Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Začenjam 19. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti, samo Miha Kordiš, na seji kot nadomestna članica odbora s pooblastili pa sodeluje gospa Alenka Jeraj namesto Eve Irgl.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

- Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o socialno varstvenih prejemkih.

- Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

- Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela.

- Razno.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

K 1., 2. in 3. točki je bilo na spletnih straneh Državnega zbora objavljeno gradivo. Glede na to pa, da imamo k prvim trem točkam iste vabljene, jih bom naštela samo enkrat seveda, če se vsi strinjate s tem.

Torej, vabljeni k prvim trem točkam so: predlagatelj v imenu skupine volivk in volivcev, magister Gregor Macedoni, gospod Janez Kerin, gospod Andrej Kavšek in gospod Samo Pogorevc. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Skupnost občin Slovenije, Svet romske skupnosti Republike Slovenije in Amnesty International.

Prehajamo na 1. TOČKO, TO JE PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O SOCIALNO VARSTVENIH PREJEMKIH. Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Gradivo za sejo je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

Besedo dajem vabljenim na sejo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predlagateljem. Najprej moram povedati, da se je mag. Gregor Mecedoni opravičil in pooblastil gospoda Janeza Kerina, Andreja Kavška, Sama Pogorelca za obrazložitev, tako da eden izmed vas prosim, če se predstavite in začnete z vašo obrazložitvijo. Hvala.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Janez Kerin, Mestna občina Krško.

V imenu predstavnikov bo predstavil predlog zakona gospod dr. Prebilič. Hvala lepa.

Dajem besedo gospodu Vladimirju Prebiliču, izvolite.

Hvala lepa najprej za priložnost in seveda za razpravo.

Mogoče kratko ozadje zakaj smo na tej točki. Dejstvo je, da v jugovzhodni Sloveniji se srečujemo z velikim izzivom na področju varnosti in vključevanja integracije Romov v našo skupnost. Uvodoma naj povem, da vse to kar smo pripravili, seveda ni plod tega kar se poskuša v nekaterih točkah predstavljati, to je, da smo v naših okoljih nestrpni, ampak gre dejansko za to, da že vrsto let ugotavljamo nazadovanje sobivanja in ker smo skozi različne organe, tudi komisije, ki smo jih imeli na medvladnih in drugih organih, izčrpali vse druge vire, smo se odločili za to, da pač pripravimo enostavno sami nekatere predloge.

Naj povem, da smo imeli razpravo že v Državnem svetu. Mi se zavedamo morda nekaterih pomanjkljivosti naših predlogov, ampak pomembno se mi zdi danes povedati, da ne glede na to, da mogoče predlogi niso vsem najboljši, menimo, da je zelo pomembno, da se o njih razpravlja in da se poskušajo tudi skozi postopek, ki ga imamo na voljo, te predloge nadgrajevati, spremeniti, amandmirati, kakor želite.

Zdaj mogoče še malo ozadja. Torej, ko smo se pripravili na tole, smo ugotavljali tri stvari. In sicer, prvič, trdno verjamemo, da je naslavljanje tega izziva s katerim se srečujemo, izobraževanje in zaradi tega smo dali temu tudi poseben poudarek. Mogoče samo nekaj informacij, ki sem jih danes zjutraj pridobil od naših šol, vam lahko povem, - samo sekunda, da odprem dokument - , koliko otrok in zakaj pravzaprav ti otroci danes ne sedijo pri pouku, oziroma se vanje ne vključujejo na način in v obsegu kot seveda bi bilo potrebno in kako tudi zakon pravzaprav predvideva. Imamo pri nas tri osnovne šole in sicer, imamo Osnovno šolo Zbora odposlancev, imamo Osnovno šolo Obrežje in pa v Osnovno šolo Stara Cerkev. V prvo triado se vključi 26 otrok, do tretje pa pride pet otrok v eni šoli. Tretja triada, to so otroci, se pravi, ki sodijo v razred šest naprej, šest do devet. Riža ima dva, v prvi triadi 22 otrok, v tretji triadi 5 in pa Stara Cerkev 22 otrok ima v tretji triadi 6. S tem, da so rekli tudi ravnatelji, da to je izjemen uspeh. Mi ugotavljamo dvoje. Prvič, da imamo velik problem že z vstopanjem v izobraževalni sistem, da otroci preprosto ne sodelujejo v tem procesu, čeprav je zakonsko jasno, da morajo izobraževati se in seveda biti v šoli in v razredu. Vse šole, ki sem jih prej naštel, imajo romske pomočnike zaposlene. Vsi ti romski pomočniki hodijo do Romov na domove in jih spodbujajo k temu, da bi hodili v šolo, pa vendar še vedno tukaj ni napredka.

Druga stvar. Tudi predšolsko obdobje je tisto, kjer se ljudje pripravljajo na to, da lahko pridejo v naš prostor, šolski prostor in pri nas izvajamo 240-urni program za tiste, ki ne ali pa imajo težave, da vstopijo, zaradi znanja slovenskega jezika in nekaterih drugih veščin. Skratka, vsa orodja, ki smo jih imeli danes na razpolago za to, da bi otroke privabili v šolo, smo pravzaprav izčrpali in zaradi tega smo se potem zatekli v sistem oziroma razmišljanje, da bi bila to spodbuda, na drugi strani. Torej, temeljno vprašanje, na katerega se pravzaprav obračamo je, kaj je bolj pomembno? Jaz sem o tem govoril z Varuhom človekovih pravic tudi in sva tukaj usklajena. Torej, kaj je bolj pomembno, ali je pravica otroka, da ima otroški dodatek ali pravica otroka, da hodi v šolo? Moram vam povedati, da je bil tudi Varuh človekovih pravic popolnoma jasen. Temeljna otrokova pravica je do šolanja in ta je najpomembnejša. Če se njemu krati to pravico, potem imamo tukaj težavo. Zaradi tega smo potem mi pripravili nekaj predlogov, s katerimi bi spodbudili, da bi do tega dejansko prišlo. Seveda, bili smo deležni takšnih in drugačnih komentarjev, ampak poseg, poseg je sorazmerno majhen, jaz mislim celo zelo kontroliran. Prvi poseg je ta, da predvidevamo oziroma predlagamo, da v kolikor sistematično otrok šole ne obiskuje, da se seveda zgodijo nekatere posledice. Ena izmed posledic, ki smo jo predlagali je, da bi otroci oziroma starši dobivali potem dohodek, oziroma transfer v funkcionalni obliki. Na ta način bi preprečili tudi to, da se ta gotovina s katero se operira zmanjša in da pravzaprav tudi, ko je v gotovini, dostikrat sploh ne pride do koristnika na ta način, kot bi pravzaprav morala priti. Druga stvar, ki smo jo predlagali, je tudi na področju staršev, kjer bi se tudi v tem primeru en del funkcionale izplačal v naravi.

Samo še to misel mogoče, da ne bom predolg. Tudi, ko se pogovarjamo o tem, da bi se staršem to izplačalo, bili smo deležni tudi že popravkov in predlogov, da to seveda je dvojno kaznovanje. Jaz moram jasno povedati, da v bistvu ne gre za dvojno kaznovanje. Namreč, tudi če šolski inšpektorat pride do tega, da otrok ne hodi v šolo in izda določeno odločbo, ker ima oseba samo socialne transferje, to je neizterljivo. Torej je čisto vseeno kakšna odločba je, ker so vsi socialni transferji nedotakljivi in seveda proces se potem nadaljuje. Menimo, da če hočemo kje presekati, je ravno tukaj, da pripeljemo vse do tega, da se izobražujejo, da postanejo del naše družbe. Seveda ne gre samo za izobraževanje kot tako, gre tudi za vzgojo, ki jo je otrok deležen, ki hodi v naš izobraževalni sistem. Najpomembnejše, na to se potem navezuje tudi trg dela. Namreč če se nekdo ni izobraževal, potem seveda tudi ne more biti konkurenčen na trgu dela in se ta cikel ponavlja in ponavlja in ponavlja. Lahko vam povem še ta podatek: na Kočevskem, kjer imamo 700 Romov, jih dela 18, od 700 jih dela 18. Seveda, težko je zdaj oceniti, koliko je delovno aktivnih ta trenutek. Mi smo poskušali to našo ocenjeni, kjer je 180, ampak 18 jih je dejansko zaposlenih, nihče drug. Torej, imamo cele generacije ljudi, ki žal pridejo v neko kolesje in iz njega pravzaprav težko izstopijo. Naš namen je, da tukaj presekamo, da najdemo rešitev, da premaknemo stvari z mrtve točke. Če ne bomo tega storili, mislim, da bo stvar zelo, zelo slabo napredovala, oz. bo nazadovala in bomo imeli vsi samo še večje težave.

In samo še zadnja misel, vmes je bil tudi komentar v smislu, aha, otrok, ki konča ali pa ko dopolni 15. leto pa do 18. leta, je nek tako imenovani / nerazumljivo/, se pravi, še vedno ima pravico do otroškega dodatka in mi smo zaradi tega tudi vpeljali noter to srednješolsko izobrazbo, da bi ga spodbudili, da bi šel tudi v ta sistem. Mi še vedno vztrajamo, mi samo menimo, da bi bila to velika dodana vrednost, če bi se otroci vključevali v to, da bi končali tudi srednješolsko izobrazbo, ker bi s tem še bolj konkurenčni trgu dela.

Mogoče toliko uvodoma, če je pa še kaj drugega, pa lahko dodatno še pojasnim. Hvala lepa.

Hvala. Če lahko samo mikrofon ugasnete? Nadaljujemo. Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Dan Juvan? Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem udeležencem! Jaz bi samo uvodoma mogoče povedal, da imamo mi na ministrstvu ob 13. uri Pomemben sestanek, na katerega bi jaz mogel iti, tako da se bom moral predčasno opravičiti, če bo, če bomo tako dolgo razpravljali, samo povem informativno.

Torej, preden se opredelim do konkretnih rešitev v zakonu, ki jih danes obravnavamo, bi rad uvodoma izpostavil samo nekaj splošnih pripomb. Vsi, ki danes sedimo v tej sobi vemo kaj je ozadje in kontekst današnjih predlogov. Tudi javno je bilo komunicirano in tega tudi nihče ne skriva. Zakoni naj bi odgovarjali na težave, s katerimi se sooča romska skupnost in na težave, ki jih pripadniki romske skupnosti povzročajo občinam, županom in ostalemu prebivalstvu. Torej, jasno deklariran namen predlaganih rešitev je spodbuda romskim družinam, da v določenem delu spremenijo svoje vedenje, svoje otroke vpišejo v osnovno šolo, najdejo ali ohranijo zaposlitev, spoštujejo pravila in zakone, a nikjer v obrazložitvah namen teh rešitev ni zapisan, predlogi niso utemeljeni po zakonu na tak način. Beseda Rom, ki jo bomo danes slišali znova in znova, v predlogih, ki jih obravnavamo danes, ni omenjena niti enkrat. Kako naj torej konstruktivno razpravljamo? Ali so predlogi primerni za spopadanje s težavami s katerimi se spoprijemajo pripadniki romske skupnosti, če pa zakoni tega na nobeni točki ne utemeljijo. Ni torej čudno, da tudi Zakonodajno-pravna služba na več točkah zapiše, da spremembe niso vsebinsko utemeljene, da predlagatelj ne pojasnjuje izbranih rešitev, da predlagatelj ne izkazuje, da so podprte s strokovnimi podlagami ali analizami. Zakonodajno-pravna služba tudi opozarja, da so rešitve pomanjkljive ter ne dajo vpogleda v pravo voljo in namen zakonodajalca, to pa zato, ker Zakon o socialno varstvenih prejemkih, Zakon o urejanju trga dela in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih niso bili napisani za romsko skupnost, ampak gre pri teh zakonih za sistemsko zakonodajo, ki urejajo življenja vseh prebivalcev.

Specifične okoliščine s katerimi se spopadajo romske družine res terjajo specifično ukrepanje in specifično organizirano pomoč, a ukrepi o katerih bomo razpravljali danes, bodo vplivali tudi na vse druge prebivalce, na prebivalce, katerih položaj bi se zaradi sprejetih ukrepov povsem neutemeljeno poslabšal. Osnovni problem je torej v tem, da predlogi brez jasne utemeljitve parcialno posegajo v sistemsko zakonodajo in v pravice prebivalcev z namenom, da bi spremenili vedenje peščice, pri čemer ni jasno pojasnjeno, kako bodo spremembe vplivale niti na romsko skupnost niti na vse ostale.

Drugi problem predlaganih rešitev je, da se v zakonodajo s področja socialnih pravic uvaja kaznovalne ukrepe. Prvič, stališče ministrstva in njegovih strokovnih služb je, da s kaznovalno politiko na področju transferjev ne bomo dosegli večje vključenosti pripadnikov romske skupnosti v družbo, ampak ravno nasprotno, še dodatno prispevali k njihovi izključenosti, marginaliziranosti in še dodatno okrepili nezaupanje v državne institucije in javne uslužbence.

In drugič, kaznovanje za prekrške in kazniva dejanja je v domeni inšpekcijskih služb in organov pregona. Tudi Zakonodajno-pravna služba opozarja, da je sprememba načina izplačila ali zmanjšanja socialnega transferja kot posledica prekrška, v nasprotju s pravno ureditvijo, ter da bi kaznovanje preko zmanjšanja transferja bila v nasprotju z namenom socialnih transferjev, to pa je za zadovoljevanje življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.

Nihče si torej ne zatiska oči, da imamo v Sloveniji romska naselja, kjer imamo težave s tekočo vodo, elektriko, ne vključevanjem otrok v vrtce in šole, funkcionalno nepismenostjo, kriminalom, prisilnimi porokami, družinskim nasiljem, oderuštvom, itn. A dejstvo je tudi, da je položaj romske skupnosti različen, da torej vsa romska naselja nimajo enakih težav. Da imamo primere zgledno urejenih romskih naselij ter primere, kjer so občine uspele zagotoviti ustrezno infrastrukturo ter pomoč in kjer se stanje izboljšuje, a za vse veljajo isti zakoni, zato ne pristajam na interpretacijo, da je stanje v posameznem romskem naselju slabo zaradi veljavne zakonodaje, ki jo obravnavamo danes. Ravno nasprotno, mislim da je največji faktor uspešnega vključevanja in uspešni pomoči romske skupnosti lokalna oblast in njen odnos do Romov. Te zakone zato vidim kot prelaganje odgovornosti iz lokalne na državno raven in ustvarjanje videza, da je problem v zakonodaji. Hkrati me žalosti nepripravljenost nekaterih županov, pa tudi poslancev, da bi zagotovili namensko porabo sredstev, ki jih občine prejemajo, ker imajo znotraj svojih meja romska naselja. Ta sredstva niso odškodnina, ampak dodatna, če želite, razvojna sredstva, da se uredi bivanjske pogoje teh ljudi. Oprostite, težko je hoditi v šolo, če doma nimaš kopalnice, da bi se umil ali si brez elektrike in interneta. Prav tako ne drži, da se za pomoč romski skupnosti nič ne naredi. Z župani si delimo prizadevanja, da bi vsi otroci, tudi tisti iz ranljivih družbenih skupin, torej tudi romski otroci zaključili osnovno šolo in uspešno nadaljevali srednješolske izobraževalne programe. Tudi mi menimo, da bi izobrazba pomembno prispevala k izboljšanju položaja romskih otrok in posledično cele skupnosti. Vendar pa smo glede na pretekle izkušnje prepričani, da kaznovalni ukrepi, kot so predlagane zakonske spremembe, ne bi prispevali k urejanju socialnih razmer otrok in družin iz ranljivih skupin.

Na ministrstvu smo torej prepričani, da je treba k reševanju tega vprašanja pristopiti z mehkejšimi ukrepi ter pozitivnimi spodbudami. S tem namenom izvajamo in v prihodnje še nadgrajujemo različne podporne storitve za ranljive skupine prebivalstva, ki otrokom in njihovim družinam tudi pomen izobrazbe približajo na drugačen način.. Tu bom v prvi vrsti omenil kadrovsko in strokovno okrepitev centrov za socialno delo, ki vključuje tudi preventivno socialno delo na terenu. Kot smo že večkrat poudarili, je edini način za povečanje vključevanja otrok v sistem vzgoje in izobraževanja neposredno delo z družinami. Za to pa potrebujemo kontinuirano delo v romskih naseljih s konkretnimi družinami ter strokovno podporo socialnim delavcem. Glede na stanje na centrih za socialno delo, ki je posledica zanemarjanja centrov v preteklosti se zadeve seveda ne morejo izboljšati čez noč, a praksa kaže, da je edini način, na katerega bomo lahko stvari premaknili naprej, neposredno delo z ljudmi in izgradnja zaupanja Romov v institucije in državne uslužbence. Prav tako potrebujemo pomoč občin, tako glede razvoja primerne infrastrukture kot pri spodbujanju pozitivne komunikacije med romsko skupnostjo in lokalnim prebivalstvom, pa tudi denimo pri sofinanciranju javnih del na centrih za socialno delo. V sklopu operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2021 do 2030 pripravljamo ukrep, ki bo nadgradil storitve centrov za socialno delo, da bodo lahko strokovni delavci in delavke bolj intenzivno in bolj učinkovito podpirali družine ter pomagali staršem pri pridobivanju ustreznih znanj in vrednostnih usmeritev. V ospredju bo preventivno delo in pomoč na terenu. V tem sklopu skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje pripravljamo pilotni projekt, kjer bi strokovnjaki s področja socialnega varstva in zdravstvene nege ranljivim družinam nudili pomoč in podporo takoj ob rojstvu otroka ter starše in otroka kontinuirano spremljali skozi daljše časovno obdobje. Poleg omenjenega bomo centre za socialno delo krepili tudi preko novih zaposlitev in usposabljanj za strokovne delavce, ki se ukvarjajo z romsko skupnostjo. Načrtujemo tudi ponovno vzpostavitev mreže 16 več generacijskih centrov, ki so namenjeni vključevanju in podpori ranljivih oziroma socialno izključenih družbenih skupin. Brezplačne aktivnosti v lokalnem okolju uporabnikov bodo usmerjene tako v preprečevanje socialnih stisk kot tudi v neformalno izobraževanje. V sklopu kohezijskih sredstev bomo ponovno vzpostavili tudi mrežo večnamenskih romskih centrov, ki bodo delovali kot prve točke spodbujanja opolnomočenja socialne integracije in socialne aktivacije Romov. Krepimo tudi programe socialnega vključevanja, s katerimi bomo zagotovili dodatno in ciljano podporo uporabnikom s kompleksnimi psihosocialnimi težavami, ki za opolnomočenje in bolj samostojno življenje potrebujejo dolgoročnejšo podporo in nekatera osnovna znanja in veščine, da si lahko začnejo urejati svoja življenja. Izpostaviti moram tudi programe socialne aktivacije, ki bodo tudi v novi finančni perspektivi zagotavljali podporo ranljivim ciljnim skupinam. Namenjeni so reševanju problemov socialne izključenosti in tveganja revščine ter povečanje zaposlitvenih možnosti udeležencev programov. Poseben sklop programov socialne aktivacije bo namenjen ženskam iz drugih kulturnih okolij ter romskim ženskam.

Za konec naj omenim tudi mrežo socialnovarstvenih programov. Vsako leto namreč v okviru rednih letnih javnih razpisov sofinanciramo približno 170 različnih socialno varstvenih programov, ki spodbujajo razvoj različnih mrež za nudenje pomoči posameznikom in družinam na različnih področjih. Pomemben del programov je namenjen otrokom in mladostnikom, ki so prikrajšani za primerno družinsko življenje, in mladostnikom s težavami v odraščanju oziroma tistim, ki potrebujejo učno pomoč, sofinanciramo pa tudi mrežo programov za socialno vključevanje Romov. Uspešnost vseh teh programov je odvisna od dveh ključnih faktorjev: ali so v romskih naseljih minimalno urejeni bivanjski pogoji, ali imajo torej te družine dostop do vode in elektrike in pa ali občine te programe in centre za socialno delo podpirajo ali ne podpirajo. Brez izpolnitve teh dveh pogojev rezultatov ne moremo pričakovati.

Za zaključek se bom opredelil še do konkretnega predloga pri 1. točki, torej Zakona o socialno varstvenih storitvah. Obvezno in avtomatično izplačevanje denarne socialne pomoči v naravi, zaradi razlogov, ki jih navajajo predlagatelji ocenjujemo kot neustrezno in neutemeljeno ter nesorazmerno. Gre za odmik od diskrecijske pravice in strokovnih odločitev strokovnih delavcev na centrih za socialno delo in za spodkopavanje strokovnosti teh delavcev na centrih ter resen poseg v sistemsko zakonodajo, ki določa, da se denarna socialna pomoč izplačuje v denarju, le v utemeljenih primerih pa v naravi, pri čemer je identifikacija teh primerov v pristojnosti centrov za socialno delo, ki lahko le z neposrednim poznavanjem situacije neke družine ugotovijo ali je to potrebno in utemeljeno ali ne. Tu se popolnoma strinjam tudi z Zakonodajno-pravno službo, ki pravi, če poenostavim, denarna socialna pomoč je namenjena preživetju, ne pa discipliniranju prejemnikov te pomoči. Hvala.

Hvala. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? gospa Špela Maček Guštin, izvolite.

Hvala za besedo. Pozdravljeni vsi skupaj!

Najprej naj povem da je bila ureditev ki je zajeta z obravnavanim predlogom zakona v zakonodajni postopek vložena že večkrat in naša služba je glede teh vsebin že podala mnenje in tudi tokrat je mnenje po vsebini enako. Torej predlagana ureditev pomeni da bi se spremenilo izplačevanje denarne socialne pomoči tako da bi se ta pomoč v posebnih primerih izplačevala v naravi tri mesece kar bi se avtomatično podaljšalo še za tri mesece, če upravičenec ne bi predložil ustreznega potrdila. Opozorili smo, da ureditev ni jasno določena, zaradi česar ob njeni uporabi lahko nastanejo različni pravni položaji, ki v predlaganem besedilu niso ustrezno rešeni, kar se nanaša predvsem na tisti del, ki pomeni avtomatizem pri odločanju o spremembi načina izplačila denarne pomoči in posebej poudarjam, da nejasna ureditev v takih primerih vodi do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom.

Druga napaka predlagane ureditve je njena vprašljiva sorazmernost pri poseganju v položaj upravičenca do denarne pomoči. Strogo in togo določeno pravilo o trimesečnem izplačevanju denarne pomoči v naravi ni skladno z zahtevo po tehtanju intenzivnosti posega v pravice upravičenca, kar zahteva tretji odstavek 15. člena Ustave in sicer zato, ker ne upošteva dejanskih okoliščin posameznega primera in še zlasti, ker upoštevaje razloge za uporabo ukrepa, nasprotuje zakonsko določenemu namenu pravice do denarne socialne pomoči. Ta pomoč se namreč dodeli upravičencu zato, da se mu zagotovijo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb in to v višini, ki omogoča preživetje. Izplačilo v denarju je po veljavnem zakonu primarna oblika denarne pomoči, kar se kaže tudi v tem, da je za izplačilo v naravi predviden poseben postopek odločanja, kjer se ugotavlja, ali so podani utemeljeni razlogi za izplačilo v naravi. Primarna oblika izplačila v denarju je razvidna tudi iz dejstva, da veljavni zakon ne določa nadzora nad načinom porabe te pomoči, ki je bila dodeljena upravičencu. V mnenju smo posebej izpostavili tak namen pravice do denarne socialne pomoči, in da ta pravica ni namenjena temu, da se z njo zagotavlja optimalno prerazporeditev sredstev med vse upravičence, kar bi bilo mogoče sklepati na podlagi navedb predlagatelja o potrebi po bolj ekonomičnem upravljanju in razporejanju denarne socialne pomoči in njeni namenski uporabi. Ob takem namenu pravice je zato tudi posamezniku prepuščeno, da sam odloča o porabi sredstev denarne pomoči. Zaradi predvidenega avtomatizma in dejstva, da sprememba načina izplačevanja ni povezana s pogoji za dodelitev te pomoči, je predlagana rešitev po naši oceni nesorazmerna in neskladna z namenom pravice do denarne pomoči, kot to določa veljavni zakon. Problematična sta tudi oba pogoja za avtomatsko izplačilo te pomoči v naravi. Povezanost s pravnomočno odločbo o prekršku kaže na vzpostavitev pravnih posledic obsodbe za prekršek, česar sistemski Zakon o prekrških sploh ne predvideva in zato seveda tudi ne ureja. Zato je mogoče pogoj o pravnomočni odločbi o prekršku šteti za dvojno kaznovanje posameznika, ne da bi bili pravica do denarne socialne pomoči in potem pravica do osnovnega šolanja kakorkoli medsebojno povezani ali soodvisni. Tudi v tem smislu je predlagana ureditev prekomerna. Prekršek, ki je relevanten, tudi ni ustrezno opredeljen, zato se zastavlja tudi vprašanje skladnosti z načelom zakonitosti. Glede neplačanega zapadlega dolga, kot drugi pogoj, je treba dodatno opozoriti, da je v primeru dvoma o njegovem obstoju pristojnost za ugotavljanje na sodišču, bodisi v pravdnem bodisi izvršilnem postopku. Do spremembe odločbe o dodelitvi denarne socialne pomoči bi po predlagani ureditvi torej prišlo že zgolj na podlagi zatrjevanja izdajatelja računa na podlagi katerega nastane tak zapadel neplačan dolg, torej na podlagi zatrjevanja izvajalca gospodarske javne službe, vzgojno izobraževalnega zavoda, FURS oziroma občine, češ da ta dolg obstaja. Tu gre po naši oceni lahko za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Glede na navedeno ugotavljamo, da je predlagana ureditev strožja od veljavne, tak poseg v pravico do denarne socialne pomoči bi moral biti ustrezno obrazložen, utemeljen, izhajati bi moral iz ustreznih podatkov o dejanski potrebi po takšni spremembi in v mnenju smo izpostavili, da niso pojasnjeni razlogi, zakaj je taka strožja ureditev nujna oziroma kateri problemi se na tak način razrešujejo in kako predlagani način zagotavlja zasledovanje zakonsko določenega namena pravice, ki se s to novelo ne spreminja.

Predlagana ureditev na drugi strani posega v več določb Ustave, torej tako tistih o ustavnih načelih kot o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zato je ob obravnavi tega predloga zakona po naši oceni nujen dodaten razmislek o predlaganih rešitvah.

Drugih pripomb zaenkrat nimamo.

Hvala lepa.

Hvala.

Besedo dajem predstavniku Državnega sveta. Danijel Kastelic, izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, ostali prisotni.

Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 14. seji 27. septembra, tako kot tudi preostala dva predloga zakonov, ki jih danes obravnavate v združeni razpravi. O vseh treh predlogih zakonov smo se seznanili s stališči Vlade Republike Slovenije in Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije ter Socialne zbornice Slovenije, ki sta pa obe izrazili podporo Vladi. V mnenju, ki smo vam ga posredovali, smo povzeli tudi stališče zainteresirane komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter interesne skupine lokalnih interesov, ki predlaganim zakonskim rešitvam izrekata podporo, saj se zavedata težav, s katerimi se soočajo v lokal skupnosti na jugovzhodnem delu Slovenije. Zainteresirana komisija in interesna skupina ocenjujeta, da trenutna ureditev socialnega varstva, kot jo poznamo v Sloveniji, ne vključuje zadostnih mehanizmov za večjo vključenost otrok iz socialno ogroženih okolij, še posebej romskih otrok, v izobraževalne procese. Pri tem kot dober zgled izpostavljata visoko stopnjo vključenih romskih otrok v osnovnošolsko, srednješolsko izobraževanje v Prekmurju, kar je želja delujočih doseči tudi v jugovzhodni Sloveniji. Zainteresirana komisija in interesna skupina predlagane ukrepe prepoznavata kot priložnost za zmanjšanje medgeneracijske revščine in izboljšanja stopnje integracije predstavnikov romske skupnosti v našo družbo.

Razpravljali smo tudi o tem, da država sploh vestno preverja upravičenost do socialnih transferjev, saj standard življenja številnih Romov navkljub njihovi dolgotrajni brezposelnosti kaže drugačno sliko. Obe komisiji menita tudi, da bi bilo nujno zagotoviti enak položaj vseh v državi z vidika obvezne obveze plačila javnih storitev. Zainteresirana komisija in interesna skupina poudarjata, da signali o njunih spremembah na področju socialnih transferjev prihajajo tudi iz vrst romske populacije, v kateri se posamezniki zavedajo pomena izobraževanja v družbi prihodnosti, katere del bodo tudi njihovi otroci.

In pristojna Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide predlog zakona, kot tudi ostala dva predloga zakonov ki jih boste obravnavali danes, ocenjuje kot poskus stimulacije posameznikov in družin, ki živijo v socialno šibkejših okoljih, k bolj aktivni skrbi zase. Prepoznavamo predvsem željo po zaščiti otrok in ne kaznovanje posameznikov in družin. Pristojna komisija iz predloženih zakonskih sprememb in odzivov Vlade nanje lahko razbere bistveno odstopanje med teorijo državnih organov in prakso, ki jo živijo lokalne skupnosti. Slednje nimajo časa čakati na dolgoročne rešitve vlade, na primer krepitev strokovnega dela centrov za socialno delo, zato so skušali poiskati konkretne in takojšnje rešitve za težave, s katerimi se soočajo vsakodnevno, hkrati pa z zakonsko spremembo olajšati delo predvsem uslužbencem centrov za socialno delo. Kljub temu, da Vlada zagovarja uporabo mehkih pristopov k reševanju problematike, komisiji niso bili predstavljeni nobeni konkretni tovrstni pristopi ali načrtovana časovnica njihove uveljavitve. Komisija se sicer strinja z Vlado, da tudi t. i. mehki pristopi lahko pripomorejo k rešitvi problematike, a na to, da bodo lahko strokovni delavci na centrih za socialno delo že v kratkem bolj intenzivno delovali na terenu, je ob trenutnem pomanjkanju kadrov na centrih za socialno delo in številnih drugih nalogah tudi v zvezi z dolgotrajno oskrbo, predvsem pa zaradi njihove prevelike obremenjenosti z birokracijo po oceni komisije težko pričakovati. Obenem je znano, da je dostop do posameznikov iz družin v romskih naseljih v jugovzhodni Sloveniji za socialne delavce brez spremstva policije ali varnostne službe praktično nemogoče. V našem mnenju izpostavljamo, da niso vse družine in skupnosti, v katerih živijo otroci, enake. Prav tako niso vsi otroci izpostavljeni enakim vrednotam. Nekateri starši se pomena izobraževanja ne zavedajo v enaki meri kot ostali, zato je otrokom, ki živijo v takih družinah, treba dodatno nuditi oporo in jim ponuditi možnost, da zaživijo drugače kot njihovi starši. Opozorjeni smo bili tudi na to, da se lokalne skupnosti ne soočajo zgolj z izzivi vključevanja otrok v izobraževalni sistem s strani romske populacije, ampak tudi s strani drugih priseljenskih skupnosti. Neupoštevanje zakonskih določb glede obveze obiskovanja osnovne šole je del večje in bolj kompleksne problematike z dolgoročnimi posledicami, saj bodo otroci brez ustrezne socializacije in zavedanja obvez do družbe zelo verjetno sledili načinu življenja staršev. Z integracijskim procesom bi bilo nujno začeti čim prej, saj bodo učinki posameznih ukrepov lahko vidni šele skozi več generacij.

Ugotavljamo tudi, da se s predlaganim ukrepom drugačnega načina izplačevanja denarne socialne pomoči upravičencem te pravice ne odvzema, ampak se zgolj spreminja njena obličnost, in to z namenom, da se zaščiti pravice otrok, ki po izkušnjah iz prakse v številnih problematičnih socialnih okoljih od prejetih socialnih transferjev v okviru družine pogosto nimajo pričakovane koristi. Glede na to, da je možnost izplačila denarne socialne pomoči v naravi na zakonski ravni predvidena že sedaj, in sicer v primeru, da tako oceni center za socialno delo, bi se s predlagano rešitvijo strokovne delavce na centrih za socialno delo celo odrešilo brez..., bremena, da sami ocenjujejo ali je takšen ukrep sprejet ali ne ali bodo zaradi svoje odločitve izpostavljeni jezi dotedanjega prejemnika pomoči. Zavedamo se, da lokalne skupnosti rešitve potrebujejo nemudoma, zato vztrajanje pri dosedanjih ukrepih, s katerimi se očitno ne dosega želenih ciljev, a osredotoči zgolj na ukrepe, ki bodo imeli učinek šele na dolgi rok, po oceni komisije ni primeren.

Komisija je predlogu zakona izrekla soglasno podporo tudi z vidika upoštevanja izražene volje več kot 35 tisoč volivk in volivcev. Menimo tudi, da je danes in v nadaljevanju zakonodajnega postopka še možno, da se predlagatelj in Vlada uskladita glede sprejemljivih zakonskih rešitev za obe strani.

Hvala za vašo pozornost.