7. redna seja

Odbor za pravosodje

14. 3. 2019
podatki objavljeni: 14. 3. 2019

Transkript

Spoštovane gospe in gospodje, članice in člani odbora, gospa ministrica, državna sekretarka in vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni! Pričenjam 7. sejo Odbora za pravosodje.  Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti poslanec gospod Jani Möderndorfer. In na seji kot nadomestni član sodeluje gospod Igor Zorčič. Še eno obvestilo. Sam bom sejo vodil prvih 45 oziroma 50 minut, nato pa me bo nadomeščal podpredsednik mag. Dejan Kaloh.  Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s samim sklicem. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil 4. 2. 2019 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.  Kot gradivo, objavljeno na spletni strani Državnega zbora, imamo na voljo še: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 2. 2019, pripombe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 21. 2. 2019, mnenje Državnotožilskega sveta z dne 7. 3. 2019, predlog Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic javne predstavitve mnenj o predlogu zakona z dne 8. marca 2019, obvestilo Sodnega sveta v zvezi z zaprosilom za mnenje z dne 12. marca 2019, pripombe Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja za informatiko in telekomunikacije z dne 13. 3. 2019, pripombe Banke Slovenije z dne 13. 3. 2019 in nato še mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, prav tako z dne 13. 3., in opredelitev Ministrstva za pravosodje do mnenja Zakonodajno-pravne službe z dne 13. 3. 2019. K tej točki so bili vabljeni: Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet, Državnotožilski svet, Vrhovno sodišče, Vrhovno državno tožilstvo, policija in Odvetniška zbornica Slovenije. Naknadno pa še Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za informatiko in telekomunikacije.  V poslovniškem roku so amandmaje vložile naslednje poslanske skupine, in sicer Poslanska skupina SDS, Poslanska skupina NSi, Poslanska skupina Levica ter Poslanske skupine LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Amandmajev odbora ni še zaenkrat nihče predlagal. Imamo pa tudi v gradivu pregled vseh amandmajev.  Naprej prehajamo na obravnavo predloga Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic javne predstavitve mnenj z dne 8. marca 2019, ki je tudi objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Dovolite pa ob tem uvodno pojasnilo. Namen pač javne predstavitve mnenj je pridobiti informacije, mnenja in stališče strokovne in širše javnosti k navedenemu zakonskemu predlogu kot dodatno podlago za njegovo obravnavo na matičnem delovnem telesu. Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore predvsem na vprašanja, ki so navedena v dopisu predlagatelja, in vprašanja, ki jih boste člani odbora podali naknadno. Če bo predlagani sklep sprejet, se bomo naknadno dogovorili tudi o datumu izvedbe javne predstavitve mnenj ter o vabljenih.  Torej, v razpravo dajem naslednji predlog sklepa. »Odbor za pravosodje bo na podlagi 46. člena Poslovnika Državnega zbora opravil javno predstavitev mnenj o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, EPA 398-VIII, pred njegovo obravnavo na matičnem delovnem   telesu. Želi besedo predstavnik predlagatelja javne predstavitve mnenj? Izvolite, gospa Eva Irgl, beseda je vaša.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Zdaj, kot že rečeno, smo v Slovenski demokratski stranki se odločili, da je nujno potrebna javna predstavitev mnenj o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, in sicer zaradi tega, ker gre za zelo občutljivo tematiko in za zelo občutljive spremembe, ki zagotovo potrebujejo neko bolj poglobljeno in širšo razpravo.  Tudi sicer veste, da je javna predstavitev mnenj zelo pomembna za nek širši diskurz, glede na to, da lahko tam dejansko celotna zainteresirana javnost in pa vsi tisti, ki najbolj strokovno so kompetentni do teh vprašanj, dobijo priložnost, da pojasnijo in povedo svoja mnenja. Zdaj, kot veste, smo mi že večkrat razpravljali o Zakonu o kazenskem postopku. V prejšnjem mandatu, se boste spomnili, da je minister Klemenčič pripravil neke rešitve, ampak smo jim v Slovenski demokratski stranki – pa tudi širše – nasprotovali. Veste tudi, da je takrat bila vsa zainteresirana javnost zelo proti temu. In takrat je ravno, mislim, da stranka Socialnih demokratov, od koder sedaj prihaja ministrica za pravosodje, predlagala temu odboru, Odboru za pravosodje, da se opravi javna predstavitev mnenj. Mi temu nismo nasprotovali. Še celo več, strinjali smo se, da je to nujno potrebno, in tako menimo tudi danes. In jaz sem prepričana, da bojo tako Socialni demokrati kot koalicija ravnali v tem primeru demokratično in podprli to javno predstavitev mnenj.  Zdaj, mogoče bi omenila, da Zakonodajno-pravna služba, ki bo kasneje dobila tudi priložnost Državnega zbora, da pojasni svoje mnenje do predlaganih rešitev, ima ogromno pripomb, ki jih po mojem mnenju ne gre jemati kar tako z lahkoto. Pa imam občutek, da včasih Ministrstvo za pravosodje to prelahko jemlje. Zakonodajno-pravna služba je opozorila namreč na kar nekaj sprememb, ki predstavljajo kršitev Ustave Republike Slovenije. In tudi zaradi tega je nujno potrebno, da opravimo javno predstavitev mnenj.  Zdaj, mi predlagamo, da se seveda to opravi v veliki dvorani Državnega zbora, tako kot je že navada, da se na to predstavitev povabi različne deležnike, ki lahko podajo relevantna stališča v zvezi s tem. Tako da – jaz bi vas prosila, da v koaliciji vendarle se odločite tako, da boste podprli javno predstavitev mnenj, ker je to nujno potrebno.  Toliko morda za začetek, da o tem glasujemo. In bi prosila, da potem takšen sklep daste tudi na glasovanje.  Hvala.
Najlepša hvala. Želi predstavnik ministrstva besedo? Gospa ministrica, izvolite.
Andreja Katič
Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, spoštovani generalni državni tožilec, spoštovani vsi predstavniki institucij, Ministrstva za notranje zadeve, policije, tudi vseh ostalih institucij, ki so sodelovale pri pripravi zakona, spoštovani vsi ostali! Zakon o kazenskem postopku, ki je bil obravnavan v prejšnji Vladi, je bil drugačen, kot je zakon, ki ga imate danes pred sabo. In če ste takrat spremljali, je bilo res veliko razprave in lahko povem tudi, da je, ko je bil vložen v postopek leta 2017, bila takrat opravljena splošna razprava, javna predstavitev mnenj, druga obravnava zakona na matičnem delovnem telesu in na plenarni seji. In da je bil zakon tudi sprejet, potem pa zaradi veta Državnega sveta pri ponovnem glasovanju ni dobil zadostne podpore, tako da je bil zakonodajni postopek končan.  Mi smo to novelo Zakona o kazenskem postopku vložili 4. februarja 2019 po rednem postopku, tudi zaradi pomembnosti tega zakona. Poslanci so tako imeli 15 dni časa, da bi lahko vložili zahtevo za splošno razpravo, kjer bi lahko opravil Državni zbor razpravo o razlogih, ki zahtevajo sprejem zakona ter načelih, ciljih, poglavitnih rešitvah predloga zakona. Ta zahteva za splošno razpravo ni bila vložena in tako je zakon prišel v drugo obravnavo. Spomnim naj tudi, da je glavnina zakona usmerjena v prenos določil direktive o žrtvah, ki bi morala biti v slovenski pravni red vnesena že v letu 2015. Mi smo dogovorili, z velikimi napori, podaljšanje roka do 9. aprila 2019. Tako da nekoliko se nam mudi. Bi pa poudarila razliko od prejšnjega predloga zakona, do današnjega predloga zakona, ki ga imate pred sabo tudi v tem: če ste zdaj spremljali medije ni bilo tako žgoče razprave. Tudi zaradi tega, ker je ta predlog zakona, ki ga imate pred sabo usklajen tako z vrhovnih sodiščem Republike Slovenije, tudi znotraj sebe so opravili poglobljeno razpravo, z Državnim tožilstvom, ki so tudi znotraj sebe opravili pomembno razpravo. Zakonu ne nasprotuje Odvetniška zbornica Slovenije, tudi varuh človekovih pravic - z njim smo usklajevali, podpira spremembe. Tudi podpira tiste spremembe, ki so namenjene zvišanju učinkovitosti postopka. Seveda pa se zavedamo tudi pripomb Zakonodajno pravne službe, vendar menim, da jih v veliki meri naslavljajo že amandmaji koalicije, ki jih Ministrstvo za pravosodje podpira in verjamem da lahko tudi danes v razpravi, tukaj so z nami, predstavniki vseh institucij, se pravi, vi ste naši najpomembnejši deležniki. Odgovorimo še na pomisleke, ki so se vzpostavili in ki so podani tudi z predlogi tako za, predlogom o katerem trenutno odločamo, kot tudi z amandmaji posameznih poslanskih skupin.  Tako da predlagam, da tega predloga ne podprete, smo pa danes na voljo tukaj, da res poglobljeno razpravljamo o tistih določilih, ki so še predmet vprašanja, ki morebiti takrat, ko se je prvič obravnaval ta zakon, niti niso bila odprta. Hvala.
Najlepša hvala.  Odpiram razpravo med članicami in člani odbora. Želi kdo razpravljati o predlogu? Gospa Anja Bah Žibert, izvolite.
Hvala lepa za besedo.  Mislim, da je kolegica Eva uvodoma lepo povedala, zakaj predlaga Slovenska demokratska stranka to javno predstavitev mnenj. Zdaj ta poziv ministrice se zdi meni zelo nekorekten. Jaz mislim, da na tak način ni treba disciplinirat koalicije, češ, ne glasovat za, tudi je nekorektno, da omenjate, kdaj je bil predlog vložen. Predlog za javno predstavitev mnenj je vložen v skladu s postopki, je danes na mizi in o tem tudi glasujemo. To je tako, kot bi jaz rekla, kaj ste pa delali tri mesece nazaj, pa niste zakona prej vložili, pa ne bi imeli časovne težave. Tako da to je zelo nekorekten pristop, poglejte, v samih rešitvah je veliko spornih predlogov. Na to opozarjajo mnogi. Tudi v samih stališčih. Imate mnenje Zakonodajno-pravne službe, imate tudi mnenje, tukaj, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, v končni fazi mi imamo tudi mnenja Sodnega sveta, ker seje še ni imel. Tako da obstaja kar veliko odprtih stvari. In jaz res ne vidim, zakaj tako hitenje in česa se tako bojite, če so rešitve dobre, bo po javni predstavitvi mnenj postopek enak, dali boste isti predlog zakona. Če se bo pa na javni predstavitvi mnenj izkazalo, da se da še kaj popraviti in izboljšati in se izogniti morebitnim ustavnim spornostim, se bo pa seveda lahko zadeva nadgradila. Zakaj v tej državi vedno rinete z glavo skozi zid, potem pa seveda se vse skupaj ustavi na sodiščih ali pa na Ustavnem sodišču? Zato res, glejte, dajte poslanke in poslanci razmislit o tem. Ne gre za to, da se postopek zavrne. Se pravi, zakon se ne zavrača, gre samo za to, da se o njem opravi javna predstavitev mnenj. In tukaj pač gre samo za dodatno korist.
Najlepša hvala. Naslednji razpravljavec je gospod Baković, izvolite.
Hvala lepa.  Meni se zdi pa nekorektno torej to, ta poziv za javno predstavitev mnenja ravno zaradi tega, ker ta zakon, ki ga imamo danes na mizi oziroma ta predlog zakona je pravzaprav ukleščen v tisti zakon, ki je bil pripravljen v prejšnji vladi in o teh stvareh se je že razpravljalo tako in drugače kot smo že slišali. Tako da se mi pravzaprav ne zdi pomembno. Lahko pa nekako sam razmišljam, zakaj pa bi šli v to javno predstavitev mnenj. Ena izmed teorij, ki se pojavlja je tudi ta, da morda zato, da ga spravimo z mize in potem spravimo v stisko koalicijo, ki bo zaradi tega, ker ne implementira tudi evropskih direktiv, lahko plačevala tudi kakšne kazni. Zato menim, da na tem mestu ni potrebno razglabljati o temu in jaz bom vsekakor proti temu, da se javna predstavitev mnenja opravi.
Najlepša hvala.  Še kakšen razpravljavec? Izvolite gospod Tašner Vatovec, izvolite.
Najlepša hvala, predsednik.  Jaz bom podprl ta predlog SDS. Dejstvo je, da je ZKPN v prejšnjem mandatu neslavno padel. Začelo se je pravzaprav zelo podobno, kot se ta novela začenja in to je gotovo slaba popotnica. Glavni argument, ki ga ima ministrstvo, je to, da je potrebno implementirat stvari, s čimer se strinjam. So tudi direktive, ki urejajo pomembne zadeve in jih je potrebno prenesti v naš pravni red, ampak kot sama Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora navaja, gre pri tej noveli samo v eni tretjini členov za te spremembe. Se pravi imamo dve tretjini balasta, ki ne ureja stvari, ki jih določa direktiva oziroma določajo direktive in ki so po določenih vsebinah seveda sporne. Gre za neke določene rešitve, katerim smo nasprotovali Levici tudi v prejšnjem mandatu in jih seveda ne podpiramo. Dejstvo, da je Zakonodajno-pravna služba pripravila za 16 strani pripomb, k nekaterim členom celo po več strani, mislim da je jasen znak, da je potrebno resno predihat to novelo, resno pogledat, kaj so stvari, ki spadajo v spremembe enega ključnih oziroma ključnega postopkovnega zakona. In mislim, da jih ne smemo jemati tako zlahka in tako brez neke kritične distance. Kot rečeno, že je bilo omenjeno, da vsaj v dveh točkah zna ta zakon prinesti tudi dve potencialni protiustavnosti, kar je nekaj kar bi moral biti nek resen alarm. Zdaj če bi želelo ministrstvo dejansko implementirat direktive bi samo to vneslo v zakon. Glede ostalih stvari pa mislim, da je potrebna še dodatna debata oziroma videt, ali so te rešitve, ki jih predlaga ministrstvo, ustrezne. Tako da jaz mislim, da je ta predlog, da se opravi ta javna predstavitev mnenj na mestu in mislim, da ga je vredno tudi podpret.
Najlepša hvala. Preden dam besedo naprej, še obvestilo, in sicer Željka Ciglerja, poslanca Levice, nadomešča gospod poslanec Matej Tašner Vatovec in gospoda poslanca Franca Breznika s Slovenske demokratske stranke nadomešča poslanka gospa Alenka Jeraj. Naprej razprava v tem delu glede javne predstavitve mnenj predloga Slovenske demokratske stranke. Še kdo?  Gospa Eva Irgl, izvolite.  EVA IRGL (PS SDS): Ja, najlepša hvala za besedo.  Zdaj prej sem jaz ministrico poslušala in je rekla, da so vse spremembe zakona v kazenskem postopku usklajene tudi z varuhom človekovih pravic. Mene samo zanima ali, zdaj me popravite, ali smo mi pridobili kakšno pisno mnenje varuha človekovih pravic. Zanima me tudi ali je bilo to usklajeno še s prejšnjim varuhom človekovih pravic. Kaj sedanji varuh meni o teh spremembah. Mislim, da je to nujno v tem trenutku, da izvemo, kajti gre za zelo občutljive vsebine in varuh človekovih pravic je vendarle tisti, ki varuje človekove pravice in bdi nad tem in bi bilo nujno potrebno, da pisno mnenje varuha tudi pridobimo.  Najlepša hvala.
Gospa ministrica, izvolite.
Andreja Katič
Ja, še enkrat, jaz sem povedala, da je predlog, ki ga imate danes pred sabo, ki je doživel številne razprave, tako v obliki, kot je bil prvotno, v prejšnji vladi podan, v proceduro in je že bil sprejet v državnem zboru in ga je tudi takrat Zakonodajno-pravna služba pregledala in smo posebej pogledali še pripombe na tisti predlog. Da so iz tega predloga, ki ga imate danes, tista določila, ki so bila takrat v javni razpravi obravnavana kot problematična, šla ven iz tega predloga zakona in da je danes ta predlog, ki ga imate pred sabo, usklajen z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenje, s tožilstvom, z Ministrstvom za notranje zadeve, s policijo, nisem rekla da je usklajen z varuhom, ampak da smo usklajevali in da veliko večino določb podpira. Povedala bi pa, da z ključnimi pravosodnimi deležniki je zakon usklajen. In zaradi tega predlagam, da ga danes obravnavamo, upam tudi  (nadaljevanje) da ga bomo potrdili in da je bilo v tem času narejeno veliko veliko razprave in zaradi tega tudi sama povem, da te predstavitve kot je bila podana tega predloga ne podpiram.
Hvala. Besedo ima še gospod Kaloh. Izvolite.
Predsednik, hvala lepa.  V tem delu obrazložitve zakaj / nerazumljivo/ mnenj. Poglejte, bilo je že povedano s strani predstavnika Levice ena tretjina materije se nanaša na samo implementacijo. Jaz tudi mislim, da pod to krinko želite spravite skozi tudi druge vsebine, ki so milo rečeno res na spolzkem terenu tudi posegajoč v ustavno materijo. Vaš predlog je na udaru tako Zakonodajno-pravne službe kot tudi drugih deležnikov med drugim tudi strokovnjakov s področja informatike, telekomunikacij tako, da jaz mislim ministrica, da ne glede na to, da vi sedaj to negirate bi bilo res nujno potrebno opraviti eno tako predstavitev mnenj za učinkovito pripravo do predloga tega zakona. Zakon o kazenskem postopku naj bi v prvi vrsti varoval temeljne človekove pravice sedaj ta vaša novela je diametralno nasprotno na določenih področjih, zato še enkrat apeliram na spoštovane kolege poslanke in poslance, da podprejo ta naš predlog sklepa o javni predstavitvi mnenj in dajmo, da se še širša strokovna javnost opredeli do tega.  Hvala.
Hvala. Če ni več razprave, potem dajem ta predlog Slovenske demokratske stranke na glasovanje. Še jaz bi obrazložil svoj glas.  Jaz tudi podpiram javno predstavitev mnenje, ker me pripombe ZPS na celoten zakon skrbijo in mislim, da se moramo o tem pogovoriti tudi to, da jemljemo resno Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora. Če samo pogledate materijo, kar je zapisala Zakonodajno-pravna služba bi lahko bili zaskrbljeni vsi.  Zaključujem razpravo in dajem predlog sklepa na glasovanje. Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Ker sklep za sklic javne predstavitve mnenj ni bil sprejet pričenjam z drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanja o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih ter vloženih amandmaji združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o amandmajih nato pa glasovali še o vseh členih skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Nihče.)  Če nadaljujemo. Predstavnik predlagatelja zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predložena zakona. Gospa ministrica, izvolite.
Andreja Katič
Hvala.  Spoštovani, Zakon o kazenskem postopku je eden od najpomembnejših zakonov vsake države. Ureja namreč najhujše posege v posameznika, ki se znajde pred očitkom, da je storil kaznivo dejanje, ko temeljni procesni zakona zasleduje različne včasih tudi nasprotujoče si cilje. Na eni strani omogoča varnost v družbi saj je zasnovan tako, da policiji, državnemu tožilstvu in sodiščem daje pooblastila, da raziščejo kaj je v okviru očitanega kaznivega dejanja se zares zgodilo. Na drugi strani pa osumljencu oziroma obdolžencu zagotavlja, da so spoštovane njegove pravice glede poštenega postopka, ki mu jih zagotavljata že Ustava in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Povedano je tako mogoče strniti v trditev, da je prav vsebina Zakona o kazenskem postopku pomembno merilo demokratičnosti, posamezne družbe in pravne države. To velja tudi za njegovo spreminjanje. Umetnost vsake zakonske novele je iskanje prave, srednje mere med nasprotujočimi interesi posameznih udeležencev. Zavedati se je treba, da vsakokratno spremembo tega temeljnega procesnega predpisa spremljajo različna trenja in nasprotovanja na koncu pa se vedno najde kdo, ki z doseženim rezultatom ni povsem zadovoljen. Veljavni Zakon o kazenskem postopku je bil od svoje uveljavitve leta 1995 do sedaj spremenjen 13 in predlog, ki ga imate pred seboj predstavlja tudi zelo obsežno novelo. Ocenjujem pa, da predstavlja dober kompromis med vsemi zgoraj naštetimi interesi. Potrebno je poudariti ponovno, da je bil prvotni predlog novele ZKPN v prejšnjem mandatu po potrditvi na Vladi marca 2017 v Državnem zboru najprej sprejet.   (nadaljevanje) Po vetu Državnega sveta pa pri ponovnem glasovanju ni prejel zahtevane absolutne navadne večine. O pripravi takratnega predloga zakona so bile tako izvedene številne strokovne razprave v letu 2016, v letu 2017. Takoj po nastopu mandata te Vlade smo nadaljevali strokovno usklajevanje z zaključnimi deležniki. Iz predloga ZKPN, ki je danes tukaj pred vami so bile posledično črtane tiste rešitve, ki jih je strokovna javnost ocenila kot najbolj problematične. Predlagana novela tako na primer ne vsebuje več spremembe glede uvedbe sodne preiskave, črtane so spremembe glede možnosti zaslišanja osumljenca in priče s strani državnega tožilca oziroma policije v predkazenskem postopku. Dokazni standardi za pridobitev komunikacijskih predmetnih podatkov se ne zvišujejo temveč ostajajo enaki kot v veljavni ureditve. Črtane so predlagane spremembe glede združevanja tožilskih zadev, popisa dokazov in spisa. Črtano je bilo sodelovanje državnih kvalificiranih / nerazumljivo/ pred zavrženjem ovadbe pa še bi lahko naštevali.  Predlog, ki ga imate danes pred vami smo usklajevali s ključnimi deležniki v kazenskem postopku in tako ponovno poudarjam, da je gradivo usklajeno z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, z Vrhovnim državnim tožilstvom, z Ministrstvom za notranje zadeve, s Policijo. Predlogu tudi ne nasprotuje Odvetniška zbornica Slovenije. Naj vas, spoštovane poslanke in poslance, spomnim na vse / nerazumljivo/ strokovne razprave, ki so spremljale predlog novele ZKPN v prejšnjem mandatu. Na tem mestu naj se zahvalim tudi vsem, ki so resnično tako v okviru svojih institucij kot tudi z nami se potrudili, da je predlagano gradivo - menim, da tudi prvič v tolikšni meri - usklajeno z najpomembnejšimi deležniki, ki so danes tudi tukaj z nami. Verjamem, da bomo lahko danes tukaj na seji skupaj podrobneje pojasnili posamezna določila, ki jih naslavljajo pripombe zlasti Zakonodajno-pravne službe in tudi amandmaji posameznih poslanskih skupin. Naj poudarim tudi, da se zavedam, da vseh izzivov s to novelo nismo naslovili tudi, zaradi tega, ker je bilo koalicijsko dogovorjeno stališče, da naj predlog zakona vsebuje tista določila, ki bodo dogovorjena s pravosodnimi deležniki. Želela bi si, da bi bil v največji meri usklajen tudi z Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora. Tudi zato kot sem že povedala smo velik poudarek dali k proučitvi pripomb oziroma mnenja ZPS ob obravnavi prvega predloga ZKPN.  Bistveni cilj predloga zakona je implementacija tako imenovane direktive v žrtvah, s katero se na sistemski ravni oziroma na celostni ravni ureja položaj žrtev kaznivih dejanj. Posebna pozornost pa se namenja zlasti ranljivim skupinam žrtev. Namen direktive je zagotoviti, da žrtve kaznivih dejanj dobijo potrebne informacije, podporo in možno sodelovanje v kazenskem postopku ter po potrebi ustrezno zaščito. Kot veste, kar sem že povedala je rok za prenos direktive potekel 2015. Republika Slovenija je ena od zadnjih, če ne zadnja država Evropske unije, ki te direktive še ni uspela implementirati v svojem pravnem redu. Evropska komisija je naši državi poslala obrazloženo mnenje in na podlagi posebnega opozorila zaprosila smo uspeli ta rok za prenos podaljšati do 9. aprila letošnjega leta. V primeru nepravočasnega prenosa direktive Republiki Sloveniji grozi tudi znatna denarna kazen. V tem delu gre torej za pomembne spremembe, ki bistveno spreminjajo položaj in pravno varnost oškodovancev v kazenskem postopku v vseh fazah tako v predkazenskem, kazenskem kot predhodnem postopku, zato je tudi pomembno, da vsi deležniki prevzamemo svoj del odgovornosti in dolžnosti v teh postopkih saj bodo le tako vse nove rešitve v praksi tudi zaživele. Tudi iz tega razloga sem se odločila na Ministrstvu za pravosodje oblikovati posebno implementacijsko skupino, ki bo bdela nad izvajanjem teh rešitev, ki bo poročala tako o dobrih praksah, ki se bodo na tej podlagi izoblikovale kot tudi glede pomanjkljivosti, ki se bodo morda pokazale pri samem izvajanju. Predlog novele poleg določb glede žrtev kaznivih dejanj vsebuje tudi druge pomembne rešitve. Te so povezane tako s prenosom odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Tukaj imam v mislih predvsem določbe glede preiskave odvetniških pisarn, posamezne odločbe glede odločanja o priporu in prikritih preiskovalnih ukrepih in tudi vprašanje hrambe in dostopa do prometnih podatkov. Novela pa prinaša tudi nekatere druge rešitve povezane z izzivi v praksi. Na primer natančneje se določa pogoje za ravnanje z gradivom zbranim s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Prenovljeni so pogoji za dostop do naročniških in prometnih podatkov. Dodatno so predvidene nekatere rešitve v zvezi z zaslišanjem mladoletne osebe, prenavljajo se določbe, ki bodo omogočale e-poslovanje in e-vročanje v kazenskih zadevah in podobno.  Dovolite, ne glede na to, kar je bilo povedano, da se zahvalim Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora za posredovane pripombe k predlogu novele. Ob tem naj še enkrat spomnim, da so bile rešitve, ki so predlagane v tej noveli, že predmet strokovne razprave in usklajevanja, dvakrat sprejete na Vladi in enkrat v Državnem zboru v letu 2017. Ne glede na navedeno so bile tehtne pripombe ZPS k 18. členom ponovno obravnavane. S predstavniki ZPS potekel tudi obširni usklajevalni sestanek. Tako ministrstvo podpira predlagane amandmaje koalicije k enajstim členom, ki so bili pripravljeni na podlagi pripomb Zakonodajno-pravne službe. Menim, da so v veliki meri naslovili pripombe ZPS, pa tud nekatere druge pripombe posameznih poslanskih skupin, vendar pa vse pripombe ZPS niso bile upoštevane. Argumenti za vztrajanje pri predlaganih rešitvah so podrobno predstavljeni v odzivu ministrstva, ki je bilo poslano tudi temu odboru in ZPS, zato tukaj sedaj v uvodni predstavitvi ne bom preveč podrobna. Naj pa izpostavim dve pripombi kjer je bilo izpostavljeno vprašanje ustavne skladnosti. Prva se nanaša na nasprotovanje predlagani ureditvi ločenih mnenj pri odločanju Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Spomnila bi tukaj na široko razpravo ob sprejemu novele E, Zakona o pravdnem postopku. Kot predlagatelj / nerazumljivo/ ZPS menim, da ima predlagano ureditev, ki se zgleduje po že veljavni ureditvi v ZPP, ki jo je Državni zbor sprejel v letu 2017, več prednosti kot pomanjkljivosti, prispeva h krepitvi moči argumenta, tako tistega, ki se ne strinja z večino kot tistega, ki mora večinsko odločitev bolj utemeljiti in s tem prispevati k poenotenju sodne prakse, kar je med najpomembnejšimi nalogami Vrhovnega sodišča. Naj poudarim tudi, da so ločena mnenja uveljavljena na Evropskem sodišču za človekove pravice in tudi na Ustavnem sodišču Republike Slovenije.  Druga pripomba pa se nanaša na ureditev ne tako redkih situacij, ko je zardi dokazovanja kaznivega dejanja potrebno izvršiti sodno odredbo o hišni preiskavi, imetnik stanovanja pa ni dosegljiv, kljub prizadevanju pristojnih organov. Na primer, če imate pred seboj sliko hipotetičnega primera preiskave večje tihotapske mreže z drogami z več osumljenci. Sedaj obstaja možnost, da se hišna preiskava ne izvede ali pa obstaja tveganje, da zasežen dokaz o prisotnosti dveh prič ne bo obveljal na sodišču. Predlagana rešitev predvideva aranžma pooblaščenca izmed odvetnikov, ki bo skrbel za ustrezno in kredibilno izvedbo hišne preiskave. Pomisleki ZPS so bili naslovljeni v fazi strokovnega usklajevanja in tukaj prevladuje mnenje stroke, da gre za ustrezno ustavnoskladen in sorazmeren predlog. Naj poudarim, da se nekatere od pripomb ZPS nanašajo tudi na rešitve, ki so rezultat intenzivnih usklajevanj z različnimi deležniki, ki tovrstne rešitve ali potrebujejo ali pa se že uveljavljajo in uporabljajo v praksi. Ob tem dovolite, da se še enkrat zahvalim vsem, ki so v široki strokovni razpravi sodelovali pri pripravi tega predloga zakona in naj na koncu na kratko povzamem. Novela, ki je pred vami, je že štirinajsta po vrsti. Njen glavni cilj je zagotoviti ustrezen položaj in varstvo oškodovancev v kazenskem postopku. Žrtve ne bodo več zgolj nekakšna kolateralna škoda kaznivega dejanja, pač pa skrb za dobrobit, za njihovo dobrobit vstopa v ospredje. Posebna pozornost se namenja mladoletnim žrtvam kaznivih dejanj. Iz procesnega vidika postavljamo temelj za nadaljevanje medresorskega projekta hiša za otroke. Želimo preprečiti sekundarno viktimizacijo in ponovna zaslišanja v kasnejših fazah postopka.  Naj pa izpostavim še nekatera določila za katere je bilo veliko zanimanja v javnosti. Jasno določamo, da namen zakonodajalca ni uničenje zakonito zbranih dokazov v najzahtevnejših kazenskih primerih gospodarskega in organiziranega kriminala. Sistematično se ureja zaseg predmetov, spisov in elektronskih naprav odvetnikov in drugih oseb, če gre za njihovo gradivo, ki vsebuje privilegirano komunikacijo. Ureja se varovanje novinarjevega vira. Omejuje se nepotrebno dolgotrajno branje dokaznega gradiva na glavnih obravnavah, torej nič več bralnih vaj. Omejuje se možnosti za zlorabe zdravniških opravičil za odsotnost na glavnih obravnavah ali posameznih procesnih dejanjih iz zdravstvenih razlogov. Novela tudi olajšuje pregon bančnega kriminala.  Spoštovani! Ni se mogoče slepiti, da bo spreminjanje slovenskega kazenskega procesnega zakona na takšen način šlo v nedogled. Če drugega ne, bo kmalu zmanjkalo črk slovenske abecede za poimenovanje novih novel, zato je v prihodnosti nujen razmislek o celoviti prenovi kazenskega postopka, katerega cilj bo sprejem novega Zakona o kazenskem postopku in predlagatelji te novele se tega izziva ne bojimo. Zato smo z deležniki že dogovorili, da se po, upam, sprejemu te novele v Državnem zboru oblikuje posebna skupina, ki bo opravila to zahtevno delo. Strinjam pa se, kar ne nazadnje izhaja tudi iz izkušenj ministric in ministrov pred menoj, da je delo zahtevno, obsežno, in da presega en mandat. Tako, da boste, spoštovane poslanke in poslanci, verjetno imeli pred seboj v prihodnjih letih najprej še eno novelo, ki bo naslavljala prenos direktiv, kot je na primer, če izpostavim, Evropskega javnega tožilca v naš pravni red. verjamem pa tudi, da se je med vsemi nami izpostavilo sodelovanje in bo končno pripravljala tudi celovita prenove tega postopka. V tem trenutku pa ponujamo po našem mnenju najboljšo mogočo rešitev, ki skuša v največji možni meri slediti sodobnim trendom kazenskega procesnega prava.  Torej spoštovane, spoštovani! Na nas vseh skupaj je odgovornost, da na eni strani omogočimo pristojnim organom učinkovit pregon kaznivih dejanj in na drugi strani, da zagotovimo osumljencem oziroma obdolžencem pravice glede poštenega postopka. Hvala za razumevanje za ta daljši uvod, vendar menim, da je bil glede na zahtevnost kazenskega postopka potreben. Če pa je možno, predlagam da tudi Ministrstvo za notranje zadeve oziroma policija ter predsednik Vrhovnega sodišča, generalni državni tožilec in ostali predstavimo odgovore na pomisleke, ki so bili vzpostavljeni tudi v uvodu in seveda tudi v pripombah oziroma podanih amandmajih.  Hvala predsednik.
Najlepša hvala ministrica.  Vsi, ki ste jih omenili, bodo imeli priložnost v nadaljevanju, da dobijo besedo.  Sedaj pa predstavnik Ministrstva za notranje zadeve, izvolite.
Sandi Čerin
Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali prisotni!  Ministrstvo za notranje zadeve in policija sta v okviru strokovnih in medresorskih usklajevanj ter sestankov na Ministrstvu za pravosodje večkrat usklajevala Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-N. ministrstvo podpira spremembe zakonodaje, ki bi prispevale k večji učinkovitosti in uspešnosti dela policije, hkrati pa se zaveda, da bodo nekatere spremembe, ki so v noveli predvsem kot posledica implementacije direktive 2012/29 Evropskega parlamenta in Sveta z dne, 25. 10. 2012, o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi okvirnega sklepa Sveta 2001/229, pomenile dodatno delo in večjo administrativno obremenitev za policijo. Ne glede na to pozdravljamo spremembe novele, ki na sistemski ravni ureja položaj oškodovanca v predkazenskem in kazenskem postopku in prinaša ustreznejšo ureditev pridobivanja podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, uzakonitev IMSI lovilca, spremembe v zvezi s pridobivanjem bančnih podatkov, postavitev pooblaščenca pri hišnih preiskavah v primerih kadar oseba pri kateri se preiskava opravlja ni dosegljiva, podrobnejšo uredite vabljenja oseb v predkazenskem postopku, podrobnejšo ureditev preiskave elektronskih naprav, ureditev edicijske dolžnosti, ko predmet zahteva policija, ustreznejšo ureditev posegov pri diligirano(?) komunikacijo, upoštevajoč novejšo sodno prakso in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede zaupnosti, razmerja med odvetnikom in stranko, kar posledično vpliva tudi na delo policije.  V nadaljevanju, omenil sem namreč uzakonitev IMSI lovilca, ki je bila ena izmed najbolj izpostavljenih odprtih vprašanj, zato bi tudi mogoče predlagal, da v nadaljevanju, ko se bo postavljalo vprašanje na to temo, bi podrobneje pojasnil tudi samo tehnično naravo in pa vpis te tehnične naprave in njen namen.  Toliko za enkrat.
Najlepša hvala.  Sedaj pa dajem besedo še predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Izvolite.
Špela Maček Gustin
Hvala lepa.  Danes bom morda malo daljša kot bi bila sicer, zato prosim za potrpljenje z mano. Torej, naše mnenje je bilo pripravljeno v skladu z našimi pristojnostmi. Opozorili smo v njem na več nejasnosti   in na neskladja o predlagani ureditvi tako z vidika ustave kot pravnega sistema in znotraj samega predloga zakona. Imamo nekaj vloženih amandmajev s strani koalicijskih poslanskih skupin in poslanskih skupin SDS, Levice in NSi, vsak posebej. Predstavila bom naše mnenje zlasti v tistem delu, ki ni upoštevan z vloženimi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin in glede pojasnil Ministrstva za pravosodje, ki so bila dana nakladno. Bi pa imela še nekaj pripomb k vloženim amandmajem. Zdaj, najprej glede koalicijskih amandmajev bi že na tem mestu opozorila, da vsebujejo v bistvu zavajajoče obrazložitve, ko navajajo, da amandmaji sledijo mnenju ZPS. To je res samo v ožjem obsegu, nikakor ne v celoti, kot bi bilo pač mogoče sklepati iz takega zapisa. Se pa seveda najlepša zahvaljujem spoštovani ministrici za oceno potrebnosti celovite prenove zakona, kar je bila tudi naša ugotovitev v mnenju, pač pa vseeno želim spomniti glede direktive o žrtvah kaznivih dejanj, ki predstavlja pomemben, ne največji, pač pa zelo pomemben del te novele, da ni ustrezne določbe o njenem prenosu v tem zakonu. V veljavno ureditev je bilo do zdaj sprejetih že več direktiv in drugih predpisov Evropske unije, pa v bistvu še vedno v tem zakonu nimamo vgrajene posebne določbe iz katere bi izhajal seznam te zakonodaje, ki je zajeta z našim zakonom. Ti predpisi Evropske unije zahtevajo tudi tako objavo. Običajno je da, oziroma praksa se je vzpostavila, da praktično skoraj vsi zakoni to že vsebujejo, tako da bi počasi bilo začeti treba tudi na tem področju dopolnjevati ta zakon.  Ko smo že pri direktivi, omenim pripombo k 1. členu. Glede tega izpostavljamo več nejasnosti, ampak najpomembnejša je pa tista, torej pomanjkljivost predlagane ureditve, da kljub temu, da to zahteva direktiva, v členu ni določen postopek za odločanje o ugovoru, če tolmačenje v jezik oškodovanca ne teče ustrezno ali pa ni bilo ustrezno. Zdaj, določeno je namreč samo to, kako se morebiten ugovor vloži, ne pa tudi to, kdo in na kakšen način o njem odloči. Direktiva o tem izrecno govori.  Pri 26. členu predloga zakona se postavlja vprašanje uvedbe informacijskega sistema e-sodstvo. Besedilo te ureditve pomeni dejansko vzpostavitev upravne podlage za uvajanje tega sistema za vsa sodišča, ker je pač člen tako napisan, ne zgolj za kazenska. In po tej logiki ocenjujemo, da ta materija absolutno spada v Zakon o sodiščih in njegove podzakonske predpise, zlasti sodni red oziroma tudi druge vrste podzakonskih predpisov, ki so pač tam možni. To ureditev bi bilo treba ustrezno spremeniti tako, da bi se nanašala bodisi samo na uporabo informacijskega sistema pri kazenskih sodiščih ali pa dejansko vezati vse skupaj na zakon o sodiščih. Predvsem je treba, če se uvaja res nek nov sistem, določiti tudi glavne parametre tehničnih lastnosti sistema in določiti kdo in kako bo skrbel za njegovo vzpostavitev in delovanje. Z amandmajem se sicer opušča tisti izraz »pooblaščena organizacija«, ker očitno ni bilo mogoče konkretizirati pogojev za izbor take organizacije, vsekakor pa je treba člen dopolniti glede tega na kateri pristojni organ se zdaj določba nanaša. Iz pojasnil ministrstva izhaja, da je skrb za pravno-informacijski sistem po Zakonu o sodiščih sicer v pristojnosti enega posebnega oddelka, torej centra za informatiko, kar pa ni nujno enako kot piše zdaj v tem našem tukaj obravnavanem členu, zato je treba besedilo ustrezno vezati na Zakon o sodiščih, ker je sicer ta ureditev lahko širša in s tem najmanj kar je problem, da se podvaja z nekim drugim zakonom, lahko se pa odpirajo tudi vprašanja o finančnih posledicah.  Pri 37. členu predloga zakona je problematična predlagana dopolnitev drugega odstavka 148. člena ZKP. Gre za člen, ki ureja delo policije v predkazenskem postopku in že sam, 148. člen ZKP pooblašča policijo in ji določa pristojnost kaj sme storiti in ukreniti kadar so podani razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje. Pooblastila in pristojnosti policija v zvezi s tem so že zdaj urejena tudi v nekaterih drugih zakonih, zlasti je tukaj 4. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Nekoč je bil to 3. člen Zakona o policiji, zato se glede predlagane dopolnitve, da bo policija zdaj te stvari počela zdaj po novem v skladu z zakonskimi pooblastili in pristojnostmi, vzbuja vprašanje ali ne gre morda za širitev zakonske podlage za delo policije v tej fazi postopka seveda. To je tisto kar je tukaj važno. Določba namreč vsebinsko niti ni obrazložena. Problem te dopolnitve je pa v tem, da bo tisto kar je treba storiti, v konkretni zadevi zdaj vezano na nek zakon in to ne bo več odvisno od strokovne presoje policije, do katere je ta upravičena in dolžno jo izvršiti, niti ne bo to odvisno od sodne kontrole, ko bo sodišče naknadno presojalo ali je bilo gradivo, ki ga je izbrala policija po 148. členu pridobljeno ob spoštovanju pravic osumljencev oziroma kasneje obdolženca. Gre za vprašanje torej, kdo bo odločal o tem katere dokaze je treba oziroma bi bilo izločati po 83. členu ZKP in sicer, ali bo to še vedno samo sodišče. Pač v končni fazi takrat, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ali pa bo to zdaj po novem določeno z zakoni, to tisti dodatek namreč lahko pomeni. V tem primeru bo zelo težko na abstraktni zakonski ravni določati ustrezne varovalke, ki bi za konkretni primer ustrezno varovale položaj obdolženca, ker z zakonom ni mogoče opraviti tako natančne presoje sorazmernosti posega v položaj posameznika kot to lahko zagotovi sodišče v konkretnem primeru. Menimo, da predlagana določba ima nepredvidljive učinke za prakso in da brez konkretizacije pomeni v bistvu zmanjšanje pravic obdolženca. Vsekakor pa ta določba ne bo preprečila morebitne preširoke interpretacije kaj je pravni okvir policijskega dela, kot izhaja iz pojasnil ministrstva, ampak bo razširjeno interpretacijo celo omogočila. V zvezi s to ureditvijo sta vložena amandmaja Poslanske skupine SDS in Levice, ki določbo deloma oziroma v celoti črtata.  Pri 40. členu predloga zakona gre za novo besedilo 149.b člena. Tam je treba v prvem odstavku definirati pojem relevantni podatki v povezavi s pojmom podatki o prometu v zvezi s komunikacijo določenih oseb. To pa zato, ker bo sicer manjkalo merilo kaj sploh šteje za relevantno, zaradi česar ni mogoče vedeti ali bo sodnik, ko bo izdal odredbo o dostopu do takih podatkov, / nerazumljivo/ dovolil v preširokem obsegu ali ne. Mi ocenjujemo, da velja, da sodnik nima pooblastila za arbitrarno odločanje niti za pravno nevezano diskrecijo. Gre pa torej za vprašanje sorazmernosti posega v informacijsko zasebnost prizadetih oseb oziroma za njihovo svobodo komuniciranja po 37. členu Ustave in podobna pripomba še ostaja tudi za nedoločnost pojma relativno časovno obdobje, ki je pa v drugem odstavku tega prenoveljenega 149.b člena. Pri 41. členu predloga zakona imamo več novo dodanih členov. Pri 149.c členu, med njimi ostaja nejasno alterniranje med pogoji iz prvega odstavka, kar lahko vpliva na prekomerno razširitev primerov o katerih se sme prikriti ukrep dostopa do podatkov uporabiti. Pri 149.č členu ni zagotovljeno sodno varstvo za pridobivanje naročniških podatkov od operaterja. Predvidena je tukaj zgolj možnost, da operater kot oseba zasebnega prava zahteva sodno presojo ne da bi bili v zakonu določeni razlogi zaradi katerih naj bi to storil, čeprav bi jih moral obrazložiti in še, da to stori na lastne stroške. Vse to kaže, se pravi, oseba zasebnega prava, nejasni razlogi, pa za povrhu še na lastne stroške, vse to torej kaže, da do take sodne kontrole ne bo prišlo ali pa, da bo prišlo do nje zgolj izjemoma res v zelo zelo redkih primerih. Ampak najpomembnejše v zvezi s to določbo s tem drugim odstavkom 149.č člena je pa to, da ob njem ni mogoče domnevati, da je pridobivanje podatkov po tem členu zakonito, če operater ni zahteval te sodne presoje. In to je tisto, zaradi česar menimo, da določba dejansko nima sodne kontrole in je zato njen namen kot take nejasen.  Za 42. člen predloga zakona, tukaj gre za uporabo IMSI lovilca. Problematično je pri njem to, da je ta prikriti preiskovalni ukrep predviden kot nadomestilo dveh drugih prikritih preiskovalnih ukrepov. Pogoje je, da teh ukrepov ni mogoče izvesti ali da bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Ker sta ta dva pogoja pomensko nedoločena se zastavlja vprašanje, kako sploh lahko zamejimo uporabo te naprave. To je vsebina, ki bi morala biti razvidna že iz zakona, ne samo iz konkretnih dejanskih okoliščin posameznega primera. Namreč, ob tako določenih ali pa nedoločenih pogojih je namreč vedno mogoče utemeljiti, da enih ukrepov ni bilo mogoče izvesti ali pa, da bi jih bilo pretežko izvesti. To je enostavno in preveč lahko utemeljiti. Smisel ustavnega varstva informacijske oziroma komunikacijske zasebnosti pa je ravno v tem, da so določeni posegi prepovedani oziroma preprečeni na ta način, da so določeni kot nedopustni. Določba je brez dodatne dodelave pogojev za uporabo sporna z vidika skladnosti z Ustavo, ker pač omogoča prekomerno uporabo teh naprav.  Pri 46. členu predloga zakona imamo ukrep dostopa do bančnih podatkov in je prav tako treba še zagotoviti ustrezno sodno varstvo, ki ga sedaj v predlagani ureditvi ni. Predvideno je, da zahtevo za dostop do podatkov, ki jih imajo banke in druge tam v členu naštete inštitucije izda državni tožilec ali policija. Kdaj pa to zahtevo preizkusi sodišče pa ni določeno. Zato je tudi taka ureditev v neskladju z Ustavo.  Pri 69. členu predloga zakona gre za spremembo ureditve hišne preiskave in to na način, da bo hišna preiskava dopustna tudi v primeru, če oseba, katere stanovanje se preiskuje, ali njen zastopnik nista dosegljiva. In to za vse primere, ko bi hišna preiskava bila po presoji pristojnih organov potrebna, ne samo za najhujša kazniva dejanja. Morda je v tem rešitev, ampak pojdimo po vrsti. Ker ni jasno kaj vse je zajeto s pojmom, da nekdo ni dosegljiv, sedaj za hišno preiskavo ne bo več ovir, čeprav Ustava v 36. členu tega, po našem mnenju, ne dopušča. S tem je dejansko izničena nedotakljivost stanovanja, kar kaže na prekomernost te ureditve v predlaganem členu. Hišna preiskava namreč ni edino dokazno sredstvo, ki ga imajo na voljo organi pregona, zato menimo, da ni potrebe, da bi bila dopustna v vsakem primeru in praktično za vsako ceno. Iz pojasnil ministrstva za pravosodje izhaja, da v primeru ko stanovalec ni dosegljiv hišne preiskave sploh ne bi bilo mogoče izvesti. Glede tega menimo, da je ravno v tem bistvo ustavne zaščite nedotakljivosti stanovanja in tega ne bi smeli šteti kot pomanjkljivost sistema. Kot rečeno, poleg hišne preiskave imajo ti organi še druga dokazna sredstva s katerimi lahko dosežejo enak cilj. Je morda težje, ampak ni nemogoče. In v tem je presoja sorazmernosti. Ustava po našem mnenju namenoma izenačuje stanovalca in njegovega zastopnika, ne pa tudi drugih oseb, četudi so to pravni strokovnjaki, na primer, odvetniki. V praksi Ustavnega sodišča obstaja primer, ki ga omenjamo tudi v mnenju in iz katerega je jasno razvidna poanta ustavne ureditve nedotakljivosti stanovanja. In sicer, hišna preiskava se sme opraviti brez soglasja stanovalca, ne sme se pa opraviti brez njegove vednosti. Soglasje stanovalca nadomešča sodna odločba. Vednosti stanovalca pa na nek način ni mogoče nadomestiti, če tudi zastopnika ni. In zastopnik je oseba, ki jo je stanovalec sam…, ta oseba, ki njegove prostore preiskuje, ki jo je torej sam določil, da skrbi za njegove pravice in interese in se zaveda, da se tudi v njegovi odsotnosti lahko zgodijo primeri, ki bodo vplivali na njegov pravni položaj in ravno v teh primerih ga bo zastopal oziroma za njegove interese skrbel ta zastopnik in to ne glede na njegovo strokovnost, ker si je pač takega zastopnika izbral stanovalec sam. In tukaj moramo domnevati, da vsakdo, ki je polnoleten, sam zase najbolje ve kaj mu ustreza. Mi menimo, da to spoštuje tudi Ustava, in da bi se moralo to odražati tudi na nivoju zakona. K temu členu sta vložena amandmaja SDS in Levica.  No, še glede ločenih mnenj. V obrazložitvi predloga zakona je navedeno, da bo zaradi ločenih mnenj večinska odločba sodišča bolj izbrušena, potem da bo v prihodnih odločbah dan večji poudarek vidikom, ki jih izpostavljajo posamezni sodniki, pa da bo obrazložitev odločitve sodišča bolj prepričljiva in vse to naj bi pripomoglo k razvoju sodne prakse in njeni enotnosti. Obrazložitev omenja potem še četrti razlog in sicer večjo transparentnost in javnost odločanja vrhovnih sodnikov. Upoštevaje pomen sodne veje oblasti, položaj in vlogo sodišč v sistemu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot to izhaja iz načela pravne države ter ustavno določene vloge Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, smo v mnenju opozorili, da bi bilo treba uvedbo ločenih mnenj primarno soočiti z že vzpostavljenimi mehanizmi za zagotavljanje tako kvalitete sodnega odločanja kot skrbi za razvoj in poenotenje sodne prakse. Zdaj, prepričljivost argumentacije sodnega odločanja in izbruženost večinske odločbe bi po našem mnenju moral biti standard kakovosti, ki se zahteva tudi brez uvedbe ločenih mnenj, ker to zahteva že načelo pravne države. Predlagatelj po naši oceni ni izkazal stvarnih potreb za uvedbo ločenih mnenj niti alternativ za dosego istih ciljev, ki bi bili skladni z veljavno ureditvijo sodstva, kar kaže na pomanjkljivo preučeno potrebo po uvedbi novih mehanizmov za večjo vsebinsko kakovost odločitev na Vrhovnem sodišču. Menimo še, da utegne uvedba tega novega instituta v predlagani obliki povzročiti to, da bo vrhovni sodnik, ki se ne strinja z večinsko odločitvijo senata, zaradi enostavnejše možnosti, ki mu jo dajejo ločena mnenja, dejansko opustil argumentirano razpravo s katero bi lahko celo spremenil mnenje drugih članov v senatu in s tem seveda tudi vsebino odločitve, ki bo zapisana v sodbi. Tukaj se pa zdaj nanašamo oziroma posebej dotikamo opozoril iz pojasnila Ministrstva za pravosodje, kjer je navedeno, da študija Evropskega parlamenta iz leta 2012 poudarja, da ločena mnenja najbolje služijo svojemu namenu, če njihovo število ni preveliko, pa da se posredujejo naprej, in če so spoštljivo oblikovana. Glede slednjega gotovo ni dvoma, ampak ker je ločeno mnenje lažja pot kot argumentirana razprava znotraj senata, bo teh ločenih mnenj verjetno veliko, kar pa je po oceni te študije, ki jo omenja ministrstvo, v resnici negativna lastnost take ureditve. Prav tako ni zagotovila, da bodo ločena mnenja vplivala na bodoče odločitve, ker bo lahko vmes preteklo toliko časa, da se neko ločeno mnenje ne bo več zdelo relevantno. No, vse to so sicer pomisleki, ki so načeloma praktične narave. To so lahko samo primeri, ki bodo ekscesni. Ampak pričakujemo pa lahko učinek, ki je po vsem verjetnosti negativen in izvira iz narave kazenskega postopka. In v tem smislu te ureditve ni mogoče enostavno primerjati s tisto iz Zakona o pravdnem postopku, kar poskuša storiti ministrstvo v svojih pojasnilih, ker sta pač kazenski in pravdni postopek v bistvenih elementih različna. V kazenskem postopku stranke niso v primerljivem položaju kot v pravdnem. Poleg tega se v kazenskem postopku odloča o krivdi, kar je pravno vprašanje in zato se zdi realen primer, ko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti senat Vrhovnega sodišča potrdi obsodilno sodbo nižjega sodišča. Iz ločenega mnenja pa izhajajo razlogi zaradi katerih bi bilo treba sodbo razveljaviti. No, verjetno je tudi ta primer skrajen. Ampak treba se je zavedati, da gre za mehanizem, ki bo vplival tudi na ugled sodstva, ker drugačna odločitev v tej fazi ni več mogoča. Smo na Vrhovnem sodišču. Pri tem se ne gre nujno zanašati na Ustavno sodišče, ker je dostop do Ustavnega sodišča omejen. So posebni razlogi za ustavno pritožbo, so posebni razlogi za oceno ustavnosti zakona. Treba je imeti izpolnjen pravni interes. Pa še ustavno sodišče ima pristojnost, da odloči, da o nekem vprašanju ne bo odločalo oziroma ga vzelo v presojo, ker pač ni pravno pomembno. Ločeno mnenje vrhovnih sodnikov konkurirajo v pristojnosti Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v okviru občne seje. Občna seja Vrhovnega sodišča je njegov poseben organ, ki obravnava vprašanja tako enotne uporabe zakonov, kot vprašanja o sodni praksi. Sestavljena je iz vseh vrhovnih sodnikov. Pravna mnenja, ki jih sprejme občna seja pa so obvezna za vse senate Vrhovnega sodišča. Skrb za enotnost sodne prakse, ki je urejena v zakonu o sodiščih nastaja organizirano in v kontroliranem procesu. Med tem ko ločena mnenja posameznega vrhovnega sodnika lahko tudi arbitrarno vplivajo na uporabo zakona o sodnih postopkih, kar je lahko obraten proces od tistega, ki ga izvaja občna seja Vrhovnega sodišča. V mnenju smo tudi razložili in to sedaj ne bom posebej razlagala, da Ustava v 23. členu seveda vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu odločajo nepristranska, neodvisna in z zakonom ustanovljena sodišča. Ne sodniki v množini, ampak sodišča. Sodišča so nadalje organizirana tako, da sodniki sodijo v senatih, kjer se seveda odloča z glasovanjem in takšno odločanje oziroma sojenje je, tudi po mnenju teorije, kvalitetnejše od sojenja po posameznem sodniku. In zato je zborno sojenje pravilo in ne izjema. Ločena mnenja tudi ne bi smela biti utemeljena na potrebi, da se na ta način zagotavlja večja transparentnost in javnost odločanja vrhovnih sodnikov. Lahko, da ta razlog narobe razumemo, ampak učinek tega je nejasen in ni nujno povezan s kvaliteto odločanja vrhovnih sodnikov. Vsekakor je treba tu izpostaviti, da noben sodnik, vrhovni ali pa tisti z nižjim nazivom ni odgovoren javnosti kot taki, ampak svojo funkcijo opravlja kot strokovnjak, kot tak je bil imenovan v ustreznem postopku. Poleg tega se njegovo delo ocenjuje v okviru ocene sodniške službe, ki jo izvajajo posebni organi, personalni sveti sodišč. No, in ne nazadnje imajo sodniki tudi imuniteto glede svoje odločitve.  Kaj je torej smisel naših pripomb k ločenim mnenjem? Menimo, da je po vsej verjetnosti vprašanj, ki bi jih bilo treba urediti na nivoju zakona več, kot je trenutno predvideno, zato bi bilo treba te pomisleke o morebitnih negativnih učinkih uvedbe ločenih mnenj in njihovo pravno sistemsko skladnost dodatno proučiti in dodelati po vsej verjetnosti. V zvezi s členi, ki se dotikajo ločenih mnenj imamo en amandma. Amandma k 23. členu predloga zakona, vložila ga je koalicija. Ta amandma vzbuja namreč dodatne pomisleke, in sicer zato, ker omogoča, da se ločenemu mnenju pridruži še sodnik, ki ni dal posebnega mnenja. To je sicer v redu, ker s tem ena dilema odpade. Problem pa je, da je ta sodnik lahko tudi tisti, ki je sicer glasoval za večinsko odločitev, v kateri ločeno mnenje nasprotuje. Ker ločeno mnenje je mogoče dati samo v primeru, če vrhovni sodnik ne soglaša z izrekom ali obrazložitvijo odločbe. In zdaj, če imamo na primer senatno odločitev tri proti dva, torej tri za in dva glasova proti, pa en sodnik poda ločeno mnenje, ki seveda podpira nasprotno rešitev. Se mu vsaj teoretično lahko pridruži sodnik, ki je sicer glasoval za večinsko odločitev. To lahko kompromentira izid glasovanja in sicer za nazaj, ker bo zaradi pridružitve enega sodnika ločenemu mnenju rezultat dejansko spremenjen, ne bo več tri proti dva, ampak dva proti dva in še en glas, ki je hkrati za in tudi verjetno proti. No, če drugega ne, na ta način izgubimo jasnost večinske odločitve in to je treba odpraviti v tem sistemu, ki se pripravlja.  Potem imam še pripombo k dvema amandmajema. Najprej za 24. člen predloga zakona, amandma od koalicije. Tukaj predlagam razmislek, da bi se spremenil tekst in sicer kot izboljšava besedila, tako da bi se del kje v notranjih narekovajih glasil takole, »razen kadar Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, pa ne gre za odločanje po četrtem odstavku 420. člena tega zakona«. Potem pa še pripomba k 18. Členu, amandma k 18. členu, ki ga je vložila poslanska skupina SDS. Ta amandma pomeni podvajanje ureditve, sankcioniranja kršitev, ki jih stori državni tožilec kadar žali ali pa, če žali sodišče, ker je tak položaj že urejen in to tudi mnogo bolj podrobno v okviru odločanja o disciplinskih kršitvah v Zakonu o državnem tožilstvi, in da pač ne bi prišlo do podvajanja v pravnem sistemu, bi bilo treba, ta amandma ne bi smel biti sprejet, ker bi povzročil podvajanje ureditve. Toliko o našem mnenju in morebitnih pripombah, amandmajih. Če bo potrebno se bom oglasila v nadaljevanju, sicer pa hvala za besedo.
Hvala lepa predstavnici Zakonodajno-pravne službe za njihovo izčrpno predstavitev stališča.  Sedaj pa želi predstavnik Državnega sveta, gospod Rajko Fajt, besedo? Izvolite.
Rajko Fajt
Gospod predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovane gospe, gospodje!  Torej, predlog je obravnavala komisija za državno ureditev. Noveliranje Zakona o kazenskem postopku je bilo v prejšnjem mandatu, kot je že bilo povedano, v Državnem zboru zavrnjeno po ponovnem odločanju zaradi veta v Državnem svetu. Člani komisije pozitivno ocenjujemo odločitev Ministrstva za pravosodje, da iz predloga zakona umakne vsebine, ki jih je strokovna javnost prejšnjič označila kot problematične, in da je novela tokrat usklajena z deležniki, ki lahko kakorkoli prispevajo h kvaliteti predloga zakona. Komisija je tudi opozorila, da je nujno prisluhniti pripombam Zakonodajno-pravne službe, ki kot smo zasledili, jih je res zelo veliko, in se čim bolj približati njihovim predlogom, spoštovati odločitve institucij kot je Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice. In prav tako je nujno opraviti implementacijo evropske direktive o žrtvah, ki nagovarja in varuje pravice žrtev in še posebej ranljivih skupin žrtev kaznivih dejanj. Komisija je opozorila tudi na pripombe zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, ki predlaga, da se ukine pristojnost imenovanih zdravnikov za izdajo mnenj o upravičenosti izdaje zdravniških potrdil za potrebe sodnih postopkov in da se morajo ta opravila izločiti iz socialnega zavarovanja, obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je to velika kadrovska in finančna obremenitev za zavod.  V nadaljevanju so bile na komisiji predstavljene še pripombe Odvetniške zbornice Slovenije. Predvsem se opozorila nanašajo na točke in sicer, novi 150.a člen - hramba IMSI lovilcev na sodiščih, dodatna varovalka glede uporabe IMSI lovilcev bi bila, če bi se naprave hranile na sodiščih, ne na policiji. Tako bi po odobritvi preiskovalnega sodnika, da dovoli uporabi IMSI lovilca za določen postopek policija lovilce prevzela na sodiščih po koncu uporabe pa bi jih vrnila v hrambo sodišča.  Potem je opozorila na 149.b in 149.c člen. Predlaga se, da se kot dokazni standard namesto »razlog za sum« uporabi »utemeljeni razlog za sum«.   Tako bi uporabili višji dokazni standard, saj gre za občutljive podatke.  149.e člen po mnenju Odvetniške zbornice Slovenije se pri tem na nek način poskuša oviri odločitev Ustavnega sodišča, da je treba podatke po preteku določenega roka brisati. Sedaj bo lahko na primer državni tožilec od operaterja brez sodne odredbe zahteval ohranitev podatkov, če se mu bo zdelo, da bodo podatki v nadaljevanju postopka lahko pomembni in si bo tako ustvaril zalogo podatkov. Omogočeno bo pridobivanje prometnih podatkov brez sodne odredbe, četudi gre le za zamrznitev podatka to v nasprotju z našo ustavno sodno prakso.  219.a člen, prvi odstavek. Preiskava elektronske naprave po novem vključuje tudi preiskave preko omrežja povezane z dosegljivim informacijskim sistemom kjer so shranjeni podatki tako imenovani podatki v oblakih. Prej je bilo precizirano o katerih napravah govorimo. To je sedaj manj jasno in policija bo lahko nadzorovala tudi druge informacijske poti. Ali gre za uvajanje novih prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma standardov. Prav tako ni jasno, kaj vse lahko policija počne v okvire te preiskave.  425. člen govori o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti s skrajšano obrazložitvijo, čemur je stroka nasprotovala že do sedaj, vendar to noveli ostaja. Iz vidika pravne varnosti je problematično, da bo možna situacija, ko odločba Vrhovnega sodišča sploh ne bo več obrazložena. Gre za omejitev razpoložljivih pravnih sredstev. Komisija je na koncu razprave predlagatelje pozvala, kljub obrazložitvam, da pri nadaljnjemu usklajevanju predloga zakona upoštevajo zgoraj navedene predstavljene pripombe in pripombe pravne službe Državnega zbora. Sicer na koncu je komisija z večino glasov predlog zakona podprla.  Hvala.
Gospod Fajt, tudi vam hvala lepa za predstavitev stališča Državnega sveta.  Želi besedo sedaj predstavnik Vrhovnega sodišča? Gospod Florjančič, izvolite.
Damijan Florjančič
Hvala za besedo gospod predsedujoči. Lepo pozdravljeni tudi člani odbora in članice odbora!  Kot je bilo že rečeno, Vrhovno sodišče načeloma podpira to predlagano novelo Zakona o kazenskem postopku. Predlog tega zakona ima sicer lahko določene pomanjkljivosti, vendar pa mislimo, da ima lahko še večje pomanjkljivosti obstoječi zdaj veljavni zakon o kazenskem postopku in mislim, da jih predlog v pomemben delu odpravlja. Tudi v zvezi s pripombami, ki jih je dala zakonodajna služba Državnega zbora, ki so zelo tehtne in dobro utemeljene, bi lahko vendar dejal, da se mi zdi, da je treba upoštevati pri nekaterih njihovih pripombah to, da vendarle odločamo na sodiščih tudi o ukrepih, ki posegajo na področje varstva človekovih pravic z upoštevanjem ne samo zakonskih določb, ampak tudi določb Ustave in mednarodnih aktov o človekovih pravicah, tako da je varstvo zagotovljeno prav s sodnim odločanjem in zato se mi zdi nekako neustrezno pričakovati, da bo vse tovrstne situacije zakon že določno uredil, ker tako kazoistično pač zakon ne more posegati v dejanska razmerja, ki se ustvarijo v konkretnem kazenskem postopku. Torej, prav zato je sodno varstvo in temu je namenjeno. Tudi ti pomisleki, ki so bili izraženi, se mi zdijo ali pa se Vrhovnemu sodišču, lahko rečem, tudi ne zdijo take teže, da bi zaradi tega lahko ta predlog spremembe Zakona o kazenskem postopku zavrnili. V celoti gledano, se nam ta predlog sprememb zakona zdi tak, da bo lahko pomembno vplival na učinkovitejše in zakonitejše delo sodišča na vseh stopnjah njegovega odločanja. Res je, da se ureja samo v eni tretjini tiste stvari na katere se nanašajo določbe direktiv na katere se sklicuje ta zakonska sprememba. Vendar je mogoče najti tudi v ostalih določbah take rešitve, ki posredno vplivajo tudi na žrtve in na oškodovance v kazenskih postopkih, tako da ni treba gledati samo dobesedno tistih določb, ki dobesedno prenašajo določbe direktiv v to novelo zakona. Morda je pomembno opozoriti tudi to, ko se je izpostavljalo potrebnost javne razprave o tem predlogu sprememb, da je tudi Odvetniška zbornica na pravni fakulteti že organizirala javno soočenje mnenj v zvezi s to novelo zakona oziroma bomo lahko rekli kar s tistim besedilom, ki je bilo v prejšnjem predlogu zakona predstavljeno. In tudi na podlagi te razprave razumem, da so bile iz tega besedila umaknjene tiste določbe, ki so bile že takrat tudi v tej razpravi, označene kot najbolj sporne.  Zakonodajna služba Državnega zbora se je še osredotočila na nekatere stvari, ki se mi zdi, da so take narave, da bi bilo potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ima nekatere primerljive določbe, tudi kar se tiče elektronskega poslovanja. Govori se o tej službi, ki naj bi organizirala e-poslovanje in v Zakonu o pravdnem postopku je to že v veljavi. Imamo določbe, ki se izrecno sklicujejo kot na primer v 105.b členu Zakona o pravdnem postopku, da pristojni organ za sodišča vzpostavi in vzdržuje informacijski sistem e-sodstvo. Torej, vemo točno kje je organizirano e-sodstvo in kdo za to odgovarja in se mi zdi, da ni potrebno takšnih stvari detajlneje urejati v besedilu vsakega posameznega procesnega zakona. Lahko seveda se to uredi tudi v zakonu o sodiščih, ampak dokler ta zakon o sodiščih ni ustrezno renoviran, potem ni nobene škode, da imamo tudi tovrstne določbe v Zakonu o kazenskem postopku.  Če bi se nekoliko ustavil pri posameznih fazah postopka z vidika kaj je pomembno z vidika sojenja v posameznih zadevah bi lahko rekel, da je v zvezi s temi prikritimi preiskovalnimi ukrepi in z IMSI lovilci pač, kot sem že omenil, zagotovljeno sodno varstvo. Odredbe morajo biti ustrezno utemeljene, razlogi morajo biti natančno opredeljeni. In to je predmet potem sodne presoje. Ne moremo v zakonu pričakovati, da bomo imeli vse te konkretnosti opredeljene na tak način, da potem skoraj ne rabimo več nikakršnega sodnega nadzora nad utemeljenostjo uvedbe teh ukrepov. Res pa je, da tam kjer sodni nadzor ni nekako sedaj že predviden in zagotovljen, se pa to lahko z ustreznimi amandmaji zagotovi.  Morda so prezrte tudi tiste določbe, ki so pomembne z vidika ustreznejših ukrepov zoper obsojence, kot na primer pri kaznovalnem nalogu, kjer je dana možnost državnemu tožilcu, da predlaga tudi izrek pogojne obsodbe z varstvenim ukrepom, kar sega v pravzaprav vsebinski pristop, kako in kaj želimo doseči s kaznovanjem oziroma s sankcioniranjem storilcev kaznivih dejanj. Ta določba na primer se mi zdi kot tista, ki je uperjena v dejanski srž problema storilca kaznivega dejanja, kaj ga je torej privedlo do kaznivega dejanja in tiste vzroke je treba odpravljati.  Kolikor se tiče razprave o tem, kako se postopki na glavni obravnavi izvajajo se mi zdi, da je dovolj jasno že iz dosedanjih kazenskih postopkov, ki potekajo tudi pred očmi javnosti, da sodnik izgublja z današnjim načinom vodenja dokaznega postopka svojo pravo vlogo razsojevalca kateri dokazi so pravzaprav privedli do dejanja, kateri dokazi prepričajo, ker se dejansko izgublja v svojem neposrednem izvajanju posamičnih dokazov. In zato je prav, da tako kot je sedaj zamišljeno v zakonu, dokaze izvajajo in predstavljajo tisti, ki jih predlagajo v postopku. Oni vedo kaj je bistveno tistega dokaza za predstaviti in način, kako ga bodo predstavili je tudi pomemben element pri prepričljivosti posamičnih dokazov. Zakonodajna služba je tukaj izpostavila problem, kaj bo, če bo stranka zavrnila posamezno izvedbo dokaza na način kot bi zahteval oziroma odločil predsednik senata. Vendar je treba vedeti, da predsednik senata je tisti, ki glavno obravnavo vodi in on je odločevalec, kako se bodo dokazi izvajali. In tukaj ne moremo prepuščati odločanja drugim strankam v postopku, da bi prevzeli odločanje o teh načinih izvajanja.  Zdijo se nam pomembne tudi določbe o pritožbenem postopku, kjer gre za tiste določbe, ki racionalizirajo izvedbo glavne obravnave v pritožbenem postopku in širitev tudi upravičencev, na primer oškodovancev do vlaganja pritožb, kar je spet ena taka pomembna določba, da bodo tudi ti imeli možnost vlaganja pritožb zoper oprostilne in zavrnilne sodbe, ne da je to bilo kot doslej pridržano le državnemu tožilcu.  Ne morem se strinjati, da je lahko problematično poenostavljeno odločanje o zahtevah za varstvo zakonitosti v tistih primerih, ko gre za očitno neutemeljene vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Takih zahtev iz naše sodne prakse je preveč. In preveč obremenjuje delo Vrhovnega sodišča, da se odvrača njegova energija k večji podrobnejši posvetitvi tistim zadevam, ki so dejansko pomembne za pravilno odločanje, za pravilno presojo in je ta poenostavljen način v teh primerih, seveda, primerljiv tudi z nekaterimi drugimi ureditvami v nekaterih drugih državah, tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in je zato tak ukrep zelo koristen za učinkovitejše vodenje postopkov, pa tudi za učinkovitejše vodenje drugih postopkov, ki niso očitni utemeljeni v tem smislu vloženih zahtev. Vendar pa ta kratka obrazložitev tudi ne bo pomenila, da gre za odločanje brez obrazložitve, ampak tudi v tem primeru bo jasno povedano katera so tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče tukaj imelo pred očmi. Kolikor se tiče vprašanja ločenih mnenj na Vrhovnem sodišču bi lahko rekel, da je na Vrhovnem sodišču, ko se je začela razprava o morebitni uvedbi načina ločenih mnenj pri našem odločanju, bila ustanovljena posebna delovna skupina vrhovnih sodnikov, ki so preučili različne vidike možnosti ločenih mnenj, kot tudi tega, da jih ne bi bilo. In seveda tako kot običajno je tudi na Vrhovnem sodišču bilo zelo različno ocenjevano kaj pridobimo in kaj izgubimo s takim načinom odločanja. Vendar večinsko mnenje je vendarle bilo naklonjeno ločenim mnenjem. In predvsem z vidika tudi te transparentnosti odločanja Vrhovnega sodišča napram javnosti, ko se špekulira marsikdaj v javnosti s tem, kakšen glas je kateri vrhovi sodnik podal v konkretni zadevi. Gotovo je, o tem sem povsem prepričan, da ločena mnenja ne bodo v vsaki zadevi oziroma da se ne bodo tako pogosto pojavljala, da bi to povsem porušilo neko enovito ocenjevanje dela Vrhovnega sodišča pri odločanju v senatih, ampak da bo pa vendarle dana možnost tistim sodnikom, ki mislijo, da je potrebno o konkretni zadevi povedati, predstaviti problematiko, ki se je pojavila pri odločanju tako glede pravnih kot tudi dejanskih vprašanj marsikdaj. Mislim, da tukaj ne moremo dobiti enoznačnega odgovora, po drugi strani je pa tudi dejstvo, da je Zakon o pravdnem postopku uvedel že možnost ločenih mnenje, treba upoštevati in ne bi se mogel povsem strinjati s temi pomisleki, ki jih je zakonodajna služba Državnega zbora izrazila, da je vprašanje ločenih mnenj v kazenskem povsem neprimerljivo z ločenimi mnenji v pravdnem postopku.  Morda samo še pripomba glede teh navedb, da se nekateri izrazi premalo konkretizirajo in obrazložijo, kot je bilo govora o tem relevantnem obdobju, ki naj bi bilo pri teh prikritih ukrepih pa relevantnih podatkih, vendar tudi to so zadeve ali pa pojmi, ki jim mora vsebino dati sodno odločanje. Če bomo pričakovali, da bo vsak pojem natančno definiran v Zakonu o kazenskem postopku, potem bomo pač prišli do zakona, ki bo imel tisoč členov ali pa še več, in bo onemogočal pravzaprav neko ustvarjalno vlogo sodne prakse tudi v tovrstnih zadevah. Mislim, da tukaj ni nobene bojazni za kršitve človekovih pravic. Spoštujem in cenim prizadevanje zakonodajen veje oblasti, da se tudi v zakonih v maksimalni meri zagotovijo človekove pravice, vendar tam kjer tega ni mogoče doseči v vseh podrobnostih in v vseh detajlih posameznih zakonskih določb, je pač treba zaupati in imeti vendarle vero v to, da bo sodstvo, ker je za to postavljeno, da bo varovalo človekove pravice in v končni fazi jih bo pa varovalo, če bo tukaj prišlo do kakršnihkoli prepustov, Ustavno sodišče ali pa Evropsko sodišče za človekove pravice, saj vendar so vse te in smo vse te institucije postavljene tudi za namenom zagotavljanja človekovih pravic v kazenskih postopkih.  Za zaključek bi dejal samo še to, da je ta novela po naši oceni pomembna za delo sodišč, kot sem uvodoma rekel, vendar pa je to stopnica proti tej celoviti noveli ali pa izgradnji novega Zakona o kazenskem postopku o katerem govorimo že več kot dvajset let in je zadnji čas, da pridemo do enega sodobnega evropsko orientiranega kazenskega postopka kjer bodo urejene vse faze kazenskega postopka na način, da se bomo lahko primerjali z vsemi temi evropskimi državami, ki lahko učinkovito in zakonito vodijo sodne postopke. Marsikdaj lahko vidite tudi iz medijev, da s temi orodji, ki jih imamo danes v rokah, ne moremo učinkovito speljati kazenskih postopkov in potem se vse zgrne, vsa kritika se zgrne na sodišča, na sodišče, na sodno vejo oblasti, ne da bi se vprašali pravzaprav kakšna orodja imamo dejansko v svojih rokah.  Hvala.
Mag. Florjančič, hvala lepa za predstavitev stališča Vrhovnega sodišča.  Sedaj želi besedo predstavnik Vrhovnega državnega tožilstva, gospod Drago Šketa, generalni državni tožilec. Izvolite.
Drago Šketa
Hvala.  Nekako kjer je predsednik Vrhovnega sodišča, gospod Florjančič, zaključil, bi jaz tudi nadaljeval. Seveda v osnovi je treba reči, da na Vrhovnem državnem tožilstvu podpiramo predlog Ministrstva za pravosodje, takšnega kot je v celoti. Razumemo pomisleke in določena drugačna gledanja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. seveda so takšni predlogi seveda sprejemljivi v tistem delu, ki se nanašajo na določena minimalna odstopanja, vendar smo prišli do zaključka, da predlog kot takšen, Zakona o kazenskem postopku en je za Vrhovno državno tožilstvo sprejemljiv in tudi so bile določene sporne spremembe črtane. Na podlagi naših pripomb moramo povedati, da je bilo spremenjenih in dopolnjenih kar 139 členov zakona, pripombe smo pa izdali na skoraj da 76 členov, od tega je bilo večje število tudi upoštevano, pripomb. Seveda gre po mnenje državnega tožilstva za spremembe, kjer je bilo potrebno strokovno usklajevanje. V tem primeru v tem mandatu ministrice je bilo tudi to storjeno. Pritegnjeni so bili vsi deležniki in smo se tudi dalj časa usklajevali glede vseh členov, tako pripomb kot tudi potrebnih strokovnih rešitev, ki bi prispevale k čim bolj normativni zagotovljeni, nomotehnično zagotovljenim meram, ki bi jih naj neka novela zakona o kazenskem postopku zaobsegala. Sodelovanje je bilo korektno. Besedilo zakona je nedvomno v primerjavi s padlim zakonom v prejšnjem mandatu nedvomno boljše in tudi izboljšano. Prisluhnilo se je deležnikom, torej stroki. In seveda za nas kot organ kazenskega pregona je v interesu, da ne samo tudi v delu, da kot generalni državni tožilec, da sem tudi v enem delu kot varuh zakonitosti z zmožnostjo vlaganja ustavnih, torej za oceno ustavnosti določil, je bilo v uvidu tudi ne glede na vse ostale deležnike tudi vidik ustavne skladnosti posameznih predpisov. Ne gre prezreti mimo tega dejstva, da bo, kot je že ministrstvo poudarilo, pritegnjeno tudi delovna skupina za pristop k Zakonu o kazenskem postopku 1 oziroma tožilski preiskavi v prihodnosti. Treba pogledati tudi določene rešitve v primerjalnih redih, da je veliko členov bilo ustavnopravno spornih in zaradi tega samo tudi v vidu tega spremljali določila in dali tudi obširne pripombe, kar je tudi razvidno iz gradivo s katerim razpolaga Ministrstvo za pravosodje. Pri tem je moč opaziti, da je za državno tožilstvo potrebno poudariti par institutov, ki so bili ali s strani Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora izpostavljena ali pa s strani poslanskih skupin. Preden bom začel, se dotaknil teh treh štirih institutov je treba poudariti, kar je že državno tožilstvo večkrat poudarilo, kot organ kazenskega pregona, da je potrebno zagotoviti državnemu tožilstvu učinkovita orodja za uspešen in učinkovit kazenski pregon. To je tudi zaključilo sodišče Evropske unije v zadevi Teriko, kjer je navedlo in tudi naložilo zakonodajalcu, da mora upoštevati tudi za to, da se zagotavlja organom kazenskega pregona, torej državnemu tožilstvu, orodja, da lahko izvede uspešen in učinkovit kazenski pregon.  Seveda v nadaljevanju bi se dotaknil ravno teh institutov, kjer so bili poudarjeni, torej oprava hišne preiskave, dvigovanje dokaznih standardov, IMSI lovilcev in pa tudi seveda zagotavljanje določenih anomalij, odrekanja in seveda pri zagotavljanju prikritih preiskovalnih ukrepov. Kaj bi želeli poudariti? Želeli bi poudariti, kar je že bilo prej poudarjeno, da smo na tej strani, kar se tiče strokovnega pristopa, tako kot je slišati iz ust s strani Vrhovnega sodišča s strani Vrhovnega državnega tožilstva, kot tudi z nasprotne strani državnemu tožilstvu, Odvetniške zbornice prišlo nekako do tega, da se s to novelo, ki je v takšni meri, ki je bila tudi ukleščena do te mere, da je takšna kot, po našem mnenju sodeča za obravnavo v Državnem zboru in tudi za sprejetje le-tega, tudi konstruktivno podprta. Mimi tega ne gre. Treba je poslušati stroko. seveda so pa zadeve, kot je bilo že poudarjeno, ki se ne morejo v kazoističnem pomenu reševati, od besede do besede, ne samo sodišče, sodišča, ki razpolagajo na primer pri odrejanju prometnih podatkov po 149.b in 149.c, torej z občutljivimi osebnimi podatki, seveda ob že do sedaj zagotovljenih dokaznih standardih, ki so, po našem mnenju, zadostni, seveda mora sodišče ob seveda upoštevanju načela sorazmernosti, ustavnih odločb in sodišč Evropskega sodišča za človekove pravice pri izdaji tovrstnih odredb upoštevati vse te okoliščine in seveda potreba po kakršnemkoli zaostrovanju dokaznih standardov, po mnenju državnega tožilstva, jemlje državnemu tožilstvu tista učinkovita orodja, s katerimi bi lahko zagotavljali tudi   (nadaljevanje) učinkovit kazenski pregon, s tem da bi tudi lahko primerno procesuirali obdolžence na sodiščih. Seveda so vsi prikriti preiskovalni ukrepi poseg v človekove pravice. Vsi ti posegi so po našem mnenju zadostno urejeni in tudi primerno urejeni. Seveda mogoče tudi, kjer se vodi razprava o prikritih preiskovalnih ukrepih moram, poudariti eno izmed ugotovitev Sveta Evrope že iz preteklosti, mislim, da vsaj že 10 oziroma 15 let staro, da je Slovenija pri ureditvi prikritih preiskovalnih ukrepov lahko šolski primer za vse države v okviru Sveta Evrope, torej ne samo Evropske unije. Kar pomeni, da ima že do sedaj zgledno urejeno zakonodajo in jo samo nadgrajuje. Kakršnokoli zaostrovanje oziroma dvigovanje dokaznih standardov bi pomenilo slabenje državnega tožilstva, pa tudi policije pri odkrivanju kaznivih dejanj. Enako se nanaša tudi na IMSI lovilce, s katerimi že vse države tudi razpolagajo, seveda smo pa tu državni organi, torej organi odkrivanja, državno tožilstvo in policija, vsaj, bomo rekli, pet korakov za ostalimi državami ter deset korakov za obdolženci. In zdaj je stvar na zakonodajalcu, kako se bo odločil, ali nam bo dal ta učinkovita orodja ali ne. Seveda mi tega bremena tudi na koncu koncev ne moremo prevzeti. Je pa ustavno skladno ureditev teh področij, kot predlaga ministrica, v celoti zajeto.  Kar se nanaša na določene zadeve, tudi državno tožilstvo je imelo nekatere pripombe na določena določila. Seveda pri vseh določili ni bilo moč doseči konsenza, ampak, kot smo že večkrat poudarili, je bilo moč reči, da predlog podpiramo, tudi zaradi tega - da se samo kratko dotaknemo tudi tistih, ki jih narekuje evropska zakonodaja v okviru direktiv in ustavne odločbe - je Ministrstvo za pravosodje tudi upoštevalo vsa ta napotila, priporočila oziroma odločitve.  Če bi zgolj dodal še, kar se tiče sploh teh podatkov v zvezi s prikritimi preiskovalni ukrepi, je moč ugotoviti, da je že prešla kriminaliteta, vsaj po mojih vedenjih, v postopek. Zaradi tega sem tudi zaobsegel svojo politiko pregona v področje kibernetske kriminalitete in preiskovanja vseh naprav in prometnih podatkov in nekje obsega že skorajda več kot polovico vseh kaznivih dejanj; to se nanaša na telefone, tablice, sporočila, glasovna, zvočno, video snemanje. In vsi vemo, tudi ob tveganjih, ki so v svetu, poleg kibernetskega kriminala, tudi terorističnih tveganjih, imajo tuji varnostni organi velike probleme. Imamo probleme tudi pri implementaciji in izvrševanju tujih sodnih odredb v Republiki Sloveniji, kar se nanaša tudi na to, na kakšen način naj ob takšnih dokaznih standardih, ki jih posamezni poslanci predlagajo, zagotavljamo oziroma odrečemo zagotavljanje kazenskega pregona v Republiki Sloveniji; jaz si tega ne morem predstavljati. Seveda, o podrobnostih bomo kasneje lahko tudi še podali kakšna stališča, če bodo ta zahtevana, k posameznim členom. Seveda bi pa z vidika praks, ki jih ima, in zagotovljenosti vsega sodnega varstva, ki ga imajo tako obdolženci kot žrtve kot oškodovanci in tudi prijavitelji, se dotaknil tudi ureditve, do katerih je prišlo na posameznih področjih s strani določenih strank, da se spet umestijo kvalificirani ovaditelji, ki so bili zavrnjeni že v prejšnjem zakonodajnem predlogu z vetom v Državnem svetu, ne štejem te rešitve kot umestne, so pa določeni notranji nadzorni mehanizmi, ki urejajo kontrolo nad sodnimi odločitvami, torej nad tožilskimi odločitvami državnih tožilcev, kot so posebej pomembne zadeve in obvestilo vodij po 156. členu Zakona o državnem tožilstvu.  Na koncu bi želel poudariti, da štejem ta ozek Predlog zakona o kazenskem postopku kot   (nadaljevanje) enega s strani Ministrstva za pravosodje s svojega vidika tudi ustavnopravno skladen, kolikor sem prečesal določila člena, in podpiramo ta zakonodajni predlog ministrstva.  Hvala.
Gospod Šketa, hvala lepa za to koncizno stališče s strani Vrhovnega državnega tožilstva. Zdaj se nam je pridružil - samo še to obvestilo - gospod Gregor Židan, ki nadomešča poslanca Janija Möderndorferja.  Zdaj želi besedo predstavnik policije. Z nami je, mislim, da mag. Jerkič. Izvolite.
Matjaž Jerkič
Gospod predsedujoči, spoštovane članice in člani odbora, spoštovani vsi prisotni! V slovenski policiji, kot je povedal državni sekretar, v popolnosti podpiramo novelo Zakona o kazenskem postopku. V to razmišljanje nas peljejo situacije, s katerimi se srečujemo pri svojem vsakdanjem delu. Zelo pogosto se primerjamo s sosednjimi državami, tako kot na vseh drugih področjih, tudi mi radi pogledamo čez mejo, kakšne normativne ureditve imajo druge države. In tu ugotavljamo, da, kot je že povedal generalni državni tožilec, nekoliko zaostajamo.  Situacije, s katerimi se srečujemo pri svojem vsakdanjem delu, so zelo zapletene. Danes smo že slišali, da se kriminaliteta seli na svetovni splet, v segment Darkneta, kjer smo zelo nemočni. Strinjam se s povedanim s strani predsednika Vrhovnega sodišča, zelo pozorno sem poslušal njegove besede in mislim, da je tako novelo zakona, kot je predlagana, preprosto treba sprejeti, kajti drugače bomo še bolj v zaostanku, kot smo bili do sedaj.  Če boste imeli v nadaljevanju kakršnakoli vprašanje, bom poskušal na to konkretno odgovoriti. Hvala lepa.
Gospod mag. Jerkič, hvala lepa tudi vam za izvajanje oziroma predstavitev stališča. Z nami so tudi predstavniki Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije. Želi kdo besedo? Pa se, prosim, predstavite za magnetogram. Kar izvolite.
Dušan Zupančič
Spoštovani predsedujoči, spoštovane članice in člani odbora, spoštovani prisotni!  V Združenju za informatiko smo sodelovali… / oglašanje v ozadju/ (Dušan Zupančič, Združenje za informatiko in telekomunikacije). V združenju smo sodelovali že v kompletnem procesu priprave zakona, od javne razgrnitve mnenj. Lani smo poslali tudi pripombe na ministrstvo in predlagali, da se dobimo, vendar, na žalost, ni bilo odgovora. Tako ne glede na vse skupaj imamo nekaj pripomb, ki so morda malo minorne glede na vso tematiko, ki se danes obravnava, pa vendar, te pripombe posegajo na področje, na katerem bodo prizadeti vsi državljani Slovenije, konec koncev tudi tu prisotni. Jaz bi prosil dva kolega, Mirana Kimovca in Petra Jegliča, da predstavita pripombe. Oba sta profesionalca na tem področju, kar pomeni, da se ukvarjata z realizacijo zahtev, ki jih daje sodišče oziroma policija, tako sta najbolj kompetentna in lahko povesta, kakšne težave bodo potem pri realizaciji tega zakona. Izvoli, Miran.
Ja, se pravi, gospod Kimovec, če pravilno razumem, bo… Izvolite, beseda je vaša.
Peter Jeglič
Peter Jeglič, Združenje za informatiko in telekomunikacije, v tem svojstvu sem danes tukaj. Lep pozdrav vsem! Vse pripombe ali predlogi so predvsem v smeri konciznosti in natančnosti določb in v smeri lažjega izvajanja ali pa sploh možnega izvajanja.  Prva pripomba gre na 149.b člen. Poleg tega, kar je predstavnica Zakonodajno-pravne službe že povedala, ni opredeljen pojem relevantnih podatkov, kar pušča odprto polje za to, da se odredb ne da izvrševati natančno.  Konkretnejša pripomba je pa potem na 4. člen, četrti odstavek istega člena in na vse smiselno enake odstavke po naslednjih členih. Ta člen omogoča po poteku 24-mesečnega roka po koncu izvajanja odredbe oziroma kolikor je ta rok podaljšan s strani preiskovalnega sodišča, osebam, ki jih zakon naslavlja kot uporabnike, naročnike ali tretje osebe, da bi lahko prišli do podatkov, ali so bili predmet neke sodne odredbe. Pri sodnih odredbah je v praksi treba vedeti,   (nadaljevanje) da operaterji prejmemo prepis sodne odredbe. Prepisi sodnih odredb se ne nanašajo na ime in priimek, ampak se nanašajo na IMSI, IMI ali IP naslov. To niti ni nujno povezljivo v naših sistemih z imenom in priimkom, vsaj v teh sistemih, v katerih se to dela. Naslednje vprašanje je, ali bi oseba ali tretja oseba, ki bi naj prišla po splošnih pravilih, tako vsaj na našo obrazložitev predloga zakona, do teh podatkov, ali je to tako imenovana tarča, se pravi, osumljenec ali obdolženec v postopku, ali je to vsaka oseba, ki se je našla na rezultatu tako izvedene odredbe. Tu si lahko predstavljate, da sem tarča jaz, na izpisu za par mesecev je pa lahko par tisoč ljudi; in to so samo številke, ki jih mi ne povezujemo z imeni in priimki. Osnovna pripomba je v nadaljevanju tudi, da če bi prišlo do take zahteve, glede na to, da je bila odredba, recimo, dve leti nazaj, sploh ne vemo, kdo je bil uporabnik tega sredstva takrat in kdo je uporabnik tega sredstva danes, zakonit uporabnik ali naročnik. Lahko je uporabnik tega sredstva tudi anonimen, kar so »prepayed« uporabniki, in se tega ne da povezati. Kar pomeni, računamo, da je bil namen te določbe v bistvu iz splošnih določb ZVOP o upravičenosti oseb oziroma posameznikov do vpogleda v podatke, vendar določba, kot je, je v tem delu popolnoma nedodelana in mislimo, da se je ne bo dalo izvrševati. Naslednji problem je pa, da bi to, kljub temu, da je neizvršljivo, nalagalo operaterjem, ki so osebe zasebnega prava, popolnoma neke nove obveznosti. V vseh sistemih in ustavnih ureditvah - naša je izredno stroga glede tega, kar se meni zdi prav - je odpiranje take zadeve za obdolžence iz smisla varstva osebnih podatkov po našem mnenju nepotrebno, zato smo tudi predlagali, da se ta zadnja dva stavka črtata.  Naslednja pripomba je na 149.č člen. Tako kot mi razumemo, je člen namenjen v bistvu pridobivanju podatkov na podlagi zakonitih interesov in izpolnjenih pogojev, tudi v primeru tako imenovanih lažjih kaznivih dejanj. Člen, kot ga beremo, je namenjen v primeru sodne odredbe za shranjevanje teh podatkov za naprej. Če se bo člen razlagal oziroma bo pisan za uporabo samo za naprej, bo onemogočal policiji praktičen del pregona kaznivih dejanj, ki se v praksi, recimo, na način, ko je ukraden telefon, uporabnik prijavi krajo telefona na policiji, poda izjavo, tudi da zahteva sledenje telefona, ampak, seveda, preden bo prišlo do tega ukrepa, so ti podatki oziroma je ta telefon že bil v uporabi. Kar pomeni, policiji bi koristili podatki od trenutka prijave pa do tega roka, ki je tu določen. Če tega ne bo, pomeni, da bo kraja telefonov pač otežena v odkrivanju, skratka, bo imela policija premalo pristojnosti. Če se bo določba popravila, da bi se ta del, ki se nanaša na obdobje, ki ga določi preiskovalni sodnik, lahko uporabila tudi za nazaj, bo policija tukaj to možnost imela, sicer pač ta odkrivanja ne bodo. Še vedno je pa vse pod predpostavko, ali bo preiskovalni sodnik sploh tako odredbo izdal. Zavedati se moramo, da danes v široki uporabi mobilne telefonije telefon jemljemo kot neko najbolj običajno sredstvo. Vrednost tega telefona največkrat ni tako nizka. Če bi šlo za krajo televizorja, se vsakemu zdi, da je to velika vrednost, če gre za krajo telefona, ni. Pri tem pa je treba upoštevati še nekaj - v osnovi ne gre samo za vrednost predmeta, ti telefoni imajo dostop do zelo širokih povezav, ki so osebne, so shranjene slike, so lahko shranjeni dokumenti. In če se ta kazniva dejanja ne bodo mogla odkrivati, bo policija omejena tako pri odkrivanju samih predmetov, ki so odtujeni, kot tudi pri vseh drugačnih malverzacijah, ki se lahko potem preko tako odtujenega aparata izvršijo.  Zdaj bo pa kolega povedal še dve pripombi na dva druga člena. Hvala.
Hvala lepa.  Gospod Kimovec, izvolite, beseda je vaša.
Miran Kimovec
Hvala lepa za besedo.  Spoštovani poslanci, poslanke, ostali! Še par pripomb. Vsi štirje členi na 149.b vključujejo tudi možnost ustnih odredb. Ustne odredbe v telekomunikacijah ne obstajajo, obstajajo telefonske odredbe. Sodnik nikoli ne bo prišel do nas pa povedal, kaj želi, ampak nas bo po telefonu poklical. Obstoječa praksa seveda že tudi danes omogoča ustne odredbe, vendar ravno zato, ker se sedaj srečujemo s temi težavami, bi jih rad v naprej vsaj preprečili, čeprav tega ni veliko, so pa. Operater ne more vedeti kdo ga pokliče. Ne vemo. In potem prosimo policijo, daj preveri, ta pa ta me je klical, ali je to res sodnik, ali smem jaz njemu podatke dati, kako, na kakšen način, se pravi, najprej sprejem zahtevke in potem kako podatke posredovati. Če se slučajno pričakuje, da bo operater po telefonu dobil klic sodnika ali sodnice in bo potem zahtevo dobil, da je meni po telefonu posodobil podatke, klicne številke, karkoli, je za pričakovati, da bo šum v komunikaciji in se lahko zgodi, da bo tisto, kar bo nekdo povedal na eni strani, na drugi strani se je drugače slišalo in bo napaka. Večina današnjih realizacij sodnih odredb gre od operaterja pa po varni elektronski poti na policijo in potem preko policije naprej do sodišč. Naš predlog bi bil tukaj notri, da se v primeru teh, ko so ustne odredbe, v teh členih doda ustna odredba, se napove po varni poti. Policija dela 24/7 na dan in lahko policija v naprej sporoči, poklical te bo ta pa ta sodnik, s te številke. Zadostuje, toliko da imamo revizijsko sled.  Drugi del, ki se je pri ustni odredbi danes kaže je, da ne tako malo procentov ustnih odredb nima avtomatično po dvanajstih ali pa po štiriindvajsetih urah posledico, prejem pisne odredbe. In dejansko jih moramo mi potem prositi, dajte poslati še pisno odredbo, pride to tega, ja saj podatki niso več pomembni, ne bo odredbe in potem dobesedno prosimo, pošljite odredbo, da bomo imeli revizijsko sled, da smo nekaj naredili, da smo nekaj naredili dejansko skladno z ustno zahtevo. Se pravi, ustne odredbe so v osnovi lahko problematične, dajmo jih s kakšnim stavkom drugače rešiti.  Ustna odredba ali pa ustna zahteva je pa najhujša v 149.e, kjer lahko policija ali državno tožilstvo, ne samo sodišče, zahteva od operaterja v naprej, se pravi, da shrani določene podatke za nek čas, ker bo prišla v roku 30 ali pa 60 dneh potem naknadno sodna odredba. Se pravi, dobimo ustno odredbo od nekega policista, zoper ne vemo kdo je, od nekega tožilca, ki je predstavil, zopet ne vemo kdo je in polet tega, da ti te podatke shraniš, je znotraj tudi en odstavek v tem členu, ki piše, da moraš, tretji odstavek, kjer piše, da moraš poleg tega, da si ti te podatke shranil pri sebi, posredovati del teh podatkov tudi policiji oziroma tožilcu zato, da bo on lahko ugotovil potem še morebitne druge operaterje, ki so vključene v te sezname zvez. Eno vprašanje, kdo bo verjel operaterju, da je, ko je pogledal v sezname zvez, zato da je videl te podatke, ki jih policija ali tožilstvo zahteva, tožilec oziroma policiji sporočil res samo tisti podatek, kateri operater je še notri ostal ali katere prenosne poti, ne pa tudi katera telefonska števila je s katero komunicirala, če je že operater to videl. Se pravi, če že gremo v to, da bomo hranili te podatke na zahtevo policije ali tožilstva, ja v redu, hranimo jih, ampak ne dajati operaterju nalogo, da brska sam po teh podatkih brez da bi prejel sodno odredbo.  In drugo vprašanje ali pa tretje vprašanje, ki se ob tem nanaša je, v tem e. členu piše, da zato, ker se lahko podatki do izdajo odredbe že izgubijo. Kdo pa danes ve koliko časa operaterji hranimo prometne podatke? Ni zakona, ki bi rekel, kateri podatek moraš koliko časa hraniti. Verjetno veste, da večina operaterjev večino podatke hranimo za tekoče in tri pretekle mesece, ampak to je večina, ne vsi in niti ne za vse prometne podatke. Določeni podatki, IP naslovi se hranijo samo 5 dni recimo pri nas. Kako bo torej sodišče vedelo, katere podatke koliko časa hranimo, če že danes, ko pravilo, pravim, večino podatkov, tri plus tekoči, dobimo nemalo zahtevkov sredi meseca z urgenco ali sodišča ali policije, dajte pod nujno narediti zato, ker se podatki nanašajo na danes minus tri mesece. Se pravi, ker dejansko nikjer ni napisano koliko časa operaterji imamo in potem organe skrbi, da bomo izgubili te podatke preden bodo oni prišli do njih. Se pravi, iz te analogije lahko pričakujemo, da bo ta uporaba teh postopkov po 149.e členu zelo narasla. Ta zadeva, ne vem če je temu namenjena. Če že hočemo, potem bi bilo dobro vsaj definirati koliko časa naj operater hrani katere podatke. Zdaj je vprašanje, če je to stvar ZKP. Ne vem. Ampak, koliko časa in tudi to kar je bilo že danes nekajkrat povedano, kateri so relevantni podatki po 149.b členu, je spet nabor podatkov. Mi vemo kater podatke imamo, mi vemo kateri podatki so bili danes v 149.b1 navedeni, vsaj približno kateri so bili. Sedaj ni nobenega podatka več navedenega, se pravi, ne vemo katere podatke imajo operaterji, ne vemo koliko časa neke podatke imajo, po drugi strani pa zahtevamo od operaterja, da naj določene podatke shrani. Zelo težko izvedljivo bo.
Gospod Kimovec, hvala za to vaše koristno stališče. Sedaj smo končali s predstavitvijo stališč vabljenih deležnikov.  Prehajamo na razpravo… Predlagatelj? Izvolite. Predstavite se.
Robert Golobinek
Dober dan!  Sem Robert Golobina iz Ministrstva za pravosodje. Želel bi se odzvati na nekatere navedbe Zakonodajno-pravne službe, če dovolite predsedujoči.  Najprej bi uvodoma želel povedati, da smo mnenje Zakonodajno-pravne službe res temeljito proučili. Gre za relevantne pomisleke in pripombe in na podlagi teh pripomb smo izvedli tudi po mojem mnenju zelo konstruktiven in izčrpen sestanek katerega rezultat je podpora predlaganima amandmajem koalicije. V določenem delu pa je ostalo pri različnih pogledih glede vprašanj. Naj pri tem uvodoma povem, da Ministrstvo za pravosodje izhaja iz garantistične funkcije, se pravi, v ospredje postavljamo varstvo človekovih pravic in svoboščin, tudi položaj osumljenca, hkrati pa, kot so predstavniki gradnikov v kazenskem postopku izpostavili, je potrebno upoštevati tudi potrebe z vidika učinkovitega dela teh gradnikov. Kot je bilo, naslednjo točki, ki bi jo želel izpostaviti, kot je bilo razvidno tudi že iz prispevkov predsednika vrhovnega sodišča kot generalnega državnega tožilca in pa tudi Ministrstva za notranje zadeve, so rešitve, ki so predmet Zakonodajno-pravne službe, torej predmet pripomb Zakonodajno-pravne službe in niso bile upoštevane usklajene s strokovnimi gradniki in so bili pomisleki, ki so, kot rečeno, tehtni, tudi pretehtani in pravzaprav obravnavani. Zdaj, Državni svet je predlagal, tudi predlagatelj, premisli, mislim da je uporabil, prisluhi pripombam Zakonodajno-pravne službe. Mi smo, kot je razvidno, pripombam prisluhnili, jih obravnavali in pri tem ugotovili naslednje, da glede enakega besedila, glede nekaterih rešitev v prejšnjem mandatu Zakonodajno-pravna služba ni podala pripomb. To se nanaša predvsem na 8. člen, ki je povezan s pravico do tolmačenja. Prav tako tudi na 148. člen ZKP, ki je povezan s tem dodatnim dostavkom v okviru zakonitega dela in dela v skladu s pooblastili policije. Prav tako ni bilo pripomb take narave k 149.b členu, ki ureja pogoje za pridobitev prometnih podatkov, ni bilo tovrstnih pripomb k 150.a členu, ki ureja IMSI lovilec in pa k 156. členu, ki ureja pogoje za dostop do bančnih podatkov ali v primerih, s strani policije in tožilstva ali pa na podlagi sodne odredbe.  Ministrstvo za pravosodje je pripravilo zelo podrobno opredelitev do teh pripomb kjer so predstavljeni argumenti, zakaj nekatere pripombe niso bile tako prepričljive. Naj povem, da namen utemeljitev ni bil zavajanje. Tisti, ki boste želeli si boste prebrali. Zdaj glede na to, da je k nekaterim se do nekaterih pripomb Zakonodajno-pravne službe so se opredelili že predhodni sogovorniki, bi morda samo na kratko povzel nekatere bistvene poudarke. Glede pripombe o navajanju predpisov EU, ki se prenašajo z ZKP novelo naj povem, da pravo EU zahteva, da se to navede bodisi v predpisu ali pa v pripravljalnem gradivu. In glede na to, da se s to novelo prenaša direktivo o žrtvah je to na več mestih seveda v obrazložitvi zakona in tudi posamičnih členov navedeno. Z vidika zahtev prava EU ocenjujemo, da nismo v neskladju. Je pa pri tem treba omeniti tudi, da gre za novelo ZKPN in da je tudi s prejšnjimi novelami so bile prenašani predpisi EU in takšnega povodnega člena, kjer bil seznam vseh EU predpisov doslej ni bilo v tej noveli, zato tudi odločitev, da v tem trenutku v tak drugačen pristop ne gremo, mislimo, da je utemeljena.  Glede vprašanja nejasnosti, ki se nanaša na 8. člen, ki ureja pravico do zagovornika, kot že prej omenjeno, zelo podobnemu besedilu v prejšnjem mandatu ni bilo tovrstnih pripomb Zakonodajno-pravne službe. Pomisleki glede učinkovitosti ugovora zoper neupoštevanja te pravice do tolmačenja pa naj pojasnimo, da gre za že veljavno ureditev. ta ureditev je posledica prenosa direktive o procesnih pravicah osumljenca in četudi v določenem delu pripomba Zakonodajno-pravne službe je utemeljena smo izhajali v tem delu iz veljavne ureditve.  Naslednje vprašanje se nanaša na nekaj pripomb Zakonodajno-pravne službe o ne dovolj natančnem normiranju. Predvsem imam tu v mislih pripombe k 26. členu, ki se nanaša na e-sodstvo, če želite, in s tem povezane izraze, pa tudi na izraze glede kaj so to relevantni podatki v 149.b členu in tako naprej. Jaz bi se tu pridružil pač pojasnilu, ki ga je podal že predsednik Vrhovnega sodišča, da gre pač za okoliščine, ki so povezane z dejanskimi situacijami in jih pač na normativni ravni ni mogoče tako natančno vnaprej predvideti in so zaradi tega tudi prepuščene tehtanju in presoji sodišča. V tem delu smo skupaj z Zakonodajno-pravno službo sicer iskali možnosti za natančnejšo opredelitev, vendar smo ugotovili, da bi to pač pripeljalo do rešitev, ki bi bile prej ovira kot pa naslovitev neke nedoločnosti. Zato v tem delu tudi bolj natančno pojasnjujemo razloge zakaj določeni pojmi, po naši oceni, dovolj jasno z vidika zahtev Ustave po določnosti in jasnosti vendarle opredeljujejo namen določbe.  Če se premaknem k pripombam k 37. členu novele, ki urejajo 148. člen ZKP in obširno obrazloženim pomislekom glede neustreznosti oziroma ustreznosti določbe, da se doda besedilo, da policija ta pooblastila izvaja v skladu z zakonskimi pooblastili in pristojnostmi, naj pojasnim, da Zakonodajno-pravna služba v prejšnjem krogu k tej rešitvi ni podala pripomb. V naših pojasnilih smo natančno pojasnili, da po naši oceni ta dostavek ne pomeni širjenja pooblastil policije. Vendar jasneje določa že sedaj veljavno zamejitev te določbe. Namreč, pojavljali so se pomisleki, da je ta 148. člen pomeni blanketno pooblastilo policiji, da lahko počne karkoli. Smo želeli jasno odgovoriti, da temu ni tako in v tem smislu menimo, da je ta dostavek ustrezen. V tem členu se natančneje opredeljuje tudi nekatere določbe glede vabljenja k policiji. Kot je bilo že prej pojasnjeno s strani Ministrstva za notranje zadeve, gre za že uveljavljene načine poslovanja policije tako z osumljenci, pričami, če želite, ali občani. S tem, da ZKP tega ni tako natančno urejal, sedaj pa pač dajemo to neko dodatno jasnost. S tem, da je pa treba nekaj zelo jasno povedati, da prisilna privedba osumljenca je mogoča samo na podlagi pisnega vabila in če je na to izrecno v tem pisnem vabilu opozorjen. Tako da tudi ta bojazen z vidika posega v pravice posameznikov je naslovljena s predlagano spremembo.  Naslednji sklop pripomb, ki jih je izpostavila tudi danes Zakonodajno-pravna služba se nanašajo na ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov, posebej dostopa do prometnih in naročniških podatkov. Pa bi v tem delu mogoče se delno odzval tudi na nekatere pomisleke predstavnikov industrije, operaterjev, če tako rečemo. Zakonodajno-pravna služba izpostavlja nekatere nejasnosti, nenatančnosti. S tem, da je izhodišče teh sprememb ravno v večji jasnosti in razčlenitvi veljavne določbe 149.b člena ZKP, ki v enem členu ureja več različnih situacij. In ta ureditev je bila pravzaprav tudi presojena s strani Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Benedik. In na podlagi izsledkov iz teh odločb so bile pripravljene rešitve, ki uvajajo več varovalk z vidika posegov v komunikacijsko zasebnost, dajejo dodatne možnosti za, tudi sodno presojo, če želite. Je pa res, da, recimo, pojem kaj so to relevantni podatki je odvisen od konkretnega primera v vsakem dejanskem primeru. In, tako kot je tudi predsednik Vrhovnega sodišča opozoril, tu je potrebno zaupati sodišču, da bo opravilo to tehtanje. Treba je vedeti, da dostop do prometnih podatkov je pogojen z izdajo sodne odredbe, katere izdajo predlaga že državni tožilec, kot je generalni državni tožilec omenil, opravi to kvalificirano presojo kaj je potrebno in kaj je sorazmerno z vidika ustavnosti. V tem smislu pač vztrajamo na predlagani ureditvi, da je dovolj jasna in v tem smislu ni v nasprotju z ustavno zahtevo po jasnosti in določnosti.  V kontekstu pripomb k 149.b členu bi želel nekaj kratkih odgovorov tudi predstavnikom operaterjev. Vprašanje ustnih odredb, kot je bilo že povedano, gre za redke, vendar vseeno obstoječe primere, ko je takšna potreba hitrega ukrepanja obstaja. Veljavni zakon o kazenskem postopku takšno možnost predvideva že za ukrep, ki je po teži poseganja v človekove pravice hujši. Gre za ukrep po 150. členu, ki ureja med drugim tudi prisluškovanje, skrajšano(?), in podobno možnost je bilo potrebno dopustiti tudi za ukrepe, ki sicer manj intenzivno posegajo v zasebnost. Pomisleki glede identifikacije preiskovalnega sodnika ali policista ali tožilca so bili s strani operaterjev izpostavljeni že v noveli, ki je bila pripravljena v prejšnjem krogu. Tudi na javni predstavitvi mnenj. In opredelitve ministrstva so podobne kot takrat. Ta konkretna vprašanja, kako bo preiskovalni sodnik potrdil svojo istovetnost, ali bo to, ne vem, neko geslo, ki se spreminja, je pač stvar protokolov in postopkov, ki jih operaterji in policija že sedaj pozna, kot je bilo rečeno, so se dogovorili s policijo za način komuniciranja preko varnih elektronskih poti, ne da bi to ZKP do ta zadnje podrobnosti določal. Pomisleki, ki so bili izraženi, po našem prepričanju, se lahko naslovijo tudi z nekim konkretnim dogovorom med deležniki, ki bodo komunicirali.  Kar se tiče vprašanja 149.e člena. Naj povem, da se s tem členom uvaja možnost tako imenovanega data friza, ki ga preverja tudi / nerazumljivo/ Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti mislim, da v 16. členu. Gre pa za ukrep, ki pravzaprav omogoča nadaljnje invazivne ukrepe. Namreč tako kot je bilo pojasnjeno tudi s strani operaterjev, podatki, elektronski dokazi se hranijo različno dolgo in v nekaterih primerih pogoji za izdajo sodne odredbe še niso podani. Ko pa bi bila sodna odredba izdana, pa teh podatkov ne bi bilo več. Tako da, ta člen predvideva možnost, da se zelo hitro zaprosi, ne samo operaterja, ampak kogarkoli, ki hrani elektronske podatke, ki bi lahko postavil dokaz, da jih ne uniči. Nadaljnje ravnanje s temi podatki pa je odvisno od že uveljavljenih ukrepov ali po 150. členu ZKP, če se nanašajo na razkrite vsebine komunikacije ali pa 149.b členu, če se nanaša na razkritje prometnih ali pa drugih podatkov povezanih s komunikacijo. Skratka, ta ukrep o invazivnosti je relativno nizko invaziven in je podlaga za nadaljnje ukrepe, zdaj sodno odredbo ali pa s tožilsko zahtevo kot jih ZKP že ureja.  Naj povem, da Ministrstvo za pravosodje podpira tudi amandma koalicije glede črtanja tretjega odstavka, ki je bil tudi izpostavljen. Tretji odstavek je utemeljen na 17. členu konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti in dejansko predvideva obveznost države za predvsem v primerih, ko se kazniva dejanja izvajajo na svetovnem spletu, saj smo verjetno videli kaj se dogaja s posameznimi spletnimi stranmi, z izsiljevalskimi virusi, itn., da operater kadar komunikacija poteka preko več držav ali pa več operaterjev, sporoči podatke, ki so potrebni za to, da lahko organi odredijo oziroma zahtevajo zamrznite relevantnih podatkov tudi pri naslednjem izvajalcu.  Dileme, ki jih je gospod Kimovec izpostavil, kdo bo verjel, da operater ni policiji izdal več podatkov, ko že vpogleda v cel sklop podatkov, ki jih na podlagi zakona že zdaj obdeluje. Jaz mislim, da ta dilema je povezana s kredibilnostjo operaterja na eni strani, na drugi strani pa seveda tudi z zakonskimi omejitvami, ki jih recimo Zakon o varstvu osebnih podatkov, ZEKOM, nalagajo. Jaz mislim, da ta dilema, na to dilemo bi operaterji že sedaj morali odgovoriti, ko se od njih na podlagi uveljavljenih predpisov zahtevajo določene vrste podatkov ne pa vseh, ki jih sicer oni obdelujejo za namen poslovnih razlogov.  Naj hkrati tudi se odzovem glede vprašanja, ali ta 149.e člen prinaša obveznost hranjenja podatkov. Ne. Data retencion je materija Zakona o elektronskih komunikacijah. Vsi vemo kaj se je zgodilo po vrsti razveljavitev nacionalnih zakonodaj na tem področju, ne samo v Sloveniji, tudi drugje. Dejstvo pa je, da 149.e člen se nanaša na podatke, ki obstajajo v trenutku te zahteve. Torej, če operater zaradi svojih poslovnih potreb hrani podatke za 5 dni, kot ste rekel, ZIP ali pa za tri mesece nazaj za prometne podatke, se to nanaša tudi na te podatke. Ne ustvarja pa nove obveznosti, razen časovno zamejene, torej da se ti podatki hranijo en mesec z možnostjo podaljšanja enega meseca.  Naj v tem sklopu vprašanj omenim še možnost posameznika, da se seznani z obdelavo njegovih osebnih podatkov,   (nadaljevanje) s katerimi upravlja operater. Po veljavni ureditvi Zakona o kazenskem postopku v delu določb, ki urejajo to vprašanje, obstaja zdaj absolutno prepoved, da bi se posameznika kadarkoli seznanilo z dejstvom, da je operater obdeloval njegove osebne podatke in jih posredoval policiji ali sodišču, odvisno od pogojev iz ukrepa. Namen ureditve v tej noveli pa je vendarle omogočiti posamezniku - se pravi, to je varovalka z vidika posameznika -, da takrat, ko je pretečen zakonski rok ali pa možnost podaljšanja tega zakonskega roka zaradi utemeljenih razlogov, na primer, interesa kazenskega postopka, vendar seznani to osebo, da so podatki, ki se nanašajo nanjo, bili obdelovani oziroma posredovani policiji. Seveda smo tu morali tehtati tako interes predkazenskega postopka, ki je v tej fazi še tajen in bi njegovo razkritje pomenilo, da je bil ves trud zaman, to je tudi prej generalni državni tožilec opozarjal, in pa interes posameznika, ki danes pravzaprav vsaj pri nekaterih ukrepih nima možnosti se seznaniti z obdelavo njegovih osebnih podatkov, kar je sicer pravica, ki jo daje Zakon o varstvu osebnih podatkov. Skratka, gre za tehtanje med obema pravicama oziroma vrednotama in tu je pač predlagana ureditev po našem mnenju ustrezna. Zdaj, ali to predstavlja dodatno delo pa stroške za operaterja. Operater je že zdaj po ZVOP zavezan, tako kot vsi ostali upravljavci osebnih podatkov, ustrezno voditi in registrirati obdelavo osebnih podatkov in jih na zahtevo posameznika tudi posamezniku pojasniti, kateri njegovi osebni podatki so bili in na kakšen način obdelani. Tako se s tega vidika ne vzpostavlja nova obveznost. Kot že rečeno, pri nekaterih ukrepih veljavni ZKP absolutno omejuje takšno možnost, to je res, vendar po naši oceni novela ustrezneje s tehtanjem sorazmernosti ureja to možnost. Upam, da sem v tem sklopu ureditve prikritih preiskovalnih ukrepov kratko skušal odgovoriti na oba vidika.  No, mogoče še pripombe Zakonodajno-pravne službe k 46. členu, ki je bil tudi izpostavljen. Kot rečeno, v prejšnjem krogu k temu členu ni bilo tovrstne pripombe. Je pa tudi na podlagi odločb Ustavnega sodišča že v veljavnem 156. členu urejena razlika med pogoji za dostop do bančnih podatkov. V prvem odstavku je urejena možnost, ko je potrebna sodna odredba, v naslednjih odstavkih, ki so manj invazivni, pa lahko določene vrste podatkov, varovanih z manjšo tajnostjo, pridobiva tudi policija oziroma tožilstvo brez sodne odredbe. In v to veljavno ureditev ta novela ne posega. Bilo je tudi vprašanje, zdaj ni povsem jasno, ali je Zakonodajno-pravna služba spregledala ta vidik, ampak ko je bilo izpostavljeno vprašanje sodnega nadzora nad veljavno ureditvijo, ki omogoča dostop do nekaterih vrst bančnih podatkov tudi samo na zahtevo policije oziroma tožilstva. Vendar je to že veljavna ureditev in je po naši oceni tudi ta ustavno skladna. Sodna kontrola pa se seveda zagotavlja potem kasneje v sodnem postopku z vidika zakonitosti pridobitve dokaza in tudi dokazne ocene, kar je bilo tudi že omenjeno.  Zaključno. Že v uvodu se je ministrica opredelila glede pripomb oziroma pomislekov Zakonodajno-pravne službe glede ureditve pooblaščenca na hišni preiskavi, kadar imetnik stanovanja ni dosegljiv. Tu so tehtni pomisleki Zakonodajno-pravne službe, ki so bili v fazi strokovnega usklajevanja že tudi sami po sebi naslovljeni. In je prevladala ocena, da je predlagana ureditev ustavno skladna, tudi iz razlogov, ki   (nadaljevanje) so pojasnjeni v odzivu Ministrstva za pravosodje. Pri tem pa se mi zdi ključno poudariti, da ustava ne zahteva obvezne navzočnosti imetnika na hišni preiskavi, medtem ko zahteva obvezno navzočnost dveh prič. Predvideva pa seveda, da je imetnik o hišni preiskavi obveščen.  Naj zaključim še z vprašanjem ločenih mnenj. Zakonodajno-pravna služba je opozorila na zelo tehtne vidike. Kot je predsednik Vrhovnega sodišča že prej omenil, je bila v okviru Vrhovnega sodišča organizirana delovna skupina, ki jih je pretresla. Ministrstvo za pravosodje je v fazi strokovnega usklajevanja te pomisleke prav tako naslovilo in je sledilo oceni, da rešitev, ki jo predlagamo, prinaša več prednosti kot slabosti. Mi nismo zaznali očitka z vidika ustavne neskladnosti, je pa res, da špekulacije o tem, kakšen bo učinek takšne rešitve na prihodnost, so zgolj špekulacije, ne pa na nekih dejstvih ali pa prav utemeljeni argumenti. Tako pač ministrstvo kot predlagatelj ocenjuje, da ločena mnenja bodo prispevala h krepitvi pravne varnosti, tako z vidika transparentnosti kot izostrenosti pravnih argumentov za določene odločitve kot tudi z vidika svobode oziroma neodvisnosti sodnika posameznika, ki bo lahko izrazil razloge za nestrinjanje z večinsko odločitvijo. Naj tu povem, kot je razvidno tudi iz predlaganih amandmajev, da nekatere politične stranke menijo, da bi ločena mnenja bila potrebna pri vseh odločitvah sodišč, ne zgolj, kot je predvideno v noveli, pri odločitvi glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo in je zamejeno samo na posebej določene pogoje za njihovo obravnavo. Nekatere politične stranke pa ocenjujejo, da so ločena mnenja povsem nesprejemljiva. Hkrati mislim, da je bilo že izpostavljeno, da je bila z novelo Zakona o pravdnem postopku iz leta 2017 takšna ureditev urejena že v civilnem postopku.  Naj torej zaključim, da mnenje Zakonodajno-pravne službe in tudi pomisleki, ki so bili izraženi s strani operaterjev, so bili tehtno in resno naslovljeni. In pripombe, ki so podane in so tudi po svoje tehtne, se nanašajo na rešitve, ki so usklajene z vsemi gradniki v kazenskem postopku, in smo si prizadevali, da bi naša pojasnila oziroma stališča, zakaj določene pripombe Zakonodajno-pravne službe niso bile v celoti upoštevane, skušali natančneje opredeliti v svojem odzivu. Upam, da je to prispevalo h kakšnemu argumentu več. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Globenik, za to res obširno dopolnitev v imenu predlagatelja. Gospod Čurin še želi besedo. Izvolite.
Sandi Čerin
Hvala za besedo.  Zelo kratko se bom osredotočil predvsem na pojasnilo zadržkov glede hrambe IMSI lovilcev na sodišču. Uvodoma pa bi, kljub temu, da izhajam iz predpostavke, da razumemo, kaj IMSI lovilec je, kratko čisto plastično pojasnil, kaj je njegov namen. Skratka, gre za tehnično napravo, katere namen je izključno identifikacija tako imenovanih IMSI oziroma IMEI številk, govorimo o SIM karticah oziroma številkah mobilnega telefona, na določenem območju. Skratka, gre za neke vrste bazno postajo, ki na tem določenem območju zazna omenjene IMSI oziroma IMEI številke. Da bi pa prišli do uporabnika oziroma da bi locirali, katero izmed teh številk uporablja osumljenec, moramo to lociranje ponoviti tudi na drugih lokacijah, seveda ob fizičnem spremljanju osumljenca.   (nadaljevanje) Na ta način se zoži ta verjetnost uporabnika in pa samega aparata oziroma IMSI številke. Skratka, IMSI lovilec ni namenjen mobilnemu prisluškovanju, temveč, kot sem rekel, le identifikaciji komunikacijskih sredstev preko IMSI oziroma IMEI številk ter s tem namen ugotoviti, katero komunikacijsko sredstvo uporablja osumljenec, da bi lahko v nadaljevanju nad njim izvajali druge zakonsko opredeljene ukrepe. Treba se je zavedati, da po nam dostopnih podatkih vse policije Evropske unije uporabljajo tovrstne tehnične naprave. Prav tako se je treba zavedati, da tehnološki napredek tudi na tem področju gre bistveno naprej. In kot je bilo že danes izpostavljeno, v tem pogledu zaostajamo kar nekaj korakov za ostalimi državami, pa tudi za storilci kaznivih dejanj.  Glede zadržkov hrambe IMSI lovilca na sodiščih pa bi nekako opredelil v dva sklopa. V prvi vrsti so to tehnični zadržki in potem v nadaljevanju tudi taktični. Glede tehničnih zadržkov, kot sem rekel, gre za kompleksen in zahteven sistem, ki je sestavljen iz več komponent, in te naprave oziroma ta naprava potrebuje stalno strojno in programsko vzdrževanje, kontrolo napajanja in testiranje delovanja. Poleg tega bi v primeru hrambe na sodiščih ta morala zagotoviti varne prostore, kar pomeni, tako tehnično, fizično varovanje kot kontrolo dostopa. Pa seveda bi moralo sodišče v tem primeru zagotoviti varnostno območje v skladu z Zakonom o tajnih podatkih. Praviloma so te naprave nameščene v posebej prirejenih vozilih, kar pomeni, da je montaža take naprave v vozilu tudi nek dolgotrajnejši postopek, v časovnem razponu od ene do dveh ur. In v primeru hrambe na sodiščih bi tudi tako vozilo moralo biti vključno z napravo hranjeno na sodišču. Ključni zadržki so pa bolj na strani tehničnega vidika. Upoštevajoč dejstvo, da IMSI lovilec spada med prikrite preiskovalne ukrepe, tudi osebni podatki izvajalcev tovrstnih prikritih ukrepov predstavljajo tajen podatek v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, kot tudi omenjena vozila, prirejena vozila, v katerih so IMSI lovilci nameščeni, ne sme biti, se pravi, to vozilo ne sme biti znano oziroma razkrito in tudi predstavlja tajen podatek v skladu z Zakonom o tajnih podatkih. Kot tretji razlog tega taktičnega zadržka je pa tudi odzivnost izvedbe uporabe IMSI lovilca, še posebej v primerih iskanja določenih oseb ali pa identificiranja izvajalcev najhujših kaznivih dejanj, najsi bodo to talske situacije ali pa teroristične situacije, kjer zahteva takojšnje ukrepanje na terenu, vsako odlašanje bi v tem primeru bilo nesprejemljivo. Skratka, pri omenjenih prvih dveh taktičnih zadržkih, ko govorimo o izvajalcih ukrepov in vozilih, je možnost kompromitacije velika in si predstavljam, da bi bila v zelo kratkem času ta metoda dela kompromitirana do te mere, da bi bila praktično neuporabna. Namreč, treba se je zavedati, da tako kriminalne združbe vlagajo ogromne napore ravno v to, da bi prepoznale taktiko in metodiko dela policije na področju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ter v tem pogledu tudi identificirala vozila in neposredne izvajalce. Zato se z našega vidika ta predlog ne zdi sprejemljiv.  Toliko zaenkrat.
Gospod Čurin, tudi vam hvala lepa za to dopolnitev. Zdaj prehajamo na razpravo o posameznih članih ter vloženih amandmajih. Odpiram razpravo in dajem besedo članicam in članom odbora.   Gospod Vatovec, izvolite. Beseda je vaša.
Najlepša hvala predsedujoči.  Uvodoma bi mogoče spomnil predstavnike Vlade kje smo. Smo namreč v Državnem zboru. Državni zbor je tisti, ki sprejema zakone in zdi se mi najmanj nedostojno, da se na tak način predstavnik Vlade obrača na Zakonodajno-pravne službe tega Državnega zbora z argumenti, ki to niso. Večkrat smo slišali, da v prejšnjem mandatu ni bilo pripomb na člene, kjer sedaj pripombe so. Jaz bi samo še enkrat poudaril, da je bil tisti zakon, ki smo ga v prejšnjem mandatu obravnavali tako potreben in poln pripomb, da verjetno je popolnoma pravičneje, da je kakšna izpadla, kar pa ne spremeni dejstva, da te pripombe sedaj obstajajo in mislim, da bi lahko našli kakšen boljši argument kot ta, da v preteklosti pripomb ni bilo.  Mene tudi zanima kakšna so mnenja vladne službe za zakonodajo glede prejšnje novele in tudi te novele, in če je tudi tam vse usklajeno. In dodajam mogoče še to, da bi morali Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora tudi upoštevati kot enega od strokovnih gradnikov, ki ste ga, oprostite, mirno spregledali in skoraj nič upoštevali tistega kar je bilo podano v pripombah naše Zakonodajno-pravne službe.  Zdaj, kot sem že uvodoma povedal, ko smo obravnavali predlog sklepa, da se skliče javna predstavitev mnenj, stališče Levice se do te novele ZKPN ni bistveno spremenilo oziroma je zelo jasno in pravzaprav tudi ne vidimo nekih bistvenih premikov naprej od Klemenčičeve novele. Res je, da je nekaj spornih določb šlo ven, je pa tudi prišlo nekaj več novih notri, tako da, tukaj ni nekega bistvenega premika naprej.  Zdaj tisto kar najbolj bode v oči. Jaz o zgodovini te novele ne bom razpravljal, ker smo nekaj že o tem danes slišali in vemo vsi kakšne so težave. Tisto kar bode v oči je to, da je trenutna novela, ki jo prinaša ministrstvo, pravzaprav še bolj obsežno. Tista ki je bila obravnavana v prejšnjem mandatu ima več členov in tukaj še enkrat poudarjam, da ni pripravljena zgolj zaradi tega, ker se skuša pod presijo časa implementirati evropsko direktivo, ampak skuša na nek način še vedno vztrajati na nekih stališčih, ki so očitno, glede na to, da je ta zakon padal v prejšnjem mandatu preverjeno, nimajo podpore. Tako, da bomo videli kako se bo odvilo tokrat.  Zdaj mogoče kratek komentar glede usklajevanja. Ministrstvo večkrat oziroma nas skuša prepričati, da je ta zadeva usklajena, da so bila opravljena dodatka posredovanja. Jaz glede tega, da je bila ena okrogla miza na pravni fakulteti organizirana, ne vidim tega kot neko široko javno razpravo. Ne vem ali ste vsi poslanci dobili vabilo na to okroglo mizo. Dejstvo pa je, da če pogledamo povzetek sodelovanja javnosti, ki je v gradivu in če pogledamo mnenja recimo informacijskega pooblaščenca, ki je objavljeno na njegovi spletni strani, če vzamemo v obzir še to kar je napisala Zakonodajno-pravna služba, mislim da niste se ravno potrudili ali pa vložili veliko naporov v to, da bi ta predlog bil bolje usklajen kot je bil tisti v prejšnjem mandatu.  Kar se tiče implementacije. Danes smo že slišali, direktiva je bila sprejeta leta 2012. Pred sedmimi leti. Časa je bilo več kot dovolj. Če bi želeli dejansko implementirati tisto kar določa ta direktiva in še enkrat poudarjam, je seveda nekaj kar je potrebno nujno implementirati, bi to lahko naredili takoj. Mislim, da konsenz glede tega obstaja. Lahko bi to naredili že v prejšnjem mandatu takoj naslednji dan, ko je padel ZKPN, lahko bi to ministrstvo predlagalo prvi dan, ko je nastopila nova ministrica, ampak ne. Tako da, pač poglejte, ministrstvo forsira neke rešitve, ki nimajo podpore. Nima očitno dovolj podpore v določenih strokovnih krogih in očitno jih nima niti v določenem delu politike. Najbolj jasna je recimo IMSI lovilec, ki med drugim, če pogledate primerjalno ureditev, ki je navedena v samem zakonu, v nasprotju z navedbami, ki smo jih slišali prej marsikatera država nima tega urejenega in to z razlogom. Poljska, Finska, Francija, Irska ne dovoljujejo uporabo IMSI lovilcev policiji zato, ker obstajajo resna tveganja, da se te naprave zlorabi. In sodobnejše naprave, sodobnejši IMSI lovilci so sposobni simulirati, ne samo bazno postajo, ampak tudi operaterja. Se pravi, lahko opravljajo telefonske klice brez vednosti uporabnika, lahko pošiljajo SMS sporočila, lahko prisluškujejo, lahko v bistvu telefon spremenijo v čisto pravo prisluškovalno napravo. Poglejte, to ni so neke majhne zadeve, ki bi se uporabljale samo za lokacijo osumljencev, ampak gre za res invaziven poseg v pravice posameznikov. Ker pač za to, da se neko identificira padejo v to mrežo širša skupina ljudi, če smo na nekem javnem mestu ob neki javni prireditvi govorimo, smo tudi to že slišali, danes lahko tudi o tisoč ali več osebah, ki so potencialno pod tveganjem, da se svoje osebne podatke zlorabi. To je ena stvar.  Potem imamo še prometne podatke, ki so še vedno problematični. Tudi informacijski pooblaščenec poudarja to ločeno mnenje, smo že slišali, način vabljenja, ustno vabljenje in tako naprej. Izvedba hišne preiskave, ki je potencialno ustavno sporna in tako dalje. Skratka, to so bile rešitve, ki so bile prisotne že v prejšnji noveli, del javnosti ima resne pomisleke glede teh rešitev, ministrstvo pa še kar naprej vztraja, da se jih vnese v ZKP. To je, po moje, samo recept zato, da ta zakon tudi v tem mandatu na eni od točk postopka bo padel oziroma zaradi takšnih nespametnih potez pravzaprav vzdržujete stanje na katerega opozarjajo tudi različni deležniki. Se pravi, da imamo zastarelo procesno zakonodajo, ki ima določene pomanjkljivosti, ampak s tem, ko vztrajate na zgrešenih rešitvah pravzaprav to zatečeno stanje vzdržujete.  V Levici tega predloga pač ne bomo podprli. Mi smo predlagali nek nabor amandmajev s katerimi bi se črtalo vsaj tiste najbolj sporne določbe in bi omogočilo, da se vsaj implementira del te direktive, čeprav če ste prebrali mnenje Zakonodajno-pravne službe, tudi ti deli zakona niso dovolj dobri oziroma ne ustrezajo tudi zahtevam same direktive, na primer glede tolmačenja, pa uvajanja ugovora v lastnem jeziku, izpodbijanja in tako naprej. Skratka, tudi te določbe niso dovolj dobre, niso dovolj natančne, čeprav je to baje osnovni cilj zato, da se sprejema to novelo. To enostavno pač jaz res priporočam, da se ta zakon ali popravi na tak način, da ostanejo samo, da ostane notri samo implementacija direktiva in potem res opravi neko temeljito razpravo, ki bo pripeljala do novega procesnega zakona. Ker to krpanje zakona o kazenskem postopku na tak način, slišali smo, da bo zmanjkalo črk v abecedi, se strinjam, ni primerno. To samo otežuje delo vsem, ki so vpleteni v oziroma ki uporabljajo ta procesni zakon in mislim, da ni to pravi način, da se ureja te stvari. Jaz se strinjam s predsednikom Vrhovnega sodišča, da ni v zakonih potrebno normirati vseh stvari, da je potrebno stvari puščati relativno odprte, ampak poglejte določene točke kot so zaščita osebnih podatkov, sploh pa prikriti preiskovalni ukrepi so stvari, ki pa morajo biti normirane. To so stvari, kjer mora biti zelo natančno zapisano kako in kdaj se lahko uporabljajo. Še enkrat, jaz res predlagam vsem, da se to zadevo popravi ali pa pač ustavi na tej točki. Če jo zavrnemo, ne vem, če izglasujemo sklep, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo lahko že jutri vložite nov zakon, ki bo implementiral te rešitve oziroma te zahteve deklaracije. In lahko se tudi izognemo tem penalom, ki grozijo. Ampak ne pa sedaj postavljati državni zbor v kot, prelagati odgovornost na Državni zbor, da ni sprejel in da bomo plačevali kazen zaradi tega, ker ministrstvo ni sedem let pripravilo ustreznih rešitev, ki bi to implementacijo tudi izvedle.
gospod Vatovec, hvala lepa za vašo razpravo.  Naslednja razpravljavka je gospa Anja Bah Žibert. Izvolite.
Hvala za besedo.  Zdaj tudi nekateri uvodničarji, če tukaj izpustim seveda ministrstvo, so podali nekatere pripombe na predlog zakona, ki bi jih veljalo slišati. Seveda bi se te dosti bolj slišale, če bi le prišlo do izglasovanja, predstavitve javnega mnenja, predstavitev mnenj, soočenja in zagotovo bi lahko takrat kakšno stvar dopolnili, danes pa je videti kot da vsi govorimo, med tem ko pri drugih pa je že odločeno, da se vse potrdi s pikami napačnimi in vejicami skupaj.  Tudi jaz se bom ustavila tako podobno kot se je predhodnik s tem, da nekako je bila obrazlaga, da se zakon spreminja zaradi implementacije direktiv. Veste, te direktive so iz leta 2012. Danes smo pa leta 2019. Veste, v tej državi se lahko vsak zakon začne sprejemati na enak način. pustimo, da čas teče, potem pa, ko začne teči voda v grlo, pa hitro pripravimo zakon, seveda in ne zaradi direktiv, kajti če bi šlo zardi direktiv, bi se to sprejelo že mnogo prej, bi se to sprejelo že mnogo prej, ampak zato, da se vsak zakon vnesejo spremembe, ki so seveda za javnost sporne, sporne tudi za določeno strokovno javnost, ampak seveda iz vidika treba je pohiteti, gre potem za deva skozi. Ampak 2012, spoštovani, 2019 smo koalicija prejšnja pa koalicija danes sta praktično enaki. Če ni šlo za drugimi zadevami kar se tiče sprememb zakona, zakaj se potem ni implementiralo zgolj direktive, potem pa se je šlo v tisto kar je bilo danes tudi že izpostavljeno, namreč ta zakon je bil noveliran še trinajstrkat. Zakaj se ni šlo v pripravo povsem novega zakona, ki bi lahko potekal časovno v neki normalni dimenziji, bom rekla, časovno potekal skupaj z vsemi deležniki, potekal tako, da bi se dejansko prisluhnilo vsem tistim, ki imajo danes pripombe in te pripombe, poglejte, ne gre samo za Zakonodajno-pravno službo, ampak gre tudi za tiste, ki se strokovno ukvarjajo s tem področjem in bi lahko pripravili zakon, ki bi stal in ki bi dejansko prinašal samo pozitivne stvari in ne, da odpira nova vprašanja.  Zdaj, mislim da je Zakonodajno-pravna služba dobro opozorila tudi na to, da ima ta zakon zaradi toliko popravkov in danes vnašamo zopet neke spremembe, dobesedno težave kar se tiče preglednosti. Dostikrat poslušamo tudi s strani sodišč kako je težko, ker so zakonodajo, ki jo sprejema seveda Državni zbor, da gre marsikdaj za zakone, ki so nepregledni, da imajo s tem težave. Tukaj Zakonodajno-pravna služba opozarja, da sprejemamo zopet neko novo spremembo, ki prinaša novo nepreglednost in nesistematičnost. In seveda, koaliciji se pač ni zdelo vredno, da bi imeli javno predstavitev mnenj. Jazu včasih pač res ne razumem kaj je tisto, kaj žene nekoga v tej državi, da gre z glavo skozi zid, in da pozabi na vse tisto kar je pomembno v tej družbi. Seveda, poglejte zdaj če gremo posameznim rešitvam, pa mi vseeno povejte, ker danes nisem videla predstavnikov tukaj, nisem jih potem morala niti slišati, mi povejte kaj je glede pripomb Zavoda za zdravstveno zavarovanje glede urejanja mnenj o uresničevanju, izdaje zdravniških potrdil za potrebe kazenskih postopkov. To so same zelo občutljivi podatki. Danes poslušamo vse skozi ali pa dva dni že poslušam kako je nekdo pogledal v osebno mapo bivše ministrice, ker je to pač bivša ministrica je to na vseh medijih, ampak poglejte, problem je dosti večji in zanima me, zakaj se to prenaša. Kolikor jaz pač razumem, gre zdaj za rešitev, da se zadeva prenaša na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Kaj pomeni to za mape posameznika, spoštovani? Kaj pomeni to za osebne zdravstvene mape? Osebni zdravnik ve največ o pacientu samem. Pacient sam pa osebni zdravnik je tisti, ki najbolj pozna pacinta. Na podlagi česa bo potem odločale tretje osebe, ki tega pacienta oziroma, in boste predali celotne mape. Upam, da se zavedate kaj s tem odpirate. To je eno.  Drugo. Obiskovanja po domovih. Oprostite, jaz sem videla kako je policija veselo kimala, ampak poglejte, meni to diši po policijski državi. To, da je ministrica rekla, da je danes težava pri nekaterih, ker ne morejo dostopati do stanovanja, in da se zdaj to razširi na vse ostale. Poglejte, v vsakem sistemu se bodo našli goljufivci. To tako je. Mi se seveda borimo proti tem, ampak za to ne moreš kaznovati splošno vse državljanke in državljane. Včasih je kdo nedosegljiv. Kaj pomeni nedosegljivost? Dajte mi povedati kaj pomeni nedosegljivost. In ko boste, oprostite, obiskovali ta stanovanja, kaj boste lahko odnesli. Kako veste, da gre tista stvar za lastnino tiste osebe? Kaj, če boste odnesli nekaj sosedovega? Kaj se boste potem opravičili? Kaj pa tretja oseba oziroma nek predstavnik, nek odvetnik ve čigava je lastnina na primer nečesa? Jaz trdim, da ne se veseliti tega s strani policije, ker s tem boste imeli še več težav. Kajti zraven ne bo pooblaščene osebe, ki jo tisti oškodovanec kakorkoli že, ki je predmet, dovoljuje in tudi ne same osebe. Vaše delo bo še težje in jaz se tega ne bi veselila.  Kot drugo. Zdaj, ta zakon prinaša tudi polno administrativnih ovir. Mi smo že ne vem kolikokrat, vsaj v Slovenski demokratski stranki opozarjamo na to, da dajmo odstranjevati in ukinjati administrativne zadeve. EMŠO, spoštovani, zdaj bo treba še dodajati EMŠO. Pa saj imamo neke registre, ko imamo vsak vpogled, pa lahko dobi naslov, ime, priimek in EMŠO. Zdaj se bodo tam še EMŠO iskal. Zakaj mi v tej državi tako zelo kompliciramo in uvajamo v neke pomembne zakone povsem nepomembne podatke oziroma podatke, ki se jih da pridobiti. Danes med organi bi veljala, bi morala veljati neka dostopnost, se pravi, da pride do nekih osnovnih podatkov, med tem pa vam lahko povem iz konkretnih mnenj državljank in državljanov, ki to sami povedo. Po trikrat javijo sodišču, da ne živijo več na nekem naslovu, pa še kar dobivajo napačne podatke oziroma na napačne naslove stvari. Po trikrat sporočajo, spoštovani, da so spremenili priimek, poteka ločitvena zadeva, ločitev je bila dokončna, potem pa se gre za premoženje, pa oseba dobi še kar na star priimek s strani sodišča pozive. Že tako so stvari boleče, pa kljub temu, da sami pa tega ne upoštevate, tukaj pa govorite še o dodatnih podatkih. Še osnov nimamo poštimanih.  Zanimivo ne, koliko ste se res tega zakona lotili. Jaz sem pogledala samo en člen, ki mi vse skupaj kaže, da je res včasih smešno pa žalostno pa neresno. 78. člen. Sedem točk v tem členu   (nadaljevanje) se ukvarjate s tem, kako boste kaznovali tistega, ki bo v govoru žalil sodišče. Sedem točk! Ampak zanimivo, nikjer pa ni napisano, kaj pa, če sodišče žali stranke v postopku. Ampak sedem točk, glejte! Takoj kazen, denarna! Ljudje več ne bodo vedeli, kaj bodo smeli, pa česa ne bodo smeli povedati na sodišču, ker za nekoga bo lahko to žalitev, za nekega sodnika bo lahko nek stavek žalitev. In potem seveda ne bodo oni odločali, ampak bo spet nek zunanji sodnik, ki bo potem to dokončno odločil. Glejte, tako mi zapletamo v tej državi. Ampak vse stremi pa k enemu - utišati državljane. Pred sodiščem je najbolje biti tiho, pa reči samo ja pa ne. Jaz upam, da veste, da državljani danes imajo težave z nekimi vlogami, ker so tako zapletene za samo, bom rekla, reševanje in tako naprej. Kaj šele potem s takimi stvarmi, kaj bo žalitev, kje boš zdaj iskal natančno obrazložitev, kaj je žalitev. Ampak, glejte, sedem podtočk, takoj izrečena kazen, nič opomina, gremo do ene tretjine plače, vzemimo državljanom! Že tako jim jemljemo z davki, pa dajmo še tukaj. Tako se mi lotevamo nekih resnih materij.  Po drugi strani nas opozarjajo, kaj je z IP in vsemi temi sistemi, kjer bo dejansko še bolela glava tiste, ki bodo izvajali ta zakon in ki se jih tiče. Zato jaz hočem danes s strani ministrice odgovor, zakaj ta sprememba glede kartotek, kakšna bo ta sprememba. Zame je to eden najbolj občutljivih osebnih podatkov posameznika in upam, da bom dobila konkretne odgovore.  In, ja, implementacija direktive naj bi omogočala večje standarde, kar se tiče področja pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Jaz sem vam pa zdaj naštevala same take stvari, ki govorijo kontra temu. Jaz v teh rešitvah, ki sem jih omenila, ne vidim, da bi to pripomoglo h kakšnim pravicam. Jaz se bolj bojim, da zakon v tistem delu, kar je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba, izkazuje ustavno spornost in nedotakljivost. In lahko vam povem, da prvi odzivi po socialnih omrežjih so »le pridite v naša stanovanja«. Glejte, ne bomo se zavarovali v tej državi s tem, da bomo represivne ukrepe še povečevali, ampak s tem, da bomo imeli učinkovita sodišča pri odločitvah, ki so pomembne za državljane. Ne pa da zaradi posameznih odločitev, ko gre za velik kriminal, ljudje dobesedno jokajo. Ko so sami obdolženi za salamo, na drugi strani gredo pa milijoni, pa so seveda obdolženi oproščeni. Vendar za to ni kriv ta zakon, pa tudi sprememba tega zakona ne bo nič spremenila, ampak učinkovitost sodišč. Državna sekretarka, ne odkimavati. Jaz vem, da težko tu sedite, da bi raje počeli kaj drugega, mogoče kampanjo, ampak danes smo tukaj in zame je pomembno, da se o teh stvareh pogovarjamo, ne glede na to, koliko časa traja.  In še za konec, ministrica, dajte mi res povedati, zakaj toliko nasprotovanj po javni predstavitvi mnenj. Saj, vi ste pač začeli delo takrat, ko ste ga, 2012 govorimo o zahtevani implementaciji. Vaš predstavnik z ministrstva se heca, ko tu javno govori, da so dobesedno upoštevali mnenje Zakonodajno-pravne službe, mi imamo pa pol ure pripomb Zakonodajno-pravne službe, česar v Državnem zboru še nisem poslušala. Pol ure še nisem poslušala! Vi pa govorite, da ste upoštevali mnenje Zakonodajno-pravne službe, kjer se je dalo. Zdaj ne vem, ali smešite sebe ali pa delate za norce   (nadaljevanje) državljanke in državljane. Ampak, glejte, Zakonodajno-pravna služba je strokovni organ, ni političen organ. Jaz kot poslanka, boste lahko rekli, da nastopam politično, oni so pa strokovni organ in opozarjajo na problematiko, kar se tiče implementacije in tudi spoštovanja drugih zakonov, pa tudi Ustave Republike Slovenije. Vi ste pa proti javni predstavitvi mnenj - zato, ker ni implementirana direktiva iz leta 2012. Le kaj ste počeli do zdaj!
Gospa Bah Žibert, hvala lepa za vašo razpravo.  Naslednja razpravljavka je gospa Maša Kociper. Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa, predsedujoči.  Jaz bi najprej res pohvalila izčrpno in zelo mukotrpno delo Ministrstva za pravosodje in pristop, ki ga je zavzelo v tem poskusu, da bi pa tokrat po tolikem času vendarle ta zakon doživel sprejetje in ustrezno podporo.  Tudi sama se strinjam z besedami ministrice, ki je na začetku govorila o tem, kako zelo pomemben je ta zakon. Tudi sama sem bila že na koalicijskih usklajevanjih večkrat sitna in morda šla komu tudi na živce v teh svojih prizadevanjih, da bi ta zakon res bil takšen, kot je treba; vsak pač dela po svojih močeh, to, kar so njegove možnosti in pristojnosti. In zdaj mislim, da smo blizu nekemu rezultatu, ki bi lahko bil za vse sprejemljiv. Kot je rekla ministrica, nikoli z ZKP ne bodo vsi zadovoljni. Gre za iskanje ravnovesja med učinkovitostjo kazenskega pregona in varstvo pravic vseh vključenih, tudi na koncu obdolžencev, osumljencev in tako naprej, in vseh zadovoljnih pri taki rešitvi ne bo.  Zame je zlasti pomembno, da se pri tem zakonu spoštujejo visoki demokratični standardi, ki smo jih v naši državi že sprejeli in za katere si osebno in kot stranka prizadevamo, da bi se spoštovali naprej, tudi v teh časih, ko se stvari ne samo v Evropi, ampak zlasti po svetu zapletajo in se vračamo včasih na neke točke, ki smo jih v zgodovini, vsaj tako smo upali, že preživeli, in za to si bom prizadevala še naprej. Po drugi strani pa vsi vemo, da se kriminal, zlasti organiziran kriminal razvija, in to zelo hitro, da je ves čas korak pred nami, pred zakonodajo, pred izvršilno vejo oblasti in tako naprej. In da po drugi strani ljudje zahtevajo učinkovit pregon, ne samo organiziranega kriminala, hvala bogu, ki lahko ima tudi konkretne posledice za življenje ljudi, recimo, v primerih, če razpečevalci mamil nagovorijo naše otroke in tako naprej, ampak tudi v vseh drugih primerih, pri tako opevanem bančnem kriminalu, poslovnem kriminalu in tako naprej. Zato seveda tudi jaz mislim, da mora ta zakon si prizadevati tudi za to, da je učinkovit.  Jaz pozdravljam odločitev ministrstva. Tudi pri prvi komunikaciji z ministrico sem ta predlog podala sama, da vse, kar je bilo doslej tako zelo sporno pri prejšnji noveli, izloči in da se vendarle gre naprej s tem, kar ni bilo sporno. Tako nekatere razprave do sedaj, ki pravijo, da je zakon padel ali ni bilo jasno do sedaj, zakaj je padel, in tako naprej. To, kar je bilo najbolj sporno - in tudi, ko sem bila odvetnica, sem ta del pazljivo spremljala -, je zdaj šlo ven. In se strinjam, da je to del neke širše, daljše strokovne razprave za novelo O.  Pozdravljam tudi nekaj zelo konkretnih rešitev, na katere so opozarjali že leta strokovnjaki. Nekatere stranke jih imamo v svojih programih. Posrečeno ime za bralne vaje, to je nekaj, kar se je leta in leta omenjalo kot nekaj, kar bi lahko bistveno pripomoglo k učinkovitejšim postopkom, in tudi druge stvari, ki so jih kolegi že omenili. V tej zvezi osebno obžalujem, da nismo stopili koraka naprej in naredili še korak v smeri, kar tudi že leta in leta nekateri poudarjamo, da bi zahtevali, da sodišča večkrat odločijo na drugi stopnji, se pravi, da ne vračajo zadev v ponovno sojenje. Jaz sem to izpostavila tudi na koalicijskih usklajevanjih. Rečeno mi je bilo, da sodišča menijo, da nimajo, da trenutno ne razpolagajo z zadostnimi   (nadaljevanje) prostorskimi kapacitetami, da bi si lahko to privoščila, se pravi, da bi lahko izvajala glavne obravnave na drugi stopnji, na višjem sodišču. Jaz bom rekla tako, nekaj v tem argumentu gotovo je, prostora je absolutno premalo, lahko je pa to tudi malo izgovor. In želim si, da bi se slej ko prej tudi na kazenskem področju odločili, da damo sodnikom, ki so na drugi stopnji, ki so bolj izkušeni, ki imajo večjo, daljšo prakso, možnost, da odločijo. Ker mnogo lažje je zavrniti odločitev prvostopenjskega sodnika, se spotakniti ob kakšno malenkost in tako naprej, poslati zadevo nazaj in pustiti prvostopenjskim sodnikom, da se znova ukvarjajo s to isto stvarjo, kot pa seveda zagristi v materijo. Zato si prizadevam, da se to sčasoma uredi.  Kar se pa prostorov tiče, si bom, pa tudi naša stranka, Stranka Alenke Bratušek, tudi naprej prizadevala, da se to prostorsko vprašanje čim prej uredi. Situacija je zlasti v Ljubljani neznosna in morda, ministrica, bo tudi ta moj sklep, da se preveri še enkrat stroške za zapore, pripeljal do tega, da bo nekaj od tistih 100 milijonov se pa našlo za ureditev prostorske situacije ljubljanskih sodišč.  Pozdravljam tudi implementacijsko skupino pri Ministrstvu za pravosodje, ki jo je omenila ministrica. Vsak procesni zakon je živ zakon, ko pride v prakso, ima seveda neke posledice in absolutno se strinjam, da jih je treba spremljati in potem ustrezno odreagirati.  V vsakem primeru se mi zdi zdaj najpomembnejše, da se ta zakon sprejme, ne samo zaradi implementacije Direktive o žrtvah, ampak tudi zaradi drugih rešitev. Ne boste verjeli, ampak o teh istih rešitvah smo se pogovarjali ne en mandat nazaj, ampak dva mandata nazaj, ko sem bila jaz poslanka, in zdi se mi, da je res čas, da nekatere stvari zaključimo in gremo naprej. Nekateri pomisleki, moram reči, ne zvenijo nič drugače kot eno navadno zavlačevanje.  Morda vseeno nekaj besed o tem, kar je mene osebno zmotilo pri tej noveli, na kar sem bila jaz pozorna. Kar veliko obrazložitev sem dobila na usklajevanjih od strokovnjakov in tu bi še enkrat rada pohvalila trud ministrice, ki nam je sproti zagotavljala vse relevantne informacije, da se odgovori na naše pomisleke. Ampak na koncu sta mi ostali odprti dve vprašanji, to so ti IMSI lovilci, zlasti ta ideja nekaterih, mnogih, da bi se hranili pri preiskovalnem sodniku, pa morda ločeno mnenje na Vrhovnem sodišču. Glede prvega moram reči, da sem danes in prejšnjikrat dobila zame ustrezne informacije in nimam več pomislekov. Če je to nekaj, kar uporablja večina držav v naši okolici, če je to nekaj, kar policija nujno potrebuje za svoje bolj učinkovito delo, hkrati pa je iz tega, kar je bilo povedano, jasno, da gre za nek omejen poseg, kontroliran, ustrezno reguliran, potem jaz tega pomisleka nimam več. Pomislek, ki mi ostaja, so ločena mnenja, izpostavila sem ga že večkrat. Tudi danes sem pazljivo prisluhnila tej debati in moram reči, da nisem najbolj naklonjena tej rešitvi. Mimogrede, glede mnenja Zakonodajno-pravne službe. Zakonodajno-pravna služba je pač ena služba, ki je v parlamentu običajno ne kritiziramo zato, ker jo vsi radi uporabljamo, še posebej, če smo opozicija. Tako fino je vzeti ven mnenje Zakonodajno-pravne službe pa reči, katastrofa, poglejte to, pa ono pa tretje pa četrto… Po drugi strani tudi sama menim, da je morda - in to je samo moje osebno mnenje, se opravičujem - Zakonodajno-pravna služba kdaj skoraj preveč previdna v tem, ko opozarja, kaj vse bi bilo lahko ustavnopravno sporno. Marsikaj bi lahko bilo ustavnopravno sporno, pa se potem na sodišču izkaže, da ni, na Ustavnem sodišču, ki edino lahko o tem presoja. Včasih, ko pa smo vsi prepričani, da ni ustavnopravno sporno, pa potem na sodišču tudi je; saj veste, kako je s tem. Jaz v tem mnenju lahko najdem kup stvari,   (nadaljevanje) in kakšno, s katero se absolutno ne strinjam. To poenostavljanje, da je, ki ga je tudi prej predstavnica Zakonodajno-pravne službe povedala, da je včasih namesto vstopa v stanovanje in hišne preiskave možno opraviti kakšno drugo procesno dejanje z isto vrednostjo je res preveliko poenostavljanje in verjetno vsi razumemo, da ima hiša preiskava kakšne čisto konkretne namene in učinke. Po drugi strani in to lepo ta prava me je pa kakšno njihovo mnenje tudi prepriča in prepriča me v delu, ki se nanaša na ločeno mnenje in tukaj me tudi ta razprava kasneje pomembnih deležnikov ni prav prepričala. Jaz popolnoma razumem vrednost ločenih mnenj na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ko se pogovarjamo o najpomembnejših vrednotah. Absolutno mi je jasno, da dana vrednost ločenih mnenj na Evropskem sodišču za človekove pravice. Tudi v ZPP, ko gre za dve stranki v postopki, ki zastopata vsaka svoje stališče lahko razumem. Bolj pa kot razmišljam in bolj kot gledam to mnenje bolj sem v dvomih glede teh tam plusov o ločenem mnenju za Vrhovno sodišče v kazenskih zadevah. Pri kazenskih zadevah gre za posebno vrsto postopka. Mi vemo, to je bilo danes že povedano, da tudi tukaj Vrhovno sodišče mora skrbeti za enotno sodno prakso. V tem smislu imamo tukaj mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kjer se vsi vrhovni sodniki morajo zediniti o tej enotni sodni praksi in v tem trenutku se mi zdi, da je morda ta rešitev tako kot je zapisane preuranjena. Jaz lahko na eni strani razumem, da zasledujejo ločena mnenja višjo kakovost sodnega odločanja, da bodo sodbe boljše obrazložene, ampak kot je bilo rečeno mehanizmi, da se to zagotovi še sedaj in zahteve obstajajo. Po drugi strani tukaj berem, da ločena mnenja zagotavljajo sodnikovo integriteto in moralno neodvisnost ter njegovo svobodo govora. Lepo, ampak ko po drugi strani razmišljam in morda poenostavljam nisem jaz neki blazen strokovnjak sem poslanec, ki razmišlja o neki zadevi, ko po drugi strani razmišljam o nekem obdolžencu, ki je na prvi stopnji spoznan za krivega, na drugi stopnji spoznan za krivega pravnomočno obsojen torej, potem pa pride do postopka na Vrhovnem sodišču in tudi do nekega ločenega mnenja ne glede na to na kaj se to mnenje točno nanaša, vendar imamo v kazenskem postopku vprašanje krivde. Lahko si zamišljam, da bi takšna ločena mnenja tudi negativno vplivala na sodno prakso predvsem pa na zaupanje javnosti v delo sodstva. Da bi bila lahko to sedaj pa malo špekuliram bolj namenjena morda promociji drugačnega mnenja določenih posameznih sodnikov kot pa utrjevanje zaupanja v zakonito delo sodstva, v senatno odločanje, v to, da je treba neko odločitev sprejeti v kazenskih postopkih nikoli ga ne sprejme v težkih kaznivih dejanjih, o katerih se bodo verjetno pisala ločena mnenja posameznik, ampak gre za senat že na prvi, drugi stopnji. Ne znam si zamišljati kako bi v tej situacijo recimo v neki odmevni zadevi k zaupanju ljudi v delovanju pravosodja po takem postopku lahko neko ločeno mnenje pač prispevalo. Seveda poudarjam, da gre za tehtanje plusov na eni in na drugi strani, ampak to so moji pomisleki.  Zaključujem še z eno zadevo. Poudarjeno je bilo, da je Zakon o kazenskem postopku namenjen tudi varovanju demokratičnosti, temu, da se posameznika obvaruje pred premočno državo, sedaj urejamo tudi pravice žrtve zlasti ranljivih skupin in pa seveda zagotavlja osumljencem, obdolžencem pravice do poštenega postopka. Jaz v tem smislu vedno znova poudarim, da je treba v tem smislu gledati tudi na pravice obdolžencev in osumljencev   (nadaljevanje) do hitrega in učinkovitega kazenskega postopka. Meni se zdi ena največjih krivic ta, da je nekdo v kazenskem postopku leta in leta po možnosti odmevne hišne preiskave, kjer pridejo POP TV in vsi ostali, potem v predkazenskem postopku, ki traja - vemo kako dolgo zna trajati - in potem še v kazenskem postopku in po možnosti - takih primerov ni malo - na koncu spoznan za nedolžnega. Če se spomnite tiste, ki ste pravniki med nami kaj so nas učili na pravu boljše trije krivi na prostosti kot eden nedolžen v zaporu - bog ne daj, da to v parlamentu rečeš sicer, ampak jaz sem tvegala. To se mi zdi, da še vedno nismo ustrezno v naši kazenski zakonodaji naslovili. Bom še malo bolj direktna in bom rekla, da bi ne samo odvetniki v svojih rokih in vedno bolj tudi sodniki, ampak zlasti recimo tudi tožilci morali biti tukaj zavezani k boljši organizaciji dela in spoštovanju rokov. Eden takih recimo, če smo že pri ZKP je 6 mesecev za sodno preiskavo pa vemo, da ni nobeden sankcije, če se to bistveno bistveno prekorači. Meni se zdijo nekateri argumenti predhodnih razpravljavcev v tem, da ni bila upoštevana strokovna javnost res malce čudni. Danes imamo vso relevantno strokovno javnost tukaj med nami. Za mene je to relevantna strokovna javnost, ki tukaj sedijo. Vsak posameznik na vsaki javni predstavitvi pač verjetno ne šteje k temu kaj naj piše v ZKP. In če so in sodniki, Vrhovno sodišče, tožilstvo, policija usklajeni glede tega zakona, potem… Upam pa, da kdo ne misli, da mora biti tudi koalicija in opozicija usklajena, ker potem to lahko čakamo še na mnoga leta.  Jaz bom ta zakon definitivno podprla. Mislim, da je dober, mislim, da je nujen. Podpiram pa zlasti tudi to, da se čim prej odpre tudi debata o / nerazumljivo/ morda tudi v zvezi z ločenim mnenjem in da se nekatere rešitve, ki ste jih danes že omenjali in ki jih tudi že pričakujemo nekaj časa res domišljeno pa sprejmejo takrat, sedaj pa sprejmemo to, kar je pred nami in s tem tudi zagotovimo, da naša država ne bo ponovno plačevala kazni kot se je že prevečkrat zgodilo v preteklosti in kot potem tudi opozicija zna biti zelo kritična, kadar se to dogaja. Hvala lepa.
Gospa Kociper, hvala lepa za vaš prispevek v tej poslanski razpravi. Moram še povedati, da se nam je pridružil gospod Blaž Pavlin nadomešča namreč gospoda Jerneja Vrtovca. Sedaj pa ima besedo gospod Predrag Baković. Izvolite.
Spoštovani, hvala za besedo. Spoštovani kolegi in kolegice, predstavniki vlade in gostje! Ljudje smo pač narejeni tako, da oči vidijo tisto, kar želijo videti in ušesa slišijo tisto, kar želijo slišati. In, če je opozicija slišala torej mnenje Zakonodajno-pravne službe tudi nekatera stališča gospodov iz telekomunikacij. Sem sam slišal tudi dobro ali pa konkretno podporo tako predstavnikov iz sodišč, iz tožilstev, iz policije in nenazadnje je to tisto in so to tisti, ki ta zakon tudi največ uporabljajo in pravzaprav ga uporabljajo na ta način. Seveda tukaj ne mislim omalovaževati Zakonodajno-pravne službe vsekakor je potrebna in pomembna in prav je, da opozarja na stvari, ki se ji zdijo sporne itd., vendar pa je treba poslušati tudi tiste, ki so neposredni uporabniki določenih predpisov in je tako tudi prav. Nenazadnje od 145 členov nekako, ki se spreminjajo je Zakonodajno-pravna služba dala pripombe na 18 le-teh ne bom rekel, da so nepomembne. Moram reči, da je ta osnutek oziroma predlog zakona pripravljen dobro. Če se spustim na posamezne stvari, ki so bile prej v razpravah opredeljene in omenjene torej najprej glede vabljena oseb, da pravzaprav si ne bi smeli dovoliti, da policist lahko ustno vabi neko osebo. Veste, v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije je v 35. členu v drugem odstavku že navedeno, da policisti, osebje smejo vabiti pisno, ustno, po telefonu, po elektronski poti, itn. Tako, da je prav, da se tudi Zakon o kazenskem postopku, te stvari definirajo in tukaj sam nimam nobenih pomislekov.  Zdaj, kar s tiče opravljenih hišnih preiskav v primerih kadar ni mogoče zagotoviti lastnika objekta. Poglejte, tukaj imaste na drugi strani predstavnike policije, ki vam lahko nanizajo več 100 primerov, ko so se srečevali s takimi in drugačnimi primeri. Tudi sam vam ga lahko nanizam in vam ga tudi bom. Torej, imeli smo primer, kako je policija zaznala, da se v določenih stanovanjski hiši izvajajo sumi, da se izvaja kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Lastniki te stanovanjske hiše so bili na delu v tujini. Neformalno so to hišo odstopili neki združbi, ki je to počela in je počela. In si zdaj predstavljajte, v soboto zvečer, ko se ta aktivnost odvija in jo policija tudi zazna, pridobi ustrezno odredbo za hišno preiskavo, zadevo poskuša speljati in nikakor ne more ugotoviti kdo je lastnik, če pa že, kjer je njegov naslov, kako priti do njega v tujini, ali ima telefonsko številko ali je nima in, kaj bomo čakali do velike noči ali pa do božiča, da se vrne, v tem času pa zavarovali objekt. Torej, poglejte, verjamem, da je teh primerov še in še in kadar so taki primeri, je potem potrebno imeti nek mehanizem. No, in naj povem epilog, zaseg 6 kilogramov prepovedane druge, ki je potem v postopku pa vse skupaj padlo zaradi tega, ker ni bilo lastnikov. Torej, to so težave in potem, ko pa na drugi strani se neka taka stvar zgodi, pa med javnostjo, ne med strokovno, ampak med širšo javnostjo in med politiki pa zavladajo, završi češ kako je policija nesposobna, kako je tožilstvo nesposobno, kako nič ne naredijo, da lovijo kurje tatove in ne vem kaj še vse. Torej zato pozdravljam, da je ta del, ki se nanaša na hišno preiskavo, v tem predlogu opredeljen, ker s tem bo olajšal delo v tistih primerih, ki so nemogoče rešljivi na drug način.  Ne nazadnje se tukaj popolnoma strinjam s stališči, tako predstavniki državnega tožilstva kot sodišča, ki govori, da je varstvo človekovih pravic že zagotovljeno s sodnim odločanjem in ne nazadnje tudi, slišali smo, da je Slovenija lahko šolski primer pri prikritih preiskovalnih ukrepih na področju Evrope.  Zdaj, kar se tiče 149.b člena, je bilo kar nekaj opredelitev ali pa predlogov, da se razlogi za sum, torej stopnja suma spremeni iz razlogov za sum v utemeljene razloge za sum. Moram povedati, da pa nihče ni pravzaprav ugotovil, zdi se mi, da gospod iz telekomunikacij pa je nekaj opredelil glede navadnih tatvin telefonskih aparatov, ki niso samo telefonski aparati, ampak kot je povedal, tudi banka nekih drugih podatkov, ki so lahko veliko več vrednik kakor sam telefon. Če smo v prejšnjem 149.b členu ugotovili, da so se lahko, torej ta ukrep uporabljal za vsako kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, se je zdaj spremenilo in se lahko samo, so opredeljena kataloška kazniva dejanja in sicer tista kazniva dejanja iz novega ali pa noveliranega 149.a člena in tukaj izpadejo, tako tatvina kot velika tatvina pa še kaj. Tako da, tukaj so se standardi dvignili in se več ne uporablja ta člen za vsa uradna pregonljiva kazniva dejanja, kakor jaz to razumem. Če ne razumem prav, me popravite.  Jaz bi morda, ker je šla razprava predvsem z opozicije malce bolj na široko, pa bom tudi jaz šel malo bolj na široko in bom rekel tako, da danes jaz imam ta privilegij, da lahko tukaj prisotnim in tudi javnosti razložim moj ali pa naš pogled na dogodke. Kako jih vidimo tisti, ki smo nekoč bili miličniki, osamosvojitelji, policisti in nekateri so to še danes. In lahko vam povem, da neke pred 90. letom je bila   (nadaljevanje) statistika preiskovanja, preiskanosti kaznivih dejanj, pa ne govorim o sami Ljubljani oziroma večjih mestih, ampak na obrobjih, nekje 80 %, do 80 %, morda tudi čez. Da je bila preiskanost vlomov nekje okrog 60 % in da je danes na istih teh postajah preiskanost kaznivih dejanj 50, 40 %, preiskanost vlomov od 10 do 20 %. In kaj to pomeni, ali so danes policisti manj sposobni, kriminalisti manj sposobni, ali so bili prej bolj sposobni? Torej, ni to res, ampak gre za to, da se je od leta 1990 naprej omejevalo ukrepe s področja preiskovanja kriminalitete tako policije kot tožilstva in se dajalo več manevrskega prostora osumljencem, obdolžencem, obtožencem, obsojencem. Ampak v tem ni izgubila policija ali pa tožilstvo, ob tem je izgubila družba, izgubili so ljudje. In torej, če so bili prej organi pregona pri preiskovanju kaznivih dejanj uspešnejši in so, bom parafraziral, našli skoraj vsako kolo od neke stare mame, danes to več ni tako. In potem se sprašujemo, policija, tožilstvo, so nesposobni. Torej, ker vemo, da je uspešnost preiskave in odkrivanja storilcev organom pregona padala in še naprej pada, gre karavana naprej. Sicer obstajajo neke težave, nek srčni kriminalist ali pa policist bo zelo težko razložil nekemu gospodu, zakaj ne bo našel njegovega motorja, zakaj storilec, ki ga je oropal, je na prostosti, ni priprt in tako naprej, ampak tu se zadeve pravzaprav tudi končajo. Kje pa je družba ali pa Slovenija napredovala. Nekje pa le je. Predvsem je napredovala pri prometnih deliktih in pri deliktih, kar se tiče nasilja v družini. To je v redu. Vendar se vprašamo, zakaj je tam napredovala - zato, ker so bile tam posledice jasne, očitne. Ne nazadnje najprej zaradi enormnega in pravega pritiska tudi nevladnih organizacij, in prav je tako, pa seveda tudi konkretnih storilcev in konkretnih oseb, ki so ogrožene. Če to spravimo na premoženjske delikte, veste, danes nek vlomilec vlomi meni, jutri tebi, pojutrišnjem tretjemu, se to malo razporedi in ljudje ne čutimo te nevarnosti tako, razen tistih, ki ste bili ali smo bili kdaj žrtve nekega vloma, takrat se pa zadeve spremenijo. In prav je, da se tudi pri teh drugih deliktih zadeve postavijo na nek nivo, kot je bil na teh dveh izpostavljenih, torej na prometnih deliktih in na deliktih področja družinskega nasilja.  Jaz nekako poskušam razumeti prastrah nekaterih glede prisluškovanja. Saj verjetno se je marsikdo od vplivnežev lahko pojavljal v nekih prisluhih in posebnih ukrepih, ki so bili odrejeni zoper kriminalce, vendar ne sprejemam pa tega, da se daje vtis, da je policija neka kriminalna združba, ki na vsakem koraku zlorablja pooblastila, prisluškuje brez odredbe, dela nezakonite hišne preiskave. Veste, tu imamo poleg vseh varovalk tudi še tožilstvo, sodišče in pravzaprav ni več moč iskati političnih točk na tem področju, ker so že vse izčrpane.  Hvala lepa.
Gospod Baković, hvala lepa za to vašo delno insajdersko razpravo.  Kot predzadnja je k razpravi prijavljena gospa mag. Tina Heferle. Izvolite.
Hvala za besedo. Samo popravek, nisem magistra, da ne bo pomote. / smeh/  Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Predlog novele ZKP, ki ga imamo danes na mizi, je, kot smo že lahko slišali od Ministrstva za pravosodje, resnično usklajen do te mere, da se s predlaganimi spremembami strinjajo vsi ključni deležniki, kot smo to že danes večkrat slišali. Podpora tej noveli je bila dosežena tako pri policiji kot pri državnem tožilstvu, v sodstvu, ne nasprotujejo ji niti odvetniki. Tudi glede pomislekov oziroma danih pripomb, ki so jih podali, recimo, s strani informacijske pooblaščenke in s strani Gospodarske zbornice Slovenije, lahko nekako zaključim, da so na Ministrstvu za pravosodje pravilno upoštevali nekatere njihove pripombe in jih vključili v   (nadaljevanje) samo besedilo novele. Na drugi strani pa so tudi tiste pripombe, na katere pa so po mojem mnenju na ministrstvu vsebinsko in strokovno suvereno odgovorili in utemeljili, zakaj jih niso upoštevali. In podobno ocenjujem ravnanje ministrstva, tudi ko gre za pripombe Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Pa da ne bo pomote, tu ne gre za neko kritiko dela Zakonodajno-pravne službe, pač pa zgolj za moje strokovno stališče glede njihovih danih pripomb.  Globoko se tudi pridružujem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča mag. Florjančiču, ko je govoril o nevarnosti pretirane kazuističnosti v zakonu in o načinu izvajanja dokazov pred sodiščem, in glede bolj ali manj neutemeljenih pomislekov o ločenih mnenjih sodnikov. Vendar je treba zaupati sodiščem in sodnikom oziroma predsednikom senatov in verjeti, da so v prvi vrsti ravno oni braniki človekovih pravic tudi obdolžencev. Po mojem mnenju gre resnično popolnoma zaupati ministrici, za katero vem, da je vložila maksimalen napor v to, da je glede novele, ki je danes pred nami, res dosegla kar najširše soglasje vseh deležnikov. In kot je bilo že omenjeno, se vsi mi načeloma zavedamo, da bo vseeno v kratkem potrebna še ena novela, v katero bo treba prenesti še nekatere druge evropske standarde in direktive, pri katerih bo prostor za širšo razpravo, in bo treba vpeljati tudi vse tiste spremembe, ki so nekoliko bolj radikalne in za katere trenutno še ni širšega soglasja. Pa vendar se je danes treba zavedati tudi tega, da je izjemnega pomena tudi to, da danes sprejmemo to novelo, ki je pred nami, ne samo zaradi prenosa evropske direktive in v izogib denarni kazni, ki nam v nasprotnem primeru grozi, ampak predvsem zato, da se med drugim zagotovi boljši položaj oškodovancev v kazenskem postopku, da se zavarujejo tudi njihove pravice in, ne nazadnje, da se zavarujejo tudi pravice prič. Mehanizmi, s katerimi bomo to zagotovili, bodo policiji vsaj nekoliko bolj omogočali, da učinkoviteje preganja storilce kaznivih dejanj, za katere vemo, to smo danes tudi že slišali, da so, kar se tiče tehničnih prijemov in modusa operandi zelo napredni, veliko bolj kot organi pregona. Dejstvo je, da v kazenskem procesnem pravu vedno gre za tehtanje na eni strani pravic obdolženca, za katerega seveda moramo zagotoviti pravično in kontradiktorno sojenje, ob spoštovanju njegovih človekovih pravic mu moramo omogočiti, da ima učinkovito obrambo. Na drugi strani pa moramo tekom kazenskega postopka enako zavzeto zagovarjati in skrbeti tudi za pravice oškodovanca in, kot sem povedala, ne nazadnje tudi za pravice prič.  Vsi mi bi radi živeli v družbi z majhno stopnjo kriminala, mislim, da smo si tu edini. Vsi želimo učinkovit pregon, po drugi strani pa nismo pripravljeni državi oziroma organom pregona sploh dati primerna orodja oziroma vzvode za boj proti kriminalu. Žal, s čim manj ne moreš doseči čim več, vedno je na eni strani potrebna neka limitirana količina. In po mojem mnenju so ravno te spremembe, ki jih predvideva zdajšnja novela ZKP, tisti limit, ki bo omogočil čim boljši oziroma čim učinkovitejši pregon kriminala. In takšna zagotovila smo prejeli tudi s strani Ministrstva za pravosodje in jim zaupamo, tako v LMŠ seveda podpiramo današnjo novelo in amandmaje koalicije.  Hvala.
Gospa Heferle, hvala lepa. Še enkrat opravičilo za dodajanje tega znanstvenega naziva imenu in priimku, lapsus očitno kar od nekod. Kot zadnji razpravljavec sem se še sam prijavil k razpravi.  Rad bi se predvsem dotaknil dveh momentov, ampak predhodno bi rad še enkrat poudaril mnenje Zakonodajno-pravne službe samo zgolj v enem stavku, da ne bo kakšnih dilem. Gospa je rekla, koalicijski amandmaji v zelo ozkem delu sledijo mnenju ZPS, nikakor pa ne v celoti. Tako da si pač nalijemo čistega vina, kar se tega tiče. Ministrica sama pa je dejala prej, je naštela s kom vse je bilo usklajeno, navedla od Vrhovnega sodišča, državnega tožilstva, odvetniške zbornice. Jaz mislim, da to ni ravno pozitivno sporočilo, ker ti deležniki, pri njih bi morali najprej zazvoniti rdeči alarmi, zlasti v kontekstu tega, kar smo danes vse slišali v poseganju neke ustavno zagotovljene pravice. In nadaljevanje izvajanja je ravno ta hišna preiskava kot si jo vi predstavljate. Tretji odstavek 36. člena Ustave Republike Slovenije določa, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti čigar stanovanjski prostori se preiskujejo njegov zastopnik. Jasno je, da po uradni dolžnosti postavljen odvetnik to ni zastopnik. To ni zastopnik tistega čigar se preiskujejo prostori bivalni. Racijo ZKP je v tem, da tudi operativno taktični ukrepi policije so v tem, da tisti, ki je prisoten na hišni preiskavi lahko sam izroči predmete, usmerja po stanovanju. Bom jaz eno svojo prigodo povedal kasneje. Skratka, po tej vaši novelaciji pa sploh ne bi vedel, da poteka preiskava ta imetnik prostora. In tudi vse to bi vplivalo na metodiko in samo operativo dela policije. Verjetno vsi poznate izraz iz tujine Fishing expedition, kjer bi policija po neki svoji prosti presoji pač zbirala predmete, ki naj bi bili predmet predkazenskega postopka. Kdo bo konkretiziral, kdaj izvesti ta ukrep hišne preiskave in kdaj bo določil, da te osebe ne bo doma in se bo morda takrat izvedla sama preiskava. Rad vam bi predstavil še, verjetno ga poznate, Šturmov komentar Ustave v tem segmentu: Namen določb o zahtevani navzočnosti je seveda ta, da bi te osebe lahko nadzorovale obseg preiskave. Izigravanje te določbe je, če policija v preiskavo stanovanja pošlje veliko število policistov, ki jih ustavno omenjene osebe pri preiskavi potem ne morejo nadzorovati. V tem primeru je izigravnje toliko oziroma možnost izigravanja toliko večja in praktično nepreverljiva za preiskovanca, saj kot rečeno, bomo za nazaj ugotavljali ali je policija vedela ali ni vedela, da preiskovanca ne bo doma in bomo hišne preiskave namenoma izvajali takrat, ko preiskovancev ne bo doma. Ta zadnji del seveda je moje stališče. Bo pa seveda to formalno pokritje preko tega postavljenega odvetnika. Pa tudi njegova vloga ni sedaj čisto jasna, vsaj ne po vaši noveli. Jaz mislim, da tukaj izgubljamo ta pojem pravne države. Prihajamo do neke mogoče preveč ekspresivni izraz, ampak vseeno do neke Stalinistične(?) države. In tako kot je prej gospod Baković povedal svoje izkušnje imam tudi jaz izkušnjo s hišno preiskavo. Pred leti, ko sem še opravljal novinarsko delo sem jaz bil sam predmet hišne preiskave. In vam lahko povem, da glede na to, da gre za res v poseg v intimo, v neke intimne prostore, kar je pa še najbolj boleče, da se kasneje izkaže, da se kasneje ovadba zavrže, ker pač policisti, kriminalisti niso zbrali nekih dokazov, je toliko potem boleča vsa zadeva, pa sem bil prisoten. Na sami preiskavi je bilo šest kriminalistov, še dva neka rajonska sta poleg, ne vem, bila v službenem času. In sem jaz seveda sam jih vodil po stanovanju, ker jih je zanimalo kateri je moj delovni prostor, z njimi odpiral predale. Se pravim, sem imel neko kontrolo. Čeprav je tudi en kriminalist kar nekam zašel, ne vem, šel pogledati koliko je še prostorov in sem ga jaz pač opozoril, da dajmo to skupaj izvesti. Se prvi, če si ti prisoten pri sami hišni preiskavi lahko dejansko tudi z dvema pričama, vsaj nekako nadziraš to delo. Sedaj po tej novelaciji pa, da bodo kriminalisti sami prosto po Prešernu tekali po teh preiskovanih prostorih pa seveda gre za grob poseg v Ustavo. Zato je tudi jasno Zakonodajno-pravna služba to detektirala in pravilno opomnila predlagatelja, da to je pa res nedopustno. Zdaj, razprava glede IMSI-catcherjev, gospod Čurin je seveda povedal samo tehniko, da se dela pač presek, meni je to jasno, se pravi zdaj bo spet mojo malenkost omenil, zdaj, če bi nekdo vedel, sem danes v Državnem zboru, zvečer grem v Maribor in, ne vem, jutri sem z volivci spet na nekem drugem, seveda bi detektirali, bi detektirali mojo številko tam. To je povsem jasno. In tukaj mislim, da zdaj, konkretno v tem danem momentu ne moremo govoriti o prevelikem posegu, ker šele v tej fazi se šele detektira številka, recimo osumljenca, ki preiskujejo, ampak problem pa pride pri tej neselektivnosti, pri neselektivnosti, ker potem padajo številke vseh živih, ki so pač na območju tega repetitorja, tega mobilnega oddajnika in tukaj seveda ne bodo ti ljudje nikoli izvedeli, da so bili dejansko zabeleženi oziroma njihove IMSI številke. Glede hrambe, to smo predlagali, seveda, glejte, zdaj, da bodo prosto razpolagali s to napravo kriminalisti in da ta IMSI lovilec ne bo na sodišču, je seveda slabo. Vi ste sicer omenjali, da se to inštalira eno, dve uri, noter v avtu in je to zamudno potem spet na sodišče nosit, ampak glejte, saj sodišča imajo prostore oziroma »parkinge« za svoja vozila. Naj se tisto vozilo za to inštalirano napravo potem tja parkira in jaz tu ne vidim nobenih težav. Zdaj, za zaključek v tem delu, naj še samo dodam, da amandmaji koalicije so res, bi rekel, kozmetični, neki popravki, ki res v mali meri sledijo Zakonodajno-pravni službi, s strani nad koalicijske partnerice, vaše, Levice, tudi bi rekel zasledujejo prave interese, se pravi, da ta zakon izboljša do te mere, da bo »pasal« v našo Ustavo Republike Slovenije. S tem zaključujem to razpravo in na željo podpredsednice oziroma na predlog podpredsednice, po obrazložitvi? Dobro. Gospa ministrica, torej, izvolite, beseda je vaša.
Andreja Katič
Ja, hvala, ampak vseeno bi želela odgovoriti na par, kar je bilo omenjeno v razpravi. Vprašanj je bilo sicer bolj manj, malo, bolje so bili izraženi pomisleki. Najprej koncept zakona. Seveda, tako kot ste sami ugotovili, kot ugotavljajo vsi, potreben je nov celovit zakon. Nov celovit zakon. Ampak, če grem v zgodovini, glede na to, da smo danes povedali, da je ta zakon iz leta 1995. Ministrica Barbara Brezigar je v letu 2000 imenovala delovno skupino za pripravo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku in odločitev o tem, ali konceptualno nova novela ZKP ali novi ZKP, je ministrica prepustila v odločitev članom delovne skupine. Člani delovne skupine so se zavzeli za konceptualne spremembe ZKP, ki terjajo pripravo novega ZKP-1, vendar so bile pred tem potrebne spremembe ZKP, ki so bile nujne, zaradi ugotovitev iz prakse in prilagajanja mednarodnim pravnim dokumentom. Mandat je trajal približno pol leta, zato je po volitvah sledila primopredaja novemu ministru. Minister Bizjak, julij 2001, delovna skupina za pripravo mnenj k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP, to je šlo za predlog ZKP-D, ter koncepta novega Zakona o kazenskem postopku. Stališče članov v zvezi z nujnostjo priprave novega ZKP-1 ni bilo več popolnoma enotno. Zavedalo se je da takega projekta v enem mandatu ne bo mogoče pripeljati do uveljavitve in podobno. Hkrati je bilo v tem mandatu potrebno usklajevanje ZKP z odločbami Ustavnega sodišča, spremembami drugih zakonov, prilagajanje pravnemu redu Evropske unije in NATA pred odstopom ter Konvencijam Sveta Evrope. Tako so bila dokončana oziroma na novo pripravljene novele ZKP-D, ZKP-E in naprej. Lovro Šturm, leta 2005, je imenoval delovno skupino za pripravo sprememb ZKP, z nalogo oblikovanja novega ZKP-1 ali celovite priprave novele obstoječega, ki bo zaokroženo in celovito urejal institute predkazenskega in kazenskega postopka. Pomembno je predvsem preseči pogosto krpanje z novelami na podlagi odločb Ustavnega sodišča. Delovna skupina je do konca mandata pripravila člene novega ZKP1 do glavne obravnave. Hkrati so bile iz razlogov kot v preteklih mandatih pripravljene novele G, H in I. Minister Zalar je razširil delovno skupino, želel oceno osnutka ZKP1 do glavne obravnave in možnosti za nadaljevanje projekta, hkrati pa tudi mnenja, ali bi mogoče določene institute vnesli že v veljavni ZKP z neko veliko novelo ZKP. V zvezi z veliko novelo je bilo ocenjeno, da bi z uzakonitvijo določenih določil, lahko sicer ustrezno postopno uveljavljali nov model kazenskega postopka in minister se je odločil za postopno uvajanje novega modela kazenskega postopka. Zato je delovna skupina pristopila k pripravi ZKPK, ki je nato bil sprejet konec 2011, pred tem pa je bila še sprejeta novela ZKP-J.  2012, minister Pričanič zopet delovna skupina za nadaljevanje priprave ZKP1. Izkazalo se je, da je stališče v osnutku ZPK1, ki so bila pripravljena niso enotna, tako so začeli prihajati novi predlogi in bila je pripravljena novela ZKP-L. Ob nadaljevanju dela delovne skupine se je odprlo vprašanje implementacije direktiv, zato je bilo ob koncu mandata predlog ZKP-M očiščen ostalih sprememb in predlagano iz sprememb DZ samo s parimi členi za implementacijo teh direktiv. Zaradi volitev ZKP-M ni bil obravnavan in sprejet, bil je predan naslednjemu ministru Klemenčiču, v sprejem vladi in potem v Državnem zboru obravnavan, obravnavan v decembru 2014 objavljen v Uradnem listu. ZKP-N, nekateri ste bili poslanci v preteklem mandatu. Veste, kako je potekalo. Dobila sem ga na mizo jaz. Zdaj, obsežna novela je. Ko sem se odločala o tem, ali res iti samo za implementacijo določil direktive o žrtvah, ali tudi širše, sem izhajala tudi iz tega, kar smo dogovorili v nekem širšem krogu – govorim o koaliciji. Da gremo naprej s tistimi določili, ki bodo usklajena z deležniki. Danes so povedali, predsednik vrhovnega sodišča, da podpirajo, generalni državni tožilec, da podpirajo, policija, da podpira in odvetniška zbornica ne nasprotuje. Širšega konsenza mislim, da v preteklosti še nismo dosegli s tako širokimi določili. In zaradi tega sem se odločila, da ker je bilo res vloženega že v ZKP-N pod Klemenčičem zelo, zelo, zelo veliko dela in sedaj v tem času res dela s strani vseh deležnikov in se jim zahvaljujem. Ure in ure in ure naprej so sedeli v okviru svojih organizacij, zbirali pripombe pobude in potem še skupaj z nami, da smo prečesali določila tega zakona. In zaradi tega smo rekli, če bomo prišli v Državni zbor in poslancem povedali, da predlog zakona, ki ga imate pred sabo podpira Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tožilstvo, policija in ne nasprotuje Odvetniška zbornica. Seveda, potrebno je še pripraviti kakšen(?) amandma, pripravili ste jih, se zahvaljujemo, jih podpiramo. Mogoče v okviru tega še razmislek o tem, kaj je bilo povedano, ali mogoče tudi glede hišne preiskave je potrebno kaj še drugače zapisati ali karkoli, da dosežemo čim širši konsenz, ampak jaz sem sledila stroki, jaz sem sledila stroki. Marsikaj, kar so se pa naslovili je pa res tudi politično vprašanje. Politično vprašanje kot sem povedala na začetku, Zakon o kazenskem postopku je tisti, ki na eni strani omogoča varno družbo, pregon kriminala, zaščito žrtev, daje policiji, državnemu tožilstvu, sodišču pooblastila, da lahko v okviru očitanega kaznivega dejanja raziščejo in tudi izvedejo pregon. In na eni strani seveda tehtamo stopnjo kriminala in gledamo po časopisih, kako se včasih pa tudi v parlamentu govorimo o neučinkovitem delu – ne vem, policija še niti ne toliko, ne vem tožilstva, sodišča, a nobenega velikega kriminalca ne moremo spraviti za zapahe? Zakaj potem zadeve na sodišču padajo? Odločitev o tem, ali bomo dali primerna orodja, seveda ob zaščiti vseh pravic osumljencev, obdolžencev v postopkih, ali jim bomo dali ta orodja. Osumljenci, obdolženci pa morajo imeti vse pravice, ki jim sledijo iz Ustave, iz evropske konvencije o človekovih pravicah in ne nazadnje vse povsod kar je pri našem pravnem redu. In to danes tehtamo in to sem tudi jaz tehtala, ko sem se odločila ali samo za prenos direktive ali za določilo zakona takšen kot je, ki je v širši meri usklajen z deležniki. In to imate danes pred seboj. Jaz se strinjam, da se naredi še en napor, poskušamo še kakšen amandma odbora zato, da bo boljše, ampak vseeno, danes so deležniki povedali, da bo po tem postopku, ki ga imate pred seboj, s temi dopolnitvami njihovo delo lažje, učinkovitejše, in da se v tem varujejo pravice posameznika kot osumljenca oziroma obdolženca. Zato je bila moja odločitev iti s takšnim predlogom zakona tudi naprej.  Ko govorimo o številu pripomb, poslanec Baković je povedal, osemnajst členov je tistih, ki jih je naslovila Zakonodajno-pravna služba, od 145. Osemnajst členov od 145., in verjamem, da se da narediti še kakšen napor in mi smo ga naredili, zagotovo pa zgodba ni nikoli popolnoma zaključena in vedno se bo našel kdo, ko ne bo zadovoljen s tem, tudi če gledamo ali med sodniki ali med odvetniki ali med tožilci ali med nami tukaj na ministrstvu. Tudi mi smo imeli na začetku drugačna določila v našem osnutku, hrambo IMSI lovilcev na sodišču, pa so nas kolegi iz Ministrstva za notranje zadeve, policije, povedali to kar so povedali tudi danes vam. Pa smo imeli glede hišne preiskave pomisleke, pa smo tehtali. Na koncu imamo primere, ne vem, otroške pornografije, tihotapljenja in prodaje drog, kriminala belih ovratnikov, bančnega kriminala, pa veste kako se potem zgodbe končajo na sodiščih, tudi zaradi tega, tudi zaradi tega, ker se določen dokaz ne sme šteti kot dokaz in dajemo tukaj podlago. Zagotovo pa je verjetno možno napisati še boljše. Ampak kakorkoli, še enkrat povem, ta predlog zakona, ki ga imate pred seboj, so povedali predstavniki deležnikov, usklajen, ni nasprotovanja in jim bo omogočil boljše delo in bo omogočil na eni strani varnejšo družbo, pregon kriminala ob varovanju pravic osumljencev in obdolženci v postopku. In spoštovane poslanke, poslanci, res določena vprašanja se lahko rečejo kot politična vprašanja. Tukaj imate zagotovo primat vi, mi pa smo prisluhnili stroki in predlagali to kar je bilo povedano.  Glede vprašanja, glede pripomb Zavoda za zdravstveno varstvo in zavarovanje v odgovoru, ki je bilo, mislim v mnenju Predloga zakona o spremembah zakona, predlogu mnenja Državnega sveta je tudi odgovor napisan. To določilo je že od leta 2008 naprej in je določeno v resornem zakonu, to je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in mi se samo sklicujemo na njega že od 2008 naprej enako. Samo to urejamo. Lahko pa pogledate tudi. Tako da, moj apel, da naredimo napor, da še enkrat poskušamo, če morebiti kateri amandma ni dovolj jasno zapisan, da se ga tudi kot z amandmajem odbora naslovi, reši, in da, spoštovane poslanke in poslanci, podprete to novelo Zakona o kazenskem postopku, ker ko govorimo o posameznikih, moramo gledati vse posameznike, ki jih imamo v Sloveniji, tiste ki so žal stopili na pot in izvršujejo kaznivo dejanje, tisti ki so žal žrtve takih kaznivih dejanj, tiste ki se ukvarjajo s tem, da tega ne bi bilo, preganjajo, raziskujejo, sodijo, ne nazadnje tudi vi, ki odločate o tem in seveda tudi mi, ki poslušamo v tem pripraviti najbolje možne rešitve. Tako da, hvala spoštovani predsedujoči za možnost, da sem lahko nazaj povedala.
Gospa ministrica, hvala lepa.  Je še kakšna želja za razpravo med kolegi poslanci? Gospod Baković, izvolite.
Zelo kratek odziv na razpravo podpredsednika in sicer, ki se nanaša na delo hrambe IMSI lovilca na sodišču. Poglejte, iz tega je pravzaprav razvidno kako sejemo neko nezaupanje v samo policijo. In če pogledamo dejstvo, da sodišča varujejo zasebne varnostne agencije pomeni, da bodo IMSI lovilec varovale potem zasebne varnostne agencije. Če se bo nahajalo to vozilo ali karkoli že na dvorišču ali v prostoru objekta sodišča, ki ga varuje zasebno varnostna agencija bo varovala tudi IMSI lovilec. Mislim, da si to ne moremo privoščiti in da moramo zaupati stroki. Samo toliko. Hvala.
PODPREDSEDNIK MAG. DEJAN KALOH
Ja, hvala za besedo. Glejte, zdaj se pa že pogovarjamo slabše kot v gostilni. Noben se ni prijavil k besedi, ne vemo kaj se tam mimo pogovarjate. Lepo vas prosim, dajte predlagati, če imate kaj predlagati v skladu s Poslovnikom. In samo, da končam, ne mi skakati v besedo – vse skupaj pa zveni zelo neresno, ob tem, da smo tri ure poslušali, kako je ta zakon usklajen in da ni nobenih težav, zdaj imamo pa pavzo na pavzo. Če jo pa že želite, jo dajte pa v skladu s Poslovnikom predlagati.
K besedi se prijavljate gospa / nerazumljivo/? Izvolite.
Hvala za besedo. Gospa Anja Bah Žibert, jaz sem se prijavila k besedi, pa me je vaš predsedujoči kolega sam, gospod Kaloh ja, me je sam odslovil s tem, da je že povzel mojo željo po pavzi, tako da jaz nisem kršila nobenega Poslovnika. Bi pa v skladu s Poslovnikom res zahtevala pavzo, odmor v trajanju 45 minut.
V trajanju 45 minut. Se pravi prekinjam sejo in se pet čez pet dobimo tukaj v velikem salonu.
Nadaljujemo s prekinjeno sejo. Zdaj sprašujem, želi kdo besedo? Gospod Baković, izvolite.
Ja, torej, kot predstavnik Poslanske skupine Socialnih demokratov in v imenu koalicije vlagam amandmaje in sicer k 21. členu, k 23. členu, k 24. členu, k 37. členu in k 69. členu. To je to.
V redu, hvala lepa, gospod Baković. Zaključujem razpravo, prehajamo na glasovanje o amandmajih. Še Zakonodajno-pravna? Izvolite.
Špela Maček Gustin
Se opravičujem, če sem bila premalo očitno pri zaprosilu za besedo. V zvezi s temi novimi predlogi amandmajev za amandmaje odbora, povem, da za amandma k 21., 23., 24. in 37. členu nimam pripomb. Rešujejo naše pripombe z mnenja in dodatnih pojasnil, mnenja na ustrezen način. Glede amandmaja k 69. členu pa povem, da ocenjujemo, da obvezno sodelovanje preiskovalnega sodnika, ki je državni organ pač po naši oceni zvišuje ustavno zagotovljeno varstvo pravic osebe, katere prostori se preiskujejo, ker skladno z 125. Členom Ustave, je že Ustava sama določila, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon, kar zagotavlja močnejše varstvo, kot samo prisotnost po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika. Hvala lepa.
Še kdo želi se prijaviti k besedi? Nihče, torej, prehajamo na glasovanje samo. Na glasovanje dajem amandma k 2. členu; predlagatelj so(?) koalicijske stranke LMŠ, SD, SMC, SAB, Desus, ja, koalicijske stranke, tako. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k členu 18.; predlagatelj Slovenska demokratska stranka. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Prehajamo na glasovanje, dajem amandma, aha, pri 21. členu, pod točko 1 je že amandma vložen, s strani predlagatelja Levice, pod točko 2, pa imamo še predlog za amandma odbora. Če je amandma Levice sprejet, je predlog za amandma številka, točka 2, brezpredmeten. Najprej glasujemo za amandma Levice. Glasujemo. Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanjem dajem predlog za amandma odbora, k 21. členu. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k členu 23., kjer imamo 3 vložene amandmaje in predlog za amandma odbora. Vidimo, da sta amandmaja Levice in odbora enaka. OK, glasujemo o predlogu odbora. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k členu 24. Amandma odbora, dajem na glasovanje. Glasujemo.  (nadaljevanje) Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet; s tem je postal amandma koalicije brezpredmeten.  Na glasovanje dajem amandma k členu 26 koalicijskih poslanskih skupin. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandmaja k 31. členu. Glasujemo o prvem amandmaju, Slovenske demokratske stranke. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 31. členu, točka 2, poslanskih skupin koalicije, LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 33. členu, kjer imamo dve točki, glasujemo o prvi; če bo ta amandma koalicije sprejet, bo s tem sprejet tudi amandma pod točko 2, ki je vsebinsko že zajet v tem amandmaju. Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je prvi amandma sprejet; posledično s tem je sprejet tudi amandma pod 2. točko.  Na glasovanje dajem amandma k členu 36, predlagateljice so koalicijske poslanske skupine. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem tri amandmaje k 37. členu, imamo pa še predlog za amandma odbora. Najprej glasujemo o amandmaju Levice, pod točko 1. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Predlog za amandma odbora je naslednji, pod točko 2; če bo ta amandma sprejet, postaneta amandmaja pod točko 3 in 4 brezpredmetna. Glasujemo.  Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 40. členu, kjer sta dve točki. Na glasovanje dajem amandma Levice, toda najprej vam še povem, da je amandma vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 40. členu; če ta amandma ne bo sprejet, postane amandma istega predlagatelja k 41. členu   (nadaljevanje) brezpredmeten; če pa bo amandma sprejet, postane amandma pod točko 2 brezpredmeten. Glasujemo o amandmaju Levice k 41. členu, pod 1. točko k 41. členu. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma SDS k 40. členu, pod točko 2. Glasujemo.  Kdo je za? (3 člani.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 41. členu, 1. točka je brezpredmetna, se pravi, predlagatelj je bila Levica, ostaneta nam točki 2 in 3, glasujemo o točki 2 k 41. členu, predlagatelj je Slovenska demokratska stranka. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Prehajamo na amandma koalicije pod točko 3 k 41. členu. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 42. členu, predlagateljica je Levica, pod točko 1; amandma je vsebinsko povezan z amandmaji istega predlagatelja k 43., 44., 45. in 47. členu; če ta amandma ne bo sprejet, postane amandma istega predlagatelja k 43. členu brezpredmeten; če bo ta amandma sprejet, postane amandma pod točko 2 brezpredmeten. Glasujemo torej o 1. točki amandmaja Levice k 42. členu. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Sledi glasovanje o amandmaju SDS, pod točko 2. Glasujemo. Kdo je za? (4 člani.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet; zaradi nesprejetih predhodnih amandmajev k 43., 44. in 45. členu so amandmaji brezpredmetni. Nadaljujemo z amandmajem Levice k 46. členu. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet; amandma k 47. členu je zaradi tega postal brezpredmeten.  Glasujemo o amandmaju koalicije k 48. členu. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Na glasovanje dajem amandma k 49. členu, predlagatelj Slovenska demokratska stranka. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Je kdo proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 51. členu, predlagatelj Slovenska demokratska stranka. Glasujemo. Kdo je za? (6 članov.) Je kdo proti? (6 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 69. členu. Tukaj imamo poleg dveh vloženih amandmajev še tretji amandma odbora. Glasujemo o predlogu Levice pod točko 1. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Je kdo proti? (7 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Glasujemo o 2. točki, amandma Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Je kdo proti? (6 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Glasujemo še o amandmaju odbora. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 94. členu, predlagatelj Slovenska demokratska stranka. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Je kdo proti? (8 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Na glasovanje dajem amandma k 98. členu, amandma koalicije. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem še zadnji amandma, se pravi k 140.a členu, amandma Nove Slovenije. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Je kdo proti? (8 članov.) Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o vseh členih skupaj. Želi morda kdo od poslancev obrazložiti svoj glas? Ugotavljam, da ne. Glasujemo.   Kdo je za? (7 članov.) Je kdo proti? (6 članov.) Ugotavljam, da so členi sprejeti. S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona matičnem delovnem telesu.  Sprejeti amandmaji bodo vključeni v dopolnjen predlog zakona, ki bo sestavni del poročila odbora.  Prosim, da v skladu z drugim odstavkom 42. člena Poslovnika Državnega zbora določimo poročevalca, poročevalko, ki bo predstavil poročilo na seji Državnega zbora. Če ni nasprotnih predlogov bi jaz podal poročilo.  Zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na TOČKO RAZNO. Želi morda kdo besedo pod točko razno? Ni zainteresiranih.  Zaključujem 2. točko dnevnega reda in današnjo sejo Odbora za pravosodje.  Hvala za udeležbo.