En lep dober dan.

Vse članice in člane odbora, ostale vabljene na sejo ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam s 1. sejo parlamentarnega Odbora za pravosodje. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani Odbora za pravosodje in sicer Anja Bah Žibert in Jani Möderndorfer, ki pa ga nadomešča gospod Igor Zorčič.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s samim sklicem seje. Uvodoma pa dovolite vsem članicam in članom, pa ostalim prisotnim eno pojasnilo. Pojasnilo glede sodnih primerov zaradi tega, da bo debata lažje potekala in se ne bomo vmes prekinjali.

Članice in člane Odbora za pravosodje ter vse vabljene bi želel opozoriti, da se v skladu z 2. odstavkom 75. člena Poslovnika Državnega zbora v razpravi lahko govori le o vprašanjih, ki se nanašajo na posamezno točko dnevnega reda. Zato navzoče resnično naprošam, da svojo razpravo prilagodijo omenjenemu poslovniškemu določilu ter se tako zadržijo razpravljanja o zadevah, ki niso v pristojnosti predlagatelja poročila ali časovno posegajo v obdobje poročanja posameznih institucij.

V kolikor bo utemeljeno pričakovati, da bodo v razpravi lahko obravnavani tudi tajni in drugi podatki, ki so varovani na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, bom v odboru pač predlagal, da bo nadaljevanje seja ali dela seje potekalo brez navzočnosti javnosti.

Prav tako bi vsakršno opredeljevanje do konkretnih zadev, ki so še v postopku odločanja, predstavljalo nedopusten vpliv zakonodajalca na delovanje organov pregona oziroma sojenja, ter bi predstavljalo kršitev načela delitve oblasti, enakega varstva, pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva, varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter varstva pravic zasebnosti in osebnostih pravic, udeleženih v samem postopku, kar govori 35. člen Ustave.

Prav tako je glede že zaključenih zadev treba upoštevati tudi, da odločbe sodnih oblasti vežejo tudi državne organe Republike Slovenije, zato se mora pravnomočne odločbe sodne oblasti spoštovati.

To sem zdaj prebral, pa naj velja tudi za nadaljnja poročanja v naslednjem mesecu, ko bodo sledile seje. Tako da, najlepša hvala za posluh pri tem delo.

Torej, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA SKUPNEGA POROČILA O DELU DRŽAVNIH TOŽILCEV ZA LETO 2017, ki je objavljena na spletni strani Državnega Zbora, dne 13. 04. 2018. Kot gradivo, imamo na voljo še: mnenje državno tožilskega sveta, z dne 28. maja 2018, pojasnilo Vrhovnega državnega tožilstva, z dne 14. septembra 2018 k mnenju državno tožilskega sveta in mnenje komisije Državnega sveta za državno ureditev, z dne 24. septembra 2018.

K tej točki dnevnega reda smo vabili Vrhovno državno tožilstvo, državno tožilski svet, Ministrstvo za pravosodje in Državni svet.

Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2017, je Državnemu zboru posredoval generalni državni tožilec skladno s 1. odstavkom 150. člena Zakona o državnem tožilstvu. Odbor za pravosodje pa ga bo obravnaval na podlagi 4. odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da matično delovno telo obravnava poročilo, ki je bilo Državnemu zboru posredovano na podlagi zakona ali drugega predpisa, praviloma v treh mesecih po posredovanju. Obravnava na seji Državnega seja pa se opravi, če tako določa Poslovnik Državnega zbora ali če to predlaga matično delovno telo, ki v tem primeru pripravi predlog akta.

Torej, pričenjamo z obravnavano skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2017. Želi torej besedo predstavnik Vrhovnega državnega tožilstva? Generalni državni tožilec, gospod Drago Šketa, izvolite.

Na kratko, hvala.

Beseda je vaša.

Hvala. Spoštovani predsednik, spoštovani cenjeni člani odbora, gospe, gospodje. V čast mi je, da lahko odboru predstavim skupno letno poročilo državnih tožilcev za leto 2017. Neposredno izvrševanje, torej funkcije kazenskega pregona, je v Sloveniji zaupano 11 okrožnim državnim tožilstvom in specializiranemu državnemu tožilstvu. Naloga nadzora in usklajevanja pa so v pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva.

Glede na današnjo zasedbo sem hkrati z sabo tudi pripeljal vodje posameznih oddelkov na Vrhovnem državnem sodišču, namestnika generalnega državnega tožilstva in pa namestnika strokovno informacijskega centra, ter generalno direktorico državnega sodišča, ki se nanaša na vso celokupno delovanje organizacije upravljanja ter kadrovskih, materialnih in finančnih zadev, katere pokriva, hkrati pa tudi posameznike, ki se ukvarjajo s specifičnimi vprašanji na Vrhovnem državnem tožilstvu.

Želel bi predstaviti delovanje državnih tožilstev glede na nove člane Odbora za pravosodje, ker ste bili pač izvoljeni kot poslanci, da vam malo dam v vpogled, prvo o organizacijskih strukturah, kasneje pa tudi kakšni so bili rezultati v letu 2017.

Seveda, v sklopu organiziranih državnih tožilstev, ki jih je 11, so tudi organizirani zunanji oddelki: Špecializirano državno tožilstvo, katerega vodja je tudi danes prisoten, ter vodja Oddelka za pregon in preiskovanje oseb s policijskimi pooblastili, hkrati pa je tudi prisotna vodja Oddelka za finančne preiskave, pri specializiranem državnem tožilstvu.

V lanskem letu smo seveda že podali predloge za racionalizacijo mrež državnih tožilstev v Republiki Sloveniji. To je tudi zaveza strateškega programa mene in v politike pregona, da poskušamo neodvisno od organizirane mreže sodišč organizirati tudi novo mrežo državnih tožilstev, na ta način, da pristopimo k racionalizaciji ekonomičnosti in funkcionalnemu pristopu delovanja državnih tožilstev.

To se le udejanjilo šele bo s 1. 1. 2019, kjer bosta odpadla dva zunanja oddelka v Piranu in Sežani. V prihajajočem letu 2019 bo ukinjen najverjetneje še tudi zunanji oddelek v Ljutomerju. To pomeni, da pristopamo k sistematični ureditvi in poenotenju delovanja državnih tožilstev na ta nivo, da so učinkovito zasedena državna tožilstva, saj se nam ni zdelo smotrno, da na posameznih zunanjih oddelkih deluje samo en državni tožilec. To tudi ni primerljivo z ostalimi evropskimi državami.

Kadrovsko stanje na državnih tožilstvih je sledeče. V letu 2017 je opravljalo funkcijo 215 državnih tožilcev, kar pomeni, da ni presegalo 83 % zasedbe, kot jo za državno tožilstvo v Republiki Sloveniji odloča odredba od število državnih tožilcev. Ta določa 262 mest. Torej, ne glede na popolnitve v letu 2015 oziroma 2014 z novimi mladimi tožilci, še vedno ostajamo na, kot sem že poudaril, na 83 % zasedbe.

Seveda, kot bom v kasnejših iznašanjih tudi poudaril, je želja državnega tožilstva, da se tudi zagotovijo večja finančna sredstva za Vrhovno državno tožilstvo, ter državna tožilstva glede v primerjavi z ostalimi organi znotraj strukture državne ureditve, ki so verjetno v večji zasedbi tudi procentualno zasedene. Če hočemo uspešno in učinkovito se ukvarjati s kazenskim pregonom, rabimo tudi določeno število ljudi, ki bodo delali v popolni zasedbi in ne v okrnjeni, kot je razvidno iz omenjenega procenta.

V kadrovskem načrtu je bilo tudi v letu 2017 predvideno več državno tožilskih mest, pa tudi pri državno tožilskemu osebju, kjer pa ta odstotek ne presega 87 % dovoljene zasedbe. Vendar vemo, kakšna so izhodišča, eno so odredbe, eno so števila, eno so odredbe, eno so kadrovski načrti, drugo pa so zagotovljena finančna sredstva s strani države Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Skupen proračun Vrhovnih državnih tožilstev v letu 2017 je bil skupaj z materialnimi, tehničnimi, kadrovskimi in za plače, nekje okrog 20 milijonov. Ta nekje sorazmerno v nekem delu stagnira zadnja leta, vendar bi si želeli pri finančnih projekcijah in izračunih, da se ta finančni vložek poveča na drugi strani, kjer bom primerjal tudi z ostalimi finančnimi vidiki v okviru Vrhovnega državnega tožilstva.

Pereča problematika torej, če začnem s kadrovskimi temi zadevami je vsekakor dolgotrajnost kadrovskih postopkov, zlasti imenovanje državnih tožilcev, ki ima po mojem mnenju okorel urejen, pa vendar je vmes tudi veliko faz preverjanj pri postopku imenovanj državnih tožilcev, zato smo tudi v letošnjem letu predlagali torej že ministrici za pravosodje, novi predlog sprememb Zakona o državnem tožilstvu, kjer smo vključili tudi tovrstna imenovanja in postopke, da se bi na primeren način urejalo tudi in skrajšali tovrstni postopki. Iz tega moč je razvideti tudi, da ni redko, da postopki niso vključeni niti v enem letu od njihovega začetka, v takšnih razmerah pa seveda kadrovsko načrtovanje oteženo, državna tožilstva pa so obremenjena z izvajanjem nujnih vmesnih ukrepov začasne narave, kot so na primer začasne dodelitve, premestitve državnih tožilcev in odstopi spisov. Teh sem v letu 2017 v dveh primerih izdal odredbo o prerazporeditvi spisov na druga manj obremenjena državna tožilstva, prav tako pa sem v letošnjem letu tudi premestil določene oziroma začasno v pomoč dodeljeval posamezne državne tožilce z drugih državnih tožilstev na bolj obremenjena državna tožilstva. Sploh je z delom moteče, torej kot samega državnega tožilstva, da tudi postopki za imenovanje vodij niso končani pravočasno, da bi se opravila ustrezna primopredaja med starim in novim vodjem tožilstva, prav tako pa so torej potrebne tudi korekcije in odprava anomalij statusne državno-tožilske zakonodaje, ne samo, kot sem že poudaril pri Zakonu o državnem tožilstvu, temveč tudi državno-tožilskem redu. Z vidika zamudnosti in zapletenosti postopkov imenovanj in napredovanja državnih tožilcev. Samo za primer izpostavim, da postopki za imenovanje vrhovnih državnih tožilcev trajajo tudi od enega leta do treh let, pa so še vedno v postopku odločanja, oziroma pritožbenih oziroma ugovornih postopkih ali pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije. Želimo si, da bi se tovrstni postopki skrajšali oziroma, da se dajo zavezujoči roki za organe, ki odločajo v obravnavanih zadevah, predvsem tudi za Upravno sodišče, da se omenjena zadeva obravnava prednostno, tako da državno tožilstvo čim prej dobi strokovni kader v nekem okvirnem času.

Tukaj bi se še želel dotakniti, da se zavedamo v bistvu, da je Ministrstvo za pravosodje ključna… torej za njega ključna informacija uporabnikov zakona in seveda smo zato pristopili tudi k identificiranju vseh zaznanih težav v praksi in oblikovali, kot sem že prej poudaril predlog za spremembo teh zakonodajnih okvirjev in podzakonskih predpisov.

V kontekstu normativnih sprememb bi na tem mestu tudi izpostavil, da na tožilstvu opažamo tudi potrebo po izboljšanju poročanja o opravljenem delu državnih tožilstev, zaradi česar bi bilo potrebno poseči tudi v določbi pravilnika v obliki letnega poročila za sprejem katerega prav tako pristojno Ministrstvo za pravosodje. Predlog omenjenega pravilnika pripravljamo in ga bomo posredovali Ministrstvu za pravosodje v proučitev.

Kar se tiče materialno in finančnega stanja, če se vrnem je v zvezi s finančnim in materialno-tehničnimi podlagami, bi tukaj izpostavil postopek priprave proračunskih dokumentov, ki že nekaj let poteka tako, da ministrstvo pristojno za finance pripravljavcem finančnim načrtov posreduje razrez proračunskih sredstev kot ga določila Vlada Republike Slovenije. Takšen način priprave proračuna namreč državnim tožilstvom precej onemogoča učinkovito načrtovanje, saj zaradi specifične strukture organa in porazdelitve pristojnosti med državnimi tožilstvi skoraj celoten znesek proračuna namenjen zagotavljanju zakonsko določenih obveznosti, večinoma plačam zaposlenih. To pa tudi na drugi strani pomeni, da je možno za učinkovito načrtovanje v objektivnem smislu malo. Z varčevanjem in omejevanjem porabe smo proračunsko letos sicer končali v okviru razpoložljivih sredstev, niso pa vsa sredstva omogočala vse bolj nujno potrebnih obnov in posodobitev materialnih pogojev za delo. V bistvu so bile pokrite le osnovnega potrebe za delo, tako smo prisiljeni v varčevanje tudi na področju strokovnih usposabljanj in izobraževanj, dodatno težavo pa pri načrtovanju porabe predstavlja tudi nekatere nepredvidljive vrste izdatkov, kot na primer stroški prevodov in visoki stroški za izvedenska mnenja odrejena v predkazenskem postopku, ki jih po 205. členu Zakona o državnem tožilstvu nosi tudi strokovno informacijski center Vrhovnega državnega tožilstva.

Je res, da se kažejo pozitivni premiki pri določitvi proračunskih sredstev v državnem tožilstvu in sicer nam je bilo v letu 2017 za naše delo zagotovljeno nekje okrog 20 milijonov kot sem že prej poudaril, kar predstavlja 948 tisoč evrov več kot v preteklih letih, vendar dodatna sredstva so bila nujno izkoriščena za krepitev kadrovskih kapacitet, kot je bila moja zaveza in sicer za podporno osebje strokovnih sodelavcev na specializiranem državnem tožilstvu in v okviru oblikovanja analitične službe Vrhovnega državnega tožilstva, kjer se posodablja računalniška infrastruktura in tudi podporno osebje. Seveda moramo pohvaliti tudi Ministrstvo za pravosodje, ki nam je omogočilo tudi informacijsko opremo v letu 2017 in tudi nova službena vozila, tako da se vozni park spreminja na boljše, predvsem zaradi opravljanja dežurne službe, kot tudi, da je bilo v preteklih letih bi rekel zanemarjen informacijski sistem, tako da sedaj končno dobivamo po mnogih letih novo računalniško opremo. Tukaj je še potrebno nekoliko več vlaganj nameniti v strežniško opremo in pa ostale informacijske podlage, ki so nujno potrebne za nemoteno delovanje Vrhovnega državnega tožilstva in ostalih državnih tožilstev. Tukaj seveda upamo, da bomo ohranili vzpostavljen dialog in da se bo razumevanje družbe na pomembnosti našega dela tudi in naših razvojnih potreb odražalo v prihodnji proračunski perspektivi.

V naslednjem sklopu bi pa želel izpostaviti nekatere statistične podatke, ki izhajajo iz letnega poročila, ki predstavlja merilo učinkovitosti delovanja državnih tožilstev. Pa bi se prvo dotaknil reševanja ovadb. V letu 2017 je moč ugotoviti, da smo rešili skupaj 28 tisoč 638 kazenskih ovadb, torej več kot v letu 2016 in zaradi tega je pomenilo, da je bilo obvladovanje pripada s kar 102 % stopnjo učinkovitosti, torej pomeni, da je storilnost bila povečana v primerjavi z letom 2016. Prav tako smo v optimizaciji rednega dela in obvladovanju letnega pripada nadaljevali pozitiven trend zmanjševanja števila nerešenih ovadb glede na navedeno tudi prinaša boljšo sliko, tako po stopnji obvladovanja pripada, kot po številu nerešenih zadev in se ob koncu leta 2017 ni povečalo in je trenutno na najnižji ravni v zadnjih osmih letih. Seveda v poročevalnem letu 2017, glede na to, da so nastopili svojo funkcijo generalnega državnega tožilca, 4. maja 2017, je bila tudi sprejeta moja nova politika pregona, kot generalnega državnega tožilca, v katerem so razčlenjene operativne prioritete tožilske stroke na nacionalni ravni. Gre za avtonomen, strateški akt generalnega državnega tožilca, ki zagotavlja v bistvu okvirne standarde za zagotovitev enotnega in kakovostnega pregona in v katerem so jasno opredeljena prednostna področja obravnave, kar omogoča optimizacijo delovnih zadolžitev.

Če bi prešel zdaj iz reševanja ovadb na obtožne akte je razvidno, da je bilo v letu 2017 nekako primerljivo z letom 2016, primerljiv delež vloženih obtožnih aktov, v letu 2017 je bilo obtoženih 9 tisoč 163 polnoletnih storilcev, 194 pravnih oseb ter je bilo vloženih 317 predlogov za izrek vzgojnega ukrepa in kaznovanja mladoletne osebe. V bistvu odločanje državnih tožilcev o kazenskih ovadbah je ne nazadnje pomembni selektivni mehanizem tudi za razbremenitev kazenskih sodišč in s tem količinskega uravnavanja dotoka kazenskih obtožb na sodišče. Če je moč povzeti z letnega poročila, je tožilstvo na podlagi ustreznih procesnih in materialnih institutov v bistvu izločilo kar 62 % za del konkretno 16 tisoč 184 kazenskih ovadb zoper polnoletne storilce, 669 zoper mladoletnike, ter 1078 zoper pravne osebe, kar pomeni, da so storilci še vedno kazensko pravno obravnavani, ne da bi se vsebinsko ali številčno obremenjevalo sodišča. Še več, iz naslova odloženega pregona je bilo v korist javnih ustanov in humanitarnih organizacij s strani obdolženih je bilo v letu 2017 nakazanih 284 tisoč 602 evrov. Tako so tudi v letu 2017 tožilci uporabili instituti alternativnega pregona v skoraj 4 tisoč zadevah. Torej, konkreten podatek je 3 tisoč 969 zadev. V 2 tisoč 295 primerih se je kazenski pregon končal z zavrženjem kazenske ovadbe, kar pomeni 58 odstotkov veh alternativno obravnavanih. Statistični podatki glede na posamezne institute kažejo, da državni tožilci, da so se za postopek odloženega pregona odločali zoper 2 tisoč 845 polnoletnih storilcev. V tisoč 175 zadevah pa za uporabo inštituta niso dobili soglasja oziroma storilca oziroma oškodovanca. Tako je bilo v letu 2017 kazenski pregon odložen zoper tisoč 670 oseb, tisoč 247 polnoletnih oseb je izpolnilo nalogo, ki jo je naložil glavni tožilec. V 479. zadevah so bili podani drugi razlogi za zavrženje kazenske ovadbe. Skupno pa so bile z uporabo tega procesno selektivnega mehanizma zavržene ovadbe zoper tisoč 726 oseb. V letu poročanja je se povečalo tudi število postopkov poravnavanja. Tožilci so v poravnavanju odtopili 815 kazenskih ovadb zoper polnoletne. To je pripeljalo tudi do več uspešno končanih poravnav in sicer, v 297 zadevah, kar je 61 odstotkov uspešno obravnavanje od vseh poravnavanja odstopljenih zadev. Pri tem segmentu poravnavanja bi želel poudariti, da sem v letošnjem letu se zavzel glede, da se mreža v zadnjih 20. letih oziroma v zadnjih 10. letih, kar se dotika poravnalcev zmanjšala iz 400 na samo 50 poravnalcev. Morebiti je k temu prispevala tudi v preteklosti višina vrednosti točke za poravnalce. Moramo se zavedati, da so poravnalci eni izmed ključnih tudi pomembnih dejavnikov v okviru alternativnih postopkov kazenskega pregona, zato sem se zavzel za dvig točke poravnalcem, saj je moj namen obdržati, če neki, po drugi strani tudi povečati število poravnalcev na primerljivo raven, tako da je tudi ta institut v popolnosti zagotovljen. Prav tako smo se državni tožilci v 2017 poslužili tudi, torej kaznovalnega naloga in predlagali zoper 2 tisoč 651 oseb. To pomeni, da smo tako imenovanih skrajšanih postopkih pred sodiščih, ki jih izdalo kar 2 tisoč 533 predlaganih kaznovalnih nalogov in je od tega je bilo izdanih s strani sodišč tisoč 703 kaznovanih nalogih pravnomočnih, kar je 67 odstotna uspešnost. Seveda, kaznovalni nalogi so odvisno od ugovorov obdolžencev zaradi tega je tudi ta segment pospešil oziroma razbremenil pristojna sodišča pri obravnavanju bagatelnih kaznivih dejanj. Z zavedanjem tudi instituta drugih oblik, kot je institut sporazum o priznanju krivde in institut priznane krivde. Je evidentno, ki evidentno tudi skrajšujeta tudi kazenske postopke in stroške kazenskega postopka so državni tožilci v letu 2017 359 krat pogajalsko pristopili k reševanju kazenskih zadev in kar 93% se jih je končalo s sklenitvijo sporazuma. V nekaterih primerih pa se obdolženi niso odločili za priznanje v sklopu pogajanj, so pa priznali kazniva dejanja na samih pred-obravnavanih narokov. Teh je bilo v lanskem letu 4 tisoč 895 od tega se jih je tisoč 815 zaključilo s priznanjem in izrekom kazenske sankcije. Ta del že sovpada v sodno statistiko, ampak da imajo člani odbora tudi predstavo koliko zadev se zaključi brez uvedbe glavnih obravnav. V letu 2017 je bila več kot tretjina obsodilnih sodb izrečenih na podlagi priznanja krivde, kar je gotovo pripisati med drugim tudi utemeljenosti obtožnih aktov in povečanja angažiranosti torej državnih tožilcev, saj se mora veliko bolje seznaniti z relevantnim dokaznim gradivom in posledično natančneje dopovedati izid zadeve, da se lahko torej celostno opredeli o krivdi obdolženca in določi primerno višino kazni. Glede uspeha obtoževanja bi želel poudariti, da se je v letu 2017 ta povišal na kar 87 odstotkov in sicer so sodišča izrekla obsodb zoper 6 tisoč 796 polnoletnih obdolžencev, 232 je bilo izrečenih vzgojnih ukrepov, 4 kazni mladoletnikov ter 62 pravnih oseb spoznanih za odgovorne. Zanemarljiv pa niti ni statistični podatek, da se je število pravnih sredstev obdolžencev in njihove obrambe zmanjšalo za 6 odstotkov. Glede na to, da je torej uspešnost obtoževanja visoka je tudi razumljivo, da se število vloženih pritožb s strani državnih tožilcev zoper sodne odločbe zmanjšalo. Na tem mestu gre kot pozitivno izpostaviti povečanje vloženih rednih pravnih sredstev iz razlogov kršitev kazenskega zakona in iz motenj ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so le te običajno zahtevnejše, odražajo pa tudi kritičen vpogled državnega tožilca ne le na kazensko sankcijo, ampak na končni rezultat kazenskega postopka gledanega v celoti. Delež kaznovanja bi želel poudarit,m da je bil v preteklem letu izrek kazenskih sankcij v pomenjevalne narave 71 odstotkov oziroma 4 tisoč 828 polnoletnih storilcev, kar je za 4 odstotke manj kot preteklo leto lani, torej 2016. Sodišča pa so zaporno kazen izrekla tisoč 359 polnoletnih obsojencem. Kar pomeni, da je vsak 5. od obtoženih obsojen na zaporno kazen. Pohvalno pa je bilo izrečeno kar /nerazumljivo (748/148)/ denarnih kazni za razliko od leta 2016, kjer je bilo teh izrečenih 553. Pri tem glavnem izstopajo državni tožilci po denarnih kazni na specializiranim državnem tožilstvu, ki zoper polnoletne osebe pogosto zahtevajo takoj izrek glavne kazni zapora, kot stranske denarne kazni. V primeru pogojne obsodbe z določitvijo kazni zapora in stranske denarne kazni državni tožilci na tudi na specializiranim državnem tožilstvu predlaga, da se določena dana kazen kljub pogojni obsodbi izvrši. Sodišča pa tudi sledijo takšnim predlogom. Kar se tiče zavarovanja premoženjske in začasna zavarovanja o katerih se zelo malo govori pa je prispevek velik, bi želel poudariti, da je bilo do konca leta 2017 odrejeno zoper 294 fizičnih oseb 377 pravnih oseb začasno zavarovanje in podaljšanje začasnih zavarovanj iz preteklih let v višini kar 340 milijonov evrov. Od tega je bilo samo v letu 2017 na novo odrejenih za 18 milijonov 959 tisoč začasnih zavarovanja, kar je relativno malo. Sicer glede na to, da že imamo v letošnjem letu do tega dne že za triinštirideset dvesto šestinpetdeset milijonov novih začasnih zavarovanj odvzema premoženjske koristi, kar pomeni da se ritem ne le ohranja, ampak se tudi povečuje. Je pa mogoče rezultate na tem področju še izboljšati. Tako zaveze vseh organov kot udi s tem, da se vzpostavi in ustanovijo tudi Nacionalni urad za odkrivanje sledenja in zavarovanja premoženjske koristi, tako imenovani ARO ter urad za upravljanje in razpolaganje z odvzetim premoženjem. Pri Zakonu od odvzemu premoženja nezakonitega odvzema ste bili v zadnjih dneh kar precej obveščeni oziroma vsaj kar se tiče medijskega in pa določenih del, ki izhajajo na podlagi odločitev ustavnih sodišč kot vam je bilo že predočeno lahko pa objasnimo koliko je bilo vloženih tožb v letu 2017, vendar po drugi strani pa je bilo preteklem mesecu, torej v mesecu septembru 2018 kar umaknjenih tožb v devetih zadevah in ena pritožba v eni zadevi glede na že znano razveljavitev 57. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. V bistvu, želel bi izpostaviti, da se tožilstvo v zadnjem času sooča s premalo pretehtanimi zakonskimi rešitvami, kar otežuje izvajanje naših pristojnosti in seveda v nestabilnem normativnem okviru nam je namreč oteženo postopanje, zato si kot organ pregona želim v bistvu učinkovitejšega nabora ukrepov, takšnih, ki bodo vzdržali ustavno pravno presojo. Ker je področje izvajanje kazenskega prava izjemno pomembna z vidika človekovih pravic pa je še toliko bolj na mestu, da so sprejete kazenske rešitve, katerih ustavnost ne bo sporna sploh, sploh v primerih organizirane bančne in gospodarske kriminalitete. Kar se tiče iz sodelovanj in izobraževanj Vrhovnih državnih tožilstev in pa državnih tožilcev je bilo moč razvidno, da smo tudi namenjali določen del sredstev za izobraževanje hkrati pa tudi sodelovanje z drugimi organi. V konec lanskega leta sem podpisal skupaj z direktorico finančne uprave in z generalnim direktorjem policije tudi usmeritve za izvajanje izmenjave podatkov, ki bodo pripomogle potrebo za zagotovitve razlogov za, torej da neke osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora. Prav tako smo sodelovali s sodstvom v vseh oblikah, tako na nižji ravneh kot na višjih ravneh. Tako z Vrhovnim državnim tožilstvom, je bil bila ustanovljena tudi posebna delovna ki pa ni prinesla zadovoljivih in zaželenih rešitev. Za te se bomo zavzemali v prihodnosti. Sicer večina državnih tožilstev sicer poročajo, da jim s sodišči uspe uskladiti tako različna vprašanja kot so glede razpisovanja narokov za zahtevnejše zadeve, da zastopajo zahtevnejše zadeve državni tožilci, ki so nosilci. Prav tako pa je potrebna optimizacija koordinacije med državnimi tožilstvi in sodišči. Z drugimi organi moramo poudariti, da zasledujemo na veliko tudi v okviru že sami predkazenskih postopkov pa tudi kazenskih postopkov v okviru tudi uredbe o sodelovanja torej skupine uredba, kjer so vpleteni različni državni organi in sicer Računsko sodišče agencije za trg vrednosti in papirjev, Urad za varstvo konkurence ter Komisija za preprečevanje korupcije, Vojaška policija, Ministrstvo za obrambo, Policija, Banka Slovenije, Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanja ter inšpekcijskimi službami. Ta koordinacija poteka tudi morebiti tudi po potrebi specializiranih preiskovalnih skupinah, ki so tudi bile odrejene za potrebe kompleksnejšega obravnavanja zadev v okviru mednarodnega sodelovanja imamo obilo tudi sodelovanja z Uradom za Evropsko pravosodno sodelovanje Eurojustom, s torej tudi s skupino držav za boj proti korupciji gre ko z odbora strokovnjakov za boj proti pranju denarja Moneyvalom. Z tudi z sodelovanjem z OECD in sicer pri pripravi poročil v okviru ocenjevalnih krogom oziroma tudi ocenjevanja Republike Slovenije. Moramo povedati, da smo na vseh področjih pozitivno napredovali. Prav tako smo pa uspešno zaključili sodelovanje ocenjevalnega kroga Greka, kjer smo izpolnili vse naloge, v bistvu ki so bile predvidene, Seveda pa je tudi možno ugotoviti, da smo v okviru OECD pri pripravi poročila pri tretjem ocenjevalnem krogu implementacije Konvencije OECD pri podkupovanju javnih uslužbencev dosegli tudi velik napredek, kar smo bili tudi pohvaljeni na konferenci v mesecu novembru 2017. Kar se tiče državno-tožilskega nadzora in usmerjenega, ki je pristoj…, torej pretežno v pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva moram povedati, da je bilo, da so bili, da je bilo pregledano s strokovnimi pregledi kar 2 tisoč 100 spisov. Tako v okviru različnih strokovnih pregledov splošnih individualnih ter delnih ter je bilo ustrezno preverjeno delo večino državnih tožilcev v Republiki Sloveniji, pridobljena pa je tudi realna slika stanja kazenskih zadev po vsej državi. Na tem mestu bi izpostavil, da je od 117 pritožb v katerih so vlagatelji zatrjevali, da so podane strokovne in druge vsebinske nepravilnosti tožilskih aktov, v celoti je bilo utemeljenih le 7. Dejstvo je, da je bilo kar 91 odstotkov očitkov v na račun državnih tožilcev neutemeljenih, po drugi strani pa se vidi, da Vrhovno državno tožilstvo izvaja ta svoj nadzor nad kakovostjo in tudi na strokovnim delom državnih tožilstev, sploh na količino spisov, ki so bili pregledani. Dotaknil bi se še tudi po posameznih sklopov kaznivih dejanj iz prioritete, ki so bile določene meni kot generalnega državnega tožilca, bi začel tudi, kazniva dejanja pri katerem so bile hudo kršene pravice delavcev in ranljivih skupin. V letu 2017 smo zoper polnoletne storilce tovrstnih kaznivih dejanj imeli v delu tisoč 158 zadev, kar pomeni velik odstotek pripada, torej pomeni, da nekje gre v ozadju za neko sistemsko kršitev, ki jo bo treba uravnavati tudi z drugimi oblikami, tudi z inšpekcijskimi mehanizmi, nadzornimi mehanizmi in pričakujem tudi od drugih deležnikov, da zagotavljajo pregled kršitev oziroma morebitnih tudi, ne samo, v okviru prekrškovnih, ampak tudi kaznivih dejanj zaznave in pa učinkovito procesuiranje storilcev. Leta 2017 so namreč okrožna državna tožilstva v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ki so jih storili storilci, kar 528 sodb o omenjeno problematiko, kar pomeni za 26 % več kot v preteklem letu, torej v letu 2016, ki jih je bilo pač toliko kot je. Med prejetimi sodbami je največ obsodilnih sodb, in sicer 473. Primerjava pa pokaže, da je znašal delež obsodilnih sodb kar 84 %. To pomeni, da se ta dinamika kršenja tovrstne problematike ne zmanjšuje oziroma, da je konstantna, zato tudi predlagam sistematsko ureditev omenjenega vprašanja tudi v okviru drugih zakonodajnih postopkov.

Kar se tiče bančne kriminalitete, mi je bilo, ki jo je pretežno v domeni specializiranega državnega tožilstva in bo tudi specializirano državno tožilstvo tudi podalo svoje / nerazumljivo/ v okviru svojega poročanja in bi se želel dotakniti, da je bilo v lanskem letu 2017 v obravnavi okrog 70 kazenskih zadev s področja bančne kriminalitete v različnih fazah. V fazi sodne preiskave je bilo skupno 13 kazenskih zadev in še v osmih kazenskih zadevah so bile vložene zahteve za preiskavo. V teh zadevah se obravnava kar 87 fizičnih in pravnih oseb, od katerih je bilo 65 oseb v času storitve kaznivega dejanja zaposlenih v bančnem sektorju. Da je Specializirano državno tožilstvo pravzaprav glavnino dela preusmerilo v preiskovanje kaznivih dejanj s področja bančne kriminalitete, kaže tudi podatek, da je bilo ob koncu leta 2017 vloženih obtožnih aktov za 48 tovrstnih kaznivih dejanj in so navedene zadeve v različnih fazah postopka. Skupna vrednost povzročene škode premoženjske koristi v zadevah, ki so bile ob koncu dobe poročanja v fazah od vložitve zahteve za preiskavo do glavne obravnave, pa znaša 309 milijonov 598 tisoč evrov. Seveda sodišče je v letu poročanja izreklo sodbe v teh zadevah, ena je bila razveljavljena, v eni pa je bila izdana tudi oprostilna sodba, vendar je Višje sodišče ugodilo pritožbi Specializirane državnega tožilstva. Seveda moramo ugotoviti v letu 2018, da se veliko število zadev nahaja pred pristojnimi sodišči v reševanju in čakajo na postopek sojenja. Zaradi tega so tudi pričakovanja, ne samo Specializiranega državnega tožilstva, temveč tudi na splošno Vrhovnega državnega tožilstva tukaj velika, da se postopki v tako imenovanih »x« zadevah sprovedejo čim prej, da pride tudi učinkovitosti razsojanja, kar se tiče časovnic.

Kar se tiče korupcijskih kaznivih dejanj v letu 2017, so bile v primerjavi s preteklim letom poročanja, torej 2016, ovadbe so upadle in sicer za 14 % in sicer so bile podane zoper 170 kaznivih dejanj. V letu 2016 je bilo le teh 197. Sodišča so na podlagi tako vloženih aktov, ki se prenašajo iz enega obdobja v drugo, izdala obsodilno obsodbo za kar 52 kaznivih dejanj, kar je za 24 % večji odstotek uspeh državnih tožilcev kot v primerjavi z letom 2016. 2016 je bilo teh obsodb 42, vendar je treba temu pripisati tudi dolgotrajnost postopkov pred sodišči, glede na to, da se akti vlagajo tudi v letih 2014, 2015 in so rezultirali v postopkih, ki so bila v letu 2017. Še vedno je največja težava sistemska korupcija, opažamo, ki je povezana s šibkostjo tudi javnega sektorja. Neobvladovanje nasproti interesov, prenormiranim sistemom javnega naročanja, netransparentnim lobiranjem ter prekomernim vplivom politike in ozkih interesnih skupin na opravljanju državnega premoženja. Zato je odkrivanje kaznivih dejanj korupcije zahtevno predvsem zaradi njihove narave in prikritega načina izvrševanja, zaradi česar je tudi potrebno vložiti v odkrivanje in pregon ogromno časa in napora tudi ob sodni praksi sodišč, ki dvigujejo dokazni in pa pravni standard na ta način, da je zelo oteženo dokazovanje državnim tožilcem tovrstnih kaznivih dejanj.

Kar se tiče, tudi se bom dotaknil sovražnega tovora, ki je tudi v veliki meri v zadnjem času poudarjen. Seveda izražene nestrpnosti, ki smo je v zadnjem času priča v najrazličnejših pojavnih oblikah, ki se ga v javnosti označuje kot sovražni govor po vsebini tudi formalno presega okvire veljavnega kazenskega prava. Poudarjam, da je kazenska represija skrajno sredstvo, torej »ultima ratio«. To kaže tudi sprememba zakonske dikcije sovražnega govora iz leta 2012, kjer je bil dvignjen prag, ki mora biti dosežen za pregon tovrstnih kaznivih dejanj. Posledično se je zmanjšalo od leta 2012 tudi kazenskih ovadb na katere državno tožilstvo nima vpliva in se podajo s strani policije oziroma drugih organov. Seveda je tukaj treba poudariti, da Vrhovno državno tožilstvo v letu 2013 izdalo stališče s kaznivim dejanjem 297, torej spodbujanju sovraštva in nestrpnosti. Prav tako je ponovno proučilo stališče v letu 2015 in je vztrajalo pri podanem stališču. Še več, v letu 2018 v enem izmed jesenskih kolegijev bo ponovno obravnavano stališče interpretacije tovrstnega člena, seveda to delo kolegijskega organa, kazenskega oddelka, Vrhovnega državnega tožilstva, tako da napovedovati izid ponovne proučitve in mnenja oziroma stališča ni v moji pristojnosti, kot generalnega državnega tožilca, sem pa to kaznivo dejanje tako kot kršitev pravic delavcev uvrstil med prednostne naloge oziroma prioritete skupaj s terorizmom in še drugimi odlikami in pa kibernetskim kriminalom, kjer sem zaznal, da je potreba po urejanju tovrstnih vprašanj širše narave, tako da se tudi dotikamo vprašanj obravnavanja prekrškovnega prava, ki ni v domeni pristojnega državnega tožilstva, da se tudi na primeren način uredijo vprašanja prekrškov in pa zakonodajni okvirji, ki urejajo in dajo neke vzvode posameznikom oziroma predlagateljem v okviru drugih postopkov in ne v okviru kazenskega postopka.

Trajanje postopkov in starejših nerešenih zadev je moč ugotoviti, da so bile pri državnih tožilstvih rešene znotraj 90-dnevnih rokov. Takšno časovnico kot jo ima državno tožilstvo pa opažamo, da strukturirana časovnica imamo edini v verigi organov odkrivanja pregona in sojenja. Torej, kot organ pregona imamo določen 90-dnevni rok za reševanje na posameznih zadevah z možnostjo podaljševanja, vendar strukturiranje časovnice ne zaznavamo pri policiji, niti ni pri sodstvu, da se reši v omenjenem časovnem okviru. Zaradi tega je tudi mogoče z naše strani želja, da se časovni okvirju tako pri policiji kot sodiščih glede vodenja postopkov v njihovi pristojnosti skrajšajo in na ta način tudi mu skrajšamo kazenske postopke pred sodišči. Želel bi poudariti tudi, da se dostikrat tudi starejše zadeve obravnavajo na tožilstvih prioritetno, skrbno in prednostno, zato da ne bi prihajalo zaostankov predvsem zaradi obsežnosti zadev, sploh so zaznani postopki v okviru mednarodnih aktivnostih, ki jih pri težjih oblikah obravnavajo določena tožilstva oziroma Specializirano državno tožilstvo kjer poteka pridobivanje podatkov, kjer je pridobivanje podatkov dolgotrajno in seveda nam je v interesu tudi mednarodno sodelovanje, da države članice posebej EU, da nam zagotavljajo čim prej te podatke, kaj šele v primeru tretjih držav izven okvira EU, kjer so po določenih podatkih, torej se pridobivajo podatki nekje med enim letom pa tudi do treh, do štirih let, tudi bančni podatki in seveda razumem težavnost preiskovanja tovrstnih kaznivih dejanj in zamik, kar pa Specializirano državno tožilstvo oziroma državno tožilstvo ne more vplivati, saj so popolnoma odvisna od držav, ki posredujejo podatke. Na koncu bi se še dotaknil poleg tega statističnega dela tudi analitičnega dela poslovanja in doseganja ciljev. Ta se nanaša na učinkovitost, gospodarnost in pa uspešnost. Kot sem že prej poudaril, je bila ta v letu 2017, je tožilstvo torej odločilo o več ovadbah, kot jih je prejelo. To je pozitivno s tega zornega kota. Nedvoumno je bilo tudi uspešno pri poslovanju. Težave z obvladovanjem pripada niso značilne in ta konstantno pada. Seveda navkljub temu pa je treba opozoriti, da je število rešenih ovadb že, torej kot sem že poudaril - ne samo, da pada, tudi da se pozitivno trend rešuje, tudi da državno tožilstvo obvladuje ta pripad, kljub / nerazumljivo/ temu da na drugi strani pa predstavljajo posamezne zadeve posebej težavnostno – podaljšujejo posamezno obravnavo. Sploh tiste najbolj specificirane. In seveda je potrebno veliko energije in časa s strani državnih tožilcev vlagati v tovrstne zadeve.

V analitičnem delu smo tudi izpostavljali obravnavanje po posameznih državnih tožilstvih in tudi uspešno ugotovili, da dosegajo tožilstva dobre časovne rezultate pri odločanju o dejanjih, ki ne trpijo odlašanja. Torej o več kot 80 % takšnih zadev je odločeno v 5 dnevih. Tudi čas prejema do zavrženja ovadbe je sprejemljiv, saj je v največ ovadbah, ki pridejo v poštev za tovrstne odločitve, torej bagatelne in lažje, torej okrajne zadeve, odločeno v do 60 dneh. Seveda ugotovitev pa je, da je bilo poslovanje z lažjimi vrstami ovadb v letu 2017 tekoče, in se tudi potrjuje, da smo kar za 13 % skrajšali povprečen čas trajanja tovrstnih postopkov. V bagatelnih zadevah, v časovnih segmentih od 60 do 120 dni in nad 120 dni je bilo skupno zavrženih 71 % okrožnih zadev in 48 okrajnih nebagatelnih zadev. Tem deležem sta podobna tudi deleža, ki veljata za enak časovni okvir v fazi med prejemom zadeve do vložitve zahteve za preiskavo oziroma predloga za posamezna preiskovalna dejanja, kar navaja na misel, da so vzroki za dolgotrajnost ene in druge faze zelo verjetno v predkazenskem postopku. Torej, kot sem že poudaril, v ta stadij postopka so poleg tožilstva tudi intenzivno vključeni organi odkrivanja, torej policije in pa drugi organi, ki sodelujejo z državnim tožilstvom, zato je potrebno nadaljnje ukrepe pri skrajševanju tega časa poiskati v sodelovanju z njimi, kar bo predmet tudi sestankovanj. Potem so tudi različne faze, kjer je tudi pozitivne premike moč opaziti v fazah med – torej v fazi med postopkom konca preiskave do vložitve obtožnice, kjer se je povprečni čas skrajšal za 12 dni. In seveda so ti premiki vsi pozitivni.

Kar pa zadeva zadevo učinkovitosti – tožilstvo imamo na strani virov opraviti s podatki o kadrovski zasedbi, na strani učinkov pa s podatki o reševanju zadev in njihovem zastopanju pred sodišči ter drugimi procesnimi in neprocesnimi opravili, od katerih je tudi večina zajeta med tožilstvi in tudi v tabelah tega poročila. Zaradi vsega tega so tudi prikazani različni podatki iz tabel, na katere vam lahko tudi kasneje odgovorimo. Nekatera tožilstva, je moč ugotoviti, imajo tudi manjše vire za izvajanje svoje dejavnosti kot prej. Slednje terja tudi posebno obravnavo v povezavi z ukrepi za preprečevanje nastanka generacijske vrzeli na tožilstvih. Kot je moč opaziti, dobili smo veliko število tudi mladih tožilcev, vendar je vrzel prav v teh strokovnih, izkušenih državnih tožilcih, ki so se upokojili ali pa so v odhodu.

Prav tako je moč opaziti, da več – pri postopkih razpisov za strokovne sodelavce s pravniškimi državnimi izpiti ni tako velikega zanimanja za delo v državnih tožilstvih, to pa verjetno napotuje dobra gospodarska situacija. Samo za ilustracijo – v posameznih primerih, kjer je v preteklosti se prijavljalo za eno razpisano mesto strokovnega sodelavca pred državnimi tožilci nekje med 30 in 40 ljudi, se je tokrat prijavilo samo nekje med 4 do 6 ljudi. Kar kaže na to, da je ne samo gospodarska slika verjetno v Sloveniji dobra, se tudi prijavljajo na bolje plačana delovna mesta. Vemo pa vsi, da plače državnih tožilcev, plače strokovnih sodelavcev, niso na takšnem nivoju kot bi jih pričakovali tudi primerljivo z državami okrog nas tudi na samem Balkanu.

Na koncu bi želel tudi poudariti, ko zasledujem sprejeto politiko pregona v letu 2017 bo potrebno še nekoliko dela tudi na posameznih področjih, vendar je temu potrebo dati čas. Seveda me po eni strani veseli število upadanja / nerazumljivo/, kajti to pomeni, da država tako tudi znanih kot neznanih ima manj kaznivih dejanj, da vzpostavljamo varno okolje družbi in tudi na ta način mi kot organ pregona vzpostavljamo tudi kot neke vrste represivni organ tudi dajemo določen signal storilcem kot neki preventivni signal ne samo represivni, da dajemo jasen signal, da preganjamo kriminaliteto v vseh strukturah.

Želel bi še poudariti, da Vrhovno državno tožilstvo se zavzema, da se v bistvu popolnjuje v vseh oblikah tudi kadrovsko, da dosegamo boljše rezultate tudi kot ste prej slišali podani sami odstotki so zelo veliko tudi na evropskem povprečju. Seveda pa posamezne oziroma bolj odmevnejše zadeve seveda izpadajo javnosti navzven, vendar kot je moč ugotoviti, zaradi določenih pravnih vprašanj odločitev višjih instantnih sodišč ali Vrhovnega ali Ustavnega sodišča, vendar Državno tožilstvo na to nima vpliva. Je pa res, da se sodna praksa tudi morebiti spreminja pri določenih oblikah in pa pri določenih oblikah kaznivih dejanj. Seveda sem vesel, da sem vam predstavil na kratko te statistične podatke, ki pomenijo učinkovit napredek državnega tožilstva. Seveda bo pa to poročilo v letu 2018 - upam da - še boljše kot v letu 2017 in seveda, da se bomo držali naših zavez in tudi vzpostavili neko učinkovitost na področju kazenskega pregona in tudi ne samo, da bomo vzbudili pri strokovni javnosti zaupanje temveč tudi pri laični javnosti zaupanja do te mere, da bomo tudi na koncu koncev obdržali ta trend upada, pripada kazenskih ovadb ter tudi dviga uspešnosti obtoževanja. Moja želja je, da ni samo količinsko uravnavanje dotoka na sodišča ali pa količinski upad ovadb kot pozitivni trend, ampak tudi strokovnost kvalitetnega dela državnih tožilcev, ki pa seveda vlaga veliko energije in strokovnih znanj v to, da so obtožni akti vedno bolj strokovni na višjem nivoju upoštevaje tudi sodno prakso sodišč torej Evropskega sodišča za človekove pravice in na ta način tudi se izogibamo morebitnih sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice. V ta namen tudi vršimo določeno stopnjo izobraževanj v okviru rednih oziroma delnih oziroma ki jih zagotavlja Center za izobraževanje v pravosodju in seveda se bomo zavezali, da v bistvu je kazenski pregon res da učinkovit hkrati pa tudi tisti ultimativno zadnji v verigi vseh deležnikov v naši družbi.

Hvala.

Hvala, gospod Drago Šketa.

Želi besedo predstavnik Državnotožilskega sveta, gospod Robert Renier?

Gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje!

Državnotožilski svet je 22. maja na svoji 9. seji letos obravnaval skladno s 104. členom Zakona o državnem tožilstvu letno poročilo. Opravili smo obsežno razpravo. Na podlagi te razprave je bilo oblikovano mnenje k temu letnemu poročilu, ki je tudi pred vami. Sicer smo pred desetimi dnevi prejeli pojasnila k tem poročilu, ki so tudi kot sem danes slišal sestavni del gradiva, vendar do tega se ne morem niti opredeliti niti karkoli povedati, ker Državnotožilski svet se je glede na to, da je šele sedaj dobil to ni niti seznanil tako, da bi se bolj opredelil in držal mnenja, katerega smo dali v zvezi letnega poročila.

Državnotožilski svet je z zadovoljstvom ugotovil, da je letošnje leto po daljšem časovnem obdobju, ko se je Državnotožilstvo v preteklosti soočalo z resnimi tehničnimi težavami. Pri izdelavi letnega poročila letos podali letno poročilo tako kot velevajo zakonski roki in smo ga tudi v zakonskem roku obravnavali. To letno poročilo Državnotožilski svet ocenjuje kot uspešno. Ocenjuje, da je Državnotožilstvo v letu 2017 uspešno opravljajo svoje delo. Da po vseh glavnih kazalnikih je bilo delo učinkovito, primerljivo s prejšnjimi leti kaže na konsistentnost dela Državnegatožilstva tudi širše pri čemer je pa kljub vsemu potrebno opozoriti, da je ob vse večji kompleksnosti zadev vse to opravilo z relativno neoptimalno kadrovsko sestavo, o čemer je že govoril generalni državni tožilec in tudi opozarjamo v svojem mnenju, kjer Državnotožilski svet tudi ob svojem ostalem rednem delu opaža na določenih področjih kadrovsko podhranjenost tožilstvu s tožilci, kar pomeni, da so tožilci in tožilstvo kot celota vložili res veliko dela in truda, da so dosegli ta rezultat. Tako kot je bilo rečeno in tako kot ugotavljamo v svojem mnenju je Državnotožilstvo v letu 2017 v celoto obvladovalo ta pripad, ki je prihajal na tožilstva, kar je zelo pozitivni trend in tudi kazalniki na pretežnem delu so zelo spodbudni, primerljivi z lanskim letom in dobri.

Letno poročilo je sestavljeno v skladu s Pravilnikom o obliki letnega poročila, vendar Državnotožilski svet ocenjuje, da gre za zelo kompleksno obliko letnega poročila. Kot sami lahko vidite je v njej desetine tabel z množico podatkov katere je včasih težko dati na skupno imenovalec oziroma zahteva zelo veliko energije, da tudi v vsebinskem, ne samo v statističnem delu lahko iz tega potegneš določene bolj vsebinske zaključke. Tudi časovnice so zelo kompleksno razdelane. Tako kot je rekel že danes generalni državni tožilec nobeden drug dejavnik v tej verigi pregona pravzaprav nima tako kompleksno razdelanega letnega poročila, zato se po treh letih uporabe takega pravilnika Državnotožilskemu svetu postavilo vprašanje in predlaga razmislek o eventualnem izboljšanju zajemanja teh podatkov in tudi načina poročanja Državnegatožilstva kot takega.

Kot sem že rekel včasih je ravno, zaradi tega v tej množici tabel nekoliko težko potegniti res prave vsebinske zaključke. Kljub vsemu z zadovoljstvom ugotavljamo, da je letošnje poročilo v pretežnem delu bogato in izčrpno obrazloženo. Morda v delu določenih tabel, ki so seveda pomembne in bi si želeli tudi več vsebinske analize podatkov, ki so bolj povzete dejansko statistični podatkov. Iz tega razloga smo seveda podali tudi nekatera priporočila za v naprej. Ne kot kritiko se pravi tega poročila, ki je sestavljeno, ampak bolj kot sugestijo za dvig in izboljšanje še tega, kar je pred nami, kajti vedno lahko naredimo stvari tudi boljše. Če gremo skozi to naše mnenje zgolj po nekaterih glavnih morda postavkah.

Pri dopolnitvah ovadb Državnotožilski svet sicer pogreša morda bolj natančno in vsebinsko poročanje tudi o razlogih za dopolnitev ovadb. Vrhovno tožilstvo je sicer vložilo veliko truda in je glede na lansko poročilo v tem delu narejen znaten korak, pa vendar ocenjujemo, da bi v tem delu bilo, ker gre le za pomembno vprašanje, smiselno narediti še morda dodaten korak k neki predhodni analizi in še bolj vsebinskemu poročanju v tem delu.

Glede zavrženja kazenskih ovadb se je Državnotožilskemu svetu, glede na veliko število tudi bagatelnih zadev in umikov predlogov oškodovancev, kar vse vpliva tako na obremenjenost dela tudi tožilcev z resnimi zadevami oziroma na drugi strani na kazalnike učinkovitosti, gospodarnosti in obremenjenosti, da bi bilo smiselno tudi narediti analizo, kako vse to, pravzaprav ta segment, ki niti ne predstavlja prave srži tožilskega dela, vpliva na vse te kazalnike.

Glede obtoževanja. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je delo konsistentno, kvalitetno, da so tožilci v letu 2017 na področju obtoževanja bili primerljivi z leti poprej, celo uspešnejši v rezultatu tega obtoževanja in je nedvomno treba zelo pozitivno oceniti ta segment.

Pri kaznovanju, kjer so kazalniki prav tako zelo dobri, zmanjšuje se delež pogojnih obsodb, povečuje se delež denarnih kazni, pa vendar se je Državnotožilskemu svetu - in zato tudi predlaga kot razmislek za naprej - postavilo vprašanje, kaj pa predstavlja delež zapornih kazni oziroma morda na prvi pogled, ko se samo številke pogledajo, neprimerljiva politika med posameznimi tožilstvi. Glede na to, da vemo, da se znotraj tega skriva tudi alternativni del, kjer namreč zaporna kazen je izrečena tudi v primeru, kadar se opravlja družbeno koristno delo in podobno, in se nam je zato zdelo smiselno, da bi se ravno v tem delu nekoliko natančneje poročalo in razdelalo, kakšen pa je ta delež teh zapornih kazni, ali to dejansko predstavlja kakršnokoli odstopanje glede strogosti med posameznimi tožilstvi ali pa morda ne, glede na to, kaj vse spada pod izrečene zaporne kazni.

Kar se tiče pogajanj, ocenjujemo, da so bili državni tožilci v letu 2017 uspešni, da so opravili relativno veliko pogajanj. Pogajanja so običajno zelo zahtevna, trajajo precej časa, zahtevajo na strani tožilstva velik angažma in tudi porabo časa in seveda je delež, ki je znotraj tega, na ta način rešenih zadev po mnenju Državnotožilskega sveta bil primeren in v skladu s pričakovanji tudi nekih trendov ali pa trajajočega trenda skozi pretekla leta in se bo tak verjetno nadaljeval tudi v prihodnosti.

Kar se tiče dela Državnotožilskega sveta, ocenjuje in opaža pri svojem delu številne težave, ki vplivajo na učinkovitost samega delovanja državnega tožilstva kot celote. Kot je že nakazal generalni državni tožilec, so predvsem kadrovski postopki izredno zamudni, kompleksni, komplicirani in izrazito dolgotrajni. Za ilustracijo, 30 tožilcev, ki so pred tremi leti prišli, z vsemi odhodi, ki so se vmes zgodili, v pokoj in z dolgotrajnostjo postopkov, ker nekateri, žal, trajajo tudi do tri leta, pa še niso končani, ocenjujemo, da je nujno treba na tem področju nekaj storiti. Državnotožilski svet naredi v svojem delu vse, kar je možno, in v letošnjem letu je bila opravljena tudi analiza za neko časovno obdobje, kako trajajo ti postopki, kakšne so te dolžine, in pravzaprav skorajda ni postopka zaradi svoje kompleksnosti, da se ne bi končal v roku enega leta, se pravi, do enega leta tudi za navadnega tožilca, kar pomeni - ker so ti postopki za imenovanje tožilcev nekoliko drugače določeni kot za sodnike in je postopek kompliciran, s celo vrsto pravnih varstev tekom tega postopka, kar vse skupaj podaljšuje. In Državnotožilski svet resnično opozarja na to težavo, ki nedvomno ima izrazit vpliv potem tudi na delo samega tožilstva in predvsem tudi hitrost, pa tudi kot celoto.

Državnotožilski svet je pri svojem delu tudi ocenil, da bi bilo smiselno razmisliti tudi o spremembi odredbe o številu mest državnih tožilcev po posameznih nazivih, ker sistem napredovanj, kot je, in sistem, kot je postavljen, se pravi, s fiksno odredbo o določilu mest tožilcev po posameznih nazivih, je preveč tog in zahteva stalno neko popravljanje in prilagajanje. In sicer glede na to, da je bilo to mnenje izdelano 22. maja, je v tem času že bila podana s strani generalnega tožilca pobuda oziroma predlog, da se trenutno uskladijo vse te spremembe, tudi s strani vodje specializiranega tožilstva, ker v tem mnenju pišemo o teh predlogih za izboljšanje, je že bil podan predlog za delno spremembo tega razmerja dodeljenih tožilcev in imenovanih v specializirano tožilstvo, tako da v tem delu se kaže, da je v tem času, ko imamo možnost poročati, se pravzaprav že kar nekaj stvari pričelo odvijati.

Kar se tiče strokovnih pregledov dela državnih tožilcev. Roko na srce, tudi ti so zelo kompleksni in pravzaprav se ukvarjamo samo še skoraj s pregledovanjem dela državnih tožilcev, to je še dodatno ob tem, kar je danes govoril generalni tožilec o pregledu dela tožilstev. In tudi v tem delu ocenjujemo, da bi bilo smiselno pristopiti k eventualnim spremembam in izboljšanju tako zakonske podlage, Državnotožilski svet pa tudi že pripravlja nekatera spremenjena merila, vendar je omejen z zakonsko določenimi okviru, v katerih se mora gibati.

Kot je tudi že generalni državni tožilec nekaj omenil, v preteklosti so težave bile z analitiko. Na tožilstvu pozdravljamo napore, ki se vlagajo, in pričakujemo, da bo izboljšanje in okrepitev analitske službe na tožilstvu seveda tudi v bodoče omogočilo ne samo kvalitetnejšega in učinkovitejšega dela kot takega, ampak tudi vsebinsko v tistem delu, kjer opozarjamo, bolj natančno razdelano letno poročilo.

Državnotožilski svet, kot sem že prej omenil, predlaga tudi v razmislek spremembo nekaterih kazalnikov učinkovitosti ter uspešnosti in gospodarnosti, kjer ocenjujemo, da bi pravzaprav ti kazalniki morali temeljiti bolj na srži tožilskega dela, se pravi, obtoževanju, vsebinskih rešitvah, ki so ključne za tožilsko delo, ker v tem trenutku pravzaprav ti kazalniki temeljijo na celotnem zajemanju kazenskih ovadb, kjer je situacija po Sloveniji različna. Gre za velik del ponekod tudi nepomembnih oziroma bagatelnih zadev, umikov predloga oškodovanca, ki zamegljujejo prave obremenitve. In tako se pravzaprav na ta način izkazuje lahko tudi večja učinkovitost z večjim številom nepomembnejših zadev, pa vendar srž tožilskega dela je po mnenju Državnotožilskega sveta v ključnem delu tožilskega dela, se pravi, v vsebinskem, v sprejemanju vsebinskih odločitev in bi v tem delu pravzaprav morali biti ključni kazalniki, iz teh podatkov zajeti ključni kazalniki, ki bi dali po mnenju Državnotožilskega sveta boljšo primerjalno sliko, tako po obremenjenosti in učinkovitosti med samimi tožilstvi, pa tudi med samimi tožilci.

In še zadnja sugestija, ki je bila, da bi morda bilo smiselno v skupno letno poročilo zajeti tudi še določena aktualna vprašanja, o katerih poročajo državna tožilstva, ki se srečujejo pri svojem delu tudi z nekaterimi težavami v sistemskem pogledu, zakonodaje in podobnega, kar ne bi bilo odveč, če bi tudi to bilo povzeto v skupnem poročilu, ker ne nazadnje to tudi sestavlja neko sliko celotnega delovanja in tudi težav, s katerimi se pri svojem delu srečujemo.

Če naredim še kratek rezime, Državnotožilski svet sprejema to poročilo in ocenjuje, da je bilo delo v letu 2017 opravljeno uspešno. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Želi besedo tudi predstavnik Ministrstva za pravosodje? Gospod Strojin, izvolite.

Hvala lepa.

Tudi Ministrstvo za pravosodje pozdravlja pripravljeno poročilo, ki izkazuje napredek v primerjavi s preteklimi leti. Kot sta ugotavljala tudi že sama predhodnika, večinski del je posvečen obravnavi tega, kar se je zgodilo, statističnim podatkom. Tudi sami bi si želeli krepitev analitičnih zmožnosti in jih bomo pri tem tudi podpirali. Ravno analitične zmožnosti so tisto, kar omogoča institucijam, da izboljšujejo svoje delovanje. In verjamemo, da kot ključen organ pregona in kot samostojen organ pri svojem delovanju je tudi tožilstvo na dolgi rok in tudi sedaj zavezano h krepitvi kakovosti delovanja. Če primerjamo to s poročili drugih pravosodnih institucij, recimo sodstva, kjer so tudi določeni časovni standardi in kjer so tudi določeni ukrepi, niso vedno potrebne zakonske spremembe, da organ pride do določenih zaključkov. In tudi tu se že kažejo neki nastavki, da tožilstvo ravna v to smer. Seveda pa, kot je bilo že opozorjeno, ključne za to so informacijske in analitične sposobnosti, ki jih ima sama institucija. In tu so določene krepitve na razvoju strokovno-informacijskega centra in ministrstvo je tu tudi podprlo tožilstva s krepitvijo oziroma obnovitvijo tako informacijske opreme kot tudi druge infrastrukture v preteklem letu. Med drugim, v lanskem letu je bilo v okviru operacije Učinkovito pravosodje kupljenih 130 prenosnih računalnikov, pripravljen je tudi nakup strežnikov v višini 350 tisoč evrov, ta nakup je predviden do konca letošnjega leta. Ne bom šel v posamezne številke, saj so razvidne iz gradiva.

Ministrstvo tudi sodeluje intenzivno v obravnavi morebitnih pobud, ki so v zvezi s spremembami zakonodaje in prav tako v zvezi z zagotavljanjem prostorskih pogojev. Zdaj, če bodo kakšna vprašanja konkretna v zvezi s temi posameznimi alinejami, se lahko kasneje do njih opredelimo, ampak saj mislim, da so že bila delno navedena. Povzel bi samo, da tako Vrhovno državno tožilstvo oziroma generalni državni tožilec, vodja posameznih državnih tožilstev in državno-tožilski svet, skladno z Zakonom o državnem tožilstvu predstavljajo določen krog izvajanja politike pregona. Generalni državni tožilec tu predpiše politiko oziroma zapiše politiko pregona in prioritete. Tožilstva od predlani pripravljajo letne načrte dela in državno-tožilski svet to evalvira oziroma ocenjuje. Na podlagi takšnih evalvacij se lahko izvajajo ukrepi, ki krepijo delovanje teh institucij oziroma posameznih tožilstev in verjamemo, da se bo s prihajajočim obdobjem ta evalvacija, torej analitski del, tudi okrepila, saj kot sta že sogovornika oziroma govornika prej navedla, je to tudi v njihovem interesu za izboljšanje kakovosti.

Najlepša hvala.

Ob tem še ena poslovniška dolžnost in sicer poslanko Mašo Kociper nadomešča poslanec Andrej Šušmelj. Nadaljujemo, želi besedo tudi predstavnica Državnega sveta? Gospa Potočan, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Le pozdrav tudi iz moje strani vsem navzočim.

To poročilo je pri nas obravnavala komisija za državno ureditev in se je seznanila s tem skupnim poročilom in se do njega tudi pozitivno izrekla. Obravnavali smo podobno tematiko kot je bila omenjena že danes, kar se tiče teh kadrovskih popolnitev, torej 83 % zasedenost tožilskih mest, nekako je bilo govora o tem, kako najti rešitve, da bi ta mesta se popolnila v celoti, ampak ob tem je bil podan celo zaskrbljujoč podatek, da bo v enem do dveh let se zelo veliko tožilcev upokojilo na Vrhovnem državnem tožilstvu in da posamezni vodje okrožnih tožilstev tudi opozarjajo, da veliko ljudi zapušča torej tožilske vrste. Tako naj bi Ljubljansko tožilstvo zapustilo 12 tožilcev, tako da menimo, da se je treba s kadrovsko problematiko intenzivno ukvarjati tudi še naprej. Predvsem pa rešiti te pereče probleme, morda tudi v smeri spremembe trajanja postopkov imenovanja. Predlog je bil, da bi se nekako izenačili pogoji za sodnike in tožilce, ne vem ali je to sistemsko ali ne, bi morda to vprašanje prepustila Ministrstvu za pravosodje.

V nadaljevanju smo se pogovarjali tudi o stopnji obsodilnosti, ki je 87 %, kar predstavlja kar visok odstotek. Po eni strani priča o dobrem delu tožilcev, po drugi strani pa tudi zbuja nelagodje, ali ni to morda celo previsoka številka. Hkrati je bilo opozorjeno na svojevrsten paradoks v slovenski družbi – po eni strani velja percepcija v javnosti, da obsodilnosti ni, da je nizka, oziroma, da tožilstvo dela slabo, da nihče ni obsojen, po drugi strani pa številke kažejo drugače. Predlagatelj se je strinjal, da je vsaka želja po poviševanju uspešnosti tožilstva napačen korak, kajti vsaka zadeva je rezultat postopkov na sodišču, kjer se srečata tako obramba, kot tožilstvo, kot dve enakopravni stranki in seveda upoštevati je potrebno, da so različni standardi stopnje poznavanja dejanskega stanja, saj v fazi, ko se vlagajo obtožnice, ta seveda ni enaka gotovosti, ki nastane na koncu sodnega postopka in ki prinese končno odločitev. Poudarjeno v luči, torej te visoke obsodilnosti je bilo tudi, da je precejšne število ovadb zavrženih, kar seveda, če gledamo celotno procesiranje pokaže potem drugačno sliko. Poudarjeno je bilo tudi, da so včasih zelo medijsko izpostavljeni posamezni primeri, ko potem tudi obtožnica pade in v javnosti velja percepcija, zakaj so bile obtožnice sploh vložene in podobno. Predlagatelji so poudarili, da menijo, da ni politično motiviranih postopkov in da ne opažajo pretirane povezanosti med tožilci in sodniki, da je tožilec pri vložitvi obtožnice samostojen in da nihče, niti vodja, mu ne daje navodil, kajti v nasprotnem primeru bi ga lahko prijavili Državnotožilskemu svetu.

Pri obravnavi vsake zadeve je temeljno vodilo tožilca, da dokaže utemeljen sum, da je storilec izvršil kaznivo dejanje,sodišče pa seveda mora odločati kot sem že prej navedla, na stopnji gotovosti.

Komisija se je pridružila tudi mnenju Državnotožilskega sveta in Ministrstva za pravosodje, da bi bilo potrebno dati večjo težo analitičnemu pregledu rezultatu posameznih tožilstev v tem skupnem poročilu, predvsem se to nanaša na vse tiste dele, kjer prihaja do razlik in ki laični javnosti tudi niso potem poznani razlogi, na primer tudi pri uporabi alternativnih kazni in podobno, da bi iz tega poročila bili razvidni razlogi za te razlike. Hkrati je tudi komisija izrazila zadovoljstvo, da se pa materialno-finančno stanje tožilstev popravlja. Nekatera vprašanja ostajajo še odprta, tako da menimo, da bo na tem treba delati tudi še naprej.

Hvala lepa.