Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi! Zgodnja ura je in smo se uspeli zbrati, tako da smo sklepčni. Zato začenjam 5. nujno sejo Odbora za kulturo.  Ali imamo kakšno obvestilo o zadržanosti in nadomeščanjih? Nimamo. Torej, kdor je, je, kogar ni, bo še prišel, upamo. Pozdravljam vse članice in člane odbora ter ostale prisotne, še posebej pa mag. Zorana Pozniča, kandidata za ministra za kulturo! S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: Predstavitev mag. Zorana Pozniča, kandidata za ministra za kulturo. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV MAG. ZORANA POZNIČA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA KULTURO.   Mag. Zoran Poznič, ki je predlagan za ministra za kulturo, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil Odboru za kulturo kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika Državnega zbora takoj, najkasneje pa v 48 urah po predstavitvi, poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.  Prosim mag. Zorana Pozniča, kandidata za ministra za kulturo, da se predstavi odboru. Beseda je vaša.

Hvala.  Lep pozdrav tudi z moje strani! Naj se na začetku zahvalim, da ste to mojo predstavitev sploh omogočili, seveda tudi stranki, katere član sem.   (nadaljevanje) Preden bi začel s to svojo predstavitvijo, v izogib mogoče kasnejšim različnim vprašanjem, bi prebral eno kratko izjavo, ki se tiče tega, kar se zdaj dogaja po medijih glede možne kolizije interesov v zvezi z mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture. Glede tega moram poudariti, da se bom, če me boste potrdili za ministra za kulturo, takoj izločil iz vseh postopkov, ki v zvezi s tem potekajo na ministrstvu. Kolikor sem seznanjen, je Ministrstvo za kulturo na Komisijo za preprečevanje korupcije poslalo zaprosilo za usmeritve, kako ravnati ob moji morebitni potrditvi, tako da bi izločili vse možnosti potencialnega konflikta interesov. Prepričan sem, da je pred končno odločitvijo v zvezi z razpisom treba počakati na odgovor komisije. Zagotavljam, da bom v celoti upošteval mnenje komisije in ravnal skladno z njenimi usmeritvami. Samo toliko, da je to jasno. Verjetno se bodo tudi še kakšna vprašanja nanašala na to, na tisto sem pa seveda pripravljen odgovarjati.  Zdaj pa k meni kot kandidatu za ministra za kulturo Republike Slovenije.  Moje ime je Zoran Poznič, star sem 59 let, prihajam iz Trbovelj. Po osnovni izobrazbi sem akademski kipar in magister videa in novih medijev, zadnjih deset let direktor Javnega zavoda za kulturo, Delavski dom Trbovlje, ki je v občinski lasti, ne državni. Prejšnjega oktobra sem ravno nastopil tretji mandat, petletni. Pa vendar, ob vseh teh dogodkih, ki so se odvijali zadnje mesece, se je ponudila na nek način možnost, da vse to znanje, pridobljeno v vseh teh letih, da tako rečem, kulturnega menedžiranja v našem javnem zavodu, in z vsem tem, kar kot direktor Delavskega doma spoznavam in sem spoznaval ter se seznanjal s, da tako rečem, kulturnim vesoljem in umetniškim vesoljem, slovenskim, se mi je zdelo primerno in na nek način mogoče celo nujno, da se izpostavim na ta način, da skušam pomagati, potegniti ta voz naprej, da pripravimo tudi to našo sfero za izzive 21. stoletja. To je, kar se mene tiče osebno. Glede programa, glede predstavitve programa bi se pa usmeril bolj kot ne v to, da predstavim v kratkem ekspozeju vse tisto, kar mislim, da je treba storiti, da vzpostavimo mogoče tudi potem skozi pogovor z vami neko skupno vizijo, kako naj bi to področje delovalo in kam naj bi nas vse skupaj peljalo v naslednjem obdobju.  Prvo, kar je treba povedati, so tu obveznosti, programi, projekti, ki jih je nujno nadaljevati, ki jih je nujno izpeljati, in to že tudi v letošnjem letu. Prva takšna naloga, ki je pred Ministrstvom za kulturo, je sprejetje zakona, ki mu rečemo tudi zakon o kulturnem evru, ki bo omogočil v naslednjem obdobju ne samo gašenje požarov, kar se tiče zanemarjene infrastrukture in nekaterih nujnih ukrepov, da se približamo ali da vsaj sledimo vsemu tistemu, kar se na kulturnem področju dogaja v Evropi glede digitalizacije, glede digitalizacije v resnici na vseh področjih, od glasbene, plesne, filmske dediščine, besedne dediščine, da pripravimo tudi naš materin jezik za res tvorno uporabo v medmrežju, v vseh teh novih tehnologijah, ki se nam z bliskovito hitrostjo približujejo.   (nadaljevanje) Seveda pa ne smemo pozabiti to na varovanje in seveda čuvanje naše kulturne dediščine. Jaz sedaj govorim še vedno o kulturnem evru, pereči problemi nastajajo v Mariboru, perečih takih problemov je, kar nekaj v Sloveniji in izven proračunskih sredstev bo točno ta postavka proračunskega denarja omogočila ministrstvu in družbi kot celoti, da za te nujne primere v resnici poskrbimo. Druga take velika naloga letošnjega leta je seveda priprava in sprejetje nove medijske zakonodaje, kjer obstoječi medijski zakon seveda sploh se ne dotika vse te nove tehnologije, novih možnosti komuniciranja medijskega podajanja o vsebini, ki ga prinaša nova tehnologija tako, da je nujno sedaj v pripravi. Jaz sem v stiku z nekaterimi vrhunskimi strokovnjaki iz tega področja, ki so delovali tudi v Evropski uniji tako, da bomo obstoječi pripravljeni, da tako rečem, medijski zakon seveda nadgradili še z novimi vsebinami določili in omejili - čeprav ne uporabljam rad te besedo - tudi mogoče vse tisto, čemur rečemo »sovražni govor«, kar v resnici v eno kulturno komunikacijo med ljudmi ne spada in sedaj ni sankcionirano predvsem v medmrežju in v resnici vseh in v pisanih in v drugih medijih. Tako da jaz pričakujem, da ta strokovna skupina takoj prične z delom in da lahko v kratkem že pripravimo eden temeljiti predlog, ga damo naprej v obravnavo in potem seveda verjetno še z redakcijo sprejmemo še letos. Tretja taka velika naloga, ki čaka ministrstvo letos je seveda priprava in sprejem nacionalnega programa za kulturo za naslednjo obdobje, kar je v resnici zelo zahtevna naloga, ampak ne vidim razloga zakaj ne bi tudi uspešno rešili in seveda v sodelovanju in s pogovorom skozi tudi mogoče princip dialoških skupin, ki je bil tudi sedaj zelo dobro uporabljen pri pravi možnih rešitev zakonodaje glede reševanje statusa samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Te dialoške skupine so ekipirane, da tako rečem, izbrane in bodo sedaj takoj začele z delom. Če generalno zaokrožim tale del rečem, da dialoško seveda v pogovoru v upoštevanju mnenja drugih v iskanju ne gnilih kompromisov, ampak plodnih lahko vse te velike naloge, ki so pred nami seveda tudi uspešno že letos mislim, da rešimo. Generalno bi pa dejal takole. Ob vsem tem, kar se dogaja na kulturno umetniškem področju v Sloveniji se meni v zadnjih letih kristalizira nekaj temeljnih nalog, ki jih pa moramo začeti jemati zelo resno in vzpostaviti tudi skozi dialog skozi eden poglobljen družbeni konsenz, da tako rečem, in eno formo, obliko poti, po kateri bomo lahko napredovali in se ohranili kot zelo posebna majhna, da tako rečem skupnost v tej Evropi kakor vidimo se premika, se spreminja, se gnete za njihovo levo za njihovo desno itd… Vsi ti izzivi, ki so pred nami pa gredo nekako po nekaterih temeljih, premicah jaz bi temu rekel debirokratizacija celotnega polja - to je ena prvih nalog,  (Nadaljevanje) poenostavitev postopkov sprejemanja odločitev in pa odgovornost. To zdaj, ker se tiče teh treh stvari, govorim o ukrepih, o smereh po katerih ne bi ministrstvo se vzpostavilo v teh naslednjih mesecih, da res tam ustvarimo eno ekipo, da tako rečem, eno okrožje, eno atmosfero, ki bo pripravljena na delo, ki bo prevzemala odgovornosti, ki bo na en način tudi nagrajena in pohvaljena,sicer je to grda beseda, za vse tisto kar te ekipe, te službe, direktorati v resnici prispevajo k razvoju slovenske kulture in umetnosti. Tako da, jaz bi se raje posvetil vašim vprašanjem, tako da, takole bi jaz tudi v resnici to kratko predstavitev zaključil in veliko raje odgovarjam na vaša vprašanja.  Hvala.

Hvala vam, gospodu mag. Zoranu Pozniču, se zahvaljujem za podano predstavitev.  V nadaljevanju dajem besedo članicam in članom odbora, da kandidatu za ministra postavite vprašanja. Predlagam, da kandidatu najprej postavimo pet vprašanj na katere bo nato odgovoril, po odgovorih pa predlagam nov krog petih vprašanj in tako naprej, dokler se razprava na odboru ne bo izčrpala, vemo pa, da imamo časa tam nekje do enajstih, ker potem imate sestanke v poslanskih skupinah.  Skratka, najprej se je prijavila… Prosim. Predlagatelj bi še rad besedo. Izvolite, gospod Samo Bevk, bi radi besedo. Prosim.

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem kolegicam in kolegom, še posebej kandidatu za ministra za kulturo, gospodu Zoranu Pozniču. Postavil bom enako vprašanje kot sem ga pred meseci, septembra, ko smo imeli predstavitev kandidata za ministra, gospoda Prešička. Namreč enako vprašanje, nekaj mesecev je od takrat minilo, marsikaj se je v tem smislu pozitivnega tudi zgodilo. Namreč, Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi oziroma Zakon o kulturnem evru je v tem času preživel razpravo znotraj zainteresirane strokovne javnosti in pa tudi koalicijsko usklajevanje znotraj vladnih resorjev. Kolikor vem, ni pa kljub napovedim zakon prišel še v obravnavo v Državni zbor. Mi vemo, da ga moramo sprejeti v letošnjem letu, se pravi, v letu 2019. Zakon naj bi začel veljati s prihodnjim letom za obdobje 2020-2026 in s temi sredstvi oziroma s tem zakonom bi dobili za slovensko kulturo dodatnih 122 milijonov in 600 tisoč evrov za sedem programskih sklopov, ki so v tem zakonu navedeni. Zato me zanima, ker ste, gospod kandidat, kot prvo nalogo, ministrstvo v tem letu zapisal in predstavil ravno sprejetje tega zakona, kdaj lahko zakon pričakujemo v Državnem zboru. Vem, da naj bi zakonu bil naklonjena tako minister za finance kot tudi predsednik Vlade. To je dobra popotnica temu zakonu in verjamem, da bomo ta zakon v Državnem zboru tudi podprli. Se pravi, vprašanje:  Kdaj lahko pričakujemo zakon v Državnem zboru? Ali boste pred sprejetjem na Vladi tudi še vsebinsko morda posegali v kakšen sklop teh sedmih programov, ki so v zakonu našteti? In pa še nekaj bi poudaril. Namreč, rebalans proračuna za kulturo za leto 2019 prinaša kulturi dodatnih 30 milijonov evrov, skupaj 193 milijonov evrov, kar je prvič po letu 2012, da znaša proračun za kulturo 1,9 % deleža državnega proračuna. Namreč nujno bi bilo, da Zakon o kulturnem evru, ko bo sprejet, da se to pozna tudi pri državnem proračunu, kajti izvajali ga bomo lahko le v taki meri v kolikor bodo ta dodatna sredstva zagotovljena v celoti, se pravi v letu 2020 glede na sprejeti proračun 2019 vsaj 9,3 milijona evra, potem v letu 2021 12,950 tisoč milijonov evrov in tako dalje vse do leta 2026, to bi bilo moje edino vprašanje na današnji predstavitvi. Verjamem, da boste dobil dovolj visoko podporo, da bomo lahko o tej odločitvi predsednika Vlade, da vas predlaga za ministra za kulturo, v petek tudi na plenarnem zasedanju glasovali in vas potrdili. Hvala lepa.

Hvala, kolega Bevk.  Na vrsti je Karla Urh.

Prav lep pozdrav vsem! Prihajam iz kulturnega področja, šolstvo, kultura, glasba, to je nekako stičišče ali pa sinergija vseh te umetnosti.  Zanima me kako vi vidite rešitev za ponovno vzpostavitev delovanja nekega najvišjega vrha slovenskega zborovskega petja v Mariboru, in sicer, da se vrne gospa Karmina Šilec in da ta Carmina Slovenicka zopet zaživi kot nek nacionalni ponos zborovske glasbe. To je kot prvo. Kako se boste lotili reševanja in nadaljnjega delovanja festivala Brežice pod okriljem Klemena Ramovša? In pa mogoče me skrbi malo oziroma vas sprašujem kako vidite ohranjanje slovenske kulturne dediščine identitete kulture slovenstva, in sicer tudi taki majhni projekti kot je recimo Kroparski muzej, ki ni konec koncev samo kultura je tudi sporočilo vsem našim otrokom in zanamcem kako se je delalo včasih ročno in ne tako kot danes večina staršev reče; "uči se, da ti ne bo treba delati". Kako vidite nekako reševanje teh problemov, da ohranimo te kulturne spomenike, ki ne predstavlja tako hudo velik strošek, da naši otroci in zanamci ne pozabijo kako je bilo včasih?  Toliko za enkrat. Hvala.

Najlepša hvala gospe Karli Urh. Na vrsti je Zmago Jelinčič. Prosim.

Hvala lepa. Najprej iskrene čestitke za korajžo, da ste te odločili, da greste v to kačje gnezdo. Upam, da ga boste tudi spucali. Gospod prejšnji, gospod Prešiček je imel ta namen, pa so ga odnesli, jaz upam, da ne bo uspelo zdaj še enkrat, da bi se to zgodilo. sprašujem pa kakšen je vaš odnos do dviga naročnin za RTV? Tam so naredili še dodatnih 7,5 milijona evrov veliko luknjo za razne programe plus, kjer baje plačujejo po 150.000 evrov honorarja za vsakega izvajalca.  Potem me zanima kakšen je vaš odnos do odkupa premične kulturne dediščine slovenske? Zadeva gre v tujino, ostalo nam je v Sloveniji še izredno malo premične kulturne dediščine, da ne bo se zgodilo tako, da bomo morali hoditi gledati v tujino naše eksponate.  Zanima me kaj nameravate narediti s posebnimi penzijami in dodatki pa uslugami raznim tako imenovanim zaslužnim umetnikom. Zanima me kaj nameravate z desetimi stotnijami in več arhitektov, ki so deklarirani kot umetniki in na svojem področju krasno služijo medtem ko jim država plačuje vse pristojbine.  Ali nameravate prevetriti te nevladne organizacije,  (nadaljevanje) ker nekatere požirajo ogromne denarje iz fonda Ministrstva za kulturo.  Hvala.

Zdaj pa lahko minister odgovori na prvi sklop vprašanj, kandidat za ministra. Prosim.

Hvala. Če začnem od začetka. Zakon o kulturnem evru je v resnici pripravljen. Potrebne so še drobne redakcijske spremembe, vsebinsko se v ta zakon več posegalo ne bo, ker je popolnoma usklajen. Tako jaz pričakujem, da gre lahko naprej v postopek že na sledeči seji parlamenta. Tako bo tja do poletja ta zakon lahko popolnoma operativen, kar bo tudi glede nekaterih drugih vprašanj, ki so bila zdajle postavljena, predstavljalo kar dosti veliko olajšanje.  Če se zdaj vrnem k vprašanju glede Carmine Slovenice in Festivala Brežice. Seveda tudi nam na terenu, da tako rečem, ni bilo jasno, kako je mogoče, da takšna dva slovenska kulturna velikana izpadeta iz obzorja Ministrstva za kulturo. Tako bomo takoj, če nastopim službo, vzpostavili stik, poskušali narediti vse, pa da ne rečem, od opravičila naprej do poziva k vrnitvi ali na kakršenkoli drug način nadaljevanje delovanja, takšnega, kot smo ga poznali. Če bomo pozneje kaj govorili o ambasadorjih slovenske kulture, to sta dva zelo prominentna ambasadorja. Seveda tudi gospod Ramovš s Festivalom Brežice, se sam spomnim, kako smo v preteklih letih z užitkom hodili na Kum v tako drobno gotsko cerkev, kjer so prirejali v sklopu tega festivala tudi koncerte. Tako je treba to seveda ohraniti, ponovno vzpostaviti in definitivno nadaljevati.  Kulturni evro bo omogočil tudi posege in pomoč takšnim drobnim, kot ste dejali, muzejem, kot je kroparski, ki v resnici pomeni za tisto mikro okolje, pa ne samo za mikro okolje, za celo slovensko dediščino, industrijsko kulturno dediščino, kakorkoli jo pač imenujemo, velik potencial. Seveda tudi vsa ta, da tako rečem, popravila streh, da bom čisto konkreten, ali vzpostavitev stanja, da prostori ne zamakajo, da niso eksponati v vlažnih prostorih in tako naprej, se pravi, vsa ta logistika, ki je potrebna, da deluje okrog neke takšne postavitve, bo ta kulturni evro v resnici na nek način omogočil, da se to čim prej izvede, popravi, vzpostavi, in seveda tudi, da gremo od tam naprej. Predvsem moj namen ni, da zdaj samo vzdržujemo stanje, takšno kot je, da popravljamo vse to, kar zadnjih deset let zaradi znanih razlogov ni bilo postorjeno, denar se v resnici vedno jemlje najprej kulturi in vojski, kar je zelo zanimivo, ker zame je tudi kulturno eno izmed najbolj državotvornih ministrstev. Tako da bomo poskrbeli za vse te stvari, to je moja zaobljuba. Naredili bomo vse, kar je mogoče, da te stvari peljemo naprej. Seveda pa kroparski muzej ni osamljen primer potrebne intervencije, takšnih primerov je kar nekaj. Recimo, v Mariboru jih je kar veliko, od mariborskega arhiva do mariborske galerije, do mariborske knjižnice. Tam so grehi narejeni pred desetimi leti z evropsko prestolnico kulture, tista velika gradbena jama je še vedno v opomin vsem.   (nadaljevanje) Sedaj je prišlo do mene, da je končno nova koalicija, mariborska, začela tudi sprejemati odločitve na tem področju, kar me zelo veseli. In seveda bo Ministrstvo za kulturo tvorno pomagalo, prispevalo, kakorkoli, ali finančno ali s strokovno ekspertizo pri odločitvah mestne občine, ki pa so v resnici njihove inicialne odločitve; na žalost jim je zdajle pred nekaj dnevi že propadlo eno gradbeno dovoljenje, tako se bodo nekateri postopki začeli izvajati na novo, še enkrat. Ampak če je res dobra volja, je seveda dobra volja na strani vseh, ker to ni samo dediščina Maribora, Štajerske, ampak je v resnici dediščina našega naroda. Sploh pokrajinski muzej je nujno potreben, nujno, nujno potreben, ker tam je v resnici že nevarno tudi za arhiviste, v bistvu v tisti plesnobi in vsem tistem živeti, dihati, da tako rečem, in nasploh strokovno delovati. Takšnih primerov je kar nekaj po celi Sloveniji in upam, da bomo od primera do primera, ki jih bomo detektirali, zelo hitro lahko akcijsko naredili načrte pomoči ali intervencij na takšni ali drugačni ravni. Toliko o varovanju kulturne dediščine, o tem vprašanju. Zdaj pa tretje vprašanje gospoda Jelinčiča, dvig naročnin RTV Slovenija. Z vsem tem, kar naj bi se dogajalo na RTV in kakšna je percepcija v javnosti vsega tega pogona, jaz niti ne vem, koliko je res zaposlenih, govorijo o številka tam od 2 tisoč do 3 tisoč. Tako je najprej treba vse te stvari detektirati in narediti akcijski načrt, seveda z vodstvom RTV usklajeno. Seveda pa jaz kot minister za kulturo, če bom potrjen, ne odobravam in ne predvidevam nikakršnega dviga naročnin, v tem trenutku ne vidim razloga za kaj takega.  Kar se tiče odkupa premične dediščine. Sam sem veliko let se ukvarjal tudi z restavratorskimi poskusi na tem področju in sam vem, kako so po Štajerskem zadnjih 20 let tovornjaki te premične dediščine vozili v Avstrijo in Nemčijo. Na nek način včasih naši ljudje nimajo niti občutka, kaj je in kaj ni, tako se je to prodajalo, poklanjalo, uničevalo na veliko. Enako se, recimo, dogaja tam pri nas v Zasavju, kjer so stroji rudarske industrijske kulturne dediščine, stari nekateri več kot 150 let, bili razmontirani, prodani v železarne, stopljeni v plavžih in tako naprej. Tako da kar se mene tiče, jaz imam veliko afiniteto do tega in se mi zdi ta premična kulturna dediščina ravno tako pomembna kot nepremična. Videl sem, opazil sem tudi, da v predlogu v resnici že letos namenjenih skoraj 240 tisoč evrov za odkup takšne premične dediščine, kar je seveda premalo, ampak začelo se pa je. Seveda je bolj problem v tem, kako detektirati stvari, ki so še ostale. In povem vam, da jih ravno veliko niti ni ostalo, ker se je res ropalo in plenilo zadnja desetletja. Seveda, ustanoviti nekakšno akcijsko skupino, ki bo sploh določila nekakšne gabarite, nekakšno delovno okolje, v katerem se bo lahko gibalo, in potem resno iti v valorizacijo vse te premične dediščine, pa seveda v ciljane, da tako rečem, odkupe.   Saj pravim, vsa ta vprašanja se na nek način nanašajo na ta zakon o kulturnem evru,  (nadaljevanje) ki pa bo omogočil eno bolj, da tako rečem poglobljeno ne mnenje, ampak poglobljen pristop k temu odkupu, ker če nas osmišljajo na eden način kot zgodovinski narod gradovi. Kar se tiče nepremične dediščine nas seveda osmišljajo tudi stare zibke itd., da ne bom tukaj dolgovezil. Posebne pokojnine. Saj ne vem, če je ravno v kulturi ravno obstajajo kakšne posebne pokojnine. Tiste, ki pa jih mogoče lahko razumemo pod to sintagmo pa seveda so namenjena ljudem, ki so v svojem življenju, v svoji umetniški karieri resno posegli v vse tisto, kar nas dela danes to, kar smo na kulturnem področju. Recimo jaz sam se nimam ravno za ne vem kakšnega umetnika, ampak vem kako težko je včasih življenje izven sistema. Jaz sam imam tam nekje 13 let pokojninske plačane dobe in od tega jih je v resnici 10 let tam v našem zavodu. Vedno sem bil v svobodnem poklicu prekarni delavec in vedno sem se zanašal na svoje roke in na svojo glavo. Seveda pa nekateri, potem na starost moji kolegi iz kateregakoli področja v resnici tega ne zmorejo in je prav, da ravno, zaradi tega ozira v resnici skupnost jim omogoči dostojanstveno preživljanje starosti in nekako na ta način tudi njim odda ali da priznanje, da vendarle cenimo tisto, kar so postorili za vse nas v svoji umetniški karieri. Vprašanje arhitektov kot velikih prejemnikov, da tako rečem plačanih prispevkov za nekatere stvari, da ne bomo dolgovezili je seveda, kar zanimivo vprašanje in potrebno temeljno razmisleka. Definitivno se bomo o teh stvareh pogovarjali je pa to mogoče ena nedoslednost, ki je v prejšnjih časih že zelo dolgo v resnici nekako bila vzpostavljena kot nujna in mislim, da bo veliko teh odločitev na eden način potrebno prevetriti, se ponovno pogovoriti o njih in določiti različne statuse. Prevetritev nevladnih organizacij pa tako in tako sledi tudi sedaj kot sem že prej omenil z ustanovitvi dialoških skupin in pri urediti statusov nevladnih organizacij. Seveda se bodo znotraj teh dialoških skupin tudi vzpostavila merila kdo kaj kako komu zakaj in tukaj ne vidim razloga, da bi kdorkoli, ki ni opravičen do kakršnihkoli sredstev našega ministrstva, če želite naše družbe do teh sredstev tudi prišel na kakšen drugačen način kot samo s svojim delom, prispevkov, strokovnostjo in s svojim vplivom na razvoj kulture umetnosti v naši družbi, tako nekako.

Hvala kandidatu za te odgovore. Sedaj pa bo postavil vprašanja Marko Bandelli. Prosim.

Hvala, predsednica. Lep pozdrav kandidatu za ministra! Jaz moram povedati, da vas cenim. Kar se mene tiče tudi vaša pretekla dela so nas fascinirala, se pravi, ste delal tisto, kar želim viditi tudi v naprej. Se samo v tistem malem delu, ki ste delal, ampak na splošno glede celotnega ministrstva in kulture. Po drugi strani morate razumeti nekaj. / nerazumljivo/ bom jaz vam dal dve osnovni vprašanji, drugi pa bo malo refleksije v razmislek kam, na kakšno pot se podajate, ker vemo, da v tem trenutku ta klima ministrstev je kruta predvsem iz medijskega področja,   (nadaljevanje) in išče na vse načine diskreditacije, probleme, reči, ne pa hvale in pohvale kompetentnim ljudem. To mene osebno moti, ker kdo drug razume to kot jaz osebno.  Kot povedano, se bom osredotočil na dva argumenta. Prvo kot prvo, za en oklepaj glede teh arhitektov, tu ne morem drugače, kot strinjati se s kolegom Jelinčičem, mi ne samo, da zahtevamo, želimo vsaj, da bi se začelo pripravljati na ministrstvu neko spremembo tukaj v tem smislu, ker ni prav, da arhitekti dobijo plačane določene zadeve. Arhitekti so samostojni podjetniki, arhitekti so na trgu. Ko greš k arhitektu, ga moraš dobesedno plačati za vsako stvar, že ko vstopiš noter, tudi če ničesar ne naredi. Tako moramo vedeti, da je tu status drugačen. Jaz mislim, da bo tu treba tudi s kulturnega vidika, z ministrskega vidika začeti obravnavati na malo drugačen način; to je v oklepaju.  V glavnem, prvi del mojega govora je osredotočen na RTV. Kakor veste, sem bil leta 2013 in 2014 predsednik nadzornega sveta tam, in so bile določene reči, ki so me zmotile. Ampak kakor veste, pač presingi, pritiski in politične zadeve, vsi nadzorni sveti in programski sveti so tako narejeni, da dostikrat prevladuje politika namesto znanja in dobre volje. Prva reč, ki me moti, je ena zadeva - ki jo bom jaz pripravil ali bo kdo drug pripravil ali boste vi začeli pripravljati -, kako se imenuje direktorja RTV. Vi boste minister - upam, da boste minister - in imate tudi to nalogo, da lahko to zadevo sprožite. Mene osebno je zelo motilo, da programski svet imenuje administrativno funkcijo direktorja, ker drugega ni, ker generalni direktor RTV ima samo administrativne in računske funkcije. Tako bi tam moral nadzorni svet to funkcijo opravljati. Drugo je pa direktor televizije, radia, tam pa je stroka, s tem se pa strinjam in je tudi prav, da je v programskem svetu. Kar mi je zelo pri srcu, so seveda regionalne televizije, regionalni centri. Jaz sem takrat želel, da bi se še več sredstev in pomena ter poudarka dalo regionalnim centrom. Regionalni centri so zelo pomembni zame in mislim, da tudi za Slovenijo kot tako, sodelovanje z zamejskimi institucijami, različnimi, medijskimi. Tako, če grem na konkretno vprašanje, se pravi, kako vidite sodelovanje z zamejskimi institucijami oziroma na kakšen način vidite, da mediji lahko pripomorejo zamejstvu ter širitvi vrednot naših zamejskih Slovencev. To je prvo vprašanje, ki je zame zelo pomembno. Toliko okrog RTV, kjer bom zaenkrat zaključil. Upam, glede na to, da nimam izkušenj s področja, če bom kaj rabil, da nas boste tudi kdaj sprejeli na vašem ministrstvu, da vam lahko podamo določene predloge, želje, ideje, zamisli, inovativnost, drugačne pristope in to, kar mislim, da je res potrebno malo prevetriti zadeve.  Druga moja tema je pa naslednja. Kot veste, mi je pri srcu dediščina, predvsem premična kulturna dediščina. Bil sem že na predstavitvi rebalansa proračuna izredno kritičen, ker je nedopustno, absolutno nedopustno, da damo 30 milijonov, kar je zelo pozitivno, da damo na kulturo 30 milijonov, če bi se dalo še več, ja, ampak da je od teh 30 milijonov namenjenih za nepremično kulturno dediščino slabega pol procenta, 170, še manj, mislim, tisoč evrov za nek program, ki je bil vpisan noter za popravilo in za revitalizacijo gradov, na primer, 30 gradov je celo na spisku, s 700 tisoč evri. Gospod minister, jaz vem in vam lahko povem, ker sem od stroke, s 700 tisoč evri ne moremo sanirati niti ometa enega gradu. Jaz bi predlagam tem, ki so pripravili te zadeve, predvsem na Ministrstvu za finance, naj si gredo malo pogledat, naj naredijo en izlet na bavarske gradove, kaj pomeni, na kakšen način oni to tržijo, kakšne poslovne priložnosti so to. Ne pa zaviranje, ker veste, da največji problem pri gradovih in rekonstrukciji ter pri obnovah teh gradov je ZVKD, se pravi, Zavod za varstvo kulturne dediščine, kjer imamo naravovarstvenike, oddelek njihov, kulturnike, pa ne vem katere druge, ki vsak svoje področje ne da bi rešil problem, da bi videl, da bi lahko bila to ena priložnost, gospodarska priložnost, turistična priložnost, ampak da ostane tako kot je, ker to je najboljše za njih, da ne bi bili oni krivi, da bi kaj naredili. Jaz vam povem to iz prve roke, ker sem dal skozi to zadevo, ne govorim na pamet, nič nikoli nisem govoril na pamet kar sem rekel. Tako, da tukaj vam polagam res na srce, da dajmo pogledati za ta rebalans proračuna pač je kar je, žalostno v tem področju, tudi za vas, ker mislim, da ste tudi od stroke in veste zakaj govorim. Ampak na naslednjem proračunu jaz mislim, da tukaj bomo mogli kaj narediti in stopiti skupaj vsi, ker nepravična kulturna dediščina je dediščina vseh nas Slovencev, ne barvnih Slovencev, ne političnih, vseh nas.  Jaz bi šel pa prav na konkretno vprašanje, da vam postavim. Se pravi pomen nepremične kulturne kot strategija kulturnega in turističnega razvoja kako vidite v tem veliko poslovno priložnost z vnašanjem predvsem pa mehkih vsebin v kulturne spomenike, ker mi ne rabimo, da mi obnavljamo spomenike v prazno, da bodo bili namenjeni sami sebi. Mi rabimo, da jih uporabljamo kot tržne niše. Velike, velike vrzeli se lahko odprejo tukaj pozitivne gospodarske. Za enkrat toliko, predsednica, z moje strani. Hvala.

Hvala za ta vprašanja.  Naj povem, da sem dobila dve obvestili in eno je iz stranke DeSUS, poslanca Jurija Lepa nadomešča Branko Simonovič in iz SMC gospoda Branislava Rajić nadomešča gospod Gregor Perič.  Zdaj pa gremo naprej z vašimi vprašanji. Na vrsti je gospod Dejan Kaloh. Prosim.

Predsedujoča, hvala lepa za besedo.  Spoštovani kandidat za ministra, gospod Poznič, res je, da ste pogumni, da kandidirate na to ministrstvo. Dejanja nekaterih akterjev v zadnjem času niso bila v ponos kulturi, bolj v sramoto. Zdaj vi s tem nimate nič, ampak vseeno je vredno omeniti ta domnevni mobbing na Ministrstvu za kulturo. Že pri vašem predhodniku, pa prej pri pred predhodniku, se pravi gospodu Peršaku je bilo zabeleženih več kot 70 prijav mobbinga. V tem pogledu me zanima kaj boste v zvezi s tem, da bodo delovni odnosi na ministrstvu bolj humani, primerni v tem kontekstu mogoče tudi razmišljate o regorganizaciji kulturnega ministrstva, da bo v prihodnje bolj učinkovito, predvsem na izvedbeni, se pravi operativni ravni. Vi danes niste predstavili vaše ožje ekipe, se pravi v mislih imam predvsem dva državna sekretarja. Me zanima, če je ta vaša izbira že nekako jasna, če jo lahko tudi obelodanite. Sami ste pošteno omenili to domnevno kolizijo interesov. Tukaj me zdaj zanima, zdaj vi sami še verjetno tega niste ugotovili kot tudi ne organi KPK. Rekli ste, da se boste izločili vseh postopkov, če se bo ugotovila ta kolizija. Zdaj me predvsem zanima katere postopke ste imeli v mislih. Vi kot minister ne boste član strokovne komisije, ki podeljuje državna sredstva, zato me tudi zanima katere postopke konkretno ste imeli v mislih.  Lepo je, da ste se spomnili na te pereče probleme v Maribora. Jaz kot štajerski poslanec, ki prihajam iz tam, gospa Urh je že omenjala Carmino Slovencio, ki je bila nekako v prejšnjem mandatu glede sredstev lustrirana, problem mariborske knjižnice, manko sredstev za umetnostno galerijo Maribor, omenjali ste tudi pokrajinski muzej, ki biva v mariborskem gradu, tam še vedno ni sredstev za obnovo gradu, tukaj če ste lahko še malo bolj precizni.  Glede na to, da prihajate iz stranke Socialnih demokratov, jaz verjamem, da dostopnost do kulture je tudi nekako v tej vaši domeni, da ni kultura samo privilegij elit in bogatih ljudi, zgolj primeroma verjetno veste kako to delajo v sosednji Avstriji na Dunaju, kjer je skoraj že 50 tisoč ljudi, ki so socialno podhranjeni in imajo dejansko dostop do kulturnih ustanov, da dobijo to duhovno hrano. Zdaj me zanima, če tudi boste vi kot minister mislili na te šibkejše ljudi, da je dostopnost kulture dejansko večja za ta segment ljudi. Omenjali ste tudi prenovo medijske zakonodaje. Tukaj me zdaj zanima res vaše eksplicitno stališče, kajti   (nadaljevanje) spreminjanje zakonodaje je zgolj pod krinko sovražnega govora je po mojem zgrešeno in problematično kakšne vatle boste tukaj uporabljali? Meja med svobodo govora in med nekim sovražnim govorom je zelo tanka kdo bo, potem to sledil v kontekstu prenovljene medijskega zakonodaje in pa če kot vaš predhodnik, če se boste vi tudi zavzemali za kakšne dragonske kazni pri kršenju medijske zakonodaje, kakšno je to vaše stališče? Za enkrat toliko.  Hvala.

Hvala za ta vprašanja. Mislim, da je primerno, da dam besedo kandidatu, da odgovori na ta sklop zastavljenih vprašanj. Prosim.

Verjetno, če sedaj začnem od začetka pri statusu arhitektov slovenskih.  Redno bo treba prevetriti še marsikakšen drug status takšnih skupi ne samo na kulturi, ampak verjetno še kje drugje. Seveda je treba pravzaprav nujno potrebno je, da se ta mogoče včasih krivična razmerja do nekaterih skupin, ki pa niso tako privilegirane poskusi popraviti ali mogoče izenačiti ali mogoče tudi na eden način seveda z dogovorom z dialogom vzpostaviti na eni drugačni ravni. Jaz takoj, ko nastopim mesto definitivno ustanovimo tudi na tem področju pa, da ne boste mislili, da so dialoške skupine odgovor na vsa moja vprašanja tudi eno posvetovalno telo, ki bo začelo razpravo o teh stvareh in po mojem, kar hitro prišlo do nekaterih zaključkov in rezultatov. Se pa strinjam, da ljudje, ki delujejo v resnici v privatnem sektorju niso opravičeni do sredstev Ministrstva za kulturo na tak način, da jim mi rešujemo socialne statuse. Morate biti prepričani, da nekaj na tem področju bomo naredili.  Kar se tiče RTV in vse tri problematike. Seveda generalni direktor takšen institut kot je vsekakor potreben prevetritve, to mesto je potrebno nekakšnega dialoga, da v resnici sploh določimo kaj v resnici sploh hočemo in kako do tega, kar hočemo tudi pridemo. Bolj mi je zanimivo tako, da po pravici povem ne vem točno, nisem globinsko seznanjen z vso to problematiko vodenja RTV se bom pa dal podučiti od mojih služb. Tako boste tudi vi in vse tisto, kar predstavljate kot ste sami rekli vedno bodo moja vrata vam odprta, da tvorno vzpostavimo tudi z vami eden dialog in poslušamo najti pametne rešitve.  Bolj mi je zanimiv sklop vprašanj, ki ste jih naslovili glede statusa glede razvoja regionalnih centrov predvsem tega mariborskega in seveda tega koprskega tako, da pod mojim ministrovanjem, da tako rečem vsekakor ojačiti, opolnomočiti za veliko več seveda ne samo slovenski del programa, ampak tudi italijanski. Tudi v luči vseh teh zadnjih izjav visokih predstavnikov evropske skupnosti kaj je od koga je sedaj nujno potrebno, ker vidimo kakšno okrožje nastaja okoli naše države, da včasih tudi mi izstopimo na zadnja noge, da tako rečem, ampak na zadnje noge stopimo seveda s kulturo z umetnostjo s pravo informacijo, s povezovanjem čez mejo z vsem tistim, kar nas dela to, kar smo se pravi odprti, demokratični, pripravljeni na konsenz in dialog, ampak v svojih stališčih   (nadaljevanje) pa včasih tudi trdni in odločni. Tu bi se mogoče še navezal, trenutno je zunaj razpis za evropsko prestolnico kulture, ki nas čaka zelo kmalu. In med že prispelimi prijavami je zelo močna prijava, recimo, Nove Gorice in Gorice, se pravi, ki je čezmejna in govori točno o vsem tem, kar vi zdaj tudi govorite glede regionalnih centrov. Se pravi, povezovanje čez mejo, odprtost, skupno sodelovanje, delovanje na vseh področjih, na ekonomskem, gospodarskem, seveda pa se vse začne s kulturo, vse temelji v resnici na kulturi.  Kar se tiče nepremičninske dediščine, je pa tu zopet odgovor zdaj zakon o kulturnem evru, v katerem je predvideno zdaj v nekaj letih 32 milijonov evrov točno za te namene, o katerih ste vi govorili. Tako tisto, kar je zdaj v rebalansu proračuna, ni ves denar, ki bo namenjen za reševanje te problematike. Seveda je pa nujno treba določiti gabarite, pa ne govorimo zdaj samo o odkupih, ampak govorimo o celotni sferi varovanja, kako bomo k temu pristopili, kje so prioritete, kako, koliko, kdaj in tako naprej. To je seveda stvar strokovnjakov, odločitev je pa potem na ministrstvu, kaj so prioritete in kaj lahko mogoče še malo počaka. Seveda je pa v tem oziru zelo relevantno - zdajle se mi poraja neka taka podoba -, da država velikokrat popravi, polepša, obnovi, restavrira določene objekte, ki potem samevajo prazni. V zadnjih letih - jaz sem bil nekaj let tudi glavni likovni selektor pri JSKD, sicer je to že kar dosti let nazaj, in sem potoval po raznih slovenskih krajih in bil, da tako rečem, tudi v marsikaterem takšnih obnovljenih objektov. Recimo, nek tak čudovit objekt, ki je popolnoma prepuščen lokalni skupnosti, ki ne zmore, majhna kot je, skrbeti za takšno kulturno dediščino, je, recimo, Turjaški grad. Takšnih gradov, pravzaprav takšnih objektov je kar veliko. Turjaški grad je čudovit objekt, ki je že par let v resnici, kakor vem, kakor mi pravijo, zaklenjen. To je v resnici nevzdržno. In jaz vidim rešitev, da ti objekti, ki jih je kar nekaj po Sloveniji, v resnici zaživijo tudi s pomočjo vsega tistega, čemur rečemo danes ljubiteljska kultura. Tu imamo eno zelo močno organizacijo, ki pokriva celotno ozemlje države in se imenuje Javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljsko kulturo. Z vsemi svojimi animatorji, z vsemi svojimi programi, z vsem svojim, da tako rečem, lokalnim, terenskim spodbujanjem vsega tistega, kar naj bi slovenska kultura bila, je in verjetno še bo. In iz tega ogromnega nabora kreativnega potenciala v naših ljudeh se seveda tudi skozi vse te programe JSKD iznedrijo včasih tudi projekti, ki presegajo samo lokalno srenjo, presegajo celo včasih Slovenijo kot državo in vstopajo tudi na mednarodna prizorišča. Tega je ogromno, na področju glasbe, na področju vizualnih umetnosti, na področju gledaliških uprizoritev in tako naprej. Zato mislim, da je nujno, da vse te obnovljene, prazne včasih, objekte nekako navežemo, povežemo, ne samo s tistim, kar nudi, da tako rečem, zopet v narekovajih, prestolnica s svojimi velikimi državnimi javnimi zavodi, se pravi, s programi, ki jih pripravljajo različna gledališča po Sloveniji, ki jih pripravljajo Filharmonija, Opera in Balet, da gostujejo po lokalnih prizoriščih, ampak da se izpostavi en tvoren mehanizem kroženja teh kulturnih vsebin, tudi s pomočjo JSKD-ja po teh, v narekovajih, zapuščenih čudovitih objektih. Na ta način ne bomo samo odprli vrata tem zgradbam, ne bomo samo vnesli kulturne vsebine v te objekte, ampak bomo tudi vzpodbudili vse tisto čemur rečemo danes kulturni turizem, čemur rečemo v resnici nastavki za četrto industrijsko revolucijo, ker znotraj takšnih, da tako rečem, potencialov, ki jih s seboj prinaša ljubiteljska kultura, se lahko, to sam vem iz naše lastne izkušnje, kako se lahko poseže na področje turizma, kako se lahko poseže na področju animacije celotnega območja in tako naprej. Recimo en tak dober primer dobra praksa je definitivno vse to, kar se dogaja v Ribnici. V Ribnici je bilo pred skoraj desetimi leti zgrajen rokodelski center, ampak zelo hitro, ki je bil seveda namenjen čuvanju vsega tistega, kar ribniško izročilo suhorobno naj bi predstavljalo. Ampak zelo hitro se je na ta center navezala, po moje v Sloveniji najbolj uspešna in najbolj kvalitetna šola za klasično likovno umetnost, ki se ji reče Licej in deluje v prostorih tega rokodelskega centra. In zelo hitro se je tam razvila ena cela skupnost mladih, starih ljudi, ki izmenjujejo svoja mnenja, ki skupaj delujejo in se gredo nekako tako od pletenja najbolj enostavnih vrbovih šib do čisto skoraj že akademskih poskusov v slikarstvu, v grafiki, v novi medijski umetnosti in v kiparstvu. In je tam nabor par stotih mladih ljudi, ki prihajajo iz celega okrožja, iz Kočevja iz ne vem kje še vse, in se stikajo točno v tisti rokodelski center, ki živi, ki privablja turiste, ki ima čedalje več sredstev za lastni razvoj, ki jih zasluži sam. In tako tudi cela skupnost v bistvu živi s tem centrom in center postane del nje. In na tak način so lahko ti objekti, ti gradovi, tudi iniciator in nekakšen začetek, nekakšen sprožilec takšnega razvoja še drugod po Sloveniji. Takšen primer je tudi, čeprav bo zvenelo prevzetno, se je zgodil tudi v Trbovljah okoli delavskega doma Trbovlje, ki je tudi v bistvu spomenik modernistične arhitekture, svetovno priznan, recimo, ampak je bil prazen. Pred desetimi leti je obstajal kino spored, kot ena nuja in gledališki abonma s sedmimi predstavami čez zimo in seveda vse proslave društev. V teh desetih letih je to postal center kulture, umetnosti, pa še česa drugega, ne samo za Trbovlje, ampak v resnici za celo Zasavje v katerem živi približno med 40 in 50 tisoč ljudmi. In to so nastavki, ti regionalni centri kulturni, da tako rečem. So pa seveda lahko umeščeni tudi v vse te obnovljene zgradbe sisteme kakorkoli, ki jih financira država in potem na en način, ko vse to zgladimo, polikamo, ne vemo kaj bi s tem počeli.  Kar se tiče vprašanja glede notranjih odnosov na Ministrstvu za kulturo je zelo pereče, je zelo slabo. In da tako rečem, je plod v resnici dolgoletnega zanemarjanja teh notranjih odnosov. Dolgoletnega nesprejemanja odgovornosti na vseh ravneh, da se razumemo, od vrha navzdol. Ne v tem zadnjem kratkem mandatu, ampak predvsem veliko prej. V prejšnjih mandatih so bile storjene nekatere napake, čisto organizacijske ravni, ki so vse te službe, oddelke, direktorate v resnici odtujile drugega od drugega. Tako da ni enega tvornega sodelovanja med njimi, ni ene kohezivne moči, sile, prenosa, da tako rečem, ne znanja, ampak celo ne informacij. Tudi ko naletiš na to birokratsko inštitucijo, ko pride vanjo od zunaj je včasih zelo težko razumeti na kakšen način ta ustroj deluje in čemu je v resnici namenjen. Ena prvih mojih nalog je ob vsem tem, o čemer danes tudi govorimo, je pa predvsem ureditev odnosov znotraj ministrstva samega. Seveda tudi skozi, kot prvo, skozi reorganizacijo nekaterih služb, predvsem pa skozi vzpostavitev prave odgovornosti terminskih rokov za izvedbo določenih stvari in nuje po sodelovanju. Se pravi, cela reorganizacija bo namenjena vzpostavitvi, ne samo vertikalne, ampak predvsem horizontalne povezljivosti med oddelki. Ker včasih si nekdo mislim, da je sam sebi dovolj, pa seveda ni tako. Ampak vse to, kar sedajle govorim, mogoče se sliši za koga, ki nas posluša malo grozljivo, kaj pa sedaj - sedaj bo pa diktatura. Ravno obratno, vse te stvari jaz poznam tam na ministrstvu kar veliko ljudi in vse to, o čemer govorim, je seveda popolnoma možno in to možno na human, človeški način, ker velika večina ljudi je pripravljena delati, če vedo za kaj delajo in kakšen cilj je na koncu tega njihovega dela. Predvsem z dialogom, tudi v dialogu z vsemi ljudmi s poslušanjem, upoštevanjem njihovih mnenj, vsega tega, kar oni skozi svojo ogromno znanje v resnici prispevajo sploh, da je ta kultura tudi v teh kriznih časih, recimo, zadnjih deset let obstala na taki ravni z veliko manj sredstvi kot, recimo, letos šele prihajamo na raven izpred desetih let. Te notranje organizacije me ni strah in mislim, da lahko ta stroj zelo hitro poženemo v eno pozitivno smer, tako da bodo sodelavke in sodelavci začutili, da nekam pripadajo, da jih tudi navzven nekdo vzame v bran, ampak da za vse to, kar imajo tudi tvorno prispevajo in tvorno prispevajo skozi dialog, skozi sodelovanje, ne pa skozi pišmeuhovstvo in vse te stvari. Je pa res, da v teh zadnjih letih se je nabralo več kot 150 prijav za mobing, večinoma še v prejšnjih mandatih. Nič od tega velika večina ni šla nikamor naprej. Obstajajo notranji pravilniki, kako s takšnimi prijavami ravnati. Te stvari so se rešile bolj kot ne vse na začetku. Je pa indikativno nasploh, da je atmosfera takšna, da prihaja do takšnih množičnih zahtev, da ne rečem, v bistvu, krikov na pomoč. Ker če vzamemo vse te prijave tudi na takšen način, da je to v bistvu mogoče krik na pomoč, lahko te stvari zelo hitro tvorno in kot sem že parkrat dejal humano rešimo in celo stvar zapeljemo naprej v eno tvorno delovno pozitivno atmosfero.  Sekretarji, sekretarka, se pravi, to sedaj sem hotel nekako zaviti tudi v pogovor o medijski zakonodaji, ampak gospa Tanja Kerševan Smokvina, ki je ena največjih strokovnjakinj na medijskem področju, predavateljica tudi na Univerzi v Mariboru, mednarodno eksponirana strokovnjakinja je sprejela mesto državne sekretarke. In jaz se tega zelo veselim.   Seveda bo takoj, ko nastopimo mandat, potrebno zelo hitro ustanoviti, da tako rečem, še eno posvetovalno telo z zunanjimi strokovnjaki, tudi s pravnega področja, predvsem tudi s področja na sploh kulture medijev, itn., tako da tega me sploh ni strah. Tega me sploh ni strah in mislim, da bomo zelo hitro lahko prišli do zelo relevantnih zaključkov, čeprav zakon je v resnici že pripravljen, je pa potreben, da ga zavrtimo, tako rečem, še v smeri regulacije vseh teh novih vsebin, da ne bomo čez eno leto zopet rekli, da medijski zakon sprejet leta 2019, ni več primeren za današnji čas. Gre se pa predvsem za to, da velika večina komunikacije med ljudmi, tudi med nami na sploh, se resnici seli v medmrežje, se v resnici seli v virtualne svetove, kjer je pa zelo težko, zelo zahtevno vzpostaviti kakršnakoli merila, ker še vedno je to tako, da je vse dovoljeno, kar izrecno ni prepovedano in tako je tudi prav. Seveda se pa za svoje izrečeno besedo ali karkoli na medijskem področju potrebno vzpostaviti tudi ene sisteme odgovornosti za svojo besedo. Vsi smo odrasli ljudje in vemo, da človek v resnici stoji in pade za svojo besedo. Za to se v resnici gre. Ne gre se za nobene prepovedi, daleč od tega, ravno obratno. Smo v 21. stoletju, razvoj socialnih okvirov, socialnih vsebin družbe je pripeljal do sem kjer smo na področju človekovih pravic, svobode, izražanja besede, itn., in seveda sem nobeden medijski zakon ne sme in ne more posegati. Lahko pa poseže in mora po mojem poseči, zato da družba kot celota vseeno deluje kohezivno, da ne prevlada tisti princip kar nas je verjetno vse skupaj strah, ki mu zdaj rečejo v Združenih državah »fake news«. Za te stvari se gre. Za to, da recimo zdajle za vrati čaka princip vpeljave umetne inteligence. Jaz si sploh ne znam predstavljati kako bomo regulirali, kako bomo reševali te stvari, ko jih ne bomo več znali v resnici ločevati kaj je realno in kaj ni. Umetne inteligence sodelujejo že v debatnih krožkih, itn., entitete ali kakorkoli jim pač rečemo. In vsaj medijski zakon moramo pripraviti na vso to, sicer bom zdaj uporabil grd izraz, na žirijo, ki tamle rjovi in bo vstopila v naše polje. Za to se v resnici gre. Ne gre se za prepovedi, ampak gre se za reguliranje tistega kar naj bi v družbi kot celoti, ne glede na to kakšne provinjence, levo, desno naj bi to bilo, da se vzpostavi en koheziven odnos, da ne bodo mediji, predvsem medmrežni mediji tisti, ki nas bodo ločevali in nas bodo varali, da tako rečem, ki bodo z nami zgolj samo in samo manipulirali za kakršnokoli svojo korist ali ekonomsko ali politično ali ne vem še kakšno drugačno. Tako da, medijski zakon je trd oreh. Zgledovali se bomo tudi po podobnih zakonih, se pravi, po izkušnjah tujih držav, ki so na tem področju orale ledino in z vso resnostjo lahko tudi zatrdim, da medijski zakon, ki ga bomo pripravili, mora biti sprejemljiv za vse, mora biti stvar konsenza in tako tudi bo.

Hvala za te odgovore.  Jaz bi samo rada opozorila kandidata za ministra kakor tudi kolegice in kolege, da bi vendarle radi potrdili ministra danes ali pa ne potrdili, to odločitev bi radi sprejeli in da imamo časa do enajstih. Tako, da vaše razprave res naj bodo strnjene in tudi odgovori ministra.  Na vrsti je gospa Lidija Mirnik Divjak. Prosim.

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav! Gospod kandidat je povedal že kar nekaj stvari, ki jih ne bom ponavljala. Kljub temu pa bi želela odgovore na ključna vprašanja, vsaj kar se tiče mene, ki prihajam iz Maribora. Iz vaše razprave do sedaj razumem oziroma lahko domnevam, da nekatere stvari že poznate, predvsem govorim o problematiki tako ureditve oziroma izgradnje nove mariborske knjižnice, za katero si, kot ste dejali, novi župan iz koalicije prizadeva. Po mojih informacijah se delajo že preverbe, se tudi projekti že spreminjajo v neke okvire, ki bodo tudi finančno vzdržni, kar se mi zdi pomembno. Bi pa kljub temu želela tu vaše zagotovilo ali pa vsaj morebitno zagotovilo, da boste na kulturnem ministrstvu pri tej res veliki zadevi tudi finančno pomagali. To je prvo vprašanje, torej, da ali ne, če seveda o tem lahko danes govorite.  Drugi problem je izgradnja Umetnostne galerije Maribor. Vaš podatek, ki ste ga prej navedli o tem, da je iz EPK tista luknja ostala. Res je, ampak je bila vmes prodana, tako je tista luknja v privatnih rokah in zaenkrat v tem trenutku ne moremo nič z njo, razen da jo nazaj odkupimo, to je drug problem. Imamo pa umetnostno galerijo na aktualni lokaciji, kjer bo verjetno tudi treba nekaj reči, kaj bomo tam naredili.  Tretji problem, ki je v Mariboru zelo, zelo velik in pereč, je problematika arhivov, in sicer arhivov Pokrajinskega arhiva Maribor, Univerzitetne knjižnice Maribor, verjetno tudi Slovenskega narodnega gledališča. Tako je to zelo velik zalogaj, ki ga moramo rešiti.  Četrto moje vprašanje je problematika Pokrajinskega muzeja Maribor. Kar nekaj črnila je bilo že prelitega na to temo, tudi tisto, da je ministrstvo že odobrilo sredstva in jih potem po nekem čudnem naključju vzelo. Tako da, ja, marsikaj se je dogajalo in pri tem so bile mariborske kulturne ustanove v nekem trenutku oškodovane. Zakaj je tako, kdo je kriv, o tem je brez zveze, da tu razpravljamo. Me pa zanima, ali tudi v tem kontekstu kaj razmišljate.  Pa še meni ljubo Slovensko narodno gledališče, največji kulturni javni zavod v državi, ki je v zadnjih letih ZUJF dobil dvakratno po glavi, zato ker je bil ZUJF in ni smel zaposlovati in zato ker mu ministrstvo ni dalo niti 100 % za plače, čeprav je javni zavod največji v Sloveniji, kulturni. Tako je to zadevo aktualno vodstvo sicer saniralo z najemom kredita, vendar bo stvari verjetno treba nekako drugače reševati. Tam imamo problem baletnih plesalcev in upokojitev le-teh, ta problem ni samo v Mariboru, ampak je tudi v Ljubljani, pa bo treba o tem tudi kaj reči. Me pa veseli tisto, kar ste povedali, tudi kar se tiče tega, da boste okrepili te lokalne oziroma te centre v regijah Maribor, Koper, RTV, ker se mi zdi včasih res, da se cela zgodba vrti okrog tega RTV tu v Ljubljani, kjer vam očitno še niso postregli z informacijo, koliko ljudi je tam zaposlenih, kjer se verjetno dogaja marsikaj, medtem ko se pa v teh regionalnih centrih špara na vse pretege, kjer stvari niti pod razno niso takšne, kot bi morale biti. In me veseli, gospod kandidat, da tudi v tem kontekstu razmišljate.  Pa mogoče še samo to za zaključek, Carmina Slovenica. Mene žalosti, da je največja mojstrica te vrste glasbe odšla iz Slovenije. Verjetno se bo treba zelo potruditi, da jo pridobimo nazaj, in jaz bi vam bila res hvaležna, če bi se tega projekta v bodoče tudi lotili.  Hvala lepa.

Hvala, kolegica. Dobila sem še eno obvestilo, namreč, da mag. Branislava Rajića nadomešča poslanec Jani Möderndorfer.  Zdaj pa je na vrsti kolega Primož Siter.

Hvala lepa za besedo. Pozdrav, dobrodošlica kandidatu v Državnem zboru! Živimo v času, ki je za kulturo, lahko rečemo, precej nehvaležen, ampak saj čas za kulturo je v bistvu vedno nehvaležen. Kultura je neko tako - čeprav, tako kot ste pravilno rekli, da je kultura tisti osnovni gradnik   (nadaljevanje) nacionalne identitete in vsega, kar neko skupino ljudi, kot narod je, rine naprej - je vedno tista zadnja v čakalni vrsti, zaradi enega zanimivega notranjega vzgiba. Vsako drugo področje, ki ga, recimo, tehnično gledano pokrivajo resorji po državi, potrebuje finance, potrebuje infrastrukturo, potrebuje vse, kar pač potrebuje, kultura je pa stvar, ki pride od znotraj, ki pride iz posameznika. In zato v vseh okoliščinah uspeva, tudi če niso na zunaj materialno ugodne, kulturnik vedno najde pot. Tako glede na to, spoštovani kandidat, da ste človek s terena, upam, da v nadaljevanju svojega dela pristopite bolj s tega gledišča k delu, bolj s tega gledišča kulturnika kot politika, ne bo pa naloga bržkone lahka.  Imam nekaj konkretnih vprašanj v zvezi z delom, ki ga boste bržkone opravljali, in grem po vrsti. Najprej eno tako zelo generalno ali pa krovno vprašanje. Nacionalni program za kulturo je strateški dokument, ki usmerja oziroma oriše in usmerja nek model kulturne politike. Mi smo ravno na tem odboru pred dvema tednoma obravnavali poročilo prejšnjega programa za kulturo, se pravi, od leta 2014 do 2017, zdaj pa je izvajanje kakršnegakoli programa, razvojnega programa za kulturo v nekem limbu. Že predprejšnji minister, v bistvu njegova predhodnica Bizjak Mlakarjeva, pa potem Peršak, sta se ga lotila in iz tistega ni bilo. Dejan Prešiček je govoril o tem, da se ga bo lotil. In me zanima, kje konkretno smo zdaj s tem oziroma kako boste k tej stvari pristopili vi, vsebinsko, kakšen model razvoja kulture vidite, ki ga boste prevedli v ta krovni dokument.  Ena zelo pereča stvar med kulturniki in umetniki, ki se tehnično gledano bolj tiče gospodarskega resorja in Odbora za gospodarstvo, so avtorske pravice. Tehnično se morebiti to tiče torej gospodarstva, ampak še kako je povezano s socialnim stažem in situacijo kulturnikov in umetnikov, ki jim te avtorske pravice pritičejo. Tu imamo Zakon o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic, pri katerih je pa problem v glavnem transparentnost njegovega izvajanja. Kulturnikov, umetnikov, ustvarjalcev je ogromno, tiče se jih konkretno in zelo neposredno, preživetje marsikoga je odvisno od izplačila avtorskih pravic, ukvarjamo pa se z netransparentnostjo, torej, nekdo dobi nekaj, kar mu ne pripada, in nekdo drug potem zaradi tega ima manj. Zanima me okvirno, kako bi k temu problemu pristopili. Zopet, glavna pristojnost je na MGRT, ampak kot kulturni minister gotovo lahko imate besedo pri tem.  Naslednja stvar je slovenski film. Mi smo na tem odboru, mislim, da novembra - popravite me, če se motim -, soglasno podprli dvig sredstev za produkcijo slovenskega filma, s siceršnjih 4,5 - zopet me popravite, če se motim - na 11, v nekaj korakih pa se je malce zapletlo v rebalansu proračuna. Tu spet postavim en izziv v dialogu med umetnostjo, kulturo in politiko - upam, da stopite na stran umetnikov in poskrbite, da   (nadaljevanje) do takšnih lapsusov ne bo prihajalo v prihodnje. Ker pa smo v medijih že nekaj spregovorili in se ne rad ponavljam bi pa na tem področju zastavil eno zelo konkretno vprašanje. Problematika se pravi neke slabe prakse nekih slabih uredniških politik medijev, ki to v bistvu po definiciji svojega upravljanja niso, ampak so bolj kot to tržna podjetja krnijo osnovno človekovo pravico do informiranja s tem, ko servirajo lažne vesti, ko potvarjajo vsebine itd… Mi smo pred tednom dni ali dvema tednoma na Odboru za kulturo gostili poročevalce Sveta za radiodifuzijo, ki so na dolgo in na široko govorili o tej problematiki in na mizo je prišla ideja o nekem portalu, ki bo preverjal dejstva torej, ki bi preverjal to, čemur na oni strani luže rečejo / nerazumljivo/ torej preverjanje dejstev in rangiranje medijev glede na to kje v serviranju resnice, resničnih dejstev so me zanima vaš pogled na to in če bi bili pripravljeni se spustiti v tak projekt.  Kar se medijev tiče še eno zelo tehnično vprašanje: Kako bi okrepili neodvisnost medijev z uvedbo novih oblik organizacije torej delavske organizacije recimo kooperative, delavski prevzemi medijskih hiš kakšno je vaše stališče in morebiti če lahko vsaj pavšalno poveste kako bi to stvar implementirali?  Naslednje vprašanje in pereča problematika so spomeniki narodnoosvobodilnega boja. Mi vemo, da gre pri spomenikih ONB za največjo skupino spomenikov. Mislim, da sem bil z bivšim ministrom sva si bila enotna, da je nekje 3 tisoč in nekaj, kar je ogromna številka za geografsko tako majhno državo priča o bogati kulturni dediščini. Problem pri teh spomenikih je, da na področju varovanja in lastništva vlada popolni kaos. Vsi spomeniki niso vpisani v register nepremične kulturne dediščine in me zanima na kakšen način, če bi na kakšen način bi in s kakšnimi ukrepom bi to problematiko rešili?  Ko smo pri delavskem organiziranju oziroma da rečem kadrovanju problem, s katerim se soočamo na vseh koncih je outsourcing storitev, ki je v menedžmentu javnih podjetij sedaj v takih alarmantnih okoliščinah. Sam stojim na stališču, da je to nedopustno glede na to, da kot minister za kulturo boste bdeli nad mnogimi javnimi zavodi, ki prav tako se poslužujejo te prakse me zanima kako bi se je lotili oziroma kako bi se outsourcing znebili?  Najlepša hvala za odgovore. Jaz bi zaključek svoje razprave podal samo še eno razmišljanje pa vas tudi prosim ne neko refleksijo ali komentar nanjo. Opažamo neko bohotenje enega neoliberalnega kapitalističnega vokabularja tudi, ko pride do področja kulture kot so poslovne priložnosti, tržne blagovne znamke, kulturna industrija, ki ožjo pogled na kulturo zgolj kot neki motor neke kapitalske vrednosti. Kultura vemo ni in ne sme biti dekla kapitala mora biti tukaj, da je to, kar je torej kultura in kolje, kjer kulturniki lahko ustvarjajo in tvorijo tisto, s čimer sem začel to je identiteta vsake skupine tudi identitete naroda. Tukaj gre za zelo splošno naravnanost, družbeno naravnanost in me bo zanimalo spoštovani kandidat na kakšen način se boste lotili te problematike?  Hvala lepa.

Hvala za ta vprašanja. Sedaj se jih je kar nekaj nabralo, zato dajem besedo kandidatu za odgovore. Prosim.

Hvala. Mogoče bi to pot šli od zadaj naprej.  Kar se tiče neoliberalnega principa izrazoslovja in tako naprej, umeščanja principa kulture v ne vem kakšne kapitalistične pojme, bi jaz dejal takole: zahodna civilizacija, ki temelji na izročilu iz stare Grčije pa vse do današnjega trenutka, se je ekonomsko, gospodarsko in tudi kulturno razvijala, kot se pač je, z vsemi presežki, z vsemi stranpotmi, tako v socialnem kot družbenem razvoju in tako naprej. Trenutek, v katerem živimo - pa se še enkrat zopet vračam na vse to, kar nas na tehnološkem področju čaka s četrto industrijsko revolucijo, ki v resnici že poteka -, pa zahteva, da tako rečem, zahteva, da se področje kulture in umetnosti tvorno vključi in pripne na ta vlak. In ravno te nove tehnologije v resnici omogočajo vsa polja produkcije, kreativnosti s področja različnih umetnosti in kulture, da začnejo in vzpostavijo tvoren odnos med tistim, čemur rečemo kultura ali umetnost, tudi gospodarstvom, ekonomijo, znanostjo. Nujno nastajajo zdaj področja delovanja, kjer se vsi ti temeljni postulati neke družbe, ki je uprta v bodočnost in ki ima sama sebe za sodobno, v resnici predstavljajo. Se pravi, sodelovanje je nujno. Zdaj, kakšno izrazoslovje uporabljamo pri vsem tem, je popolnoma irelevantno. Recimo, meni je zelo ljub izraz pri vsem tem, da vpeljemo tudi princip kulture, princip široke kreativnosti, tudi s tem vrhom, ki mu rečemo potem umetnost, jaz vsemu temu rečem humanizacija tehnologije; pa ne mislim zdaj samo humanizacija tehnologije kot stroja, ampak tehnologije družbe, nadstavbe sistema, kako v bistvu v resnici živimo. In točno ta pojem humanizacije je v resnici pojem kulture, ki mora poseči v vse te stvari. Mimogrede, prej nisem odgovoril na vprašanje glede kolizije mreže centrov raziskovalnih umetnosti in mojega položaja v tem. Recimo, ta projekt, ta razpis, ki je bil zdaj končan, mislim, da 22., je v bistvu prvi slovenski poskus iz kohezijskih sredstev - in ta denar je edini denar, namenjen iz kohezijske kulturi, če verjamete ali ne, od tistih 900 milijonov, kolikor jih je bilo na voljo. Ne gre za eno mrežo, gre za dve mreži, Delavski dom ni sam prijavitelj, ampak mi kot predstavniki konzorcija, ki obsega transverzalo od Maribora do Kopra, v bistvu smo naslovni prijavitelj mi tam na sredi. Recimo, samo ta razpis, naša dokumentacija je obsegala več kot 250 strani, tu notri so poslovni načrti, finančni načrti, tu notri so laboratoriji, tu notri so razpisi, tu notri je preko 80 projektnih partnerjev, ki pa prihajajo iz znanosti, iz gospodarstva, iz kulture, iz znanosti od največjih in najboljših znanstvenih institucij v naši državi do šolskih organizacij, izobraževalnih, s področja računalništva, elektrotehnike in tako naprej, vse do, kaj vem, multi, da rečem, organizacije, nadnacionalke ali kako bi jo imenoval, Yaskawe, ki zdaj gradi tovarne v Ribnici in Kočevju. Tako ravno to sodelovanje in ta projekt je namenjen temu, da se vzpostavi med tem kreativnim sektorjem v vizualnih umetnostih, tem raziskovalnim sektorjem, če gremo po načelu, da umetnost na nek način vedno kaže ogledalo družbi, v resnici pa vedno kaže v zadnjih časih pot naprej, stranpoti   (nadaljevanje) in vse tisto, kar je potrebno obsoditi, kar je potrebno odvreči na smetišče, in iznedri vse tisto, kamor vsi skupaj stremimo, in še enkrat, k humanizaciji tehnologije. In vsa ta področja potem v bistvu tvorijo neko družbo bodočnosti, neko skupnost, tako majhno, kot je naša, ki je pripravljena vse te izzive sprejemati z dvignjeno glavo, brez strahu, da izginemo v tem iz zgodovine, brez strahu, da nas požrejo veliki, brez strahu, da smo mogoče porinjeni na stranski tir vsega tega, kar razvoj prinaša. Razvoj je včasih v resnici na nek način lahko tudi grozljiv, da tako rečem. Za nekatere družbene skupine ni poskrbljeno, veča se nezaposlenost, v glavnem, ni vse tako lepo, kot se zdi, ko rečemo razvoj, razvoj, razvoj. In ravno ta princip, da vpeljemo umetnost, kulturo v vse te neoliberalistične pojme, kot ste dejali, pomaga, da vse te principe rešujemo na bolj human način, da se zopet vzpostavimo kot neka kohezivna skupnost, se ponavljam čez cel ta hearing, kot neka skupnost ljudi, ki vedo, od kje prihajajo, ki vedo, kje so, in ki še kako hudičevo dobro ve, kam naj bi šli. Toliko, kar se tiče vsega tega. Zdaj pa, če gremo naprej. Kar se tiče, recimo, spomenikov narodnoosvobodilne borbe, za katere ste pravilno ugotovili, da jih je več kot 3 tisoč in da nekateri sploh niso evidentirani in jih niti ni na seznamu kakršnegakoli sistema varovanja, varstva kot kulturne dediščine, je treba opozoriti tudi na to, da Ministrstvo za kulturo samo po sebi - lahko mi ustanovimo komisijo, ki bo potovala po terenu in te stvari popisovala. Lahko naslovimo na Skupnost občin prošnjo, da nam sporočijo mesta, opise, naslove, kakorkoli, vseh teh stvari, kar se jim zdi vredno, da jih evidentiramo, da jih ohranjamo, da jih negujemo, da tako rečem. Pa vendar bo tu nujno treba narediti nekakšno selekcijo. Jaz se strinjam, da je to del naše zgodovine, še kako pomemben, na narodnoosvobodilni vojni v resnici vsi stojimo ali pademo, zanikanje tega ni opcija, ni mogoče, in to je nujno postoriti. Tu je tudi moja zaveza, da bomo v tem mojem mandatu to dokončno evidentirali, rangirali, da tako rečem, vzpostavili sistem, kaj je in kaj ni, in tisto, kar je, negovali, čuvali, branili, obnavljali in vse, kar pritiče takšnemu pomniku naše zgodovine.  Kar se tiče »outsourcinga«. Seveda se z vami popolnoma strinjam, da je vsaj v javnem sektorju, v javnih zavodih kaj takšnega mogoče nedopustno, pa vendar moram opozoriti, da včasih sami javni zavodi s svojo notranjo strukturo, s svojimi strokovnimi službami na kateremkoli področju ne zmorejo. Sam prihajam iz enega takšnega javnega zavoda, ki je sicer v lasti lokalne skupnosti, in vem, kako težko je včasih z ekipo, ki ji je tam, recimo, dovoljeno, da dela, če se tako izrazim, kako nujno včasih potrebujemo zunanje sodelavce, ne moremo jih pa niti ne zaposliti, včasih so to skakalnice, prevali nazaj in prevali naprej, da sploh vzpostavimo nek tvoren sistem, da pridemo do končnega rezultata. Ker v končni fazi je končni rezultat tisti, ki vsako takšno dejavnost zanima. Je pa res, da se je to na nek način kar razpaslo, in temu je definitivno s pravili in navodili potrebno stopiti na prste. Kar se tiče delavskih prevzemov raznih medijev in tako naprej, jaz tukaj ne vidim nobenega problema. Dokler je vse v okvirih zakonodaje, to so opcije, ki so možne in tu ne vidim res nobenih zatikanj, zakaj ne.  Ko ste prej omenili preverjanje dejstev – portal Fact check. moram opozoriti, da je ravnokar nastal tudi… pravzaprav ne nastal, ampak bom rekel se ustanavlja, se ekipira, se formira tudi portal enih kritiških odnosov znotraj vizualne kulture, kar je zelo pomembno. Da se vzpostavi en tvoren dialog med avtorji, med producenti in pa seveda med tistim, kar naj bi kritiška javnost bila v svojih vrhovih(?), se pravi strokovne kritike, ki nam jo v resnici manjka na vseh področjih. Živimo v družbi, kjer si vsak posameznik misli, da se spozna in da je upravičen, da kritizira vse in vsakogar in tako naprej. Tako da to, kar ste zdaj rekli zaradi tega preverjanja dejstev, jaz pozdravljam, Ministrstvo za kulturo bo tu nudilo vso podporo, vso pomoč, ves strokovni suport, kar ga premoremo in jaz mislim, da takšni portali bi morali obstajati še na kakšnem drugem področju, ne samo za vizualne umetnosti, ki naj bi kot sem že dejal vzpostavil en kritičen odnos, se pravi, da se res pove vsej tej poplavi vsega kar nas bombardira 24 ur na dan, da se vzpostavi eno vrednotenje, en sistem meril, kaj je in kaj ni, ker ljudje v tej preprosti poplavi včasih zelo težko ločimo, kaj je sploh res in kaj ima eno dodano vrednost in kaj jo seveda nima. Kar se tiče filma in teh 11 milijonov, se z vami popolnoma strinjam. Bomo posneli situacijo, bomo vzpostavili dialoge, bomo videli, pravzaprav bomo poskušali, da do takšnih zdrsov, slipov ne prihaja več na kakršenkoli način. Kar se tiče pa avtorskih pravic je pa to zelo kompleksno vprašanje. Najbolj nam je vsem znan v resnici SAZAS, ki je evo, se mi zdi globoko, ki je verjetno zelo težak in si niti ne znam ta trenutek s tako malo informacijami predstavljati, kako bi lahko sploh pristopili k uravnavanju, k ne vem… k spremembi modela na kakršenkoli način. Lahko pa nekaj rečem o sistemu avtorskih pravic tudi na drugih področjih, predvsem recimo na področju iz katerega prihajam jaz, ki je pa zelo pereče tudi za vse vizualne umetnike. Nič ni v resnici določeno, da tako rečem tudi glede sankcije. V resnici, kar se tiče varovanja avtorskih pravic na področju avdio-vizualnih del, na področju fotografije in ne nazadnje čisto na področju čisto klasičnih umetniških zvrsti kot so kiparstvo in kot je slikarstvo. In veliko mojih kolegov… sem tudi bil zdaj nekaj let podpredsednik zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, je v resnici na robu. Ne obstaja trg, ne obstajajo sistemi odkupa v resnici umetniških del do letos, s tem bomo začeli. Do marsičesa še drugega neurejenega, tudi na tem področju, tako da stvari za urejati, ne za popraviti, ker samo popravljati fasade in maske ne bo šlo, ampak bo treba temeljno prilagoditi nekatere stvari izzivom 21. stoletja. ravno zato se gre pri tej moji kandidaturi, da v bistvu celo polje, celo sfero poskušamo pravzaprav   (nadaljevanje) jo moramo umestiti v vse to, kar nam razvoj družbenih odnosov, se pravi, socialnih odnosov in pa seveda tehnološki napredek prinašata na vsa področja ukvarjanja s kulturo, na popolnoma vsa. Od naše pisane besede, ki je temelj tega, kar sploh smo, kako bomo mi zavarovali svoj jezik, kako bomo svoj jezik umestili v svetovno digitalno okolje. In tu so zdaj nastavki tudi v kulturnem evru, da s temi stvarmi sploh začnemo. Kaj bomo postorili, da bo lahko umetna inteligenca govorila tudi po slovensko, kaj bomo postorili, da bo slovenski jezik avtomatično prevajan v druge svetovne jezike brez posega prevajalcev in tako naprej. Tu je ogromno dela, ki je zdajle verjetno zelo zahtevno, ampak treba je začeti. Ker če nas ne bo, bomo eden izmed tistih tisoč jezikov, ki so predvideni, da v tem stoletju izginejo v temo zgodovine človeške civilizacije. Tako nas res na vseh področjih čaka veliko dela, ampak treba ga je začeti. Strokovnost v Sloveniji obstaja na vseh področjih, več kot preveč jo je. Vem pa, da veliko strokovnjakov noče, predvsem iz razlogov, ker zdaj meni tudi vsi pravijo, kaj, hudiča, ti je pa tega treba bilo, tam bi lepo sedel še pet let, pa šel v penzijo. Ampak tako ne bomo nikamor prišli. In mislim, da z eno res voljo, z eno energijo, z enim vodenjem, da tako rečem, lahko na vseh teh področjih, ki se tičejo kulture in umetnosti, postorimo, zaženemo marsikaj in vključimo marsikatero pametno glavo v vse te procese, ki so še kako nujni, da jih sprožimo čim prej.  Zdaj pa nazaj v moj ljubi Maribor. Ogromno, ogromno stvari je treba urediti. Jaz resno upam, da zdaj ta nova koalicija s svojim koalicijskim programom, ki se je zdaj vzpostavila v Mariboru in je začela delati, načrtovati, planirati, da bo uspela rešiti nekatera temeljna vprašanja, sploh da izberejo lokacije, kam kaj umestiti, kam premestiti in tako naprej. Moram tudi opozoriti, recimo, da v Mariboru obstaja tudi cela vrsta nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, kot se, recimo, ukvarja Umetnostna galerija Maribor in je v bivši tekstilni tovarni ena največjih in najuspešnejših likovnih galerij v Sloveniji, to je Kibla Portal, ki letno predstavlja avtorje iz celega sveta. Pregledna razstava Metke Kraševec je bila točno tam, zdajle je zaključena razstava z več koz 120 avtorji iz celega sveta z naslovom Osebno. In potem mi moji mariborski prijatelji rečejo, »veš, Zoran, od Maribora do Ljubljane je sto kilometrov, od Ljubljane do Maribora pa tisoč.« Tudi na tem področju moramo marsikaj postoriti. In za Koper velja enako. Decentralizacija na vseh teh področjih je nujna. Seveda ob vsem tem, kar prestolnica v resnici ohranja, vse te velike nacionalnega pomena hiše, ki nas kažejo tudi navzven in ki predstavljajo tudi na kulturnem in umetniškem področju temelj našega sodelovanja in odprtosti v svet, od tega, da lahko rečemo, da je nujno potrebna tudi kulturna diplomacija ali kakorkoli. Seveda so tu tudi posamezniki, Slovenci, ki delujejo na tem področju po celem svetu, od Kalifornije do Japonske, verjetno bi našli še kakšnega slovenskega umetnika na Islandiji ali pa na Antarktiki. Gre za to, da se res tvorno - in ministrstvo je temu namenjeno in mora biti namenjeno, da se tvorno umestimo in da postanemo eden tistih narodov, ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu, ki držijo zastavo naprej, na kulturnem in seveda tudi na umetniškem področju v vseh sferah. Tako da kar se Maribora tiče, zaveza pripravljenosti sodelovati, pripravljenosti   (nadaljevanje) finančno pomagati, ampak rabimo sogovornika. In jaz upam, da takoj, ko, če nastopim mandat, se v Rotovžu pogovorimo o vseh teh stvareh, da delovne skupine najdejo modalitete, kako pristopiti k vsakemu posamičnemu problemu in kako pripeljati do rešitev.  Kar se tiče Opere in baleta, SNG, ne samo v Mariboru, tudi v Ljubljani, predvsem statusa baletk, pa po moje niti ni tako težko rešljivo. Treba je - evo, ne vem, katerič danes zopet omenjam dialoške skupine, da najdemo modalitete, kako te umetnice in umetnike zaščititi, kako jim omogočiti status, ki jim bo tudi po tem njihovem kariernem vrhu tam nekje pri 40 omogočil nadaljnje delo ali tistim, ki ne zmorejo, primerno in dostojno življenje. Seveda pa bo tu treba vzpostaviti obenem tudi dialog z vso to srenjo, ki ji danes rečemo sodobni ples, ki ni tako majhna v Sloveniji in je še kako pomembna in predstavlja tudi na področju, da tako rečem, kulturne diplomacije zelo velik doprinos k vedenju o nas v tujini, da vzpostavimo merila, da se ti statusi na nek način izenačijo. Teh ljudi ni veliko in ne vidim razloga, zakaj ne bi tega postorili čim prej. Toliko glede tega odgovora.

Hvala lepa. Zdaj je na vrsti kolegica Janja Sluga.

Hvala. Bom poskušala strniti svoja vprašanja čim bolj na kratko, da bo še kdo prišel na vrsto, glede na to, da nas čas zdaj že dohiteva.  Najprej bi se navezala na poslansko pobudo, ki sva jo v tem mandatu podala s kolegom Branislavom Rajićem in se nanaša na nadomestilo za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni za samozaposlene v kulturi. Na to sva sicer prejela nek odgovor ministrstva, ki pa to sploh ni v resnici. Nanaša se na višino nadomestila za posamezne dneve odsotnosti, pri čemer se ministrstvo sklicuje tudi na prag tveganja revščine in zatrjuje, da je z višino nadomestila dosežen prag tveganja revščine, po drugi strani pa ne upošteva, da se nadomestilo samozaposlenim v kulturi za čas zadržanosti izplačuje ne na koledarske dneve, pač pa na delovne dneve, kar pomeni, da tu višina striže za približno 200 evrov na mesec. In s kolegom Rajićem, s katerim sva to pobudo podala, misliva, da bi bilo treba zadevo nujno urediti. Poleg tega je sam finančni učinek - govorimo o nekaj tisoč evrih. Tako tudi v okviru obstoječega proračuna na tem ministrstvu, meniva, bi bilo to možno urediti nemudoma.  Če grem zdaj na naslednja vprašanja, od katerih ste nekatere stvari že omenili, in sicer nacionalni program za kulturo. Jaz sem tudi na preteklih odborih že večkrat opozorila na to, da ga potrebujemo, staremu je veljavnost potekla že leta 2017, čeprav neformalno seveda še vedno velja do sprejetja novega krovnega dokumenta, pa vendar tega nimamo in je potem težko sprejemati ali pa nadaljevati kakršnekoli ukrepe, zakonodajne ali katere druge, če tega dokumenta nimamo. In sprejetje novega nacionalnega programa za kulturo, ki bi bil morebiti celo bolj operativen - za preteklega se je večkrat slišalo, da gre bolj za seznam želja kot pa kaj drugega -, če bi prišlo do sprejetja novega, z nekimi bolj realnimi cilji, kakšno časovnico ste si v okviru tega zastavili; prej ste omenili, da ga je možno narediti na podlagi teh že ustanovljenih dialoških skupin  (nadaljevanje) in tako naprej. Jaz seveda tak način pozdravljam, ampak neka okvirnejša časovnica bi me zanimala.  V preteklih letih je bilo tudi opravljenih neke vrste analiz, ki že ves čas nedvoumno opozarjajo na nujnost nekih korenitejših sprememb kulturnega sistema. Kljub velikemu številu teh analiz ali pa konceptov celovitih oziroma delnih sistemskih sprememb pa do njihove uveljavitve, žal, še ni prišlo. Pretekli ministri, ne glede na to, s katerega političnega pola so prihajali, pa so se vendarle poenotili, da je sprememba potrebna, kar pomeni, da je bil nekje nek konsenz tudi med različnimi političnimi opcijami. S tem se načelno strinjajo tudi številni kulturni ustvarjalci, kljub temu pa vaš predhodnik večjim pretresom tega kulturnega modela ni bil naklonjen. Žal, nekako prevladuje prepričanje, da je dejansko kulturna srenja v celoti za spremembe, dokler vse ostaja tako, kot je, kajne, če malo parafraziram. Veste, da je eden glavnih zagovornikov spremembe kulturnega modela tudi gospod Mitja Rotovnik, ki je vaš strankarski kolega in je skupaj z dr. Čopičevo ter dr. Smrekarjem pripravil neke predloge, ki so, kolikor sem jih jaz videla, kar precej dodelani, se pravi, lahko predstavljajo neko konkretno podlago za spremembe; pa me zanima, kakšno je vaše stališče glede tega.  Ko se pogovarjamo o slovenski kulturi in o tem, kakšen je interni status kulture v naši državi, pa kot minister nikakor ne boste mogli mimo tega, da je treba našo kulturo promovirati tudi zunaj naših meja. To počne sicer dokaj uspešno tudi kultura sama že vsa ta leta in uspehi slovenske kulture v mednarodnem merilu po mojem mnenju že zdaj nesorazmerno presegajo uspešnost in prepoznavnost Slovenije na mnogih drugih področjih. Pa vendar vidim kot pomanjkljivost tega neko razpršenost ali pa neko nedorečenost strategije kulturne promocije, pa seveda tudi v spodbujanju kulturnega turizma - prej sta bila že omenjena dva, ki k temu lahko pripomoreta, torej Carmina Slovenica in Festival Brežice. Tudi na temo Festivala Brežice smo na nekaj prejšnjih odborih že govorili. Sama sem si celo že nekaj dopisovala z nekaterimi uradniki Ministrstva za kulturo na temo Festivala Brežice. Me veseli, da tu vidite odlične promotorje in da ste naklonjeni ureditvi teh razmer, pa vendar, kako se nameravate spopadati s to promocijo in uveljavitvijo slovenske kulture v mednarodnem prostoru. Potem pa kot nadgradnja tega vprašanja mogoče tudi, kje vidite slovensko kulturo v letu 2020, 2030 in tako naprej, ker mislim, da si je poleg nekih kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov treba zastaviti tudi dolgoročnejše cilje, dolgoročnejšo vizijo, to je bolj v smislu, kakšno mesto si področje kulture zasluži kot integralni del našega obstoja, se pravi, kakšno mesto ji pripada.  Bi se pa navezala še na spremembo zakonodaje, kar se tiče medijev, pa ne toliko v smislu vsebine medijske zakonodaje, ampak bolj v smislu ureditve stanja na področju razvida medijev. Jaz namreč menim, da je v tem trenutku, kar se tiče vpisovanja v razvid medijev, kar se tiče koncentracij lastništva, povezav in tako naprej, že zdajšnja zakonodaja v bistvu precej precizna. Pa vendar, v razvidu medijev vlada precejšnja zmešnjava, govorim seveda o povezavah, o lastništvu tiskanih radijskih in televizijskih medijev, ki vemo, da jih zakonodaja izrecno prepoveduje.   Kot imam informacijo, je na Ministrstvu za kulturno tukaj 6 zaposlenih, ki naj bi aktivno skrbeli za nadzor, vendar pa je stanje precej kaotično. V preteklih mandatih se tega ni nihče želel ali upal lotiti. Jaz pa mislim, da je kljub temu potrebno se tega lotiti, preveriti, na kak način so določeni mediji sploh lahko prišli v razvid, kdo je tisti, ki je odgovoren za to, da jih je vpisal, kljub temu da obstajajo določeni zadržki in tako naprej. Hvala lepa.

Hvala, kolegica Janja Sluga. In zdaj je na vrsti gospa Ljudmila Novak.  Prosim.

Spoštovani, lepo pozdravljeni! V marsičem, kar ste povedali, se z vami strinjam. Pa bom začela z Zakonom o rokodelstvu. Prej ste govorili o rokodelskem centru v Ribnici, ki ga tudi sama večkrat obiščem. Podoben center je tudi Marianum v Veržeju. Že nekaj let ali pa nekaj časa si prizadevam, da bi sprejeli poseben zakon o rokodelstvu. Je bil tudi že pripravljen, vendar ta zakon posega na številna področja. Od šolstva, kulture, gospodarstva, davčne zakonodaje in še kaj. Zato sem ugotovila, da pač je tukaj potrebno, da Vlada to stvar prevzame in da se, torej, da se to pripravi vladni zakon. Da pravzaprav mi kot posamezniki smo nemočni, ker toliko področij obsega. In dejansko je prišlo do tega, da je zdaj ustanovljena medresorska skupina za pripravo tega zakona. Ne vem, če ste o tem obveščeni, jaz bi vas samo prosila, da spodbudite nastajanje tega zakona, ker vemo, da problemov v rokodelstvu je kar nekaj. Ne samo to, da stari mojstri umirajo in ne prenašajo svojega znanja naprej, zato so seveda potrebne določene spodbude, sistem izobraževanja za prenos znanja je potreben, potem je potrebno urediti tudi davke, da bodo tisti, ki se s tem ukvarjajo, lahko od tega tudi živeli in tako naprej, saj verjetno poznate to zadevo. Jaz bi vas samo prosila, da spodbudite to skupino, ki je bila ustanovljena, medresorsko skupino, da pospeši sprejemanje tega zakona. Če se pa ne motim, je bilo pa rečeno, da so pa Konzorcij rokodelskih centrov pa nekako izključili iz priprave tega zakona. Morda se motim. Ampak kakorkoli, zakon je potreben in to področje je potrebno urediti, če želimo, da bomo ta rokodelska znanja še ohranjali in prenašali na mlajše rodove. Ampak samo iz ljubezni to delajo res mnogi. Ampak če hoče nekdo od tega živeti in da bo to preživelo, potem pa pač morajo biti tudi finančno stvari urejene oziroma sistematično. O gradovih smo že kar nekaj govorili. Res je, da nimamo prave strategije. Nekaj gradov je država temeljito obnovila, vemo, da to ni poceni, za vse pa nima denarja. Potem pa so še problemi, ker ne vemo, kaj bi s tem počeli. Recimo, takšen je grad Snežnik. Tam že vrsto let si občina prizadeva, da bi dala neke programe, pa ne pride do soglasja, so tudi ene pristave obnovljene, pa spet stojijo – tukaj se dela škoda. Tako da mislim, da bi morali eno strategijo imeti, če država nima dovolj denarja – in tudi ni potreba, da je to vse v državni lasti – da najde investitorje, ki bodo gradove obnovili, dali progam in jih dali tudi javnosti na razpolago. Ker vemo, da tudi če je grad v državni lasti, koliko je potem to potrebnega denarja za vzdrževanje, za samo elektriko, ogrevanje in tako naprej. Zato menim, da bi tukaj morali imeti bolj – čeprav bo rekel kolega – neoliberalističen pristop – pa vendarle bolj odpreti tudi za trg. Oziroma za tiste, ki imajo denar. Saj ga ne bojo nikamor odnesli. Pomembno je, da je obnovljen, da služi svojemu namenu, da ne propada in da se tudi lahko okrog tega razvija kultura, turizem in še marsikaj.  No, potem, kot ste rekli, vaš Maribor – tudi moj Maribor. Jaz obžalujem, da med tistimi kraji, ki jih obišče največ turistov, v Sloveniji ni  krajev iz severovzhodne Slovenije. Nedavno je bilo poročilo – Ljubljana, Bled, Postojnska jama, Piran, Škocjanske jame – ne pridemo pa do severovzhoda, čeprav imamo tam najstarejše mesto – Ptuj, Maribor, ki je bil prestolnica kulture s Festivalom Lent in tako naprej, da ne govorim o naravni dediščini, kot so Gorice in tako – v Jeruzalemu in podobno. Tako da menim, da bi se v prihodnosti morala vendarle turistična ponudba in razvoj usmeriti tudi v severovzhodno Slovenijo, če hočemo enakomeren razvoj pa če hočemo, da ne bo en del Slovenije imel preveč turistov, na drugi strani pa pomanjkanje - pa zaradi tega tudi zaostaja v razvoju. Čeprav seveda jaz sama kulturo zelo cenim, spoštujem, tudi sem aktivna na tem področju, vendarle menim, da seveda je to tudi del tržne niše, kulturni turizem, in da vse skupaj je potrebno povezati, če hočemo, da se potem to vzdržuje, razvija in tako naprej. Potem – kaj menite tudi o tem, da bi pri obnovi spomenikov kulturne dediščine oziroma – vemo, da ko privatni lastniki obnavljajo te spomenike, ki imajo status kulturnega spomenika, da bi morali biti znižani davki oziroma brez davkov te obnove? Ker po navadi država v redkih primerih sofinancira, sicer pa menim, da bi bilo vsaj potrebno sprejeti davčne olajšave pri gradbenem materialu, delu in tako naprej, da bi potem lastniki bili tudi bolj motivirani oziroma bi lažje obnavljali take spomenike.  Prej smo že govorili o spomenikih NOB, ki jih je omenjal kolega. Ne samo spomeniki NOB, na splošno imamo kar nekaj spomenikov, ki niso več spomeniki, ampak sramotniki, bi človek rekel, ker že delajo sramoto. Tudi ta komisija, ki ureja prikrita povojna grobišča, si prizadeva za to, da bi ustanovili neki zavod, ki bi skrbel v prihodnosti za spomenike. Ne glede na to, ali so to spomeniki NOB ali povojnih pobojev ali karkoli. Jaz menim – in to je civilizacijska vrednota - da moramo imeti spoštovanje do vseh mrtvih, ne glede na to, kako so bili ubiti, umorjeni, padli in od koga. Ampak če imamo te spomenike, potem jih moramo tudi dostojno vzdrževati in skrbeti za njih. In koliko vem, si komisija prizadeva, da bi ustanovili takšen zavod, ki bi skrbel za te spomenike v Sloveniji – pa tudi v tujini. Kjer menda tudi ne skrbimo za naše spomenike. Potem vam seveda želim, da bi imeli veliko moči in odločnosti pri urejanju notranjih odnosov na Ministrstvu za kulturo. Predvsem pa če imate jasno začrtane cilje, če veste, kaj hočete narediti. Potem upam, da boste zmogli po tej poti naprej, ne glede na to, kakšna polena ali ovire boste dobili pod noge. Želim vam veliko uspehov, seveda pa brez finančne podpore celotne Vlade in proračuna boste pa tudi težko premaknili veliko stvari na bolje, zato vam želim vso srečo.  Pa še morda, kar me je spomnil kolega Bandelli. Čezmejno povezovanje s Slovenci je izredno pomembno in mene zelo žalosti, ker ta rebalans proračuna Slovencem v zamejstvu in po svetu je namenil minimalno povišanje sredstev, zgolj za ureditev plač in nič več. In me je zelo zabolelo, ko je državna sekretarka na Ministrstvu za finance dejala, da to niso naše prioritete. Povezovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu je velikega pomena in zato bi morali temu področju nameniti vso našo pozornost in spoštljiv odnos.

Hvala. Ker nas res čas lovi, bom dala besedo kar naprej.  Gospod Bojan Podkrajšek, prosim.

Spoštovana predsednica, hvala za dano besedo.  Cenjeni kandidat za ministra, gospod Zoran Poznič, tudi v mojem imenu lep pozdrav. Bom upošteval navodila,   (nadaljevanje) da moramo biti čim krajši.  Moram priznati, da sem na hearingu ministra za kulturo že četrtič. V slabih petih letih oziroma dobrih štirih letih ste četrti kandidat za ministra Republike Slovenije za kulturo. Ali je to pozitivno ali negativno, jaz mislim - pa ne zato, ker ste vi danes kandidat -, da je to za kulturo zelo slabo. Če se vrnem malo v zgodovino, moram povedati, da prva ministrica, ki je bila na začetku mandata, niti v tem odboru ni imela podpore kot ministrica koalicije. To govorim zato, ker vam bom na koncu postavil dve vprašanji, ki se dotikata nekih ciljev, ki jih minister lahko ali jih pa ne more doseči. Moram priznati, da nisem šel preverjat nazaj vašega dela, ker se mi zdi, da to niti ni korektno, da dobiš neke popačene informacije in potem nekoga že vnaprej obsojaš po krivici. Jaz sem z vso pozornostjo poslušal vašo predstavitev in moram priznati, da se je predstavitev dotikala vseh segmentov kulture v Republiki Sloveniji. Moram tudi priznati, da bi lahko to vašo predstavitev odnesel nazaj na ostale kandidate, ki sem jih na začetku omenjal, ampak kje je bistvo, kako priti od teorije do prakse. Glejte, v zadnjih treh mesecih smo poslušali v naši ljubi državi, kje je minister za kulturo vozil svoje instrumente, ali na levi strani sedeža ali na desni. Kaj hočem s tem povedati? Seveda, tudi veliko poslušamo o nekih mobingih na kulturi. A veste, živim v okolju, kjer je mnogo zasebnih podjetij. Jaz nikoli nisem slišal od zaposlenih v zasebnih podjetjih, da kdo na koga izvaja mobing, tam, kjer se dela deset ali pa še celo več ur. Jaz vedno pravim, da tisti, ki delajo na ministrstvu, je mnogo dobrih strokovnjakov, ljudi, ki delajo veliko, ki želijo v tem primeru dobro kulturi, imamo izjemne strokovnjake. Imamo pa verjetno tudi ljudi, ki so tam že 20 ali pa 25 let, in ko boste prvič prišli na Ministrstvo za kulturo, ko boste nekomu dali delo, bo verjetno za njega mobing. Mi danes tule sedimo, čeprav nimamo časa, vas poslušamo dvanajst ur, jaz sem prepričan, da boste na večino vprašanj dali odgovore, ampak kako to vašo predstavitev, ta vaš pogled, tudi izkušnje, ki jih imate iz preteklosti na področju kulture, spraviti v resnični svet v Sloveniji. Glejte, tudi ko smo štiri leta nazaj, ko se pogovarjamo o javni televiziji, ko pride na odbor, recimo, predsednik sveta, pa ko pride generalni direktor, glejte, tam ne ve leva roka, kaj dela desna roka. Ali se vi, spoštovani kandidat za ministra, sploh zavedate, ko boste prvič dregnili v ta segment, se vam lahko zgodi instrument, se vam zgodi mobing. In kmalu se nam lahko zgodi, da bomo imeli nov hearing za naslednjega ministra. 150 prijav na Ministrstvu za kulturo za mobing, jaz mislim, da tu nekaj ne sedi. Jaz mislim, da niso bili tisti ministri, ki so bili v preteklosti, dva Desusova, potem SD-jev kandidat, vi ste zdaj SD-jev kandidat, toliko neumni ali da bi zdaj, ne vem, metali vse po ministrstvu levo pa desno. Glejte, slovensko kulturo še kako rabimo danes, slovenski jezik, slovensko besedo, pa še kaj, ker nam jo izpodkopavajo, tega sploh ne vidimo. Ampak, spoštovani kandidat, vprašanje. Slišal sem, seveda preko medijev,   (nadaljevanje) da ste šli v stranko SD. Pa vas sprašujem, ali ste šli zato, da boste postali minister, ali boste minister zato, da ste lahko šli v to stranko. Zakaj to govorim, to je pozitivno, kajne, ampak ali boste imeli podporo v koaliciji, da bomo lahko dali več slovenski kulturi, seveda posledično hrano državljankam in državljanom, kulturo, da bomo lahko obnavljali spomenike, ki propadajo. Kolegica in kolega na moji levi sta govorila prej o kvoti denarja, ki je predviden; jaz mislim, da s tem niti enega gradu ni možno obnoviti. Seveda mi danes govorimo, imamo želje, po tem hearingu bodo mediji pisali, imamo novega kulturnega ministra, ampak bojim se, zaradi izkušenj, ki jih imam v štirih letih, da danes mogoče delamo neke račune brez krčmarja. Seveda, podpora vaše stranke, ali je ta stranka, katere član ste zdaj, toliko močna, da bo prepričala predsednika Vlade, da boste te cilje, ki jih imate, lahko uresničili. Ampak zavedajte se, še enkrat, ko boste prvič dregnili v osje gnezdo, bodo vsi mediji pisali proti vam, tudi zaposleni se bodo verjetno tega projekta lotili. Tako se nam lahko zgodi, da bomo imeli še v letošnjem letu nov hearing. Ampak jaz želim pozitivno, želim pozitivno vam pa slovenski kulturi. Ključno vprašanje je, kaj boste storili na ministrstvu, da bo slovenska kultura jutri drugačna v Republiki Sloveniji.  Hvala.

Zdaj pa mislim, da je trenutek, da vam spet predam besedo, da odgovorite na ta sklop vprašanj. Potem imamo prijavljene še tri, pa še jaz bi kaj povedala, tako da prosim, res…

Hvala. Bom skušal biti čim krajši.  Vse, kar ste rekli, je zelo relevantno in vzeto na znanje. Seveda, moj vstop v politično stranko ni nastal ali, da tako rečem, se začel samo zaradi tega, da bi imel kakršnekoli, kaj vem, privilegije in ugodnosti. Predvsem se s tem programom, ki je zdaj bil zastavljen pred pol leta na kulturi, tudi s koalicijskim programom, jaz popolnoma strinjam. Gre pa tudi za to, da jaz nisem bil nikoli politično aktiven nikjer in se mi zdi, da je to tudi ena izmed pametnih stvari bila v mojem življenju, tudi pri marsikateri manj pametni. Pa vendar, skupaj smo močni. In če skupaj stopimo, jaz mislim, da bom imel tudi veliko več moči, če bo vse to, kar bomo počeli, koalicijsko usklajeno in da za mano stoji ena cela, da tako rečem, mašinerija ene skupne volje. Tako da hvala za vsa ta opozorila, jaz upam, da se letos tu ne boste več ukvarjali še z enim ministrom.  Kar se tiče urejanja situacije na ministrstvu, kot sem že dejal, akcijski plan obstaja. Kot sem že tudi dejal, ves ta sistem prijav mobinga jaz razumem kot krik, klic na pomoč, opozorilo. In skozi notranji dialog, skozi human pristop, mislim, da lahko ta stroj zaženemo, definitivno.  Slovenci po svetu bodo seveda tudi prioriteta našega ministrstva, morajo biti. V letih, ki prihajajo, tudi glede na zelo hitro predsedovanje evropski skupnosti bomo vse te naše ambasadorje v zamejstvu, da tako rečem, tudi potrebovali, še bolj mi njih kot oni nas, tako da tu pristopimo k izdelavi akcijskega načrta v resnici takoj.  Kar se tiče davčnih olajšav za spomenike, se pravi, za najem podjetnikov ali kakorkoli že, privatnih oseb, je treba vzpostaviti jasna merila. Ta merila bo določila stroka, pod kakšnimi pogoji, kaj se lahko, kaj se ne sme. Davčna olajšava ja, seveda, logična stvar.   (nadaljevanje) Ves ta nabor zgradb ali še česa drugega v resnici mora biti v funkciji. In če je ena izmed poti, kako priti do funkcionalnosti, ta, da se to da v koncesijo ali v najem, seveda pod zelo zahtevnimi pogoji, pa vseeno ne samo birokratskimi, ampak realnimi, jaz tu ne vidim nobenega problema, zakaj tega ne bi mogli postoriti.  Zakon o rokodelstvu, super. In vas prosim, da se čim prej sestanemo, da mi bolj podrobno razložite, poveste, kje smo, in seveda pristopimo k temu. Mislim, da je tudi nujno, da nek tak krovni zakon glede ohranjanja te včasih tudi nesnovne kulturne dediščine, vsekakor pa premične, sprejmemo čim prej.  Kar se tiče vprašanj glede razvida medijev, se popolnoma strinjam. Tudi vas, gospa, čim prej vabim na tvorni vsebinski sestanek na našem ministrstvu, da se podrobneje seznanim z vso to problematiko. Seveda se bom takoj seznanil tudi s predlogom kroga gospoda Rotovnika, in gremo naprej.  Kar se tiče mednarodne promocije naše kulture, je pa moj predlog, bo moj predlog v resnici, no, da nekakšen sistem, kot ga imajo večje države. Mislim, da kot država vseeno zmoremo toliko moči, da ustanovimo nek tak inštitut ali center, kot je Goethejev inštitut ali kot je Inštitut Charlesa Nodierja za Francoze ali kot je British Council. Tako bi v teh glavnih centrih Evrope - vem, da imamo galerijo v Berlinu in tako naprej -, da bi strateško nastopali na vseh teh področjih. Bili so takšni koraki naprej, recimo, z galerijo v Madridu in tako naprej, ampak k temu je treba pristopiti veliko bolj strateško. In res vas vabim čim prej na sestanek. Kar se tiče nacionalnega programa za kulturo. Do konca leta mora biti zaradi kohezije definitivno letošnja glavna naloga, poleg vseh drugih, sprejetje nacionalnega programa za kulturo, prilagojenega razmeram, ki jih lahko pričakujemo. Mogoče celo malo futuristično zveni, ampak ta nacionalni program mora piti vodo in držati vodo kar nekaj let. Zato je treba še veliko delati na njem, seveda vpeljati tudi vsebine, ki jih zdaj mogoče samo slutimo, pa vendar mislim, da lahko zelo hitro in konstruktivno pridemo do skupnega cilja.  Kar se tiče samozaposlenih v kulturi in finančnega nadomestila, višine nadomestila. Prosim, rad bi slišal predloge, rad bi se podrobneje seznanil. Vaša vprašanja so bila najtežja / smeh/, moram priznati. Rad bi se seznanil s problematiko. Jaz operiram z nekaterimi številkami, kar sem pač prebral, ampak v resnici pa stanja, globinskega vpogleda v te stvari nimam. Tako da - vabljeni.  Hvala.

Hvala. Zdaj pa naprej, Branko Simonovič, prosim.

Hvala lepa, predsednica, za besedo. Poskušal bom biti zelo kratek.  Najprej čestitke, da ste se odločili za samoprijavo v to dokaj težko področje. Pa imam samo dve kratki vprašanji. Prvo so režimi varovanja kulturne in naravne dediščine. V preteklosti so bila ta območja zelo široko zajeta. Sam prihajam iz Izole, kjer imamo primer zaščitenega kompletnega izolskega amfiteatra, velik del zaledja. Pa me zanima, ali boste sprožili postopek revidiranja teh območij, da se konkretno v teh območjih določi, kaj je tisto, kar je varovano in je treba varovati. Namreč, prihaja do nekih odločitev oziroma soglasij Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Pirana, k našim prostorskim aktom, ko postavljajo neke točkovne temelje za neke pomožne objekte iz lesa. Nikoli v Istri tega ni bilo. Vedno so bile to neke kamnite, lepe hišice, s Korci pokrite, na drugi strani pa vse terase izginjajo. So neke melioracije, nastajajo neki kompleksi. To govorim predvsem iz tega, sam prihajam iz turizma in mislim, da je zelo potrebno našo, tudi naravno dediščino, zelo varovati in jo ohranjati po taki podobi kot je nekoč bila oziroma dopolnjevat, da bomo lahko tudi sledili tem tokovom turizma, ko pravijo, vse nazaj k naravi. In drugo vprašanje je, mogoče samo vaše stališče do tega – veliko naših avtorskih filmov in tega se še nahaja v arhivih v Beogradu. Kakšno je vaše razmišljanje glede prenosa tega nazaj? Hvala lepa za odgovore.

Hvala. Naslednji se je prijavil Felice Žiža, prosim.

Hvala za besedo, gospa predsednica. Spoštovani kandidat za ministra, kolegice in kolegi, / pozdrav v italijanskem jeziku / No jaz bom tudi kratek, bom malček ponovil to, kar je bilo že večkrat vprašano danes, bom pa izpostavil problem tako zornega kota, kot ga vidijo avtohtone narodne skupnosti. In prva zadeva je to, kar smo se pogovarjali že s prejšnjim ministrom, gospodom Prešičkom, je v celovitem seznamu kulturne dediščine narodne skupnosti, se pogovarjali že, da bomo leta 2019 pristopili k reševanju temu. Zadeva poteka že nekaj let, ampak se v bistvu nikoli ni »štartalo« s tem namenom, tako da, upam, da, če ne v letu 2019, v letu 2020, da bi se res pristopilo k celovitem reševanju, le temu, da se pa ne pogovarjam seveda o tem, kar je bilo rečeno, glede samega restrukturiranja vse kulturne nepremične dediščine. Drugi problem je to, kar je že gospod Bandelli povedal, glede regionalnih televizijskih centrov. Se pogovarjamo tukaj predvsem o TV Kopru v italijanskem jeziku. V zadnjih letih je 20 % kadra se kar zmanjšalo, je poslovanje samega centra, torej v italijanskem jeziku, ogroženo v tem trenutku. To smo tudi na Komisiji za narodni skupnosti izpostavili. Tudi v sporazumu sodelovanja z koalicijo smo to napisali, da bo koalicija pristopila k reševanju tega problema, glede same stabilizacije kadra in finančnih sredstev glede samega tega. Kot primer vam povem, da glede samega razvoja RTV Slovenija, je indeks v Sloveniji 113, v našem centru, italijanskem jeziku, je pa 103 in pravijo to, kar je pod 105, da je negativen trend, tako da tukaj je absolutno nujno, da se nekaj naredi in da se pomaga, če ne, seveda s strani RTV, s strani proračuna Republike Slovenije. Ostali problemi so tiskani mediji. Mi imamo in na madžarski in na italijanski strani, že od leta 2005, niso bile povišane plače v tem sektorju, ker žal nimamo javnih zavodov na tem področju, delujejo v okviru teh, ah mi pride beseda v italijanščini, društev, pardon, in v društva, seveda, ne deluje javni sistem plač, tako da ni avtomatičnih napredovanj, tako da so ljudje že 14 let na isti plači, kot so bili leta 2005. To in na koncu še kultura. Seveda kultura od leta 2013, takrat ko so   (nadaljevanje) bila sredstva tudi za kulturo na področju tudi onih narodnih skupnosti skrajšana, ker seveda vsi so sodelovali pri tem, krizni časi. Takrat so sredstva ostala na istem nivoju, vemo, da seveda kultura je imela malo sredstev. Letos je pridobila 30 milijonov, večina so bila namenjena za povišanje plače, ampak vseeno smo nekako pričakovali, da nekaj bo dano tudi na tem področju za narodne skupnosti.  Evo, jaz bi tako prosil kaj menite in seveda, če ne drugo, da ste seznanjeni s temi aktualnimi problemi glede avtohtonih narodnih skupnosti. Hvala.

Hvala za te pobude in vprašanja. Zdaj je pa na vrsti kolega Jani Möderndorfer. Prosim.

Dober dan, minister bodoči. Tisto, kar mene seveda zanima, pa preden bom rekel kaj me zanima, bom tako rekel: pogumno mi je za vsakega, ki nima pojma kaj ga čaka na kulturi, da se javi za ministra, še bolj pogumno pa za tiste, ki so kulturni delavci in vedo, kaj jih čaka in se javijo za ministre. Tako da seveda vsak si naj izbere tisto, kar misli, da je prav. Me pa bolj zanima, glede na to, da vse tisto, kar sem do zdaj slišal o vas oziroma z vašimi razlagami in o vašem pripovedovanju o kulturi, je za mene bolj pomembno ne vse to, kaj vi obvladate, ker je jasno, da ne obvladate vsega, ker ne morete, ker ste specialist iz nekega področja, ampak velika nevarnost je, da ko pride kandidat za ministra iz nekega specializiranega področja, da postane to prva prioriteta. Ker to najbolj obvlada in tam se najbolj počuti domače in to njegov milje in tam se najlažje sprehaja in ne nazadnje lahko predava vsem tam na ministrstvu, ki ga bojo obkrožili in mu razlagali, kaj je prav in kaj ni prav in kako mislijo oni, da je prav. Jaz sem eden tistih poslancev, ki še vedno trdi, da vsakokrat kadarkoli ministri ne samo na kulturi, ampak povsod, v resnici v tej državi že dolga leta vladajo uradniki, ker pravzaprav postavljajo pravila igre in ne nazadnje se vedno skrijejo za vso politiko, ker na koncu je politika kriva, pa kakorkoli obrnemo. Ni važno levi, desni, »koderlajsasti«, politika je kriva.  Mene zanima, kakšne bodo vaše prioritete? Ker, če mi boste rekli, da je pomembno vse, vam že vnaprej povem, da vam ne verjamem, ker je to nemogoče. In vsak minister si vedno izbere dve, tri, štiri prioritete in tisto poskuša speljati skozi mandat, ker ve, da ima premalo časa – vi ga imate še manj kot vsi vaši bom rekel kolegi, ki danes sedijo v vladi, ker so neke uvodne zadeve že izpeljali skozi, vi boste mogli pa začeti od nule, ker boste morali začeti spoznavati ministrstva in vse bom rekel ne nazadnje korake. Ne nazadnje se boste morali odločiti, kako boste pravzaprav sploh to peljali in zato me res zanimajo vaše prioritete – ena, dva tri. Za eno sem slišal, to je NPK, ki ga morate sprejeti do konca leta in to ste več ali manj zelo jasno povedali, nisem pa slišal, kaj je vse ostalo za vas prioriteta. To bi rad slišal. Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna, kako se boste obnašali do vsakokratnih vsevedov in vsepovedal v kulturi, ki jih sicer ne znanima, kdo je na oblasti, ne levi, ne desni, ampak so vsakokratni razlagalci, zaščitniki in ne nazadnje tudi prejemniki vseh sredstev. Od Kopra do Murske Sobote – oni vse vedo in oni so vedno tisti, ki vse dobijo in ko pade minister oni že zagovarjajo naslednjega, ampak oni so spet prejemniki vseh sredstev. Saj jih že slišimo, saj jih že vidimo, ne bom niti govoril o imenih, ampak kar naprej ena in isti razlagalci in tudi vedno kadar se največji projekti najdejo v državi, so oni zraven, oni so zraven. Kaj boste naredili proti njim? Kajti mislim, da je to nekaj grozljivega, da deset ljudi obvladuje kulturo v slovenskem prostoru, ne minister. Te ljudje obvladujejo kulturni prostor, ker oni so določevalci o vsem. Ker v resnici preko vseh ostalih zadev vplivajo. Tretja stvar, ki me zanima, kaj boste naredili preko t.i. dvoživk? Saj dvoživke imamo marsikje, ampak v kulturi so sploh specifične. Dopoldne delajo v javnem zavodu, popoldne so pa v t.i. nevladnem sektorju, civilna družba. Dopoldne imajo plačo, popoldne se borijo pa za kulturo in za ne vem kaj še in so spet polni vsega, ker znajo vse povedati in vse razložiti, vsevedi in vese povedi. Na ministrstvu jih imate, boste jih srečali, zaposleni so tam, pa delajo popoldne v NGO. Jih imate pa v največjih javnih državnih kulturnih zavodih, jih imate. Zaposleni, kot veliki strokovnjaki v javnih zavodih, popoldne pa, kako je ta beseda lepa, jaz vedno vzdrhtim, ko slišim, civilna družba, ker v tej besedi je vse, skrije se in moč besede potem naredi vse. Za mano stoji ljudstvo, civilna družba. Razumete, kaj hočem povedat? Naslednje vprašanje je, Ministrstvo za kulturo je zaščitnik slovenskega jezika oziroma prvi branik, ki mora zagovarjati slovenski jezik. Imamo pa problem da, recimo, zato vas bom direktno vprašal, v prejšnji, ne vem koliko ste seznanjeni, to ni vaše področje, pa vendar, zadnje 4 mesece nas vse poslanske skupine obiskuje, ali pa so nas obiskali, iz nevladne organizacije za priznanje oziroma vpis slovenskega znakovnega jezika v Ustavo. Bili so tudi na ministrstvih. Prejšnji minister je dobesedno vrgel ven te nevladnike, rekoč, da to ni stvar kulture, zelo poenostavljeno povedano, da vas ne mučim, ker vam bodo takoj vse razložili, ko boste prišli na ministrstvo, kaj se je tam res zgodilo. In zdaj vas sprašujem, če je slovenski jezik, jezik, v katerem ste tudi vi ne nazadnje danes govoril, kako ga je treba umestit na pravo mesto, ga zaščitit – kam paše slovenski znakovni jezik? Slovenski znakovni jezik? Zakaj se mora s tem ukvarjati Ministrstvo za delo, ki skrbi za socialne pravice. Jaz nisem še slišal nikjer na svetu, da je jezik socialna pravica, ampak je kvečjemu pravica z vidika identifikacije naroda, skupnosti, ljudi. Pri nas imamo en resen problem, da, seveda, ali veste, slovenski znakovni jezik, zakaj se borijo za vpis v Ustavo? Ker imamo 3 centre Zavoda za gluhe in naglušne v Sloveniji, pa profesorju ni potrebno znati slovenskega znakovnega jezika, da je sprejet v ta zavod, mora imeti pa pedagoško fakulteto oziroma surdopedagogiko končano. Mene, kot poznavalca slovenskega jezika, znakovnega jezika, dostikrat rečejo, me sprašujejo, če sem zaposlen na Zavodu za gluhe. Ne, saj takih tam ne rabijo, tam rabijo samo gluhe otroke. In zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zaradi tega, ker če ne bomo skrbeli za slovenski znakovni jezik, tako kot skrbimo za slovenski jezik, potem ne bo nikakršnega napredka, tako kot ne bi bilo napredka v slovenskem jeziku. Si predstavljate, da bi imeli zavod, kjer bi imeli v bistvu angleško govoreče otroke, ampak za učitelje, ki učijo na tem zavodu ne bi bil pogoj znanja angleškega jezika, ampak rekli bi, da učimo otroke, ki znajo angleški jezik in razumejo samo ta jezik. Ne gre skupaj. Tako da me zanima predvsem vaš odnos do tega, še posebej z vidika, zaradi tega ker imamo slovenski jezik vpisan v Ustavi. Imamo v Ustavi zapisan, z namenom, zato da zaščitimo avtohtone narodne skupnosti, imamo pa slovenske državljane, ki preprosto samo ne slišijo in imajo svoj jezik, ki je priznan z zakonom o slovenskem znakovnem jeziku, ampak ga ne varujemo, ga ne razvijamo in tako naprej. Kaj boste kot minister za kulturo naredili na tem področju? Jaz verjamem, da, ker sem vam napovedal, da jih nikoli ne boste ven vrgli dobesedno iz pisarne in zaključil / nerazumljivo/ sestanka, tako kot vaš predhodnik, ker si tega ne boste upal narediti, vendar, kaj boste / nerazumljivo/? To je bolj pomembno vprašanje. Na koncu, seveda, danes smo slišali veliko o rokodelcih. Samo moja pripomba. Če se prav spomnim, pa če me spomin ne vara, oni niso zahtevali zakona. Oni so zahtevali določena priznanja, ne pa zakona. Tako da, jaz ne vem, če res rabimo za vsako stvar zakon, zato, da stvar uredimo v tej državi. Bolj potrebujemo neko določeno razumevanje in dejanje na obstoječi zakonodaji, ki že velja. Na primer davki. To je ključno   (nadaljevanje) vprašanje, ki njih bolj muči kot pa to, da vsi spet ugotovimo, da rokodelci obstajajo na slovenskem prostoru. Tako da namig, odločili se boste vi, vi boste minister, a je to res potrebno ali ne z vidika zaščite tistega, kar se danes lepo sliši. Je pa res, tukaj smo različne politične opcije in vsak ima svojo percepcijo, kako gleda na določeno stvar in kaj pravzaprav zagovarja. Vi ste pa skupni imenovalec. Naj zaključim z zadnjim vprašanjem. Pred leti smo se v Državnem zboru odločili, da predlog določenih glasbenih skupin ali pa bom rekel glasbenikov, ustvarjalcev, umetnikov, da bomo uvedli glasbene kvote in mene zanima kot minister, ali boste preverjali, kaj smo dosegli s temi glasbenimi kvotami, razen to, da se radijske postaje poslušajo še manj kot so se prej in v imenu zaščite slovenskega jezika in slovenske glasbe smo naredili in to analizo bi rad videl, če jo bomo res naredili, če imamo ta pogum ali imamo ta strah, da tega nočemo narediti zato, ker bomo ugotovili samo še slabši rezultat. D se zdaj še manj širše slovenske glasbe sliši, ampak se sliši samo določene, ki so želeli, da so zdaj non stop predvajani, ker morajo biti, ker imamo glasbene kvote, ker imamo predpisane kvote. Kaj to pomeni za naš nacionalni radio, glede na to, da neusmiljeno, pa če mi to hočemo ali ne in če predpišemo kar želimo, imamo nekaj, kar se reče internet in nekdo, ki noče poslušati neke glasbe, gre preprosto na internet in si tam izbere glasbo tisto, ki jo on hoče poslušati. In kaj smo naredili s tega vidika v zaščito slovenske glasbe? Naredili smo to, da se zdaj še manj posluša radio kot prej. Ljudje si nasnamejo tisto glasbo, ki jo oni hočejo poslušati in jo poslušajo preko raznih elektronskih naprav. Jaz sam osebno vam povem, da ne poslušam več radia. Jaz si priklopim telefon v avtu in poslušam tisto glasbo, ki si jo jaz izberem in ga ni zakona in je ni kvote, ki mi bo predpisala, kaj bom jaz poslušal. Ampak v navalu strasti, želja in po ne vem kako se temu reče, zaščiti slovenske glasbe in slovenskih popevkarjev pred navalom tuje glasbe, smo šli sprejeti kretenizem, ki se je v Franciji pokazal že kot zelo, zelo, zelo slab ukrep. Ker na koncu tudi tam, kjer imajo zelo restriktivne pogoje, izberejo tisto, kar oni želijo. Tako da to me zanima. Jaz si ne delam utvar, da se boste ukvarjali z glasbenimi kvotami, ker je to tema, ki se je nihče več ne bo hotel nekaj let dotakniti, veste, ker se boji udara t.i. slovenskih kulturnih, jezikovnih, glasbenih vsevedov in povedov, ki vam bodo razložili, kaj boste delali narobe, če boste to spremenili, ampak, ali boste naredili vsaj analizo, a smo kaj pridobili, ali smo kaj izgubili. Ali smo pridobili samo denar zaradi denarnih kazni, ki jih morajo plačevati radijske postaje? Če je bil to cilj, potem smo sprejeli slabe odločitve. Hvala.

Hvala lepa. Zdaj pa kandidat izvolite besedo.

Zelo na kratko. Še letos bomo to analizo, preverbo naredili, to definitivno in seveda potem tudi seznanili javnost z ugotovitvami. Slovenski znakovni jezik. Jaz sem dolgo živel v neznanju, sem mislil, da je to nekakšen esperanto, da po celem svetu so znaki isti, seveda ni tako. Obstaja slovenski znakovni jezik, ne vem pa, če v luči tudi tega, kaj se zdaj vse pripravlja glede digitalizacije in vsega tega različnih segmentov slovenskega jezika in njih uporabe v različnih medijih, če je primerno, da zdaj en jezik, da tako rečem izločimo iz tega in ga celo damo v Ustavo, ampak ne vem. Posnel bom stanje, ker vam zdajle trenutno ne znam argumentirati, odgovoriti niti za, niti ne. Marsikaj ne vem, bom se pa… se rad učim in se bom seznanil s to problematiko in se pozanimal, kaj je na stvari. Seveda moji štirje glavni momenti so    (nadaljevanje) ureditev statusov, kar je tudi že delen odgovor na kakšno drugo vprašanje, ureditev statusov samozaposlenih v kulturi. Če bo to urejeno, potem tudi teh dvojnih statusov, dopoldanskih, popoldanskih, na tak način, kot so sedaj možni, v resnici ne bo več. Seveda tudi ureditev statusov nevladnih organizacij govori o istem. To je ena izmed prioritet in na tem področju zdaj zaganjamo na ministrstvu že stroj.  Drugi, kot ste dejali, je nacionalni program za kulturo - do konca leta, nujno, nujno -, pa seveda vse to, kar se tiče Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije s področja kulture, se pravi, kulturnega evra, ker tu so res nekateri primeri kričeči. Moramo sprožiti postopek digitalizacije slovenske besede, digitaliziranja kulturne dediščine s področja plesa, s področja filma, ker v filmu zelo zaostajamo in smo zdaj že tam, ko lahko vsak dan trepetamo, kdaj se nam lahko zgodi kakšna izguba zgodovinsko zelo pomembnih trakov, stvari za slovensko kulturo.  To so moje, da tako rečem, prioritete za letošnje leto. Seveda je pa prva prioriteta, tudi na podlagi prejšnjih vprašanj, ureditev odnosov znotraj ministrstva, ureditev, ki bo omogočala pot naprej. Seveda, ta ureditev gre, da ne bo to ostalo pri floskulah, ta ureditev gre skozi veliko preverbo trenutnega zatečenega stanja in novega akcijskega načrta ter reorganizacije, temeljne reorganizacije, zato ker nekatere službe niso več primerne tudi znotraj ministrstva odgovarjati na izzive sodobnosti.  Kar se tiče narodnostnih skupnosti, vas vljudno vabim na čimprejšnji sestanek, da mi bolj podrobno razložite probleme, da mi nakažete, kaj bi lahko postorili, da začnemo skupaj, in tudi seveda vašega madžarskega kolega, da skupaj najdemo poti, kako bomo skupaj načrtovali in vzpostavili za obe skupnosti znosen in napreden, da tako rečem, sistem, ki ne bo samo konzerviral, ampak bo skušal stvari peljati naprej.  Kar se tiče Izolčanov in vsega tega, kar ste izpostavili. Seveda vem, da se zdajle v Izoli pripravlja čudovit muzej, ki bo tudi delno virtualen, tako zelo pozdravljam to vašo skrb tudi za okolje, ki je zelo pomembno. Tako tudi vas in vaše sokrajane vabim na sestanek, da mi malo podrobneje predstavite problematiko, pa se bomo pogovorili, kako in kaj naprej.  Toliko v tem sklopu.

Najlepša hvala. Imamo še dva prijavljena, to je Jožef Lenart, nato pa bom še jaz na kratko. Prosim, Jožef.

Hvala za besedo, gospa predsednica.  Pozdravljeni, spoštovani kandidat!  Jaz se bom dotaknil tipa vodenja in tipa vodje. In sicer, ali ste bolj avtokratski ali bolj participativni, jaz rečem, bolj pogajalski tip, kar menim, da je zelo pomembno, zaradi tega, ker dejansko vodja, ki pri svojih zaposlenih ne najde nobene dobre lastnosti, ne more biti dober vodja. In zdaj, kako se držati neke dobre sredine. Pri prejšnjem ministru so bili nekateri očitki, da je bil preveč avtokratski, ukazovalen. Mi pa smo dejansko pričakovali od njega, da bo v določenih institucijah, tudi na ministrstvu, tudi v institucijah, ki so pod okriljem ministrstva, naredil red, da bo tam med velikim številom zaposlenih tudi večji efekt. Se pravi, kako najti tisto srednjo pot, kakšen tip vodje ste, ali menite, da ste dober vodja, da boste uspešno vodili ministrstvo, ki je zahteven resor.   (nadaljevanje) Kot Štajerec se moram dotakniti tudi nepremičninske kulturne dediščine oziroma objektov, med drugimi dvorec Dornava, grad Borl, grad Turnišče, pa še bi jih lahko naštel, ki so v zadnjih letih zelo samevali. Se pravi, nekateri so že imeli obljubljena sredstva, nekateri projekti so bili narejeni, veliko je bilo govora o vsebinah, ki bodo v njih. Jaz sam kot poslanec občanov iz spodnjega Podravja opažam, pa tudi kulturna društva, ki so se dejansko vključila v reševanje te problematike, vidim, da je nekako bil tisti naš konec manj obravnavan, pa tudi ko so bila evropska sredstva, jih je šlo več v okolico prestolnice. Se pravi, nekako dobivamo vedno večji občutek, da se vse to vleče predolgo in da smo malo zapostavljeni. Imate seveda možnost, da stvari popravite, ampak brez sredstev ne boste mogli. Če nimamo sredstev za investicije in obnove teh dvorcev, teh gradov, ki jih je veliko, ali je smotrno vztrajati pri lastništvu, če je država slab gospodar, ker nima sredstev, ali najti kakšne druge poti.  In še, kot ste že pri prejšnjih odgovorih omenili, da je nujna povezava turizma in kulture, Ptuj kot najstarejše slovensko mesto, kakšen potencial bi mu dali.  Hvala lepa.

Najlepša hvala. Zdaj pa sem se prijavila jaz kot zadnja in bom postavila nekaj vprašanj, ki se jih ni nihče dotaknil do zdaj.  Videla sem, da široko poznate to področje in da ste bili tudi sami umetnik prekarec. Izhajate iz nevladnega sektorja, tako smo tu slišali veliko, nismo pa slišali, nihče ni vprašal o knjigi. In me zanima, kakšno je vaše stališče glede uvedbe ničelne stopnje davka na knjigo. Kako bi rešili problem, da evropska direktiva preprečuje uvedbo ničelne stopnje DDV na knjigo? Namreč, nekaterim je bilo lani odobreno, da uporabijo zelo nizke, recimo, pod 5 % ali ničelne stopnje DDV. Elektronske knjige pa morajo biti obdavčene po splošni stopnji, medtem ko se za tiskane publikacije lahko uporabljajo nižje stopnje DDV, vendar ne nižje od 5 %. V Sloveniji so elektronske knjige, časopisi in periodične publikacije obdavčene po najvišji, se pravi, 22 % davčni stopnji. Za tiskane različice pa se plačuje 9,5 %.  Skratka, zanima me, kako boste zvišali sredstva v segmentu, ki je namenjen knjižnicam, nakupom gradiva in informacijskih baz, kajti za nakup knjižničnega gradiva in samo delovanje knjižnic država nameni vse manj denarja, vsako leto manj, kar je popolnoma nedopustno, saj to zavira razvoj in dostop do znanja.  Nadalje me zanima, kdaj bo zaključena saga o gradnji NUK 2. Plečnikova stavba NUK je bila načrtovana za 270 tisoč knjig, zdaj pa jih hrani več kot 2,7 milijona, in NUK 2 se načrtuje že od leta 1987, ali ste kaj razmišljali o tem.  Glede na to, da prihajate iz nevladnega sektorja in je težava samozaposlenih res velika, me zanima, kako boste odpravili previsoko obdavčitev avtorskih pogodb, ta znaša 25 %, in problem dvojne obdavčitve samozaposlenih, ki prejemajo honorar preko avtorskih pogodb. Namreč, v okviru izplačila preko avtorskih pogodb se že odvajajo deleži za zdravstveno zavarovanje ter za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, hkrati pa posamezniki tudi sami plačujejo mesečno zdravstveno in PIZ zavarovanje v okviru svojega statusa samozaposlenega v kulturi. Kar pomeni, da že tako prekarizirana skupina ljudi mora dvojno plačevati svoje prispevke in so dvojno obdavčeni. Mislim, da je to nujno treba odpraviti.  Rebalans proračuna bo kmalu sprejet in velik del sredstev bo šlo za plače zaposlenih v javnem sektorju, drugi pa bodo deležni samo drobtinic. Nevladni sektor in samozaposleni bodo prejeli spet zelo malo.   (nadaljevanje) In kako bodo sredstva za NVO-je v 2019 razdeljena, kajti namreč potrebno je kar pohiteti glede tega.  Trenutno nimamo strokovnih komisij in to otežuje izvrševanje razpisov. Zanima me, kdaj bodo te strokovne komisije imenovane. Za 2020 me zanima, kakšno povišanje načrtujete za NVO-je in samozaposlene v prihajajočem letu.  Ko je govora o povišanju plač, vedno govorimo o upoštevanju zakonskih obvez. V začetku leta 2018 je bil sprejet Zakon o nevladnih organizacijah, ki določa, da mora vsako resorno ministrstvo financirati vsebinske mreže. Zaenkrat pa razpisa nimamo in ga je treba izvesti v letu 2019, ker nevladni sektor to mrežo zelo potrebuje. Drugi resorji to pospešeno rešujejo ali pa so že. Zato me zanima, kakšno časovnico imate glede tega.  Nadalje me zanima naslednje. V predhodnih mandatih Ministrstvo za kulturo ni upoštevalo vloge Nacionalnega sveta za kulturo. To je kršitev Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ZUIK, predpisanega dialoga z Nacionalnim svetom za kulturo. In tudi NPK mora biti pripravljen v sodelovanju z Nacionalnim svetom za kulturo.  Srečevali smo se v predhodnih mandatih z neupoštevanjem mnenj delovnih skupin za samozaposlene in NVO-je in težavami pri njihovi sestavi, imenoval jih je namreč kar minister sam. Zdaj vas vprašam tudi glede samozaposlenih, kdaj lahko pričakujemo ureditev štipendijske politike, ki naj ne bi bila generacijsko omejena, bolniške za samozaposlene, karierne dinamike in tako naprej. Ministrstvo za kulturo leta 2017 ni upoštevalo sklepa Odbora za kulturo, niti sorodnega sklepa Odbora za kulturo v Državnem svetu. Oba sta predlagala nujne popravke Uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki bi jih oblikovala posebna ekspertna skupina za pregled kriterijev Uredbe o samozaposlenih. Prej ste govorili o bolniških, naj bi se pogovarjali o tem še naprej. Naj povem, da imamo že od leta 2014 pripravljen predlog zakona o samozaposlenih v kulturi in bi bilo dobro, da se s tem res spopademo.  Zanima me tudi, kakšen je vaš odnos do financiranja verskih uslužbencev in podpore verskim skupnostim. Na primer, Ministrstvo za kulturo plačuje prispevke za socialno varnost za verske uslužbence iz proračuna za kulturo. Ali to res sodi v ta resor, ki je že tako in tako podhranjen? Ali je to lahko sploh strošek Ministrstva za kulturo ali države nasploh? Kajti vemo, da je Cerkev najbogatejša institucija in tudi največji zemljiškoknjižni lastnik. Samozaposleni v kulturi pa pri tem morajo dokazovati odličnost in upoštevati cenzuse.  Zanima me tudi, kakšen je vaš odnos do dveh sklepov, ki ju je ta naš Odbor za kulturo sprejel že v tem mandatu glede filma, o čemer ste že nekaj povedali, pa tudi pobude za ustanovitev portala kritike. Obe ti pobudi sta imeli podporo bivšega ministra Dejana Prešička in ali bomo tudi pri vas doživeli to podporo.  In še zadnje. Priče smo razrednemu razslojevanju v kulturi. Na eni strani imamo - to smo že prej omenili - zelo težak položaj samozaposlenih v kulturi in tudi ustvarjalcev v kulturi, imamo prekarizacijo, zniževanje pravic zaposlenih. Po drugi strani pa se nam nekako pojavljajo kulturniške elite, predvsem v podobah direktorjev zavodov, oni imajo privilegij odločanja, kdo bo kaj počel, usmerjajo njihovo kariero, razporejajo sredstva, ki jim jih ministrstvo nameni, imajo pa sami tudi zelo visoke dohodke. Tako se tu ustvarjata dve kasti. In ko rečemo, da kulturniki živijo težko, nasprotniki te trditve vedno pokažejo na tiste, ki ne živijo težko. Se pravi, da moramo nekako ta   (nadaljevanje) razkorak med revnimi in bogatimi kulturniki tudi pogledati in zaščititi predvsem mlade ustvarjalce, ki ne morejo priti do rednih zaposlitev, potem pa so v nekakšnem suženjskem odnosu, ko morajo na eni plači delati dva ali trije celo, kar je res nedopustno.  Veseli me, da ste omenili decentralizacijo kulture in sodelovanje JSKD-jev v osmišljanju obnovljenih kulturnih nepremičnin. Vendar je pomembno tudi to, da si dostopne vsem uporabnikom kulture, ne glede na njihov socialni položaj. Vemo, da vedno, kadar je dan kulture in je vse brezplačno, koliko več ljudi si to kulturo rado ogleda in želi ogledati. In me zanima, kako boste ljudem približali to, da ne bo to samo za elito, ki si finančno kulturo lahko privošči.  Hvala za vaše odgovore.

Hvala za vprašanja. Pa mogoče zopet od zadaj proti začetku.  Veliko teh vsebinskih vprašanj, ki ste mi jih postavili, nekako pritiče vsemu temu, kar sem že omenil kot eno izmed letošnjih prioritet, se pravi, ureditev statusov samozaposlenih v kulturi in ureditev statusov nevladnih organizacij. Tako vse te dileme, ki se porajajo, jaz upam, da bomo tudi skozi dialoške skupine, ki so ustanovljene, ki so ekipirane, zelo hitro uskladili, tudi po načelu umetnosti možnega, in pristopili k reševanju vsega tega.  Kar se tiče portalov in filma ter podpore prejšnjega ministra, ta podpora ostaja enaka, zaveza ostaja enaka. Kot sem že prej dejal, bi mogoče takšen princip lahko razširili še na kakšna druga področja.  Seveda tudi vse to, kar gre na račun avtorskih pogodb in vsega tega, je treba uskladiti. Jaz ne vem, moram prej posneti stanje, se moram posvetovati. Zato vas tudi vabim na kakršenkoli sestanek na to temo, da me seznanite s problematiko, da poskušamo narediti čim več na tem področju, da omogočimo tudi tem parijam, če so to zdaj kastni razredi, nedotakljivim, v resnici neko življenje.  Seveda je res, kar se tiče kulturnih elit, ampak, bog pomagaj, v takšni družbi živimo. Seveda je pa treba nujno stremeti k temu, da je tega čim manj, da skušamo te razlike, ki temeljijo na nekih povezavah, takšnih in drugačnih, skozi zakonsko regulativo, skozi odnos do kulture čim bolj omejiti.  Kar se tiče dvojne obdavčitve, velja enako. Saj pravim, vse to, vsa ta vprašanja bomo skušali rešiti skozi ureditev teh dveh statusov, ki pa morata biti letos ena izmed glavnih prioritet.  Kar se tiče Ptuja. Ptuj je definitivno veliko kulturno središče. Jaz - da zdaj sledim gospodu Möderndorferju - sledim svoji stroki in je, recimo, vaš festival Art Stays zame eden najbolj uspešnih in najbolj kvalitetnih festivalov vizualne kulture, ne samo v tistem delu Slovenije, ampak nasploh v naši državi. Vem, da je Ptuj, da rečem v narekovajih, zelo kulturno mesto, da je ogromno postorjenega pri tem, in kakršnikoli projekti ter kakršnekoli ideje bodo, so Ptujčani vedno dobrodošli, da izmenjamo mnenja, da ministrstvo skuša pomagati in postoriti čim več tudi na tem področju.  Vidim, da nas čas preganja, zato bi s tem tudi zaključil. Če komurkoli nisem dovolj izčrpno odgovoril, samo še to, saj pravim, ne vem vsega, nisem seznanjen z vsem, bog ne daj, sem se pa pripravljen učiti in podučiti.   (nadaljevanje) Kar se tiče pa sploh stanja na ministrstvu, nimam se za avtokrata, seveda sem pa odločen. In tiste stvari, ki se jih dogovorimo - ampak, saj pravim, na human, človeški način -, mogoče tisti vodja, za katerim korakajo drugi, ne tisti, ki komandira od zadaj - skupaj, vzajemno, soodgovorno in predvsem naprej, še enkrat, skupaj.  Toliko. Hvala.

Najlepša hvala za vašo predstavitev.  Če ni več vprašanj, zaključujem predstavitev in prosim kandidata za ministra, da v skladu z ustaljeno prakso zapusti sejno dvorano, da bo odbor opravil glasovanje o ustreznosti vaše predstavitve.  Na glasovanje dajem naslednje mnenje: Predstavitev mag. Zorana Pozniča kot kandidata za ministra za kulturo je bila ustrezna. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (3 člani.) Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.  Prosim, da pokličete kandidata nazaj v dvorano. Spoštovani kandidat mag. Zoran Poznič, Odbor za kulturo meni, da je bila vaša predstavitev ustrezna.  Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo vključil sprejeto mnenje, ki ga bo v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika Državnega zbora poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.  Določiti moramo še poročevalca na seji Državnega zbora. Če nimate nič proti, bom to prevzela jaz kot predsednica odbora.  Najlepše se vam zahvaljujem!  Zaključujem 1. točko dnevnega reda in s tem 5. nujno sejo Odbora za kulturo. Vsem se lepo zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam!