5. redna seja

Komisija za nadzor javnih financ

5. 3. 2019
podatki objavljeni: 5. 3. 2019

Transkript

Lep pozdrav! Začenjam 5. redno sejo Komisije za nadzor javnih financ.  Obveščam, da so zadržani oziroma in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani, sicer smo prejeli opravičilo gospoda Janeza Janša. Prehajamo na določitev dnevnega reda.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red komisije z dvema točkama in sicer: Točka 1: Poročilo o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018 in kot točka 2: Revizijsko poročilo Računskega sodišča Republike Slovenije »Računovodski izkazi in pravilnost poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2016«   Vaših predlogov za spremembo dnevnega reda v predvidenem roku, torej včeraj do 12. ure nisem prejel, zato je bil dnevni red takšen kot je bil posredovan s sklicem. Smo pa dobili prošnjo Računskega sodišča Republike Slovenije, da zaradi predvidenega odhoda njihovih predstavnikov na službeno pot v tujino zamenjamo obravnavo točk dnevnega reda, zato predlagam, da najprej obravnavamo 2. Točko dnevnega reda. Razen, če temu ne nasprotuje več kot dve tretjine članov komisije? Vidim, da člani odkimavajo, tako da lahko začnemo po tem dnevnem redu. Poleg tega sem vam poslal včeraj obvestil, da zaradi naknadnega sklica seje Državnega zbora ne bo časa za obravnavo druge točke, zato bomo sejo prekinili in potem nadaljevali v enem od prihodnjih terminov. Vmes se, dobil še pooblastilo in sicer, da poslanko mag. Bojano Muršič nadomešča poslanka mag. Meira Hot. Prehajamo torej na obravnavo 2. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE REVIZIJSKO POROČILO RAČUNSKEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE »RAČUNOVODSKI IZKAZI IN PRAVILNOST POSLOVANJA ZAVODA ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE V LETU 2016«.  Zdaj samo, da ne bo spet kakšna pripomba, da leta 2018 obravnavamo poročilo 2016, tokrat obravnavamo, tako kot veleva sicer porevizijskem poročilu Računskega sodišča. Ki smo ga dobili mesec dni nazaj in ga zato obravnavamo na prvi možni seji Komisije za nadzor javnih financ. Torej revizijsko poročilo z dne 17. 8. 2018 in porevizijsko poročilo z dne 6. 2. 2019 sta objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora.  Na sejo k tej točki smo povabili Tomaža Vesela, predsednika Računskega sodišča, Marjana Sušlja, generalnega direktorja Zdravstvene zavarovalnice, Računsko sodišče in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Razpravo bomo opravili tako, da bodo najprej predstavniki Računskega sodišča podali svoje stališče in predstavili revizijo, nato pa bo dobil besedo predsednik Zdravstvene zavarovalnice Slovenije, potem pa bomo prešli na razpravo članic in članov. Besedo dajem torej predstavnikom Računskega sodišča, da povedo ugotovitve iz revizije in porevizije pa prosim, da se za magnetogram tudi predstavite na začetku. Prosim.
Nataša Musar Mišeljić
Hvala lep za besedo. Se Nataša Muselj Mišelič, vrhovna državna revizorka in predstojnica oddelka, ki je med drugim pristojen za nadzor nad obema blagajnama. Računsko sodišče je izvedlo redno leto revizijo računovodskih izkazov in pravilnosti poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s ciljem izrekla mnenja o računovodskih izkazih za leto 2016 in pravilnosti poslovanja zavoda v letu 2016. Računovodski izkazi po mnenju Računskega sodišča pravilno prikazujejo stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ter prihodke in odhodke oziroma prejemke in izdatke, zato smo o tem delu Zavodu za zdravstveno zavarovanje izrekli pozitivno mnenje. O pravilnosti poslovanja zavoda smo izrekli mnenje s pridržkom in sicer predvsem zaradi naslednjih ugotovitev: Ugotovili smo, da je zavod tudi v letu 2016 porabil sredstva in sicer skoraj   milijon 200 tisoč evrov za sofinanciranje projektov promocije zdravja na delovnem mestu, kar smo že v letu 2015 ocenili kot nenamensko porabo sredstev, saj podlage za takšno razdeljevanje sredstev v zakonu ni. Tukaj moramo dodati dve stvari, in sicer da je poraba v letu 2016 posledica pač sklenjenih pogodb na podlagi razpisa, ki je bil pač izveden za dve leti. Zaradi tega so ta izplačila pač v letu 2016 še vedno obstajala. Zavod pa potem kasneje, po letu 2016, ni izvedel novega razpisa za razdeljevanje sredstev za te namene, tako da je zadeva, bom rekla, za naprej odpravljena.  Druga stvar je, da je o pravici zavarovanih oseb do skupinske obnovitvene rehabilitacije zavod namesto v upravnem postopku – v bistvu sploh zavod o tem ni odločal. Odločanje o tem, komu ta pravica pripada, je prenesel na organizatorje skupinske obnovitvene rehabilitacije. To so, moram povedati, razna društva in tam prihaja do velikih težav. Problem v tem je, da pač potencialni upravičenci do te pravice nimajo ustreznega pravnega varstva, kajti pri društvih seveda postopek ni upravni postopek in se zaključi na društvu. Poleg tega, da torej zavod ni odločal o tej pravici – kar mu zakon po našem mnenju zapoveduje – je pogodbe sklenil s štirimi organizatorji, ki niso izpolnjevali pogojev v objavljenem razpisu. In tem organizatorjem izplačal skoraj 900 tisoč evrov za namen organizacije obnovitvene rehabilitacije.  Poleg tega smo še vedno ugotavljali tudi, da je zavod izvajalcem zdravstvenih storitev in lekarnam izplačal nekaj preveč in nekaj premalo za opravljene storitve. Do sredine leta 2016 ni v celoti zagotovil ustreznih kontrol zaračunanih cen zdravil. Zaradi tega so se v tem obdobju še dogajala preplačila, po 27. 6. 2016 je uvedel – po naši oceni, kakor se zaenkrat kaže – ustrezne online sprotne kontrole teh cen, ki bodo odpravile pač to možnost, da se zdravila zaračunajo po višji ceni, kot je določena.  Potem je socialno-varstvenemu zavodu priznal prenizko ceno za povprečni dan zdravstvene nege in z enim zavodom, za katerega bi v skladu s splošnim dogovorom to moral storiti, ni sklenil samostojne pogodbe.  Vse te nepravilnosti so po naši oceni bile že med oziroma vsaj med revizijskim postopkom odpravljene. Preveč izplačane in premalo izplačane cene so bile poračunane oziroma so bile zaračunane lekarnam ustrezne kazni. Splošni dogovor je bil ustrezno spremenjen, tako da sklepanje samostojne pogodbe ni več potrebno.  Nepravilnosti smo nadalje, tako kot že leto poprej, pravzaprav za istovrstne storitve ugotavljali tudi v zvezi z nabavo materiala, storitev in osnovnih sredstev. In sicer glede goriva ter glede najema primarnih in sekundarnih vodov ter vzdrževanje klimatskih naprav. Tudi vse te nepravilnosti so bile do zaključka revizijskega postopka ustrezno odpravljene, saj so bili začeti – ali pa že tudi končani – pač postopki po Zakonu o javnem naročanju oziroma v enem primeru se je zavod priključil skupnemu javnemu naročilu. Za povračilo stroškov zdravstvenih storitev in medicinskih pripomočkov smo ugotovili, da niso temeljila na izvedenem upravnem postopku in izdani odločbi, ampak zgolj na obvestilih o priznanju pravice. V nekaterih drugih primerih, ko pa so bile izdane odločbe glede stroškov specialističnega in bolnišničnega zdravljenja ter nabave medicinskih pripomočkov in zdravil v tujini, pa so bile odločbe izdane več kot dva meseca po prejemu vlog, kar je v nasprotju z Zakonom o upravnem postopku.  Par nepravilnosti je bilo ugotovljenih še pri zaposlovanju in določanju osnovne plače.  In kot rečeno, na podlagi tega je Računsko sodišče zavodu izreklo mnenje s pridržkom.  Ker pa kljub temu, da sem navedla kar nekaj nepravilnosti oziroma ukrepov za njihovo odpravo, vse nepravilnosti niso bile odpravljene, je zavod moral v 90 dneh po izdaji revizijskega poročila Računskemu sodišču predložiti odzivno poročilo in poročati o odpravi še preostalih nepravilnosti.   V porevizijskem postopku smo ugotovili in v porevizijskem poročilu zapisali, da je plača javnega uslužbenca, ki mu je bila obračunana in določena previsoko, od avgusta 2018 dalje izplačana ustrezno. Da je zavod Ministrstvu za zdravje predlagal zakonsko ureditev postopka izplačevanja povračil stroškov na takšen način, da izdaja odločbe ne bi bila v vseh primerih obvezna. Oziroma nujna. To smo, ker smo zahtevali glede na kratek zakonski rok, ki nam ga Zakon o računskem sodišču za ukrepe daje – ker smo zahtevali zgolj začetek aktivnosti ocenili kot zadovoljivo, smo pa v porevizijskem poročilu opozorili, da stanje ne sme ostati nespremenjeno. Če ne bo zakonske ureditve, bo pač potrebno postopati po ZUP.  Upravni odbor je sklenil, da se sprejme ustrezna sprememba internega akta, ki ureja povračila nadomestil plače. Kar je bilo zadovoljivo. Zavod je, kot že rečeno, poračunal preveč plačana – najprej ugotovil, pravzaprav, do kakšnega preplačila zdravil je prišlo zaradi tega, ker še niso bile uvedene sprotne kontrole v prvi polovici leta 2016, ter ugotovljene zneske poračunal oziroma lekarnam izdal račune za povračilo finančne škode in pa opozoril Ministrstvo za zdravje na problematiko v zvezi z izvajanjem pravic do skupinske obnovitvene rehabilitacije invalidov in zdravstvenega letovanja otrok ter prav tako predlagal ministrstvu, da to ustrezno uredi z zakonom. Tudi tukaj je ukrep kot začetek aktivnosti zadovoljiv, bo pa seveda potrebno problematiko urediti, predvsem zlasti tudi postopek, v katerem se o teh pravicah odloča.  Toliko za začetek.
Hvala. Zdaj, besedo bom dal tudi generalnemu direktorju ZZZS, gospodu Sušelju. Glede na to, če se ne motim, gre za obdobje, ki je polovična vaša odgovornost, polovična pa odstopljenega ministra za zdravje. Tako da podate tudi svoj pogled na to. Me pa samo za začetek, glede na to, da gre za institucijo, ki je težka 2,5 milijarde evrov – samo da v uvodu poveste, glede na to, da smo na Komisiji za nadzor javnih financ, ali gre za proračunskega uporabnika ali ne gre za proračunskega uporabnika.  Prosim, beseda je vaša.
Marjan Sušelj
Hvala lepa za besedo. Marjan Sušelj je moje ime, sem generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje od avgusta 2016. Kot v.d. najprej, pa potem kot generalni direktor. Torej delno pokrivam tudi obdobje, ki je predmet revizije Računskega sodišča.  Proračun Zavoda za zdravstveno zavarovanje narašča. Kolikor seveda naraščajo tudi prispevki in potrebe v zdravstvu. Letos je ta proračun nekaj čez 3 milijarde – 3 milijarde pa 50 milijonov.  Smo uporabniki javnih sredstev, nismo pa del integralnega proračuna. Torej posebej, ločeno se prispevki namensko zbirajo, podobno kot pri pokojninski blagajni. S tem, da seveda mi smo nekako z zakonom zavezani, da poslujemo pozitivno in nimamo varovalke, kot jo ima pokojninski zavod, da se v primeru primanjkljaja primanjkljaj pokriva iz proračuna. V tem je ena razlika. In je pomembna razlika.  Naj se vrnem k samemu mnenju Računskega sodišča in ukrepih. Osebno sem nastopal, kot rečeno, v drugi polovici leta 2016, ampak na nek način je bila zagotovljena kontinuiteta in poskušam od takrat naprej zagovarjati in zagotavljati zakonito poslovanje hiše kot celote.  Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je tisti, ki iz zbranih prispevkov omogoča koriščenje zdravstvenih storitev, zdravil, drugih pravic iz obveznega zavarovanja. Dejansko gre na letnem nivoju za približno 45 milijonov različnih transakcij. Recimo, da je dvig enega recepta ena izmed takšnih transakcij.  V poslovanju so seveda različni postopki, različni procesi in moram osebno povedati, da sem zadovoljen, ker nas pač revizija Računskega sodišča vsako leto na nek način pretresi in pregleda in ugotovi tudi kakšne pomanjkljivosti in so seveda te ugotovitve podlaga za izboljšavo poslovanja. Kot že rečeno, na področju računovodskih izkazov, smo s poslovanjem v 2016 prislužili pozitivno mnenje Računskega sodišča,  (nadaljevanje) nekaj pa je bilo že izpostavljenih ugotovitev na področju poslovanja. Od petih ugotovljenih aktivnosti, smo dve odpravili že tekom same revizije, ostale smo pa potem tekom popravljalnih ukrepov, ko smo imeli rok 90 dni. Naj kratko pokomentiram posamezna področja, ki so bila izpostavljena. Prvo, promocija zdravja na delovnem mestu. Je nekaj aktivnost, ki se je vlekla iz prejšnjih let. Vsako leto je zavod preko razpisov poiskal izvajalce in namenil določena sredstva. V zadnjem letu 2015, 2016 je bilo namenjenih v dveh letih tri milijone in po opozorilih računskega sodišča smo s to aktivnostjo prenehali v letu 2017, ker je bilo ugotovljeno, da ni direktnih zakonskih podlag v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Odločitev smo pač sprejeli, vendarle je pa skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje predlagala, da se v bodočem zakonu to področje ustrezno uredi, ker naj navsezadnje delodajalci predvsem razmišljajo, da se namenska sredstva za zavarovanje poklicnih bolezni in poškodb na delu, teh tveganj, torej bi lahko uporabila ne samo v zdravljenje tovrstnih poškodb, ampak tudi v preventivne dejavnosti na tem področju. Vendarle je to potrebno dejansko urediti z zakonom. V letu 2016 so na nek način se samo izpele pogodbe, ki so bile v prejšnjem letu sklenjene in so v bistvu zaključene v letu 2016. Drugo področje, ki bo verjetno tudi terjalo neke vrste dodatno bom rekel zakonsko opredelitev, je področje obnovitvene rehabilitacije. Gre za neko bom rekel storitev, ki je namenjena invalidnim osebam. Gre za problematiko recimo paraplegije, paralize, multiple skleroze, cerebralne paralize otrok, odraslih, psoriaze in tako naprej. Tukaj smo v letu 2016 omogočili 3 tisoč 327 osebam tovrstno rehabilitacijo. Obnovitvena pomeni to, da v bistvu če tako po domače povem, ne prenese bistvenega izboljšanja, ampak na nek način pa zadržuje vsaj tisto pridobljeno zdravstveno stanje kot ga imajo invalidi. Dejansko poteka na nek način pridobivanje in vključevanje teh oseb v obnovitveno rehabilitacijo preko različnih zvez – Zveza paraplegikov Slovenije, Društvo paralitikov, Združenje multiple skleroze in tako naprej. Imajo pa vsa ta društva zavezo, da se v prvem koraku naredi neke vrste triaža in da se na podlagi tiste triaže potem uvrsti ali pa ne uvrsti posameznega zavarovanca v posamezno leto za to obnovitveno rehabilitacijo. Zahteva računskega sodišča je, da se to odločanje na nek način uredi na podlagi določil Zakona o upravnem postopku, kar je na nek način smiselna zahteva, po drugi strani pa seveda, če pogledamo kako poteka zdravljenje. Zdravljenje poteka običajno tako, da se zdravnik, lečeči zdravnik, osebni zdravnik odloča, kam bo še posamezen zavarovanec, kam bo šel posamezen pacient in se potem seveda to ne opredeli z odločbo, ampak seveda z ustrezno medicinsko dokumentacijo. Vsekakor bomo postopek uredili na zakonski ravni in bomo tudi predlagali oziroma smo že predlagali, da se uredi tudi na zakonskem nivoju pravica do tovrstnih storitev. Sedaj je to urejeno v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so na nek način blizu zakonske materije. Tudi določen obseg pravic je urejen v teh pravilih, ki jih sprejeme skupščina, ki jih potem potrdi Ministrstvo za zdravje. Skratka, zelo na visokem nivoju se ta dokument potrjuje oziroma odobrava. V predlogu novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se bo predvidoma večina teh obveznosti, ki na nek način so v pravilih zapisane kot neke vrste obseg pravic, prenesla na zakonsko materijo,   (nadaljevanje) v takem obsegu, da seveda, če se bodo ne vem tehnikalija pa operativa spreminjala, potem da ne bi bilo potrebno spreminjati zakona za vsako takšno zadevo. No, tudi v tem zakonu bi poskušali na novo ali pa bolj čvrsto urediti in to smo predlagali Ministrstvu za zdravje to obnovitveno rehabilitacijo. Zelo podobno ali pa v podobnem sklopu je tudi t.i. medicinsko zdravstveno oziroma zdravstveno letovanje otrok. Gre za tiste otroke, ki so pogosteje bolni, ki imajo kronične bolezni in v letu 2016 smo omogočili tovrstno medicinsko letovanje za 5 tisoč 873 otrok, skupaj je to stalo družbo milijon pa 380 tisoč evrov. Tudi ta zadeva je urejena zgolj s pravili, tukaj pa dejansko poteka predlaganje v medicinsko letovanje preko zdravnikov, ki so lečeči zdravniki posameznih otrok. Tukaj ni bila pripomba računskega sodišča, da bi morali to urediti z ZUP, ampak, da se pa na zakonskem nivoju uredi to kot pravica, je pa tudi tukaj mislim, da smiselno in zelo koristna pripomba in kot sem rekel je že v teku predlaganje. Potem poslovanje z izvajalci zdravstvenih storitev. To je zelo obsežno področje, imamo približno 2 tisoč pogodb. Večji del, ampak za manjši obseg z koncesionarji, večji del pa z javnimi zavodi, s številnimi obračunskimi modeli, kako se plačuje ne vem poseg v dermatološki ambulanti, eni, drugi, tretji, četrti in seveda te dogovore, te obračunske modele striktno seveda prenašamo v prakso, se pa kdaj zgodi kakšna bom rekel nerodnost ali pa kakšna težava in če smo tukaj opozorjeni, pa seveda tudi sami izvajamo kontrole, potem te zadeve potem tudi odpravimo. Takšna pomanjkljivost je bila ugotovljena pri plačevanju zdravil, ki se uporabljajo kot ampulirana zdravila v ambulantah. Določila so zahtevala, da se uporablja nabavna cena oziroma cena, ki je v bazi zdravil. Nekatere lekarne so tukaj to pravilo prekršile in so večjo ceno zaračunavale. Ko smo to ugotovili smo seveda… in ko so bile tudi tehnične možnosti, smo vzpostavili kontrolo, da praktično tega ni več možno in za ugotovljene nepravilnosti smo dejansko zahtevali poravnavo. Je šlo pa tukaj mislim, da za / oglašanje iz dvorane/ približno 60 tisoč evrov. Potem se tudi kdaj zgodi, da kakšnemu izvajalcu smo zaračunali oziroma plačali premalo. Pač napaka v takem velikem sistemu, tudi kakšna napaka se zgodi.  Opozoril bi še na eno zadevo, ki mogoče tudi iz poročila računskega sodišča nekako štrli in sicer povračila stroškov, recimo potnih stroškov ali pa za kakšne medicinske pripomočke smo na nek način na videz kršili Zakon o upravnih postopkih, ker nismo izdajali odločbe, ampak smo ves čas sledili bom rekel tisti namen, da pride denar do zavarovanca čim hitreje. Na primer, če nekdo mora se peljati iz Murske Sobote na Onkološki inštitut in je upravičen do potnih stroškov – vemo, da so ti potni stroški po naših pravilih relativno skromno obračunani, pa še nek minimum se odšteje. Zdaj, če je nesporno upravičen zavarovanec do teh potnih stroškov, smo izdali samo obvestilo in izplačali te potne stroške. če pa je bilo sporno, da se zavarovanec ni strinjal, smo mu pa potem seveda izdali odločbo, kar je pa terjalo nekaj dodatnega časa. In teh pozitivnih obvestil, kjer je tudi pisalo: če se ne strinjate, zahtevajte odločbo, je bilo 35 tisoč v letu revizije. Torej gre za kar velik obseg postopkov in seveda ne vem, če nekdo dobi 10 evrov, 20 evrov, zanj je to zelo pomembno, ampak gledano z vidika racionalnosti poslovanja je pa seveda vprašanje, s kako dolgim zapletenim administrativnim postopkom to zadevo rešujemo, tako da zdaj biti čisto 100 % s kazensko zakonodajo, seveda moramo biti, ampak moramo seveda tudi ravnati racionalno, gospodarno, tako da predvidevamo, da bi tudi to, bom rekel možnost, to izjemo v novem zakonu rešili, ker če pa seveda v zakonu je ta rešitev na nek način dovoljena pa potem seveda ni tukaj sporno. Tako, da tukaj smo kot rečeno sledili namen, da pride denar, tisti skromen denar, ampak pomemben za zavarovanca, v čim krajšem času. Ni bilo pa tukaj bom rekel odtekanje denarja, ali karkoli, da bi potem tega denarja ne dobili, ker samo v nespornih primerih je bila takoj izvedeno nakazilo. Pripomba tudi tukaj je bila, da smo pri nekaterih postopkih bili prepočasni, dejansko so pa nekateri postopki, predvsem ko gre za zdravljenje v tujini, sila časovno potratni, ker potrebujemo vse dokumente iz tujine in predvsem potem potrebujemo tudi oceno medicinskega izvedenca, to pomeni zdravnika, ki ga imamo pri nas zaposlenega, ali ga pa nimamo. V kolikor ga nimamo, ga seveda moramo na nek način angažirati zunaj naše hiše in ti postopki so dejansko časovno potratni, zelo potratni. Da ne bi prihajali do zamud v tem področju, smo dodatno razvili in učvrstili tudi programsko podporo tem postopkom, tako da opozarja tiste strokovne delavce, ki delajo na tem področju: Čas se približuje, urgirajte ponovno, ne vem, pošljite dopis in podobno. Ta nova rešitev je dejansko uvedena in mislim, da bo vsaj v enem delu odpravila te pomanjkljivosti, ki so tudi včasih nastale kar - verjetno si predstavljate, če morate trikrat urgirati do nekih inštitutov, do klinike, do nekega zdravnika, pa se lahko tudi potem kakšna zadeve v tem postopku zatakne. Tako, da to pomanjkljivost smo z letošnjim letom, z letošnjim letom smo uvedli novo aplikacijo, dejansko smo odpravili.  Bom kar zaključil pa seveda potem smo s kolegicami na razpolago za vaša vprašanja. Ugotovljene pomanjkljivosti Računskega sodišča smo odpravili v praksi oziroma nekatere predlagamo, da se uredijo v zakonodaji. Upam, da se bo ta zakonodaja dejansko v nekem doglednem času do-oblikovala in seveda tudi sprejela na nivoju parlamenta. Hvala lepa.
Hvala. Zdaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev. Prosim, gospod Jelinčič.
Hvala lepa. No, vsaj tale spis Računskega sodišča je narejen, dobro narejen, ampak ene par vprašanj pa imam. Recimo pri 2/1/2 me zanima, ali je ta uslužbenec še zaposlen na zavodu, namreč piše, da je ni hotel podpisati, tega da mora vrniti plačo, ki je bila preveč izplačana. Tega tukaj ne vidim. Ocena popravljalnega ukrepa piše, da je bil izkazani popravljalni ukrep ocenjen kot zadovoljiv, ampak ne vemo, ali se je zgodilo, ali je ta gospod še tam v službi ali ga ni več? To je ena stvar. Potem me zanima tukaj kaj ste naredili, da se ne bo več dogajali pri tem 2/4/2, ko se je ugotovilo, da so dobili 54 tisoč 348 evrov, preveč je bilo izplačanega denarja, to ste sicer prej omenili, ampak ne vem kaj se je zgodilo. Tukaj piše, da se je pri obračunu storitev za prvo polovico 2019, da se je to nekako poračunalo, ampak to je treba narediti tako, da se to ne bo več dogajalo.  Imam pa še ene par razmislekov v zvezi z vsem skupaj. Leta 2016 je iz letnega poročila zavoda razvidno, da je bilo nakazanih 27,8 milijona v tujino, ampak za leto 2018 se je to nakazilo precej povečalo in je šlo preko 36 milijonov v tujino. Zanimiv je pa razrez, da je šlo v Bosno preko 10 milijonov evrov in na Hrvaško je šlo skoraj 9 milijonov evrov in pol. mene zanima, ali gre tukaj mogoče za zlorabe slovenskega zdravstvenega sistema s strani tujcev, kajti glede na pozicije teh dveh največjih porabnikov lahko sklepamo, da gre za uporabo slovenskega zdravstvenega sistema za reševanje problematike družin tujih delavcev v Sloveniji in mislim, da je to ena zadeva, ki jo boste morali fino razmisliti in pripraviti, da se do tega ne bo več prihajalo, kajti če v Sloveniji zbiramo zamaške za določene zadeve, kar je zelo sramotno, po drugi strani pa tukaj ne vem koga, zdravimo ljudi, ki niso iz našega področja. Mislim, da bi bilo tudi smiselno, da se pripravi spisek brezplačnih oblik zdravljenja, ki jih plačuje zavarovalnica, namreč sem noter sodi tudi sprememba spola. Tega v Sloveniji ni tako malo in to plačuje zavarovalnico, gre pa za hormonsko terapijo prej pa hormonsko terapijo potem, vmes je velik finančni zalogaj, da ne bom govoril o medicinski strani. Poleg tega gre tudi za psihološko zdravljenje. To je silna obremenitev, po navadi za neke čudne razmisleke in želje določenih ljudi, ki v prvi vrsti sodijo na področje psihologije, ali pa psihiatrije.  Potem me zanima tudi oziroma bi bilo smiselno dobiti stroškovnik zdravljenja odvisnikov od drog. Tukaj je tudi marsikaj za narediti in za pogledati, konec koncev tako, da naravne - odvisnost od naravnih opiatov zdravimo s sintetičnimi opijati. Tukaj ne gre za zdravljenje, tukaj gre za bi rekel po eni strani tudi za to, da se določene farmacevtske fabrike fino služijo. Potem mislim, da je treba cene zdravil in zdravstvenih oskrb urediti. Slovenska zdravila so v Sloveniji precej dražja kot v sosednjih državah. To - ne vem, kako je to mogoče in mislim, da bi se to moralo nekako urediti.  Potem unifikacija računskim modelov za vse deležnike. Naj se po celi Sloveniji zadeve uredijo tako, da se bo točno vedlo, da vsi morajo delovati na en način, na en sistem, ne pa vsak po svoje, ker na ta način bomo preprečili tudi razne mahinacije »Malo tebi, malo meni« in podobno.  Potem še ena zadeva. Hudo je to, da imamo recimo CT mašine samo delno uporabljene. Ko zavarovalnica reče »nimamo več denarja za to obliko uporabe,« zadeva stoji. Zakaj se tukaj ne naredi en korak naprej in se dogovori s koncesionarji, da bi koncesionarji - seveda za določeno plačilo - lahko uporabljali te mašine. Ne govorim samo, rečem CT, ampak teh aparatur je polno takih, kjer bi se dalo to oziroma moralo to nekako urediti. Hvala.
Hvala. Gospod Černač.
Lep pozdrav vsem prisotnim! Zdaj, zdravstvena blagajna je zagotovo ena izmed pomembnejših blagajn v tej državi. Gre za zdravje, gre zato, da naj bi zagotavljala normalno dostopnost do zdravstvenih storitev tistim, ki te storitve potrebujejo, ko jih potrebujejo. Ko govorim o normalni dostopnosti pomeni brez čakanja in tiste storitve, ki jih je pač potrebno opraviti z zdravili, kijih je potrebno zato uporabiti s posegi, ki jih je potrebno zato uporabiti in tako naprej. Zdaj, naša zdravstvena blagajna že dolgo, dolgo časa seveda tega ne suportira v zadostni meri. In del, ali pa največji del je sicer krivde na politiki, na zdravstveni politiki, ki je zadnja leta ni in velik problem je pa tudi v sami zdravstveni zavarovalnici. Videlo se je recimo na enem majhnem primeru, ki je bi tukaj danes izpostavljen, je relativno minoren, ampak govori o temu način razmišljanja, ki pomen ni dober.  Smisel revizije, še posebej revizije Računskega sodišča, je po mojem, da na podlagi ugotovitev, ki so predstavljene, se zagotovi boljša, bolj optimalna, bolj gospodarna raba javnih sredstev. To je namen vsake revizije, še posebej revizije Računskega sodišča. In danes je bilo recimo omenjeno, da je bilo 1,2 milijona namenjenih za namen, ki nenamensko, promocija zdravja na delovnem mestu. Direktor je rekel, da celo 3 milijone evrov v več letih. In je potem omenil, ja, OK, ampak »fajn« bi bilo za spremeniti zakon, da ta poraba ne bi bila več nenamenska. Jaz mislim, da ni problem tukaj, problem je v tem, ali je kaj dodane vrednosti od tega denarja. Kaj je bila dodana vrednost porabljenih 3 milijonov za promocijo zdravja na delovnem mestu, če recimo, kot dodano vrednost uporabimo neko merljivo kategorijo, pa rečemo, neka operacija stane 10 tisoč evrov in vemo, s tem denarjem bi naredili 3 tisoč operacij, ali 300, skratka 300 operacij, naredil(?) pokazatelj, velikanska dodana vrednost. 300 operacij pomeni podvojitev, recimo števila operacij v eni izmed ortopedskih bolnic, ki jih zdaj ne morejo narediti, zaradi tega, ker jim pač zdravstvena zavarovalnica plača polovico tistega, kar bi ortopedi sicer brez problema naredili. 600, recimo, operacij bi naredili, pa jih naredijo 300, zaradi tega ker dobijo plačanih samo 300 in niso nori, da jih bodo naredili 600, če jih dobijo plačanih 300. Zato ljudje čakajo 3 leta, na menjavo kolka in trpijo neznosne bolečine in tako naprej. Vmes pa ti naši kirurgi, vrhunski, operirajo v Švici, Avstriji, Nemčiji in še kje drugje. Glede na to, da imajo seveda primerno število dni dopusta in lahko to naredijo. Torej, ta zdravstvena politika je praktično, ne samo da je konfuzna, je škodljiva za ljudi, žal pa tudi zdravstvena zavarovalnica ne omogoča, da bi se denar, ki se nateka in ki ga ustvarja gospodarstvo in hvala bogu lani, je gospodarstvo odlično poslovalo in zaradi tega je tega denarja ogromno, ne samo 2 milijardi in pol, 3 milijarde skoraj, se pravi, da ni problem denar, ni problem denar, da bi se zagotavljalo normalne storitve ljudem takrat, ko jih potrebujejo. Da ni problem denar, se je pokazalo tudi lani, ko ste preko medijev povzročili nek pritisk, kako je potrebno(?), mislim, da je bilo 35 milijonov potem preusmerjenih oktobra ali septembra, v pomoč pri skrajševanju čakalnih dob. Povejte, koliko od tega je bilo porabljeno? Mislim, da 20 milijonov ne in niti večina tega denarja ni bilo porabljeno, teh 20 milijonov za skrajševanje čakalnih dob, ampak še za vse druge zadeve. Se pravi, namen teh revizij je, da enkrat končno slišimo in da tudi javnost izve, kaj se bo zgodilo, da bo pač ta sistem na nek normalen način funkcioniral. Da ne funkcionira normalno, nam govori tudi podatek o tem, da vedno več zdravnikov uvažamo iz držav bivše države, namesto, da bi našim mladim zdravnikom, ki jih tukaj usposabljamo in ki zanje tukaj plačujemo izobraževanja, omogočili, da opravijo specializacije in da delajo tukaj, če to želijo. Se pravi, zakaj se krči obseg denarja, ki je potreben za specializacije, zakaj se omejuje lasten kader in s tem povzroča, da najbolj sposobni odhajajo v tujino? In če greste zdaj na fakulteto, tukaj v Ljubljani, vprašat študente, polovica vam bo dala odgovor, da v tem kaosu tukaj ne misli delat in da takoj, ko bo priložnost, bo šla ven. Katastrofa, katastrofa. To je samouničevalno za narod. Slovenija je bila znana po tem, da je imela vrhunske zdravnike in namesto, da bi to znanje prenašali na mlade in usposabljali mlade, jih, oprostite, s to zdravstveno politiko, dobesedno ta sistem uničuje, celo tako daleč, da ljudje delajo samomore – zaradi tega, ker so preobremenjeni ali pa zaradi tega, ker vidijo, da v takem sistemu ne morejo učinkovito delovati. In danes bi bilo prav slišati odgovor, kaj je bilo storjeno, ne samo zaradi te revizije Računskega sodišča, ki govori za neko oddaljeno obdobje, ampak predvsem za naprej, da se bo ta denar na čim bolj racionalen in gospodaren način uporabljal? Kaj bo storjeno, da bo kontroling ustrezen? Pred leti smo brali, recimo, na področju reševalnih prevozov, neka institucija na obali je za štiri, ki jih je peljal isti rešilec, štirikrat »kasirala« in tako naprej, jaz dvomim, da se to ne dogaja še danes, kaj podobnega še drugje, se pravi, kako je izpeljan ta kontroling? Zakaj se tukaj storitve ne izboljšajo? Imamo sistem Go Opti, ki vozi ljudi na letališče, pa funkcionira bistveno bolj časovno usklajeno kot naši ne nujni(?) reševalni prevozi, kjer ljudje po hodnikih čakajo ure in ure, da jih pridejo potem, ko opravijo, ti rešilci iskat. Kaj se bo zgodilo na področju zdravil? Imamo poročilo preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata, kjer je kolegica Jelka Godec nedvoumno, dokumentirano, ugotovila kako se preplačujejo posamezni zdravstveni materiali. Verjetno, da tukaj zdravstvena zavarovalnica ni neka enoosebna d.o.o., da ne bi mogla razpolagati z natančnimi cenami teh materialov in po kakih cenah jih nabavljajo zasebni izvajalci in zakaj jih ne morejo po istih cenah ali pa še bolj ugodnih, nabavljati državni izvajalci, ko govorite tisti, ki govorite o javnem zdravstvu, ki naj bi rešilo vse te probleme. Nasprotno. Javno zdravstvo je generator vsega tega preplačevanja in teh mafioznih poslov. Ali ste slišali, da v katerem od koncesioniranih družb se dogajajo take ali drugače podkupnine? Do zdaj smo poslušali samo v javnem zdravstvu, da se tako ali drugače podmazani. Ne samo, da so podmazani, zdaj smo poslušali primere, ki so se dogajali leta 2011. Prijavo je podal dobavitelj, ki je šel v teh letih v stečaj, očitno zaradi tega, ker ni bil več zaželen kot dobavitelj, ker je pač, predstavil črno na belem, kako se stvari dogajajo in po sedmih, osmih letih, prvič; ni niti obtožnice, drugič; ti ljudje, ki so bili takrat osumljeni, da te podkupnine pri zdravilih in pri materialu prejemajo nemoteno, ne samo da delajo naprej, še napredujejo na višja mesta v tej javni shemi in zaposlujejo svoje otroke pri dvornih dobaviteljih, ki pa niso šli v stečaj. Ki se jim je pa posel na ta račun, ker je hotel nekdo, oprostite izrazu, to zdravstveno mafijo razbiti, še povečat. Torej, mi lahko tukaj razpravljamo ure in ure, poslušamo poročila Računskega sodišča, besede zdravstvene zavarovalnice, ki ima »glumazen« birokratski aparat, ki bi lahko procesiral in servisiral z natančnimi podatki, kakšne so največje dopustne cene zdravil v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, materialov in vsega ostalega, se pravi, sistem bi lahko normalno funkcioniral, kdaj bomo temu priča? Kdaj? Ali lahko danes zagotovite, da se v nobeni inštituciji, v zdravstvu, v Sloveniji ne dogajajo več preplačila? Da se ne dogajajo več podkupovanja zdravnikov na take ali drugačne načine, ali neposredne ali pa posredne, preko plačila raznih izobraževanj in tako naprej? Ali lahko zagotovite, da v bodoče tisti, ki bodo želeli delati v tej državi in jih bo ta država usposobila za ta poklic, bodo lahko to priložnost tukaj dobili? Ali lahko zagotovite danes, da od jutri naprej ne bo več problema, ker očitno problem ni denar, z družinskimi zdravniki, ker ljudje ne morejo priti do osnovne zdravstvene storitve, v posameznih okoljih, ker enostavno družinskih zdravnikov ni in odklanjajo paciente? Da ne govorimo o področju zobozdravstva, kjer je tako in tako zadeva prepuščena prostemu trgu in tisti, ki želi imeti kolikor toliko urejeno zobovje, mora pač te storitve plačat, ker mu drugače v času, ki ga porabi za to, da čaka na storitev, zobje, oprostite izrazu, zgnijejo. Torej, pri 3 milijardah evrov denarja, denarja, ki so ga plačali ljudje skozi prispevke. Meni ne bo nobeden povedal, da ni mogoče ob vsem mehanizmu, v vsej(?) institucionalni organiziranosti, ki jo imamo, v tej državi, zagotoviti normalnega gospodarjenja s tem denarjem, če se to želi. Ampak očitno se tega ne želi in jaz bi rad, res jasen odgovor, zakaj tega ni mogoče storiti? Se pravi, zakaj ni mogoče z denarjem, ki ga imamo na razpolago, zagotoviti normalnih storitev na vseh segmentih? Zakaj ni mogoče preprečiti preplačil materialov, kar se še vedno danes dogaja in zdravil? In, kakšen je kontroling pri vsem tem, da ne zagotavlja, bi rekel, te normalne filtracije sistema? Primer, ki sem ga prej omenil, ne bodo rešili policisti, ne tožilstvo. Zdravstvo samo, bi ga moralo rešiti. Nekdo, ki je pač v tem sistemu bil spoznam(?) da, zraven, ne vem, bilo je rečeno, vodja lekarne v eni izmed bolj znanih bolnišnic na obali je, v nekaj letih dobila provizijo 68 tisoč evrov, baje, tisto kar so ugotovili in zdaj je ponovno vodja lekarne, v isti inštituciji. Nekaj(?) ni v redu v tem sistemu, oprostite. Ne rabimo potem Zavoda za zdravstveno zavarovanje, če sistem ne funkcionira in če ni nobenega kontrolinga in nobene katarze v njem. Tako da, jaz bi vseeno rad odgovore na vprašanja glede na vse izsledke, ki so bili. Ali lahko zagotovite, da se več zdravila nikjer ne preplačujejo? Da ni več provizij? Da materiali niso preplačani in   (nadaljevanje) kaj bo storjeno glede zagotovitve normalne dostopnosti do storitev na nivoju družinskih zdravnikov in seveda vsega ostalega, saj praktično v vseh segmentih je tukaj problem?  Še eno vprašanj imam. Pred časom sem zasledil, da se ne plačujejo iste storitve na enak način, če gre za javno javno recimo zdravstvo pa javno zdravstvo v obliki koncesioniranega zdravstva, ki je še vedno javno zdravstvo. Se pravi, ali je res, da nekdo, ki ima pooblastilo od države, da opravlja javne zdravstvene storitve v koncesionirani obliki dobi za isto storitev plačano manj kot neka javna institucija kot je recimo UKC?
Gospod Vrtovec.
Hvala.  Sedaj na podlagi tega poročila Računskega sodišča tudi mnenja Računskega sodišča lahko ugotovimo sledeče. Da pač v zdravstveni blagajni denar je, stanje v slovenskem zdravstvu pa je konfuzno. Stanje finančno v bolnišnicah ravno tako je konfuzno. Gospod direktor ste omenili eno stvar in sicer obračunske modele in poslovanje z izvajalci zdravstvenih storitev in bi se jaz najprej tukaj ustavil. Ker mi imamo model obračunavanja kot primer analogne ure v digitalnem svetu, se pravi, imamo tako rekoč splošni dogovor, ki ga mimogrede po mojem mnenju ZZS skupaj z vsemi deležniki sprejme za tekoče leto maja junija meseca tako je to običajno vmes gre mimo že pol poslovnega leta takrat se naredi ta plan in mene zanima kdaj bomo ta zastareli obračunski model kdaj namerava ZZZS skupaj z Vlado seveda in ostalimi deležniki spremeniti, zato ker se tudi stari deležniki pritožujejo nad tem modelom? Potem pride, ker se določeni zavodi ne strinjajo z zgodbami, kar jim ZZZS dodeli na podlagi plana - pazite, mi imamo leta 2019 še vedno plan kaj bomo tekoče leto naredili, koliko bo operacij nekje tekoče leto, nimamo na podlagi dejstev, ampak na podlagi plana to bi lahko poznal ne vem v katerem času, v preteklosti - se pravi kdaj se bodo te zastareli obračunski modeli spremenili? Kajti, potem pride do arbitraž med določenim zdravstvenim zavodom ter ministrstvom z ZZZS s celotnim konglomeratom in pride do rešitve šele na koncu lahko poslovnega leta ali pa nekje septembra. Kdaj se zaključijo arbitraže, če je splošni dogovor sprejet nekje maja junija? Ne razumem tega, da imamo način financiranja v zdravstvu, ki je zelo problematičen planski namesto, da bi bil dejanski na podlagi tega, kar izvedeno, kar imamo. Imamo primere, ko za isto storitev, za iste materiale, iste primere, iste zgodbe pride cena med enim zavodom ali pa drugim zavodom v primeru operacije različna v isti državi. Še to, poslovanje je ugodno, poudarjam 207 milijonov več prihodkov nad odhodki, ampak pozor, ob tem pa imamo za lansko leto sicer podatek, da je 44 javnih zavodov poslovalo z izgubo od tega 11 bolnišnic. Zakaj to sprašujem zdravstveno blagajno? Zaradi tega, ker v zdravstveni blagajni denar je, gospe in gospodje, bolnišnice pa poslujejo tako kot poslujejo v zdravstvu pa je stanje konfuzno. Tukaj bi moral biti sedaj zdravstveni minister, ups, ga nimamo, danes bomo imeli tudi predsednika Vlade. Ali se mi zavedamo situacije, se je ne. Leta 2015, gospod Šircelj, se bo spomnil smo imeli tukaj razpravo z gospodom Fakinom ravno tako je bilo poročilo Računskega sodišča nad ZZZS iz leta 2014 in smo imeli razpravo o standardih in normativih. Bilo so v preteklosti sprejeti trije sklepi Vlade o standardih in normativih in takrat smo gospoda Fakina spraševali kdaj bo to ZZZS implementiral, kajti Vlada je to ZZZS naložila. Takrat je gospod Fakin odgovor, če bomo mi delali standarde in normative, potem bo stanje še bolj konfuzno kot je lahko in smo prišli do točke, kjer ni možen več dogovor bil.   (nadaljevanje) Dobro, gospod Fakin je bil do sedaj pol leta minister. Zanima me kako je s standardi in normativi, s pripravami standardov in normativov in drugih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so podlaga za odločene cene storitev? O tem je veliko govorila tudi prejšnja ministrica, o tem smo imeli priporočila v parlamentu leta 2017, Modra knjiga pa me resnično zanima kako ZZZS standarde in normative, na podlagi sklepov Vlade je unesel. Moj poziv pač poslovanje samega ZZZS kot kaže ni problematično, vsaj ne v širšem pomenu problematično je stanje, ki ga imamo v zdravstvu in kaj lahko ZZZS, v katerega se iztega ves denar ob tem naredi? Jaz vem, da niste vi tisti, ki boste rekli mi bomo zdravstvo naredili reformo lahko pa veliko pripomorete k temu zlasti glede obračuna cen storitev. K vam se izteka ves denar iz obveznega zdravstvenega zavarovanje vse gre k vam in potem se to naprej razdeli v zdravstvene zavode, cene storitev pa me zanima kdaj bi lahko v tej državi prišli do normalnega obračuna, ki bi imel fakte ne pa plan?
Gospod Lenart.
Hvala za besedo, predsednik.  Nisem se želel oglasiti, ampak glede na to, da je danes bilo tukaj zopet izpostavljeno cene zdravil kako so prekoračene napram drugim državam in tudi materiali, ampak jaz bi želel samo par besed glede samih zdravil.  Miti in resnica o cenah zdravil v Sloveniji tu je ena knjižica. Zakaj to izpostavljam? Tudi prej, ko sem bil od zunaj sem spremljal to področje in človek, zaradi teh sporočil v javnosti praktično res začneš verjeti, da je vse povprek vse narobe, ampak ko sem prebral to knjižico in se pogovarjal tudi z ostalimi strokovnjaki in odgovornimi na to področje jaz nimam takšnega mnenja. Nekateri miti o zdravilih. Cene zdravil v Sloveniji so višje kot v drugih evropskih državah. Naslednje, izdatki za zdravila strmo naraščajo. Zdravila so velik del izdatkov slovenskega zdravstva. Vedno več se prepisujejo dražja zdravila namesto cenejša. Tukaj je ena konkretna analiza in jaz sprašujem direktorja ZZZS, da se končno opredelimo okoli teh zadev in javnosti pokažemo jasno sliko kaj praktično na tem je res. Tudi jaz, ko sem prišel v ta Državni zbor, ko sem tudi bil dodeljen v to komisijo za zdravstvo sem želel videti kaj je realno stanje in sem si tudi naredil eno shemo in tudi jaz sem si sam najprej zabeležil, da so zdravila pri nas dražja sedaj sem to zadevo popravil, ker sem se prepričal, da to ni res. Ne rečem, da so posamezni primeri, ampak to področje strokovnjaki… Poglejte, ne moremo kar tako posplošeno reči. Jaz sam vam lahko zagotovim iz lastnih izkušenj. Generična zdravila, nova zdravila. Nova zdravila so sigurno dosti dražje, ampak iz nekaj primerov vam lahko zagotovim, da kakšno novo zdravilo je lahko tudi trikrat dražje, ampak je lahko tudi desetkrat učinkovitejše. Mogoče malce pretiravam sedaj, ampak to so tiste zadeve, ki jih pa mora, potem stroka opredeliti, ko pa potegneš črto kaj je sedaj boljše in kaj je bolj učinkovito. Če se vrnemo 100 let nazaj, če si bil bolan je prišel zdravnik s torbo k tebi, če je prišel pa kateri dan je prišel pa, če je prišel pravi čas. Danes vemo kaj je ta intenzivna medicina, kaj prinaša in zato se tudi stroški povečujejo in to je tudi verjetno glavni razlog, da se življenjska doba podaljšuje in Slovenija je nekje na vrhu tega. Te predpisi zdravila kakšna, kaj in kako, ko sem to analizo bral sem se včasih tudi ustrašil ali je res pa mogoče mi predpisujemo res tista generična najcenejša zdravila ali pa naj bi si mi kot državljani imamo tudi pravico   do boljših zdravil, ki pa so bistveno dražja. Kakšni bi bili takrat učinki? Tako da okrog tega bi jaz rekel, bodimo zelo previdni in zopet dajem pobudo, da stvari vzame stroka v svoje roke.  V kontekstu vseh vprašanj sem želel še to izpostaviti, da si enkrat nalijemo čistega vina in tudi v javnosti govorimo, bom rekel, neko resnico, ki si jo vsi skupaj zaslužimo. Da ne naredimo celo zadevo zdravstvo še bolj črno, kot ga že prikazujemo, ker jaz sem prepričan, da to naše zdravstvo je zelo dobro, da je zelo pozitivno, samo organizacijsko moramo zadevo pravilno pristopiti.  Hvala lepa.
Gospod Černač, replika.
Ja, zdaj izdajatelj te publikacije je Mednarodni forum znanstveno-raziskovalnih farmacevtskih družb. Tako da – toliko o verodostojnosti teh podatkov.  Ampak jaz verjamem, da so cene zdravil v zadnjih letih padale. In da bi z dobrim gospodarjenjem lahko ljudje na ta račun dobili boljša in bolj kvalitetna zdravila. Pa jih ne dobijo. Veliko je primerov, ko bi ljudje potrebovali nova zdravila. Biološka zdravila. Ker bi jim to bistveno olajšalo zdravstvene tegobe. Pa jih ne dobijo vsi, ki jih potrebujejo. Ker so predraga, pravijo. To je problem. In o tem sem jaz govoril. Govoril sem o tej gospodarnosti, vemo pa, kako je pri nas trg zaprt. Ker imamo unikum, kar se tiče organiziranosti lekarn. Mi imamo nek monopol – paradržavni monopol, imamo monopolista v Ljubljani, imamo monopolista na Obali, imamo monopolista na Notranjskem in tako naprej v obliki državnih lekarn, kjer so provizije enormne. Ker ni nobene konkurence. Tega nikjer okrog nas ni. Povsod okrog nas lahko delujejo tudi zasebne lekarne in omogočajo, da se te enormne provizije ne pretakajo v take ali pa drugačne žepe, kar se pri nas kontrolirano in na očeh javnosti in vsem dogaja. Smisel neke lekarne tukaj je kaj? Polnjenje proračuna Mestne občine Ljubljana ali to, da zagotavlja ljudem ustrezna zdravila po ustrezno dostopni ceni, da čim manj bremeni zdravstveno blagajno? Tako da o tem sem jaz govoril. Ne pa o tem – jaz verjamem, da so cene zdravil padle skozi daljše časovno obdobje gledano, ampak ljudje zaradi tega nimajo nič boljše dostopnosti do tistih zdravil, ki jih potrebujejo glede na naravo svoje bolezni.
/ oglašanje iz dvorane/ Gospod Jelinčič.
Tudi jaz bi imel nekaj za pripomniti.  Jaz sem govoril o ceni zdravil, slovenskih zdravil, na slovenskem trgu in na trgu držav nekdanje Jugoslavije. Tukaj gre za velike razlike. Kar je nesmiselno. Dejstvo je, da cene slovenskih zdravil bi morale biti v Sloveniji nižje, ne pa da so, recimo, v Bosni veliko nižje. Kar za 10, 15, 20, nekatere tudi več odstotkov. Kar je grozljivo. To se pravi, da farmacevtska industrija tukaj lepo služi na račun slovenskih bolnikov. Tukaj bi morala zdravstvena zavarovalnica poseči v to. In kar se pa tiče novih zdravil, je pa dejstvo, da nova zdravila so vsak dan boljša in bi bilo smiselno, da tudi mi malo gledamo, katere generike uporabljamo, če so nekateri generiki sploh smiselni, in tudi pri generikih so razlike v učinkovitosti vsega skupaj.
Gospod Šircelj.
Hvala lepa. Jaz glede na potek razprave bom začel pri zdravilih pa pri gospodu Lenartu. Ko govori o zdravilih, pač dal mi je to izhodišče, za začetek, potem bom šel pa tudi bolj na poslovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje.  Glejte, gospod Lenart, morda v kakšno okoliško državo pa, recimo, bolj razvito, na primer, Avstrijo ali pa Italijo, pojdite v lekarno pa kupite aspirin pa primerjajte ceno. Pa poglejte tudi, koliko različnih vrst aspirina boste tam dobili, koliko pa pri nas. To je ena zadeva. Druga zadeva. Tudi pri zdravilih pri nas dobite nekatera zdravila samo na recept, ki jih dobite v tujini brez recepta. Tretja zadeva. Tudi različni dodatki k zdravilom, razni vitamini, magnezij in tako naprej, poglejte – tam dobite stvari brez recepta   z veliko večjim številom enot, tudi evropsko dokazanih enot, kot pri nas. Jaz ne bom zdaj našteval, lahko vam pa tudi osebno povem, kaj se bolj splača kje kupiti in tako naprej. Poglejte si na primer v neki lekarni tukaj čez mejo, pa boste videli, ki je morda od najbližjega mesta 10 kilometrov oddaljena. Ampak to je rezultat monopolov v Sloveniji. To, kar je bilo že poudarjeno. In na področju farmacije izdelovalcev – ali pa izdelovalca – za katere bi bilo seveda treba ugotoviti, kakšen vpliv ima na Ministrstvo za zdravje in posledično seveda tudi na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Navsezadnje zdaj tudi, bom rekel, se pojavljajo novi proizvajalci za določena zdravila, tako da so že kar lekarne zdaj že proizvajalci. Ampak spet v okviru monopola in seveda tudi prodajajo najbolj tiste zadeve in tako naprej. Ampak vse je v okviru monopolov. Kajti tudi OECD je rekla, glejte, da v Sloveniji ni možno premakniti nič, da ne bi dregnili v katerikoli monopol na katerikoli dejavnosti, in bodite prepričani, da zdravila oziroma farmacija tukaj vodijo. Zaradi tega seveda so z lahkoto financirale farmacevtske družbe tisto publikacijo, ki jo vi navajate. Zdaj, če je to stroka – v redu. So pa to sami sebi naredili, tako publikacijo. Ampak najbolje, da se vsak zase prepriča glede celotnih zdravil.  Zdaj druga zadeva, kar me zanima, je nekaj – je bilo tudi že dejansko rečeno, je poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje oziroma način plačevanja. Tukaj je bilo že omenjeno dejansko, bom rekel, tako imenovano plansko gospodarstvo. Mene za ljudi, ki seveda ne spremljajo tega dnevno, me zanima, spoštovani gospod direktor, kako vi načrtujete različne operacije v planu Zavoda za zdravstveno zavarovanje? Kot jaz razumem – in tako je tudi bilo, povejte mi, če se motim, če je to drugače, bom zelo vesel – vi načrtujete v Sloveniji, ne vem, toliko in toliko število takšnih in takšnih operacij. In kaj se zgodi, če jih je več, in kaj se zgodi, če jih je manj – kako so financirane? Ampak tukaj normalne zadeve – ne, če je nekaj nujno, ne, če je nekaj, ne vem, urgentno in tako naprej. In kakšne težave vi pri tem imate, kaj dejansko vidite, da je tukaj narobe, kdo je pristojen, da to spremeni – jaz mislim, da je to sam zavod, ker se izključno nanaša to na zavod in na poslovanje politike zavoda. Kako je v letu 2016 imelo to načrtovanje vpliv na čakalne vrste? Kje ste se največ zmotili? In ali ste potem to med letom spreminjali? Pri katerih operacijah ste se najbolj zmotili? Kje so se povečale čakalne vrste? Ne vem, lahko daste tudi leto 2017, zdaj obravnavamo za leto 2016.  In nenazadnje – res je, vsako leto obravnavamo tukaj poročilo Računskega sodišča o Zavodu za zdravstveno zavarovanje in se tudi tukaj potem ta razprava, bom rekel, razvije. Ampak glejte, jaz sem tu že nekaj let, več kot pet let že to obravnavamo, najbrž sem že pet takih poročil obravnaval, ampak spremenilo se pa ni kaj dosti. Lahko sprejemamo tukaj sklepe, ne vem, kakšne. Pač se ne bo nič spremenilo. Lahko zadolžimo ministra za zdravje, lahko zadolžimo predsednika vlade, lahko zadolžimo karkoli – glejte, spremenilo se pa ne bo kaj dosti. In to je tisto, kar najbolj skrbi. Ali se je pri tem načinu kaj spremenilo? Kako vi dejansko financirate, bom rekel – pa bom zdaj drugo vrsto uporabil – posamezna zdravila v smislu količinskih nabav? Posamezno zdravilo, lahko zelo drago, ki stane 5 tisoč evrov, je narejeno za 150 kilogramov težkega človeka. Takih ni. Če se uporabi samo tretjina zdravila – ker se da 50-kilogramskemu človeku – se mora ostalo zavreči. Zavod seveda to plača.   (nadaljevanje) Kot razumem zavod dejansko take stvari plača in dejansko tudi v določenih primerih bom rekel tudi omejuje drugačno nabavo.  Drugo. Omenjena je že bila tako imenovana promocija zdravja oziroma denar za promocijo zdravja. Zanima me kdo je izvajal ta projekt in ali je zavod ugotavljal kakršenkoli konflikt interesov med izvajalci in osebami, ki so na takšen ali drugačen način povezani z Zavodom za zdravstveno zavarovanje? Tukaj najvišji organ zavoda je svet zavoda, zaradi tega je seveda najprej vprašanje kako je pri svetu zavoda ali je kakršenkoli konflikt interesov in seveda, potem zaposleni? Drugo so seveda plačila. Kako zavod reagira na spremembo višine plačil med letom za posamezne zdravstvene storitve ali pa z drugimi besedami bom raje na začetku vprašal kakšne kriterije uporablja oziroma kaj je spremenil pri kriterijih za določitev cen storitev? Kako se ta merila - lepši izraz merila - spreminjajo in ali so se karkoli spremenila - merila za določitev cen storitev? Seveda bomo, potem lahko prišli do tega ali se je za nekaj plača preveč ali premalo. O teh zadevah se je tukaj že govorilo tudi omenjeno je že bilo s prejšnjim direktorjem, ampak kaj se je spremenilo od takrat? Vemo, da ta zadeva dejansko ne deluje, ne deluje pravilno, ne deluje tako, da bi se zmanjševale čakalne vrste in seveda, zaradi tega je to splošno vprašanje. To me dejansko zanima kaj se je znotraj zavoda spremenilo? Toliko za enkrat. Hvala lepa.
Hvala. Naj samo opozorim, da bomo počasi morali zaključiti tako, da če bomo želeli slišati odgovore generalnega direktorja ZZZS bo treba počasi zaključiti razpravo oziroma zelo hitro zaključiti razpravo. Vi imate repliko gospod Lenart.
Moj poudarek je bil, da je ta zadeva samo ena od analiz, ki jo spremljamo in moja pobuda je bila oziroma kar zahteva, da ZZZS se jasno opredeli okoli tega, da končno enkrat dobimo jasno sliko in moje mnenje je, da samo posamezne zadeve odstopajo in načeloma nekim tem analizam jaz verjamem. Hvala lepa.
Hvala lepa. Še kdo? Če ne bi mogoče samo jaz tri kratka vprašanja imel.  Eno se nanaša na čakanje, ker ste že govorili o tem pri napotitvah v tujini. Namreč, v revizijskem poročilu piše, da ste zamujali, zaradi Excelovih tabel oziroma, ker ste imeli podatke vnesene v Excelove tabele, če sem vas jaz prav razumel je sedaj to odpravljeno in tovrstnih zastojev ne prihaja več. Naslednje vprašanje. Vi ste v uvodu govorili o tem, da so nekatere lekarne zaračunavale višje cene od tistih, ki so bile predvidene, bi vas prosil, če ste lahko malo bolj specifični. Ali gre za kakšnega monopolista iz obale mesta ali kje drugje? Potem me zanima v zvezi s pogodbo z v.d. direktorja, ki je bila pa v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih sklenjena za nedoločen čas, ker je po sami logiki v nasprotju z definicijo v.d.? To gre verjetno za bivšega v.d. direktorja in odstopljenega zdravstvenega ministra. Zanima me potem naraščanje odhodkov za zdravstvo. Za leto 2016 2,5 milijarde sedaj pa 3 milijarde   (nadaljevanje) kot ste prej v uvodu povedali, to pomeni, da je to narast za 20 %. Kam ta krivulja raste naprej? Če lahko še razložite zakaj je tako eksponentna rast teh odhodkov. Še od tistih 35 milijonih, ki je bilo konec prejšnjega leta injicirano v zdravstvo, sicer ni povezano s tem, ampak kljub temu bi vas prosil, da daste kratko oceno kako smotrno je bilo uporabljeno in za koliko so se, zaradi tega zmanjšale čakalne vrste ter kdo izvaja nadzor nad porabo teh sredstev.  Beseda je vaša. Hvala.
Marjan Sušelj
Hvala lepa za številna vprašanja.  Kljub temu, da je gospod Černač poudaril pomembnost zdravstvene blagajne mislim, da je pošteno, da povem, da zdravstvena blagajna ni slovenski zdravstveni sistem. Je pomemben deležnik, ampak vse zadeve seveda bi težko prevzeli na svoja ramena, ker imamo tukaj tiste, ki so odgovorni za zdravstveno mrežo, ker imamo tudi tukaj tiste, ki so odgovorni za načrtovanje in plačevanje specializacij, ker imamo navsezadnje tudi tukaj vlogo parlamenta in Vlade, ki odloča o spornih vprašanj, ki odloča o dovoljeni porabi za zdravstveno blagajno v konkretnem letu in seveda tudi tukaj nastajajo, potem včasih časovni zamiki. Ampak bom nekoliko bolj konkreten. Bom začel pri zdravilih. Kolega Lenart je izpostavil brošuro. Se strinjam, to je brošura farmacevtske industrije pa vendarle mislim, da je korektno povedati, da damo v Sloveniji za zdravila na osebo nekaj čez 30 evrov in imamo zagotavljana zdravila za celo populacijo vsa tista, ki so potrebna za zdravljenje in uvajamo nova zdravila, nova inovativna zdravila, gre za tehnični pojem. In sicer, zdravila, ki so na podlagi novih tehnologij ali so to genetika ali so to kakšne druge zadeve, za onkološke bolnike, za redke bolezni in v letu 2018 smo uvedli 28 novih zdravil, novih inovativnih zdravil. Poudarjam jih zato, ker ta nova inovativna zdravila so dejansko bolj učinkovita, zelo učinkovita imamo rake, ki so skoraj, da pozdravljeni. Zadnje tako zdravilo smo uvedli sedaj za / nerazumljivo/ za mišično atrofijo letos za odrasle, lansko leto smo uvedli že za otroke, ampak ta zdravila so nesramno draga. Najdražje zdravilo, ki ga dajemo za enega zavarovanca je v letošnjem letu 400 tisoč evrov in ne 4 tisoč evrov na osebo. To so takšni zneski, ki si jih seveda nobeden tudi če je bogat ne more privoščiti in ko smo uvedli to zdravilo smo se s stroko dogovorili indikacije torej katere vrste pacientov bomo zdravili. Pomembno je, da vsi tisti takih je recimo za to zdravilo 32 v Sloveniji vsi tisti so tega deležni. Smo na nivoju uvedenih teh dragih inovativnih zdravil v zelo visokem nivoju primerljivo z Norveško, Nizozemsko in z razvitimi državami v Evropi. Drugo, kar se tiče cene ostalih zdravil imamo v Sloveniji vzpostavljen sistem primerjavo cen z referenčnimi državami v Evropi - Nemčija, Francija, Avstrija - in povprečje teh cen je vsaj 9 % cenejše kot v teh treh državah. To je najvišja prizna vrednost zdravil. Čez to ne smejo iti v eni, drugi, tretji bolnišnici čez to seveda ne smemo iti v lekarnah, ki izdajajo zdravila. Cene za lekarne se pogaja Zavod za zdravstveno zavarovanje in dosega nižje procente od teh najvišjih dovoljenih vrednosti. Imamo pa in to sem tudi dolžan povedati v Sloveniji nekoliko drugačen sistem plačevanja zdravil kot imajo v nekaterih državah. V Sloveniji plačamo ceno   (nadaljevanje) zdravil po dejansko spogajanih cenah in potem plačamo storitev farmacevta za svetovanje za izdajo zdravila pacientu. in to je nek pavšal, mislim, da je okrog enega evra in ta pavšal je v Sloveniji tisti evro ali evro in pol, ne glede na to, ali je cena zdravila ne vem 10 tisoč evrov, ali gre pa mogoče za aspirin, ki je cenejši kakor je žvečilni gumi v Sloveniji. Zato se včasih zdijo te cene, ko jih primerjate, ko jih primerjate koliko plača v Avstriji ali pa v Sloveniji se zdijo ta cenejša zdravila na videz draga, ampak zato, ker je cena izdaje nekoliko večja. V celoti gledano pa približno na zavarovanca porabimo pol manj kot recimo v Nemčiji in imamo podoben nivo storitev oziroma kakovosti zdravil. To so podatki, to so podatki, to niso zdaj industrijski podatki, to so podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje in so razvidni tudi iz letnih poročil. Cene zdravil oziroma stroški za zdravila pa dejansko naraščajo zaradi teh dragih zdravil in se tepemo za vsak cent na ta način, da farmacevtsko industrijo bom rekel poskušamo čim bolj pritisniti, da znižajo cene. V letu 2018 smo pridobili od farmacevtske industrije 13 milijonov t.i. »pay back-a«, to pomeni, če je bilo njihovih zdravil več v Sloveniji prodanih kot so bili neki predvideni limiti, so potem morali vrniti in teh 13 milijonov damo za nova zdravila. Tako kot dajemo prihranke, takrat ko uvajamo t.i. terapevtske skupine zdravil za določeno skupino bolezni oziroma za bolezen, uvedemo primerljiva zdravila in so dolžni dajati pacientom tista zdravila, ki so brez doplačil, lahko dajejo tudi dražja, ampak to je pritisk na farmacevtsko industrijo in v glavnem se potem prilagodijo in iz tega smo na letnem nivoju z 12 terapevtskimi skupinami znižali cene za 32 milijonov, ki jih prenašamo za nova zdravila oziroma za naprej. Tako da strošek za zdravila, ki jih imamo, ki jih beležimo v Sloveniji je trenutno okoli 14 % od vsega proračuna in to je tudi primerljivo z nekaterimi državami, pritiskamo pa še, da bi šli še nekoliko nižje, farmacevtska industrija pa seveda na nek način dela v drugi smeri. Mi, torej cene zdravil, ki jih mi plačujemo ne glede ali je to Lekarna Ljubljana ali je koncesionar, mi plačujemo vedno enako ceno zdravil. Tista, ki je izpogajana oziroma tista, ki je bila nabavna cena in ne sme biti višja od najvišje priznane vrednosti. Tisti dobički, ki se ustvarjajo v eni, v drugi lekarni, predvsem(?) za gosto naseljena področja, so dejansko iz naslova tržne dejavnosti, marsikaj se prodaja – prehrambni dodatki, kozmetični pripravki, ampak to ni plačano iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Seveda se lahko vprašamo in prav je, da se vprašamo, ali so javni zavodi, javna mreža tisti, ki tudi takšno bom rekel takšno trgovinsko dejavnost izvajajo. Ali je to upravičeno ali ni upravičeno, ampak niti centa za tiste dobičke ne gre iz tega skupnega budžeta. Drugi sklop vprašanj je bil v zvezi z obračunskimi modeli. Obračunski modeli so prvič enotni za slovenski prostor, plačamo istovrstno storitev v Murski Soboti, v Kopru, v Kliničnem centru, v… ne vem na Golniku, po isti ceni, ki je izračunana na podlagi kalkulativnih elementov za posamezno storitev. In zadaj je blizu 60 različnih modelov za vsako dejavnost oziroma za sklope dejavnosti so narejeni na podlagi kalkulativnih elementov izračuni cen. Izvajalci niso zadovoljni z našimi cenami, ker če greste vi k dermatologu v samoplačniško ambulanto, vam bodo prvi pregled zaračunali približno 70 evrov, če pa mi kupimo to isto storitev, pa plačamo tam med 20 pa 30 evrov. Kakšna je realna cena? Takšna kot jo preverjamo in ko jo ocenimo, dogovorimo na podlagi tržnih kalkulativnih elementov, se pa seveda spreminjajo zadeve, če se na primer spogaja višje plače za zdravstvene delavce, potem to ima vpliv na ceno in jo ne moremo spreminjati ob vsakem podpisu, ne vem sporazuma s sindikatom, vlade s sindikatom, ampak jo spreminjamo takrat, ko naredimo tisto bom rekel krovni dogovor ali splošni dogovor, ki je bil že tukaj nekajkrat omenjen. Takrat določimo kalkulativne elemente in potem tiste cene veljajo v tistem letnem obdobju. Seveda izvajalci niso najbolj zadovoljni s cenami, ker dejansko so cene, ki so izpogajane, ki so dogovorjene v tem dogovoru, pač nižje kot so pričakovanja. Mi plačujemo toliko vsak, kolikor imamo razpoložljivih sredstev in na podlagi teh kalkulativnih elementov. Če je bolnišnica v izgubi kot se dogaja, se je treba tudi vprašati, ali bolnišnica dela gospodarno ali pa mogoče tudi malo manj gospodarno in so te rdeče številke pripeljane iz kakšnega drugega naslova. Narobe bi pa bilo, pa je tudi bilo, če bi potem vsako tako izgubo brez, da bi se kaj spremenilo v bolnišnici, država pokrila iz enih, iz drugih sredstev. Ampak to je zdaj upravljanje bolnišnic, to ni stvar Zavoda za zdravstveno zavarovanje, to je upravljanje bolnišnic, menedžmenta in ustanovitelja. / Oglašanje iz dvorane/ 135 milijonov je pokrila država. Če me vprašate, osebno stališče moje je, da najbrž niso bili ti 135 milijoni vsi upravičeni, ampak pomembno je kaj bomo zdaj naprej. A bomo spet pridelali izgubo, ali bomo kaj naredili pri menedžmentu, pri mogoče tudi pri organizaciji mreže bolnišnic? Pa spet ni Zavod za zdravstveno zavarovanje, da sem zelo jasen. Mi imamo 26 bolnišnic v Sloveniji. zakaj jih imamo? Zato, ker smo jih enkrat za časa Franca Jožefa tam postavili, pa jih ne rabimo danes. Današnja komunikacija, današnja tehnologija zdravljenja, današnja specializacija – eden počne to, drugi počne dobro drugo stvar, bi lahko bistveno na nek način poenostavila mrežo brez kompromitacije kakovosti storitev za zavarovance oziroma za paciente.
Zdaj, jaz bom prekiniti sejo, ker bomo šli sejo državnega zbora. Mislim, da je kar veliko odgovorov ostalo neodgovorjenih, tako da jaz bi predlagal, da v roku enega tedna podate pisne odgovore na vse izpostavljene dileme, ki so jih poslanci v vprašanjih podali. V nasprotnem primeru vas bomo mogli ponovno vabiti, da boste vse te odgovore podali.
Marjan Sušelj
No, gospod predsednik jaz bi se osredotočil predvsem na vprašanja, ki se nanašajo na poslovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Se strinjam ja.
Marjan Sušelj
In njegovo vlogo.
ja, ja, se strinjam ja.
Marjan Sušelj
Tako da…
To kar je današnja točka, pri ostalih točke pa mislim, da bo aktivna razprava še v kakšnem sklicu kakšne nujne seje, ki bo očitno mogla slediti temu.  Tako da predlagam, da razpravo zaključimo z ugotovitvijo, da se je komisija seznanila z revizijskim, porevizijskim poročilom računskega sodišča, Računovodski izkaz in pravilnosti poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2016, da pričakuje od zavoda odgovore na izpostavljena vprašanja na današnji razpravi in ugotavlja, da je ZZZS na podlagi te revizije sprejel ustrezne popravljalne sklepe in zato dodatni sklepi niso potrebni. Zato zaključujem tudi to točko dnevnega reda in prekinjam 5. redno sejo Komisije. V nadaljevanju seje boste obveščeni naknadno. Hvala vsem prisotnim.  (SEJA JE BILA PREKINJENA 20. MARCA 2018 OB 10.54.)
Dober dan vsem skupaj! Dobrodošli na 1. nadaljevanju 5. seje Komisije za nadzor javnih financ, na kateri bomo obravnavali Poročilo o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija za leto 2018.  Obveščam vas, da so nekateri zadržani, vendar sklepčni smo. Tisti, ki ne bodo sodelovali, pač ne bodo sodelovali. Opravičilo smo dobili od predsednika dr. Anžeta Logarja, ki je bolan, zato jaz vodim to sejo kot podpredsednik. Nobenega ni, ki bi s pooblastilom sodeloval kot nadomestni član.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POROČILO O DELOVANJU NADZORNEGA SVETA RTV SLOVENIJA V LETU 2018.  Poročilo o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018 je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.  K tej točki smo s sklicem nadaljevanja seje vabili: predsednika Nadzornega sveta RTV Slovenija, gospoda Andreja Graha Whatmou… ne vem, Whatmougha, generalnega direktorja RTV Slovenija, gospoda Igorja Kadunca, z Ministrstva za kulturo vidim, da sta prišli državna sekretarka in gospa Vonta, iz Javnega zavoda RTV Slovenija vidim, da je predstavnik sindikata, gospod Tom Zalaznik, in tu je tudi predsednica Sveta delavcev RTV Slovenija, gospa Petra Bezjak.  Uvodom naj ob tej točki povem, da sta za obravnavo poročil nadzornega sveta matični dve delovni telesi Državnega zbora, Odbor za kulturo in naša komisija. To je pravzaprav edinstven primer, tako pa je zato, ker je Nadzorni svet RTV pristojen tako za finančne kot tudi za programske zadeve. Odbor za kulturo je že, mislim, da je že… Še ni obravnaval? Ali ni bilo zadnjič to? / medsebojni pogovor/ No, poročila Odbora za kulturo še nimamo, se pravi, obravnava bo še na vrsti. Naša naloga danes pa je, da poročilo Nadzornega sveta RTV Slovenija obravnavamo predvsem z vidika javnih financ v javnem zavodu. Predlagam, da uvod v razpravo poda predsednik nadzornega sveta, nato pa bodo dobili besedo predstavniki vodstva zavoda in Ministrstva za kulturo. Če bo želel besedo še kdo drug, recimo, lahko še predsednica sveta delavcev ali pa predstavnik sindikata, bomo o tem odločali kasneje. Zatem bomo pa prešli na razpravo članov komisije in ostalih vabljenih.  Dobil sem še obvestilo, da poslanko Matejo Udovč nadomešča gospod Jani Möderndorfer.  Prosim predsednika Nadzornega sveta RTV Slovenija, da poda poročilo.
Andrej Grah Whatmough
Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke   (nadaljevanje) in poslanci! Hvala za besedo.  Moje ime je Andrej Grah Whatmough in sem predsednik Nadzornega sveta RTV Slovenija. V naslednjih minutah bi želel predstaviti poročilo, ki ste ga dobili kot gradivo k tej točki dnevnega reda, in sicer gre za poročilo o delovanju Nadzornega sveta Javnega zavoda RTV Slovenija v letu 2018.  Najprej bi želel nekaj uvodnih besed nameniti sestavi naših pristojnosti. Nadzorni svet RTV Slovenija šteje skupaj 11 članov, od tega jih 5 imenuje Državni zbor Republike Slovenije, 4 Vlada Republike Slovenije, 2 pa izvolijo izmed sebe zaposleni v javnem zavodu. V mandatnem obdobju 2018-2022 smo imeli svojo prvo sejo dne 14. februarja 2018. Takrat smo izvolili predsednika nadzornega sveta in namestnico predsednika nadzornega sveta. Po zakonu in statutu RTV Slovenija ima nadzorni svet številne pristojnosti, naloge, pravice in dolžnosti, med ključnimi bi pa želel opozoriti na naslednje: nadzorni svet sprejema finančni načrt in letno poročilo javnega zavoda; nadzorni svet določa ceno storitev, ki niso del javne službe, tu gre za tržno dejavnost javnega zavoda, ki poleg javne službe opravlja tudi tržno dejavnost; nadzira gospodarnost in zakonitost poslovanja, nadzira vodenje poslovnih knjig in pregleduje periodične obračune ter opozarja na neustreznost finančnega poslovanja in predlaga ukrepe za izboljšanje dela. Nadzorni svet ima pravico do vpogleda v vso dokumentacijo zavoda, obenem tudi svoje delo prosto organizira, zato ima tudi pravico imenovati odbore kot svoja delovna telesa. Nadzorni svet je imel v letu 2018, enako kot v prejšnjem mandatnem obdobju, enako sestavo odborov oziroma enako število odborov, in sicer: Odbor za nadzor ekonomike poslovanja, Odbor za trženje, Odbor za kadrovske in pravne zadeve ter Odbor za investicije. V letu 2018 je nadzorni svet imel 11 rednih sej. Udeležba v povprečju je bila 90 % in posamezne seje so trajale v povprečju 4 ure. Delovna telesa, se pravi, ti odbori, ki sem jih prej omenil, so imeli pa v letu 2018 skupno 13 sej.  Nadaljeval bi, če dovolite, s pregledom ključnih poudarkov iz našega dela. Pri tem sem kot vodilo vzel to, kar je tudi predsedujoči seje rekel, predvsem z vidika finančnega poslovanja, pač kar pritiče s tega stališča. Pripravil sem pa pregled po pristojnostih nadzornega sveta, tudi zato sem prej omenil, katere so naše ključne pristojnosti.  Če dovolite, da začnem s finančnim načrtom za leto 2018. To je sprejel nadzorni svet v prejšnjem mandatnem obdobju na svoji zadnji redni seji, na 39. redni seji, ki je bila dne 25. januarja 2018. Ta finančni načrt za leto 2018 je predvideval uporabo sredstev iz naslova prodaje finančnih naložb v maksimalni višini 2 milijona 275 tisoč evrov, pri čemer so bili za to koriščenje predpisani določeni pogoji, ki so bili navedeni v sklepu, ki ga je nadzorni svet preteklega mandata sprejel. Ob tem je nadzorni svet preteklega mandata ob sprejetju finančnega načrta naložil, da se najkasneje na sejo nadzornega sveta, ki bo v marcu 2018, predloži tudi plan strateškega razvoja RTV Slovenija za obdobje 2018-2022; temu bom več besed namenil malo kasneje. Na svoji 2. redni seji je nadzorni svet - to je bilo dne 27. februarja 2018 - sprejel Letno poročilo o poslovanju RTV Slovenija v letu 2017. Tu je glavni rezultat tak, da je končni rezultat presežek odhodkov nad prihodki tekočega poslovnega leta, ki je znašal 720 tisoč 495 evrov, in ta presežek odhodkov se je pokril s presežkom prihodkov nad odhodki iz preteklih let. Na isti seji v okviru obravnave letnega poročila se je nadzorni svet seznanil tudi s poročilom neodvisnega revizorja, ki je računovodske izkaze revidiral. Mnenje je bilo brez pridržka, je pa revizor, neodvisni zunanji revizor, predlagal uskladitev oziroma premislek o evidentiranju filmov in serij, ki jih RTV Slovenija kupuje. In na njihovo iniciativo, se pravi, na iniciativo   (nadaljevanje) revizorja, je bil za dne 11. maja 2018 sklican sestanek, na katerem so bili prisotni poleg vodstva RTV Slovenija in revizorjev tudi predstavniki Ministrstva za finance in jaz kot predsednik nadzornega sveta. Na tem sestanku je bil sprejet sklep, po katerem je RTV Slovenija od 1. januarja dalje spremenila način evidentiranja kupljenih filmov in serij, in sicer so bile te prenesene na dolgoročne aktivne časovne razmejitve, prej so bile pa na zalogah.  Zdaj bi prešel na nadzor nad poslovanjem zavoda in pregled periodičnih obračunov. Nadzorni svet tu opravlja aktivno vlogo, glavno pa je, da je nadzorni svet tekoče spremljal poslovanje RTV Slovenija, predvsem na podlagi ad hoc in tudi rednih poročil in računovodskih izkazov. Tu gre predvsem za to, da je nadzorni svet obravnaval poslovanje v obdobju prvega kvartala, se pravi, prvih treh mesecev poslovnega leta 2018. Potem je obravnaval poročilo o poslovanju v obdobju prvih šestih mesecev in nazadnje, v zadnjem delu leta še poslovanje v prvih devetih mesecih poslovnega leta, skupaj z oceno poslovanja do konca leta. V našem poročilu so sicer naše ugotovitve podrobno navedene. V tej predstavitvi ne bi šel v te detajle, bi pa samo povedal, da smo potem sicer že v letu 2019, ko smo sprejemali letno poročilo, ugotovili, da je končni rezultat poslovanja v letu 2018 tak, da je RTV Slovenija pripoznala presežek odhodkov nad prihodki v višini milijon 142 tisoč evrov.  Prehajam na to, kar sem tudi že v bistvu uvodoma omenil, na pristojnosti nadzornega sveta. V okviru svojih pristojnosti nadzorni svet sprejema tudi finančni načrt, kot sem že omenil, in ob periodičnem sprejemanju poslovanja tudi spremlja izvrševanje tega finančnega načrta. Tako se je nadzorni svet na svoji 8. seji seznanil z obvestilom generalnega direktorja, da zavod v letu 2018 ne namerava pristopiti k prodaji finančnih naložb, kar je bila ena izmed predpostavk finančnega načrta 2018. In s sklepom 822 je nadzorni svet generalnega direktorja opozoril, da je bila predvidena prodaja finančnih naložb za investicijske in kadrovske namene ena izmed predpostavk finančnega načrta 2018 in da je direktor dolžan, če obstajajo razlogi za rebalans finančnega načrta, tak rebalans nemudoma predložiti.  Prehajam na ostale vidike dela nadzornega sveta. Kot sem že uvodoma omenil, mandatno obdobje nadzornega sveta je štiri leta in ta sestava nadzornega sveta je imela svojo prvo sejo v februarju 2018. Zato smo pri planiranju dela v 2018 izhajali iz poročila nadzornega sveta prejšnjega mandata, ki je bilo predstavljeno v obeh delovnih telesih Državnega zbora in tudi tu obravnavan. Mi smo potem to vzeli kot izhodišče za načrt dela. Namreč, tudi v tem poročilu so bile opredeljene določene aktivnosti, še nerealizirani sklepi. In v tem pogledu smo v letu 2018 pozornost namenjali spremljanju sprejemanja Pravilnika o več opravilnosti in združevanju dela v javnem zavodu. Potem smo spremljali postope spremembe sistemizacije v povezavi s pravilno umestitvijo poklicnih članov sveta delavcev glede na predpisane pogoje. Potem, kot sem tudi uvodoma rekel, je nadzorni svet ob sprejemanju finančnega načrta za 2018 zahteval, da se predloži do marca predlog oziroma osnutek strategije. Tak predlog smo dobili, to je nadzorni svet dobil. In na 6. redni seji, ki je potekala dne 11. julija, je nadzorni svet ob pridobljenem pozitivnem mnenju programskega sveta - to je namreč organ, ki v javnem zavodu opravlja predvsem funkcijo programskega nadzora in programskega soodločanja in soupravljanja -, je ob tem pridobljenem pozitivnem mnenju nadzorni svet to Strategijo razvoja RTV Slovenija za obdobje 2018-2022 tudi sprejel. Dodatno, tekom leta oziroma že proti koncu leta je pa nadzorni svet soglašal s predlogom člana nadzornega sveta, da se v letu 2019 uvrsti na dnevni red naših sej tudi pregled posameznih segmentov uresničevanja te sprejete strategije. Prehajam na kadrovsko področje. V preteklih letih se je javni zavod soočal s problemom prekarnega dela oziroma pač, velikega števila honorarnih sodelavcev. To je bilo v preteklosti oziroma se je pristopilo v preteklosti k sanaciji tega področja in rezultat tega seveda je pač večje število redno zaposlenih in višji stroški rednega dela, na drugi strani pa potem v bistvu znižanje variabilnih stroškov v delu, ki se pač nanaša na honorarne sodelavce. Zaradi navedene problematike, ki traja že dalj časa, je nadzorni svet posebno pozornost v letu 2018 tudi namenjal pripravi oziroma načrtu izvedbe posnetka stanja kadrovskega področja in analize potrebnih delovnih mest in to tudi tekoče, v letu 2019, še vedno spremljamo. Nadzorni svet je na 3. seji v povezavi tudi z drugim sklepom Odbora Državnega zbora za kulturo, 29. seje z dne 1. marca 2018, tudi od vodstva zahteval sprejem ukrepov, za znižanje stroškov dela ter celovito uravnoteženje poslovanja RTV Slovenija s ciljem dolgoročnega pozitivnega poslovanja, brez porabe finančnih naložb in velik del leta je bil namenjen tudi spremljanju tega. Tukaj bi samo pač opozoril, da smo na 8. seji ugotovili, da pri pripravi osnutka kadrovskega načrta za leto 2019, da se ni sledilo zahtevi po znižanju stroškov dela in zato smo naročili, da se to zahtevo upošteva pri pripravi predloga finančnega načrta za leto 2019. Dodatno so potem zahtevali na naslednji seji, da / nerazumljivo/ do konca meseca januarja 2019, odloži tudi konkreten dolgoročni kadrovski načrt naslednjih 5 let, se pravi za obdobje 2019–2023, iz katerega bo razvidno dolgoročno znižanje števila zaposlenih in stroškov dela. Gre za to, da tudi strategija, ki je bila sprejeta in ki sem jo prej uvodoma omenil, za obdobje 2018–2022, predvideva znižanje števila redno zaposlenih in tudi skupnih stroškov dela. Potem, isto na 3. seji, se je nadzorni svet seznanil z izsledki posnetka stanja preverjanja ustreznosti sistemizacije delovnih mest in tukaj je nadzorni svet tudi zahteval strokovno pripravljeno analizo obstoječe sistemizacije, s predlogi za novo in to bo vodstvo nadzornemu svetu predložilo do marca 2019. Kot sem rekel, izhajali smo iz uresničevanja sklepov tudi preteklega mandata in eden izmed teh sklepov je bil tudi izvajanje projekta porazdeljevanja stroškov po oddajah in po programih na nivoju zavoda. Tukaj je bilo na 4. seji zahtevano, da se predloži celovito poročilo. Ta sklep je ostal nekaj časa nerealiziran, nato pa je na 11. redni seji, se pravi 19. decembra, nadzorni svet sprejel sklep, da se do 31. marca 2019 predloži poglobljeno končno poročilo o implementaciji tega projekta, porazdeljevanja stroškov po oddajah in po programih na nivoju zavoda. Če dovolite, bi še nekaj besed namenil našemu delu na področju zakonitosti. Kot sem rekel, kar nekaj časa smo na sejah v bistvu porabili za spremljanje postopkov zaposlovanja, izvrševanja tako imenovane kadrovske sanacije, pri tem mislim, zmanjšanje števila honorarnih sodelavcev in posledično povečanja števila redno zaposlenih in ob obravnavi teh materialov smo ugotovili oziroma je nadzorni svet ugotovil, da določene zaposlitve v letu 2018, so bile izvedene v nasprotju s predmetno zakonodajo in internimi akti in zato je bil sprejet sklep, da se vodstvu priporoči, da takoj pristopi k odpravi posledic zaznanih kršitev. Nadzorni svet se je tudi v preteklem mandatu ukvarjal z oziroma opozarjal na potrebo po preprečevanju morebitnih konfliktov interesov. Namreč, na nadaljevanju 39. redne seje, dne 25. januarja, je nadzorni svet s sklepom 3936 opozoril vodstvo RTV Slovenija, da naj se v postopku odločanja in dodeljevanju sredstev po pravilniku o postopku javnega razpisa za izdelavo filmov neodvisnih producentov sprejme in zagotovi vse ukrepe, ki bodo preprečevali morebitne konflikte interesov ter upoštevali določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, tudi v primeru morebitnega dejanskega obstoja takšnega konflikta interesov. Zakaj to omenjam? Zato, ker je na 7. redni seji nadzorni svet prejel gradivo s tega področja in ugotovil s sklepom 743, da obstaja sum, da morebitno nasprotje interesov, ki je bilo opozorjeno z že prej navedenim sklepom prejšnje sestave nadzornega sveta, da obstaja sum, da ta konflikt interesov morda ni bil ustrezno obvladovan. Zato je nadzorni svet gradivo, ki ga je prejel, enostavno odstopil Komisiji za preprečevanje korupcije, ker smo izhajali, da dejansko nadzorni svet ni pristojen organ, da v zvezi s tem sprejme kakršnekoli zaključke, razen tega, da se pa gradivo, ki je bilo pridobljeno, odstopi pristojnemu organu.  Ker pa je tudi to gradivo kazalo na vprašanje, ko smo naslavljali vprašanje potrebnosti projekta, ki je bil tudi izveden v povezavi s tem pravilnikom, je nadzorni svet ob soglasju generalnega direktorja, ki je bilo podano takoj na seji, je nadzorni svet predlagal notranji reviziji da se opravi tudi notranja revizija tega javnega naročila, ki je bila predmet spremembe postopka pa Pravilnika, in sicer z vidika poslovne potrebnosti projekta, skladnosti izbirnega postopka z zakonodajo in s področja javnih naročil in skladnosti z določbami zakona o integriteti. Nadzorni svet je na 11. redno sejo, ki je bila dne 19. decembra, dejansko tudi prejel poročilo notranje revizije iz katere izhaja, da postopki, ki so bili opravljeni ne kažejo na noben resen sum kakršnihkoli nepravilnosti, se pravi glede poslovne potrebnosti projekta in z vidika izbirnega postopka. Glede same skladnosti z določbami Zakona o integriteti se pa pač notranja revizija ni ukvarjala. To v poročilu sicer ne piše, je pa res, nadzor svet ni sicer prejel nobenega obvestila komisije, je pa nadzorni svet oziroma je pa programski svet prejel za sejo, ki je bila decembra, obvestilo komisije. Jaz sem s tem obvestilom komisije tudi bil seznanjen kot eden izmed vabljenih na sejo programskega sveta in dejansko izhaja iz njihovega dopisa, kakor sem seznanjen, da našega odstopa oziroma odstopa nadzornega sveta teh materialov komisija ni vzela v obravnavo.  Omenjal sem že programski svet. Na 8. redni seji, dne 24. oktobra, je programski svet oziroma se je nadzorni svet seznanil s sklepom programskega sveta, s katerim je ta prosil nadzorni svet, da se opredeli v okviru svojih pristojnosti do določenih ravnanj generalnega direktorja in to je tudi nadzorni svet na naslednji, se pravi na 9. seji storil.  Tukaj bom prebral samo nekaj ključnih ugotovitev. Ugotovili smo, da so bile kupljene pravice za nogomet, za kar se je sprejela pogodbena zaveza, katerih finančni učinek bo nastal v kasnejših letih oziroma za obdobja, za katera finančni načrt še ni pripravljen oziroma sprejet. Potem v zvezi s snemanjem nadaljevanke, ki ni bila predvidena v finančnem načrtu 2018 smo ugotovili, da je vodstvo ravnalo v nasprotju s sprejetim PPN, se pravi programsko produkcijskim načrtom in finančnim načrtom za 2018 in tudi samim besedilom javnega razpisa. Glede tretje zadeve prijave možnega konflikta interesov smo pa ugotovili, da je bila ta prijava možnega konflikta interesov dana prepozno in da to predstavlja opustitev dolžnega ravnanja. Vse to je vodilo v to, da je nadzorni svet na svoji 9. redni seji, dne 14. novembra, v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o RTV Slovenija in drugim odstavkom 49. člena Statuta RTV Slovenija, podal programskemu svetu RTV Slovenija, ki je za to edini pristojni organ pobudo za predčasno razrešitev generalnega direktorja, in sicer zaradi, kot sem že uvodoma omenil, nepravilnosti pri zaposlovanju, zaradi dveh kršitev dolžnega ravnanja povezano z zagotavljanjem skladnosti zakonodaje s področja integritete in korupcije in preprečevanja korupcije in tudi zaradi neizvršenih sklepov nadzornega sveta. Pobuda je bila pripravljena in predložena programskemu svetu, dne 30. novembra. To pobudo je programski svet kot edini pristojni organ obravnaval na svoji 10. redni seji, dne 17. decembra 2018 in na podlagi glasovanja ta pobuda ni bila sprejeta, ni bila izglasovana. V zaključni besedi bi samo opozorila na to, da na naši zadnji seji, na zadnji seji leta… ki je potekala 19. decembra, je nadzorni svet sicer prejel dopolnjen predlog finančnega načrta RTV Slovenija za leto 2019, vendar na predlog generalnega direktorja ob tem, ob ugotovitvi, da programski svet k predlogu finančnega načrta 2019 ni podal mnenja, je bilo sprejeto, da se predlog finančnega načrta za 2019 obravnava na naslednji seji. In s sklepom je nadzorni svet v skladu s svojimi pristojnosti generalnemu direktorju naložil, da do sprejema finančnega načrta 2019, takoj določi financiranje nemotenega delovanja RTV Slovenija v letu 2019, po dvanajstinah finančnega načrta za leto 2018.  Samo še sklepna beseda. V letu 2019 bo nadzorni svet nadaljeval z delom po sprejetem planu dela, posebna pozornost pa bo namenjena dejansko temu, kar delamo že več let in sicer izvajanju ukrepov za znižanje stroškov dela in za celovito uravnoteženje poslovanja javnega zavoda RTV Slovenija s ciljem dolgoročnega pozitivnega poslovanja ali vsaj uravnoteženega poslovanja brez porabe finančnih naložb, kakor tudi izhaja iz priporočila, ki sem ga prej že omenil iz drugega sklepa seje Odbora Državnega zbora za kulturo.  Hvala lepa.
Gospod predsednik Nadzornega sveta hvala lepa za to, kar ste povedali. Moram reči, da je to vaše poročilo precej obsežno, ampak gre za navajanje, kaj se je dogajalo oziroma kaj ste razpravljali. Mi smo Komisija za nadzor javnih financ in zato pogrešamo tukaj notri bolj podrobno poročilo o tem, kam so šle finance, kam je še denar, kam je recimo, ko je šel v tujino in tako naprej. Mislim, da bomo razpravljali tudi potem, ko bodo kolegi poslanci o tem govorili. Zdaj bi pa vprašal, če ima kdo od vodstva RTV kakšno željo za povedati? Gospod direktor, pa prosim, če se predstavite za magnetogram.
Igor Kadunc
Igor Kadunc, generalni direktor. Jaz bom rekel ne želim in ne bom polemiziral s stvarmi, ki so bile navedene. Vse lahko rečemo, da drži, vendar se tudi neka druga stran, vsak za to ima tudi svoj zakaj. Tako da bi se bolj skoncentriral na to, kar je bilo rečeno. Leto 2018 je bilo za RTV zahtevno leto, tako produkcijsko kot urejanje kadrovskih razmer. Mi smo v lanskem letu, kot veste je bila olimpijada v Pjongčangu, bilo je nogometno svetovno prvenstvo in zaradi tega smo imeli kar tudi nekoliko višje stroške.  Po drugi strani smo nadaljevali to kadrovsko sanacijo. Večinoma je bila opravljena že v letu 2017, tako da smo več ali manj samo nekoliko stroške imeli iz tega, prav tako pa smo v letu 2018 dobili jasno sodno prakso, da moramo zaposliti tudi prekarce, ki nimajo izpolnjene zahtevane izobrazbe. Zato smo v lanskem letu, tako kot je bilo tudi planirano, zaposlili 84 dodatnih naših stalnih sodelavcev, tako da jih je za letos ostalo samo še nekaj 10, mogoče 20, ker imamo probleme s tem, ali se sploh želijo zaposliti in pod kakšnimi pogoji jim to sedaj urejamo.  V lanskem letu smo razpolagali z budgetom nekje 125 milijonov evrov. Večino tega je iz RTV prispevka, 94 tisoč 500 in seveda pri stroških ne moremo mimo tega, da so stroški dela predstavljali 68 milijonov denarja. To se pravi nam za sami variabilni del ne ostane prav veliko in zaradi tega tudi ni manevrskega prostora več kot toliko, da bi te stroške zniževali. Vendar smo bili uspešni tako pri dodatnem pridobivanju sredstev, prihodkov imamo več, recimo 340 tisoč, ker povečujemo število zavezancev in ob enakem RTV prispevku smo povečali za 1,7 % te prihodke, uspešno tudi terjamo, tako da tudi tukaj je pozitivni rezultat. Zaradi tega imamo kljub večjim, da rečem variabilnim, nekateri to poimenujejo tudi programskih stroškom, čeprav jaz vedno programskim stroškov prištejem tudi stroške ljudi, smo porabili tudi več od plana za 2 milijona denarja, vendar vseeno 1 milijon 250 tisoč manj kot leto poprej, to se pravi leta 2017. Mi se znotraj zelo, zelo trudimo, da gledamo na vsak evro in posledica tega je tudi to, da smo uspeli kljub tem velikimi športnim dogodkom to znižati. Omenjen je bil tukaj problem nabave, pravic na nogomet, v lanskem letu smo nepričakovano lahko konkurirali za to, da bi dobili tekme državne reprezentance in pri tem na tendenrju, ki smo ga mogli oddati v enem dobrem tednu, smo s ceno, ki je bila nižja kot je bila pred leti ponujena, pridobili to ligo narodov in pa zdaj kvalifikacije. Tako ste tudi ta nogomet, ki mislim, da sodi na nacionalne programe, lahko gledali na nacionalnih programih seveda so tudi ti stroški prišli dodatno nekje okoli 700 tisoč evrov, natančnih podatkov niti ne smem dati, ker je to pogodbeno določilo. Tudi za letos to imamo in mislimo, da je prav, da imamo vrhunske dogodke na nacionalni televiziji in tudi če nekoliko več porabimo denarja. Zaradi tega je tudi rezultat bistveno boljši kot smo pričakovali, gre za milijon 142 tisoč evrov viška odhodkov nad prihodki, to glede na sam budget vidite, da ni nek pomemben odstotek in zaradi tega, ker se je to nakazovalo smo se tudi odločili, vodstvo oziroma jaz, da se ne gre v prodajo delnic, ki konec koncev prinašajo kar lepe dividende, ker tudi ne vem zakaj bi kar na enkrat imeli presežek en milijon pa sto, mogoče bi bilo meni kot generalnemu direktorju lažje, ampak mislim, da pametno pa ne bi bilo. Namreč RTV Slovenija je v poziciji, ki je dosti nenavadna za javne zavode, namreč mi na računu imamo, smo imeli in imamo tudi ta trenutek 10 milijonov denarja, to je denar, ki izvira še iz tiste naložbe, kjer sem bil tudi sam udeležen v medvladno organizacijo, nikoli RTV ni kupil nobene delnice, da se razumemo, iz leta 1998 in 1999. Tukaj pridemo pa potem mogoče do tistega vprašanja kjer je morda tudi nek izvor nekih napetosti med nadzornim svetom in vodstvom. Namreč, tega denarja je še poleg teh 10 milijonov še nekih 12 milijonov, to se pravi 22 milijonov ima RTV še rezerve za poslovanje in za tehnološko obnovo in zaradi tega morda RTV čisto upravičeno se ni ukvarjal s tem, da bi morda zaprosil ustanovitelja za kakšen večji prihodek, kakšno uskladitev od RTV prispevka. Tudi sedaj v bistvu letos tega ne potrebujemo kljub povečanju cen stroškov dela zaradi dogovora med javnim sektorjem in Vlado, zato je tudi letošnji finančni načrt, ki je bil predložen, negativen, zmanjkuje približno 5,5 milijona evrov, tudi to lahko iz teh viškov preteklih let še pokrijemo, potem imamo še za nekaj let, vendar mislim, da je zdaj čas, da se obrnemo na ustanovitelja, da opravimo to diskusijo, ki se je v večini javnih RTV organizacij že opravila kako naprej. RTV Slovenija je v preteklih letih že šel skozi postopke sanacije, število zaposlenih in pogodbenih sodelavcev se je od 2500 že znižalo na sedaj približno 2260, mislim, da je zadnji podatek, vendar vemo, da tukaj lahko še kaj naredimo zato tudi cilj za letošnje telo, da se to zniža na 2228 in do leta 2022 2120.  (nadaljevanje) Gre za neko znižanje za 15 %, kar je v okviru programov, ki jih javne radiotelevizije praktično morajo imeti, tisto možno in dopustno. Zato tudi mogoče nismo pristajali na to, moram reči, za moje popolnoma nespretno željo Odbora za kulturo, da naj bi se stroški dela na dolgoročno uravnotežili, ker bi to pomenilo na kratki rok odpuščanje 170 do 200 ljudi. Mislimo, da to ni v interesu hiše, da lahko skozi prilagajanja sproti pridemo do zmanjšanja tega, ob tem da seveda bo ta razprava, kakšno javno radiotelevizijo v bodočnosti želimo, pokazala tudi to, koliko denarja naj bi se za to namenilo, in potem tudi videli, kako se bo ta denar zagotovil. Namreč mi zaradi tega denarja, ki smo ga takrat, da rečem, banda štirih ustvarila, smo prevzeli nase ali pa predhodniki so prevzeli nase kompletne stroške vzpostavitve in arhiviranja. Mi danes dajemo 1 milijon za to, da arhiviramo stare filme, da jih rešujemo, pa vendar po tempu, ki ga imamo zdaj, bo to trajalo še skoraj 15 let. Mi imamo znotraj hiše tudi seveda orkestre, tako kot jih imajo drugi javni zavodi, in podobne zadeve. Mi skrbimo, da imamo, za dostopnost. Uvedli smo v lanskem letu program za podnaslavljanje(?), kar je bilo izjemno dobro sprejeto. Delamo na tem, da bi tudi prepoznavo glasu naredili, da bi se tisto, kar se govori, tudi podnaslavljalo avtomatsko. Skratka, tukaj dajemo recimo 200 tisoč evrov. Vi tudi veste, da mora RTV v okviru svojega prispevka tudi sofinancirati večino stroškov za manjšinske programe. Manjšinski programi nas stanejo približno 10 tisoč evrov. Sofinanciranje od tega dobimo 1,3 milijona evrov oziroma 1,6 milijona evrov. Tako da to so vse stvari, ki jih mi, da rečem, pokrivamo. Moram reči, da v prejšnjem nadzornem odboru se je tudi pojavilo vprašanje, ali naj imamo orkestre, ker tudi to imamo, to je strošek 4 milijonov, ampak mi smo rekli, da to je sestavni del RTV in konec koncev je tudi to odločitev o kulturni politiki v tej državi, ki jo je treba sprejeti. In če se ugotovi, da se morda orkestrov ne rabi, ker orkestri se manj rabijo za sam program, kot so se včasih, je potem to tudi legitimna odločitev. Tako da to zdaj, nič se ne bom spustil v to, kar je bilo rečeno proti meni. O tem je glasoval programski svet in dal jasno sporočilo. Tako da ne bi nič polemiziral. Zagotovo, razen enega opomina, opomina KPK nisem dobil in še ta opomin je bil za to, ker sem sedel z nekom, s katerim sva se stalno skregala v svetu filmskega centra, zato smatra, da imamo odnos. Hvala.
Hvala lepa. Najprej bi dal še besedo državni sekretarki z Ministrstva za kulturo. Prosim.
Tanja Kerševan Smokvina
Se opravičujem. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka. Torej mi smo seznanjeni s poročilom o delovanju nadzornega sveta RTV Slovenija. V njem imamo tudi sodelavko, ki je podpredsednica tega sveta, tako da imamo neko neposredno komunikacijo in vpogled v delovanje. Te težave, na katere poročilo opozarja, niso nove. Naš interes je, da se javnemu zavodu RTV Slovenija omogoči normalno poslovanje v skladu seveda z ustrezno kontrolo stroškov in optimizacijo delovnih procesov ob hkrati neki razvojni viziji. Torej ne samo zagotavljanju golega preživetja, ampak tudi iskanju nekega dolgoročnejše umestitve in obstanka javne RTV v sodobni družbi v kontekstu digitalnih medijev. Tako da glede na vse to smo vzpostavili tudi komunikacijo z vodstvom RTV Slovenija. Ta nova ministrska ekipa se je sestala z vodstvom. Dobili smo zagotovila, da bomo v roku 3 tednov od njih prejeli načrt spopadanja s temi izzivi z  (nadaljevanje) neko jasno razvojno komponento. Tako da zdaj smo v pričakovanju tega koraka. Smo pa seveda na voljo tudi za dodatne komentarje tekom razprave. Hvala.
Zdaj bi prosil še gospo Petro Bezjak, predstavnico sveta delavcev. Prosim, imate besedo.
Petra Bezjak
Hvala lepa, gospod Jelinčič. Spoštovane poslanke in poslanci. Začela bom s stereotipom, znanim za Radiotelevizijo Slovenija, da nas je na RTV preveč. Na RTV Slovenija je trenutno 2 tisoč 263 zaposlenih. In vsak, ki vsaj malo pozna naše ljudi, ve, da vsi delajo, da se ne hodijo v službo samo štempljati ali lenariti. Ponekod delajo celo na robu svojih zmogljivosti in so na poti v izgorelost. Delovnemu vzdušju, ki ga zaposleni vidimo vsak dan, pritrjujejo tudi številke. Na RTV Slovenija imamo med 12 primerljivimi evropskimi servisi največji obseg zakonskih nalog, za kar potrebujemo pač več delovne sile in denarja. Naše zakonske obveznosti so na primer drugačne kot v Belgiji ali na Irskem, kjer RTV nima lastne službe za pobiranje RTV prispevka, ampak nekaterim javnim servisom to počno elektro servisi ali davčne uprave. Naša RTV ima tudi svojo službo za oddajnike in zveze. Pred 20 leti je tam delalo več kot 200 ljudi, danes le še 85 in še naprej bodo zmanjševali trend, da jih bo vse manj zaposlenih. Na Irskem in Slovaškem pa na primer takšne službe sploh nimajo. Nekateri javni servisi tudi ne proizvajajo tujejezičnih programov, mi jih. In ker nas nekateri radi primerjajo s slovaškim javnim servisom, ker ima pač manj zaposlenih kot mi, in sicer tisoč 532 oseb, pozabijo povedati, da tam proizvajajo samo program informativne narave, vse ostalo outsourcajo oziroma, če povem po slovensko, najemajo produkte na tržišču. Naši naročniki pa za 12,75 evra dobijo 3 televizijske programe, 8 radijskih, spletni portal, naši sodelavci v 2 regionalnih centrih ustvarjajo 2 regionalna programa in vsebine za madžarsko in italijansko narodnostno manjšino. In če primerjamo ta znesek 12,75 evra z mesečno naročnino na slovenski časopis, je časopisni trikrat višji. RTV Slovenija ima poleg naštetih programov še lasten big band in simfonični orkester, kot je že povedal generalni direktor, in letos je recimo skupaj z opernim pevcem Carrerasom in lani z Domingom napolnil Stožice. Tudi v abonmajski sezoni, kjer gostujejo svetovno znana imena iz klasične glasbe, število obiskovalcev narašča, med njimi našim glasbenikom prisluhnejo tudi mlajši poslušalci. Naši programski ustvarjalci pri glasbenih orkestrih naročijo glasbo, ki jo potem predvajamo na naših televizijskih in radijskih programih, naročila pa prejemajo tudi iz tujine. Hkrati imamo na RTV kot v vsakem podjetju še skupne službe: pravno, računovodsko, komercialno in kadrovsko, kjer dela 11 ljudi. V primerljivih javnih servisih po Evropi je v kadrovski službi do 3-krat več ljudi. In kadrovska služba naj bi bila srce podjetja. In mi vsi skupaj se trudimo, da so naše vsebine slišne in vidne po Sloveniji in tudi zunaj naših meja. Smo namreč največja kultura ustanova, ki svoje vsebine prenaša tudi v domove Slovencev, razseljenih po svetu. Našim domačim Slovencem prenašamo informativne, kulturne, izobraževalne, otroške, pa tudi športne in razvedrilne vsebine. RTV Slovenija je tista, ki naredi posebno oddajo o tem, kar vi tukaj preiskujete, recimo kam je šel denar za bančno sanacijo, kaj se je dogajalo pri gradnji 6. bloka, kam gredo odpadki, kaj se dogaja z Brexitom. To počnemo mi na RTV Slovenija. In vseh teh vsebin na takšen obširen in preiskovalen način ne boste videli na komercialnih radijskih ali televizijskih postajah, tudi kulture ne, zato ker niso zanimive za trg, ker ne bodo prinesle poslušanosti in gledanosti in oglasov. Ampak takšne vsebine po mojem mnenju krepijo narodno zavest. S skrbjo za digitalizacijo arhivskih gradiv RTV Slovenija deluje državotvorno in smo tudi ena redkih ustanov, ki še skrbi za govorno kulturo in posebno skrb v poplavi tujih jezikov namenjamo slovenščini, našemu maternemu jeziku. S prenosom športnih dogodkov spodbujamo vse generacije, da so športno aktivne. In ravno v teh dneh so kolegi iz radijske športne redakcije praznovali 70 let obstoja, torej že več desetletij v naše domove s čustvenimi prenosi prenašajo športno dogajanje na prizorišču. Začeli so v letih, ko še sestre televizije ni bilo. In tudi danes je radio v trendu s časom. Mednarodno združenje športnih novinarjev je lani na primer na 4. mesto na svetu uvrstilo dokumentarec kolega Francija Pavšerja, Luka Dončić na poti do zvezd. Podkast kolege Slavka Jeriča z naslovom Številke, Goran Dragić od nogometaša do kapetana košarkarske reprezentance pa med najboljših 20. Radijski kolegi te dni praznujejo še eno obletnico, in sicer podljudno znanstvene oddaje Frekvenca X, ki je letos prejela Prometej znanosti. Podeljuje jo Slovenska znanstvena fundacija in je namenjena za tiste raziskovalce, umetnike, učitelje in novinarje, ki se odlikujejo v komuniciranju znanosti z različnimi javnostmi. Prav tako so Prometej odličnosti prejeli novinarka Anja Čuček za področje znanosti v izobraževalnem programu Televizije Slovenija in Oddelek za slavistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Radio Koper za skupni projekt Kotiček za jeziček. Lani so naši strokovnjaki sami izdelali novo tehnologijo zvočnih zapisov s katero sedaj lahko slep in slabovidni naše televizijske prispevke tudi slišijo. Naši strokovnjaki so sami na multimedijskem centru povsem sami izvedli ključne in za uporabnike najbolj opazne nadgradnje našega portala RTVSLO.si. Tudi društvo novinarjev je prepoznalo, da delamo dobro. Lani so nam podelili tri nagrade: Slavko Bobovniku za življenjski prispevek, potem televizijski oddajo Globus za stalno predstavljanje zunanjepolitične in mednarodne vsebine ter Maji Berčar in uredništvu notranjepolitičnega in gospodarskega programa Radia Slovenija za projekt Preverjamo dejstva, pohvalo porote čuvaj. Slišali ste, na RTV Slovenija končujemo tudi s kadrovsko sanacijo. Lani smo zaposlili 84 honorarnih sodelavcev z elementi delovnega razmerja. Za letos jih je ostalo še nekaj deset. In tudi zaradi tega, ker smo povsem sanirali prekarno delo, še leta 2015 je bilo na RTV 505 honorarnih sodelavcev, nismo tako intenzivno zmanjševali število zaposlenih, kot je od nas zahteval nadzorni svet. A sedaj naš zavod ne zaposluje več prekarcev in vsem RTV-jevcem so omogočene in priznane pravice iz delovnopravne zakonodaje. Po desetletju varčevanja, ki ga je bil deležen ves javni sektor smo varčevali tudi mi in se odpovedali svojim plačam in denarju. In zato je prav, da smo januarja na podlagi vladnega dogovora s sindikati prejeli za 4 % višje plače in zato za sedaj nismo dobili še niti enega dodatnega centa, centa več. In tisti, ki ste bili leta 2005 in ste še danes tukaj v parlamentu ste sprejeli Zakon o RTV, ki v 2. členu jasno pravi, da je dolžnost ustanovitelja zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. In ko boste naslednjič pomislili na RTV Slovenija se spomnite, da je vse našteto RTV Slovenija, ne samo televizija ali njen informativni program in da smo na RTV Slovenija ljudje, ki na leto ustvarimo 6,7 ur programa na zaposlenega, na Slovaškem le 4,3 ure, da nas je lani zapustilo 41 sodelavcev, ker so si našli boljše službe, skupaj pa jih je iz zavoda odšlo 116. Res je, včasih nam morda spodleti, ampak saj veste kaj pravijo, kdo dela tudi greši. Ampak mi se resnično trudimo vsi, da bi našim poslušalcem in gledalcem omogočili najbolj kakovostne medijske vsebine. Hvala.
Hvala lepa za ta hvalospev RTV Sloveniji. In v zvezi s tem slavospevom bom jaz tudi predlagal en sklep, da nadzorni svet naredi analizo zaposlenih na RTV, tako po številu kot po delovnih obveznostih. Ta sklep bomo napisali, pa boste vsi kolegi poslanci dobili to na mizo.  Sedaj pa bi odprl razpravo. Gospod Polnar se je prvi javil.
Hvala, gospod predsedujoči. Nisem vedel, da sem prvi, ampak nekdo mora začeti.  Gospod podpredsednik komisije, hvala za besedo. Gospe in gospodje! Lepo pozdravljeni! Začenjam z eno ugotovitveno tezo, in sicer, da je nadzorni svet RTV Slovenija imel prvo konstitutivno sejo 14. februarja 2018. In da je istega leta tudi 14., vendar novembra, že predlagal programskemu svetu predčasno razrešitev generalnega direktorja.   To pomeni, da je od ustanovitve pa do zahteve za razrešitev potreboval bore tri četrtine leta, devet mesecev in nič več. To mislim, da je dovolj indikativno in tudi pove o stanju v javnem zavodu.  Mi smo danes tu poslušali kar precej podrobno eksplikacijo predsednika Nadzornega sveta, s čim vse se je Nadzorni svet ukvarjal v letu 2018. K temu bi jaz sam dodal še, da so obravnavale tudi denimo cene storitev, ki niso del javne službe, da so se precej ukvarjali tudi z metodami in praksami izterjave pri neplačanem RTV prispevku in da so imeli kar precej dela tudi z zadevo, ki se ji reče nakup pravic za nogomet IN sicer so veliko razpravljali o bodočih finančnih učinkih teh pravic.  Mislim pa, da so vsaj tri področja na katerih pa je med nadzornim svetom in vodstvom zavoda prihajalo do zelo opaznih neskladij. Ta področja so predvsem sprejemanje plana strateškega razvoja RTV Slovenija za obdobje 2018 do 2022. Potem področje sprejemanja finančnega načrta za leto 2019, kjer je prihajalo do precejšnjih neskladij in pa celotno področje kadrovskih zadev, od načrtovanih izvedb ukrepov, ki morajo biti pripravljeni na podlagi ustrezne analize potrebnih delovnih mest in posnetka stanja kadrovskega področja. Tako da to je gospod predsedujoči tudi v neposredni povezavi s tem, kar ste vi malo prej omenili. Tukaj gre namreč za tri, po moji oceni bistvena področja poslovanja javnega zavoda, pri katerih je prihajalo do neskladij med nadzornim svetom in upravo. Ta neskladja se da zelo nazorno razbrati iz poročil oziroma zapisnikov posameznih sej nadzornega sveta, v katerih se mi zdi, da je potrebno povzeti skupni imenovalec, ki ga lahko poimenujemo s paralizo za voljo analize. Z nenehnim analiziranjem obstoječega stanja, namreč tega obstoječega stanja najverjetneje ne bomo mogli popraviti oziroma ne bodo mogli popraviti.  Tukaj izhajam iz nekaterih dejstev, ko sem pregledal letna poročila od leta 2014 do vključno 2017 pri poslovanju RTV Slovenija, zgolj nekih osnovnih podatkov. Mi imamo situacijo, da se prihodki javnega zavoda gibljejo takole okrog 125 milijonov evrov letno in da se ne dvigujejo. Leta 2014 so bili malo manj kot 127 milijonov, leta 2017 so padli na 123 milijonov in 240 tisoč in kolikor sem zdajle razumel, ker letno poročilo za 2018 še ni javno objavljeno na spletu, so bili prihodki v letu 2018, 125 milijonov evrov. To se pravi na prihodkovni strani ni vidnejših premikov. Tisto, kar pa je posebej nazorno, je pa delež RTV prispevka v celotnih prihodkih. Ta delež se namreč od leta 2014 naprej dviguje. Če je bil leta 2014 72, 9 %, je bil ob koncu leta 2017 ta delež že 76, 8 %. Iz tega sledi, da kakršnakoli morebitna dejavnost na področju povečevanja prihodkov lahko izhaja samo iz povečanega RTV prispevka. Zelo dvomim, da je karkoli možno storiti na področju tržne dejavnosti. Pri tem pa bi opozoril še na eno zadevo, namreč pregledal sem tudi bilance stanja od obdobja 2014 do vključno 2017. Predvsem me je višina sredstev zanimala, to se pravi tistega, kar javni zavod ima, tistega, s čimer razpolaga in tudi je situacija taka, da je imel javni zavod leta 2014, 123 milijonov in 800 tisoč vredna sredstva in da jih ima oziroma jih je imel v letu 2017 ocenjena oziroma ovrednotena na višini 95 milijonov, kar pomeni da je v štirih poslovnih letih svoja sredstva znižal za 23, 3 %. To izpostavljam predvsem zavoljo tega, ker morda se motim, morda pa nisem tudi dobro razumel tistega kar je zapisano v poročilu nadzornega sveta. Gre za določeno kolizijo med dvema zelo pomembnima organoma javnega zavoda med generalnim direktorjem, ki je na čelu vodstva in nadzornim svetom. Govorim predvsem s stališča izvrševanja ali pa realiziranja temeljnih smotrov tega javnega zavoda. Sprašujem se namreč ali je ob takšni koliziji v bodoče izvrševanje temeljnih smotrov sploh mogoče, pri čemer izhajam iz predpostavke, da je organizacija sama, se pravi, javni zavod RTV Slovenija s svojimi temeljnimi smotri pomembnejši od kateregakoli posameznika, ki znotraj tega javnega zavoda deluje ali pa v njegovem imenu ta javni zavod zastopa. Jaz ne pričakujem nekih konkretnih odgovorov zato, ker vem, da jih je nemogoče podati, se mi je pa zdelo potrebno povedati nekih zelo konkretnih bilančnih podatkov zato, da si ustvarimo situacijo kako stvar v javnem zavodu RTV Slovenija izgleda. Toliko bi imel. Hvala lepa.
Hvala lepa gospodu Polnarju.  Mislim, da bo, smo naložili oziroma bomo naložili nadzornemu svetu kar nekaj vprašanj za katera težko, da bi zdaj lahko odgovorili, ker je potrebno se spustiti v podrobnosti. In mogoče bo potrebna še ena seja, da bomo o tem govorili, kajti kar tako ne moremo razčistiti.  Zdaj pa gospod Jani Möderndorfer. Prosim.
Hvala lepa.  Obravnava poročila nadzornega sveta, še posebej, če je takšno kakršno je, seveda zahteva bistveno več podatkov, če bi se hoteli relevantno in resno pogovarjati sploh o tem poročilu. Zato v prihodnje pričakujem, da kadarkoli se skliče seja same komisije, da se priložijo zraven tudi vsi ustrezni dokumenti, in da lahko sami precenimo kaj ja in kaj ne, ne zato, da imamo tukaj dva, ki govorita diametralno nasprotje, in da seveda tudi sami precenimo kaj mislimo, da je prav in kaj ne. Govorim seveda o finančnem načrtu, o poročilih, govorim o PPN(?). Namreč javni zavod RTV Slovenija na svojevrsten način specifičen zavod od ostalih zavodov. Namreč, nadzorstvena funkcija je razdeljena kar na dva dela, eno je programski svet, drugo je pa nadzorni svet, kar je neobičajno za ostale zavode in v resnici je nadzorni svet na svoj način pohabljen, ker takrat, ko bi moral odreagirati, v resnici ne more, ampak je odvisen od programskega sveta. kdo v programskem svetu sedi, vemo. Tam je ena navadna politična trgovina, navadno politično kupčkanje in tam se glasovi kupujejo, pa če je to komu všeč ali pa ne, pa če si to hočemo priznati ali pa ne. Zato ta govor, moram reči, sem malo razočaran nad gospo Bezjakovo, ki je tukaj nam zdajle malo predavala o tem kaj je poslanstvo javne radiotelevizije. Če kdo ve kaj je poslanstvo, ve to Državni zbor, ker je ta zakon sprejel, nam ne rabite razlagati tukaj in poslanstvo razvijati o nacionalni televiziji. Da bomo pa bolj jasni, če se že sklicujete na 2. člen, kjer govori, ste povedali samo tisti kar je vam všeč, zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Primerno financiranje, sem prepričan, da danes že obstaja. Ga imate takšnega kot ga marsikatera država, ki ima javno televizijo, nima. Preprosto ga nima. Še več, neke države celo ukinilo prispevke za nacionalne televizije in jih nadomestila s financiranjem direktno iz proračuna. sam sicer nisem pristaš tega, da takoj razčistimo na začetku. Nisem pristaš tistega dejanja, ki ga je naredila Janševa vlada, ko je znižala prispevek. Sem bil pa seveda na strani tistih, ki je nazaj jim popravil in glasoval sem za to, da se dvigne prispevek na prejšnjo raven. Vendar to ni opravičilo, da se danes sklicujete na to, da pravzaprav, da mora ustanovitelj zagotoviti financiranje za izvajanje javne službe, če pa v tem poročilu nadzornega sveta ugotavljam, da pravzaprav počnete zelo veliko stvari, ki niso javna služba. In ne nazadnje, če sem si vzel dva dni časa, da sem šel pregledati vso to   (nadaljevanje) dokumentacijo, ki sem si jo sam pridobival na več načinov, tisto, kar imate objavljeno na spletnih straneh, tisto, kar so mi razlagali sami predstavniki programskega sveta. Namenoma nisem želel govoriti s predstavniki nadzornega sveta, zaradi tega, ker sem rekel, da jih bom danes srečal tu. Lahko rečem, da so stvari videti malce drugačne, če opraviš vse te razgovore in prebereš to dokumentacijo. In ni vse tako lepo in rožnato, kot slišim na tej strani. Bom šel kar po vrsti. Izgovor, da se je moralo prekarce zaposliti in da smo na ta način rešili problem radiotelevizije in je javni zavod končno postal pošten do prekarcev, je seveda zelo slab. Kajti, sodišče je resda naročilo, da je treba te ljudi zaposliti, in tudi jaz nimam nič proti, ampak, ali je bila izvedena reorganizacija, ob tem da se ugotovi, ali so ti ljudje res nujno potrebni za televizijo. Nekateri prekarci so delali delo verjetno ne za 100 %, verjetno so delali za 40, 50 %, pa so danes polno zaposleni - in kaj počnejo ti ljudje. Gremo pogledat, koga se je pravzaprav zaposlovalo, kje je ta zaposlenost previsoka na televiziji, ali je na programu ali je na skupnih službah in tako naprej. Skratka, ta razmerja bi jaz rad videl enkrat, da se vidi, kaj je prav in kaj ne. S temi podatki jaz ne razpolagam, lahko razpolagam samo s tem, kar mi povedo oziroma kar sam vidim v poročilih, ki so stara, za nazaj, za 2018, za 2019 nimamo še nič. Zraven tega moram reči, da je svojevrstno in nenavadno, da danes poslušamo vse, nimamo pa predstavnika programskega sveta, tu ga ni. Res je, ni bil niti vabljen, ampak, zanimivo, zakaj ni bil vabljen. Če pa vemo, da je specifika deljenje nadzora pravzaprav razdeljena na dva tipična organa, kot sta nadzorni svet in programski svet. Jaz bi rad slišal še od programskega sveta, kaj se pravzaprav tam dogaja. Ob takšnem poročilu bi nas vse skupaj morala glava boleti, ker nekaj ni v redu. Jaz ne vem, ali obstaja sanacijski načrt RTV. Če bi obstajal, mislim, v vsaki resni gospodarski družbi ali v javnem zavodu obstajajo ob takih primerih, kadar je izguba, sanacijski načrti. Za bolnišnice je Državni zbor, kjer je ustanovitelj Republika Slovenija, sprejel interventni zakon in vložil kar nekaj denarja, zaradi tega, ker smo prišli do točke, ko smo ugotovili, da dolgoletne izgube za nazaj preprosto ne bo več možno pokriti z delovanjem javnih zavodov. Še posebej zato ne, ker pravzaprav se več let, deset, petnajst let v bistvu ni pokrivalo teh izgub. In ko je prišlo do kritične točke, ko so dobavitelji zagrozili, da bodo nehali dostavljati in dobavljati zdravila, se je sprejel interventni zakon, ki je namenil dodatnih 135 milijonov, to je približno 80 % sredstev teh izgub, vsem bolnišnicam. Ampak istočasno se je ustanovilo tudi sanacijske uprave. In seveda direktorji niso več bili direktorji, ampak so bili direktorji sanacijskih uprav. In čez noč so bili podvrženi ukrepov, ker je enostavno prišlo do točke, ko smo videli, da pač iz izgube v izgubo ne bo šlo več in da direktorji preprosto ne delajo tistega, kar bi morali, to pa je, izvajati sanacijo. Sanacija pa ni ugotavljanje, kako smo rešili prekarne probleme, ampak je striktna reorganizacija zavoda. Ta zavod, ta mastodont, oprostite, je prevelik za razmere Republike Slovenije, pa če je komu to prav ali ne - prevelik je! In če gremo pogledat velike sisteme radiotelevizij, kot so Rai 1, Rai 2 in tako naprej, in če gremo pogledat, ko smo se pred mnogimi leti zgražali, kako tam bogato živijo in kaj vse tam počnejo, seveda, smo danes mi v vrhu Evrope po velikosti na število prebivalcev. Oprostite, na milijon mi kraljujemo na prvem mestu po številu zaposlenih. Si to kot družba lahko privoščimo?  Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, primernost financiranja. Oprostite, mi smo nad evropskim povprečjem financiranja radiotelevizije, kar pomeni, da je nekaj hudo narobe.   (nadaljevanje) Nekaj ne štima. To niso moji podatki, to so podatki, ki so objavljeni. In zato se sprašujem, kaj uprave vse do danes tu počnejo. Jaz sem spremljal malo za nazaj in sem gledal, kakšne so bile težnje. Ko sem govoril o financiranju javne televizije, sem šel pogledat za nazaj, kakšne zahteve so bile. In mislim, da je bila ministrica Majda Širca med zadnjimi, ko je pravzaprav želela dvigniti prispevek, pa jo je takratni minister za gospodarstvo, gospod Lahovnik, poklopil in se je ta diskusija kar takoj nehala, glede dviga prispevka. Zaradi primernosti, zaradi tega, ker je bilo že takrat ugotovljeno, da bo treba delati resno reorganizacijo televizije. Druga stvar, ki se mi zdi ključna, je, da mi danes ne razpolagamo s podatkom, koliko požre prvi program, koliko drugi program, koliko tretji program, koliko požre radio, koliko požrejo regionalne televizije; seveda ga imajo na upravi, jaz ga nimam, jaz z njim ne razpolagam. Razpolagam pa z dejstvom, da se sprašujem, ali je vse temu primerno, racionalno potrošeno, ali bi lahko racionalizacijo naredili na teh točkah.  Kot drugo se sprašujem, mi smo že enkrat pred mnogimi leti odprli smiselnost tretjega programa v takšni obliki, kakršna je. Kdo ga je razvijal pa ga pripeljal do te točke, da ga imamo, mislim, da je nujno treba odpreti to diskusijo tretjega programa, da vidimo, ali je to smiselno na takšen način - ne govorim o smiselnosti samega programa, ampak na takšen način, kakršen je. Osnovna intenca je bila prenos parlamentarnih sej, danes imamo pa na tem programu že pravzaprav vse, marsikaj še, ne pa tistega, kar je bila osnovna intenca, ko se je sprejemal zakon in uvedba tretjega programa. Sicer imamo pa tu poslanca, ki si je ta program zaželel takrat v tistem času, in so bili predlagatelji, pa bodo znali to sami povedati, kaj so si v resnici takrat želeli.  Naslednja stvar, ki se mi zdi pomembna, je pa to, da gledam, kaj je pravzaprav tržnega na tej televiziji, pa vidim, da tržni program se pa blazno razvija, kajne. Jaz osebno sicer nimam nič proti, ampak me zanima, vprašanje, katere oddaje preživijo same sebe in so upravičene in katere ne. Jaz sicer vem, da tisto, kar je z zakonom določeno, ker je javna televizija bila ustanovljena, tako kot je povedala gospa Bezjak in je jasno dala vedeti, da se določene vsebine seveda ustvarjajo na nacionalni javni televiziji zato, ker jih ne bodo razvijale nobene druge komercialne televizije. Absolutno se s tem strinjam in to tudi podpiram, tu sploh ni nobene diskusije. Me pa blazno čudi, ko gledam osnutek finančnega načrta 2019, predlog, ki ni bil sprejet, in ko gledam programsko-produkcijski načrt, predlog iz novembra 2018, pa vidim, da se točno te vsebine zmanjšujejo na račun komercialnih vsebin. Zato se sprašujem, kakšen smisel ima potem to. Jaz sem za to, da nacionalna televizija vlaga v tiste dele, zelo v tiste dele, in se neha že primerjati z gledanostjo POP TV in A kanala ali pa Planeta, ker mi gre to strašansko na živce, ker nacionalna televizija se nima kaj primerjat s temi televizijami, ker ni bila za to ustanovljena. Ko pa vidim, da se zmanjšuje dokumentarni, izobraževalni, športni, informativni oziroma otroški program v določenih segmentih, se pa sprašujem, čemu potem sploh še to imamo. In se sprašujem, če bo šlo s tem trendom naprej, kaj to pomeni čez pet, deset let. Jaz sem prepričan, da če bo s tem trendom, na takšen način poslovanja televizija funkcionirala, mi lahko čez dve, tri leta pričakujemo na tej televiziji totalni kolaps.  Blazno me je presenetila izjava - do zdaj sem bil prepričan, da generalni direktor hoče prodati delnice, ki so tako zanimive, in ne nazadnje je bil zaslužen za to, da jih je televizija sploh imela, dobila. Danes sem pa slišal, da ni več zainteresiran za prodajo teh delnic. Ni mi jasno, kje se je ta svit zgodil. Ampak v končni fazi mi niti ni pomembno to, bolj me zanima, kako to, da ob vsej tej izgubi poslušam in berem po časopisih, po različnih medijih, da je   (nadaljevanje) televizija blazno zagnana in še kar naprej planira in sanja o tem, da bi rada imela na Komenskega novo stavbo. Če pa nima niti za izvajanje lastnega programa! Zdaj v novi, zadnji verziji tega Komenskega sicer nisem več videl, sem pa videl regionalne centre kot problem. Zato sem na začetku vprašal, kaj je pa z radiom. Res, radio je v bistvu najcenejši, ampak kadarkoli se pogovarjamo o RTV, se pogovarjamo samo o televiziji. Mi se ne pogovarjamo nič o radiu. Mi se ne pogovarjamo, kaj je z vsemi ostalimi, ali so vse ostale vsebine primerne in tako naprej.  Mene zanima predvsem podatek, ali javna televizija, RTV Slovenija, je že padla pod tiste odstotke oziroma tiste zahteve, ko lahko še rečemo, da že v bistvu krši zakon, ko ne izvaja javnega programa. Če je to tako, teh podatkov jaz nimam, se pa sprašujem, kam bo to pripeljalo, to nižanje vsega tega, da bomo mi čez nekaj let se pogovarjali samo še o tem, kako pravzaprav je v resnici treba samo še tržno delati na tej televiziji. Potem to ni več javna televizija, potem je najbolje, da ukinemo javno televizijo - v narekovajih govorim, da se razumemo, jaz nisem za ukinitev -, in pač naj televizija živi na trgu in preživi; vendar tisti trenutek potem vemo, kaj to pomeni.  Dejstvo je, da televizija ima preveč zaposlenih. In, generalni direktor, ne mi zameriti, sicer imate lahko še vedno svoj pogled, v to vas jaz ne morem prepričati, ampak če ne boste naredili reorganizacije televizije, se pravi, izboljšanje samih tehnoloških procesov znotraj televizije, in začeli ugotavljati, kje imate preveč ljudi, vam jaz pač preprosto več ne morem verjeti, da boste spravili to televizijo kdaj na pozitivno nulo. Nobeden vam ni rekel, da morate delati z dobičkom, in to takim, da se bomo obmetavali z denarjem, ampak vi morate poslovati vsaj s pozitivno nulo. Seveda pa bo marsikdo, verjamem, imel razpravo v tej smeri, da so po ostalih državah te prispevke pridno ukinili. To je zelo nevarno, zaradi tega, ker tisti trenutek, ko pridejo ta sredstva v proračun, tisti trenutek politika lahko zelo resno zagrabi stvari v roke in začne to izkoriščati in manipulirati, odvisno od politične intence ali pa usmeritve vsakokratne vlade, kaj pravzaprav ji paše in kaj ne, in postane nacionalna televizija ujetnik v bistvu politike in se točno ve, kako funkcionira. Saj ne govorim, da danes to ni tako, vendar se danes pač uklanjajo svojevrstnim drugačnim načinom. Letni prispevek v državah EU, za nami so Francija, Hrvaška, Italija, Češka, Poljska, Slovaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Grčija, Portugalska, Romunija, Srbija, Albanija. Pred nami so Irska, Velika Britanija, Nemčija, Švedska, Avstrija, Norveška, Danska in Švica, ki je na prvem mestu. Govorimo o tem, kako pravzaprav financiramo v tem deležu. To je podatek, ki je v bistvu za nas zelo veliko sporočilo, da televizija v resnici na nek način tisto, kar od ustanovitelja dobi, ima dovolj. Če hoče imeti več, če želi imeti na ta način prispevke, zato da bo še povečala javni interes znotraj televizije, bo najprej morala urediti vse, kar je potrebno, znotraj televizije ta hip - to pa je, da nima več izgube. In če ugotavlja nadzorni svet, da je tu problem strošek dela, je potem treba najprej videti, kje je tam preveč. Zato danes pričakujem odgovor, kje je v resnici največ zaposlenih, ali govorimo o skupnih službah ali govorimo o ljudeh, ki delajo na programu. Glede na to, da je sam direktor povedal, da je kar nekaj ljudi, ki nimajo primerne izobrazbe na delovnih mestih, za katera so zaposleni, so jih pač morali zaposliti. V javni upravi, če se to zgodi, imamo zelo resen problem in nastane cel halo; na televiziji temu seveda ne oporeka nihče. Pred zakonom smo pa vsi enaki. Tukaj nekaj ne bo »štimalo« in nekaj ne bo v redu. Poleg tega, recimo včeraj sem dobil eno informacijo, da se delajo prerazporeditve za izboljšanje plač zato, ker so plače za določene poklice zelo slabe. S strinjam, jaz sem vedno za, da se ljudem in delavcem popravlja plače, ampak tako da se ga prekategorizira iz šoferja na asistenta kamere, pač ni način, ker to gre za drugo delovno mesto, kar pomeni, da je potrebno imeti seveda vsaj določen del razpisa – bodisi interni, bodisi javni ali karkoli drugače, kako je s tovrstnimi popravki znotraj zaposlenih. Na račun v bistvu sicer res da popravimo plačo, ampak delamo pa druge nezakonite postope, ki seveda niso ravno najbolj v ponos televiziji. Ne vem, kako je Nadzorni svet te stvari nadziral, zato bi tukaj rad imel tudi odgovor. Zraven tega me zanima, koliko časa bo takšna situacija, glede na to, da sem slišal od predstavnice vlade, da ste seznanjeni z vsemi postopki, da spremljate, vendar, kaj boste kot predstavniki ustanovitelja pravzaprav naredili? Mene zanima kaj boste vi naredili? Ker jaz, če bi dobil tako poročilo, bi se mi prižgale vse rdeče luči. Namreč, mi se moramo eno stvar zavedati – nadzorni svet je odigral svojo nalogo, programski svet je očigledno ni, ker danes generalni direktor reče naslednji stavek: »Programski svet je dal jasno sporočilo s tem, ko je mene ohranil na delovnem mestu«. Torej je programski svet prevzel odgovornost za nastalo situacijo, v katerem jo opozarja nadzorni svet. Kdo pa seveda predlaga programski svet in kdo seveda, če nekdo ni opravil svoje domače naloge, je zdaj odgovoren, da ukrepa s programskim svetom? Se pa točno ve. Smo na tej točki, da to naredimo ali ne? To želim imeti odgovor od predstavnika vlade, ker edino predstavnik vlade oziroma vlada je tista, ki bo seveda povedala, kaj si ona misli, potem pa seveda je ustanovitelj oziroma tisti, ki imenuje in razrešuje na podlagi predloga določene organe. Toliko za enkrat, če bo pa potrebno, se bom pa še oglasil. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK ZMAGO JELINČIČ PLEMENTITI: Hvala lepa gospod Möderndorfer. V zvezi tudi z vašo debato, bi jaz tukaj vmes prebral predlog sklepa, ki bi pojasnil marsikaj od tega, kar ste govorili in sicer: »Komisija za nadzor javnih financ predlaga nadzornemu svetu, da se naredi pregled oziroma analiza zaposlenih na RTV Slovenija, po številu zaposlenih ter po njihovih delovnih obveznostih. Poročilo se predloži Komisiji za nadzor javnih financ v roku 30 dni«.  Zdaj pa jaz bi vprašal, a ima kdo kakšne pripombe od kolegov poslancev? Gospod… / Oglašanje iz dvorane/. Ja, prosim gospod Vrtovec.
Najlepša hvala. Zdaj jaz sem se javil tudi k razpravi, lahko opravim vse v enem, ali…
Najprej o tem sklepu.
Glede sklepa gospod Jelinčič bi jaz še eno stvar dodal in sicer, da se naredi primerjavo z drugimi RTV oziroma z nacionalnimi radiotelevizijami, v povezavi tudi z dodano vrednostjo na zaposlenega. Nam nič ne pomaga, da imamo mi podatek 2 tisoč 200 jih je zaposlenih, pa če nimamo primerjave, kakšna je dodana vrednost zaposlenega. Zaradi tega predlagam, da se tukaj ta sklep dopolni s tem delom, ki sem ga predlagal.
Hvala lepa.  Ima še kdo? /Oglašanje iz dvorane/, aha, ne razpravo ima on. Gospod Möderndorfer, imate? / Oglašanje iz dvorane/. Ja.
Ja, jaz bi tukaj edino predlagal. Glejte, poročilo se predloži Komisiji za nadzor javnih financ v roku 30 dni. Bodimo realni, nadzorni svet v 30 dneh tega ne bo mogel narediti, predvsem zaradi tega, ker prvič bo najprej mogel imeti sejo sveta, potem bo v bistvu določene podatke zahteval od RTV. RTV mora tudi v končni fazi, uprava zagnati določen mlin. To časovno, mislim ni realno.   Jaz bi tukaj dal vsaj 2 meseca, zato da imamo en realen čas, ali 2 - 3. Mislim, meni je bolj pomembno, da sprejmemo takšen sklep, ki je na koncu izvedljiv, ne da ga damo, potem pa ni izvedljiv, potem se pa pregovarjamo, kdo spet koga posluša in kdo ne no, samo to.
V redu, hvala. Bomo upoštevali to, kar je rekel gospod Vrtovec in kar je rekel gospod Möderndorfer. Jaz bi potem tukaj noter dodal, da tudi naj se, naj predloži nadzorni svet tudi stroškovnik posameznih sektorjev televizije, da se bo vedelo, kam gre kaj in pa, da se noter vpiše tudi, kakšen je razrez in koliko in kam in kaj gre na tržni program in koliko gre na nacionalni program in jaz bi prosil strokovno službo, da bi to dodala, pa, pred tem pa še gospod Möderndorfer, še enkrat.
Ja, jaz bi še eno stvar dodal. Glejte, po drugi strani, jaz sem pristaš tega, da nekdo, ko ima slabe rezultate oziroma ko od njega pričakuješ določene rezultate, je včasih v precepu no – bom zelo prijazno rekel – kako naj to poroča. Jaz bi tukaj seveda rajši predlagal nadzornemu svetu, da z nekim zunanjim kontrolingom pridobi in obdela vse te podatke, zato ker bomo dobili vsaj realne podatke in na podlagi tega lahko potem tudi resno razpravljamo in ne nazadnje bo to njim tudi všeč, pa še lažje jim bo, ker to njim ne bo treba delat in v končni fazi bomo vsaj vedeli, o čem se pogovarjamo.
Ja, hvala, samo en sklep bi bilo le dobro sprejet, da jim naložimo to delo, ker drugače bodo rekli, nismo dobili nobenega, v bistvu nobene intence, da se karkoli naredi. Ima kdo še od kolegov poslancev še kakšno, ne razpravo, ampak v zvezi s tem sklepom? Kar prosim, gospod Starović.
Ja, hvala za besedo, predsedujoči. Ne vem, če zdaj, ko ta sklep oblikujemo, ne? Pa ko hočejo imeti nekoga drugega, da to oceni, ne? En tak monitoring stane precej in ne vemo, v kaj se spuščamo, natančno, nalagamo neke stroške nekomu. Zakaj? Zato, ker nekdo pravi, da je dejstvo, da je tam preveč ljudi, da se stvari mešajo, ki z ničemer ni podprto v teh papirjih, kar nekaj / nerazumljivo/ oceno in tudi primerjava z drugimi nacionalnimi televizijami, glejte, je vprašanje, tudi na število prebivalcev. Ti moraš imeti en pogon, da en program narediš. Jaz ne trdim, da je racionalno narejeno, ampak samo na podlagi nekih primerjav, z nekimi državami, ki imajo čisto neko drugo ozadje, ti pa moraš programa toliko zagotovit, tako da so to pomanjkljive in recimo, bom rekel, zahteva tudi javnega zavoda, donosnost na delavca, je malce nerazumljiva zahteva, tako kot se pojavlja, ker gre za zavod, ne gre za dobičkonosno gospodarsko družbo, ne gre skupaj. Tako da, dajmo bit, malce še bi vas prosil, predsedujoči, da razmislimo o tem sklepu, da ne gremo prehitro ven, ker lahko kar smešni izpademo. Hvala lepa.
Ja, jaz mislim da, smo dosti slišali in vsi razmišljamo o tem, da je treba dobit podatke – brez podatkov ni nič in, mislim, da je smiselno, da naredimo ta okvirni sklep, o tem, da se bojo najemale kakšne zunanje službe, bo pa razmišljal nadzorni svet. Naloga nadzornega sveta je, da nadzoruje in da ne dovoljuje, da se vse skupaj troši po dolgem in po čez in da noben ne ve, kdo pije, kdo plača. Zato, če ni še kakšnih razprav v zvezi s tem sklepom.. Gospod Mesec.
Ja, hvala. Hm, jaz mislim, da ni podlage v današnji razpravi za ta sklep. Vse predstavnike RTV-ja, ki delajo v tej hiši, ki nadzorujejo to hišo, ki vejo, kaj se tam dogaja, smo poslušali in nismo dobili nobenega indica, da bi bila taka analiza potrebna. Ta analiza oziroma potreba za to analizo prihaja s strani poslancev, ki so si vzeli - ne vem, Jani Möderndorfer pravi 3 dni – ampak, mogoče lahko tudi 3 dni, ampak malo so prelistali poročilo, s kom, ki dela na RTV-ju, so se pogovorili, so si ustvarili neko sliko in zdaj tukaj zganjajo neko paniko, kot da imamo neko izredno stanje na RTV-ju, kot da je ta hiša 3 leta pred kolapsom, kot slišimo, kot da smo v vrhu Evrope po stroških javne radiotelevizije, potem koliko ima zaposlenih in tako naprej – vse to je bilo v prejšnjih razpravah že ovrženo. Pač naša, javna RTV, ima v zakonu določene obveznosti, ki jih izpolnjuje, te obveznosti so recimo pač bistveno večje, kot jih ima Slovaška RTV, kot smo slišali, ki izvaja samo info program, pri nas imamo še orkester zraven, pa razvedrilni program, izobraževalni program, kulturni program. Saj slišimo, da bi vse to radi obdržali, ampak v isti sapi, bi pa najrajši pol zaposlenih odpustili in začeli merit dodano vrednost na zaposlenega, ki ni nič drugega, kot da bomo merili koliko reklam se proda, kar pomeni, da to javno RTV potiskamo neposredno v to, da mora postati, dobesedno, Pop TV ali pa A Kanal, na javnih financah in jaz mislim, da pač ni nobene potrebe za tak sklep, še manj smo pa soočeni z nekim kriznim stanjem ali čemerkoli podobnim, kar, mislim da, iz razprave nekaterih poslancev do zdaj izhaja. Tako da, jaz tega sklepa niti pod razno ne bom podprl, pa upam, da se razprava na tej strani omizja, v nadaljevanju malo prizemlji no.
Hvala lepa. Preden dam gospodu Möderndorferju, je treba povedat, da RTV Slovenija že ima celo kopico reklam, tako da, v bistvu, že sledi Pop TV-ju, pa Kanalu A, pa ne vem komu vse, tako da tukaj že skorajda ni nobene razlike več. S tem, da gre pri televiziji za nacionalno inštitucijo, ne pa za privatno inštitucijo. Gospod Möderndorfer, potem pa... Razprava, gospod Polnar potem? Aha. Gospod Möderndorfer.
Ja, zdaj, ta očitek, malo 2 dni bereš papirčke, pa malo gledaš, malo kaj ti kdo kaj pove in kar ena malo taka / nerazumljivo/ nastane.. mislim, pa dobro, saj ne razpravljamo prvič o tej televiziji na tem odboru. Oprostite, jaz imam tukaj pred sabo, danes zjutraj sem prosil, da mi izpišejo, kolikokrat smo obravnavali v zadnjih treh letih in kakšne so bile ugotovitve te komisije v zadnjih 4 letih, ampak mi ugotavljamo ene in iste stvari že 4 leta. Ene in iste stvari. To ni danes nekaj na 2 urice ali pa 2 dni, pa se nekaj malo pogovarjamo. Mi imamo ves čas, kar naprej ene in iste teme. Tako da, za razliko, kolega Luka Mesec, ne mi zamerit, ampak, jaz sem o tem večkrat razpravljal in magnetogrami o tem obstajajo in to ni danes moja prva ugotovitev. Res pa je, da sem seveda razpravljal vedno kot zagovornik javne televizije in sem zagovarjal prispevek, vendar RTV Slovenija ni Zavod za zaposlovanje, meni je prav žal, ampak ta hip deluje to prav tako. Še enkrat ponavljam – problem ni v sklepu sodišča, da je treba prekarce zaposlit, problem je v tem, da resna reorganizacija nikoli ni bila narejena. Prvo, ki jo je poskušal naredit in je obležala v predalih, je pri, ki jo je poskušal naredit gospod Fili. Ali je bila ta dobra ali ne? Daleč od tega, daleč od tega. Ampak, in tudi verjetno ne bi bili z njo najbolj zadovoljni, ampak, drug je sploh še poskušal ni naredit. Kdaj so se poskušal, kje smo videli v kakšni razpravi, da bi se optimizirali stroški dela na RTV-ju, razen to, da so danes slišal, da tega ne bo narejenega, v posrednem izhodišču, ker je to neljub korak, ampak, nadzorni svet pa ugotavlja, da se stroški povečujejo točno na tem delu. In drugo, kar se tiče, ne? Mi smo danes poslušal, da imamo koncerte v Stožicah in tako naprej, da je, kako je to »fajn« in super. Jaz to pozdravljam, to je vse lepo in prav, ampak oprostite, po zakonu je to tržna dejavnost, to ni javna služba. Pa kakorkoli obrnemo, 15. člen zakona si preberite. Zato mene danes ne / nerazumljivo/ o tem, saj vem približno o čem govorim. Na, poslanstvo in naloga pa je, najprej opravljanje javne službe, potem pa vse ostalo. Tržna dejavnost ni prepovedana, absolutno, jo tudi podpiram, samo se ve, v kaj mora iti. Oprostite, ta hip se bolj bogati in bohoti program Plus na televiziji, kot vse ostale obvezne vsebine. Program Plus je zdaj najbolj top hit tema  (nadaljevanje) na RTV. Kaj pa je Program plus, da bomo razumeli? Ja tisto, kar plačaš, zato da prideš na televizijo. Saj tam je pol komercialnih prispevkov in pa seveda nekih raznih namišljenih ljudi, ki seveda imajo trenutno pozicijo na RTV in seveda temu primerno seveda vse dosežejo, kar si dosežejo. To so stvari, s katerimi bi se mi mogli pogovarjati in ukvarjati, ampak tega ne bomo mogli narediti, dokler ne bomo imeli relevantnih podatkov. In zato sem jaz predlagal seveda, da se naredi v bistvu svojevrstna revizija zunanja, zato da se vidi, kaj dejansko drži in kaj ne. Mi smo dobili jasno sporočilo nadzornega sveta. Stvari stojijo na mestu. In tisto, kar je za mene ključno, glejte, v javnih zavodih, če ne izpolnjuješ sklepov sveta zavoda oziroma nadzornega sveta, odvisno, kakšna oblika je, je to eden od razlogov za razrešitev direktorja firme. Govorimo o javnih zavodih, ne o gospodarskih družbah. To velja za bolnice, to velja za živalski vrt, to velja za vse ostale. Poglejte si Zakon o javnih zavodih. Kaj pa tukaj? Tukaj pa nam nadzorni svet sporoči, da celo direktor napiše, da ne bo izpolnil tega sklepa in navodila, ki jih nadzorni svet sprejme. In kaj se zgodi? Nič. Programski svet ugotovi, da je vse okej, in direktor se s tem še pohvali. Programski svet je dal jasno sporočilo. Tukaj ne gre za lov na čarovnice, ali je meni všeč generalni direktor ali ne, ampak gre se za to, da ne zdajšnji ne prejšnji ne noben direktor se noče ugriznit v to jabolko, zato ker ve, kaj to pomeni. Tisti trenutek sednica sveta delavcev ne bo več tako prijazno zraven njega sedela. To je problem. Hvala.
Gospod Mesec ima postopkovno. / oglašanje iz dvorane/ Repliko.
Ja, hvala. Zdaj za umiritev razprave prosim, da naslednjič, ko izrečete kaj takega, kot je: »RTV je zavod za zaposlovanje«, to tudi podkrepite s kakšnim dejstvom. Drugo pa, ne, gospod Möderndorfer, vi niste branitelj javnega zavoda, niste to govorili ničesar v prid temu javnemu zavodu, ampak ste ves čas v nasprotju sam s sabo. Po eni strani pač govorite, kako ga branite, ker ste za naročnino, to je za vas že zadosti, ampak po drugi strani pa izjavljate stvari, tukaj imam zapis, kar ste prej izrekli, dobesedni navedek, ste rekli: »Zanima me, katere oddaje preživijo samega sebe in so upravičene.« To pomeni, da so za vas upravičene samo tiste oddaje, ki prodajo dovolj reklam, da so samozadostne finančno, kar pomeni, da lahko takoj izbrišemo informativni program, kulturni program, otroški program in vse ostalo, o čemer… / oglašanje iz dvorane/ kar vi pravite sicer, da bi morali ohraniti. Ne, pač vse to lahko izbrišemo in damo na RTV samo pač politične škandale in limonade. Tak javni zavod očitno vi želite. Hvala.
Gospod Černač, mislim, postopkovno ali…?
Ja, jaz bi predlagal glede na to, da zdaj poslušamo ta ping pong med koalicijo in nadkoalicijo, da mogoče povejo, koliko časa rabijo, da se med sabo zmenijo, pa naredimo eno pavzo, pa potem pridemo nazaj. Hvala.
Gospod Möderndorfer, dajmo zaključit tole zadevo najbolje, pa bomo potem… / oglašanje iz dvorane/  No, prosim, gospod Möderndorfer.
Glejte, prvič, ne gre za noben ping pong. Drugič, gre za razpravo na komisiji. In tretjič, za nerazumevanje in za seveda obračanje mojih besed. In seveda jaz hočem samo razložiti v razpravi, kjer sem bil nerazumljen, ker zdaj je povedal Luka Mesec določene trditve, ki sem jih izrekel, seveda s svojo interpretacijo razumevanja, kar sem povedal. Temu ni tako in zato bi rad v nadaljevanju v razpravi razložil, da ne zlorabljam proceduralnega postopka.
Ja, hvala lepa. Zdaj pa… / oglašanje iz dvorane/ Aja, na sklep? Gospod Polnar, na sklep.
Hvala, gospod predsedujoči. Jaz bom pa dejansko o sklepu govoril, o tem, kar je tukaj predlagano. Načeloma se s tem seveda strinjam. Tudi, da se v drugem stavku tega sklepa časovni rok podaljša s 30 na 90 dni, se mi zdi sprejemljivo. Namreč gre za eno stvar, gospe in gospodje. Mi danes se pogovarjamo o javnem zavodu, ne o gospodarski družbi. In javni zavod zasleduje popolnoma drugačne temeljne smotre kot gospodarska družba. Cilj javnega zavoda ni ustvarjanje dobička, ni ustvarjanje čistega poslovnega izida, ampak je ustvarjanje količine in kakovosti učinkov. In s tega vidika je vendarle potrebno nastopiti in pogledati določene podatke v  (nadaljevanje) javnem zavodu. In če je bilo milijon in 100 tisoč evrov presežka odhodkov nad prihodki v letu 2018 ob 125 milijonih evrov prihodkov, potem je dobro izračunati vsaj odstotek, ki ga ta presežek odhodkov nad prihodki zajema od celotnih prihodkov. In vidimo, da vendarle stvar ni tako drastična, kot je bilo omenjeno. Kar se tiče sklepa, sklep je v redu, zato ker zasleduje tisto, kar je bilo tudi eden od 3 ključnih sporov med nadzornim svetom in vodstvom zavoda, se pravi definicijo, analizo kadrovske situacije in pa predlog za razreševanje kadrovske situacije. Jaz to razumem kot pobudo oziroma dodaten impulz s strani komisije javnih financ, da se te stvari na sistematičen način tudi uredijo in to v nekem razumnem roku, kar bi naj bilo 90 dni. Zato bom tak sklep podprl. Hvala lepa.
Hvala lepa. Jaz samo sprašujem gospoda predsednika nadzornega sveta, če je dovolj to 90 dni. Prosim.
Andrej Grah Whatmough
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Jaz bi samo želel tukaj samo na ta sklep nekaj opozoriti. Mogoče bi bilo bolj primerno, če se to naloži vodstvu radiotelevizije, da vam te podatke pripravi, ker namreč nadzorni svet lahko te podatke, sami jih mi nimamo, mi lahko samo zahtevamo te podatke od vodstva in jih pač potem pridobimo in vam damo. Zdaj jaz bi tukaj želel samo to povedati še. Nadzorni svet je že zahteval, da vodstvo do konca meseca januarja 2019 predloži konkreten dolgoročni kadrovski načrt naslednjih 5 let, iz katerega bo razvidno dolgoročno… / nerazumljivo/ števila zaposlenih in stroškov dela, skupaj z vsemi finančnimi učinki, v oklepaju stroški, takšnega razvoja in virom pokrivanja teh stroškov z opredelitvami optimalnega deleža stroškov rednega dela, v okviru celotnih prihodkov RTV Slovenija za izvajanje javne službe ter končnimi vrednostmi, vezano na optimizacijo programsko-produkcijskih procesov. Torej to bi lahko pač mi odstopili komisiji, ko bomo to pridobili. Glede samih podatkov pa jaz predlagam oziroma apeliram, da pač naslovite to zahtevo na vodstvo, ki te podatke dejansko ima. Samo to. Hvala lepa.
Ja, hvala. No bomo naredili tako, da bo naslovljeno in na nadzorni svet in na vodstvo RTV. Tako da bo ta zadeva… Zdaj pa, a je v zvezi s sklepom še kakšna razprava? Ne. Potem bi jaz šel tukaj na glasovanje. In prosim, če… / oglašanje iz dvorane/ Ja, postopkovno.
Kolega predsedujoči, zdaj običajna praksa je, da o sklepih glasujemo na koncu, ker potem ne vem…
… a bo razprava še naprej tekla ali ne. In jaz mislim, da smiselno je, da razpravo do konca izpeljemo, jo zaključimo, potem pa glasujemo in potem končamo zadevo.
V redu, sprejeto. Hvala lepa. Zdaj ima pa razpravo najprej gospod Vrtovec.
Najlepša hvala. Zdaj eden izmed stebrov demokratičnosti, demokratičnega sistema je zagotovo tudi učinkovita, dobra, kakovostna, medijska informiranost oziroma informiranost ljudi, zlasti pod tem vidikom, kako mi zagotavljamo ta steber demokratičnosti, se pa jaz glede na to, kakšno je stanje na RTV, in glede na vse okoliščine, ki so, lahko upravičeno sprašujem, ali je RTV ta trenutek tisti, ki resnično zasleduje ta cilj, da se zasleduje pomembnost medijskega informiranja in delovanja v celotnem javnem interesu in da se tako izpolni ta pomemben steber demokratičnosti. In bolj kot gleda človek zgodbo za nazaj, se pravi poslovanje 2018, ne more mimo tega, kakšni so načrti za naprej. In na primer mene je zelo zbodla izjava direktorja tukaj na sami seji, ko je dejal: »Mi lahko tako poslujemo s tem minusom in tako še nekaj let, potem pa bomo dvignili oziroma potem pa je rešitev samo dvig prispevka.« Okej, jaz sem vesel, da ste to izjavili, ampak ta nonšalantnost, nič ne bomo naredili, da bi lahko brez dviga prispevka poslovali boljše, kajti ne pristajam na tezo, javni zavod ni treba, da dela to z dobičkom in s plusom in tako naprej, na to res ne pristajam, in ta nonšalantnost, se pravi, lahko še nekaj let imamo možnosti, ker imamo neke rezerve, potem lahko imamo še delnice in tako naprej, na to pa ne pristajam, da kar rečemo tja povprek, lahko še malo tako poslujemo tudi z minusom, pa bo. In ni edina rešitev, zagotovo ne, da bi lahko samo  (nadaljevanje) dvignili RTV prispevek, da bi lahko izgubo krili. Vztrajate pri tem? Ste zagovorniki tega? / oglašanje v ozadju/ Mislim, da ni edina rešitev. In kaj je zgodba. Glede na plan za leto 2019, ki je predstavljen - in zaradi tega bi bilo res smiselno, da bi na eni zmed naslednjih sej, ki bi bila posvečena poslovanju RTV, bil tudi predstavnik programskega sveta, da malce uskladimo, ali so potrebe glede na plan 2019 - v bistvu so potrebe manjše, potrebe so manjše glede na plan, kajti ta netržni del, vsebinski del, izobraževanja, kulturne oddaje, »filanje« drugih programov in tako naprej, je v bistvu to, kar je govoril gospod Möderndorfer, se znižuje.  V nadaljevanju imam vprašanje tudi za ustanovitelja, iz naslova 2018. Na strani 8 lahko vidimo 4. redno sejo, 3. redno sejo in slepe, na koncu pa piše: »Na 8. redni seji je nadzorni svet ugotovil, da vodstvo pri pripravi osnutka kadrovskega načrta za leto 2019 ni sledilo zahtevam ustanovitelja po znižanju stroškov dela.« Gospa državna sekretarka, kaj boste ukrenili? Kdo je ustanovitelj RTV? Boste sledili - komu zdaj? Ali je sprememba oblasti pač vplivala na to, da se temu lahko največ sledi. In imam vprašanje za ustanovitelja, ali se bo ustanovitelj postavil na stran, da je možnost znižanja stroškov dela, ali se bo postavil na drugo stran, da to ni mogoče. Se pravi, v skladu s tem sklepom na 3. redni seji, ki je bil sprejet 1. 3. in se potem ni prezrcalil v plan za leto 2019.  V povezavi s tem še plan za 2018. Eden izmed razlogov, če smo poslušali direktorja, sta bila olimpijada in nogomet. To ste vedeli, da bo olimpijada pa nogomet, že leta 2017. Jaz vam povem že danes, da bo olimpijada, naslednja, zimska, 2022, kajne, in da lahko že danes planiramo, če bo želela RTV konkurirati, da bi imela pravice za olimpijado.  Še ena stvar, in sicer sanacijski načrt. Sanacijski načrt, saj ni nujno, da je potreben sanacijski načrt, to boste vi ocenili, ampak zanima me, ali je samo dvig prispevka možen za kritje izgube, ampak jasen odgovor tukaj tudi ustanovitelja, kakšne so še druge alternativne oblike, če na drugi strani pravimo, da ni nikjer več prostora. Mislim, da višji prispevek samo v tem pogledu ne bo, mislim, ni rešitev, no, ob tem da trdim, da je tudi priložnost večja v tržnem delu, pa zlasti slediti nadzornemu svetu glede stroškov dela. Če bo ustanovitelj temu sledil, potem RTV nič drugega ne preostane, kot da se znižajo stroški dela. Ne trdim, koliko odstotkov ali koliko ljudi je preveč, treba je pa pogledati kakovost vsebin, ki izhajajo iz javnega interesa, pa koliko stanejo zaposleni za pripravo določene zgodbe, te korelacije. In to ni nič pregrešnega, če to Državni zbor zahteva.
Ali ima še kdo od poslancev razpravo? Prosim, gospod Möderndorfer. / oglašanje v ozadju/ Ti imaš tudi razpravo? Potem je gospod Lenart prvi.
Hvala lepa za besedo. Glejte, čisto iz ekonomskega vidika, da se ne spuščam v programsko področje. Javni zavod RTV potrebuje eno temeljito sanacijo oziroma dolgoročno strategijo, to je dejstvo. Kolega Polnar je prej že opozoril na to, da se sredstva zmanjšujejo, da je dolgoročno tudi tekoča izguba. To se pravi, to je premoženje, ki   (nadaljevanje) bi moralo ostajati vsaj na isti ravni. Že to kaže na to, da je neka sanacija potrebna. Tega ne smemo več dovoliti, kajne, tudi mi kot Državni zbor, pa tudi kot nadzorni svet, k temu je treba pristopiti. Ampak želim reči naslednje, s tega ekonomskega vidika. Danes so bile tudi dane že neke primerjave, koliko katera nacija po prebivalcu prispeva k delovanju svojih javnih zavodov, televizije in radia. Glejte, tu moramo biti zelo previdni. Slovenija je ena najmanjših nacij v tej primerjavi. In če govorimo, da mi zberemo - če še velja ta podatek - 153 evrov letno pri povprečni plači 1.100 evrov neto, če tako primerjamo, in pa 2 milijona prebivalcev. Nemčija ima povprečno plačo 2.250, pa prispeva na državljana 215 evrov. Mislim, te številke vam morajo nekaj povedati. Sam program, vsem nam je jasno, da Slovenija naredi neko oddajo, ali pa Nemčija, rabiš podobne resurse, se pravi, na terenu. To se pravi, ni sorazmerje število zaposlenih glede na velikost nacije. Zato današnje pobude, ki so bile že dane, da je treba narediti eno zunanjo analizo, jaz sicer ne poznam uprave kot takšne, koliko so na tem področju podkovani, ampak to je treba z ekonomskega vidika gledati, ne pa nekih političnih pritiskov vršiti zdaj, kaj je, kaj ni, kaj je narobe. Seveda, znotraj racionalizacije, pa seveda v nekem smislu mora biti nekaj primerljivosti. In tega se moramo nekako zavedati. Zdaj je en javni program, to je ta primerjava. Ko se pa gremo komercialne programe, tu si pa verjetno ne smete privoščiti, da noben komercialni program ne sme iti v minus. Delate ga zato, da bi nekaj ostalo, tam pa mora biti tržna naravnanost in da ostane za kaj drugega. To je tista osnova, ki sem jo želel danes tu iznesti, in temu moramo slediti. Da ne bi razprava šla spet v tisto politično, ne vem, moramo iti razumsko, z ekonomskega vidika.  Hvala lepa.
Gospod Möderndorfer.
V prvi vrsti bi najprej rad razložil, ker vidim, da sploh nisem bil razumljen, kaj sem mislil pod tem, ko sem rekel, da oddaja mora preživeti sama sebe. Govoril sem predvsem o tržnem delu. Danes Program Plus, ki ga izvajajo na RTV, kot vidite, je izrazito komercialno usmerjena, naravnana oddaja. In kar je najbolj pomembno, gredo sredstva, tista v Programu Plus, ki preživi samega sebe - saj je splošno znano dejstvo, da si ti na nacionalni televiziji lahko zakupiš kos programa, ga plačaš in boš imel oddajo, in na ta način seveda izpelješ tisto, kar je treba. Nič hudega, nič narobe. Jaz ne govorim o tem, da tisto, kar se dela v javnem interesu, da mora finančno pokriti samega sebe, potem ne bi rabili biti javni program, zaradi tega, ker je že vnaprej jasno, da ne bo moglo samega sebe pokriti. Zato sploh ne govorim o teh oddajah, ampak govorim o tem, da se povečuje tržni delež oziroma delež tistih oddaj, ki so tržno naravnane in niso javni del programa. Tisti, ki je pa del javnega programa, pa se pravzaprav zmanjšuje. To je razvidno iz osnutka programsko-produkcijskega načrta 2019, to ni neka moja izmišljotina. Odprite si ta dokument, poglejte noter, katere oddaje se zmanjšujejo, pa bo vse jasno. In iz tega naslova je treba pogledati, kaj se pravzaprav dogaja na televiziji. Krepi se pa Program Plus, ja, ta se pa krepi. Zdaj pa, pazite to zanko, ki je najbolj zanimiva pri celi zgodbi - ja, te tržne preživijo same sebe, ampak mene zanima, kako je ta izračun narejen. Ali so zaposleni, ki delajo za to tržno, tudi plačani iz tega tržnega deleža - ne, to pa ne! Ha, to pa ne, ti so plačani pa iz naslova javnega. In seveda po tej logiki, jaz temu rečem, kraja javnih sredstev za tržno dejavnost, ne pa za programske vsebine, ki so namenjene za javni delež oziroma tisto, kar je javno pomembno. In to je narobe, na to jaz opozarjam. In zato mi ne govoriti, da jaz zagovarjam neko drugo ideologijo, ker ni res. To, da sem pa izjavil in trdim, da RTV ni zavod za zaposlovanje, mi povejte,   (nadaljevanje) v čem je to narobe. Seveda, da ni zavod za zaposlovanje, ampak tisti trenutek, ko pravzaprav delaš neracionalno in rečeš, ne, ljudi pa ne bomo odpuščali ali pa jih prerazporedili na druga delovna mesta, zaradi optimiziranja same televizije oziroma RTV kot celote, seveda, je pa narobe, ker to je pa zgrešeno. Kaj, a javni zavod mora biti nek dinozaver, ki se ne spreminja in enostavno živi v nekem svojem trenutku, času, od tu do večnosti, ali kako? In se ne prilagaja v bistvu novim trendom, ali kako? A to je zdaj cilj tega, ali kako? Mislim, da je to zgrešena logika. Če vidiš, da ti enostavno neke stvari uhajajo iz rok, je problem in je treba to sanirati. Jaz, oprostite, na tej televiziji nisem videl v pregledu dokumentacije zadnjih štirih let, da bi sanirali svoje početje. Še več, izgubo bodo povečali. To je problem. In nič se ne bo zgodilo, vse je okej! In zato pravim, da če bi, recimo, programi, ki so namenjeni kot del javne službe, zaradi katerih je televizija bila ustanovljena, če bi oni tako preračunavali samo preživetje, to, kar naredimo, imamo pravico reklamirati, pa se ta denar vrača nazaj v naše programe - ah, ne, v tem primeru pa to tako ne gre. To gre pa potem v skupno vrečo, potem se pa zmenimo, kako bomo delali ta javni program. In to je zgrešeno na televiziji in na to opozarjam. In opozarjam, da se krepi tržni delež na račun javnega, tisto, kar je poslanstvo RTV. In zato pravim, da to ne sme biti enako POP TV in A kanalu in ne vem komu še vse; tam imajo drugo logiko, tam zasledujejo druge cilje in predvsem interes lastnika. V tem primeru, v tem konceptu je pa to seveda popolnoma obrnjeno na glavo.  Zdaj pa še enkrat, da potrdim, kar sem povezal s to svojo trditvijo, je, da na televiziji pač obstajajo vsakokratni priljubljeni ljudje, ki lahko nekaj dosežejo, vsi ostali ne morejo. Ali so parkirani na stranski tir in pač enostavno nič ne morejo delati in čakajo, da se spremeni oblast ali da pridejo neki drugi časi, in v resnici so višek na televiziji, ker nimajo česa tam početi. To, da gredo ljudje ven s televizije, ker iščejo boljši zaslužek - ja, oprostite, to je pa res nek najbolj normalen proces, da ljudje zamenjajo svojo službo vsaj petkrat ali šestkrat v svojem delovnem procesu, če se tako oni odločijo. Ampak bojim se, da marsikdo odhaja s televizije zato, ker je marsikdo vesel, da je nekdo odšel s televizije, ali zato, ker ne more delati na tej televiziji, ali pa enostavno zato, ker je eden od parkirancev, ker je parkiran nekam, kajne, mi je prav žal. Ne velja za vse, daleč od tega, tudi ne posplošujem zadeve, da kar vsi so tam zanič pa vse je slabo, daleč od tega. Ampak določenih stvari se pač preprosto ne spremenijo. Ena od izobraževalnih oddaj oziroma eno od poslanstev in nalog, ki jo gledam že vrsto let in je že vrsto let na tej televiziji ne spremenijo - in nič ne spremenijo, pa je to javni interes, kar bom zdaj povedal -, podnaslavljanje oddaj za gluhe in naglušne. Korak se je naredilo, ampak dajte prižgat podnaslavljanje na prvem programu v fazi poročil prvega programa, recimo, dnevnika ob osmih zvečer, še bolje Odmeve, in si dajte 771, prižgite in glejte to oddajo. Ugasnite zvok in poskušajte razumeti to oddajo. Tam vsake tri minute sekvence podnapisov zmanjka, ni jih! Oddajo je nemogoče spremljati. In, oprostite, veste, kaj naredi gluha oseba, ki to gleda - ugasne, ker ne razume. Izgovarjati se na to, da je pa na tretjem programu oddaja, informativni program kompletno preveden v slovenski znakovni jezik, je pa izgovor, zaradi tega, ker niso dali možnosti izbire naglušnim, ki uporabljajo teletekst. In to je ta razlika. Kaj so do danes naredili, v desetih, petnajstih letih! »Zero«! Prispevki, ki pridejo zadnjih pet minut noter, enostavno niso prevedeni, z izgovorom, da ne morejo biti, ker je prepozno, ker ni vnaprej pripravljeno. Povsod v svetu to lahko, samo na nacionalni televiziji tega ne morejo, ker uporabljajo sistem »velotype«, ki ga na televiziji pač ne. Recimo, to je za mene ena od pomembnih sestavin, kako izboljšati delo. In kaj se je naredilo? Nič. Ne, Program plus se razvija, komercialni program, kjer boste izvedeli katera kremca učinkuje na krčne žile. To se razvija.
Zdaj pa gospod Starović najprej.
Hvala za besedo predsedujoči. Stalno odkar sem v tem parlamentu, odkar sem v politiki, se srečujem s to razliko administrativni pristop ali praktični, organizacijsko-kadrovski pristop. V življenju, ko nekaj organiziraš sam in ko moraš to speljati, je nekaj čisto drugega, kakor pa da administrativno pristopaš. Mi smo tak organ, bi rekli smo taka institucija, ki ne moremo drugače, kakor skozi zakon in skozi predpise nekaj določiti in urejati dejansko življenje. In ta pritisk je stalno prisoten, stalno se obračajo tudi name zdaj, kako bi oni radi imeli nek zakon, nek predpis, ki bi jim zadeve uredil in reševal njihov položaj. Ampak v življenju je tako, da moraš sam reševati in če si postavljen na čelo neke organizacije, jo skušaš preživeti, narediti, najti prihodke. Če si taka mešana, mi imamo teh mešanih kolikor hočete, komunalnih torej, torej javnih gospodarskih služb, ki služijo na eni in na drugi strani. Torej imajo nek monopol, za neke stvari dobijo za to denar, mi pa zmeraj višje položnice plačujemo. Tako da je tudi drugje ta problem. Zato se strinjam zdaj s to iniciativo, naj vodstvo TV-ja pove oziroma naše nacionalne televizije in radia, naj pove, to kar zanima in kar je zdaj ta dilema, od kod kaj kako financira in kako ima to strukturo zaposlenih, ker očitno je to bil problem in ga vidimo kot problem, ampak vseeno bi rad to poudaril, da dajmo besedo še gospodu direktorju, da pove vsaki, katerimi težavami se rešuje, ker on poskuša reševati in potem speljati in pokriti stroške in z ljudmi urediti in program narediti in zapolniti in vse to skupaj, da to sploh zorganiziraš, da teče. Niso lahki ti problemi, verjemite mi, da niso lahki, ampak, če ti pa preveč administrativnih zadev, kolikor je več administracije, manj je kreativnosti, manj je možnosti. Vam povem tako čisto enostavno in ubijamo kreativnost s tem in možnost narediti kaj dobrega. Lahko je potem brati, ko si nekje nadzorni organ bomo rekli. Ja, sestali smo se takrat in takrat, določeno smo imeli tako, tako točko, sestali smo se drugič tako in tako, imeli smo / nerazumljivo/ in to smo odkrili, da ni prodal tistih zadev. Pa so imeli razpravo, če je smiselno prodati te naložbe ali ni smiselno. Samo tako za praktično vprašanje. Hvala lepa.
Hvala lepa. Zdaj pa še gospod Mesec, potem pa gospod Kadunc, pa predsednik nadzornega sveta.
Ja, hvala za besedo. Mislim jaz mislim, da je ta razprava šla v popolnoma napačno smer. Namesto, da so tukaj poslanci, ki… bom ponovil tisto, kar sem prej rekel, seznanili na kratko s tem, kakšno je stanje na RTV. Pametujemo, koliko ljudi je tam preveč, koliko jih je treba odpustiti in tako naprej, bi se morali pogovarjati o tem, kakšno RTV hočemo. Če se pogovarjamo samo o tem, koliko naj to stane in stremimo k temu, da naj bo čim bolj poceni, se pravi po tej logiki poceni je dobro, potem ne bomo prišli drugam kot da bomo še bolj spodkopavali temelje javne RTV, ob tem pa spregledali vse pozitivne eksternalije, ki jih lahko ta hiša ima oziroma jih ima. Prej smo slišali, da upravlja številne funkcije, od tega, da skrbi za slovenski jezik, do tega, da pomaga poslankam in poslancem pri preiskovanju različnih afer od TEŠ6, bančne luknje in tako naprej. Do tega, da se angažira v kulturi, do tega, da skrbi za otroški program, manjšine in tako dalje in bi se morali pogovarjati o tem, kaj bi bilo treba izboljšati oziroma v katerih deli mogoče program zmanjševati in kje ga krepiti. Jaz se absolutno tukaj strinjam s tem, kar je zdaj nazadnje govoril Jani Möderndorfer, da je treba zmanjševati v tistih delih, kjer se začenja javna RTV nekako prepletati ali pa   (nadaljevanje) prekrivat s tem, kar počnejo komercialne televizije. Se pravi pri komercialnem delu, mislim da, javne RTV v resnici nima prav veliko za iskat. Lahko ima kakšno oddajo sem in tja, ampak njen glavni fokus bi moral biti pač v razvoj vsebin, ki jih tisti, ki delujejo izključno s privatnim denarjem, ne morejo razvijati, ker imajo drugačen interes, drugačne omejitve in nimajo pač zakonsko obvezane naročnine. Tako da jaz tukaj pač pričakujem predvsem tovrstno kritiko, se pravi, česa hočemo več. Jaz mislim, da bi morali pač izboljševat stvari, kot so recimo filmska produkcija slovenska. Zdaj, če pogledate primerjave, boste videli, da en nemški film stane toliko, kot stane cel budžet slovenskega filma, se pravi vseh filmov, ki so narejeni v enem letu. In RTV tukaj seveda ima svojo vlogo, ampak seveda pač deluje v nekih omejitvah, kjer tega ne more vršiti. Potem moti me, da se vseskozi primerjamo zdaj, ko smo govorili o stroških, se vseskozi primerjamo, tako kot smo se nasploh kot država začeli primerjat, ne vem, v Slovaško. Ta primerjava je največkrat ven skočila v razpravi, tam imajo cenejšo RTV. Zakaj se ne primerjamo z boljšimi? Če pogledamo k tistim državam, h katerim so nas poskušali postavit ob osamosvajanju, boste videli, da Slovenija na prebivalca letno nameni za RTV 152 evrov, govorim podatke za 2016, Nemčija 215, Avstrija pa 335. Smo res najdražja? Imamo res najdražjo RTV ali samo pač nekdo poskuša ustvarjat tako sliko z nekimi nameni? Jaz mislim, da bi, mislim, tudi zdaj bi sam rad prepustil besedo pač tistim, ki ste na to sejo povabljeni, da odgovorite na vse očitke, ki so bili v tej razpravi dani, ampak mislim, da bi se morali predvsem pogovarjat o tem, kako naj RTV svojo javno funkcijo izvaja bolje ali pa še bolje, kot jo je izvajala doslej. In to bi moral biti srž razprave, ne pa gledat tukaj skozi neko logiko, kot da se pogovarjamo o nekem privatnem podjetju, ki naj zgolj poseka stroške, pa bo vse lepo in prav. Kvečjemu bo obratno. Hvala.
Hvala lepa. No, jaz moram pripomnit, da Avstrija in pa Nemčija sta zvezni deželi in znotraj zvezne dežele ima vsaka posamezna dežela tudi svojo televizijo, tako da primerjava njihovih stroškov z našimi ni ravno ta prava.  Preden dam besedo gospodu direktorju, bi pa jaz še nekaj vprašal, ali, oziroma predsednika nadzornega sveta, ali je nadzorni svet kdaj razpravljal o čezmejnih transakcijah RTV Slovenija? Namreč v letu 2018 je bilo teh transakcij 8 milijonov 59 tisoč 822,90 evra. In me prav zanima, jaz imam tukaj razdelano, recimo Luksemburg je dobil okrogel milijon, potem Združeni arabski emirati 83 tisoč 94 evrov, pa Turčija 208 tisoč evrov, pa tako naprej, pa Južna Koreja 14 tisoč, skoraj 15 tisoč evrov in tako naprej. Tako da jaz mislim, da že imate tudi na RTV kompleten tale spisek teh finančnih nakazil v tujino, pa bi prosil, če se to lahko malo podrobneje pojasni. Zdajle verjetno ne bo šlo, ampak ob priliki. In pa, ali je nadzorni svet seznanjen z vsebino teh nakazil? To je treba vedet, zakaj je šlo kam, da ni šlo za kakšne, ne vem kakšne vesele zadeve, ampak kaj je bilo zadaj. Namreč nadzorni svet po Zakonu o gospodarskih družbah nadzoruje vodenje poslov v družbi. In če nadzorujete poslovanje, mi morate povedati, komisiji morate povedat, kakšna so bila ta nakazila, za kaj so šla. No, ampak glede vprašanja, državni sekretarji, ki ga je postavil gospod Vrtovec, to boste potem, ko bosta oba gospoda povedala svoje, še vi povedali. Gospod Kadunc.
Igor Kadunc
Hvala. Meni je izjemno žal, da ni prišlo do realizacije še tega. Mi smo namreč pred mesecem in pol naslovili na Državni zbor povabilo, da bi nas obiskali, da bi vas seznanili s položajem in z našim delovanjem, ker potem mislim, da bi bila ta diskusija danes veliko krajša, bolj korektna, z več podatki. Namreč tisto kar mi delamo vsaj od kar sem jaz tukaj, je to popolno transparentnost. Meni je zelo žal, da niste zaprosili za poročilo, mi bi ga poslali, poročilo je bilo sprejeto na nadzornem svetu 28. Februarja, mislim konec februarja na programskem svetu na zadnji seji in zdaj je v lektoriranju, ne bomo objavili celega, ampak bomo naredili skrajšanega na stotih straneh, tak da bo tudi berljivo. Ampak vsi ti podatki so. Če bi to bilo bi tudi videli, da se je delež predvajanega programa tega športa, športnih vsebin tudi premiernega igranega programa, izobraževalnih in informativnih programov povečal. Mi to zelo natančno spremljamo in tudi objavljamo. Če nam zmanjkuje denarja ja, določene stvari se morajo narediti, kakšna oddaja mogoče odpade, se nadomesti z drugo in podobno. Jasno in glasno moram tudi reči, da dokler bom jaz generalni direktor RTV Slovenija mi ne bomo imeli nobene komercialne oddaje na Radioteleviziji Slovenija, ne na radiu ne na televiziji. Če imamo oddaje, ki so bolj lahkotnega tipa in v katerih se lahko umeščajo "product placement" in podobne zadeve, vedno to jasno označimo in je to v skladu z zakonom. Mi nobene oddaje ne delamo zato, da bi prinesla nek dodatek prihodek. Mi dopuščamo, da imamo vsebine, ki sodijo na javno radiotelevizijo in so ob tem tudi nekoliko usmerjene reklame in se delno s tem pokrivajo. To se pravi to je bistvo, mi nismo v nobenem delu, nobenem programu komercialna televizija in ne bomo, ker bi bilo to v nasprotju z zakonom.  Tudi program plus, ki je bil tukaj omenjen, glejte o tem se je programski svet že ukvarjal, ko so na komisiji rekli dajte nam povedati kaj delati, na koncu jih pohvalijo, da dobro delajo, od začetka pa je bilo kako so grdi in tako naprej. To je sestavni del radiotelevizije, ne bi šel v detajle.  Tisto, kar bi pa še na kratko rekel par teh stvari. Tukaj je bilo omenjeno niste šli v rebalans. Glejte, če bi šel v rebalans, prejšnje leto sem dvakrat prosil za rebalans nadzorni svet, pa so ocenili, da so spremembe toliko majhne in da ni potrebno. Se pravi tukaj smo govorili o 2,5 milijona. Sem ocenil, da je dovolj, da ga obvestim, če bi takrat rekli, da naj vztrajam in to naredim bi to naredil in kaj bi potem danes govorili, da bi imeli 1,4 milijona presežka prihodkov nad odhodki in potem seveda bi odpadla tudi tista, kar ni fer, in mislite, da bi mogli pripraviti sanacijski načrt. Sanacijski načrt Radiotelevizije Slovenija je strateški načrt, ki je tukaj izdelan. To je tisto kar želimo doseči v prihodnjih letih in za kar tudi računam, da imamo denar. Jaz nikoli nisem navijal za dvig prispevka ali pa da je bilo nonšalantno, ne, v tistem trenutku, ko bo država Slovenija povedala kakšno javno radiotelevizijo v prihodnjih letih si želi, potem bo treba tudi ugotoviti kako se bo taka, takratna drugo leto, naslednja leta tudi financirala in tukaj pridemo do tega problema. Če se ne motim vsi veste, da Slovenija daje glede na prebivalca oziroma tudi na GDP največji delež za kulturo, vendar v kulturi imajo kar denarja, isto, isto je pri Radioteleviziji Slovenija. Mi imamo 630 tisoč zavezancev in ob prispevku, ki je bil nekoč nekoliko višji, na vrhu v Evropi, zdaj ni več, ker drugi so šli gor, nam to prinese toliko in toliko denarja, ja, in če se neka oddaja dela, če se snema Planica se snema za 620 tisoč plačnikov. Se ne snema tako kot na Hrvaškem še za enkrat več ali pa še več in podobne zadeve. In to so dejstva s katerimi se boste tudi vi srečali, ampak to so neizpodbitna dejstva, tako kot je neizpodbitno dejstvo, da so se recimo stroški dela zunanjih sodelavcev avtorskih in zaposlenih od leta 2010 zniževali, v zadnjem času so se začeli povečevati, ker se je ZUJF sprostil. In dejstvo je, da je inflacija od leta 2012, ko je bil RTV prispevek na zadnje spremenjen, se je dobrih skoraj 7 % je, to so pač dejstva, in ja, stroški dela se nam povečujejo v zadnjem času, prej so se pa zmanjševala. Pravite ni prestrukturiranja, veste, RTV Slovenija je vseskozi racionalna organizacija. Prestrukturiramo se lahko edino na ta način, da ukinemo ne vem kakšen regionalni program, da ukinemo del drugega programa, to bi bila reorganizacija, ki bi ji lahko sledilo tisto kar sem rekel, ta neverjeten sklep, dolgoročno uravnoteženje ob sedanjem RTV prispevku brez prodaje naložb, odpustili, ne vem, 170, 200 ljudi in bi takrat ujeli ravnotežje, ampak tudi naprej verjetno se bodo plače povečevale. Mi delamo bolj intenzivno, ko smo ta načrt pripravljali kolikokrat sem jaz moral ven črtati naslednji stavek: "ker pa je denarja premalo nismo mogli narediti tega in tega", ne, ni tega več notri. Ampak denarja pa dejansko primanjkuje. Tako da zaradi tega mi nismo pripravili sanacijskega načrta in tudi reorganizacije ob tem sklopu dejavnosti RTV Slovenija, o kateri je bilo pa tukaj že govora, pa bi /nerazumljivo/. Tako, da mene boli, ko vi govorite o zavodu za zaposlovanje. Letos smo zaposlili nekoga, ki sodeluje kot zunanji sodelavec od leta 1988 za RTV Slovenijo, 1988 in pravite niso delali. Vsi ti ljudje so delali in verjetno so delali še precej več kot so delali zaposleni zato, ker jih je bilo strah, če bodo še, ker smo sklepali pogodbe za 3 mesece v zadnjem času, zato pa imamo to pod kontrolo. Ja, znotraj hiše se pritožujejo, da zdaj ne delajo več toliko, možno, ampak to je vprašanje vodij koliko so sposobni motivirati kljub temu, da so zdaj zaposleni, ne pa z neko prisilo zdaj pa ne bomo več organizirali. Tako, da sem / nerazumljivo/ za nazaj stanje glede finance in tega kar je bilo rečeno, da se nam zmanjšuje. Poglejte, leta 2012, ko je bila sprejeta sedanja višina RTV prispevka je funkcioniral RTV Slovenija pozitivno samo zato, ker se je porabilo za 10 milijonov približno denarja iz bodisi dividend, bodisi, da je prodana. Še leta 2006 se je prodalo delnic za 2,5 milijona evrov. Vsa leta se je prodajala, od največ 14 milijonov pa do tega 2,6 milijona 2014. In zato, ker hočemo mi zdaj spraviti te temelje brez, da prodajamo delnice, se trudimo, lansko leto nam je zmanjkalo 700 tisoč, pa še to samo zaradi tega, ker smo izgubili eno tožbo iz leta 2010 več ali manj. Letošnje leto smo blizu bili 0, mogoče bi to dosegali, če ne bi, ne vem, na program nekaj več investirali kot smo, ker sem rekel 2 milijona smo več porabili od plana ravno zaradi tega, da smo zagotovili te vsebine, ki sodijo na RTV Slovenija, to je pa nogomet recimo. Tako, da jaz vas bom povabil, mislim, da se boste odzvali, kjer bomo to pokazali, to genezo nastanka problemov sedanjega stanja in perspektive. In tisto kar je rekla državna sekretarka perspektiva je tudi važna. Mi se zavedamo, da če ne bomo investirali v razvoj spletnih aplikacij, vi danes lahko naše programe gledate na vseh napravah praktično, ampak to je tudi denar, ki smo ga v to vložili. Gledate nas v HD tehniki, kamere, ki so tukaj, smo jih investirali v HD tehniko. Tako, da res, mi se zelo trudimo in zgledajo stvari neobvladljive in podobno, ampak to je tudi zaradi tega, ker imamo znotraj hiše veliko interesov. Jaz točno vem, ko govorite, približno od koga imate podatke, vem, ker vem kdo jih je dal in tako naprej. Ampak tisto, kar vam mi zagotavljamo, saj pravim, za nazaj imate promemorijo, za naprej imate strategijo, letno poročilo, vam ga bomo takoj poslali tega obširnega, potem pa še lektoriranega. Plan za prihodnje leto PPN je sprejet, o finančni smo opravili diskusijo, jaz verjamem, da bo tudi sprejet, da bomo lahko nemoteno delali. In za tem verjemite mi je veliko truda. Omejiti neko oddajo imaš takoj ljudi zadaj, imaš takoj nasprotnike zadaj in zaradi tega imam tudi toliko problemov z raznimi KPK in podobne zadeve, zato, ker stvari spreminjamo, zato, ker smo rekli, da bomo prešli od 2500, ki smo jih imeli sodelavcev in zaposlenih, na 2100. To so vse odpori. In moram reči, da imam ekipo, ki verjame v to, ki dela in verjamem, da bomo naredili in res toplo vabljeni na odprto diskusijo v našo hišo. Še to, transakcija, vsaka transakcija ima svojo fakturo, gre samo za plačila razno raznim subjektom v Lihtenštajnu je ena agencija, ki je imela pravica za šport. ../oglašanje iz klopi/… so bili hoteli, to je dejstvo. V Francijo vplačujemo za satelit, ker je tam sedež organizacije od koder najemamo satelite in tako naprej. Mi imamo to pripravljeno, jaz sem takoj pripravil, tako da vam lahko tudi jutri vse to pošljemo z veseljem.
Hvala lepa.  Še bi prosil na kratko gospod predsednik nadzornega sveta, potem pa državna sekretarka, potem bi pa počasi zaključili. …/oglašanje iz klopi/… potlej, samo naj gospod… Prosim.
Andrej Grah Whatmough
Hvala lepa, predsedujoči za besedo. Bom poskušal biti res kratek in v bistvu samo odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so bila tukaj v razpravi direktno omenjena. Prvič bi v bistvu samo odreagiral na to vprašanje predsedujočega ali je nadzorni svet razpravljal o čezmejnih transakcijah. Posebej ne. Nadzorni svet v bistvu ob vsaki seji, ob vsakem prejetem gradivu ob četrtletnem poročanju opravi neko razpravo in tudi zelo zahteva dejansko zaznavanje tveganj in tukaj kakšnih tveganj moram priznati, da nismo zaznali. Zdaj jaz tudi ne vem, da bi obstajal nek dokument o teh transakcijah, čeprav kot razumem dejansko nekaj obstaja, ampak tega nadzorni svet ni dobil, o tem ni razpravljal, bomo pa, če se bo pokazala potreba. Tukaj v razpravi je bil večkrat omenjen sanacijski načrt. V bistvu nadzorni svet ves čas ne samo v tem mandatu, lahko tudi govorim za prejšnji mandat, ker sem bil sicer zgolj član nadzornega sveta, ampak večkrat in to mislim, da je tudi razvidno iz našega poročila, večkrat smo zahtevali določene ukrepe, parcialne ukrepe na določenih področjih, ja na zaposlovanju, tudi povezano s kadri, tudi na drugih področjih. Lani smo v svojem letnem poročilu velik poudarek dali na potrebnosti optimizacij procesov, vseh praktično oziroma vsaj pregleda vseh procesov znotraj zavoda, identifikacije tistih, kjer so neke posodobitve racionalizacije potrebne in smiselne in potem, da se gre v izvedbo teh projektov. Do tega se dejansko ni pristopilo, čeprav je nadzorni svet na to opozarjal v letnem poročilu in to je tudi del tega sklepa, ki smo ga sicer mi sprejeli in sem ga jaz prej prebral, ampak dejstvo je, da se do tega ne pristopa na način, ki bi po moji oceni bil zadovoljiv oziroma gre za to, da nadzorni svet je večkrat v letu 2018, to je tudi razvidno iz poročila, ugotavljal, da določeno gradivo je mogoče formalno bilo dano, ampak vendar vsebinsko pa ni bilo tako kot je nadzorni svet naročil. To je nekako povzetek tudi naših aktivnosti v tem letu. Reforme so zagotovo potrebne, tudi sistemske, pa bom tudi zelo neposreden, saj dejansko za vse te težave, o katerih smo danes v bistvu razpravljali in slišali, ni kriv sedanji generalni direktor, to je dejansko situacija, ki je nastala v času več let. Dejstvo pa je, da, vsaj, mislim, da nadzorni svet to vidi, kot smo tudi slišali, v bistvu v razpravi, sredstva, ki jih ima ta zavod v upravljanju, se zmanjšujejo in to hitro, teh finančnih rezerv, tudi smo slišali danes koliko jih je, dejansko jih ni več veliko, torej dejansko samo še za nekaj let poslovanja in tudi zato je mogoče to trenje, ki je bilo tukaj izpostavljeno med nadzornim svetom in vodstvom ravno zaradi tega, ker dejansko rečeno je bilo recimo, postavljeno je bilo vprašanje kaj si ustanovitelj želi z vidika pristojnosti, ki sem jih prej obrazložil in predstavil, nadzornega sveta, v bistvu za nas je to v bistvu, to je za vas zelo pomembno, za nas je pa to drugotnega pomena. mi pač imamo načrte, mi imamo definicijo javne službe v zakonu, ki sicer ni popolnoma jasna, se strinjam, ampak dejansko je podana in mi kot nadzorni svet potem spremljamo ali poraba teh sredstev, ki so nam zaupane v obliki prispevka in tudi tržnih prihodkov, ali je ta uporaba smotrna, zakonita, itn. To sem prej tudi prebral, ali je ustreznost finančnega poslovanja, predlagamo ukrepe za izboljšanje dela in vse naše delo gre pač v tej smeri, da se to predlaga. In zato so te, v bistvu, težave o katerih smo danes v bistvu priča. Tudi recimo težave, kot smo slišali, pri sprejemanju finančnega načrta, predvideva v bistvu presežek odhodka nad prihodki v višini 5,5 milijonov evrov in to bo dodatno, če do tega pride, še zmanjšalo ta sredstva v upravljanju in to je tisto kar v bistvu mislimo, da je naša naloga in tudi odgovornost, kot sveta, ki je bil imenovan s strani Državnega zbora, Vlade in tudi deloma s strani notranjih zaposlenih, da se to ne dopusti na tak način.  Zdaj, izpostavljeno je bilo tudi vprašanje ali je nadzorni svet razpravljal o smiselnosti predaje finančnih naložb. Tukaj bi samo pojasnil. Nadzorni, kot sem že prej rekel, je tisti organ zavoda, ki sprejema finančni načrt in spremlja njegovo izvajanje. In tukaj v bistvu nadzorni svet dejansko ni opravil razprave o tem kaj bi bilo v tem primeru smotrno, ampak zgolj opozoril je vodstvo, da finančni načrt kot tak je bil, je bil sprejet, da je prišlo tekom leta do obvestila, da se pač teh finančnih naložb ne bo podalo, in bi morda, tudi to izhaja iz našega sklepa, veljalo razmisliti o rebalansu finančnega načrta v tem delu, ki je predvideval podajo finančnih naložb v višini 2,25 milijona evrov. Generalni direktor je tudi nekaj o tem povedal, pa v bistvu bi samo rad pojasnil. On je rekel, da če bi to naredili, bi imeli presežek prihodkov nad odhodki v višini enega milijona. Zdaj, to je lahko en pogled, ni pa to čisto res, ker dejansko rebalans bi se lahko predlagal v delu, ki se nanaša na recimo milijon evrov presežka odhodkov nad prihodki, ki smo ga potem na koncu evidentirali. Namreč finančni načrt, kot je bil sprejet, kot sem tudi povedal uvodoma, je predvideval prodaje finančnih naložb v maksimalni višini 2 milijona 275 evrov. Torej, če bi tekom leta, ko se je ugotovilo, da ta poraba ni takšna oziroma potreba po prodaji ni takšna, bi vendarle lahko tudi se pristopilo k temu, da se proda manjši delež finančnih naložb. Ne opredeljujem se do tega ali je to smotrno ali ne, ker takšne razprave ni bilo. Hočem povedati, da nadzorni svet kot organ, ki sprejema finančni načrt, tudi je dolžan opozarjati na to ali se izvaja ali se ne.  Glede programa Plus, kot je bilo tukaj večkrat slišano. Tudi jaz mislim, da je to stvar, ki jo bo moral nadzorni svet se do tega opredeliti. Kot smo slišali, programski svet je v preteklem letu opravil določeno oceno, predvidevam, da z vidika programskih pristojnosti. To kar je bilo izpostavljeno v razpravi glede vprašanja, na kakšen način se te oddaje pokrivajo, ta dvom oziroma ta strah je po mojem razumevanju situacije upravičen. Kot sem pa rekel, mislim da bo to pač stvar do katerega se bo moral nadzorni svet opredeliti v tem tekočem letu in seveda, če bomo to naredili, bo potem to predmet poročanja v našem naslednjem poročilu.  Samo še eno stvar bi rad mogoče omenil. Jaz bi rad tukaj opozoril na to, da tudi Odbor Državnega zbora za kulturo, o katerem je bilo tudi nekaj razprave, pa tudi jaz sem ta sklep omenil, je govoril o ukrepih za dolgoročno stabilizacijo poslovanja, se pravi, ni govoril o tem, da bi bilo treba na vrat na nos odpustiti dvesto ljudi zdaj, ker želimo že ob tem letu popolnoma takšno poslovanje, ampak na dolgi rok in to je ravno tisti problem, ki ga, mislim da tukaj vsi vidimo, dolgoročno gre, vsaj presežek odhodkov nad prihodki izrednega delovanja se poglablja, se povečuje in to je tisti problem. Zaradi tega se bodo tudi sredstva v upravljanju še bolj zmanjševala in če bo šlo to s takim tempom naprej se bo to v bistvu še hitreje porabljalo. Toliko. Hvala lepa.
Še gospa državna sekretarka, prosim.
Tanja Kerševan Smokvina
Hvala za besedo, predsedujoči. Torej, iz te razprave smo izluščili nekako dva sklopa vprašanj, ki letijo na ustanovitelja oziroma predstavnika ustanovitelja javnega zavoda. Torej, kaj bomo kot predstavnik ustanovitelja naredili za rešitev te situacije in ali se bomo kot ustanovitelji postavili na pozicijo, da je možno znižati stroške dela. Torej, kaj je dolžnost ustanovitelja. To je znano iz Zakona o RTV Slovenija, in sicer da zagotavlja institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in primerno financiranje za izvajanje javne službe. Torej, ustanovitelj lahko tukaj išče te rešitve na področju financiranja in na področju premisleka javne službe.  Imamo zakon iz leta 2005. V tem času so se radikalno spremenile razmere na področju medijev. Tako, da težave, kot smo slišali, težave RTV Slovenija niso niti nove in tudi niso unikatne. Z njimi se soočajo vsi medijski sistemi. To nas seveda ne odvezuje odgovornosti, je pa zelo velik izziv. Nova ekipa na ministrstvu, ki je bila imenovana ta mesec, se je najprej seznanila z razmerami iz razpoložljivih informacij. Naslednji korak je bil, da smo poklicali vodstvo RTV Slovenija na sestanek in na precej izčrpnem pogovoru skupaj šli čez vse kritične točke. In kot sem prej povedala prvi ukrep je bil dogovor, da z njihove strani dobimo neko idejo, koncept, možnega reševanja ob izkoriščanju notranjih potencialov. Torej notranjih resursov. In to je deloma odgovor na vaše vprašanje, ker sedaj o naših uradnih pozicijah še ne morem govoriti, je prezgodaj. Mi pričakujemo najprej to povratno informacijo s strani RTV Slovenija. Torej gotovo je prva ideja, da se išče notranje optimiziranje, poenostavljanje notranjih procesov, sinergije. Vzporedno s tem bomo mi kot predlagatelj politik na tem področju premislili zdajšnji zakon o RTV Slovenija in proučili ali so tu možnosti oziroma potrebe za spremembe. In tukaj bomo gotovo nadaljevali tudi na tem mestu tudi z vami razpravo na to temo. Ampak sedaj, kot sem rekla, na potezi je vodstvo RTV Slovenija, mi pa vzporedno pač po svojih zmožnostih proučujemo zakonodajo in modele tudi, primerljive modele v Evropi in v tem pogledu bomo nadaljevali. In vas potem tudi ustrezno informirali.
Hvala lepa. Še eno repliko gospod Möderndorfer, potem bomo šli na glasovanje o sklepu.
Rad bi samo v tistem delu, kjer sem bil omenjen. Gospod generalni, kaj pa je to pomembno od kje sem jaz dobil podatke, pa kdo sporoča meni podatke? Kot poslanec Republike Slovenije lahko v tej državi grem s komur hočem, kakor hočem in ne nazadnje moja dolžnost je, da razpravljam o tistem kar vem in kar mislim, da je prav.  Kar pa se tiče o tem, da naj že za božjo voljo povemo kakšno televizijo hočemo imeti, pa saj zakon govori kakšno televizijo moramo imeti. Družbeni konsenz. O čem govorimo mi, o čem se mi pogovarjamo? Vse stvari so zelo jasne, kaj je javno, kaj je tržno, čemu je namenjeno in tako naprej. Problem je nekje drugje. Ko jaz dobim podatek v novem predlogu oziroma predlogu v finančnem načrtu, kjer vidimo, da bomo sredstva namenjali obnovi počitniških hiš, zmanjšujemo pa program na javnem delu. To je za mene relevanten podatek, da v bistvu se ne bo spremenilo nič. Jaz vam ne oporekam počitniških hišic. Če jih ima nekdo v lasti jih mora vzdrževati. In tukaj jaz seveda nimam nobene dileme. Ampak, ali mora za to zmanjševati program? Tukaj imam pa jaz problem. In če ga, kje ga, na kakšen način,   (nadaljevanje) zakaj imamo več zunanje produkcije že kot lastne. To je en kup neodgovorjenih vprašanj, zakaj zunanja produkcija in kako se najlažje denar odteka iz hiše na takšen ali drugačen način. To so moja vprašanja, ki jih bo treba dokazovat v prihodnosti. In bojim se, da se vsi zaposleni pač ne strinjajo in so zadovoljni s takšnim ustrojem in načinom delovanja, zato ker vejo, da slej ko prej se bo zadeva končala na slab način, če bo šlo to tako še naprej. Jaz bi rad imel dobro javno televizijo, dober javni servis na tem področju. Bojim se, da ne gremo v to smer.
Hvala lepa za ta diskurz. Zdaj bi pa prebral še enkrat ta sklep, o katerem bomo glasovali: »Komisija za nadzor javnih financ predlaga nadzornemu svetu in vodstvu RTV Slovenija, da se naredi pregled oziroma analizo zaposlenih na RTV Slovenija po številu zaposlenih ter po njihovih delovnih obveznostih. Analiza naj zajema primerjamo z drugimi nacionalnimi RTV servisi, pri čemer naj se ugotovi tudi dodana vrednost na zaposlenega. Izdela naj se stroškovni razrez po posameznih programskih delih RTV. Poročilo naj nadzorni svet predloži Komisiji za nadzor javnih financ v roku 90 dni.« Obrazložitev glasu, gospod… / oglašanje iz dvorane/ Ja, Šircelj, ja. A nisem rekel? Pardon.
Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Glejte, jaz bom ta sklep podprl, ob tem da moram seveda povedati, da sem verjetno prisoten na 6. ali pa 7. razpravi o RTV. Zdaj teh sklepov, takšnih in podobnih je bilo sprejetih verjetno že veliko. Spremenilo se pa ni nič. In tudi ustanovitelj bo zdaj na novo začel proučevat, kaj je treba narediti in tako naprej. Vsaka nova vlada, vsak nov minister je začel na novo tole delat. Nič ni bilo narejeno seveda na tistem, bom bolj točen, na optimizaciji stroškov. Spomnim se še direktorja… / nerazumljivo/ ki je seveda takrat govoril o tem, koliko je na takšen ali drugačen način dodatno zaposlenih preveč in tako naprej, ko se je kršil zakon na takšen ali drugačen način. Tudi vse te razprave, ki so bile danes v programu, so že ne vem kolikič, tudi na tem odboru, pa še na kakšnem drugem. Zaskrbljujoče je. Glejte, imamo nadzorni svet. Nadzorni svet je rekel, da ta direktor pač naj odstopi ali kakorkoli, pa ni odstopil. Imamo tukaj zmešnjavo nadzora, vodenja. Ne vem, če kdo ve, kdo kaj pije, kdo kaj plača. Tako da s tega zornega kota se enostavno ta zgodba ponavlja. Jaz bom ta sklep podprl, glejte, zaradi tega, ker vsekakor ne more škoditi, ne vem pa, če se bo karkoli zgodilo tukaj.
Hvala lepa. Še kakšna obrazložitev glasu? Ne. Potem začnemo z glasovanjem. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. S tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda in z ugotovitvijo, da se je Komisija za nadzor javnih financ seznanila s poročilom o delovanju nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018. Ter zaključujem tudi 5. redno sejo Komisije za nadzor javnih financ.  Hvala za sodelovanje.