7. redna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

26. 2. 2019
podatki objavljeni: 26. 2. 2019 v pregledu

Transkript

Spoštovani zbrani! Pričenjam 7. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter vas vse vabljene in ostale goste, ki so se udeležili današnje seje, prav lepo pozdravljam v naši sredini!  Obveščam vas, da so se za današnjo sejo upravičili naslednji članice in člani tega odbora: kolegice Violeta Tomič in kolega Tomaž Lisec. Na sedji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: namesto dr. Darija Krajčiča je tukaj z nami gospod Robert Pavšič, ki ga prav lepo pozdravljam in namesto kolega Franca Kramarja je tukaj Vojko Starović.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 12. februarja 2019 ste prejeli naslednji dnevni red: 1.Vrednotenje slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020. 2.Pobude in vprašanja članov Odbora.Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik dnevnega reda, je določen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem te seje.  Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - VREDNOTENJE SLOVENSKE KMETIJSKE POLITIKE V OBDOBJU 2015-2020.  Odbor predlog rebalansa obravnava kot zainteresirano delovno telo. Na sejo sem povabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - v naši sredini prav lepo pozdravljam ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vidim tudi državno sekretarko - potem prof. dr. Emila Erjavca z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani - gospod Erjavec, dober dan - dr. Luko Juvančiča z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pozdravljeni, doc. dr. Marka Lovca s Fakultete za družbene vede - prav tako lepo pozdravljeni - prav tako sem vabil Kmetijski inštitut Slovenije, po pozdravljeni, in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - prav tako vas lepo pozdravljam v naši sredini. Celotno gradivo in povzetek ste prejeli s sklicem te seje. Za uvodno predstavitev bom na začetku te seje odbora dal besedo dr. Emilu Erjavcu. Izvolite, prof. Erjavec, beseda je vaša.
Luka Juvančič
Če dovolite, gospod predsedujoči, hvala lepa za besedo. Najprej … / oglašanje iz dvorane/
Dr. Erjavec je dal besedo vam. Prosim samo, če se lahko za magnetogram predstavite.
Luka Juvančič
Luka Juvančič, član raziskovalne skupine, vodja tega raziskovalnega projekta. Zahvaljujem se Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za možnost predstavitve rezultatov te študije. Gre za študijo, ki je nastala v okviru ciljnega raziskovalnega projekta, njegov naslov je Učinki in perspektive skupne kmetijske politike na slovensko kmetijstvo in podeželje. Sofinancerja sta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Agencija za raziskovalno dejavnost. Gre za, mislim, da enega večjih projektov iz tistega razpisa. Je tudi strateško pomemben. Vanj smo pravzaprav vključene praktično vse inštitucije, ki se raziskovalno ukvarjamo z vprašanjem kmetijske politike, tako da združuje raziskovalce iz Biotehniške fakultete, potem Kmetijskega inštitut Slovenije, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Gozdarskega inštituta in pa Fakultete za družbene vede. Rezultat te študije, ki jo bom poskusil zelo strnjeno predstaviti danes, se ukvarja za presojo ukrepov skupne kmetijske politike v Sloveniji. Njen namen je prispevati k bolj učinkovitem ciljno naravnanem uspešnejšem izvajanju kmetijske politike v Sloveniji v skladu s potrebami in cilji, kot jih v slovenskem kmetijstvu imamo. Vemo, da slovensko kmetijsko vključeno v institucionalni pravni finančni okvir skupne kmetijske politike Evropske unije, tako da pretežni del nalog, ki si jih zastavljamo, se v resnici načrtuje in izvaja znotraj tega okvira. Iz samih zakonodajnih predlogov ureditve SKP in predlaganega javnofinančnega okvira za naslednje programsko obdobje pa lahko izpostavimo precej pomembne izzive, ki jih bomo morali znati ustrezno nasloviti. Prvi so večje pristojnosti državam članicam in hkrati tudi odgovornosti, da oblikujejo ukrepe skladu s svojim danostmi in potrebami. Drugi je poudarek strateškemu in podatkovno podprtemu načrtovanju kmetijske politike. Naša uspešnost in potem tudi sredstva, ki bodo iz naslova skupne kmetijske politike prihajala v prihodnjih letih, se bodo merila glede na doseganje ciljev, ki si jih zastavimo sami. Naslednja je, da v že tako širok nabor nalog, kot jih ima kmetijska politika, se pravi konkurenčnost, dohodkovna stabilnost, varnost, kakovost hrane, trajnostna raba virov, razvoja podeželja, vstopajo še nove družbene potrebe, to je recimo hitrejši prenos znanj in tehnologij v kmetijstvu in po celotni agroživilski verigi, upravljanje s tveganji, in ob tem, se pravi ta nabor izzivov ob zelo verjetno tudi znatno skromnejšem javnofinančnem okviru EU, kot smo ga bili vajeni v zadnjih dveh programskih obdobjih, tako da govorimo o velikanskem izzivu. Naloga, ki smo si jo zadali v raziskavi, o katerih rezultatih je danes govora, je v prvi vrsti tako namenjena delu za naprej, se pravi podpori načrtovalcem in nosilcem odločanja, da te izzive ustrezno naslovimo v dokumentu, ki se mu reče strateški načrt kmetijske politike Slovenije. No in svojo vlogo, se pravi vlogo te raziskovalne skupine, vidimo v zagotovitvi ustreznih strokovnih podlag za strateško načrtovanje. Pri tem bomo v takih zaostrenih razmerah, prej sem rekel več potreb, manj sredstev, bolj kot doslej morali slediti načelom dobre prakse v načrtovanju politik. Tehnično temu rečemo intervencijska logika, kar pomeni jasno podatkovno podprti opredelitvi potreb za javno intervencijo, potem določitvi ciljev ukrepanja, ki izhajajo iz teh potreb, so kvantificirani. Izbiri ukrepov, ki naslavljajo zastavljene cilje, jih meriti z merilnimi kazalniki, se odločati o nadaljevanju, korekcijah, ali dopolnitvah na podlagi povratne informacije, se pravi vrednotenja. Se pravi, ta strateška komponenta je močneje odganjala kmetijsko politiko kot kdajkoli in pravzaprav kot tudi v druge skupne evropske politike. Več o tem kontekstu sprememb pa o ustroju delovanja skupnih evropskih politik bo v nadaljevanju razpravljal kolega Marko Lovec.  Preden mu predam besedo pa še nekaj besed o vsebini in pristopu k naši raziskavi. V presojo kmetijske politike za obdobje 2015-2020 so prvič, to bi radi poudarili, zajeti vsi ukrepi kmetijske politike v Sloveniji. Do zdaj smo imeli znotraj sklopa razvoja podeželja nek utečen sistem vrednotenja, celoten korpus kmetijske politike pa ne. V njem smo si skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:1.V kolikšni meri načrtovanih ukrepov v Sloveniji že sledi tistim dobrim praksam strateškega načrtovanja o katerih je bilo govora prej? 2.V kolikšni meri je bila nacionalna politika v opazovanem obdobju uspešna ali učinkovita v doseganju zastavljenih ciljev.Samo raziskavo smo zastavili v treh korakih, prvi korak je predstavljala priprava podlag za presojo ukrepov. Gre za precej obsežen pregledno obdelavo dokumentov, ki predstavljajo nek strateški okvir izvajanja kmetijske politike, govorim o resoluciji in strategiji za izvajanje resolucije kmetijske politike, področna zakonodaja, program za podeželja, ukrepi kmetijske politike v letih 2016 in 2017 in potem smo za proračunsko utež uporabili zadnji proračun 2018. Ključni rezultati tega koraka seveda predstavljajo vsebinski okvir naše presoje, hkrati pa bi rad poudaril, da so tudi neposredno uporabni pri oblikovanju strateškega načrta kmetijske politike, namreč znotraj tega je bil narejen sistematični opis ukrepov kmetijske politike v Sloveniji, potem sistematizacija in opis ciljev kmetijske politike, tukaj na podlagi analize teh temeljnih nacionalnih in evropskih dokumentov smo opredelili 4 splošnih in 28 iz njih izvedenih ciljev kmetijske politike. Opredelili in vsebinsko smo razmestili ukrepe kmetijske politike v 46 konsistentnih skupin in za vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev so kolegi iz Kmetijskega inštituta uredili podatkovno bazo 50 kazalnikov za 10-letno časovno vrsto. V njih bo v nadaljevanju podrobneje poročal gospod Tomaž Cunder iz Kmetijskega inštituta. Drugi korak, jedro te raziskava predstavlja vrednotenje v ožjem smislu. V njem so poleg sodelavcev raziskovalcev s svojimi ekspertizami in izkušnjami prispevali tudi drugi strokovnjaki. Tukaj bi izpostavil in se še posebej lepo zahvalil sodelavcem iz Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. V tem delu smo presojali ustreznost ukrepov, potencialne učinke ukrepov, pregledali razporeditev proračunskih sredstev med cilji in vrednotili skladnost ukrepov.  V poročilu, za katerega vidite, da je razmeroma zajeten, gre za precej tehničen, temu primerno podroben prikaz rezultatov. Z njim bi počakali potem na morebitno razpravo v nadaljevanju. Samo raziskavo smo zaključili s sintezo rezultatov presoje, kjer smo na podlagi rezultatov vrednotenja oblikovali nekatere vsebinske poudarke, nekaj organizacijskih predlogov kako pristopati k strateškemu načrtovanju kmetijske politike v prihodnje. Te del pa bo v zaključku našega izvajanja potem predstavil kolega prof. Emil Erjavec. Zdaj bi pa dal besedo dr. Marku Lovcu.
Najlepša hvala. Dr. Lovec, izvolite, beseda je vaša.
Marko Novak
Hvala.  Se pravi, kot je povedal kolega dr. Juvančič, se kontekst izvajanja skupne kmetijske politike bistveno spreminja in sicer je do sedaj veljalo, da bi bila oziroma so bili ukrepi skupne kmetijske politike definirani na ravni EU do izvedbene ravni, se pravi Evropska unija v bistvu določa na kakšen način se bodo ukrepi izvajali. Zdaj temu do neke mere več ne bo tako in sicer bomo imeli na skupni ravni, na ravni EU določen nabor prioritet, neke vrste ciljev. Imeli bomo v grobem definirane ukrepe in imeli bomo nabor kazalnikov. To pa bomo morali na nacionalni ravni sami določiti hierarhijo teh prioritet oziroma ciljev, se pravi, kaj je za nas bolj pomembno, najbolj pomembno, morali bomo definirati izvedbeno raven ukrepov, se pravi, to so razne operativne definicije, recimo kdo je aktivni kmetovalec, kje je meja za mladega kmetovalca in tako naprej, tudi nekatere stvari s pogojenostjo oziroma dosedanje navzkrižne skladnosti in pa sami si bomo določili ciljne vrednosti kazalnikov. To pomeni, da bomo sami opredelili kaj želimo v tem programskem obdobju doseči, do kje želimo, da se naše kmetijstvo po različnih kazalcih razvije.  Seveda to zdaj vse skupaj izgleda kot neko dodatno administrativno breme in zakaj je do tega prišlo, kaj je v ozadju? V ozadju tega so ene širše spremembe v Evropski uniji, večje razlike med državami članicami in Evropska komisija se je na te razlike, vsi poznate Junkerjevo Belo knjigo in tako naprej, odzvala na ta način, da skuša povečati prilagodljivost politik na nacionalni ravni in skupna kmetijska politika, kot največja skupna politika je v bistvu neke vrste lakmusov test, ta nov pristop politikam na skupnostni ravni. Seveda pa je skupna kmetijska politika še vedno financirana iz skupnih virov in zato, da bi zagotovili odgovorno uporabo teh skupnih virov skupnega denarja je bilo določeno, dogovorjeno, da bodo morale države članice oblikovati strateške načrte, kjer bodo opredelile svoje nacionalne prilagoditve, jih utemeljile in tudi merile in spremljale rezultate teh prilagoditev.  Se pravi gre za neke vrste kompromis med tistimi, ki vplačujejo v skupno poračun, med neto vplačniki in neto prejemniki, se pravi tistimi, ki več dobimo iz skupnega proračuna, kot pa prispevamo.  Zdaj na nek način bi lahko rekli, da celotna skupna kmetijska politika postaja nekoliko podobna drugemu stebru, kjer smo že poznali spremljanje, merjenje kazalcev, programiranje in tako naprej, ampak v resnici gre še za več kot to, zato ker je samo programiranje in sistem kazalcev in tako naprej na področju drugega stebra bilo veliko bolj parcialno, vezano na te posamezne ukrepe, medtem ko sistem spremljanja in programiranja, kot je nastavljen za celotno skupno kmetijsko politiko veliko bolj spominja na to, kar že poznamo pri kohezijski politiki. Se pravi gre za bolj strukturna vprašanja, ki se nanašajo na Slovenijo v celoti, na ene ključne kazalce zaposlenost, produktivnost, strukturne spremembe na dolgi rok in tako naprej. In seveda tu lahko takoj potegnemo vzporednico s tem, kar že poznamo iz kohezijske politike. Imamo cel kup študij, ki so narejene na to, kako mi kot Slovenija izvajamo kohezijsko politiko in na podlagi teh študij, teh izsledkov, si lahko obetamo, da bomo verjetno relativno dobri pri spoštovanju določenih formalnih pravil. Občasno bomo imeli težave z absorpcijo, to kar poznamo iz kohezijske politike, največji problem pa bo strateški način razmišljanja, se pravi odločiti se za to, katere so ključne prioritete, kam se bo usmeril denar in v zvezi s tem tudi voditi nek odgovoren politični proces, se pravi sodelovati z deležniki, v dialogu z njimi odločati kaj so najpomembnejše stvari, kam je potrebno usmerjati energijo in seveda vse to početi na nek konstruktiven način. V tem kontekstu, ki sem ga zdaj skušal orisati, v tem spremenjenem kontekstu smo v naši študiji poskušali nekoliko podrobneje opredeliti kako je Slovenija pripravljena že do zdaj glede na dosedanje izvajanje ukrepov in sicer se bom sam v tem svojem delu osredotočil na tri vidike. Najprej na to, kako postavljamo cilje, potem na intervencijsko logiko ukrepov in na koncu še na sam proces odločanja oziroma vključevanja deležnikov. Zdaj,ko gre za cilje, če recimo tako na hitro pogledamo strateške cilje slovenske kmetijske politike, kot izhaja iz resolucije in drugih dokumentov, ki so bili sprejeti recimo v zadnjem desetletju, lahko opazimo, da smo na nek način skopirali pa prepisali cilje Evropske unije, potem smo pa zraven dodali še nekaj svojih specifičnih ciljev, ali pa posebnosti, nekaj v zvezi z zemljišči, samooskrbo in tako naprej. Se pravi v tem smislu bo zdaj potreben nek miselni preskok. Mi bomo morali zdaj v okviru teh devetih prioritet, ki jih postavlja Evropska unija bolj poglobljeno premisliti kaj so ključna vprašanja, katere so ključne prioritete za nas in jih tudi potem nekoliko operacionalizirati in seveda, to je zelo pomembna naloga. Nekako v to smer smo poskušali tudi z našo študijo, se pravi naša študija vsebuje že nekaj podlage za tovrstno razmišljanje in seveda, to je zelo pomembna naloga zato, ker če ne veš o čem je problem v ozadju, je tudi zelo malo verjetno, da boš našel rešitev. Mislim, recimo, če te boli želodec pa se udariš s kladivom po glavi te bo nehal boleti želodec / smeh/, ampak ne boš pa rešil izhodiščnega problema. Se pravi, v tem smislu, ko gre za cilje, potrebujemo nek napredek opri ustreznem definiranju problemov slovenskega kmetijstva in potem glede na to opredelitev ključnih prioritet in izpeljavo teh prioritet v ustrezne ukrepe in nadalje kazalce in tako naprej. Kar se tiče intervencijske logike ukrepov, se pravi, to so ti mehanizmi, ki jih uporabljamo, neposredna plačila, program razvoja podeželja, bi v bistvu prebral nekaj, kar smo napisali v resoluciji leta 2011 in sicer v resoluciji piše: Dosedanji ukrepi skupne kmetijske politike, neposredna plačila, ukrepi programa razvoja podeželja in tako dalje, so delovali v smeri ohranjanja obstoječe strukture, kar je za Slovenijo razvojno zaskrbljujoče. To smo napisala kot država in v bistvu glede na rezultate te študije nimamo k temu kaj dodati. Se pravi, mi kot država ugotavljamo, da ukrepi skupne kmetijske politike, kljub vsemu temu obsegu denarja, niso prispevali k bistvenim strukturnim spremembam. Zdaj je seveda do te ugotovitve treba pristopiti z neko distanco, z razumevanjem ozadja. Ukrepi skupne kmetijske politike so bili do zdaj v veliki meri v naprej določeni. Ključni ukrepi recimo, kot so neposredna plačila, naslavljajo cel kup različnih ciljev na evropski ravni, kjer kmetijstvo deluje v zelo različnih pogojih in ta kritika tega, da neposredna plačila skušajo naslavljati preveč stvari in na koncu nimajo zelo pomembnih učinkov na nobenem področju ni slovenska kritika, to je neka vseevropska kritika, ki jo lahko preberete v različnih analizah, ki so narejen en ravni EU in tako naprej.  Se pravi, kar se tiče neposrednih plačil je nekako Slovenija delal s tem, kar je bilo na voljo, res pa je, da zaradi nekih strukturnih značilnosti slovenskega kmetijstva, so ta neposredna plačila še nekoliko slabše vplivala na neke pozitivne trende, ali pa na nek razvoj slovenske kmetijske strukture. Poznate sami, relativno majhne kmetije, slaba uporaba faktorjev in tako naprej in tako naprej.  Zdaj tisti del, ki je nekoliko bolj zaskrbljujoč, je pa program razvoja podeželja . če ste pogledali, v tej študiji, pa bi mogoče pričakovali nekoliko boljše rezultate, tu smo imeli kot Slovenija nekoliko več manevrskega prostora. Rezultati se spet razlikujejo po posameznih ukrepih. V ozadju je tudi vprašanje metode. Metoda je bila nekako anketna, se pravi strokovnjaki so sodelovali v teh fokusnih skupinah ali kakorkoli.  Včasih smo tudi bolj kritični sami do sebe, kot bi bilo potrebno, se pravi, razlogi so v ozadju kompleksni. Tudi če gledamo iz vidika samega izvajanja, programiranja, en del je administrativen drug del je na kakšen način so deležniki vključeni, na kakšen način so interesi kmetijstva predstavljeni, nedvomno tudi strok, tudi znanstvena sfera tu nosi svoj del odgovornosti, da so stvari takšne, kot so. Zadnja stvar, ki bi jo omenil je pa vprašanje samega procesa odločanja in to se mi zdi pomembno, tudi tu bodo neke bistvene spremembe in tu nas čakaj o veliki izzivi. Se pravi, do zdaj je skupna kmetijska politika temeljila na tem, da smo slovensko zakonodajo prenašali uredbe dogovorjen na skupni ravni, zdaj bomo pa imeli priložnost, da sami definiramo določene elemente, ampak s tem tudi sami prevzemamo odgovornost. In druga bistvena sprememba je, da s tem, ko imamo sami nek manevrski prostor, skupna kmetijska politika postaja stvar političnih debat, politizacije. Se pravi, zdaj bo čas za to, da Odbor za kmetijstvo, tudi drugi odbori, presojajo, razmišljajo, razpravljajo o ukrepih kmetijske politike in tudi prejemajo neke odločitve. Seveda ene del odgovornosti nosi stroka, ampak odločitve so politične, drugi del pa je na politiki in seveda so te stvari zelo pomembne zato, ker je v bistvu že v sedanjem krogu spreminjanja skupne kmetijske politike so bile na mizi ideje, da bi se del kmetijske politike renacionaliziral, se pravi, da bi države članice same doplačevale za izvajanje posameznih ukrepov pa potem ta del ni šel skozi politični proces, je bil opuščen. In zelo velika možnost je, da se bomo k temu vrnili po 7-letnem obdobju, če rezultati v posameznih državah članicah ne bodo takšni, kot so pričakovani.  Že obstoječ predlog, obstoječa nova skupna kmetijska politika vsebuje elemente, kjer je učinkovitost izvajanja vezana na financiranje, recimo, če okoljski - tam, tiste države, ki bodo dosegle dobre okoljske učinke, bodo dobile dodaten denar, tiste, ki ne bodo, ne bodo dobile dodatnega denarja. Ampak še slabše bo, če posamezne države v okviru strateškega načrtovanje in spremljanja ne bodo uspele dokazati, da so dosegle zastavljene vrednosti kazalcev. In potem je pomembno tudi to, da ob Evropska komisija imela neke vrste veto na strateške načrte, kar pomeni, da če si bo država poskušala postaviti premalo ambiciozne kazalce, bo Evropska komisija imel možnost, da tovrstne poskuse prepreči, da tovrstne poskuse ustavi. In na to bi še opozoril, da je že od zdaj, na evropski ravni se je že do zdaj veliko govorilo o absorpcijski sposobnosti, se pravi države članice, nove, predvsem prejemnice, imajo neko omejeno sposobnost absorbiranja denarja, ki ga prispevajo bolj razvite članice, na 4 % se je ta meja politično postavila in na podlagi tega so potem določali obseg sredstev, ki je bil, ki ga je bilo mogoče prerazporejati. In zdaj se te absorpcijski sposobnosti, ki vidimo, da je nek pomemben koncept, vidimo, da se obseg sredstev zmanjšuje, gre za eno drugo perspektivo, da so v ozadju neka razmišljanja kako učinkovito so bila ta sredstva porabljena in takoj imamo lahko v mislih svoj lasten program razvoja podeželja, sredstva, ki mogoče kje ostajajo, na kakšen način na to potem gledajo iz Bruslja, takoj povežejo z absorpcijsko sposobnostjo.  No, zdaj se temu pridružuje še problem tako imenovane administrativne sposobnosti. Koncept administrativne sposobnosti, ki se nanaša na to, ali bo država članica sposobna postaviti ustrezne prioritete, jih izpeljati do ravni ukrepov, postaviti pa meriti kazalce.  In moram reči, da bomo morali kot Slovenija tu nekoliko pohiteti v smislu priprave teh strateških načrtov. V nasprotnem primeru, a ne, v nasprotnem primeru je velika možnost, da bomo skupaj z drugimi, verjetno številnimi drugimi državami članicami, postali primer, ali pa argument za številne na ravni Evropske unije, ki si želijo skupno kmetijsko politiko renacionalizirati. Problem pa bo to tudi iz vidika slovenskih kmetov, ker takoj, ko bomo morali iz nacionalnega proračuna začeti doplačevati v primeru renacionalizirane politike, bo kmetijstvo moralo tekmovati za sredstva z zdravstvom, šolstvom, in takrat se bo razprava, bo bistveno drugačna. Hvala.
Najlepša hvala dr. Marku Lovcu za izčrpno obrazložitev dela tega dokumenta. Preden dam besedo naslednjemu gostu iz Kmetijskega inštituta, dr. Tomažu Cundru, bi še rad obvestil, da bo Tomaža Lisca pravkar nadomestil Žan Mahnič, ki ga prav lepo pozdravljam v naši sredini. Še pred tem, pa bi se še opravičil, ker sem na začetku, nisem opazil, da je tukaj tudi gospod Jernej Redek iz Sindikata kmetov Slovenije, ki ga prav lepo pozdravljam v naši sredini. Pozabil sem še omeniti, da je tukaj z nami tudi drugi državni sekretar dr. Podgoršek, ki ga prav tako lepo pozdravljam, tako da lahko rečemo know how slovenskega kmetijstva. Za tiste, ki nas gledajo preko televizijskih sprejemnikov imamo danes zbranih - torej upam, da bo seja zanimiva, da bo izčrpna, da bodo tekle zanimive debate, prav to si želim kot predsednik, da vidimo kje so naše pomanjkljivosti, kje imamo praznine in kako bomo načrtovali novo kmetijsko politiko. Mislim, da je dokument zanimiv, zato se vam že v naprej   še enkrat zahvaljujem, dr. Erjavcu in vsem ostalim, ki ste prispevali svoje znanstvenoraziskovalno delo tukaj v tem dokumentu. Mislim, da je tudi zadnji sogovornik, dr. Marko Lovec, mislim, da je kar dobro obrazložil in argumentiral en del ideje tega dokumenta.  Tako, sedaj pa dr. Tomaž Cunder s Kmetijskega inštituta. Izvolite, beseda je vaša.
Tomaž Cunder
Hvala lepa. Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Če sedaj preidemo mogoče malo iz tega, bolj teoretičnega dela zopet nazaj na vsebino dokumenta. Že kolega Juvančič je, ko je predstavil vsebino študije, omenil, da so pomemben del študije predstavljali kazalniki kmetijske politike. Pa če začnem mogoče malo prej, en korak nazaj.  V prvi fazi študije smo pomembno mesto namenili tudi opredelitvi ciljem kmetijske politike. Pri opredelitvi teh ciljev smo upoštevali cel niz raznoraznih analiz, nacionalnih, evropskih, strateških dokumentov in za potrebe vrednotenja slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020 zasnovali sistem 4 splošnih ciljev in iz njih 18 tako imenovanih izvedbenih ciljev, izvedenih ciljev kmetijske politike. Če grem zdaj zelo na hitro skozi te cilje.  V okviru prvega splošnega cilja - odporna in konkurenčna proizvodnja - je bilo opredeljenih 7 izvedenih ciljev. To so v glavnem, bi rekel bolj te ekonomsko-gospodarski cilji od prehranske varnosti dohodkovnega položaja pa vse tja do verig vrednosti in pa varnosti hrane.  V okviru drugega splošnega cilja - trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin - je bilo opredeljenih 5 izvedenih ciljev in sicer so to cilji, ki se pretežno usmerjajo v reševanje okoljskega vidika kmetijske politike od podnebnih sprememb ohranjanja biodiverzitete, varstva tal, voda, do dobrobiti živali.  V okviru tretjega splošnega cilja - uravnotežen razvoj podeželja - so bili izvedeni trije cilji in sicer cilj zaposlovanja na podeželju, kakovost življenja na podeželju in pa socialna vključenost.  Kot vidite, smo poskušali z vsemi temi tremi cilji pokriti vse tri vidike tako imenovanega trajnostnega razvoja.  Ker je bil že v resoluciji izpostavljen pomen in vloga znanja, smo tem trem splošnim ciljem dodali še četrtega - znanje in komuniciranje - kjer smo izvedli tri cilje: ustvarjanje znanja, prenos znanja in pa informiranost in ozaveščenost.  Toliko mogoče o teh ciljih, kajti na te cilje smo v nadaljevanju obesili kazalnike za vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev kmetijske politike.  Kazalniki imajo nedvomno pomembno vlogo v procesu priprave, vodenja, spremljanja in pa tudi vrednotenja posameznih politik in njihovih aktivnosti. In seveda, kazalniki nam prikazujejo spremembe v prostoru in času. Pri izboru in opredelitvi kazalnikov smo upoštevali šeste temeljnih načel za pripravo kazalnikov, to je: ustreznost kazalnikov oziroma vsebinska naravnanost na cilje, dosegljivost podatkov, merljivost podatkov, časovna omejenost podatkov, zanesljivost in navsezadnje jasne definicije kazalnikov. Za vrednotenje navedenih ciljev, ki sem jih prej namenil smo predlagali oziroma izbrali okroglo 50 različnih kazalnikov. Največ, 22, za prvi cilj, odporna in konkurenčna proizvodnja, 16 za vrednotenje trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin in 7 za vrednotenje cilja uravnotežen razvoj podeželja, no pa še 5 za cilj znanje in inovacije. Tu je treba poudariti, da so dobre tri četrtine vseh izbranih kazalnikov v celoti ustrezali naštetim metodološkim izhodiščem oziroma kriterijem, ki sem jih prej navedel. Vsi kazalniki so v študiji, če ste jo brali, prikazani na enoten način in sicer so v bistvu prikazani v 4 točkah. V eni točki je kazalnik definiran in naveden vir uporabljenih podatkov. Potem gre za sam kvantitativni prikaz v časovni seriji. Uporabili smo časovno serijo 2007-2016. Izjemo so tukaj predstavljali seveda strukturni podatki, to se pravi podatki, ki izhajajo iz statističnih popisov. Večinoma so podatki prikazani v absolutnih vrednostih, to se pravi časovne serije, nekateri podatki pa so prikazani tudi relativno s pomočjo baznega indeksa. Sledi kratka analiza in komentar kazalnika in v zadnji fazi, tam kjer je bilo potrebno, so pa dana tudi priporočila kako kazalnik dopolniti, ga izboljšati, ali spremeniti. Mogoče samo na kratko en povzetek rezultatov. Napravili smo kratko analizo kazalnikov glede na trende v podatkovnih serijah in jih razvrstili v 5 kategorij, to se pravi, razvrstili smo jih v kategorijah kazalnikov z izrazito pozitivni trendi, s pozitivni trendi, nevtralnimi trendi oziroma stagnacijo, s kazalnimi z negativnimi trendi in kazalniki z izrazito negativnimi trendi.  Od vseh 50 kazalnikov jih 40 % izkazuje pozitivne trende, za ostalih 60 % kazalnikov pa je značilna stagnacija oziroma negativni razvojni trendi. Zanimivo je, da so ti trendi oziroma te procenti enaki v okviru vseh treh oziroma štirih navedenih splošnih ciljev kmetijske politike.  Mogoče na koncu še nekaj o priporočilih za dopolnitev kazalnikov. Seveda, ko smo pripravili tak širok niz teh podatkov se porajajo tudi ideje oziroma pojavijo se luknje, kaj bi bilo treba še storiti, da bi kazalniki še bolj učinkovito pojasnjevali uspešnost izvajanja politike.  V okviru ekonomskih ciljem smo predvsem začutili pomanjkanje podatkov, ki izhajajo iz ravni posameznih kmetijskih gospodarstev, tu imamo predvsem v mislih podatke knjigovodstva na kmetijah farm, na katerih bi bilo potrebno v nadaljevanju več delati, jih izboljšati in na ta način jih pripeljati v sam sistem teh kazalnikov. Hkrati smo poudarili tudi, da bi bilo potrebno vsaj za boljše vrednotenje stabilnosti dohodka še naprej delati na kazalniku standardnega prihodka na kmetijskih gospodarstvih. Potem smo ugotovili, da imamo izrazit manko pri kazalnikih za prilagajanje na podnebne spremembe, kjer bi bilo potrebno vzpostaviti določeno spremljanje na recimo mrežah za protitočno zaščito, sisteme za reševanje in tako naprej. Pomemben manko kazalnikov je na področju varstva tal, predvsem na založenosti tal in organski snovi v tleh. Predlagani kazalnik za dobrobit živali, vsi vemo, da je to ukrep, ki ga ne izvajamo dolgo in zaradi tega smo seveda imeli tu kar probleme in na tem področju bi bilo potrebno kar nekaj naporov, da bi se uvedli določeni nadzori in spremljale določene, kakšen je delež neskladnosti in tako naprej. In pa izrazit manko podatkov pri opredelitvi kazalnikov smo imeli pri zadnjem področju, ki se tiče informiranosti in pa prenosu znanja, kjer bi bilo potrebno določene evidence vsekakor izboljšati. Hvala lepa.
Najlepša hvala dr. Tomažu Cundru iz Kmetijskega inštituta. Torej, želi še kdo od vabljeni besedo? Dr. Erjavec, izvolite, kot krono tega vsega dokumenta. Izvolite, beseda je vaša.
Emil Erjavec
Spoštovani gospod predsednik, gospa ministrica, državna sekretarja, spoštovani poslanci! Dovolite mi, da poskušam na najkrajši možen način izluščiti bistvena agrarno-politična sporočila, ki jih je ta študija prinesla in da bi na ta način na nek način odprli tudi razpravo. Govoril bom predvsem o sistemski naravi kmetijske politike in zakaj njeni učinki niso spodbudnejši, tako kot smo zdaj slišali. Potem bom poskušal zaokrožiti po 4 temeljnih sklopih cilja za kaj gre, v čem je problem in kje so možnosti izboljšave in predvsem končati spodbudno kako iti naprej, ker mislim, da nekatere stvari v zadnjem času se pa odvijajo v pravo smer.  Uvodoma zelo jasen poudarek: Študija osvetljuje kmetijsko politiko skozi fokus, ki do zdaj v slovenski in tudi evropski kmetijski politiki še ni bil uporaben. Zaradi tega mogoče deluje malo kritično, zaradi tega je mogoče kdo vznemirjen ob tem, kar je prišlo ven, ampak to je nujno, ko vstopamo v ta svet strateškega načrtovanja in strateških ciljev. Torej namen tega dela je bil jasen. V nekaj podobnega sem bil vključen tudi na evropski ravni, sem izvedel tudi za Evropsko komisijo.  Torej namen je obrniti kurz in način določanja politike, o tem je kolega Lovec govoril, ter seveda se prilagoditi na to, kar jasno morajo delati vse javne politike: ugotoviti kje so realne potrebe, kje je nujnost poseganja z javnimi sredstvi, kje so družbene potrebe, postaviti cilje, jih kvantificirati in zbrati najboljše možne ukrepe. In to je v bistvu vaja, ki smo jo skupaj v projektu izpeljali tudi v zelo dober sodelovanju z vladnimi in nevladnimi službami.  Dejstvo je treba jasno povedati, da se dosedanja politika s potrebami ni ukvarjala natančno. Mi smo jih jemali tako, kot ideološke koncepte, zato tudi cilji nikoli niso bili jasno opredeljeni. in izbirala je ukrepe predvsem iz danega nabora in v skladu z željami interesnih skupin ter kapaciteta administracije. Torej okvir določanja iz izbire ukrepov in delovanja kmetijske politike v preteklost, predvsem bi tu poudaril obdobje od vstopa pa recimo od zadnjega obdobja je bil pač tak.  Malo bom mogoče grob, ampak tudi s kolegi, ko se pogovarjam, iz stroke in iz ministrstva, in z nevladnih organizacij, v bistvu je v ozadju vladala maksima, ki ni dobra. Zadovoljiti vse, dosegati vse in razdeliti vsa sredstva, ne. To je seveda vodilo v ta ključni razlog, da intervencijska logika, torej način kako iščemo čim boljše ukrepe za uresničevanje ciljev, da je šibko. Torej to je dejstvo, ki je ugotovljeno. To ni nič presenetljivega. Enako lahko trdimo za druge države in za Evropsko unijo. Torej mi nimamo zdaj opravka z neko anomalijo v Sloveniji, imamo opravka z anomalijo kmetijske politike kot take. In mi poskušamo z vsemi temi pristopi v bistvu odpreti nov zorni kot in nov pristop, kjer je jasno dosegati jasne in realne nacionalne cilje, dosegati bolj smotrno porabo javnih sredstev in predvsem obrniti list v razvoju kmetijstva.  Pred enim letom sem v tem prostoru govoril na to temo, kako je pomembno, da v bistvu po fazi osamosvojitve, prilagajanja z EU gremo kvalitetno v nek nov krog. In danes smo v bistvu v tem, da nas pristop strateškega načrtovanja tudi sili. In prvič ni prilagajanja na Evropo primarni cilj. Mi moramo to delati zaradi sebe.  No in če zdajle grem po posameznih sklopih, kje smo, dejstvo je, da v slovenski kmetijski politiki, to je jasno pokazalo tudi naše delo, da so jedro, njeno jedro dohodkovni motivi. Torej, položaj je dejansko neugoden. Ekonomski položaj kmetov ni rožnat, vendar kaj ugotavljamo? Tega nimamo potrjeno s številkami. Za dohodek gre večina sredstev in v to / nerazumljivo/ smeri na večino ukrepov. In tukaj imamo nekaj,   (nadaljevanje) kar je zelo, zelo zaskrbljujočega in kar moramo presekati. Torej, slovensko kmetijstvo je postalo odvisno od neposrednih in drugih podpor. Na marsikateri kmetiji je to postalo bistvo gospodarjenja. V zadnjem času je naša skupina precej delala na terenu in tudi s kmetijsko svetovalno službo in tako naprej. Prevečkrat smo slišali, kako izpolniti pogoje, da dobim sredstva kmetijske politike, in to je bistvo vsega, tako večjih, manjših, profesionalnih in samooskrbnih. In s tako politiko, ki ni razvojno usmerjena, seveda so učinki take politike lahko tudi pozitivni, mi smo za to politiko počasnih strukturnih sprememb, ampak ali so te upočasnjene strukturne spremembe želene, ker na drugi strani imamo šibak razvoj sektorja, torej kmetijstva. Omejen je na posameznike, imamo odličnih, kar nekaj, stotine dobrih zgodb, ki so se prilagodili modelu, izgradili svojo zgodbo, nimamo pa v bistvu celovite razvojne zgodbe slovenskega kmetijstva; kasneje bom povedal, zakaj ne. Torej, ali imajo vsa kmetijska gospodarstva enake dohodkovne potrebe - ne. Ali opravljajo enake družbene funkcije, gospodarsko, okoljsko, socialno in tako naprej - tudi ne. Ampak temu fokusu nismo do zdaj nismo dali posebnega poudarka in je v bistvu razporeditev sredstev precej slučajna. Seveda je to najtežje, ne poznam kmetijske politike - to v obrambo vsem nam -, ne poznam kmetijske politike, ki bi zelo jasno vedela, v katero strukturo bo dajala sredstva, za kaj in kako. Ampak, da pa ne poskušamo tega bolje narediti, pa ni dobro, torej moramo to začeti spreminjati. Že kolega Lovec je o tem govoril. Mi lahko še toliko govorimo o problemih, potrebah in tako naprej, imamo - to je pa spet sistemski, bruseljski problem -, izbira ukrepov je sorazmerno omejena. Torej, mi smo obsojeni jemati in izbirati med naborom ukrepov, ki jih ponuja pravni red Evropske unije, lahko delamo korekcije, lahko delamo jasnejši intervencijsko vlogo in cilje, ampak zato smo šele na prvem koraku delati bolje. Kar moramo zdajle narediti, je, prilagoditi se, iskati znotraj danega okvira čim boljše.  Na okoljskem in naravovarstvenem področju pa imamo drug problem. Če so pri dohodkovnem razpršitev, nejasni cilji, prehajanje v odvisnost od podpor, imamo na okoljskem in naravovarstvenem področju problem koncepta politike. Torej, politika je pozitivno usmerjena in namenjena za doseganje okoljskih ciljev, vendar imamo problem z realizacijo, nimamo realno izrazitejših učinkov. Tu moramo biti korektni, da ni vse odvisno zgolj od politike, ker se nam dogajajo tudi drugi trendi. Ampak dejstvo je, zeleno plačilo je praktično brez dinamičnih učinkov, drugi ukrepi so bolj usmerjeni izpolnjevanju kriterijev in ne doseganje cilja. Seveda pa moramo paziti, ne črno-belo slikanje, vse je narobe, kajne, torej, so tudi pozitivni učinki. Predvsem pa premalo upoštevamo, da v ozadju delujejo neki trendi, ki jih vi s politiko ne morete popravljati. Mi se toliko ukvarjamo s politiko pa z njeno razdelitvijo sredstev, da nikoli ne smemo pozabiti, da gospodarstvo, družba gre po svojih kriterijih. In dejstvo je, da rastoča intenzifikacija kmetijstva na eni strani in na drugi strani zaraščanje seveda precej negativno vpliva na okolje in politika tu v bistvu ne more spremeniti, če ne bo imela bolj ciljno naravnanih in bolj rezultatsko naravnanih in tako naprej. In tu je v bistvu osnovni problem, da imamo na področju okolja šibko dizajniranje, oblikovanje ukrepov. Sami ste se ukvarjali v Državnem zboru s precej kritikami, zakaj tak ukrep, zakaj drugačen ukrep. Tu moramo narediti temeljit, kvaliteten preskok.  Tretji sklop ciljev je vezanih na stanje, zaposlenost in kakovost podeželja. Tu je mogoče kmetijska politika preveč ambiciozna ali pa ni pravilno umeščena v splošen regionalni kontekst. Kmetijska politika je samo eden od dejavnikov razvoja na podeželju in zagotovo ne najpomembnejši. Prispeva pa k oblikovanju - mislim, da je to treba poudariti, imamo kar nekaj novih zgodb na individualni ravni, ki izhajajo iz ukrepov kmetijske politike, vendar nimamo celovite   (nadaljevanje) zgodbe razvoja podeželja, kjer pa je, mislim, večji problem kot kmetijska politika. In za to namenja sorazmerno malo sredstev, dohodek pobere večino sredstev, potem je še močan paket okolja, in to je v bistvu zadnji del. Pomembno, kar ugotavljamo, je, da v bistvu nimamo sinteze, sinergije vseh politik na podeželju. Kajti ključno je, da pripeljemo delovna mesta v bližino ljudi, da dvignemo kakovost življenja, nova delovna mesta, in tu sama kmetijska politika ne more dosti narediti. Lahko pa naredi. Peljite se samo - jaz to pogosto delam takrat, ko sem zelo kritičen do slovenske kmetijske politike, grem po eni strani Kolpe pa po drugi strani Kolpe ali pa po Goričkem pa po Madžarskem. Torej, naš sistem kmetijske politike, če ne drugega, ohranja obdelanost, površine so vitalne, vasi so še zmeraj vitalne, vprašanje pa je, kako dolgo, torej, brez kvalitetnih premikov.  Mislim, da lahko stopim zdajle v zadnji del, ki se mi zdi ključen, z zelo preprostim vprašanjem, ki bi si ga morali postavljati pri vsaki stvari, ki jo počnemo javno - torej, zakaj so nekatere države uspešnejše kot druge pri razvoju kmetijstva, pa tudi nasploh. Kaj je tisto, kar dela neko državo boljšo, zakaj, recimo, pri nas nekaj ne gre, pri drugi pa gre. In če pogledamo to logiko, zakaj - pa ne bom imenoval držav - tam stvari grejo, pri nas pa ne grejo ali pa grejo slabše, seveda zmeraj lahko rečemo, da gre drugje še slabše, ampak to ni rešitev, kajne. In tudi če pogledamo zgodovino razvoja slovenskega kmetijstva - jaz sem jo podrobno študiral, od prve svetovne vojne naprej -, mi smo imeli zgodovinska obdobja, ko je prihajalo do večjih pozitivnih premikov, ki jih zdaj ni več. Kaj je skupni imenovalec - vložena sredstva sploh niso tako pomembna -, skupni imenovalec je zelo enostaven, samo dve stvari: znanje, torej, da vemo, kaj bomo naredili, kako bomo naredili, in drugo je sodelovanje, skupen nastop vseh udeležencev. Tako preprosto in tako zahtevno in tako težko. In mislim, da nam trenutno prav teh dejavnikov najbolj primanjkuje pri razvoju kmetijstva in podeželja. Ne gre toliko za sredstva, tudi za sredstva, mislim, da se v Sloveniji premalo soočamo, če gledamo to, da ne znamo zgraditi 20 kilometrov železniške ceste, da imamo težave s kakršnimkoli javnim razpisom, da iz vsake stvari naredimo političen problem - skupni imenovalec so kadri. In kadrovsko stanje, če grem zdaj nazaj na kmetijstvo - zakaj sem pa povedal prej, ker ni kmetijstvo nič bistveno slabše, mogoče v katerem pogledu celo boljše kot drugje -, kadrovsko stanje v kmetijskih institucijah se ne izboljšuje, če ga primerjamo z najboljšimi, pa stagnira in je vzrok za to, da stojimo in stagniramo. Bazen kadrov je majhen in se še slabi. In danes v bistvu na katerokoli ključno pozicijo v kmetijstvu zelo težko pripeljemo adekvaten kader, ki bi bil sposoben čez noč prevzeti, ker smo enostavno presekali, mi nismo sistematično razvijali kadrov, ne v vladnih strukturah ne v nevladnih, ne na univerzi in še kje. In v bistvu kot punčico očesa bi jih morali… Druga zgodba, ki je prišla, je, da institucije niso povezane. Torej, zmeraj so v Sloveniji, ko so se stvari premikale, tudi ob vstopu v EU, ko smo se v teh prostorih menili, kako se pogajati, kaj narediti, pa čez cel arzenal strank, pa do desete zvečer, brez problema smo se zmenili, kaj je skupna zgodba. Osamosvojitev - ista zgodba, in tudi nazaj lahko gledamo. Danes vsak gleda na svoje koristoljubje, na svoj individualen položaj in mu niti za lastno institucijo ne gre, kaj šele, da bi se povezal iz ene do druge. Kako to spremeniti, to je zdaj zelo kvalitativno, kar govorim, kako to spremeniti, ampak tu je ključ do uspeha. Imamo sicer nekaj zgodb v kmetijski politiki, kjer se poskuša to znanje, to sodelovanje nekoliko okrepiti. Ampak, recimo, porodni krči - ne vem, koliko ste seznanjeni s tem -, ki smo jih imeli z evropskim inovacijskim partnerstvom, s SRIP, torej z dvema sodobnima mehanizmoma, govorijo v bistvu o osnovni težavi: da imamo težave s kadri, dizajniranjem in izvedbo. Torej, brez znanja ne bo sprememb, tudi seveda znanje ne samo na vladni ravni in na ukrepih, podobna zgodba je v gospodarstvu. Tudi gospodarstvu ne gredo stvari hitreje in boljše naprej, ker manjka volja za sodelovanje, itn. Torej, če se pa pri nas agroživilstvo ne bo sposobno za nove čase, tako nagrajena digitalizacija na podnebne spremembe, na družbene vrednote in okolje, bo vlak šel enostavno mimo. Zato moramo v naslednjem obdobju se vrniti nazaj k sebi, in da ti jasno strukturo in jasno opredeljeno postaviti, kako bomo kadre vzpostavljali, kako bomo stimulirali zadeve po vseh inštitucijah. To se mi zdi zdelo ključen problem in ne samo kmetijstva.  Da zaključim kako naprej. Ta nujni obrat ne bo nastal čez noč. Torej, to je dejstvo, da najtežji so premiki v glavah. Ne z visoko zvenečimi političnimi deklaracijami in gesli, preveč je bilo tega v zadnjem obdobju. Kar rabimo, je premik pri sodelovanju med inštitucijami in pri delu. Moram poročati o pozitivnem premiku, ki ga vidim zdajle, ki nastaja recimo pri pripravi resolucije, ki jo tako težko čakate in ker je naša raziskovalna skupina dejansko se tudi izrazito angažirala. Ampak ta dokument sam po sebi ne bo prenesel nič. Lahko bo šel v predal, če ne bomo dejansko uveljavili ključnih treh stvari. Prvič, da se bomo ukvarjali s tem kaj družba hoče od kmetijstva in sledili temu, hrana, naravni viri, podeželje, da bomo iskali dodano vrednost v kmetijstvu. Torej pomembno je, da mi nimamo šanso kakršnikoli običajni ekonomizaciji kmetijstva, logističnih strukturah. Mi moramo biti boljši od vsega in boljši od vsega so samo, če veš kaj je boljše in znaš to tudi narediti. In tretje je v bistvu, da se zresnimo in začnemo tudi strateško načrtovati, torej da z realnimi fakti in ne z ideologijo na eni strani, s praznimi gesli in potem kar deliti denar. To ni sodobna kmetijska politika. Torej, pravo delo nas še vse čaka in tako kot je kolega Lovec povedal, torej izkoristimo to strateško načrtovanje vsi skupaj, tudi ta odbor, da delamo drugače, da razumemo probleme, da jih rešujemo po najboljši moči in pameti. Torej mislim, da bodo ti premiki nujni, zato pa rabimo zelo trezno samorefleksijo, pogled navzven, kaj delajo drugi in predvsem se odpovedati lastnemu koristoljubju, ki ga prinaša status quo in je dejansko ključen moment delovanja Slovenije in tudi slovenskega kmetijstva. Upam, da nisem šel čez meje, ki se pričakujejo za raziskovalca, da bi bilo, da so pa mogoče ta razmišljanja v tem prostoru koristna in samo izkazuje to, da res vsi skupaj želimo, da gremo naprej, in da gremo na boljše. Hvala lepa.
Najlepša hvala za dodatna pojasnila okrog dokumenta, ki ste ga pripravila prof. dr. Erjavec. Kot vidite, na tem odboru v tem mandatu je ravno tista beseda najdaljša pa najbolj glasna ravno namenjena tistim, ki se ukvarjate s kmetijstvom profesionalno, govorim tudi na tej strateški ravni, govoril na raziskovalni ravni in takšnih sej bo še kar nekaj v prihodnosti, ker mislim, da je tema namenjena temu, tudi načrtovanju nove kmetijske politike v novem obdobju. Preden bom dal besedo ministrici za kmetijstvo in njeni ekipi, dr. Aleksandri Pivec, bi še vprašal ali še želi kdo od vabljenih gostov besedo? Sindikat kmetov Slovenije, mislim da ste bili prvi. Izvolite.
Jernej Redek
Hvala lepa. Hvala za povabilo. Spoštovani poslanci, spoštovani visoki gostje!  Raziskava kaže dejansko stanje v kolikor toliko zadetih okvirjih. Mi bi pohvalili, da se je taka raziskava v Sloveniji naredila. Na to temo ni bilo veliko narejenih takih raziskav, tudi že prej, ko bi morale biti in upamo, da ne bo pri komu naletela na neko neodobravanje ali pa, da bi pristala v kakšnem predalu. Želimo, da bi to študijo, da bi se uporabilo za načrtovanje pri naslednji kmetijski politiki, zato ker do zdaj Slovenija kot je prof. Erjavec povedal, je bila kmetijska politika prirejena takšnim in drugačnim željam, pogojem, uradnikom do tega, da je treba vse porabiti, ne pa ciljem, katere je želela Slovenija. Sedaj ko se bo odprlo novo finančno obdobje bo imela Slovenija večjo možnost prilagajati ciljem, katere rabimo v Sloveniji. Podporo tistim sektorjem in vsemu tistemu, kar rabimo v Sloveniji. Zelo pomemben je prenos znanja na podeželje. Dejstvo je, da imamo zelo dobro akademsko sfero v kmetijstvu, imamo svetovalno službo, ki dobro opravlja svoje delo na nekaterih deli. Imamo kmete, mlade, starejše, seveda, različne, ki so željni znanja. Dejstvo pa je, da v Sloveniji prenos znanja ne poteka. To smo videli sedaj pri problemih vzpostavitve skupin za EP projekte. Ko je bilo treba vključiti kmete, so takoj nastala trenja, da je treba kmete vključiti v raziskave. V Sloveniji si želimo raziskav in prenosa znanja, ki bodo aplikativni v Sloveniji. Tukaj imamo še veliko veliko odprtega prostora in veliko veliko smo izgubili v zadnjem času. Naj povem, da mora biti kmetijska politika namenjena proizvodnji hrane. Na sindikatu si želimo, da so podprte tiste smeri, ki strmijo k proizvodnji hrane, ne k intenzivni proizvodnji, ampak k optimalnemu izkoriščanju proizvodnih virov ter ohranitvi proizvodnih virov za naše zanamce. Se pravi, ne podpiramo neke strašne intenzivnosti v katere so šle nekatere zahodne države, ampak potrebno pa je izkoristiti tiste proizvodne vire, katere imamo v Sloveniji. Seveda s tem je potrebno zagotoviti tudi varstvo okolja, ohranjanje krajine, krajino za slovenske državljane, da bo podeželje obdelano, da bo imelo od tega korist tudi gospodarstvo, turizem in vse ostale panoge, ki uporabljajo v bistvu javne dobrine, ki jih kmetijski sektor kot ne ovrednotljive ekonomske dobrine ponuja družbi.  Bi pa rad poudaril še to, da se v bistvu kmetje večkrat počutimo diskriminirani v družbi, zaradi tega, ker se, kot je bilo že prej omenjeno tudi s strani raziskave, vse osredotoča samo na kmetijsko politiko. Na podeželju potrebujemo tudi druge politike. Slovenci imamo srečo, da je slovensko podeželje zelo dobro poseljeno in da razdalje niso ekstremno dolge do velikih središč do delovnih mest. Zaradi tega pomeni dnevne migracije in tudi vračanje ljudi vsak dan nazaj na podeželje, kjer potem mnogi še popoldan skrbijo za obdelano zemljo v okolici, kar neposredno pomeni tudi obdelanost odročnih krajev. Po drugi strani pa pritiski drugih politik, predvsem nekaterih skrajnih okoljskih, pomenijo omejevanje kmetovanja na nekaterih delih ozemlja. Se pravi, s tem tudi počasno zamiranje, opuščanje.  Kar se tiče pa še najpomembnejše zadeve, poglejte, čisto enostavno, če bo kmetijstvo omogočalo mladim primerljiv dohodek kot ga ima nekje v službi bodo mladi ostajali na podeželju, bodo kmetovali. V nasprotnem primeru se bo podeželje sčasoma praznilo. Tako kot je bilo do sedaj ugotovljeno so ukrepi skupne kmetijske politike omogočali status quo. Površine so se obdelale, kmetijstvo se ni razvijalo, agroživilske verige, vertikalne, se niso vzpostavile v 20, 25 letih. Prej smo vse to imeli. Sedaj je vse to razpadlo. Sedaj nas čaka nazaj, da vse to vzpostavimo. In to mora biti tisto, kajti kmet nosi velika tveganja. Ima velike izzive. In podvrženost tem tveganjem ne more v celoti kriti vsak posamezni kmet. V kolikor se pa zgodi kaj hudega pa je pač kmet na koncu v sedanjih razmerah sam in vse breme nosi kmet. Se pravi, potrebno bo zgraditi prenos znanja, vertikalno povezanost in manjšo odvisnost posameznega kmetijskega gospodarstva od nekih negativnih okoljskih, družbenih, ekonomskih vplivov. Upamo, da se bo ta študija upoštevala pri naslednjem načrtovanju skupne kmetijske politike. Kot sem imel že včeraj ministrici možnost izreči nekaj besed, bi tudi danes tukaj na odboru predstavil en predlog sindikata kmetov Slovenije. čisto v kratkem. Sindikat kmetov Slovenije je pri načrtovanju nove finančne perspektive predlagal, da bi tistim kmetom kateri so pokojninsko in invalidsko zavarovani iz kmetijske dejavnosti, dali neko top up plačilo, ker so odvisni čisto iz kmetijske dejavnosti, v obliki neke nagrade na neposredna plačila tako kot je sedaj za mlade kmete za prvih pet let plus 25 %, da bi se isti ukrep uvedel za kmete, ker ti, ki so pokojninsko in invalidsko zavarovani iz kmetijske dejavnosti, da se jim nudi neka boljša stabilna varnost za v prihodnje. Hvala.
Hvala Jerneju Redeku iz sindikata slovenskih kmetov. Naslednji je prijavljen direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Republike Slovenije gospod Branko Ravnik. Izvolite, gospod Ravnik, beseda je vaša.
Branko Ravnik
Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci, ministrica, cenjeni kolegi!  Predsednik, najprej hvala za jabolka, ko to poješ veš, da je razlika med dobrim jabolkom in manj dobrim jabolkom, pa vsa so zdrava. Torej, še en pogled od spodaj navzgor z moje strani. Moram reči, da je to tema o kateri bi lahko govoril več ur, ampak ne bom, me poznate, da na teh sejah strnem svoje misli v nekaj ključnih stavkov. Seveda je pomembno in se strinjam, da se pogovarjamo o učinkovitosti obstoječe politike preden nastavimo novo obdobje. Še posebej je to pomembno tak kot je bilo rečeno zaradi tega, ker nam ta prinaša neke nove koncepte oziroma metodologijo in pa način po kateri jo bomo morali načrtovati. Vendar pa, če sedanjo politiko ocenim, lahko rečem, da je bila uspešna, vendar glede na cilje, ki so bili zastavljeni zaradi katerih smo to politiko imeli in cilj je bil ohraniti obstoječo strukturo, se pravi cilj te politike je bil ohranjati status quo. Zakaj pravzaprav smo imeli tak cilj? Izhaja iz obdobja, ko je morala premostiti prepad med intervencionistično politiko nacionalno in pa liberalnim konceptom skupne kmetijske politike. To je bilo za slovensko kmetijstvo praktično salto mortale in v bistvu to je osnova iz katerega izhaja ta koncept kmetijske politike. Mi vemo, da je temeljno poslanstvo kmetijstva pridelava hrane. Kmetijstvo to počne že stoletja, hrana je pač dobrina, je temelj za preživetje, tako pač je in kdor misli, da je kmetijstvo namenjeno čemu drugemu kot pridelavi hrani se moti. In z vstopom v EU so se za to pridelavo hrane stvari drastično spremenile. Slovensko kmetijstvo ni dansko, ni nizozemsko, ni francosko pa tudi ne poljsko. In ne samo zaradi strukturnih značilnosti tega kmetijstva predvsem zaradi naravnih danosti v katerih deluje. Po vstopu v EU so cene strmoglavile. In takrat je prišla odločitev, da kmetijstvo ohranimo v največji možni meri in kmetijska politika je bila ključni inštrument za to in takrat se je tudi ta država odločila, da gremo na 100 % plačilo EU plačilo, se pravi Slovenija je v prvem letu doplačevala 75 % razlike med tistim kar je dala EU in kar je bilo polno plačilo in to je bila zavestna odločitev, ki je pomenila, da nam je to kmetijstvo v nekem trenutku obstalo. In ta politika se je potem kot koncept nadaljevala in seveda je na ta način uspelo, da je generacija ljudi, ki jim je kmetijstvo način življenja in ne poslovna dejavnost, vztrajalo pri kmetovanju še naprej. To je zelo pomembno zaradi tega, ker so se v tem času razmere za kmetovanje bistveno spremenile. V tem času se je ustvarila tudi neka dualna struktura kmetijstva, to kar je bilo že rečeno. Imamo kmetije, ki so šle naprej, konkurenčne, razvojno propulzivne in tako naprej. Če samo mleko pogledamo, mleko je bilo skozi vso obdobje kmetijske politike izjemno preferirano oziroma tudi ukrepi so bili naravnani na mleku. Danes 10 % kmetij iz pred desetletij proizvede več mleka kot takrat, ampak te kmetije so danes na takem udaru, da so včasih v katastrofalnem položaju, če cenovno pogledamo ali pa ekonomsko pogledamo. Se pravi, če izgubimo en tak segment kmetij, ki je šel v tem času izjemno naprej in se nekaj sesuje, mi izgubimo v kratkem času eno celo panogo. Na drugi strani imamo posamezne kmetije, ki so delale svoje zgodbe. Stotine jih je, ki so dodano vrednost dodajale svojim proizvodom in to na področju, ne vem, vinarji so bili, sirarji, tržni, ekološki, izjemne zgodbe so delali. Imamo zelenjadarje, sadjarje, mislim res, komunikacija s potrošniki in ta dodana vrednost, vendar to je en ožji segment. Na drugi strani imamo večino, ki stagnira. Še vedno seveda vztraja, gre v smeri eksenzifikacije in so v celoti in je v celoti odvisna od kmetijske politike in od podpor. In dokler bo ta sistem, jih bomo ohranjali. Mlade generacije, tako kot je bilo rečeno, ne bodo več tako živele. Če ne bodo morale preživeti svoje družine, bodo pač šle delati kam drugam in to je dejstvo in seveda je zato potrebna sprememba. In kaj je zdaj poanta tega o čemer govorim? Sedanja politika odgovarja sedanjim razmeram in če politiko spreminjam, moramo spremeniti tudi razmere. In zdaj, postavlja se vprašanje, kako naprej. torej, če hrani ne bo priznana vrednost, ki ji pritiče, te poti naprej ne bo, ker sem že na začetku za to poudaril, kmet je zato, da prideluje hrano. In zanimivo je, da ko govorimo o tem kaj bi bila primerna cena za kakovostno hrano, se sploh veliko ne razlikujemo od tega, kar imamo sedaj. Sem se zadnjič pogovarjal s prašičerejci, je rekel, mi rabimo samo par centov, pa bomo panogo ohranili in bomo na dolgi rok preživeli. Sploh ne gre za take velike razlike. Ampak gre pravzaprav za odnos, širši družbeni odnos do hrane in mi rabimo nek družbeni dogovor, ki bo upošteval deležnike v verigi. Ne tako kot danes, ko predsednik neke uprave trgovske družbe reče, če mi bodo dali po taki ceni, bom vzel, drugače pa lahko kupim kjerkoli za ta denar ali pa še ceneje. Ali pa, ko se dogovori za neko, recimo zelenjavo, ko pride ta zelenjava na trg, reče, zdaj pa mi boste dali toliko denarja, ker sicer za toliko denarja sicer vzamem kjerkoli drugje. In potem seveda cene so pa mizerne, ker mi pa ne moremo konkurirati, če bi v istem trenutku to isto ceno primerjal s kakovostjo, bi se nazadnje še izšlo, ampak se primerja samo ena na ceno in to je problem. In če ne bo tukaj nič drugače, seveda tudi ne bomo nobene spremembe naredili in v javnem zavodu, če nekdo za 10 evrov vrednosti celotnega sklopa dobi naročilo na podlagi spretnosti nekega prekupčevalca s tujo hrano in na ta način izpade lokalna hrana, seveda ne bomo naredili nobenega napredka. Torej mi rabimo stabilnost v poslovnem okolju in pridelava sploh ne bo več problem. Torej kot že rečeno, sedanja politika odgovarja sedanjim razmeram in če se razmere ne bodo spremenile, se bo pač zgodilo kar se bo zgodilo. Kmet je že stoletja se bil sposoben prilagajati. Kaj vse je že ta kmet doživel, pa je preživel in bo tudi to obdobje preživel. Vprašanje je samo, kdo in koliko, nič drugega ni. In spremembe so nujne, vendar ne na strani kmetov. Spremembe so nujne v družbi, in če bo šla politika v smeri več hrane, ja kaj za vraga bomo pa naredili. Saj je ne bomo imeli komu prodati, če je ne bo nihče konzumiral. In dokler ne bo ta zavest zelo jasna, da več proizvodnje ali pa     (nadaljevanje) usmerjenosti v to, o čemer smo danes govorili, pomeni tudi preskrbo lokalnega prebivalstva, potem nismo nič naredili. Seveda obstaja alternativa, da začnemo več kakovostne hrane proizvajati za tuji trg. Evropa je dosti velika, čeprav zaprta ne dvomim, da bo, kar precej te kakovostne hrane možno plasirati tudi na tuje trge, ampak ali to res hočemo ali je to res cilj neke politike po mojem, da ne. Stvari niso enostavne, ampak mislim, da je sedaj pravi čas, da o tem govorimo in da nekaj na tem področju naredimo.  Hvala lepa.
Hvala direktorju Kmetijsko-gozdarske zbornice Republike Slovenije. Sedaj pa, gospa ministrica, dr. Aleksandra Pivec, izvolite.
Aleksandra Pivec
Spoštovani predsednik in poslanci!  Najprej hvala za besedo. Lep pozdrav tudi z moje strani!  Dovolite vendar kljub temu, da mislim, da je bilo danes večino tega, kar se je zgodilo v preteklosti kaj se je dogajalo v kakšnem stanju se nahaja slovensko kmetijstvo in pa seveda tudi kmetijska politika, vendar dodam še nekaj svojih misli.  Jaz moram povedati, da sem bila izjemno vesela ob nastopanju na svojo funkcijo, kar je bil eden prvih dokumentov, ki sem jih vzela v roke in ki sem se jih temeljito lotila prebrati in študirati dokument, s katerim se ukvarjamo danes in da je ta dokument v resnici tudi podlaga za večino razmišljanj in strateških se pravi usmeritev, s katerimi se v tem trenutku ukvarja ekipa ministrstva v duhu načrtovanja prihodnosti slovenskega kmetijstva. Dovolite - jaz ne bom ponavljala tistih stvari, ki so bile povedane, ker se večinoma z vsemi tudi strinjam - dejstvo je, da je to študijo, se pravi, ki vrednoti slovensko kmetijsko politiko v obdobju 2015-2020 dejansko naročilo ministrstvo, ker je želelo ene samorefleksije oziroma pregleda stanja in pa tudi usmerjenosti se pravi financiranja in subvencijske politike v preteklem obdobju, da bi na neki način ugotovilo v kakšni situaciji se nahajamo ali smo ta sredstva uporabljali in namenjali ciljno in ali smo to izvajali s pravilnimi ukrepi. Ne glede na to, da ti rezultati niso takšni, da bi jim bilo vredno ploskati sem jaz vendar vesela, da te rezultate imamo v najbolj ključnem in najbolj pomembnem obdobju za prihodnost slovenskega kmetijske politike. Verjamem tudi, ker je bilo danes večkrat povedano, da obstaja v tem trenutku dovolj odločnosti, vedenja, pripravljenosti na sodelovanje in na razumevanje tudi tega kritičnega pogleda, ki ga je predstavil ta dokument, da smo sposobni strniti vrste in načrtovati takšno kmetijsko politiko z vsemi tistimi smelimi koraki, za katere sem jaz prepričana, da ne bodo enostavni za nobenega ne za nas, ne za deležnike, se pravi, ki se kakorkoli kmetijske politike in pa kmetijstva dotikajo, vendar sem prepričana, da je na teh spremembah potrebno in nujno vztrajati. Če se je vmes tudi oziroma je bilo danes povedano, da je ta kmetijska politika v preteklosti bila nastavljena na način zadovoljiti vse oziroma dosegati vse in delati neke vrste socialni mir sem jaz prepričana, da je danes čas, ko je treba popolnoma spremeniti razmišljanje in to politiko nastaviti drugače. Ne bi se strinjala s tem, da je bila prilagojena uradnikom, ker uradniki od te politike niso imeli nič, je pa res, da je bila prilagojena deležnikov in trenutnemu stanju oziroma potrebam in željam vsem, ki so ta sredstva prejemali. Zelo všeč mi je bilo in mogoče bi celo vzela za izhodišče razmišljanje v smeri, da bosta za prihodnji razvoj politike nujni dve zadevi - znanje in sodelovanje. Jaz sem prepričana, da brez nobene od teh dveh za slovensko politiko v prihodnje ne bo pravzaprav nič dobrega. Mogoče bi dodala še eno, da bo potreben izjemen pogum in vztrajnost pri tem, da bomo spreminjali tudi do sedaj zakoreninjeno miselnost in da brez tega, da bomo uvedli res korenite spremembe, ki bodo za koga od deležnikov tudi boleče enostavno ne bo moč tega presekati, ker v nasprotnem primeru se enostavno moramo     (nadaljevanje) podpisati pod to, kar se je dogajalo do sedaj in s to politiko nadaljevati. Jaz bi se, vendar malo dotaknila te študije v grobem, ker so bili rezultati že predstavljeni in mogoče tudi že lažjo diskusijo v prihodnje podala še nekaj izhodišč, vendar iz preteklosti oziroma iz tega kaj se je dogajalo v preteklem obdobju se pravi te subvencijske politike. Kot že rečeno je seveda bila politika nastavljena predvsem skladno z usmeritvami ali s podlagami, ki jih je narekovala evropska politika in da se tokrat prvič soočamo s situacijo, ko smo tukaj precej fleksibilni in lahko v bistvu to zelo drugače in skladno z našimi pogoji kmetijstva in pa tudi seveda s situacijo kreiramo. Zavedati pa se je, vendar treba, da tokrat ta se pravi možnost, da bomo to kreirali sami zahteva vse tisto, o čemer sem govorila na začetku vključno tudi s tem, da se danes vsi strinjamo, da bomo pri tem potrebovali res izrazito veliko odločnost, vztrajnost in pa veliko mero sodelovanja, da bomo uspeli te zadeve tudi spremeniti. Jaz bi vendar želela danes pogledati na kakšen način je v bistvu kmetijska politika v preteklem obdobju delovala in kaj se je skladno s temi vsemi spodbudami, ki jih je naslavljala v določene ukrepe v resnici dogajalo in kako je to vplivalo na današnje stanje v kmetijstvo. Dejstvo je, da se v tem obdobju je izboljšala velikostna struktura slovenskih kmetijskih gospodarstev in je delež kmetij, ki presegajo 20 hektarjev se povečal glede na leto 2000 za več kot 1,5-kratnik. Živinorejska gospodarstva torej v povprečju danes redijo 7,5 glav velike živine na gospodarstvu, kar je skoraj četrtino več kot leta 2000. Tudi njihova velikostna struktura se je v primerjavi s popisom iz leta 2000 precej izboljšala. Delež gospodarstev, ki redijo več kot 30 glav živine se je v letih od 2000 do 2016 povečal za 1,5-krat in ta gospodarstva redijo danes 39 odstotkov vseh glav živine v primerjavi z letom 2000. V zadnjem letu je danes že omenjen bil sektor mleka, so bile narejene intenzivne strukturne spremembe še zlasti pa po letu 2007. Povprečno število krav molznic na gospodarstvu se je več kot podvojilo torej na 11,6 glave, dvignila se je pa tudi povprečna mlečnost za približno 3 odstotke ob dejstvu, da se je zmanjšalo število kmetijskih gospodarstev in se prestrukturiralo v večja. Produktivnost dela merjenja s polno vrednimi močnimi na 100 hektarjev se je od leta 2000 povečala za četrtino. Stopnja samooskrbe nekaterih proizvodov je visoka, deloma tudi za ravni naravne danosti, ki terjajo pretežno travniško rabo zemljišč. Pri nekaterih drugih pa je seveda zaskrbljujoče nizka, kar predvsem seveda narekuje tudi to, da je potrebno v prihodnje usmeriti veliko več pozornosti v sektorje, pri katerih je izrazito nizka stopnja samooskrbe - predvsem govorim o žitih, zelenjavi in pa prašiči. Potrebno je tudi izpostaviti, da smo za te panoge, ki so občutljive in imajo tudi nižjo stopnjo samooskrbe v iztekajočem programskem obdobju namenili jim posebno pozornost. Tako se je namenilo 1,5 % ovojnice za proizvodno vezane podpore za zelenjavo in 5 % za strna žita. Višji delež podpore torej od 50 do 75 % za investicije namakanje in pokrite površine, kjer se je dosegalo se pravi to z večjim številom točk za recimo rejce prašičev. Z določenim deležem lastne krme, ukrepi za povezovanja proizvajalcev, podpore v predelavo, ureditve zakonodaje na področju nepoštenih praks in še kar nekaj tovrstnih ukrepov.  Sredstva v programu razvoja podeželja, ki je prav tako bil del vrednotenja predstavljene študije je bilo v tem obdobju financiranih 1,1 milijarde evra z  razpoložljivimi sredstvi. V tem trenutku jih je že odobrenih približno 60 %, se pravi, 638 milijonov in izplačanih 442 milijonov, kar predstavlja 40 % vseh razpoložljivih sredstev. Objavljenih je bilo 48 javnih razpisov v skupni višini 361 milijonov evrov. V naslednjih mesecih se iz tega vira načrtuje še kar nekaj razpisov in sicer, v izgradnjo velikih namakalnih sistemov, tehnološko posodobitev velikih namakalnih sistemov, ureditev gozdne infrastrukture, pokritje stroškov ustanovitve in delovanja skupine in organizacije proizvajalca v kmetijskem in gozdarskem sektorju, naložbe za izgradnjo širokopasovne infrastrukture, dodelitev pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete, ukrepe sodelovanje in dodelitev podpore za novo sodelovanje v shemah kakovosti. Ministrstvo bo v mesecu marcu pristopilo k pripravi potrebnih sprememb programa razvoja podeželja za obstoječe obdobje in seveda tudi k prerazporeditvi sredstev med posameznimi ukrepi tam kjer je zaznano slabše črpanje in kjer so možne spremembe še na tiste prednostne osi in pa ukrepe kjer smatramo, da bi bilo črpanje potrebno ojačati. Na javne razpise je do sedaj prispelo 9 tisoč 622 vlog odobrenih od tega je bilo 8 tisoč 125 v skupni višini 214 milijonov evrov. Torej jaz imam pripravljenih še nekaj pregled po posameznih področjih glede na število vlog, odobrena sredstva in pa tudi kazalnike, ki iz tega izhajajo, vendar bom mogoče kasneje v tem delu tudi v diskusiji povedala kaj več. Vsi ti podatki kažejo na učinke dosedanjega dela kmetijske politike in kot že rečeno, na nek način tudi omogočajo zelo dober pregled tega na kakšen način je potrebno načrtovati prihodnje kmetijske politike. V letu 2018, v jesenskem delu, smo torej že pristopili k razpravam o kreiranju skupne kmetijske politike po letu 2020, tako na evropskem nivoju kakor tudi na nacionalnem, saj smo pričeli s pripravo osnovnega in izhodiščnega strateškega dokumenta, to je nove resolucije, ki bo na nek način opredelila ključne potrebe in prioritete razvoja verig oskrbe s hrano, gospodarjenje z viri in razvoja podeželja po letu 2020. V tem trenutku na nivoju Evropske unije še poteka obravnava zakonodajnih predlogov skupne kmetijske politike in predvidevamo, da bodo sprejeti spomladi, seveda pred evropskimi volitvami. V tem času pa istočasno potekajo tudi pogajanja v naslednjem večletnem finančnem okviru.  Kar se tiče Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano moram povedati, da izjemno aktivno sodelujemo pri pogajanjih tako na evropskem nivoju, kjer si prizadevamo za to, da se tudi raven sredstev ohrani na čim bolj, ali pa, da se prepreči to veliko zmanjšanje, ki je predvideno v začetni fazi. Jaz seveda nisem takšen optimist, da bi verjela, da bo ostalo na istem nivoju kot je v obstoječi finančni perspektivi, vsekakor pa mislim, da je vredno vložiti vse napore tako v to, da se ohranja na čim bolj primerljivem nivoju, sedanjemu, prav tako da se na nacionalnem nivoju doseže to razumevanje in odnos do skupne kmetijske politike, in da se tudi na nacionalnem nivoju ta politika obravnava izjemno visoko, kot ena najpomembnejših prioritet, na kar mislim, da nas vsa danes slišana dejstva tudi izjemno opozarjajo in tudi pretekla afera s poljskim mesom mislim, da je bila ena od takšnih, ki nam je zopet dala to bedenje, kako pomembno je v resnici strateško področje preskrbe s hrano. Vsaka država članica seveda bo ob tem pripravljala svoj strateški okvir in kot že rečeno, Slovenija se je tega lotila izjemno odgovorno in resno. Sama vse zaključke te študije obravnavam kot res dobro izhodišče za načrtovanje prihodnjih strateških okvirjev in se tudi na nek način sem vesela, da vsi tisti, ki na kakršenkoli način so v preteklosti participirali pri kreiranju ključnih strateških dokumentov. Vsi tisti, ki so pripravljali tudi obstoječo študijo, izkazujejo res veliko pripravljenost in željo po tem, da to skupno kmetijsko politiko kreiramo s skupnimi močmi in da smo pripravljeni na to, da se lotimo tudi tistih sprememb na katere nam je ta študija pokazala.  Jaz mogoče ne bi šla bolj v detajle. Pričakovala sem seveda, da bom razložila še nekaj podrobnosti oziroma mojih videnj študije. Vendar mislim, da na vse prehodno slišan in kot že povedano, z vsem se strijam. Mislim, da to ni potrebno. In bom potem v luči razprave mogoče podala še svoje videnje v kolikor bodo na to še vaša vprašanja. Hvala.
Najlepša hvala ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Aleksandri Pivec. Želi še kdo od gostov v tem prvem delu besedo? Kasneje jo boste dobili v okviru kakšnih koli postavljenih vprašanj s strani kolegic in kolegov.  Sedaj bomo prišli na razpravo kolegic in kolegov, članov Odbora za kmetijstvo.  Kot prvi sem se sam prijavil, ampak to z namenom, da nekako otvorim del razprave. Zakaj sklicujem takšne seje in tudi poudarek na tem, kakšen je redosled, tudi nekako načrtovanje dela na tem odboru. V prid izboljšanja politik na področju kmetijstva, gozdarstva, prehrane in ne nazadnje to, kar marsikdaj pozabljamo, kar je tudi nekako pristojnost tega odbora. Torej, tisti končni produkt je tudi razvoj podeželja. To, kar mislim, da je predstavnik slovenskih kmetov nekako obrazložil.  Jaz bi se obrnil na začetku na dve besedi, ki jih je prof. Erjavec omenil. Gre za znanje, ki bo nujno potrebno s kmetijsko politiko 21. stoletja in povezovanje. Jaz mislim, da v teh dveh besednih zvezah tudi sam, kot predsednik tega odbora, tudi sam moram priznati je moja abeceda mojega dela na začetku, ko sem prevzel ta odbor, eno je bilo poročilo kmetijskega inštituta, drugo je bilo vrednote slovenske kmetijske politike, ki mi ga je prof. Erjavec enkrat ob enem srečanju, ko nas je obiskal s svojimi študenti Biotehnične fakultete tako prve bolonjske kot druge bolonjske stopnje omenil. Moram priznati, da tudi tista vprašanja nam članom odbora s strani vaših študentov, v katerih sem zaslutil neverjetno ambicioznost po tem, da nekaj naredijo, da se dokažejo, sem tudi sam zasledil katere cilje, katere teme bi odpirali na tem odboru. Prvič, zato, da se začnemo resno pogovarjati, da si prisluhnemo, da iščemo skupne stičiščne točke in kot sem večkrat dejal, da je največji problem tudi, lahko bi rekel, stagnacija naše družbe v tem, da si nismo poiskali svojih novih ciljev slovenstva. Po vstopu v EU, po vstopu v Zvezo Nato Slovenci po osamosvojitvi nimamo postavljenih ambicioznih novih ciljev. Sam, kot veste, sem do sedaj se večkrat ukvarjal predvsem z gospodarstvom. Povedal sem, da je lahko, po mojem, eden največji cilj slovenstva na tem področju stopnja četrte industrijske revolucije visokih tehnologij, ker ravno te so tako pomembne za razvoj, da ohranimo krajino, lepo, zeleno krajino, da več ne opustošimo tega. Po drugi strani pa lahko samo z znanjem naših izdelkov in storitvah tudi na tem področju peljemo zadeve. Sedaj, ko sem predsednik tega odbora sem pa ravno ta del teh tehnoloških sprememb, digitalizacije in vsega, ker ste tudi omenili v tem projektu, vidim tudi v kmetijstvu. Ampak preden začnemo se pogovarjati o tem, pa mislim, da imamo neko stično točko skupaj z ministrico, to je kako izpeljati generacijsko prenovo slovenskega kmetijstva, ki je nujno potrebna za to, da kmetijstvo, pa naj mi bo oproščeno, ki jo peljemo v Sloveniji, to je stihijska kmetijska politika, bodimo realni. To, kar ste vi napisali za preteklost, lahko rečemo, je neka stihijska kmetijska politika - To je kmetijska politika 19. stoletja, niti ne 20. - da se postavimo in da začnemo se resno pogovarjati o kmetijski politiki 21. stoletja. Imamo pa nekatere zgodovinske težave. Kot osnovni gradnik povezovanja vidim pač slovensko zadružno zvezo, slovenske zadruge, ki so v tem trenutku vsaj v veliki večini v težkih finančnih in ostalih težavah. Imamo nekaj odličnih zgodb slovenskih zadrug. S področja od koder prihajam pa lahko rečem, večina zadrug   (nadaljevanje) je pred propadom. Zaradi česa? Ravno zaradi tistega slabega prizvoka nekoč v socializmu, ko so ljudje dobesedno silili v te zadruge, kljub temu, da so te zadruge še v socializmu delovale, kot je nekdo danes rekel, in da so začele najbolj propadati ravno po osamosvojitvi. Ljudje, ko je bila ta zadeva liberalna, se več niso odločali za neko povezovanje. Imamo torej strukturo malih kmetij v Sloveniji, kar je tudi posledica ne nazadnje kompletne bivše Jugoslavije, tudi na Hrvaškem, tudi v vseh ostalih državah, ni samo specifika, tudi v ostalih postsocialističnih državah. In mislim, da delovanje zadrug, tudi noveliranje zadrug, mislim, da bo tudi tu potrebna, prvič, promocija, drugič pa morda kakšno noveliranje Zakona o zadrugah, da bo pripeljalo do tega, da bodo spet začutili, bi lahko rekel, vsaj nove generacije tistih ljudi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, da se bodo samo na tem področju lahko povezovali.  Znanje, bom pa povedal eno anekdoto. Ta vikend sem bil v Črni gori, na neko drugo temo, digitalizacije v izobraževanju. V petek sem se sestal v črnogorskem parlamentu s predsednikom odbora za kmetijstvo dr. Jovanovićem. Dolga leta je študiral tudi v Ameriki in je zdaj tudi redni profesor na ekonomski fakulteti v Podgorici in je tudi bivši kmetijski minister. Sam je povedal, da ima večji vinograd, ki ga je podedoval, da ga obdeluje in tako naprej, in da ima problem, da so nekoč v neki oddaji, ko se je peljal kot kmetijski minister v službo, imeli v studiu nekega mlajšega kmetovalca, ki je prevzel neko kmetijo, izredno ambiciozen, in je govoril, kako razvoja, kako goji, mislim, da neko živino na nekem območju, kako je relativno velik za razmere Črne gore, ampak da ima problem, da se težko poroči, da je prizvok tega, da je on kmet, nekako slab. Ta kmetijski minister, sedanji predsednik odbora, je potem poizvedel, kdo je ta mladi fant, je rekel, da nujno želi, da pride na ministrstvo. In ko so ga poklicali, je rekel, on naj pove meni, kdaj bo on imel čas, da ga jaz obiščem, ne da se bo on meni prilagodil. Potem, ko sta se dogovorila, mu je nekako pokazal svojo kmetijsko proizvodnjo, kako je to kmetijstvo, kako ima slab prizvok, ta socialističen, povezan s socialo, z nazadovanjem, in je rekel, glejte, mi se tega zavedamo. Mi moramo kmetijstvo uvrstiti, ne v kmetijstvo kot nek prizvok sociale, ampak v novo besedno zvezo. In je rekel, »veš kaj, če želiš dobiti,« to je morda nekoliko humoristično, » če želiš dobiti tudi punco, ki se bo s tabo poročila na podeželje, povej v naslednji oddaji, da se ti ukvarjaš z agrobiznisom.« In je rekel, sklical sem čez štirinajst dni tiskovno konferenco, je rekel, tema je bila kar splošna, in sem tega fanta povabil na tiskovno konferenco ministrstva za kmetijstvo. Predstavil je del neke uspešne kmetijske zgodbe in petkrat je ponovil, da se on ne ukvarja s kmetijstvom, ampak on se ukvarja z agrobiznisom. No, potem čez tri mesece je ta kmetijski minister ponovno obiskal tega fanta, ki je rekel, da ima nekih deset, petnajst ženitnih ponudb lepših punc in tako naprej. Naj nekako skrajšam. Torej, želim povedati drugo zgodbo - slovensko kmetijstvo moramo usmeriti, da je to del gospodarske politike. Lahko tudi spremenimo, zaradi mene, besedo, da se ne govori več o kmetijstvu, lahko damo termin, na primer, agrogospodarski del ali kakorkoli. Ampak zaradi tega - in tu je tudi morda nek moj napotek ministrici, Vladi, da ne samo, da promoviramo, pa da plačujemo promocijo slovenskih produktov, vrhunskih produktov, ampak da začnemo z resno promocijo kmetijskih poklicev, da tisti, ki bodo ne samo prevzemniki, da je to res spoštovanja vreden poklic, poklic prihodnosti, poklic, ki bo izredno čislan v naši družbi in tudi v Evropski uniji. In to je velika priložnost za mlado generacijo, da prevzamejo številne kmetije v Sloveniji, kjer so zdaj nekatere, kot veste, tudi zelo žalostne zgodbe, imamo tudi nekatere kmete, ki so ostali brez otrok, ko so se selili v tujino, izredno ostareli, in ki so preživeli. Torej, želim poudariti, da si moramo vsi skupaj prizadevati, da promoviramo to, da kmet nima več nekega slabšalnega pridevnika, ampak da je to nekaj več. V Ameriki pomeni farmer nek, jaz bi rekel, družbeni status, večji od nekega odvetnika ali pa karkoli, ali pa na ravni nekega zdravnika. To je tista osnova za to,   (nadaljevanje) da mlade lahko sploh spodbudimo, da se odločijo, da prevzamejo kmetije.  Naslednja zadeva, ki bi jo rad poudaril, pa je, kaj narediti s tistimi, ki bodo te kmetije predali. In tu je zdaj ključno vprašanje. Odgovor na to imamo v Slovenski demokratski stranki. Tudi v tem mandatu - mislim, da tudi kolegi iz Nove Slovenije - smo vložili, na žalost ni šlo skozi, zato da se pokojnine teh ljudi nekako povečajo, vsaj na raven tiste, bi rekel, minimalne pokojnine, ker mislim, da moramo biti, že po tem, kar je socialistična kmetijska politika naredila iz kmetov, kako so jih načrtno uničevali, kako si sploh niso mogli niti prispevkov plačevati, kako so diskriminirani na način, da so kmetje imeli zelene zdravstvene knjižice še v 70. letih! Ob istih prispevkih, ki so jih plačevali delavci, so imeli pol manj pravic iz sociale, zdravstva in tako naprej. In danes tem ljudem, ki so delali 60 let, recimo, na kmetiji, zato da so ohranili tradicionalno kmetijo, dobesedno grozi 200 in nekaj evrov pokojnine. Ne na njihovo škodo, to niso bili ljudje, ki si ne bi želeli plačevati, ampak ljudje, ki jih je sistem načrtno uničeval in diskriminiral. In v začetku te države smo se tega zavedali, zato so dobili državne pokojnine. In zdaj je moja, naša naloga skupna - mi imamo neko rešitev, dali smo jo, žal je bil del koalicije proti -, da poiščemo za te ljudi rešitve. Jaz mislim, da si ti ljudje, ki so ohranili kmetije, tradicijo. Glejte, imate neke kmetije izredno ohranjene, kjer so ohranili tudi, recimo, nekatera poslopja, ki so tudi kulturni spomeniki na podeželju, in ti si zaslužijo, če si kdo zasluži, si ti ljudje to zaslužijo. Glejte, večkrat grem dobesedno v solzah s kake kmetije, ko grem obiskat ljudi, ki dobesedno hirajo doma, ne želijo predati kmetije, ker je ravno zdaj morda vse skupaj vredno 100 tisoč evrov, zato ker vedo, da se bo občina in vsi ostali dobesedno priklopili na njih, da dobijo kakršenkoli socialni transfer. In tu gre za drugo fazo načrtovanja uničevanja ljudi v njihovem tretjem obdobju. To je nesprejemljivo predvsem do starejših kmetov, manjših kmetov, katerih glavni cilj je bil dosežen - ohranili so kmetijo, ohranili so našo krajino, kar je, mislim, nekdo pred mano povedal, kar je osnovna naloga manjših kmetij. Za mene osebno je naloga odlično opravljena, če smo mi to podeželje ohranili. Ampak, če gledam trende, ko pogledamo trende, pa lahko rečem, prihajam iz Slovenskih goric, prideš na območje naših krajev, marsikatera gorica, ki je bila še pred desetimi leti, je danes izsekana, tam je golota, tam je poraščeno, in to pa ni kmetijska politika.  Zato se mi zdi tako pomembno, da iz te zgodbe poudarimo to generacijsko prenovo, ampak da se zavedamo, da v tej generacijski prenovi ne damo subvencij samo mlajšim, jih promoviramo, želimo jih navdušiti nad slovenskim podeželjem, ki je urejeno, tako kot je mislim, eden izmed predhodnikov povedal, ampak da po drugi strani poskrbimo in damo jasen znak ljudem, tistim, ki so desetletja delali, se trudili na tem podeželju, zato da imajo dostojno starost in dostojno pokojnino. Jaz mislim, da je to nujno potrebno, da so to nujno potrebni signali, pa ne samo zaradi tistih, ki so tega nujno potrebni, ampak zaradi tega, da dajemo signale mladim. Torej, mi danes dajemo signale mladim, teh 45 evrov, da tisoč evrov dobite subvencije, po drugi strani pa damo, poglejte, kaj vas čaka čez 30 let - čaka vas dobesedno socialna izključenost in dobesedno siromaštvo. Jaz mislim, da si tega nobeden ne želi. In to je specifika vseh teh držav. In mislim, da je to izhodiščna točka, na podlagi katere potem lahko načrtujemo neko ambiciozno kmetijsko politiko. Digitalizacije s starostno kulturo 57 let, z vsem spoštovanjem tudi pri izobraževanju v tretjem obdobju, ampak mislim, da je pred tem domača naloga generacijska prenova in poskrbeti za ljudi, ki razmišljajo o predaji teh kmetij za svoj socialni status.  Tisto, kar je na koncu - da nekako poskušam zaključiti -, pa je ta ambiciozna kmetijska politika. Kaj vidim tukaj, katere tehnologije vidim tukaj. Poglejte, seveda, Slovenija ima specifično strukturo tudi kmetijskih površin, imamo nekaj kmetijske ravninske zemlje, ki je bila največkrat odvzeta kmetom, največkrat danes številni tradicionalne kmetije več nimajo v svoji posesti, največkrat je v posesti ostala, kmetijskih zemljišč. Mislim, da je tudi tukaj potrebna novelacija tega zakona in dati zemljo tistemu, ki jo resnično obdeluje. Torej lahko uporabimo tisto socialistično krilatico, zemljo tistemu ki jo obdeluje. Resnično. In tudi subvencije tistemu, ki je nekaj oddelal ne tisti, ki je nekaj začel, ki je naredil svojo kmetijstvo, kot ste danes dejali, napram temu prilagodil, da dobi neko subvencijo, zadaj pa nima nekega ekonomskega načrta, nekega poslovnega načrta, da tukaj je tista meja politike, kmetijske politike 21. stoletja, in da se zaključuje to kar je, mislim da gospod Ravnik danes omenik, ta vmesni del kjer je bil, med intervencionistično delom politike, vstop na ta evropski pripravljalni trg, in da, mislim da smo se na teh sejah, ki smo jih pa imeli do sedaj, tudi te zadnje glede poljske prakse s to govedino, lahko ugotovili, da poceni zgodbe v hrani ni. V bistvu nismo mi bili toliko, če bi temu rekel, nori, ampak nismo znali svoje kvalitete vrednotiti preko teh verig, vrednostnih verig, preko blagovnih znamk. Poglejte, kupujemo vedno avtomobile za katerimi stojijo neke blagovne znamke, ki so nam v uhi, v hrani pa prav tako nismo razvili blagovnih znamk. Jaz vidim tukaj kot ekonomist ključno napako te tranzicijske politike, ker Avstrijci so v vstopu na trg vedeli, da bodo nekonkurenčni in so začeli to razvijati. Na enkrat je bilo vse EKO, čez noč in te zgodbe, te zelene zgodbe so prodajali in ljudje so se poistovetili in zaradi tega tudi dosegajo te boljše, višje cene. To je tisto ključno in kje so še tiste tehnologije. Torej poglejte, zadnjič smo se neuradno nekaj pogovarjali, po eni izmed sej. Poglejte, jaz sem s področja slovenske / nerazumljivo/, mi imamo investitorje recimo za to, da naredimo celo vrsto toplih gred. V občini Benedikt recimo imamo vrtino na tisoč 850 metrov, imamo 82 stopinj vročo vodo, imamo neke investitorje, ampak poglejte, sedaj zaradi koncesije in vsega ostalega vedno potrebujete dve vrtini, eno kjer izkoriščate, po drugi strani, kjer to vodo nekako vračate, nekje v radiusu približno dveh kilometrov mora biti ta kontra vrtina. Sedaj imamo redimo ambiciozni načrt, da naredimo še eno vrtino, ki bo pa več kot 2 kilometra, kjer bomo dobili ne več vročo vodo, celo paro nad 100 stopinj in kjer bomo lahko pridelovali elektriko, kot geotermalno elektrarno, potem lahko to termalno vodo uporabimo za tople grede, za zelenjadarstvo na celem področju kjer imamo pripravljeno kmetijsko površino v tej isti občini in tretja točka, ker to vodo spustimo pod približno za manj kot 50 stopinj celzija v neke manjše terme kjer jo za / nerazumljivo/ izkoristimo, kasneje prečistimo, kar zahtevajo standardi in spustimo v to prvotno vrtino, ki jo pa danes imamo. Torej, mislim, da tudi na področju zelenjadarstva, na področju Prekmurja, potrebujemo tudi na področju term, zaradi tega, ker vse terme imajo samo eno vrtino, potrebujejo tudi drugo vrtino, da tukaj en del te kmetijske politike, Slovenija je prepredena s termalno vodo, ravno zelenjadarstvo, kjer je slaba samoosrkba, ena ambiciozno politiko v kolikor lahko zagotovimo nek del sredstev za občine, ki bi se želele spustiti v to zgodbo zelenjadarstva, da jim to zgodbo zelenjadarstva, da jim to zagotovimo. Mislim, da geotermalna energije je nujno potrebna, ne nazadnje tudi za klimatske razmere, za to zelenjadarstvo v 365-dnevnem, lahko bi rekel, letnem obdobju, konstantno in tukaj potem lahko vstopimo na neko prehranjevalno verigo in skupaj smo potem močni tudi naprav trgovcem, to kar pa mislim, da je bila ena izmed tem, močna, konstantna dobava hrane kjer je konstantna, kjer je povezovanje zadrug, na koncu zadruge in kmetje lahko postavljajo cene in preko promocije, kar se je tudi dogajalo zadnji čas, pa seveda slovenske ljudi obveščamo, če kupujemo slovensko, če kupujemo prehrambene produkte iz kratkih verig, pomeni to najboljšo zdravstveno politiko tudi za slovensko populacijo in to jaz vidim kot nek ključ slovenske kmetijske politike. Toliko z moje strani.  Naslednja, ki je prijavljena, je kolegica Iva Dimic. Izvolite.  Še pred tem, pa bi rad obvestil, da kolega Franca Kramarja nadomešča mag. Andrej Rajh, ki ga prav lepo pozdravljam na našem odboru.  Izvolite, kolegica Iva Dimic.
Hvala lepa predsednik. Pozdravljeni vsi prisotni, ministrica, gospod Erjavec in bom rekla vsi, ki ste pripravili ta dokument, ki vrednoti slovensko kmetijsko politiko nekje v obdobju petih let, ki ga še nismo sicer zaključili, pa vendarle se mi zdi, da je pomemben vir informacij, da se lahko samorefleksivno ali samokritično ozremo nazaj in pogledamo kaj je bilo tisto, kar smo dobro naredili in kaj je tisto, kar mogoče smo mislili, da bomo dobro naredili pa ni obrodilo sadu. Lahko rečem, da sama spremljam to kmetijsko politiko v Sloveniji nekje 7 let s tega dela, bom rekla, parlamentarnega. In lahko rečem, da kot poslanska skupina Nove Slovenije pa tudi sama sem bila velikokrat kritična do načina razmišljanja in seveda tudi obnašanja do slovenskega kmetijstva.  Naj se najprej v uvodu dotaknem samo par zadev, ki ste jih imeli kot predstavniki, ki ste jih pokomentirali, kaj se mi zdi najbolj pomembno pri spremembah, ki morajo priti v slovensko kmetijstvo, če ga želimo ohraniti. Se mi zdi najbolj pomembno poleg tega, da je rekla ministrica, da je pomembno znanje, sodelovanje, pogum in vztrajnost, je pa želja. Želja, da nekaj naredimo in da naredimo prav in da naredimo dobro. Če bomo imeli željo, potem bo tudi pot jasna in bomo vedeli kaj je. Včasih tudi v vsakokratni tej finančni perspektivi, ki je, sem sama pogrešala, kaj je tista želja v katero smer gremo. Tudi sama sem bivšega ministra vprašala, kaj je tisto kam se bo Slovenija osredotočila. Kaj je tisto, kar je naš kurz kamor… Kaj bomo rekli? Slovenija se je usmerila, ne vem, v živinorejo. Pač reliefno imamo tako državo kot jo imamo, imamo možnosti takt kot jih imamo, vem, da imamo, mislim da, največji odstotek travinja, a se nam bo vse usmerilo v to. Te v zadnjih 7, 10 letih te usmeritve ni bilo. Kaj je pomembno za Slovenijo? Ali se bomo osredotočili ali bomo rekli, imamo, ne vem, zeleno deželo z nizkim ogljičnim izpustom ali bomo rekli, mi imamo, ne vem, zdravo ekološko hrano. Ali je to usmeritev Slovenije? Jaz sem prepričana, da je zmožnost tudi tega, če se Slovenija v to osredotoči, potem bo celotna podpora šla v to smer, zmožna tudi konkurirati ne nazadnje tudi na evropskem trg. Ampak nekdo mora to reči. In kdo je tisti, ki lahko to reče? Seveda so to inštitucije. Vi predstavniki, bom rekla, ki ste sodelovali pri tem strateškem dokumentu in seveda ministrstvo. Ministrstvo je tisto, ki mora ljudem nakazati smer, kaj bo čez deset let, zato da se bo kmet lahko v desetih letih prestrukturiral. Kmet se ne more prestrukturirati v dveh letih ali v treh. Za prestrukturiranje kmetijstva so potrebna daljša obdobja. In kaj potrebuje še kmet? Neko zdravo, bom rekla, okolje v katerem deluje. Se pravi, tudi davčno okolje in vse to okolje. Ker če tega nima, niha, vsako leto je nekaj drugega in potem nimamo ne rezultatov, kmet je nezadovoljen, nimamo samooskrbe, nimamo varne hrane in vse to. Zdi se mi, če bomo imeli željo in jaz upam, in iz vaših besed, spoštovana ministrica, razumem, vi imate to željo. Seveda bo tudi potrebno znanje, sodelovanje, pogum in vztrajnost. Potrebno je tudi vedeti, tudi ni neke jasne usmeritve kaj želimo. Ali bomo imeli… Vemo, Slovenija je majhna, razdrobljena, geografsko razgibana. Se pravi tukaj imamo potem družinske kmetije, hribovske. Mi ne moremo konkurirati, včasih poslušam, pa kakšen reče, v Franciji je ena kmetija skoraj taka kot pol Slovenije ali pa četrt Slovenije. Ja, res je v Franciji. Mi smo tukaj. Strategija Slovenije mora biti potem napisana ne v primerjavi iti s Francijo, da bomo imeli mi take kmetije, ko vemo, da ne moremo imeti takih kmetij, ampak mora biti pač osredotočeno na družinske kmetije. Seveda pa morajo biti tu upoštevani drugačni vidiki. Mora bi ti upoštevan socialni vidik, okoljski vidik, varnostni vidik, gospodarski vidik. Vsi ti vidiki so lahko zajeti tudi na eni družinski kmetiji, ni potrebno, da imamo take velike kmetije in hrepeneti. Mi se ne moremo primerjati s tujino. Bodimo edinstveni. Tudi nismo tako velik narod kot Francija, ampak recimo smo srčen narod, velik narod smo, imamo svojo kulturo, svojo zgodovino in tako naprej. Smo ponosni na to. In jaz sem prepričana, da z dobrim delo, spravo strategijo bomo lahko   (nadaljevanje) ponosni tudi na naše ljudi, na naše kmete, ki bodo to krajino obdelovali in jo delali.  Se mi zdi, da ne smemo mimo tega, da je temelj ali pa ena izmed pomembnejših gospodarskih panog tudi turizem. In tu mora iti turizem skupaj z roko v roki s kmetijstvom in obdelanostjo slovenske krajine. Sama sem te dni, ko sem hodila - vikend je bil lep - in sem gledala to razgibano, reliefno razgibano Slovenijo, sem rekla, ali ni čudovita! Sama pri sebi sem rekla, da bom naredila vse, da tako krajino ohranimo. Seveda jo prepustimo v največji meri zdravo in v dobri kondiciji tudi svojim potomcem. In mislim, da je to tudi namen te strategije, ki ste jo pripravili. Jaz vem, da ta strategija ne bo samo do leta 2020, ker je dobro pripravljena in strateško utemeljena, ampak bo držala kar kakšno desetletje še zraven. Pa vendar, naj se dotaknem same strategije, kako je bila zadeva zapeljana. Mogoče me boste potem popravili, pa vseeno, jaz sem bila na strani 183 oziroma najbolj sem se spustila v ta del. Zakaj? Ker so tam napisani za določena področja ukrepi in tudi ocena. Zdaj mi boste pa povedali, ali sem pravilno razumela. Ta ocena govori, če sem razumela - verjetno je ta ocena od ena do pet, kajne, ker vidim same take ocene, bolj kot pri kakšnem otroku doma, bolj športna napoved, dva, ena in tako naprej -, bi rekla, če je ocena dve, se pravi, da nismo v celoti zadovoljili ali pa ukrepi niso bili dovolj dobri, da bi zadovoljili kakšni večji oceni. Če grem pogledat, prehranska varnost, ocena je dve, na 183. strani, zajeti so vsi ukrepi, ki smo jih v tem obdobju sprejeli, ampak ocena je bila samo dve. Me boste popravili, če sem si narobe razlagala, ali sem si narobe razlagala ali sem pravilno, bom rekla, laično razumela. Dohodkovni položaj slovenskih kmetij, nisem preštela, koliko ukrepov je, ampak so na polovici strani, ocena je ena. Mi se pa ves čas, sedem let že pogovarjamo, kaj bomo naredili, pa še dodatne ukrepe, pa še dodatno vodenje določenih knjig in tako naprej, ampak na koncu ugotovimo, da je ocena ena. Potem sem šla na stabilnost dohodka, zagotavljanje stabilnih razmer za kmetovanje, proizvodna in dohodkovna tveganja, ko odprem na drugo stran - ocena ena. Učinkovita raba virov - dve. Lahko bi šla še naprej, dostopnost do virov je tri. No, ampak pri vseh ukrepih se mi je zdelo, da mogoče ukrepi vseeno niso bili ravno najboljši. In tu sem bila zelo pozorna na besede vas, dr. Erjavec, ko ste rekli, ni treba ne vem kaj razmišljati, pa dajmo včasih pogledat čez planke, kaj drugi delajo drugače, kako delajo drugi drugače, in poskušajmo kakšen del implementirati tudi v naše delo. Saj ni treba, da je to ne vem kakšna zadeva, ampak jaz vseeno sama velikokrat pravim, ni treba, da zdaj ne vem kaj odkrivamo, ampak poglejmo, kaj v sosednjih državah dobro peljejo, pa poskušajmo en del tega vpeljati tudi v naše kmetijstvo.  Velikokrat se je danes izpostavljalo vprašanje, kako naprej, kako bo šlo slovensko kmetijstvo naprej. Vemo, da določene države v Evropski uniji so vedele, kako naprej. Pa tu ne mislim zdaj ne vem koliko kritizirati pretekle odločitve ali pa preteklo vodenje slovenskega kmetijstva, ampak enostavno… Med vašimi besedami je bila omenjena tudi Danska. Danska je glavna v panogi prašičereje. Oni so znali zadeve tako zapeljati, da je kmet preko zadrug, preko klavnic dobil tistih par centov več, ker se pač ne sme določenih stvari spodbujati zaradi prepovedi Evropske unije. Ampak oni so našli način, kako bodo spodbudili   (nadaljevanje) določeno panogo. Nizozemska, glavna je pa Francija na področju mlekarstva in tako naprej. Vem, da so to veliki narodi, absolutno so to veliki narodi, ampak jaz sem prepričana, da če je v Sloveniji želja, da lahko skupaj najdemo tudi ta način, kako slovenskemu kmetu v prihodnosti pomagati. Seveda je vprašanje, kako in kaj, ker imamo pred vrati novo finančno perspektivo, ki dejansko daje državam možnost, kar se boste vi odločili, to bomo podprli, seveda, ker je pač denar zmanjšan, kar pomeni, da boste morali, če boste kaj preveč zarezali, tudi sami plačati; predvidevam, kajne, kako je zapeljano. Pa vendar mislim, da se tu lahko najdejo načini, da se Slovenijo spodbudi oziroma da se vendar na nek način razvije neko kmetijstvo, ki odgovarja slovenski klimi, slovenski zemlji, naravnim danostim v Sloveniji.  Bilo je rečeno, da je trenutno kmetijstvo bilo usmerjeno tako, da je preživelo ta prehod v Evropsko unijo, spremembe na trgu, različne situacije in tako dalje. Ja, res je, moram reči, da smo zelo dolgo rabili, da smo se na to prilagodili, recimo, praktično od 2007, saj rabimo deset, dvanajst let. Slovenski kmet pa se mora na razmere v Sloveniji prilagoditi v treh mesecih. Z določenimi zakoni mu postavljamo spremembe, v dveh letih se mora praktično sam znajti. Tako kot se celotno slovensko kmetijstvo ni moglo prilagoditi razmeram Evropske unije, mislim, da tudi ne moremo slovenskega kmeta butnit nekam, da se bo v zelo kratkem času prilagodil.  Kar se tiče vstopa v EU, pa se mi zdi, da je na nek način rešil slovensko kmetijstvo ta vstop v EU, ker drugače si ne predstavljam, kaj bi mi sploh še imeli. Pred kratkim - sem tudi predsednica Skupine prijateljstva z Makedonijo - smo bili v Makedoniji in oni so bili tu. Kaj je njihova želja? Njihova želja je priključitev Evropski uniji. Zakaj? Tudi zaradi skupne kmetijske politike. Vedo, da jim bo znotraj tega lažje, da se bodo tudi sami lažje prestrukturirali. Ne nazadnje, ljudje hočejo imeti to. Lahko rečem, bili smo jim dober vzor, mogoče tudi Makedoniji ali ostalim ali pa Srbiji. Bili smo vzor, da se je Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo vseeno posodobila. Kar pomeni, da je napredek bil narejen. Se pravi, mi imamo določene kmetije, ki so posodobljene, zdaj potrebujejo samo še dobro znanje in dobre usmeritve, ki pa morajo priti z vrha države, z vrha ministrstva, z vrha institucij, ki jih morajo opolnomočiti, da se lahko postavijo na lastne noge. Mislim, da na tistih kmetijah, ki danes še živijo, je želja po kmetovanju, je želja po delu na kmetiji, in mislim, da moramo predvsem to vzeti v obzir, kdo so ti ljudje, moramo jih imeti pred očmi, in potem bomo lahko naredili prave usmeritve. In še enkrat, v tem strateškem pregledu, lahko rečem, samo čestitam, če bomo to upoštevali, potem bomo na pravi poti. In želim, da smo, no. Da se ne bomo potem gledali, katere ukrepe moramo pripraviti ali katerih ne, mislim, da je ta dokument, ki ga dejansko bomo lahko imeli ob vsakokratni zakonodaji na mizi in pogledali, kaj je bilo v preteklosti pa kaj ne.  Hvala lepa. Moja želja je, da ohranimo slovensko kmetijstvo, ohranimo slovenske družinske kmetije, po tem smo lahko edinstveni, in seveda skupaj bomo zmogli. Hvala.
Hvala lepa za vašo razpravo, kolegica Iva Dimic.  Običajno naredimo en krog razprav in potem damo za odgovore besedo gostom. Bi pa mogoče na tem mestu samo eno čisto drobno izjemo naredila, gospod Juvančič verjetno želi kratko pojasniti tole v zvezi z ocenjevanjem. Izvolite.
Luka Juvančič
Najlepša hvala. Res samo kratko pojasnilo.  V tistem delu ocen, o katerih je bilo govora, moram opozoriti, da ne gre za neko vrednotenje uspešnosti ukrepov, niti ne za neko vrednotenje ustreznosti izbire ukrepov, v tem delu govorimo o ustreznosti intervencijske logike. Mi smo hoteli opozoriti. Se pravi, prej sem govoril o intervencijski logiki. Ukrepe se moramo navaditi načrtovati na ta način, da opredelimo potrebe za intervencijo, te potrebe kvantificiramo, na podlagi teh določimo cilje, izberemo najprimernejši ukrep in potem kazalniki/ nerazumljivo/ pač dejansko spremljamo. In po teh kazalnikih oziroma po teh kriterijih smo ocenjevali, kako uspešno pristopamo k načrtovanju teh ukrepov. Ne govorimo o tem, da je ukrep nepotreben. Govorimo o tem, da je ukrep neuspešen. Govorimo pa o tem, da smo ga delali malo na pamet. In da je pač v tem smislu, da so potrebne izboljšave. Hvala.
Torej, če je enka, je bilo načrtovanje neuspešno, stihijsko.
Luka Juvančič
Ja, kriteriji so bili od ena do štiri, ne ravno tako kot v šoli. Intervencijska logika opredeljena le o sledovih je ena. Najboljša pa štiri, celostno in podrobno izpeljana intervencijska logika in potem ocena vmes.
Najlepša hvala za tole pojasnilo.  Besedo pa dajem naprej kolegu Boštjanu Koražiji. Izvolite.
Hvala za besedo.  Se opravičujem, malo sem prehlajen… Po dolgi …/ nerazumljivo/ doseganje posameznih ciljev in vrednotenje slovenske kmetijske politike, ki se nam pač v Levici zdi najpomembnejše. Cilja prehranske varnosti slovenska kmetijska politika, žal, ne dosega. To vsi vemo. O nedoseganju tega cilja ni treba posebej razpravljati, ker smo v Levici na tem odboru že večkrat prav o tej temi na veliko in na široko razpravljali. Raje pa bi razpravljal oziroma bi razpravljali o predlogu za izboljšanje, ki je dober in to je ravno v poročilu napisano. Citiram: »Med predlogi za izboljšanje stanja izpostavljamo potrebe po krepitvi partnerskega sodelovanja med akterji v verigah vrednosti hrane in krepitev njihove konkurenčnosti.« Ja, seveda, krepiti je treba partnersko sodelovanje med akterji v verigah vrednosti hrane in krepitvi njihove konkurenčnosti. To je super. A kakšni so obeti tega? Pa se bom kar navezal na primer, ker prihajam iz Ptuja, in trenutno je zelo aktualna zadeva Perutnina Ptuj. Slaba dva tedna stara odločitev Agencije za varstvo konkurence, da lahko ukrajinske družba MHP prevzame 91 % delež Perutnine Ptuj. Gre za družbo, ki je po uveljavitvi prostotrgovinskega sporazuma med EU in Ukrajino več kot podvojila obseg izvoza perutninskega mesa v EU. Po podpisu prostotrgovinskega sporazuma je MHP odprla hčerinski družbi na Nizozemskem in v Slovaški ter močno povečala izvoz mesa iz Ukrajini v ti dve državi. MHP, ker smo ravno pri tej temi, ki sem pač citiral prej iz poročila, MHP je prevzela že oziroma bo prevzela že vertikalno integrirano verigo v vrednosti Perutnine Ptuj. Naravna strategija MHP po prevzemu je v dezinvestiranju faz v tej verigi, zlasti proizvodnje krme in reje živih piščancev, ker pač tudi sami v Ukrajini pridelajo in imajo svoje rejce perutnine in potem bodo pač to meso uvažali k nam. Proizvodnje v Sloveniji ne potrebujejo in s tem dejansko se jim s tem nakupom Perutnine Ptuj se jim odpira možnost za preplavljanje slovenskega in balkanskega trga z njihovim mesom, ker ima Perutnina Ptuj ima po celem Balkanu oziroma zelo dobro organizirano in razvejano verigo trgovin in prodaje. In kar se v Levici bojimo, da bo potem to meso prišli, se pravi ukrajinsko meso, ki se bojimo, da je slabše kvalitete, da bo prišlo na trge EU in celo pod, možno da celo pod označevanjem porekla v EU oziroma proizvedeno v Sloveniji. Kar pa nas tudi, mene osebno in tudi v Levici najbolj skrbi pa je to, da se bojimo, da bo tudi ogromno rejcev perutnine oziroma tudi pridelovalcev starih in krme in ostalih stvari, ki se potrebujejo za rejo piščancev ostalo brez dela oziroma pač ostalo brez pogodb, ki jih imajo sedaj podpisane s Perutnino Ptuj. Mislim, da se bomo morali na tem odboru precej zamisliti nad dejstvom, da pač smo veliko pomembnih slovenskih prehrambnih podjetij prodali. Se pravi, zdaj Perutnina Ptuj, Mercator, Žito in bo treba tudi na to temo enkrat konkretno odpreti temo in se pogovoriti iskreno o strategijah prehranske varnosti in prehranske samooskrbe.  Zadeva sledeče. Tudi v poročilu, bom citiral iz sporočila:  »Kmetijska politika v Sloveniji potreb po zmanjšanju izpustov TGP doslej ni obravnavala kot posebno pereč izziv. Posledično tudi ni bilo veliko ciljnih ukrepov in rezultatov. Na drugi strani pa je prilagajanje na podnebne spremembe eno od osrednjih področij delovanja slovenske kmetijske politike.« Res je, kmetijstvo v Sloveniji ne prispeva veliko k izpustom TGP, je pa verjetno glavna žrtev prekomernih globalnih izpustov. Uspešni so ukrepi, ki dajejo individualne subvencije, že dolgo pa v Levici opozarjamo na to, da manjkajo politike, ki bodo celotno kmetijstvo preusmerile v prilagajanje na podnebne spremembe, tako da mislim, da je tudi to ena izmed točk in tem, ki se jih bomo morali konkretno lotiti. Tudi skrbi nas to, da dobrobit živali bo potrebno spet analizirati in se v zadeve bolj poglobiti tudi z zakonodajo.  To je to. Hvala.
Hvala kolega Koražija.  Naslednjo imam prijavljeno tukaj kolegico Nado Brinovšek. Kolegica Nada Brinovšek, izvolite, beseda je vaša.
Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!  Najprej bi rada rekla, gospa ministrica, jaz sem malo razočarana nad vašo uvodno obrazložitvijo. Jaz sem bolj pričakovala, da boste poročilo o delu in pa v bistvu nek pregled stanja, da boste kaj več povedala o tej študiji vrednotenja slovenske kmetijske politike oziroma, da boste odgovorila na ugotovitve, ki so bile tudi v uvodni obrazložitvi, ko so jo podali ti pripravljavci, ampak bodi tako kot je.  Bojim se, da bi ta študija ostala v eni polici oziroma, da bi tudi za to študijo veljal tisti pregovor, veste, ko pravi, če hočeš, da se nič ne naredi, sam ustanovi neko projektno skupino, da pripravi neko študijo in zadeva ne bo šla nikamor, se pravi, ostane status squo in jaz upam, da se tukaj ne bo to zgodilo, predvsem zaradi tega, ker je, jaz sem šla ta dokument podrobno skozi, ker je dokument po mojem mnenju, zelo dober.  Rada bi se pa tukaj dotaknila in pa opozorila predvsem ugotovitev, ki jih je v svoji uvodni obrazložitvi podal prof. dr. Emil Erjavec. Poudaril je, da sta znanje in sodelovanje najpomembnejša dejavnika, kar se strinjam. Verjetno se pa tudi vsi tukaj strinjamo, da tega pri nas ni. Opozoril je tudi, da kadrovsko stanje v kmetijskih inštitucijah stagnira, da je izredno slabo, da nismo izobraževali in pa vzgajali kadrov. Niso povezane inštitucije, se pravi, od raznoraznih inštitucij, zavodov, itn. prenos znanja od politike in pa inštitucij na kmeta šepa. Meni se zdi to zelo zaskrbljujoče. Torej, krivda je na politiki, zdaj kmet pa vse to nekako prenaša, čuti posledice in se vse skozi prilagaja. Zdaj, jaz bi rada to opozorila, poglejte, kmetijsko politiko od leta 2010 dalje, razno eno leto vmes vodi SDS oziroma jo je vodil SD, se opravičujem, moram na glas reči, SD oziroma gospod Dejan Židan. Zdaj, gospod Erjavec jo je naprej še tudi oziroma ob koncu omenil, da se gremo neko ideologijo, da širimo razna gesla, kar se jaz popolnoma strinjam. Poglejte, zdajle vse kmetijsko svetovalne službe po celi Sloveniji ukvarjajo s tem, kaj je to aktivni kmet. In toliko bi, če je bil kdo kdaj na tem sestanku, da bi slišal kaj to vse naumijo, bi se človek zgrozil. Dejstvo je, bom še enkrat poudarila, da se bo potrebno odpovedati koristoljubju. Tukaj mislim predvsem na inštitucije in pa seveda tudi na politiko. Seveda zdaj, kako pa načrtovati to novo aktivno, da bo imel od tega kaj naš kmet, je pa seveda drugo vprašanje. Moram pa reči, da se ne strinjam s tem kar je bilo tudi uvodoma rečeno, da so spremembe potrebne v družbi. Jaz bi rekla takole, spremembe so potrebne pri načrtovanju te aktivne kmetijske politike je predvsem in prvo, v politiki in za to smo odgovorni tudi mi tukaj in pa seveda tudi v kmetijskih inštitucijah.  Hvala lepa.
najlepša hvala kolegica Brinovšek. Naslednja je prijavljena kolegica Anja Bah Žibert.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo.  Jaz bom začela tudi z enim stavkom, ki ga je izrekla ministrica, ki me je precej zmotil. Namreč omenila je, da pozna to študijo, to raziskavo že od začetka mandata. Tako ste rekla, da ste se takoj seznanila s to zadevo in me čudi, da ministrstvo takrat ni pozvalo Državni zbor, da bi opravili to razpravo, kajti tisti, ki ste razpravljali v smislu dobro, da danes imamo to, še kako potrebno je to danes, jaz rečem ne, to bi rabili že tudi leta poprej. Takšno raziskavo, lahko samo rečemo, da danes prinaša dobro, ne pomeni pa, da je dobro, da je nastala šele danes. Dejstvo je, da odgovarja ali pa opozarja na določene dileme, ki se ne tičejo samo tega mandata, kot rečeno, ampak tudi časa poprej. In dlje ko smo potrebovali do neke take študije, ki so jo pripravili v Sloveniji, dlje časa bomo potrebovali, da bomo tudi uspešno oziroma pravočasno odzivni. Imamo velike težave z odzivnostjo. Veliko dobrih stvari se pripravi v tej Sloveniji, ampak potem odzivnost pa sama realizacija je pa šibka. In tukaj bi si, sem zelo vesela, da je predsednik odbora sam začutil potrebo po tem in seveda, da imamo danes to sejo tudi zato, da bomo lahko v nekaterih zadevah, ne samo danes spregovorili, ampak tudi na kakšni drugi seji in predvsem potem spremljali to odzivnost. Zdaj, res je tudi, da je ta raziskava, prikazuje nek izvirni metodološki pristop, kar pomeni, da neke primerjave ne moremo imeti, in da bomo lahko o primerjavi govorili takrat, ko bo pripravljena naslednja, pa nič zato, vse je enkrat prvič, zagotovo nam pa da neke podatke, ki predstavljajo lahko zelo pomembno in pa temeljno razpravo.  Raziskava govori o tem kako uresničujemo in pa dosegamo opredeljene cilje. Včasih se sprašujem, ali so sploh cilji pravi. Zdaj, tukaj se bomo bolj opredeljevali do samega uresničevanja ciljev, ampak včasih pa se mi zdi, da na posameznem področju, tudi kar se tiče kmetijske politike, že sami cilji oziroma prioritete niso najboljše, ko govorimo o slovenski kmetijski politiki in o tem kaj naše področje omogoča, kaj izkoristimo dovolj dobro in kaj je morda tisto, kar glede na celoten vidik sploh v Sloveniji omogoča ali pa bo omogočalo tudi iz naravnih danosti in od tega kar podnebne spremembe prinašajo. Tako, da veliko potrebe vidim tudi po tem, da se mi ukvarjamo tudi s samimi cilji in ne samo kako posamezne cilje uresničujemo in kje smo z zastavljenimi cilji.  Zdaj, všeč mi je to, ker v sami raziskavi v uvodu govorite tudi o tem, da se je delal poizkus kritičnega in neodvisnega vrednotenja. To se mi zdi pomembno, slabo pa je to, da ste nekateri uvodničarji kar na nek način poskušali opravičevati rezultate, ki so v tej raziskavi. Za to ni potrebe. Zakaj le. Pač takšni so kot so, nobenega opravičila. Če so narejeni na kritičen in neodvisen način, potem je to, to. Tukaj ne sme imeti nobeden občutek, da je kriv tisti, ki je pokazal na problem, in da bomo zdaj pač prste pokazali na tistega,   (nadaljevanje) ki je pač do tega problema nas pripeljal oziroma pokazal nanj, naloga tistih, ki uresničujejo to politiko, pa je, da to jemljejo kritično in da jemljejo kot pozitivno. Tako mislim, da nobenih opravičil ni potrebnih, sploh ne. Jaz vedno zagovarjam in sem na strani tistih, ki povedo realne kazalce. Zdaj s tem, da mi začnemo takoj govoriti - tak občutek sem imela, malo tudi s strani ministrice -, joj, kaj smo vse že naredili, pa saj smo to… Mislim, da danes ni to namen. Poglejmo tiste kazalce, ki nas tu opozarjajo na tiste stvari, kjer nismo še ničesar naredili ali pa delamo premalo. Mislim, da je slabo, če začnemo takoj vsako razpravo ali pa vsako raziskavo, ki ni najboljša - tu si moramo naliti čistega vina, ta raziskava kaže, da smo imeli marsikaj v kmetijski politiki, na kar v Slovenski demokratski stranki že dlje časa opozarjamo, zgrešenega. In se bojim, da z ljudmi, ki so to politiko gradili že deset let nazaj in so še vedno nekateri na istih mestih, da ne bo nič bolje, ker je pač njihov pogled takšen in očitno preko tega ne zmorejo ali pa ne znajo. In upam, da tisti, ki so prišli na novo, da čutijo potrebe po spremembah. Ključno, kar se mi zdi tudi zelo pomembno, je, da v Sloveniji praktično od vstopa v EU - to je v raziskavi tudi povedano - sploh nimamo neke celovite in kvantitativne presoje učinkov kmetijske politike, obeh stebrov skupne kmetijske politike. Si predstavljate, v vseh teh letih, kar smo v EU, česa takega sploh nismo imeli. In potem se gremo mi neke uspešne ciljno usmerjene, naravnane kmetijske politike. Težko, kajne, če nimamo niti nekih podlag, kjer bi to uredili.  Zdaj bom šla malo po posameznih področjih. Presoja, ustreznost ukrepov. Poglejte, takoj pri oceni ustreznosti ukrepov dobimo odgovor, da zaradi ocenjevanja slednjega je potrebna ocena kakovosti ukrepov in ne nazadnje tudi tega, koliko sredstev namenimo njihovemu izvajanju. Se pravi, te presoje ustreznosti ukrepov sploh ne moreš narediti, ker nimaš drugih podatkov. In imamo zopet neko dilemo, kje pravzaprav smo, ker pač nimamo drugih podatkov. Potem imamo presojo potencialnih učinkov ukrepov. Jasno kaže ta analiza ali pa projektna naloga, kakorkoli že, na razpršeno delovanje in šibko rezultatsko naravnanost intervencij, kar pokaže potem na to, da so bili ukrepi verjetno le šibko ali delno uresničili zastavljene cilje. Se pravi, tudi tu pri vsem skupaj ne kaže, da bi prišlo lahko do kakšnih uresničitev zastavljenih ciljev, zato ker kažejo ti ukrepi na neko šibkost ukrepanja, bom tako rekla, da bo vsem razumljivo. Se pravi, to je drugi problem, ki ga iz te analize vidimo.  Nato presoja skladnosti ukrepov. Ne eno ne drugo, ne kaže se ne skladnost ne neskladnost oziroma bom tako rekla, ne neskladnost niti ne neka sinergija učinkov. Se pravi, nimamo ne enega ne drugega. Se pravi, tudi tu se moramo vprašati, kako naprej. Moja presoja tu je, da nismo najbolj na neki pozitivni poti, ampak, kot rečemo po domače, ne tič ne miš, no, in to je slabo.  Prehranska varnost. Poglejte, prehranska varnost, danes se o tem govori ogromno. In kaj raziskava kaže - da cilja slovenska kmetijska politika na področju izkoriščanja domačih proizvodnih virov in povečanja domače pridelave, da tega cilja nismo dosegli in ga ne dosegamo. To so realni podatki in to je tisto, o čemer moramo govoriti, ko postavljamo cilje v slovenski kmetijski politiki.  Dohodkovni položaj in stabilnost dohodka. O tem se je kar veliko govorilo. Problem je, kot je bilo že rečeno,  (nadaljevanje) če želimo, da bodo posamezni kmetje še obdelovali to zemljo, če bodo še delovali na tem področju, je odvisno, kakšen dohodek bodo imeli in kakšna bo politika pri tem, da bo omogočala normalno življenje; pa ne bom rekla samo normalno, zakaj ne tudi uspešno življenje. Mi vedno govorimo samo o tem, da bo normalno in da bodo nekako lahko preživeli. Ne, tudi tu moramo reči, da moramo iti k cilju, da bodo še kako uspešni in da bo njihovo življenje še kako dobro, zato ker bodo delali nekaj, kar je velika dodana vrednost in v našem prostoru cenjena.  Potem pa to, kar je bilo že danes veliko govora, zaposlenost na podeželju oziroma medgeneracijsko sodelovanje in ne nazadnje tudi prenos znanj. Oprostite, ampak mi imamo še danes fakulteto za razvoj podeželja, ki nima koncesije. Se pravi, ljudje, ki se želijo na tem področju izobraževati, so popolni samoplačniki. Kakšen prenos znanja! Še tisti, ki ga pridobivajo, ki so ga željni pridobiti, nimajo ravno najboljših pogojev v tej državi. Pa jaz upam, da se bo to v tem mandatu rešilo, ker pobude so bile konec prejšnjega mandata. O tem govorim, že, že, lepo se sliši, prenos znanj in vse, ampak mi nekih pogojev nimamo, da bi nekdo znanje pridobival, in tu pa gre za mlade generacije. Tu pa gre za tiste mlade generacije, ki bi lahko z nekim pridobljenim znanjem tudi na tem področju delovale uspešnejše.  Skratka, ta analiza v krajši izvedbi, strateško vrednotenje, in potem v daljši je - bom rekla, ne, da gre za zanimiv, gre za obsežen dokument, ki ga mora človek večkrat vzeti v roke. Zelo pomembno pri vsem tem pa je, da se ne ukvarjamo samo s tem, kako smo uresničili posamezen cilj, ampak da pogledamo, kaj ti cilji končno sploh prinašajo. Ali smo mi oziroma slovenska kmetijska politika sploh na pravi poti. Tudi o tem bi se morali pogovoriti. Seveda pa sem v velikem pričakovanju, ker tale analiza je do 2020, jaz pričakujem, da se bo kmalu pripravljala potem že naslednja in da bomo videli, ali smo tem rezultatom sledili. Predvsem pa po leta mandata bi že pričakovala danes, da bi mogoče pa iz te analize imeli že neke konkretne rešitve, vsaj za kakšno področje. Se pravi, da bi konkretizirali, kaj nas omejuje pri tem, da bi lahko neki cilji bili tako merljivi, kot bi morali biti, ne zato, ker imamo pomanjkanje podatkov, ker jih je nemogoče realizirati, pa seveda narediti tista področja, ki so slabša, boljša, oziroma pogledati, ali so cilji sploh realni. Saj se dobro sliši - prej je bilo sicer tu rečeno, želja je tista. Ja, veste, jaz imam tudi veliko želja, moj otrok še več, ker je mlajši, pa svet vidi nekoliko drugače. Jaz mislim, da je pomemben iskren namen. Iskren namen, kaj mi s slovenskim kmetijstvom želimo, kakšen cilj želimo. Vem pa nekaj - da naša naravna danost oziroma nas je bog z naravno danostjo res nagradil, problem je samo v tem, da tega ne znamo izkoristiti tako, kot bi lahko. Hvala.
Najlepša hvala kolegici Anji Bah Žibert. V tem prvem delu je še zadnji prijavljeni Robert Pavšič, ki mu dajem besedo.
Hvala, gospod predsednik. No, danes smo se že večkrat vprašali, kam hočemo oziroma kam naprej. Mislim, da sta dva bistvena odgovora na to vprašanje - na eni strani moramo zagotoviti kakovostno prehrano za vse tiste, ki živimo v Sloveniji ali pa če bo kaj viška, tudi za izvoz, na drugi strani pa najmanj dostojno življenje oziroma preživetje kmetov. In če ocenjujemo kmetijsko politiko, potem sem razbral, da je nekako uravnotežena, nekaj stvari je zelo v redu, nekaj stvari pa bi rabilo še izboljšavo, kakšne izrazito negativne ocene pa nisem zaznal. Ampak če zadevo spremljamo malce bolj od strani, pa nas lahko nekaj stvari zelo skrbi, pa bom razložil, zakaj. Danes ste tu zbrani strokovnjaki s kmetijskega, prehranskega   (nadaljevanje) področja, vsak dan živite s tem in dobro poznate tematiko in verjetno poznate tudi možne rešitve. Zakaj to govorim. V zadnjih desetih do petnajstih letih smo bili priče - pa se bom posvetil samo mesni industriji oziroma pridelavi mesa, ker mesna industrija, to je malo grdo slišati, kajne, meso je treba pridelati, od njive do krožnika se ga ne proizvede, ampak pridela -, in smo bili na tem področju priče več izrednim dogodkom, ki so skorajda uničili več prehranskih sistemov, da ne govorimo o manjših ali pa srednje velikih kmetijah. In dejansko je nastal nek družbeni problem - da je vse to zajeto med politiko, stroko, uporabnike oziroma potrošnike, velik delež tu pa dodajo tudi mediji. Če se spomnimo samo aviarne influence, Creutzfeldt-Jakobove bolezni, parkljevke in slinavke, svinjske gripe in zdaj na koncu imamo še to nesrečno afero s poljskim mesom. Tu so propadli ogromni sistemi. In kaj je imelo to še za posledico vse skupaj - da smo potrošniki postali zelo nezaupljivi. Pa da ne bo pomote, jaz stoodstotno verjamem v varnost prehrane v Sloveniji, izkazalo pa se je, da je ta zelo šibka na nivoju Evropske unije; ne govorim zdaj na celotnem nivoju, ampak na Poljskem ta sistem ni deloval. In danes, kaj je posledica - to, da je več obratov hitre prehrane zdaj tik pred zaprtjem, pa ne zaradi tega, ker bi bilo dejansko z njimi kaj narobe, pa imajo okuženo meso, pa imajo slabo meso, ampak zaradi tega, ker smo vsi skupaj to zadevo napihnili do te mere, da bo zdaj balonček počil. In če se zapre samo dva, tri obrate, so to dve, tri družine, ki so do danes od tega živele. In mislim, da moramo žogico malo umiriti, kar se tega tiče. Drugo vprašanje pa je, kaj mi dejansko dobivamo na krožnike. Včeraj sem gledal po RTV prispevek o prašičerejcih. In dejansko, nekdo plasira v Slovenijo, v naše trgovine meso po dumpinških cenah. Politika, torej mi vsi, ki tu sedimo, se na to ne znamo, ne moremo ali pa nočemo odzvati. To je tisto, kar bi jaz pričakoval od tega omizja. Kaj se bo pridelovalo, kako intenzivno, kaj se bo s hrano počelo, je stvar stroke, jaz nisem agronom, ne pridelujem mesa, pojma nimam o teh zadevah; mislim, vem, kaj je dobro, kaj je slabo, ko dobim na krožnik, pa še to lahko samo ocenim na nekih senzoričnih nivojih, ne morem strokovno tega utemeljevati. Kolega je že prej izpostavil vprašanje perutnine. Na perutninskem mesu smo bili do zdaj samozadostni, celo viške smo izvažali lahko, 120, 130 %, samozadostni smo, recimo, na vinarskem področju, povsod drugje pa šepamo, pa čeprav imamo premalo žita… / oglašanje v ozadju/ Ja, mleko, okej, z govedino smo tudi v samooskrbi, super, ampak zakaj potem moramo toliko uvažati. Ali to pomeni, da naše dobro meso izvozimo, potem pa mi kupujemo tisto, kar je najslabše. Jaz vem, da živimo v Evropski uniji in da zaščita domačih pridelovalcev je nemogoča, ampak potem moramo delati na nekih drugih orodjih, s katerimi bomo spodbudili, predvsem pa dostojno plačali tistega, ki se celo leto trudi za to, da bi na koncu samo preživel. Pa se moramo še nečesa zavedati, biti kmet je danes težko. Preden ti dobiš plačano tisto, kar si delal, mine lahko tudi celo leto ali pa dve leti. Kolega je prej govoril o špargljih - ko se jih prvič posadi, mislim, da je treba dve leti čakati do prvega pridelka. Dve leti nič, vmes pa mora preživeti, če ima še družino, mora vse prispevke plačati, mora otroke spraviti v šolo. Na koncu pa glede na obsežnost pridelave so verjetno dražji kot v velikih trgovskih verigah. Odkupne cene v Sloveniji ne odražajo dejanskega stanja na trgu. In tu ne vem, kaj se da narediti, to boste mogoče vi lahko vedeli - kako dejansko ozavestiti potrošnika v tisto, kar imamo tukaj pri nas doma najboljše, pa se splača odšteti par centov več. In ko bomo enkrat to tudi spoznali potrošniki, bo sistem lahko lažje zaživel. Kaj se bo pridelovalo, kako se bo pridelovalo, koliko traktorjev bo potrebno, kakšno. To je pa stvar strokovnih služb pa tistih, ki te zadeve obvladajo. Predvsem pa tudi, ko se pojavi neka afera, sem nalašč naredil navednice, bi pričakoval malo več treznega pristopa, pa gledati dva koraka naprej, kaj ima lahko ena taka vestička, ki se nekomu zdi… Seveda je pomembna, mi moramo zaščititi potrošnika, ampak kakšne strašne posledice lahko ima na nekoga, ki je popolnoma nedolžen. Če nekdo prodaja prehrano, ki ni dostojna oziroma, ki ne ustreza kriterijem varne prehrane, naj se mu takoj zapre. Ampak ne morejo biti pa vsi v tej verigi kaznovani zaradi tega, ker je bilo nekaj lumpov na poljskem in se je to slučajno tudi pri nas tukaj znašlo. In potem še to klasično nezaupanje lastnemu sistemu. Jaz uradu za varno prehrano zaupam, ker vem kako je to težko, veterinarski upravi zaupam, ker tudi vem kako je njim težko. So stalno na terenu, stalno preverjajo in tudi prav je tako. Ampak zaupanje mora pa priti s strani potrošnika. Tukaj jaz razen nekega apela medijem ne morem dati, ampak mogoče se je pa zdaj odprla tudi druga stran, in če je kdo danes lačen, pa si je zaželel kebaba, pa naj gre na kebab. Tisti, ki ima danes odprto, brat, ga ima zagotovo glede na zadnje dogajanje, je imel dve, tri inšpekcije v tem mesecu ali pa v zadnjih dveh mesecih, je zagotovo tisto, kar se tam prodaja, zdravo. Tako, da dajmo si tudi malo med seboj pomagati. Se opravičujem, ker sem bil toliko dolg, ampak dejansko, bodimo tudi malo samoodgovorni pa pomagajmo eden drugemu, tako pri oblikovanju politike, tukaj vam jaz popolnoma zaupam, ste strokovnjaki na svojem področju, zelo realno ste ocenili kmetijsko politiko v zadnjih letih in sem prepričan, da ni izpadla samo kot neka gasilska, ali kako, to niso bili gasilski ukrepi, ampak so bili strateški in tukaj moramo iti naprej. Kmetje si pa vsekakor zaslužijo in naše spoštovanje in našo podporo.  Hvala lepa.
Najlepša hvala gospodu Pavšiču.  Vmes sem bil še opozorjen s strani naše sekretarke, da se je prijavil gospod Rajh. Gospod Rajh, želite besedo, ste se prijavili? Ker me ni bilo en čas vmes v dvorani, zaradi tega sprašujem, pa sem vas prej preslišal. Izvolite, dam še vam besedo, potem pa prvi krog zaključujem, pa morda tisti, ki se vidite v nekaterih vprašanjih, da morda odgovorite, s strani gostov.  Izvolite, gospod Rajh.
Hvala lepa za besedo, predsedujoči.  V bistvu imam bolj razmišljanje, se pa tudi nanaša na besede kolega Pavliča in Koražije. V Sloveniji imamo en problem, velikokrat je izvor mesa, ki je predelan v Sloveniji, neznan, saj se v Sloveniji v bistvu praviloma navaja lokacija predelave ne pa lokacija izvora mesa.  Druga zadeva so pa v bistvu malo bolj medsektorske in danes v bistvu ne pričakujemo odgovora, ampak v bistvu eno bolj razmišljanje, sovpadanje s podnebnimi spremembami, sušo in pozebo. V Sloveniji smo konec 70. let in v začetku 80., gradili večnamenske akumulacije, ki so bile namenjene kot suhi zadrževalniki in v primeru pomladanskih in jesenskih poplav, poleti so pa služile kot akumulacije za namakanje. Potem so jih kasneje uzurpirali ribiči, dobili za to vodno dovoljenje in danes se te akumulacije, na primer, ena taka je Požek, ne more uporabljati za potrebe namakanja. Pa me zanima, če se kaj v tem smislu načrtuje delati oziroma predlagam, da se tudi o tem začne razmišljati. Tako na primer kmetje poleti ne morejo namakati ali pa napojiti živine, pozimi ko lahko pričakujemo tudi zmrzal, pa ne morejo oroševati sadovnjakov.  Tretji sklop vprašanj ali pa pobud je tudi interdisciplinaren in se nanaša na samo graditev objektov, torej steklenjakov. Zato je v bistvu potreben en kompliciran postopek, ki je tu za kmeta zamuden in drag. Tretja zadeva je tudi zadeva povezana s presojo vplivov na okolje v primeru sistemov namakanja, ki dosega od 200 hektarjev ali več. V bistvu sistemi namakanja se gradijo izključno za potrebe blaženja posledic suše in kakšen vpliv na okolje je lahko manj, bom rekel, namakalni sistem, ki blaži škodljive posledice suše. Četrti sklop razmišljanj je tudi vezan na bodočo finančno perspektivo. Izpostavili ste potrebo po znanju. Prihaja digitalizacija in robotizacija kmetijstva. Zanima me, katera inštitucija ali pa v bistvu pozivam, da se začne s tem tudi ukvarjati kakšna inštitucija pri nas, da se vzpostavi demonstracijske centre, ki bodo novo znanje prenesle tudi v prakso. Na primer, tehnologija kot je hidroponika. Peti sklop pa se nanaša na razpršeno proizvodnjo električne energije. Pripravlja se uredba o samooskrbi. Kolega Breznik je povedal, da imajo tudi v vaši vasi primer ko hočejo na toplotno, na geotermalno energijo proizvajati električno energijo in da se v bistvu tudi kmete spodbudi, da sodelujejo pri teh zadevah aktivno. Hvala lepa.
Najlepša hvala mag. Rajh. Nekako sklop prvih razprav poslancev in poslank Državnega zbora smo zaključili. Sedaj pa bi morda kot za začetek prosil vodje pripravljavcev tega gradiva, morda prof. Erjavca ali pa nekoga iz njegove skupine, da odgovori morda na nekaj vprašaj iz tega dokumenta o vrednotenju slovenske kmetijske politike. Potem pa prosim gospo ministrico in njene sodelavce za nekaj odgovorov.  Izvolite, dr. Erjavec.
Emil Erjavec
Hvala lepa. Pojasnili smo to, kaj te številke pomenijo. Jaz mislim, da je bilo mogoče to zavajajoče. Bi bilo boljše, če bi uporabili kratice, ker izgleda kot da nekdo rangira. Je rangiranje, ampak, pa se ne mislim opravičevati, ampak vsako napačno interpretacijo pri tako pomembni temi lahko seveda vodi, bom rekel, v konflikt ali pa / nerazumljivo/ in naj ne prispevajo k temu kar hočemo. To je dialog. Iz zelo se zahvaljujemo za mnenja, ker z vaše strani in z ministrstva smo dobili potrditev, da smo prav delali. Dejansko smo hoteli biti kritični, ne pa kritizerski. Hoteli smo biti neodvisni v smislu, da je dejansko to naše mnenje in današnja razprava nas prepričuje, da nam je to deloma uspelo, da nam je v bistvu uspelo, da bom pošten, tako kot mislim. Sedaj vsako vprašanje, bilo je odprto… Zelo smo si pisali, sedaj ne vem, če gremo čisto na vsako, ampak ni tako direktno vezano na naše delo. Jaz rajši predlagam, mogoče, če karkoli zelo direktnega, da v tem drugem krogu, če še do njega pride, se vpraša, drugače pa mislim, da smo nastavili nek nov krog, ki lahko prinese potem tudi izboljšanje in predvsem se mi zdi dobro, da drug drugega poslušamo. Danes imam občutek, da se vsi trudimo biti čim bolj odprti, objektivni in usmerjati stvari. Seveda nekatere stvari so zelo aktualne, kot je bila ta prehrana, kjer seveda zelo težko v bistvu narediti nekaj čez noč. Ampak to je v bistvu to, kar govorimo o znanju in sodelovanju. Naši kmetje so najboljši naši rejci. Vozijo živino v Avstrijo in Italijo, ker jim oni hitro plačajo in ker jim ponudijo nekoliko več. Naša mesno predelovalna industrija delno je sposobna odkupovati, delno pa ni. Ta industrija je bila desetletja na nasprotnih bregovih. Najprej je bila izkoriščena ena stran, sedaj pa v bistvu, ko smo stopili v EU in bi lahko naredili iz tega več, v bistvu so kmetje izkoristili to priložnost in začeli prodajati ven. Kmetje so nezaupljivi. Na živilski strani, torej na strani odkupa, pa so bodisi vsi problemi vezani na, bom rekel, ekonomsko uspešnost, finančno uspešnost teh podjetij. Veste, da smo imeli zelo težke zgodbe, od MIP-a, ABC Pomurke in tako naprej, da imamo sedajle neko čisto drugo strukturo, ki smo jo imeli samo petnajst let nazaj. Imamo pa recimo eno podjetje, ste kolega rekel, ki pa sloni na zaupanju rejcev, ki je postavljeno v sisteme, kjer so v smislu proizvodov daleč napredni, so seveda to takoj drugi ugotovili in zdajle kupili. To je zelo veliko vprašanje s to industrijo, ker če smo kje konkurenčni, ki je kje delujoča veriga, je to perutninarstvo. Vsi trije sistemi so izjemno učinkoviti, izjemno dobri in tudi to bi lahko gradili naprej. nikjer nimamo tako močne stvari, s tem, da sta pač dve firmi, dvoje podjetij finančno dovolj stabilno in zmore samo, niso šli v pretirane velike ambicije kakor je šlo to štajersko podjetje, žal, in plačujemo davek pohlepu, neznanju in tudi na koncu finančni krizi, ki je vse skupaj to pripeljala. Torej, zgodb je ogromno, vsako bi lahko ponovno odprli, od zadružništva od ideologije, itn., ampak če bi, mogoče bi dobili malo bolj fokusirana vprašanja, da ne bomo imeli zdajle kontra, bi rade volje odgovarjal.
Najlepša hvala prof. dr. Erjavec.  Sedaj pa vas prosim, gospa ministrica, dr. Aleksandra Pivec, izvolite, imate besedo.
Aleksandra Pivec
Najlepša hvala za besedo.  Jaz sem si zelo skrbno zapisala tudi vse vaše komentarje. Enostavno iz njih res nisem tudi razbrala konkretnih vprašanj. Pozdravljam seveda vse komentarje in res imam občutek, da se tokrat pogovarjamo v duhu ene res konstruktivne razprave. Mogoče zgolj pojasnilo, zakaj nisem komentirala vseh teh rezultatov ali pa dognanj analize oziroma tega vrednotenja kmetijske politike in pa dokumenta. Jaz imam to pripravljeno. To je izjemno obsežna stvar. Danes nisem razumela, da so raziskovalci v detajle predstavljali ugotovitve po posameznih ukrepih, zato tudi nisem želela potem komentirati posameznih ugotovitev. V kolikor želite, jaz imam pripravljene te ugotovitve, čisto po sklopih, po ciljih, glede na njihovo oceno kakšen je komentar, ampak ker bi to v uvodnem nagovoru res trajalo po mojem vsaj 45 minut, kratek pregled teh komentarjev, jih nisem želela. V kolikor jih želite, jaz vam jih z veseljem tudi v pisni obliki posredujem, vendar pa nisem tudi predstavitve v tem duhu razumela, da bi bilo konkretno po posameznih ukrepih. V kolikor želite, pa seveda lahko komentiram zadeve tudi zdaj.  Predvsem se mi zdi pomembno, nisem jaz tega prebrala pa dala na stran. Mi se od meseca septembra skupaj z ekipo ukvarjamo z načrtovanjem prihodnje skupne kmetijske politike in tik pred zdajci je dokument, ki se imenuje resolucija, ki bo neke vrste bolj politični dokument, strateška vizija, ki bo ravno opredelila tiste cilje, o mnogih smo danes govorili, s katerimi mislim, da moramo v prihodnji finančni perspektivi skozi ukrepe te cilje tudi zelo konkretno naslavljati in ta dokument in te ugotovitve so nam pri tem res v izrazito pomoč, zato ker ne želimo še enkrat ponoviti kakšne napake, ki jo je ta analiza pokazala, zato tudi sama res imam v detajle to zadevo analizirano. Želela bi pa vseeno povedati mogoče na kakšen način smo se zadeve lotili. Torej, oblikovane so delovne skupine. Mi tega dokumenta ne kreiramo v okviru politike, se pravi, dokumenta ne pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ampak ga pripravljamo skupaj z deležniki. To so nevladne organizacije, to so kmetijsko-gozdarska zbornica, zadružna zveza sindikat kmetov, združenje ekoloških kmetov, da ne naštevam, skratka delujejo štiri delovne skupine, ki se s tem ukvarjajo. Te delovne skupine so po področjih, se pravi, zdaj mogoče ne bom čisto točno imen zadela, podnebne spremembe, soočanje s podnebnimi spremembami in zmanjšanje tveganj. Potem skupina, ki se ukvarja s programom razvoja podeželja. Skupina pravi oziroma aktivni kmet, tudi to je danes bilo govora, ki bo na nek način dobila definicijo tistih katerim je dejansko potrebno naslavljati ukrepe prihodnje kmetijske politike in tudi na kakšen način. In potem še ena četrta skupna delovna skupina, ki pa bo potem obravnavala celovito, celotno strategijo oziroma strateški načrt ukrepov. Ker so te razprave res intenzivne in ker želimo slišati vse deležnike, voditi res eno odprto diskusijo, jaz teh zadev v tem trenutku ne komuniciram dokler resnice ne bodo pripravljene do nivoja, ko bodo zreli za to, da jih tudi predstavimo v takšnem političnem okviru in seveda si želim, da v prihodnjih mesecih resolucija po mojem načrtu že v mesecu marcu ugledajo tudi luč tega, da jih bomo v političnem okviru prediskutirali preden se bomo potem lotili konkretnega načrtovanja ukrepov, ki pa bodo v strateškem načrtu in bodo pripravljeni, za kar smo tudi zavezani evropski komisiji do konca leta 2019, se pravi to je za enkrat veljavni časovnici, do 1.1.2020 jih bomo morali predložiti Evropski komisiji. Kot sem že povedala bomo v resnici dokument poskušali čim bolj, ne ga bomo, ga poskušamo čim bolj pri tem upoštevati in zato tudi v okviru skupine, ki je dokument pripravljala, ljudi vključujemo v to razpravo na kakšen način v prihodnje te ukrepe izboljšati, popraviti, jih usmeriti in kar sem jaz povedala od začetka nastopa na svoj mandat, jih predvsem usmeriti izrazito ciljano, kar je v resnico najtežji del dela, ampak te cilje zastaviti si jaz mislim, da nam bo uspelo v okviru resolucije in bo potem strateški dokument resnično lahko takšen, da bo ukrepe naslavlja te cilje. Zato ta razprava o resoluciji traja dolgo, se stopnjuje, se pravi iz ene ožje skupine na širšo skupino in kasneje v okviru delovnih skupin naslovi popolnoma vse deležnike, ki sokreirajo z nami to politiko, kar jaz mislim, da ni prav in niti si noben ne želi, da to kreira zgolj politika iz naslova Ministrstva za kmetijstvo. Kar se tiče ostalega jaz res nisem razumela vprašanj razen zadnjega, ki ga je gospod naslovil, in sicer glede uporabe, se opravičujem, ker sem šla ven, zato berem, ker mi je kolegica napisala, akumulaciji za namakanje. V letošnjem letu smo uspeli oziroma konec lanskega leta se dogovoriti tudi z Ministrstvom za okolje in prostor, in to je nova stvar in jaz sem vesela, da je to uspelo, da iz programa podnebnega sklada za leto 2018 dobimo sredstva s katerimi bomo lahko usposobili akumulacije za namakanje, hkrati pa v letošnjem letu kot že napovedano prej, načrtujemo tudi razpise za namakalne sisteme. Kar se tiče izredno kompliciranih postopkov za pridobitev dovoljenj za postavitev rastlinjakov, ja, se strinjam, s tem se ukvarjamo zadnji mesec zelo intenzivno tudi z MOP, ker to je gradbena zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 2018 s strani Ministrstva za okolje in prostor, v prvi fazi ministrstvo ni bilo voljno na to, da se spreminja zakonodaja in naš načrt oziroma cilj je zelo kratkoročen, državni sekretar o tem že govori z državnim sekretarjem na MOP, da spremenimo uredbo, da se vsaj zmanjša se pravi zahtevnost predpisov, da bi lahko že v letošnjem letu z razpisom, ki je odprt do konca meseca maja, zagotovili čim več prijavljiteljem, da ta sredstva za postavitev rastlinjakov črpajo in da ni to povezano z izjemno dolgimi in težkimi postopki za pridobitev dovoljenj.  Kar se tiče Perutnine Ptuj. Jaz se s to zgodbo perutnine srečujem že ves čas od svojega mandata. Jaz mislim, da je tudi bilo veliko v javnosti in v medijih povedanega. Perutnina Ptuj je bila v trenutku odločitve za prodajo več kot 90 % lasti družbe SI, torej država v perutnini Ptuj ima približno 5 % delež. Mi smo se s tem ukvarjali , tudi poskušali vplivati, ampak jaz verjamem, da me razumete, da s 5 % deležem kaj veliko na odločitev o prodaji ni moč vplivati. Jaz sem se sestala takrat s potencialnimi kupci že danes kupci, konkretno smo jim povedali kaj je naš interes, ohranjanje lokalne proizvodnje, seveda navezanost na lokalne kooperante, ohranitev delovnih mest blagovne znamke, jaz nimam mehanizma, da jih do tega zavežem.   (nadaljevanje) Seveda želimo spremljati to zgodbo, želimo pomagati pri tem, da ostane v teh okvirih, kot sem povedala, žal je pa tukaj interes kapitala in pa v tem primeru takšna lastniška struktura, takšna, da mi drugega vpliva enostavno ne dopušča. Na kakšen način ozavestiti kupca oziroma pomagati k temu, da se bomo zavedali vrednosti lokalne domače pridelave. Jaz mislim, da tovrstne afere kot smo jim bili priča v zadnjih treh tednih, jaz upam, da gre k zaključku, ker v resnici mislim, da v Sloveniji traja najdlje. Jaz na evropskem nivoju sem želela res v zadnjih tednih komunicirati tudi z drugimi ministri na to vprašanje in moram povedati, da se res nihče ne ukvarja s to zgodbo toliko časa kot se mi in na koncu mislim, da zraven tega, da smo naredili eno zelo slabo stvar za naš sektor oziroma za naše pridelovalce, kajti podatki kažejo, da je prodaja govedine izjemno padla, tudi slovenske govedine, ker enostavno smo ustvarili to nezaupanje pri kupcu, da je pa vendar en dober moment, ki nam nudi zdaj novo priložnost, da kupca še bolj ozavestimo in mu damo vedenje o tem, da je vendar vredno kupovati lokalno pridelano hrano, v tem primeru govedino, tudi v primeru, če stane nekaj centov več kot stane uvožena govedina. Dalo nam je vedenje, da moramo okrepiti delo na promocijah in pa na vključevanju v shemo izbrane kakovosti, ki je certificirana shema, ki daje potrošniku vedenje o tem, da surovina je se pravi rojena, vzrejena, pridelana in predelana v Sloveniji, da je potrebno na tem segmentu ojačiti aktivnosti, vključiti še več pridelovalcev. Jaz si bom prizadevala tudi za to, da se vključijo tudi predelani izdelki.  Veliko je govora o tem, ali tudi označevati izvor surovine porekla na predelanih izdelkih. Kot sem povedala že zadnjič, evropska zakonodaja trenutno tega ne omogoča, ne predvideva. Obstajajo posamezni pilotni primeri nekaterih držav, ki so šli nad evropsko zakonodajo in to naredili pilotno. Jaz sem se s tem namenom srečala v petek s francoskim ministrom za kmetijstvo, ki je ena od držav, ki je šla v ta pilotni projekt in jih tudi zaprosila, da nam pomagajo pri tem, da sami takšnega pilota izvedemo. Zagotovo je pa druga pot, ki je bolj prostovoljna, kar je nekako lažje sprejeti včasih ukrep, ta, da povabimo tudi se pravi tiste, ki dajo na trg predelane izdelke, da se vključujejo v shemo izbrane kakovosti, kjer pa je to potem seveda potrebno tudi čez celi ta postopek navajati vse od surovine porekla. Torej čaka nas res še veliko dela tudi na ozaveščanju – to ste me vprašali, na promociji sheme, na vključevanju novih izdelkov, vse v duhu zagotavljanja prehranske varnosti in pa predvsem dostopa do varne hrane, kar vključuje vse tisto, o čemer smo danes diskutirali – od generacijske prenove, tehnološke posodobitve, digitalizacije kmetijstva. Jaz mislim, da je o tem res že veliko povedanega in kot sem rekla zelo v kratkem času bomo tudi resolucijo predstavili tudi na tem nivoju in takrat res pričakujem, da bo tudi konstruktivna razprava na tiste cilje, ki smo jih in pa tiste strateške usmeritve in pa vizijo, ki smo jo v resoluciji predvideli. Hvala.
Najlepša hvala, ministrica. Med tem časom sem dobil še nekaj piscev(?) ravno s to prašičerejo, ker imamo slabo samooskrbo. Eden izmed teh mailov, ki sem jih pravkar dobil je bil vezan na sektor Odbora za meso, kjer je gospod Aljoša Pečan pisal že bivšemu ministru, gospodu Židanu. Ni pisal zdaj kot neko kritiko, ampak predvsem tudi politike, ki se peljejo na evropskem nivoju. Torej opisal je pred vstopom v Evropsko unijo so imeli približno 600 tisoč, gojili smo preko 600 tisoč prašičev, do leta 2015 je padla proizvodnja približno na 280 tisoč. Država je takrat torej pred tem, pred vstopom v Evropsko unijo z uvoznimi davki, finančnimi podporami pomagala tej panogi, potem pa smo se znašli na svetovnem evropskem trgu. Potem je gospod Pečan prav lepo opisal, da po vsej verjetnosti obstaja tudi sum kartelnih dogovorov   (nadaljevanje) v Avstriji, v Nemčiji, kjer imajo seveda lažjo pridelavo prašičev in da so se njihove(?) nekako odkupne cene uskladile potem v tržne cene. Že takrat je analiziral, to pismo je bilo približno dve leti poslano ministru – že takrat je analiziral stanje, da mi takšne cene nikoli ne moremo doseči in potem ga je seveda spraševal: Sprašujem vas, spoštovani minister Židan, ali so naši državni organi pristojni za protimonopolno dogovarjanje misli(?) na ministrstvu in Agencijo za varstvo konkurence, storili kaj v smeri raziskave? Ali navedbe, ki jih podajam držijo – ste vi v svojih funkcijah, ko se srečujete s tujimi kolegi na Svetih, ministri delovnih srečanj(?) morda po diplomatski poti opozorili na ta problem? Ali ga je vaša administracija na ministrstvu sploh zaznala? In nadalje cenjeni gospod minister vas sprašujem, ali je res, kar se govori, da boste kot resorni minister za promocijo znamke Izbrane kakovosti zapravili nekaj milijonov evrov? Bolj(?) za svojo komisarsko / nerazumljivo/ - dobro, to zdaj ni važno, to je malo politiziranja, ampak želim povedati, da je pri vsej verjetnosti pomen tudi torej ta ne ditiktiranje, tudi tistih lahko bi rekel politik na evropskem nivoju, kjer določene države zaznajo, da imajo veliko prednost v neki pridelavi, kot recimo Avstrija in Nemčija na področju prašičereje in potem z dumpinškimi cenami, z dogovornimi cenami nekako želijo uničiti to proizvodnjo. Jaz mislim, da smo mi bili talci tega in da potem, da se da prašičereji seveda pomagati s posrednimi politikami, ki so v prid temu, kot je Izbrana kakovost, kot je določeno subvencioniranje te proizvodnje skozi različne ostale politike, ki jih morda Evropska komisija ne bo sankcionirala. Ker mislim, da je ravno tudi problem in to je bistvo tega pisma, ki je bilo, torej mislim, da se je ravno tukaj zgodil ta zlom te prašičereje, ki je nekako na najbolj visi kot je rekel prof. Erjavec. Imamo zgleden primer v perutninarstvu, na žalost je eno izmed teh velikih podjetij zašlo, zato ker je odšlo iz svojega »core business-a«. Če gledamo ptujsko, del perutninarstva je odšlo iz svojega »core business-a«. Ukvarjali so se z bančništvom posredno, pa s tem, kako bi v čim večji meri se lastniško polastili vsega tega, frizirali so finance – niti enkrat ni bilo to sankcionirano, na žalost. Kot veste gospod Lazer je dobesedno friziral finance in na koncu so jih reševali ruski tajkuni. Če vi vidite, da vstopi kovinarska stroka v perutninarstvo, potem veste, d ase nekaj hudega dogaja na področju v Sloveniji in na žalost se je to zgodilo tudi v Perutnini Ptuj. Jaz sem govoril s številnimi tistimi, lahko rečemo sodeležniki, kooperanti Perutnine Ptuj, ki jih je ogromno, ki so dolga leto vključeni v to verigo in moram priznati, d ase držijo trenutno za glavo, da smo izgubili tudi ta del velike prehrambne verige perutninarstva na področju ravno vzhodne regije. Je seveda za nas velika izguba po eni strani. Jaz ne bi nekako nadaljeval, širil. Spoštovane kolegice, kolegi je še kakšen temelj za razpravo, kakšen odgovor? V kolikor ne, bom jaz nekako prvi del točke zaključil. Še enkrat za tiste, ki nas spremljajo preko televizijskih sprejemnikov. Torej danes smo obravnavali nekako dokument, ki se mi zdi izredno pomemben, zaradi tega sem ga dal tudi na to sejo. To je vrednotenje slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020. Torej raziskovalna podpora za neko našo strateško načrtovanje, predvsem podpora ministrici, njeni ekipi, sedanji, bodoči za tisto liberalno kmetijsko politiko, o kateri največkrat govorimo, kjer si bomo sami izbirali ukrepe nekako in zato bi se ob koncu te 1. točke zahvalil prof. dr. Emilu Erjavcu, prvič za pobudo, ki mi jo je dal že pred nekaj časa, potem pa njegovim sodelavcem, tako gospe Tanji Šumrada, dr. Luki Juvančiču, prav tako najlepša hvala Iloni Rac, dr. Tomažu Cundru, dr. Mateju Bedraču, dr. Marku Lovcu – vsem, ki ste pripravljali ta izredno pomemben dokument za načrtovanje naslednje kmetijske politike, zato da se na svojih napakah, jaz pravim, nekaj naučimo, da se izognemo stihiji in da kmetijsko politiko naredimo aktivno, ambiciozno in tisto, zato, da bomo imeli čim večjo prehransko varnost in zato da bo tudi poklici, o katerih smo tudi danes tekla beseda, da bodo spoštovani v naši družbi in da bo tudi kmet spoštovan poklic in deležen v naši družbi. Spoštovani gostje, jaz se vam pri tej točki najlepše zahvaljujem. Verjamem, da se srečamo še kar na nekaj teh sejah. Kot vidite vam prepuščamo velik del časa za to, da lahko svoje strokovno znanje nekako podate, pa ne nam, tudi tistim, ki nas gledajo, tudi morda kakšnim mladim in starejšim, ki se bodo odločili doma, da mogoče spremenijo svojo kmetijska dognanja, in da se odločijo morda za bolj umno, za morda bolj ambiciozno kmetijsko politiko. Zaradi tega so te seje, tudi v prihodnosti bodo po vsem verjetnosti tudi adokacijske, bodo naravnane zato, da se vsi skupaj nekaj naučimo, in da strmimo k boljšim ukrepov. Toliko s te strani.  Sedaj je pa na sporedu 2. TOČKA - VPRAŠANJA IN POBUDE. Gre za tradicionalno točko tega odbora. Tukaj je beseda vaša, spoštovane kolegice in kolegi. Morda kakšna vprašanja, morda kakšna pobuda ministrici, državnem sekretarjem, ki so danes tukaj z nami in sodelavcem.  Spoštovani gospod podpredsednik, imate vprašanje, pobudo. Izvolite.
Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim! Jaz bi samo eno vprašanje postavil ministrici, ker imam slučajno imam tukaj pred seboj. Ali je seznanjena s tem, da trenutna, če recimo, govorim o rastlinjakih, da gradbena dejavnost, je nova zakonodaja. Pri rastlinjakih recimo na ptujskem, kar je več kot 150 kvadratnih metrov, recimo bom dal primer, 650 kvadratnih metrov rastlinjaka bi nekje ca kmeta stala po novem 3 tisoč za projektno dokumentacijo in okrog 7 tisoč 500 evrov komunalnega prispevka. Mislim, da je to neka, kako bi rekel, zgrešena zadeva okrog pomoči kmetom in danes smo se celi dan pogovarjali o tej pomoči oziroma o vseh teh številkah, ki so tukaj zavedene v tej strategiji, vendar je to neka nova zgodba, ki se je zgodila in me zanima, če kmetijstvo načrtuje kakšne ukrepe, da se to poskuša omiliti ali kakorkoli spremeniti.  Hvala lepa.
Najlepša hvala.  Imam še tudi sam nekaj vprašanj, ki sem jih dobil od številnih kmetovalcev.  Prvo vprašanje, ki ga imam je: Zakaj se izplačujejo neposredna izplačila na delne odločbe na ministrstvo, ker kmetovalci sprašujejo, da vedno se jim je splačalo v celoti? Če morda imate odgovor ali pa, da mi ga pripravite morda do naslednjič.  Drugo vprašanje je glede vetroloma. Ali ministrstvo načrtuje kakršenkoli zakon, ki bi šel / nerazumljivo/. Kot vemo, sedaj posledice vetroloma so znane, ne samo skozi eno leto, ampak je skozi več let. Komaj zdaj zasledujemo tiste, tudi v gozdovih, številne posledice, torej tudi napade potem številnih bolezni. Vetrolom je bil glede na analizo zelo različen, po regijah takrat, da tega nismo zaznali kot neko naravno nesrečo in mislim, da bi ga nek zakon morda, ali je v pripravi ali ni, kot neka naravna nesreča.  Še četrto moje vprašanje pa se veže na Zakon o zaščiti živali. gospod minister Židan ga je dal v prejšnjem mandatu nekako v proceduro. Žal je potem mandat izvisel, je propadel. Zdaj me zanima ali je v pripravi ta zakon. Kot vidim, da imate v načrtih Vlade do konec marca. Izteka se zadnji teden v februarju. Zdaj, če ga želimo spraviti skozi proceduro tukaj v Državnem zboru po rednem postopku, je potem rok konec marca morda že zamujen. Zato sprašujem kdaj bo zakon šel na sejo Vlade? Ali je v celoti pripravljen?  Toliko z moje strani.  Še morda, kolega Židan. Izvolite.
Hvala za besedo.  Mene samo ena stvar zanima, če se pripravlja kaj konkretnega o zaščiti naših kmetijskih zemljišč v nasprotju s tem, da bi tujci ne smeli več kupovati zemlje pri nas. Sam imam eno tako izkušnjo. Na Hraškem kmetijskega zemljišča ne moreš kupiti. Upam, da bomo tudi pri nas, oziroma če je tudi to pri nas kaj konkretnega na tem.  Hvala.
Hvala.  Zelo pomembno vprašanje. Tudi tukaj imam informacije z Apaške doline, kjer Avstrijci na veliko kupujejo in pravijo številni kmetovalci, da     (nadaljevanje) v Zakonu o kmetijskih zemljiščih bi lahko spremenili samo dva člena, kar bi bila relativno hitra novela.  Dobro, toliko z naše strani. Kolegice in kolegi, je še kakšno vprašanje za ministrstvo? (Ne.) Prosim za nekaj kratkih odgovorov, ministrica. Hvala.
Aleksandra Pivec
Hvala za besedo. Bom poskušala dati kratke odgovore na vsa ta vprašanja, če bi pa želi bolj detajlno, pa bom potem še državnima sekretarjema dala besedo, ker se bolj detajlno s posameznimi vprašanji ukvarjata.  Kar se tiče rastlinjakov in plačila komunalnega prispevka, sem delno prej odgovorila gospodu. Mi si trenutno zelo prizadevamo, da z Ministrstvom za okolje in prostor dosežemo dogovor o tem, da se v Zakonu o urejanju prostora te spremembe predvidi. Oni zakon nameravajo odpirati v letošnjem letu, sprejet je bil sicer lani, leta 2018, mislim, da maja 2018, in seveda odpiranje zakona bo trajalo nekaj časa, tudi to, da se umesti te spremembe. Zato je naš predlog, ki je predvsem povezan s tem, da v spomladanskem času imamo odprte razpise za postavitev rastlinjakov, je naš predlog takšen, da se v sodelovanju ali v dogovoru z MOP v najkrajšem možnem času doseže dogovor o spremembi Uredbe o razvrščanju objektov, na način, da se vse rastlinjake prefabrikante kategorizira kot enostavne objekte. S tem se v prehodnem obdobju enotno reši tudi to ne zaračunavanje ali zaračunavanje komunalnega prispevka, pa tudi stopnjo gradbenih dovoljenj, ki so tu zahtevana. Se pravi, potem je to enostavnejše… / oglašanje v ozadju/ Enostavni objekt, tako. Jaz računam na to, da bo strani MOP zadosten posluh, da bomo šli s spremembo uredbe pred zakonom, kajti jaz računam, če se bo zakon odpiralo, da pred jesenskim časom to ne bo šlo skozi. Da bi rešili še letošnji razpis, nam pomaga ta uredba. Jaz upam, da bo dovolj posluha. Če pa želite detajlno, z MOP v pogovorih je državni sekretar dr. Podgoršek, pa mogoče, Jože, boš še ti dodal, ker bo potem še vetrolom komentiral, kakšni so pogovori in kakšni so obeti. Jaz vem, da računam, tudi z ministrom Lebnom bom sama govorila zdaj v četrtek na to temo in ga poskušala prepričati, da pristopimo k spremembi uredbe takoj.  Kar se tiče izplačil za neposredna plačila, je res, izplačila gredo 80-20, 80 % je izplačanih v januarju in 20 % bo izplačanih do konca meseca marca.  O vetrolomu bo kasneje državni sekretar povedal, in posledice. Zakon o zaščiti živali je pripravljen, je že dal skozi javno razpravo in zdaj čaka na medresorsko obravnavo. Takoj, ko konča medresorsko obravnavo - moram povedati, da se je javni razpravi zadržal kar nekaj časa, zato ker je resnično veliko deležnikov, ki so pri tem želeli tudi svoja mnenja oziroma kakšno nestrinjanje podati. Predvsem je dolgo trajal tudi dialog z občinami oziroma združenji različnih občin, kajti obravnava tudi vprašanje zavetišč. Zato, kot rečeno, je zdaj v takšni fazi, da gre v medresorsko obravnavo in koalicijsko usklajevanje in potem v postopek.  Zaščita kmetijskih zemljišč. Ja, res je, da se tudi mi zdaj že nekaj časa ukvarjamo z vprašanjem prodaje kmetijskih zemljišč na obmejnih območjih, tako v Pomurju, se pravi, tisti del pri madžarski meji, kot tudi Apaška dolina. Mi smo naredili detajlne preglede vseh postopkov, ki so v zadnjem času tam tekli, in vsi postopki kažejo na to, da tam zemljišča prodajajo predvsem slovenski kmetje. Jaz včasih resnično ne razumem teh razprav, ker sem pač predvidevala, da se tam dogajajo kakšne bolj čudne stvari, ampak zemljišča prodajajo slovenski kmetje avstrijskim kmetom. In edina možnost, ki jo jaz vidim, in to je tudi v našem načrtu, je ta, mi odpiramo Zakon o kmetijskih zemljiščih, kjer bi si želeli spremeniti prioritetni red možnosti nakupa. Če se da ta možnost nakupa državi, ki ima seveda strateški načrt zaščititi vsaj en obmejni pas, recimo, 10, 15 kilometrov, seveda potem lahko ta zemljišča odkupi Sklad kmetijskih zemljišč in jih potem da v rabo kmetom. V kolikor pustimo zakon takšen kot je, zakon to dopušča. In jaz kljub temu, da so bili izvedeni vsi inšpekcijski pregledi vseh postopkov, niti ene nepravilnosti ni bilo ugotovljene. Kmet pač proda tistemu, ki za to plača večjo ceno v skladu z zakonom. Torej, moja želja je, da to spremenimo. Seveda pa računam na posluh vseh deležnikov, ki bodo pri tem sodelovali. In računam in upam, da takrat ne bodo kmetje tisti, ki bodo proti temu, da država dobi to strateško pravico, da zaščiti ta območja.  Kot rečeno, zakon pa mi odpiramo sedaj spomladi. Državni sekretar, aprila, maja, po moje bo zakon šel v spremembo tudi vključno z drugimi spremembami še.  Kar se tiče vetroloma, posledic, bom dala državnemu sekretarju in če hočete še tisto, da razložimo zakaj 80:20 plačila, bo tudi še državna sekretarka.
Izvolite, dr. Podgoršek, beseda je vaša.
Jože Podgoršek
Hvala lepa. Morda samo pri kmetijskih zemljiščih, Hrvaška ima še vedno tako imenovano zaščitno klavzulo po vstopu v Evropsko unijo in zato ne morejo Slovenci kupovati kmetijskih zemljišč na Hrvaškem. Dokler ta zaščitna klavzula velja je to tako. Ko bo pa nehala veljati, potem bo pa tudi ta trg sproščen.  O vetrolomu smo se na tem odboru že pogovarjali, in sicer posledice vetroloma in žleda seveda je lubadar, to je pa verjetno postaja najhujša težava v naših gozdovih. In ravno za odpravo posledic lubadarja je že bil sprejet interventni zakon, na pamet govorim, ki se dotika prav lubadarja, prav odpravi škode zaradi lubadarja v naših gozdovih. In ta zakon omogoča povračilo stroškov za zaporo državnih in občinskih cest, zmanjšuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lastnikom teh gozdov, potem skrajšuje roke za izdajo soglasij in tudi izjeme pri odreditvi sanitarne sečnje, se pravi lastnik gre lahko brez odločbe Zavoda za gozdove v sanitarno sečnjo in odločbo potem kasneje pridobi skladno s tem zakonom.  Potem ravno tako imamo tudi na podlagi lubadarja in vetroloma v letu 2018, smo obe naravni nesreči združili in je tudi Vlada potem sprejela sklep, da je bila presežena meja 400 tisoč kubikov škode v gozdovih in se je smatralo kot naravna nesreča. S tem smo omogočili tudi vlaganje v gozdove iz tako imenovanega programa razvoja podeželja. Naj samo iz naših nacionalnih sredstev, ampak tudi iz PDP-ja(?), zato ocenjujemo, da v tem trenutku nek prav poseben interventni zakon ni potreben. Poleg tega še podatki kažejo, da je sanacija iz leta 2017 praktično končana in da zaenkrat bo verjetno do spomladi, ker imamo pa srečo z milo zimo, z malo snega, verjetno do spomladi končana tudi vsa sanacija iz leta 2018, vse škode lubadar, skratka podlubnik, veter, tudi jesenski veter. Tudi na Črni na Koroškem se ocenjuje, da bo škoda v bistvu sanirana, da bodo gozdovi očiščeni, potem pa se bo šele začelo vlagati v te gozdove, ker jih je treba najprej očistiti.  Morda samo še beseda okoli rastlinjakov, je že gospa ministrica vse bolj ali manj razložila. Pa vendarle morda samo pobuda tudi s te strani. V končni fazi, kot smo se pri rastlinjakih pogovarjali, smo tudi mi ocenili, da je ključni del problema pri sedaj spremenjeni zakonodaji verjetno plačilo komunalnega prispevka. Samo gradbeno dovoljenje še vedno poenostavljeno. Neka vmesna pot za tiste občine, ki so kmetijsko naravnani, ki se zavedajo te problematike, se lahko vendarle tudi same občine odpovedo komunalnemu prispevku, ker je to napisano, komunalni prispevek ureja odlok o komunalnem prispevku teh občin. Ampak vendarle, mi se zavedamo, da to ni dobro prepuščati občinam, ker potem bosta dva soseda različno obravnavana. Zato se res intenzivno pogovarjamo z MOP, kot nosilcem in uredbe in zakona v tem delu, da bi tukaj našli čim hitreje to ustrezno rešitev. Upam, da bomo uspešni pri teh pogajanjih, ampak vendarle pač prepričujemo drug resor, pa razlagamo to težavo. Vsaj za te tako imenovane prefabrikate, skratka za rastlinjake, ki jih pripelješ in postaviš na neki lokaciji. Toliko na kratko.
Mag. Strniša, izvolite, imate še del odgovora. Izvolite.
Tanja Strniša
Hvala lepa tudi za to vprašanje, zakaj je letos spremenjen način izplačevanja neposrednih plačil. Namreč do lanskega leta se je izplačevalo tako, da se je januarja izplačalo, recimo, okrog 30, 40 % neposrednih plačil, potem pa še februarja in marca preostalo. Zakaj smo pa prišli zdaj na drugačen način? Namreč tak način – prejšnji način ni omogočal, da bi se v celoti počrpala ta ovojnica za neposredna plačila, ki je, recimo, nekje na višini 135 milijonov. Kar se januarja še ne ve, kakšna bo vrednost posamezne plačilne pravice. Zato ker takrat se še ne ve, kaj bojo prinesli zadnji rezultati kontrol, poleg tega pa je ta višina plačilnih pravic po hektarju različna zaradi tega načina, ki ga imamo, zgodovinskih pravic. In smo zmeraj naredili oceno, ker te ovojnice ni moč preseči. Zaradi tega je bila narejena – tak približek, kakšna je višina plačilnih pravic, in se je potem izplačalo na ta način. In potem ko so bile vse kontrole pač opravljene, še do konca vsa plačila. Na ta način je vsako leto ostalo okrog od 500 tisoč do 1 milijona neizkoriščenih sredstev. Drugače ni bilo mogoče. Ker te skupne ovojnice se ne sme preseči, ker si potem lahko tudi pod sankcijami. Zelo majhna toleranca je. Spremenjen način pa nam omogoča, da v celoti počrpamo. Ker najprej damo vsem kmetom 80 % - čisto vsem -, potem ko so pa vse znane – končna številka znana, teh plačilnih pravic – se pa preostanek tega denarja razdeli na vse in to bo pomenilo 100-procentno črpanje. Mi smo to razliko v načinu plačevanja skomunicirali tudi s Kmetijsko-gozdarsko zbornico. So se strinjali in so bili vnaprej obveščeni, da – na tak način. Saj na nek način je še boljše, ker dobijo vsi pa že 80 % takrat januarja, ko jim tudi koristi za nakup repromateriala, ključno je pa to, da prav nobenega evra ne pustimo v evropski blagajni.  Hvala.
Najlepša hvala. To je gospa državna sekretarka, mag. Tanja Strniša. Torej, spoštovani zbrani, spoštovani gostje, spoštovane kolegice in kolegi, s tem bi nekako zaključil 7. redno sejo tega Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in razvoj podeželja. Jaz se vam zahvaljujem za udeležbo in vam želim vse dobro. Na svidenje.