anekdoto, temu daš nalepko argumenta in potem se greš politično akcijo, naj vam še jaz predočim eno svojo lastno osebno izkušnjo. Star sem 29 let, ne morem reči, da sem videl tako zelo veliko življenje kot kakšni starejši poslanski kolegi, pa vendarle mi je kakšno stvar ali dve v življenju uspelo izpeljati. In če sledim verigo razlogov zakaj mi je te stvari uspelo uspešno izpeljati sta takoj na začetku dve stvari povezane z domačo vzgojo in povezano s šolskim sistemom. Prva stvar je bila, da sta mi starša vcepila, omogočila, če želite, ljubezen do branja, do študija, do knjig, v osnovni šoli, v srednji šoli, tudi kasneje sem zafunkcioniral kot cel knjižni mol. Razlog zakaj sem pa to ven potegnil je pa drugje, in sicer, da sta mi vzporedno starša doma vcepila tudi železno disciplino pri opravljanju domačih nalog. Prideš iz šole, kosilo, takoj naslednja stvar domača naloga. Potem pa sledi prosti čas. In tem dvema razlogoma pripisujem temeljni pomen pri vsemu kar sem kasneje počel v življenju in kar mi je v življenju uspelo izpeljati. To gre v diametralno nasprotno smer, kot denimo ena izmed točk peticije, kjer pravi, da naj domače naloge kar ukinemo. Prav nasprotno. Hvala.
Hvala lepa, kolega Kordiš. Zadnja prijavljena je kolegica Mateja Udovč.
Hvala za besedo. Danes je bilo resnično že veliko povedanega. A ker se mi zdi tema zelo pomembna tema do peticije bom tudi sama dodala nekaj besed.  Strinjam se s kolegi, ki pravijo, da je peticija dobra stvar, saj nam nastavlja ogledalo. In prav je, da se pogledamo v ogledalo. To se pravi, da ni vse tako kot si mogoče želimo, kot si učitelji želijo, kot si ravnatelji želijo, kot si želijo uradniki na ministrstvu. Tudi dijaki, ki pravite, da ni prav, da so podpisi bili pridobljeni, ne razumite narobe, ko rečem nezakonito ali da so bili plačani. Jaz predvidevam, da so bili samo sponzorirani zato, da so bili razposlani širši množici. Ne razumem vas mogoče zakaj se bojite tega ogledala. Saj s to peticijo se ne bo nič zgodilo. V šolo boste hodili, samo mogoče se bodo stvari samo spremenile. To pa ne pomeni, da se s celotno peticijo strinjam. Vsekakor pa se strinjam, da je dobra, saj je dvignila na noge vse, učitelje, ravnatelje, uradnike, širšo javnost. Vsi smo na nogah. Tudi dijake. Glede na odzive na peticijo bi lahko nadaljevala, da se na šolo, vreme in nogomet spoznamo čisto vsi. Seveda se, saj to je del našega vsakdana. Vsi smo bili vključeni v šolske sisteme. Vsak ima lahko svoje mnenje, stališča. Vsak ima lahko svoje mnenje, stališča, argumente in seveda vsak ima svoje izkušnje. Prav iz izkušenj se lahko naučimo, da se šola v bistvu skozi stoletja ni kaj dosti spremenila. Učne metode, prenosi znanja, uporaba učnih pripomočkov po večini ostajajo enaki. Še vedno gre v osnovi za memoriranje faktografskih podatkov. Deloma jih spremlja le tehnološki razvoj in poizkusi uvajanja informacijske tehnologije v procese izobraževanja. Pa še najnovejši izsledki raziskav na tem področju niso najbolj spodbudni. Očitno bo učno in študijsko gradivo še vedno v tradicionalni klasični pisni obliki, papirnati. Izkušnje nas tudi učijo, da razni eksperimenti s šolskimi in izobraževalnim sistemom niso kaj bistvenega prinesli k izboljševanju rezultatov na tem področju. Tudi ukinjanje mature in njeno ponovno uvajanje, pa uvajanje NPZ ni bila kakšna posebna dodana vrednost šolskemu sistemu. Po drugi strani pa je uvajanje sindikalizma in uradništva v učiteljske vrste prineslo negativni učinek na kvaliteto izobraževanja. Vse preveč energije in pričakovanj je usmerjenih na ureditev statusov učiteljev. Na tem mestu ne bom sodila ali so te zahteve upravičene ali ne. Je pa dejstvo, da se moramo kot družba jasno opredeliti, kakšno šolstvo hočemo. Krizni časi v katerih nismo dovolj vlagali v šolo, v šolstvo nam sedaj kažejo zobe. Pa še neskončne razprave o javnem in zasebnem šolstvu. Tudi liberalizacija na področju upravljanja učnih gradiv, učbenikov, delovnih zvezkov prinaša v šolski sistem določeno zmedo med starši in učenci sami. Da o stroških, ki nastajajo pri tem, niti ne omenjam in ne izgubljam besed. V peticiji je zapisano mnogo všečnega kaj bi bilo potrebno spremeniti. Obenem pa avtorji pozabljajo, da so za preobremenjenost otrok pogosto krivi tudi starši. Sami starši. Pogosto svoje otroke usmerjajo v preveč interesnih dejavnosti, tako da jim za šolo in učenje ne nazadnje zmanjka časa. Seveda so tu še vsi moderni motilci, od pametnih telefonov do različnih video igric in podobno. S pravilnim vzgojnim pristopom in spremljanjem svojih otrok bi lahko tudi starši prispevali h kvalitetnejši izrabi prostega časa. Moja izkušnja z učencem 9. razreda ni 14 dni nazaj, tukaj smo sedeli točno v tej sejni dvorani in razpravljali ali so preobremenjeni ali niso. Je že res, da danes dijaki govorite o preobremenjenosti v srednji šoli. Devetletni otroci v osnovni šoli niti eden v dveh urah se ni izrazil, da je preobremenjen s šolo. To so otroci devetega razreda. Niso bili samo odlični, niso bili samo zadostni, bili so zbrani skupaj. Niso bili izbrani iz razredov, da bi zastopali najboljši, kot predstavniki šole, ampak bili so kot skupina. To me je presenetilo. Pogovarjali smo se vse mogoče. Ampak spodbujala sem jih, da imajo priložnost, da povedo kje so preobremenjeni. Preobremenjenosti niso videli sami, niti je niso čutili. Vse kar so povedali, so povedali le, da jim zmanjkuje časa, ker so ukvarjajo z različnimi stvarmi. Le manjše število odličnih učencev je odgovorilo, da s tem nima težav. Mogoče moja izkušnja, jaz ne delam v šolstvu, niti nisem nikoli delovala v šolstvu. Mogoče moja izkušnja kot starša, ko sta bila moja otroka v prvi triadi osnovne šole je bila le ta, da so dobili nalogo, ki jo sami niso mogli opraviti brez moje pomoči. In to ne pomeni, da se ne strinjam, ko govorimo, da so naši otroci sposobni mnogo več, kot si mogoče mi to predstavljamo. Jaz osebno verjamem, da so naši otroci zelo zelo sposobni in inovativni, vendar v prvem razredu, ko ne znajo brati in ne znajo pisati se pesmice na morejo naučiti na pamet brez starša. Cilj vsakega šolskega sistema mora biti, da poleg teoretičnih vsebin otroci osvojijo še delovne navade, da prevzamejo odgovornost za svoje delo. In odločajo sami o svojem življenju. Tehnološki in splošni razvoj družbe zahteva, da otrok povsem druga znanja, pristope in razmišljanja, romantične predstave o šoli v katere smo mi hodili pred 20, 30 in 40 leti ali več, na žalost, ni več. Je pa res, da morajo vsi odgovorni nosilci šolskega sistema od učiteljev, ravnateljev in uradnikov na ministrstvu skupaj narediti vse za čim bolj napreden, human in prijazen sistem do učencev. Kritično je potrebno pregledati kurikulum in izobraževalne načrte ter iz njih odstraniti vse balastne vsebine. Na nacionalni ravni je potrebno določiti vsebine in jih ovrednotiti. Veliko rezerve je tudi pri poenotenju učbenikov oziroma učnih gradiv.  Skratka, peticija nakazuje in predstavlja vrsto problemov, katere bi bilo smotrno vzeti resno in se o njih celovito pogovoriti. Dotika se skoraj vseh segmentov šolskega sistema, za uresničitev teh predlogov pa je potreben odgovoren, strokoven in korenit poseg v obstoječ sistem, posledično pa je potrebno spremeniti tudi zakonodajo na tem področju. Hvala lepa.
Hvala. In zdaj res zadnji prijavljeni, dr. Milan Brglez. Izvolite.
Hvala lepa.  Tudi sam sem tu v nekako dveh vlogah, kot politik in vsaj malo se imam tudi za strokovnjaka. Ampak kot politik vseeno moram povedat par stvari inn povedal bom tisto splošno stališče, najprej osnovno, da za Socialne demokrate je znanje, vednost pravzaprav temelj vsega, je javna dobrina, ki mora biti vsakemu dostopna. To je temeljno izhodišče. Absolutno se strinjamo, da je razprava o tem vedno, torej o vzgoji in izobraževanju vedno potrebna. Zdaj je situacija takšna, da smo pred tem, da usmerjamo celotni sistem naprej, ampak izhajati pa je le treba iz tega, da je ta izobraževalni sistem, ki ga imamo dober, v osnovi dober. In da mora vsako načrtovanje sprememb in tega izobraževalnega sistema biti dolgoročno, strokovno in zelo premišljeno. To je ta osnovna postavka, ki je pomembna. Seveda je važno in jaz mislim, da je celo ključno to kar lahko našim državljanom nudimo v sistemu znotraj same socialne države. Izobraževanje je ključno tega. To je še edini sistem nad katerim imamo polno ingerenco, kot bi človek rekel, in brez razvoja tega, tudi ko bo treba to socialno državo prilagodit trajnostnemu razvoju, globalizaciji, evropskemu povezovanju, to je tisto ključno, kar lahko damo. In na tem, ja, to je svetinja, ki jo je treba v vsakem primeru premišljeno razvijat naprej.  Nekako je bilo poudarjeno tudi tisto, kar mislim, da je osnova vsega. Po eni strani v bistvu stališča same pedagogike mislim, da je osnova vsega pedagoški odnos. Skozi njega se pravzaprav uči. Skozi njega rastemo vsi in na ta način razumeti celotno zadevo, bi bilo najboljše, ampak vsepovsod vemo, da smo različni ljudje. Tako kot je politika lahko poklicanost, je tudi pedagogika lahko poklic in poklicanost in eno in drugo ima svoje mesto znotraj tega in jaz mislim, da se povsem razumemo, kako je potrebno to naredit.  Je pa ena stvar, ki je le važna in jo je politika do sedaj vsaj opredelila. Karkoli si že misli o nadaljnjem razvoju Slovenije, tista vizija, ki je nastala iz tega ven, je v središče postavila učenje za življenje in skozi vse življenje. In jaz mislim, da je to tisti ključ, okoli katerega se bomo morali pravzaprav pogovarjati, kako to doseči. In ključ je motiviran tisti, ki se uči. Torej učenec, dijak, študent mora biti motiviran. Lastna motivacija je tisti ključ, ki žene celotno zadevo naprej in mislim, da vemo o čem je pravzaprav glede tega govora. In če je temu tako, bo ključna kompetenca, ki jo bo treba tako ali drugače pravzaprav razvijati je, kako naučiti kogarkoli se že uči, kako se uči. Ker se bo moral celotno življenje pravzaprav učit. In je to neka osnovna vizija in predvsem je važno, da je človek motiviran, in če ima lastno motivacijo, bo potem celotno zadevo, torej pedagoški proces takšen ali drugačen, absolviral. Je pa res, da znotraj tega, normalno, kot politik moram gledat na vse in nadzirat to, da so vsi deležniki v razpravo ustrezno vključeni in prav je, da so vključeni, na koncu pa dat večjo težo stroki, ker pri dolgoročnih posegih je stroka odločilna, in tudi če hočemo kakšne dolgoročne posege, moramo zdaj izobraževat učitelje za to, da bo čez 30 let dejansko reforma prijela. Ker preprosto ni možno, paradigme itak ne moreš obrnit za 180 stopinj, ampak nekateri vidiki so pa toliko pomembni, da je treba dobesedno to zadevo ponotranjiti. In to vzame čas in konec koncev, kakršna koli že reforma, na koncu smo omejitev te reforme vedno ljudje in če ima ustrezno mesto izobraževanje   (nadaljevanje) v državi in družbi, in mislim, da mora imeti osrednje, potem nam najverjetneje ne bi smelo biti žal nameniti temu več sredstev, vedeti pa seveda, kaj iz tega procesa na koncu dobimo.  Hvala.
Hvala lepa, dr. Brglez.  Poslanke in poslanci, želi še kdo razpravljati? Če ne, zaključujem razpravo.  Ugotavljam, da je Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino opravil razpravo o peticiji za spremembo šolskega sistema.  Predlagam, da odločamo o naslednjem predlogu sklepa: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport predlaga, da v prihodnjih mesecih organizira in usmerja široko razpravo o pripravi novega strateškega dokumenta s področja vzgoje in izobraževanja.« Želi kdo razpravljati o predlogu sklepa? Če ne, zaključujem razpravo. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je sklep soglasno sprejet.  Zaključujem 1. točko dnevnega reda. Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - RAZNO.  V okviru te točke bi vas želel seznaniti, da bo v sredo, 20. marca 2019, ob 12.35 naš odbor na pogovor sprejel člane delegacije Parlamentarne skupine Avstrija-Slovenija pod vodstvom njene predsednice mag. Martine Kaufmann. Poleg pogovorov o bilateralnem sodelovanju je bila med temami, ki bi jih avstrijski sogovorniki radi naslovili, še posebej izpostavljeno dualno izobraževanje. Zaželeno je, da se sprejema udeležite v čim večjem številu, vam bomo pa glede tega v prihodnjih dneh poslali tudi elektronsko pošto.  Ali želi kdo besedo v okviru točke razno? Če ne, zaključujem tudi to točko in 4. sejo odbora. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam. Na svidenje!