1. redna seja

Odbor za kulturo

23. 10. 2018

Besede, ki so zaznamovale sejo

Brez zadetkov.

Transkript seje

Pozdravljeni! Vse vas prav lepo pozdravljam, pozdravljam varuhinjo, pozdravljam vse članice in člane odborov, vabljene ter ostale prisotne. Še posebej pozdravljam novega člana in podpredsednika Odbora za kulturo, Andreja Šušmelja.

Pričenjam 1. redno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: poslanko Lidijo Divjak Mirnik bo nadomeščala Nina Maurovič, poslanko Janjo Sluga bo nadomeščala Matej Udovč, poslanca Bojana Podkrajška bo nadomeščal poslanec Tomaž Lisec, Poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega bo nadomeščal Dušan Šišek in poslanca Matjaža Nemca bo nadomeščal dr. Milan Brglez.

Da ne pozabim, prav posebej pozdravljam tudi predstavnika Ministrstva za kulturo, dr. Saša Gazdića in tudi mag. Vojka Stoparja.

Besedo pa zdaj predajam predsedniku Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, mag. Branislavu Rajuću. Kolega, izvoli.

Hvala. Lep dober dan vsem! Dodatni pozdravi najprej gospe varuhinji človekovih pravic s sodelavcema, nato še predstavnikom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Tudi vsem ostalim seveda dober dan.

Pričenjam 1. redno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, njih pa nadomeščajo potem v nadaljevanju, tudi povem kdo. Kolega Aljaža Kovačiča nadomešča kolegica Karla Urh, Kolegico Lidijo Divjak Mirnik nadomešča kolegica Nina Maurovič, kolega Žana Mahniča nadomešča kolegica Alenka Jeraj in kolegico Jelko Godec nadomešča kolega Jožef Lenart.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odborov - 23. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017.

In drugo - poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokolu, konvenciji Organizacije združenih narodov proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2017.

Ker v poslovniškem roku nisva prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odborov. Odboroma predlagam, da združimo obravnavo 1. in 2. točke dnevnega reda. ali kdo mogoče temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.

Prehajamo na obravnavo 1. IN 2. TOČKE SKUPAJ. Gradivo je objavljeno na spletni strani Državnega zbora. K točkama dnevnega reda sva vabila Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Državni svet Republike Slovenije in Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Obravnava poročil bo potekala na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora, da jih bosta odbora obravnavala kot zainteresirani delovni telesi.

Besed dajem predstavnici Varuha človekovih pravic, gospe Vlasti Nussdorfer. Izvolite.

Vlasta Nussdorfer

Hvala lepa. Spoštovana oba predsedujoča, predsednica, predsednik odborov in seveda tudi vse poslanke in poslanci, pa tudi tisti, ki ste na tej strani mize, torej vabljeni gostje.

Danes sem tu z dvema namestnikoma, namestnik Tone Dolčič na moj desni strani pokriva največ tematike na vašem področju. Vendar namestnik Ivan Šelih pokriva pa tudi zelo pomembno, in sicer poročilo državnega preventivnega mehanizma danes. Torej, vodi državni preventivni mehanizem. Namestnik Tone Dolčič pa zagovorništvo. Kot veste smo dobili nov zakon, tudi po zaslugi poslancev prejšnjega sklica, tako da se zahvaljujem za to, da se je naša institucija v minulem letu razširila in letos dobila poleti tudi svet varuha za človekove pravice. S 1. januarjem prihodnjega leta pa bomo dobili še center za človekove pravice.

Obravnavamo 23. letno poročilo varuha. Toliko je tudi stara naša institucija. Piše se že 24., torej letošnje poročilo. Kajti, ko pride mesec oktober je veliko zadev že pod streho. Ker smo zelo proaktivni tudi med letom opozarjamo na tiste zadeve, ki so zelo nujne in jih moramo predočiti javnosti še preden pišemo novoletno poročilo. Prepričana sem, da poročilo, ki je pred vami ni lahko branje, zato ker obsega ne samo zato 425 strani, ampak tudi zato, ker so tematike take, ki seveda se dotikajo zelo številnih področij. Uvedli smo sicer tudi pohvale, ne zgolj graje. Kajti, zdi se mi pomembno, da znamo ljudi, ki na različnih pozicijah naredijo kaj dobrega tudi pohvaliti. Zato je morda poročilo celo nekoliko daljše.

Danes bi tu moral biti še en namestnik. Ko smo pogledali na katera področja sega vse to, o čemer bomo danes govorili, to je Miha Horvat, ki je žal odsoten, tako da bom njegov del sama predstavila.

Morda bi uvodoma povedala, da varuh potuje tudi širom Slovenije, kot ste opazili, imamo zunanja poslovanja, nimamo enot, tako kot nekatere institucije varuha širom Evrope. Vendar potujemo v vsako občino enkrat mesečno smo v eni izmed slovenskih občin. In tako smo jih res že veliko obiskali. In prav na področju otrok smo zelo dejavni. Torej, ni župana, ki nam ne bi predstavil situacijo, kakšno je stanje na področju predšolskega, torej varovanja vrtcev, šol, kako je s srednjimi šolami, tudi z zdravstvom, seveda, ki se dotika mladih. Tako da marsikaj izvedmo ne le iz pobud, ki jih dobivamo, ampak seveda tudi v kontaktih z ljudmi. To področje je tudi tisto za katerega veste, da se veliko nevladnih organizacij zanima, veliko je dejavnosti na terenu in tudi temu pri varuhu posvečamo vso pozornost. Torej, če je le možno se tudi takih dogodkov udeležimo.

Kot ste lahko ugotovili smo v zadnjih dveh poročilih začeli ocenjevati kršitve človekovih pravic in kršitelje in seveda ugotavljamo, postavili smo celo lestvici kršiteljev, da nekatera ministrstva pogosteje kršijo človekove pravice, nekatera redkeje. Seveda pa ni naše delo zgolj v tem, da prejemamo pobude, ampak tudi sami odpiramo določeno tematiko. In ravno področje otrok, mladine, izobraževanja je tisto, ki je za nas zelo pomembno. Tu namestnik Dolčič marsikatero zadevo odpre tudi na lastno pobudo varuha, zato ker se nam zdi zelo pomembno, da ne katera področja ne glede na prejete pobude in njihovo število še posebej spremljamo.

V lanskem letu, torej če se dotaknem področij, ki jih pokriva odsotni namestnik Miha Horvat.

Kot ste lahko ugotovili ob branju poročila, smo ponovno izpostavili konfesionalno dejavnost. Tu moram povedati, varuh ni tisti, ki je določil, da je ta ločena, torej da mora biti ločena v šolah in posebej urejena in pač ne sme zaiti v ta prostor. Dobivali smo kar nekaj pobud, tako v letu 2016 kot 2017, prizadetih ljudi, ki so čutili, da ta ureditev oziroma praksa ni prava. Zato smo ponovno opozorili, da je treba to urediti, da se ministrstvo ni odzvalo ustrezno. Tako je pač stališče ministrstva in pri tem tudi vztrajajo.

Na področju etike javne besede vedno dobivamo pobude. Če prihaja do, recimo, različnih prireditev v šolah, ki obujajo neke zgodovinske dogodke, takrat se seveda odpira vprašanje, ali je to prav ali ne. Nek tak primer smo tudi v lanskem letu obravnavali, šlo je za osnovno šolo v Ajdovščini in prikaz zgodovine, pionirčkov in tudi sedanjih učencev. Tudi o tem je moj namestnik zavzel natančno stališče, pri čemer je v tem primeru, ki obsega kar nekaj strani, se dotaknil tudi številnih sodb Evropskega sodišča v teh zadevah.

Obravnavali smo tudi področje mladoletnikov brez spremstva. Tu smo bili še posebej pozorni, glede na to, da so k nam prihajali mladi begunci, zlasti leta 2015, 2016, ki so ostali pri nas, ker so bili brez spremstva. Šlo je sicer za zelo majhno število, vendar tudi temu se je posvetil.

Vedno se nas še kako dotakne področje diskriminacije, še zlasti če gre za otroke. Otroci tega ne bi smeli občutiti, in tu smo izpostavili vedno doslej v vseh poročilih, tudi moji predhodniki, področje romskih otrok, dostopa do šole, nedokončanja osnovne šole, nevključevanja v vrtce, skratka, zdi se nam, da je to povsem neprimerno in je treba temu področju, če želimo imeti kasneje Rome, ki bodo delali, ki bodo končali šolo, ki bodo sposobni stopiti na trg dela, tudi že prejšnjo vključitev, kajti sicer zaključijo le nekaj let osnovne šole in so potem odmaknjeni od vseh delovnih procesov, žal, zapadejo lahko v mamila ali tudi v kazniva dejanja.

Žal, še vedno poročamo o diskriminaciji študentov invalidov - ta tema se nas vedno dotakne - pri prevozih v šolo. Nekaj zadev je bilo urejenih, vendar še v celoti ne.

Obravnavali smo, zanimivo, tudi prepoved udeležbe dijaka na šolskem izletu zaradi epilepsije. Šola, tudi povsem razumljivo, ga ni želela peljati na izlet, ker ni imel zagotovljenega spremstva. In tu se zopet vprašamo, kako dolgo traja, da nek otrok dobi spremstvo, ki ga rabi, in je potem izoliran in ne more niti na izlet.

Seveda smo se ob šolstvu spraševali še o marsičem, vendar se to dotika mladoletnikov tudi v vzgojnih zavodih; o tem bo poročal namestnik Šelih, ko bo predstavil poročilo državnega preventivnega mehanizma, ki je iz leta v leto bolj dejaven, obiskuje kraje odvzema prostosti in na področju mladih tudi vzgojne zavode.

Zdi se mi zelo pomembno, da zdaj slišite, s čim vse se ukvarja oddelek namestnika Dolčiča. Kot rečeno, je to najbolj obsežno področje, zajema največ zadev, ki se dotikajo mladih, njihovega izobraževanja, nasilja, življenja nasploh, tudi mladoletnikov s posebnimi potrebami. Tako bi predala besedo kar njemu.

Hvala, gospa varuhinja.

Izvolite, gospod Dolčič.

Tone Dolčič

Hvala lepa.

Najprej bi opozoril, da o pravicah otrok ne govorimo samo v poglavju, ki ima takšen naslov, ampak delno tudi v poglavju z naslovom Družbene dejavnosti. V tem poglavju so v glavnem povzeta tista vprašanja, ki jim rečemo sistemska, torej širša vprašanja, nekatera smo tudi sami odprli, na nekatera nas pač opozarjajo konkretne pobude ali pa življenje okoli nas. No, in s tem delom bom začel.

Področje nasilja je vsekakor še zmeraj aktualno, kljub temu, da smo pred leti sprejeli tudi poseben Zakon o preprečevanju nasilja v družini, pa vendar, zlasti v šolah je, vsaj zdi se tako, kot da ga je vedno več. Naša ocena je sicer, da ga ni vedno več, ampak da smo nanj vedno bolj pozorni in občutljivi, da ga zato tudi ljudje ne tolerirajo več, da prijavljajo ta agresivna ravnanja, statistika pa seveda pokaže, kot da je tega nasilja veliko. Kar mi vidimo kot problem, poleg tega, da nasilje pač je, je, se mi zdi, skoraj večji problem v nekaterih šolah, ki želijo to nasilje nekako minimizirati in ga pomesti pod preprogo. Ne ukvarjajo se z njim, češ, ah, saj ni bilo nič, saj ni bilo škodljivih posledic, dajmo se lepo v miru vse pogovoriti, pa bo od zdaj naprej vse dobro. Daleč od tega, da bi mi zagovarjali kakšne drakonske kazni, postopke in tako dalje, vendar pa od šol pričakujemo, da vsak pojav nasilja raziščejo, da vidijo, kje so razlogi, da jih poskušajo odpraviti. Predvsem pa, to je pa res predvsem, da vse te probleme razrešujejo v komunikaciji z vsemi, ki so udeleženi v tem nasilju, tako z žrtvijo in njenimi starši kot tudi s storilcem in njegovimi starši. Kajti pogosto so problemi, ki nekako eskalirajo v šoli, posledica problemov iz domačega okolja. In če šola vse to pospravi pod preprogo in reče, saj pri nas pa ni tako hudo, ni razloga, da bi, recimo, center za socialno delo reagiral, ugotovil, kakšne so morebitne poti za reševanje te kritične situacije, za pomoč družini in tako naprej. Jaz ne bi izpostavljal nobene šole, ampak res smo imeli kar nekaj takšnih primerov, ko so šele na našo pobudo raziskali določene probleme, določene pojave nasilja, potem pa so se celo popolnoma primerno odzvali, raziskali, se pogovorili, naredili poročilo, nekateri celo podpisujejo razne zaveze o nenasilju in podobno. Skratka, načini in metode so zelo različne, najslabša je ta, da si zatiskamo oči, kot da nasilja sploh ni.

V zvezi z nasiljem je tudi problem nadzora šolskih torb, torej, kdo in kdaj ter kako sme otroku ukazati oziroma zahtevati od otroka, da pokaže, kaj ima v torbi, morda ima nož, morda ima neko nevarno orodje, morda ima celo mamila. Vse to se nosi v šolo, ponekod bolj pogosto, ponekod manj pogosto. In dejansko v pravni ureditvi trenutno nimamo pravne podlage, da bi učitelji smeli kar tako pregledovati šolske torbe. Potem v nekaterih primerih kličejo policijo, vendar mislimo, da to ni pravi način, da bi bilo bolje, če bi zakonodaja predvidela postopek, ukrepe, kdo in ob kakšnih pogojih sme te preglede narediti. Temu je Ministrstvo za šolstvo tudi delno sledilo, pripravili so prvi osnutek, če smem tako reči, Zakona o vzgojnih zavodih, in tam je predviden določen postopek, vendar mislimo, da je to premalo. Mislimo, da bi moral takšen postopek veljati za vse šole, ne samo za vzgojne zavode, čeprav je ta problematika v vzgojnih zavodih precej težja kot verjetno v kakšni osnovni šoli. Pa vendar, zadeve morajo biti jasne, gre tudi za to, da gre lahko celo za kaznivo dejanje, za sum kaznivega dejanja, in pred tem vpletati policijo, se nam ne zdi niti smiselno niti primerno.

Tretje vprašanje, ki je širšega značaja, je financiranje zasebnih šol. O tem ne bi dosti razpredal. Mi podpiramo, in smo tudi napisali priporočilo, to je številka 42, da naj Vlada zagotovi, da bodo enaki programi enako financirani ne glede na to, kdo jih izvaja, torej javni ali zasebni. O tem govori tudi odločba Ustavnega sodišča, zato se ne bi več v to spuščal. Ampak zdi se mi tako, kot če bi koncesionarju na področju zdravstva priznali polovico manj plačila za določeno storitev, ki jo sicer plačamo zdravstvenemu zavodu. To ne gre, in iz tega razloga se mi zdi, da program kot tak je treba plačati, kako pa ga izvajalec izvaja, je pa seveda tudi stvar nadzora in potem drugih instrumentov, ne pa financiranja.

Še eno vprašanje je, s katerim se pa pravzaprav ukvarjamo že od leta 2009, pa je, mislim, da celo vedno bolj aktualno - to je vprašanje šolske prehrane. Pa ne, da bi bila prehrana slaba, da bi bila neprimerna otrokom, ampak prehrana, ki ni prilagojena, poudarjam, željam staršev, ne otrok, staršev. Pogosto starši zahtevajo v šolah posebno prehrano za svojega otroka, ki nima medicinske indikacije, torej otrok ni alergičen na določena, ne vem, na gluten na primer ali na kakšne druge alergene, ampak so izključno stvar prepričanja. Gre v glavnem za vegetarijansko prehrano, za vegansko prehrano, in celo dobili smo od nekaj šol prošnje, da jim pomagamo, kako razrešiti te probleme. Starši prihajajo celo z odvetniki v šolo, zahtevajo od kuharjev oziroma dietetikov ali kdor je pač tam, zahtevajo posebne ukrepe, grozijo, grozijo s tožbami, šola pa seveda ob množici tistih malic ali kosil, ki jih pripravljajo, enostavno ni zmožna pripravljati še posebnih obrokov. Dejstvo je, ko smo spraševali po šolah, da šole absolutno spoštujejo omejitve, ki so medicinske narave, torej tam, kjer je medicinsko indicirana dieta, je tudi hrana otroku pripravljena v skladu s tem. Medtem ko je pa prehrana oziroma želja po posebni prehrani stvar verskega ali ideološkega ali ne vem kakšnega prepričanja, v tem primeru pa šole to odklanjajo več ali manj. Naše stališče je, da prehrana otrok ni otrokova pravica in da zato si tudi starši ne morejo izmišljevati, pa ne mislim zdaj v slabem smislu izmišljevati, se odločati, kaj bo njihov otrok jedel, česa ne bo jedel. Če otrok nečesa naj ne je, naj mu priskrbijo prehrano, kakor pač vedo in znajo. Kršitev otrokovih pravic pa bi bila, če bi otroka silili v nasprotju z njegovim prepričanjem oziroma s prepričanjem njegovih staršev, naj vendar poje tisto hrano, čeprav je ne bi smel, torej, če bi vegetarijanca silili z mesom ali pa, na primer, muslimana s svinjskim mesom. Takih primerov nismo imeli, smo imeli pa teh vegetarijanskih, in mislim, da jih je čedalje več. Torej, šole se zaenkrat uspešno upirajo, tudi Ministrstvo za šolstvo in šport je o tem izdalo že pred časom okrožnico in je pravzaprav na istem stališču. Mislim pa, da se ta problem še ne bo končal.

Naslednje področje je šport. Na področju športa smo sodelovali z Ministrstvom za šolstvo in šport pri vprašanju odškodnin za prestope otrok iz kluba v klub. Moram reči, da do takrat do nas ni prišla nikakršna novica, da bi to sploh bil problem, ampak potem je zakon bil spremenjen, določeno je bilo v zakonu, da se odškodnine ne morejo, ne smejo zaračunavati za prestope otrok, ki so mlajši od 15 let. Vendar pa praksa kaže, in o tem imamo tudi nekaj pobud in smo jih imeli tudi v preteklem letu, da se klubi na to enostavno požvižgajo. Stroški niso tako nizki, kot bi človek mislil, za otroka do 15 let, kajti zaračunajo pravzaprav nekateri klubi kar vse, kar jim pade na misel. In pridejo stroški tudi po, recimo, smo imeli primer 15 tisoč evrov za enega otroka štirinajstletnega zato, da bo šel iz, ne vem, enega plavalnega kluba v drugega zato, ker na primer šolo menja pa mu je bližje tam trenirati. V glavnem, zato smo tudi ministrstvo opozorili, da predlagamo, naj športnim zvezam to razreši to vprašanje in naj naredi večjo kontrolo tega vprašanja, kajti nekateri starši enostavno plačajo. Nekateri plačajo in potem je zgodba več ali manj končana, kljub temu, da je takšna odškodnina kot sem omenil, nezakonita.

Še eno vprašanje bi omenil v zvezi s spremembo šol. Otroci pogosto menjajo šole iz takšnega ali drugačnega razloga. V vsakem primeru je potrebno soglasje obeh staršev. V praksi je seveda problem takoj, ko sta starša razvezana oziroma še večji, ko sta v postopku razveze zakonske zveze in en starš enostavno ne želi dati soglasja, ravnateljica pa se enostavno vda pritiskom enega starša in otroka opiše. Naše stališče je tukaj jasno, soglasje mora biti, sicer ga mora nadomestiti odločba sodišča, ne centra za socialno delo, kajti centri nimajo te pristojnosti in počasi bo treba začeti uveljavljati vse tisto kar smo zapisali v družinski zakonik in ta je jasen o tem, o čem odločata starša skupaj o čem lahko sam in o čem lahko odločajo pristojni organi. Je pa v praksi ta problem kar pogost.

Za konec bi omenil še področje zagovorništva, ki je od prejšnjega leta oziroma od sedemnajstega leta zakonsko urejeno z novelo Zakona o varuhu in je sedaj to naša redna naloga, ki jo nadaljujemo. Prej smo deset let izvajali pilotni projekt, ki se je dokaj dobro obnesel. Tudi sej pravzaprav nekako moram reči, da projekt teče dobro, da ugotavljamo žal premajhno informiranost zlasti sodišč oziroma sodnikov, zato smo se tudi povezali s centrom za izobraževanje v pravosodju, da bomo sodnikom predstavili to možnost, kako lahko pravzaprav zagovornik pomaga, da otrokov glas v posameznih postopkih dejansko slišan. Prav tako smo dogovorjeni s socialni skupnostjo centrov za socialno delo, da bomo na njihovih usposabljanjih strokovnih delavcev predstavili te možnosti, kajti v praksi ugotavljamo še zmeraj da je kar nekaj dilem na terenu. Tako, da vsega skupaj smo preko 600 otrokom že postavili zagovornika, v letošnjem letu okrog 50. Imamo 51 usposobljenih zagovornikov, 7 koordinatorjev, 7 supervizorjev, tako da projekt teče oziroma zdaj ni več projekt, ampak zagovorništvo teče in pred štirinajstimi dnevi sva ga predstavila tudi posebni komisarki za človekove pravice Združenih narodov, ki je bila pri nas na obisku in moram reči, da je z zanimanjem prisluhnila, kajti takšnih izkušenj ni imela oziroma ni poznala, da bi kje na svetu se na takšen način lotili uresničevanja konvencije o otrokovih pravicah. Sicer imamo daleč največ pobud na področju družinskih razmerjih, kjer pravzaprav lahko najmanj naredimo, pošteno povedano, kajti varuh nima pristojnosti posegati v družinska razmerja, čeprav nekateri to pričakujejo. V takšnih primerih se moramo zanesti na delo centrov za socialno delo, deloma tudi inšpekcijskih služb ali pa sodišč. Končal bi pa s tem, je aktualna zadeva, vendar je prav, da veste zanjo, kajti še bolj aktualna bo verjetno čez dober mesec dni. Gre za stavko v šolstvu. Mi smo prejeli pred kratkim pobudo, češ da stavkajoči šolniki kršijo otrokove pravice, torej otrokovo pravico do izobraževanja. In ob tem smo zavzeli določeno stališče, ki je potem bilo objavljeno. Nismo ga dali mi v objavo, ampak ga je pač pobudnik plasiral naprej. Nič hudega, kajti za tem stališčem stojimo. Opozorili pa smo na naslednje, da stavka v šolstvu zakonsko ni urejena. Stavko ureja zakon o stavki iz leta 1990. Ta zakon je sprejela še takratna zvezna skupščina SFRJ in ga sedaj uporabljamo kot pravno pravilo. Torej, pravno je to pokrito. In ta zakon pravi, da je treba v dejavnostih posebnega družbenega pomena, takrat smo jim tako rekli, sedaj jim rečemo javne službe, tudi v času stavke zagotoviti tako imenovani minimum delovnega procesa. To ni bilo storjeno niti v šolstvu, niti v raziskovanju. Bilo je storjeno na področju zdravstva, pa še v nekaterih javnostih. Mi smo prepričani, da bi šolska zakonodaja morala opredeliti jasna pravila, kako je treba stavko izvajati, kajti dejansko pravica delavcev do stavke je ustavna pravica. Pravica otrok do izobraževanja pa tudi in je celo konvencijska pravica. In ko trčita dve pravici je ena omejena z drugo, torej kamor seže ena, tam se zadeva ustavi. In v izogib konfliktom, za katere se bojim, da bo prišlo do njih, v preteklosti smo že imeli konflikte zlasti v vrtcih, ki so bili zaprti, otroci niso imeli kam v varstvo, starši niso mogli vzeti dopusta in podobne zgodbe. V izogib vsem tem konfliktom bomo predlagali, to smo tudi v tem stališču, ki sem ga omenil, omenili v naslednjem priporočilu, v naslednjem poročilu našem, priporočilo, da naj se to uredi. Sedaj kako se bo uredilo ne vem. To je stvar vaša, ki ste zakonodajalci. Ampak vendarle da bodo stvari jasne, da se bo vedelo kaj se v času stavke zagotavlja, kaj se ne. Ne gre samo za zaščito otrok, gre tudi za zaščito stavkajočih. Torej, tudi oni imajo svoje pravice, absolutno. In vedeti je treba kje je meja in za ene in za druge. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospod namestnik.

Obveščam vas, da kolega Ferenca Horváta nadomešča kolega Žiža Felice in kolega Miha Kordiša nadomešča kolega Primož Siter.

Gospa varuhinja, izvolite.

Vlasta Nussdorfer

Hvala lepa. Morda bi še povedala, da eno izmed naših priporočil, ki ste jih prebrali, se nanaša tudi na hišo za otroke. In zelo vesli smo, da se je ravno pred kratkim na tem področju zgodilo marsikaj, po vzoru Barnahus varne hiše, prijazne hiše otrokom, bo Slovenija, upam, v prihodnjih dveh letih dobila morda dve, tri hiši, kjer bodo otroci lahko nameščeni po travmatičnih dogodkih. Žal običajno v njihovih družinah, kjer torej ne morejo ostati in so lahko tudi plod izsiljevanja, manipulacij, želja, da bi drugače izpovedovali o tem, kar se jim je zgodilo, zato varuh zelo podpira in je vseskozi zelo aktiven tudi na tem področju.

Skrbi nas tudi duševno zdravje mladih. In prav Varuh je bil pobudnik dnevov duševnega zdravja, ki so bili letos že tretjič in prav lani posvečeni duševnemu zdravju mladih. Če želimo, da bodo mladi jutri stopili na naše mesto, jim moramo biti seveda tudi svetel vzor. Kako to biti, kako postati ali ostati je seveda včasih za starše in vse nas, tudi vzgojitelje, učitelje in sploh družbo, na sploh težko vprašanje. Zdi se mi zelo pomembno, da sporočamo to ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Žal nekateri mladi nimajo najboljših pogojev za svoje življenje, zelo različni so vzroki, da končajo celo v vzgojnih zavodih, lahko v prevzgojnem domu ali celo v mladoletniškem zaporu in takrat zanje poskrbi tudi naš državni preventivni mehanizem, vodja katerega namestnik Šelih je tu ob meni in bo sedaj predstavil, kako varuh nadzoruje institucije v katerih so mladi, ki jim je tako ali drugače omejena svoboda gibanja.

Hvala.

Hvala.

Izvolite, gospod Šelih.

Ivan Šelih

Hvala za besedo.

Kot rečeno je pred vami deseto poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma. Državni preventivni mehanizem ustvarja oziroma deluje na podlagi opcijskega protokola konvencij proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Ta opcijski protokol izpostavlja sistem rednih preventivnih obiskov neodvisnih mednarodnih in pa nacionalnih organov na vseh krajih kjer je ljudem odvzeta prostost z namenom, da bi preprečili mučenje in druge oblike okrutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Posebnost delovanja v naši državi je ta, da varuh na tem področju sodeluje z izbranimi nevladnimi organizacijami. Tako smo tudi v lanskem letu sodelovali s predstavniki osmih na javnem razpisu izbranih nevladnih organizacij in sicer z novim paradoksom, društvom za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta, humanitarnim društvom Pravo za vse, slovensko Karitas, za skupnostjo privatnih zavodov, Skupom, pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij, mirovnim inštitutom in pa zvezo Društvo upokojencev Slovenije. To sodelovanje nam tudi omogoča, da sestavljamo različne ekipe za različne vrste ustanov, seveda upoštevajoč tudi različne ekspertize, ki so potrebne pri teh naših obiskih. Kot vam je verjetno poznano, državni preventivmi mehanizem vsakemu obisku pripravi izčrpno končno poročilo o svojih ugotovitvah iz obiska konkretne ustanove in to poročilo vsebuje tudi predloge in priporočila za izboljšanje oziroma za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, ključno z ukrepi za zmanjšanje možnosti nepravilnega ravnanja v prihodnje. Seveda, če ugotovimo, dobra praksa je tudi to priložnost, da se tovrstne prakse potem prinašajo v naših nadaljnjih obiskih. Pri pripravi poročila o opravljanju obiskov sodelujejo tako predstavniki varuha kot tudi predstavniki izbranih nevladnih organizacij. Poročilo se vedno pošlje obiskani ustanovi in tudi nadrejenemu organu, zdaj je na področju delovanja vašega odbora oziroma vaših odborov je to zlasti ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ko gre za obiske vzgojnih zavodov. Krajša poročila iz teh obiskov objavljamo tudi na naših spletnih straneh, tako da so potem dostopna, možno je videti vsa konkretna priporočila in seveda tudi odzive obiskanih institucij in pa nadrejenih organov.

V lanskem letu smo opravili tako kot leto prej, 80 obiskov različnih krajev odvzema prostosti, 27 lokacij policijskih pridržanj oziroma policijskih postaj, 21 lokacij zavoda za prestajanje kazni zapora, nimamo jih toliko v Sloveniji, vendar nekatera smo obiskali večkrat. Eno lokacijo odvzema prostosti tujcev, 2 lokaciji psihiatričnih bolnišnic, 10 lokacij posebno socialno-varstvenih zavodov, 15 lokacij domov za starejše in pa 4 lokacije zavodov s področja vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, kar je verjetno še posebna pozornost vas.

Ti obiski so bili v 18. primerih tako imenovani tematski obiski. Za te obiske se odločamo takrat kadar posebno preverjamo določeno temo. Rezultat, recimo enih izmed tovrstnih obiskov je bilo tudi naše posebno poročilo glede nameščanja oziroma problematike nameščanja oseb po zakonu o duševnem zdravju v tako imenovane varovane oddelke. Opravljamo tudi tako imenovane kontrolne obiske, ko se zlasti osredotočimo na uresničitev podanih priporočil ob prejšnjih obiskih. Kar velja poudariti tudi to, da je večina naših obiskov opravljena brez predhodne najave. Vsa, kot rečeno, vsa priporočila in pa tudi odzive pristojnih, na njih objavljamo na naših spletnih straneh v obliki povzetkov priporočil. Poleg najpomembnejšega preventivnega učinka naših obiskov katerih namen je, kot že povedano, preprečiti mučenje in drugo slabo ravnanje še preden se to zgodi. Ugotavljamo, da se v mnogih obiskanih ustanovah prav zaradi danih priporočil izboljšuje bivalne razmere in pa seveda tudi ravnanje oziroma postopanje z osebami, ki jim je vzeta prostost. To kaže tudi število vseh že uresničenih priporočil od skupno v lanskem letu 615, ki je 245, se pravi toliko priporočil je bilo sprejetih in tudi uresničenih. 204 sprejetih priporočil oziroma število nesprejetih, ki je zgolj 55.

Z zadovoljstvom torej lahko ugotavljamo, da ugotovitve in predlogi ter priporočila državnega preventivnega mehanizma za izboljšanje stanja pogosto dobijo odmev izboljšanja pogojev in ravnanje z osebami, ki je odvzeta prostost. Če pogledamo zgolj obiske vzgojnih zavodov, te smo, kot že povedano, obiskali tri, poleg teh treh tudi enega s področja oziroma gre za center za usposabljanje dela in varstvo Črna na Koroškem, ki sodi na področje delovanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sicer pa obiskani vzgojni zavodi so bili vzgojno-izobraževalni zavod Višnja gora, Vzgojni zavod Kranj in Vzgojni zavod Planina. V vseh primerih je šlo za redne načrtovane obiske, za ponovne obiske, kjer smo preverjali uresničitev danih priporočil iz naših prejšnjih obiskov, preverjali razmere za bivanje in pa seveda postopanje oziroma ravnanje z mladoletniki oziroma tam nastanjenimi osebami. Iz teh štirih obiskov smo pripravili 48 priporočil. Lahko rečem, da 12 je bilo, po naši oceni, glede na prejete odzive na naša priporočila 12 že uresničenih, 26 sprejetih, zgolj dve nesprejeti, za 2 priporočila ni bilo posebnega podatka, za 5 pa še nismo dobili odzivnega sporočila.

Na to problematiko delovanja vzgojnih zavodov pišemo tudi v našem splošnem delu letnega poročila, kjer že nekaj let opozarjamo na potrebo po posodobitvi vzgojnega programa in pa pripravi sistemskih rešitev na področju delovanja vzgojnih zavodov. Opozarjamo tudi na problematiko vračanja mladoletnikov, ki so na begu v vzgojne zavode.

Nekaj časa tudi opozarjamo že resorno ministrstvo na potrebo po pripravi strokovnih podlag za celostno in enotno obravnavo mladostnikov z navodili za primerno vzgojno ukrepanje, zlasti v primeru mladostnikov s težavami v duševnem zdravju in pridruženim nasilnim ter drugim hetero agresivnim vedenjem. Lahko rečem, da smo zadovoljni, kajti prav v letošnjem letu je tudi na tem področju prišlo do premika naprej. Kajti, pripravlja se zakon, ki naj bi celostno uredil delovanje vzgojnih zavodov. Pri delu te komisije pa tudi sodeluje Varuh človekovih pravic. Hvala.

Hvala lepa. Ali želi besedo gospa Varuhinja?