Hvala. Mogoče bi to pot šli od zadaj naprej. Kar se tiče neoliberalnega principa izrazoslovja in tako naprej, umeščanja principa kulture v ne vem kakšne kapitalistične pojme, bi jaz dejal takole: zahodna civilizacija, ki temelji na izročilu iz stare Grčije pa vse do današnjega trenutka, se je ekonomsko, gospodarsko in tudi kulturno razvijala, kot se pač je, z vsemi presežki, z vsemi stranpotmi, tako v socialnem kot družbenem razvoju in tako naprej. Trenutek, v katerem živimo - pa se še enkrat zopet vračam na vse to, kar nas na tehnološkem področju čaka s četrto industrijsko revolucijo, ki v resnici že poteka -, pa zahteva, da tako rečem, zahteva, da se področje kulture in umetnosti tvorno vključi in pripne na ta vlak. In ravno te nove tehnologije v resnici omogočajo vsa polja produkcije, kreativnosti s področja različnih umetnosti in kulture, da začnejo in vzpostavijo tvoren odnos med tistim, čemur rečemo kultura ali umetnost, tudi gospodarstvom, ekonomijo, znanostjo. Nujno nastajajo zdaj področja delovanja, kjer se vsi ti temeljni postulati neke družbe, ki je uprta v bodočnost in ki ima sama sebe za sodobno, v resnici predstavljajo. Se pravi, sodelovanje je nujno. Zdaj, kakšno izrazoslovje uporabljamo pri vsem tem, je popolnoma irelevantno. Recimo, meni je zelo ljub izraz pri vsem tem, da vpeljemo tudi princip kulture, princip široke kreativnosti, tudi s tem vrhom, ki mu rečemo potem umetnost, jaz vsemu temu rečem humanizacija tehnologije; pa ne mislim zdaj samo humanizacija tehnologije kot stroja, ampak tehnologije družbe, nadstavbe sistema, kako v bistvu v resnici živimo. In točno ta pojem humanizacije je v resnici pojem kulture, ki mora poseči v vse te stvari. Mimogrede, prej nisem odgovoril na vprašanje glede kolizije mreže centrov raziskovalnih umetnosti in mojega položaja v tem. Recimo, ta projekt, ta razpis, ki je bil zdaj končan, mislim, da 22., je v bistvu prvi slovenski poskus iz kohezijskih sredstev - in ta denar je edini denar, namenjen iz kohezijske kulturi, če verjamete ali ne, od tistih 900 milijonov, kolikor jih je bilo na voljo. Ne gre za eno mrežo, gre za dve mreži, Delavski dom ni sam prijavitelj, ampak mi kot predstavniki konzorcija, ki obsega transverzalo od Maribora do Kopra, v bistvu smo naslovni prijavitelj mi tam na sredi. Recimo, samo ta razpis, naša dokumentacija je obsegala več kot 250 strani, tu notri so poslovni načrti, finančni načrti, tu notri so laboratoriji, tu notri so razpisi, tu notri je preko 80 projektnih partnerjev, ki pa prihajajo iz znanosti, iz gospodarstva, iz kulture, iz znanosti od največjih in najboljših znanstvenih institucij v naši državi do šolskih organizacij, izobraževalnih, s področja računalništva, elektrotehnike in tako naprej, vse do, kaj vem, multi, da rečem, organizacije, nadnacionalke ali kako bi jo imenoval, Yaskawe, ki zdaj gradi tovarne v Ribnici in Kočevju. Tako ravno to sodelovanje in ta projekt je namenjen temu, da se vzpostavi med tem kreativnim sektorjem v vizualnih umetnostih, tem raziskovalnim sektorjem, če gremo po načelu, da umetnost na nek način vedno kaže ogledalo družbi, v resnici pa vedno kaže v zadnjih časih pot naprej, stranpoti (nadaljevanje) in vse tisto, kar je potrebno obsoditi, kar je potrebno odvreči na smetišče, in iznedri vse tisto, kamor vsi skupaj stremimo, in še enkrat, k humanizaciji tehnologije. In vsa ta področja potem v bistvu tvorijo neko družbo bodočnosti, neko skupnost, tako majhno, kot je naša, ki je pripravljena vse te izzive sprejemati z dvignjeno glavo, brez strahu, da izginemo v tem iz zgodovine, brez strahu, da nas požrejo veliki, brez strahu, da smo mogoče porinjeni na stranski tir vsega tega, kar razvoj prinaša. Razvoj je včasih v resnici na nek način lahko tudi grozljiv, da tako rečem. Za nekatere družbene skupine ni poskrbljeno, veča se nezaposlenost, v glavnem, ni vse tako lepo, kot se zdi, ko rečemo razvoj, razvoj, razvoj. In ravno ta princip, da vpeljemo umetnost, kulturo v vse te neoliberalistične pojme, kot ste dejali, pomaga, da vse te principe rešujemo na bolj human način, da se zopet vzpostavimo kot neka kohezivna skupnost, se ponavljam čez cel ta hearing, kot neka skupnost ljudi, ki vedo, od kje prihajajo, ki vedo, kje so, in ki še kako hudičevo dobro ve, kam naj bi šli. Toliko, kar se tiče vsega tega. Zdaj pa, če gremo naprej. Kar se tiče, recimo, spomenikov narodnoosvobodilne borbe, za katere ste pravilno ugotovili, da jih je več kot 3 tisoč in da nekateri sploh niso evidentirani in jih niti ni na seznamu kakršnegakoli sistema varovanja, varstva kot kulturne dediščine, je treba opozoriti tudi na to, da Ministrstvo za kulturo samo po sebi - lahko mi ustanovimo komisijo, ki bo potovala po terenu in te stvari popisovala. Lahko naslovimo na Skupnost občin prošnjo, da nam sporočijo mesta, opise, naslove, kakorkoli, vseh teh stvari, kar se jim zdi vredno, da jih evidentiramo, da jih ohranjamo, da jih negujemo, da tako rečem. Pa vendar bo tu nujno treba narediti nekakšno selekcijo. Jaz se strinjam, da je to del naše zgodovine, še kako pomemben, na narodnoosvobodilni vojni v resnici vsi stojimo ali pademo, zanikanje tega ni opcija, ni mogoče, in to je nujno postoriti. Tu je tudi moja zaveza, da bomo v tem mojem mandatu to dokončno evidentirali, rangirali, da tako rečem, vzpostavili sistem, kaj je in kaj ni, in tisto, kar je, negovali, čuvali, branili, obnavljali in vse, kar pritiče takšnemu pomniku naše zgodovine. Kar se tiče »outsourcinga«. Seveda se z vami popolnoma strinjam, da je vsaj v javnem sektorju, v javnih zavodih kaj takšnega mogoče nedopustno, pa vendar moram opozoriti, da včasih sami javni zavodi s svojo notranjo strukturo, s svojimi strokovnimi službami na kateremkoli področju ne zmorejo. Sam prihajam iz enega takšnega javnega zavoda, ki je sicer v lasti lokalne skupnosti, in vem, kako težko je včasih z ekipo, ki ji je tam, recimo, dovoljeno, da dela, če se tako izrazim, kako nujno včasih potrebujemo zunanje sodelavce, ne moremo jih pa niti ne zaposliti, včasih so to skakalnice, prevali nazaj in prevali naprej, da sploh vzpostavimo nek tvoren sistem, da pridemo do končnega rezultata. Ker v končni fazi je končni rezultat tisti, ki vsako takšno dejavnost zanima. Je pa res, da se je to na nek način kar razpaslo, in temu je definitivno s pravili in navodili potrebno stopiti na prste. Kar se tiče delavskih prevzemov raznih medijev in tako naprej, jaz tukaj ne vidim nobenega problema. Dokler je vse v okvirih zakonodaje, to so opcije, ki so možne in tu ne vidim res nobenih zatikanj, zakaj ne. Ko ste prej omenili preverjanje dejstev – portal Fact check. moram opozoriti, da je ravnokar nastal tudi… pravzaprav ne nastal, ampak bom rekel se ustanavlja, se ekipira, se formira tudi portal enih kritiških odnosov znotraj vizualne kulture, kar je zelo pomembno. Da se vzpostavi en tvoren dialog med avtorji, med producenti in pa seveda med tistim, kar naj bi kritiška javnost bila v svojih vrhovih(?), se pravi strokovne kritike, ki nam jo v resnici manjka na vseh področjih. Živimo v družbi, kjer si vsak posameznik misli, da se spozna in da je upravičen, da kritizira vse in vsakogar in tako naprej. Tako da to, kar ste zdaj rekli zaradi tega preverjanja dejstev, jaz pozdravljam, Ministrstvo za kulturo bo tu nudilo vso podporo, vso pomoč, ves strokovni suport, kar ga premoremo in jaz mislim, da takšni portali bi morali obstajati še na kakšnem drugem področju, ne samo za vizualne umetnosti, ki naj bi kot sem že dejal vzpostavil en kritičen odnos, se pravi, da se res pove vsej tej poplavi vsega kar nas bombardira 24 ur na dan, da se vzpostavi eno vrednotenje, en sistem meril, kaj je in kaj ni, ker ljudje v tej preprosti poplavi včasih zelo težko ločimo, kaj je sploh res in kaj ima eno dodano vrednost in kaj jo seveda nima. Kar se tiče filma in teh 11 milijonov, se z vami popolnoma strinjam. Bomo posneli situacijo, bomo vzpostavili dialoge, bomo videli, pravzaprav bomo poskušali, da do takšnih zdrsov, slipov ne prihaja več na kakršenkoli način. Kar se tiče pa avtorskih pravic je pa to zelo kompleksno vprašanje. Najbolj nam je vsem znan v resnici SAZAS, ki je evo, se mi zdi globoko, ki je verjetno zelo težak in si niti ne znam ta trenutek s tako malo informacijami predstavljati, kako bi lahko sploh pristopili k uravnavanju, k ne vem… k spremembi modela na kakršenkoli način. Lahko pa nekaj rečem o sistemu avtorskih pravic tudi na drugih področjih, predvsem recimo na področju iz katerega prihajam jaz, ki je pa zelo pereče tudi za vse vizualne umetnike. Nič ni v resnici določeno, da tako rečem tudi glede sankcije. V resnici, kar se tiče varovanja avtorskih pravic na področju avdio-vizualnih del, na področju fotografije in ne nazadnje čisto na področju čisto klasičnih umetniških zvrsti kot so kiparstvo in kot je slikarstvo. In veliko mojih kolegov… sem tudi bil zdaj nekaj let podpredsednik zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, je v resnici na robu. Ne obstaja trg, ne obstajajo sistemi odkupa v resnici umetniških del do letos, s tem bomo začeli. Do marsičesa še drugega neurejenega, tudi na tem področju, tako da stvari za urejati, ne za popraviti, ker samo popravljati fasade in maske ne bo šlo, ampak bo treba temeljno prilagoditi nekatere stvari izzivom 21. stoletja. ravno zato se gre pri tej moji kandidaturi, da v bistvu celo polje, celo sfero poskušamo pravzaprav (nadaljevanje) jo moramo umestiti v vse to, kar nam razvoj družbenih odnosov, se pravi, socialnih odnosov in pa seveda tehnološki napredek prinašata na vsa področja ukvarjanja s kulturo, na popolnoma vsa. Od naše pisane besede, ki je temelj tega, kar sploh smo, kako bomo mi zavarovali svoj jezik, kako bomo svoj jezik umestili v svetovno digitalno okolje. In tu so zdaj nastavki tudi v kulturnem evru, da s temi stvarmi sploh začnemo. Kaj bomo postorili, da bo lahko umetna inteligenca govorila tudi po slovensko, kaj bomo postorili, da bo slovenski jezik avtomatično prevajan v druge svetovne jezike brez posega prevajalcev in tako naprej. Tu je ogromno dela, ki je zdajle verjetno zelo zahtevno, ampak treba je začeti. Ker če nas ne bo, bomo eden izmed tistih tisoč jezikov, ki so predvideni, da v tem stoletju izginejo v temo zgodovine človeške civilizacije. Tako nas res na vseh področjih čaka veliko dela, ampak treba ga je začeti. Strokovnost v Sloveniji obstaja na vseh področjih, več kot preveč jo je. Vem pa, da veliko strokovnjakov noče, predvsem iz razlogov, ker zdaj meni tudi vsi pravijo, kaj, hudiča, ti je pa tega treba bilo, tam bi lepo sedel še pet let, pa šel v penzijo. Ampak tako ne bomo nikamor prišli. In mislim, da z eno res voljo, z eno energijo, z enim vodenjem, da tako rečem, lahko na vseh teh področjih, ki se tičejo kulture in umetnosti, postorimo, zaženemo marsikaj in vključimo marsikatero pametno glavo v vse te procese, ki so še kako nujni, da jih sprožimo čim prej. Zdaj pa nazaj v moj ljubi Maribor. Ogromno, ogromno stvari je treba urediti. Jaz resno upam, da zdaj ta nova koalicija s svojim koalicijskim programom, ki se je zdaj vzpostavila v Mariboru in je začela delati, načrtovati, planirati, da bo uspela rešiti nekatera temeljna vprašanja, sploh da izberejo lokacije, kam kaj umestiti, kam premestiti in tako naprej. Moram tudi opozoriti, recimo, da v Mariboru obstaja tudi cela vrsta nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, kot se, recimo, ukvarja Umetnostna galerija Maribor in je v bivši tekstilni tovarni ena največjih in najuspešnejših likovnih galerij v Sloveniji, to je Kibla Portal, ki letno predstavlja avtorje iz celega sveta. Pregledna razstava Metke Kraševec je bila točno tam, zdajle je zaključena razstava z več koz 120 avtorji iz celega sveta z naslovom Osebno. In potem mi moji mariborski prijatelji rečejo, »veš, Zoran, od Maribora do Ljubljane je sto kilometrov, od Ljubljane do Maribora pa tisoč.« Tudi na tem področju moramo marsikaj postoriti. In za Koper velja enako. Decentralizacija na vseh teh področjih je nujna. Seveda ob vsem tem, kar prestolnica v resnici ohranja, vse te velike nacionalnega pomena hiše, ki nas kažejo tudi navzven in ki predstavljajo tudi na kulturnem in umetniškem področju temelj našega sodelovanja in odprtosti v svet, od tega, da lahko rečemo, da je nujno potrebna tudi kulturna diplomacija ali kakorkoli. Seveda so tu tudi posamezniki, Slovenci, ki delujejo na tem področju po celem svetu, od Kalifornije do Japonske, verjetno bi našli še kakšnega slovenskega umetnika na Islandiji ali pa na Antarktiki. Gre za to, da se res tvorno - in ministrstvo je temu namenjeno in mora biti namenjeno, da se tvorno umestimo in da postanemo eden tistih narodov, ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu, ki držijo zastavo naprej, na kulturnem in seveda tudi na umetniškem področju v vseh sferah. Tako da kar se Maribora tiče, zaveza pripravljenosti sodelovati, pripravljenosti (nadaljevanje) finančno pomagati, ampak rabimo sogovornika. In jaz upam, da takoj, ko, če nastopim mandat, se v Rotovžu pogovorimo o vseh teh stvareh, da delovne skupine najdejo modalitete, kako pristopiti k vsakemu posamičnemu problemu in kako pripeljati do rešitev. Kar se tiče Opere in baleta, SNG, ne samo v Mariboru, tudi v Ljubljani, predvsem statusa baletk, pa po moje niti ni tako težko rešljivo. Treba je - evo, ne vem, katerič danes zopet omenjam dialoške skupine, da najdemo modalitete, kako te umetnice in umetnike zaščititi, kako jim omogočiti status, ki jim bo tudi po tem njihovem kariernem vrhu tam nekje pri 40 omogočil nadaljnje delo ali tistim, ki ne zmorejo, primerno in dostojno življenje. Seveda pa bo tu treba vzpostaviti obenem tudi dialog z vso to srenjo, ki ji danes rečemo sodobni ples, ki ni tako majhna v Sloveniji in je še kako pomembna in predstavlja tudi na področju, da tako rečem, kulturne diplomacije zelo velik doprinos k vedenju o nas v tujini, da vzpostavimo merila, da se ti statusi na nek način izenačijo. Teh ljudi ni veliko in ne vidim razloga, zakaj ne bi tega postorili čim prej. Toliko glede tega odgovora.
“