Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, cenjene poslanke in poslanci ter ostali vabljeni na sejo, lepo pozdravljeni! Začenjam 3. sejo Odbora za pravosodje.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti mag. Dejan Kaloh in ga nadomešča gospa Alenka Jeraj. Lepo pozdravljeni!

11. 10. 2018 sem predlagal razširitev dnevnega reda za 1. točko, in sicer gre za zahtevo generalnega državnega tožilca za oceno ustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku, obravnava predloga za začasno zadržanje izvajanja navedenih določb, kot je razvidno iz predloga za razširitev; gradivo ste prejeli. Drugih predlogov za spremembo dnevnega reda ni bilo.

Na podlagi smiselne uporabe desetega odstavka 64. člena poslovnika razprava o predlogu za razširitev dnevnega reda ni mogoča, lahko pa o tem predlogu odbora sporočijo stališča predstavniki poslanskih skupin in Vlade. Ali želi kdo v imenu poslanske skupine predstaviti stališče o predlogu za razširitev dnevnega reda seje? (Nihče.) Želi predstavnik Vlade predstaviti stališče o predlogu za razširitev dnevnega reda seje? (Tudi ne.)

Prehajamo na glasovanje o predlogu za razširitev dnevnega reda. Glasujemo.

Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je razširitev dnevnega reda seje sprejeta.

V skladu s sprejeto razširitvijo se bo ta točka obravnavala kot prva po vrsti.

Prehajamo na 1.A TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA ZA OCENO USTAVNOSTI ČETRTEGA ODSTAVKA 153. ČLENA IN DRUGEGA ODSTAVKA 154. ČLENA ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, ki jo bomo obravnavali na podlagi drugega odstavka 265. člena Poslovnika Državnega zbora, in sicer bomo obravnavali le predlog za začasno zadržanje izvajanja navedenih določb.

Na voljo imamo naslednje gradivo: zahtevo z dne 28. septembra 2018, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 10. oktobra 2018 in mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 11. oktobra 2018.

K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni: Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in Ministrstvo za pravosodje. Pozdravljeni!

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Prosim, izvolite.

Hvala lepa.

Torej, s to točko dnevnega reda začenjamo obravnavo zahteve Vrhovnega državnega tožilstva za oceno ustavnosti posameznih določb 153. in 154. člena ZKP, torej, nekaterih odstavkov teh dveh členov samo. In ker je vlagatelj zahteve predlagal tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane ureditve, je treba najprej obravnavati ta predlog. In naše mnenje, ki ga predstavljam danes, se nanaša samo na ta predlog.

Razlog za začasno zadržanje je po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva v tem, da bi sicer, torej če ne bi ureditev bila začasno zadržana oziroma njeno izvrševanje, lahko v najkrajšem času prišlo do ustavitve večjega števila kazenskih oziroma predkazenskih postopkov zaradi izločitve in uničenja dokazov, ki izvirajo iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ker naj bi pač nek zakonsko določen rok potekel.

Glede te izpodbijane ureditve v mnenju ugotavljamo najprej, da je k njej Državni zbor že konec lanskega sprejel avtentično razlago, s katero je kot zakonodajalec določil pomen teh določb, kar priznava tudi vlagatelj zahteve za oceno ustavnosti, to je Vrhovno državno tožilstvo. Upoštevaje to avtentično razlago, ugotavljamo, da je pomen izpodbijane ureditve drugačen od tistega, ki ga navaja vlagatelj zahteve v svojih obrazložitvah. Zato je po našem mnenju vprašljivo, ali bi škodljive posledice, ki jih navaja vlagatelj, sploh lahko nastale. No, to pa vpliva na obstoj pogojev za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane ureditve, kot jih določa Zakon o ustavnem sodišču. Zato smo v mnenju predlagali stališče Državnega zbora, da tak predlog ni utemeljen.

Toliko. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Želi ministrica za pravosodje besedo? Izvolite.

Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci, spoštovani ostali prisotni!

V sodni praksi se je uveljavila razlaga relevantnih določb Zakona o kazenskem postopku, v skladu s katero po dveh letih od zaključka uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov pride do uničenja njihovih izsledkov, če ni vložen obtožni akt. Do uničenja pride tudi, če državno tožilstvo v tem času aktivno deluje v smeri pregona. Vlagatelj zahteve za oceno ustavnosti zaradi možnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic v številnih odprtih postopkih predlaga začasno zadržanje. Vlagatelj namreč ocenjuje, da bi lahko ob nadaljnji uporabi izpodbijanih določb prišlo do vsebinsko neutemeljenih in za pravni red škodljivih ustavitev kazenskih postopkov v večjem številu primerov, vključno s tistimi, ki vključujejo pregon storilcev najhujših kaznivih dejanj in jih obravnava Specializirano državno tožilstvo. Glede na zgodovinsko in namensko razlago relevantnih določb ZKP ter glede na avtentično razlago je očitno, da namen zakonodajalca ni bil uničenje zakonito zbranih dokazov z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov po preteku dveletnega obdobja. Takšno je bila ob sprejemanju avtentične razlage in je še vedno tudi stališče Vlade Republike Slovenije. Tek dveletnega roka torej pretrga dejanja tožilstva, usmerjena v kazenski pregon, na primer, vložitev zahteve za sodno preiskavo, predloga za hišno preiskavo, predloga za izvedbo posamičnih preiskovalnih dejanj in drugo. Uničenje izsledkov je namreč upravičeno in sorazmerno le, če tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, ali pa je v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov povsem pasiven. Omenjena avtentična razlaga pa v praksi ni popolnoma zaživela. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je namreč postavilo na stališče, da avtentična razlaga ni zavezujoča.

Vlada je na svoji 4. redni seji dne 11. 10. 2018 sprejela mnenje, v katerem se strinja z generalnim državnim tožilcem, da bi zaradi razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi, lahko nastale težko popravljive posledice. Kot sem že rekla, gre namreč za najbolj odmevne primere gospodarskega kriminala, kriminala belih ovratnikov, kjer bo zavoljo morebitnega uničenja gradiva, zbranega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, nastala škoda z vidika konkretnih postopkov. Poleg tega bodo nastale tudi težko popravljive posledice za zaupanje v pravno državo oziroma, bolj konkretno, za zagotavljanje pravice do varnosti iz 36. člena ustave. Po drugi strani pa začasno zadržanje ne bo bistveno negativno vplivalo na pravice osumljencev v kazenskih postopkih, v katerih so bili zakonito uporabljeni prikriti preiskovalni ukrepi, četudi je dveletni rok že potekel.

Kolikor je glede na razkorak med formalno veljavno avtentično razlago izpodbijanih določb in njihovem dejanskem pomenu v sodni praksi začasno zadržanje primeren institut za preprečitev težko popravljivih posledic, Vlada podpira stališče generalnega državnega tožilca, da se z začasnim zadržanjem prepreči uničenje tovrstnega gradiva. V nasprotnem primeru Vlada ocenjuje, da bi bilo smiselno o zahtevi generalnega državnega tožilca odločiti absolutno prednostno, kar bi posledično odpravilo tudi morebitne pomisleke z vidika posledic začasnega zadržanja za obdolžence trenutnih kazenskih postopkov.

Hvala.

Najlepša hvala.

Želi kdo od članic in članov odbora razpravljati o mnenju Zakonodajno-pravne službe, o navedeni zahtevi? Izvolite, gospod Möderndorfer.

Hvala lepa.

Mi smo imeli pred kratkim na tem istem odboru v bistvu razpravo o poročilu vrhovnega sodišča oziroma sodne veje oblasti in smo takrat na široko imeli zanimivo diskusijo in razpravo tudi o tem primeru, o katerem sem kot polemiko za razpravo tudi za prihodnje odprl, z jasnim namenom, da s tem vprašanjem seveda ne bomo tako preprosto zaključili. In dejstvo je, da danes imamo to vprašanje na mizi, o katerem diskutiramo in moramo na koncu sprejeti tudi določene odločitve.

Če sem iskren, slovenska javnost, ko tole spremlja, nič kaj dosti ne razume, kaj se pravzaprav v resnici res pogovarjamo. Zato je fer, če že imamo ta prenos, že zaradi njih pojasniti določene stvari, kaj pravzaprav se dogaja. Imamo en zanimiv svojevrsten paradoks - pred sabo imamo mnenje Vlade, imamo mnenje Zakonodajno-pravne službe, v bistvu eni in drugi trdimo, da je avtentična razlaga edina prava in da je to akt, ki je sprejemljiv v našem zakonodajnem redu. Tega ne razume oziroma noče razumeti Vrhovno sodišče. Vendar odločitve, ki jih napotuje, ali pa razmišljanje, tako Zakonodajno-pravne službe kot Vlade pa so v končnih posledicah malce drugačne. Drugače so predvsem za nas, poslanke in poslance, ki bomo morali odločiti, kaj pravzaprav mi menimo kot Državni zbor. Sam osebno menim, da je, z vsem spoštovanjem tako do druge veje oblasti, ki je povedala svoje mnenje, glede na to, da po neki logiki generalni tožilec izraža mnenje, da tožilstvo na nek način pravzaprav sploh več ne more opravljati resno svoje službe, z namenom, kar je obstoj te službe, in Zakonodajno-pravne službe, ki tudi utemeljeno razlaga, glejte, avtentična razlaga je, tako je in tu ni kaj diskutirati. Sam sem prepričan oziroma verjamem, da še marsikdo drug, da je avtentična razlaga v bistvu na prelomnici, ko lahko zadevo prepustimo sodni veji oblasti, da si bo enostavno na nek zelo preprost način razlagala, da je to akt, ki sicer na papirju je, v praksi ga pa več uporabljali ne bomo. Državni zbor bo v dilemi, ko bodo prihajali predlogi za avtentično razlago, ali sploh sprejeti avtentično razlago, če pa se v praksi sploh ne uveljavlja. In če bomo to dopustili, da to tako izvede, potem je to zelo velika nevarnost, ker uvajamo svojevrsten način nove prakse, da karkoli bo zakonodajna veja oblasti sprejela - če ste pozorno poslušali predsednika Vrhovnega sodišča, ko je v tej isti sobi pred nedavnim rekel naslednje: »Sodna veja oblasti interpretira zakon,« kar seveda nič ni sporno. Ampak interpretacija lahko v nekih pomenih celo pomeni preseganje pristojnosti, ki jo ima sodna veja oblasti, to pa je, da sama začne uveljavljati določene načine prakse, ki jih zakon ne predvideva, kar pa pomeni poseganje v zakonodajno vejo oblasti. In nihče nič ne reagira. Še več, tudi Vrhovno sodišče, ki je postavilo neko določeno trditev, ki je bilo izven prakse, glede na to, da je Ustavno sodišče o avtentični razlagi že večkrat razpravljalo in tudi dalo določene odločitve, bi uvedli novo prakso, da v resnici bi, zdaj bom rekel v narekovaju, zelo preprosto, avtentično razlago sodna veja oblasti sama uvedla, vendar ne z avtentično razlago, ampak s svojimi odločitvami in to je svojevrsten presedan, zelo nevarno in bo zelo zanimiva diskusija tudi v prihodnje za vse ustavne pravnike, za pravnike, ki bodo razglabljali in diskutirali o tam kar se je pravzaprav na teh primerih zgodilo. Naj poudarim še eno dejstvo, ki je neizpodbitno. Upam, da vsi verjamemo v to, da zakonodajo sprejemamo poslanci z enim jasnim razlogom, ki je prvič v javnem interesu. In drugič, če govorimo o kazenskem pregonu, verjetno nismo mislili, da bomo dali neke pristojnosti generalnemu tožilcu zato, da jih potem ne bomo obvezovali, ampak kvečjemu zato, da jih bo izvajal, in da bo imel smisel seveda, da pride do konca, kajti v javnem interesu je, da se kazniva dejanja preganjajo, ugotavljajo, in da dobijo ne nazadnje svoj končni epilog na sodišču. To je smisel vsega. Zdaj smo prišli pa v ta »gep«, ko pravzaprav ne moremo in smo v situaciji, da je v bistvu nekaj neizvedljivo. Zato seveda predlagam, da sklep, ki naj bi postal sklep odbora, predsedujoči, naslednji v imenu koalicije, citiram:

»Državni zbor ugotavljam, da je predlog za začasno zadržanje, izvrševanje četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP utemeljen. Pri tem izpostavlja, da se s tem zasleduje tudi pomen ZKP kot velja skupaj z avtentično razlago, ki jo je sprejel Državni zbor leta 2017, torej ne pride do uničenja izsledkov, ki so bili izbrani zakonito z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov.«

Seveda dopuščamo možnost tudi diskusije, debate in razprave ob tem predlogu sklepa, z jasnim namenom, da zaščitimo javni interes in pa, da tudi razčistimo to dilemo in ne nazadnje omogočimo nekomu, da izpelje postopek, da se postopek izpelje pred Ustavnim sodiščem, slej kot prej, kajti sami ocenjujemo, da bi pravzaprav to, če do te dileme prišlo Vrhovno sodišče, da bi to že Vrhovno sodišče samo naredilo, pa tega ni naredilo, kajti v tej državi smo z Ustavo jasno povedali kdo je edini, ki lahko posega v takšna razmerja znotraj zakonodajnega telesa. To zagotovo ni sodišče na takšen način kot je to izvedlo v zadnjem primeru.

Hvala.

Najlepša hvala.

Se priporočam, dobimo v pisni obliki predlog sklepa. Želi še kdo razpravljati od poslank in poslancev pri tej temi ali pa o predlogu sklepa, ki ga je gospod Möderndorfer podal? Gospa Kociper, izvolite.

Hvala lepa predsedujoči.

Jaz bom sicer predlog, ki smo ga podali v okviru koalicije podprla, bi pa rada nekaj povedala na to temo. Zakon o kazenskem postopku in cela procesna zakonodaja na področju kazenskega prava je zgodovinsko nastala zato, da varuje šibkega posameznika pred močno državo. Ker, če tega ne bi bilo, bi močna država svojo moč zlorabljala in demokratični premiki, ki so bili potrebni skozi stoletja, so pripeljali do tega, da imamo do potankosti urejene procesne postopke, ki naj tako ravnanje preprečijo. Sama nikakor ne bi hotela prispevati k temu, da bi nastale nepopravljive posledice v določenih kazenskih postopkih, bi pa rada opozorila, da se mi zdi dvoletni rok, ki zdaj obstaja po zakonu, rok, ki bi ga bilo nujno potrebno spoštovati v vsakem primeru kadar res ni mogoče drugače. Ministrica je korektno povedala, da obstajajo razlogi, ko se tek tega roka pretrga in trakt ta rok ni obvezujoč, v vseh drugih primerih, ko je šlo za prekrite preiskovalne ukrepe pa mislim, da je dve leti ena taka doba, ko bi se državni tožilec že mogel odločiti sploh v nekih resnih zadevah, kjer so ljudje javno izpostavljeni, medijsko izpostavljeni ali bo reagiral ali ne. In če državni tožilec nad sabo nima nobene pretnje tega, da se bo nekaj zgodilo, če ne bo aktiven, potem včasih ne bo aktiven, čeprav bi moral biti. Tako, da kljub temu, da bom ta sklep podprla, načelno absolutno stojim na stališču, da morajo vsi organi pregona in potem tudi dalje državno tožilstvo, sodišče in tako naprej spoštovati tudi instruktivne roke, ki jih imajo v postopku, kajti na drugi strani obdolženci, odvetniki in tako naprej imajo zelo jasne in ostre roke, ki jih morajo spoštovati. In mislim, da je hitra izvedba kazenskega postopka v interesu vseh, se pravi ne samo države, ne samo sodišč, ampak tudi tistih, ki so osumljeni ali obdolženi in konec koncev tudi v interesu državljanov, ki morajo vedeti ali nekdo je kriv, da je storil določeno kaznivo dejanje ali pa ni. Če je, naj se ga hitro obsodi, zapre, zaradi mene, kaznuje, če ni pa naj to tudi čim prej ugotovi in človeku omogoči normalno življenje. Hvala lepa.

Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Potem zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.

Na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora dajem najprej na glasovanje predlog sklepa, ki je bil predhodno pripravljen s strani odbora. In sicer: Odbor za pravosodje podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe, o predlogu za začasno zadržanje, izvrševanje 4. odstavka 453. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku.

Glasujemo.

Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (5 članov.)

Sklep je sprejet.

Odbor bo pripravil poročilo v katerem bo sprejeto mnenje vključeno in ga poslal Zakonodajno-pravni službi v skladu z 266. členom poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor za Ustavno sodišče.

Zaključujem to točko dnevnega reda.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 15 oktobra 2018. K tej točki dnevnega reda smo vabili Ministrstvo za pravosodje, Državni svet Republike Slovenije in Komisijo za preprečevanje korupcije. Letno poročilo komisije za preprečevanje korupcije za leto 2017 in oceno stanja za leto 2017 je Državnemu zboru posredoval predsednik Komisije za preprečevanje korupcije skladno z 19. in 1. odstavkom 20. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Odbor za pravosodje pa ga bo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da matično delovno telo obravnava poročilo, ki je bilo Državnemu zboru posredovano na podlagi zakona ali drugega predpisa praviloma v treh mesecih po posredovanju. Obravnava na seji Državnega zbora pa se opravi, če tako določa Poslovnik Državnega zbora ali če to predlaga matično delovno telo, ki v tem primeru pripravi predlog akta. Pričenjam z obravnavo Letnega poročila Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2017 in oceno stanja za leto 2017. Želi besedo predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, gospod Boris Štefanec? Izvolite, beseda je vaša.