10. nujna seja

Odbor za finance

15. 3. 2019
podatki objavljeni: 15. 3. 2019

Transkript

Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni! Začenjam 10. nujno sejo Odbora za finance. Obveščam vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti poslanec Jani Ivanuša in poslanka Suzana Lep Šimenko. Na seji pa kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: Vojko Starović namesto poslanca Franca Kramarja iz Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek, potem poslanec Soniboj Knežak namesto poslanca Matjaža Hana iz Poslanske skupine Socialnih demokratov, ravno tako poslanka Tina Heferle namesto poslanca Edvarda Pauliča iz Poslanske skupine Liste Marjana Šarca in poslanec Jani Möderndorfer namesto poslanke Monike Gregorčič iz Poslanske skupine Stranke modernega centra.  Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje in ker v poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – MNENJE ODBORA ZA FINANCE O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2018 IN 2019. Kot gradivo ste s sklicem seje prejeli zahtevo Državnega sveta z dne 13. marca letošnjega leta za ponovno odločanje o zakonu. Skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem je dne 14. marca 2019 vložila zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora s točko Ponovno odločanje o zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Prejeli ste tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 14. marca 2019 in mnenje Vlade Republike Slovenije z današnjim dnem, 15. marca 2019.  Pričenjam z obravnavo zahteve Državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Najprej dajem besedo predstavniku Državnega sveta za dodatno obrazložitev zahteve. Besedo ima državni svetnik, gospod Milan Ozimič. Izvolite.
Milan Ozimič
Hvala za besedo in lep pozdrav vsem prisotnim na seji odbora, ki obravnava zahtevo Državnega sveta o ponovnem odločanju o noveli Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2018 in 2019. Zahtevo ste dobili z gradivom za današnjo seji, zaradi tega ne bi tega ponovno tukaj prebiral, bi pa samo opozoril na te ključne probleme, ki so vodili do tega, da je Državni svet na zahtevo interesne skupine lokalnih interesov pač to zahtevo izglasoval. Temeljni razlog je seveda… ni samo ta novela, ampak na sploh neurejeno oziroma premalo zagotovljenih sredstev za normalno delovanje e-občin(?) za pokrivanje stroškov, ki so povezana z nujnimi nalogami. In seveda tudi dogovor o povprečnini, ki je bil po dvigu povprečnine za 15,5 evrov, je bila podana ugotovitev v večini občin in tudi združenja so na to opozorila, da ta sredstva in ta dvig ne zadošča in ne pokriva povečanih stroškov, ki so s tem sindikalnim dogovorom nastali, sindikalni dogovor je pa bil sklenjen po tistem, ko so združenja se nekako uskladila o dvigu te povprečnine, tako kot je pač v skladu s tem dogovorom. Ta veto tudi ni namenjen nekemu rušenju proračuna, je ponovno opozorilo, da to obstaja realen problem, in da ga je potrebno kot takega tudi zaznati v vseh tistih organih, ki pač o tem odločajo, torej od resornega ministrstva ali pa dveh, če tako rečem, torej ministrstva za javno upravo in predvsem finančnega, seveda so v to vpletena tudi druga, in da je to na nek način problem, ki ga je treba medresorsko reševati na ravni Vlade, Državnega zbora in seveda ga tudi / nerazumljivo/ in nekako… Tudi ni veto vpeljen proti resornemu ministrstvu, nikakor ne. Mi menimo, da je to dodatna podkrepitev in pomoč pri njegovih prizadevanjih, da se to področje uredi. Tudi namere in njegovo videnje Državni svet, predvsem tudi interesna skupina lokalnih interesov seveda podpira. Tudi ni temeljni očitek, da se te stvari tam odvijajo prepočasi, ampak iz obrazložitve, ki ste jo dobili za zahtevo veta, ostaja očitek o perečem problemu financiranja občin in s tem tudi zmanjševanju razvojnih možnosti, ker če morajo občine za to, da pokrijejo zakonske obveze, stroškovne, načenjati svoja lastna sredstva in namenska sredstva za razvoj, potem je to krnjenje razvoja in za to oceno, da je državni proračun naravnan razvojno, se seveda za lokalno raven nikakor ne moremo strinjati in tudi dejstva, ki so tukaj navedena, to trditev in to nasprotovanje podkrepljujejo.  Razvoj je lahko enoten za državo. Izvaja se na dveh ravneh, na državni in lokalni in lokalna raven je tukaj vsekakor zapostavljena že celo obdobje od kar traja kriza. Pred tem se je ta povprečnina določala drugače in pogajanja so bila drugačna. Zmanjševanje in dostop od tega je seveda v času krize nekako bil opravičen, ampak drugi porabniki ali pa drugi nivoji, interesi financiranja državnega proračuna so nekako tukaj prišli na raven izpred krize, lokalna samouprava pa občine pa se niso v tem obdobju vrnile na ta nivo. Razkorak je med 15 in 20 %, kakor kje za katero občini, ker tudi občine so si med seboj različne. Interpretacija o primernem financiranju pa temeljijo na nekih finančnih podatkih za neko statistično občino, ki pa seveda ne upošteva niti približno tistih razlik, ki so med občinami specifične. In to je seveda temeljni razlog tudi za ta veto, ki ga danes obravnavamo tukaj, ki ga je Državni svet sprejel z veliko večino. Ni to neka manjšinska pobuda, ampak je, torej, problematika, ki traja že vrsto leto. Zdaj, seveda, poslanci, ki v Državnem zboru odločate o tem, imate mnogo od teh trditev možnost tudi preverit pri svojih županih, vsak poslanec ima tudi svojega župana in niso to izmišljene zadeve, ki bi nastale v interesni skupini zaradi nekih pač parcialnih interesov, ampak je to problem, ki pravzaprav bremeni in ovira, če hočete, državo v njenem celotnem razvoju in na, seveda, celotnem teritoriju. Seveda so med temi občinami tudi specifične, ki rečejo, nima vpliva, je v redu tako, predvsem gre tu za center, ki ima še neko dodatno financiranje, to je po Zakonu o glavnem mestu in teh zadev ne čuti tako, ostala večina občin pa je seveda v takšnem položaju, kot je tukaj, v tej zahtevi tudi obrazloženo. S tem bi končal, seveda pa pričakujemo, da bodo se vsi »odločevalci« in kreatorji tega, ob tem ponovnem opozorilu tudi za, poglobili v problematiko in da bodo seveda iz tega, če ne direktni učinek, vsaj posredni učinek tega opozorila. Hvala.
Hvala, gospod državni svetnik. Vmes sem prejel še eno pooblastilo in sicer, bo poslanec Jernej Vrtovec, nadomeščal poslanca Jožefa Horvata, iz Poslanske skupine Nove Slovenije – Krščanskih demokratov. Nadaljujemo s predstavitvami mnenj. V imenu Vlade je danes tukaj prisoten minister za finance, gospod Andrej Bertoncelj, izvolite, imate besedo.
Andrej Bertoncelj
Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Državni svet je na 3. izredni seji, 13. marca, sprejel zahtevo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019, saj meni, da v dogovoru po višini povprečnine za leto 2019, ki so ga sklenila in podpisala Združenje občin in Vlada, povečanje povprečnin(?) za leto 2019, v dodatni višini 15,50 evra, ne upošteva učinkov dogovora s sindikati javnega sektorja na občinske proračune. Nadalje Državni svet meni, da je razvojno naravnan samo proračun države in da bodo morale občine namesto razvojnih projektov, zaradi povečanja stroškov dela, še naprej razvojna sredstva namenjati za financiranje zakonskih obveznosti. Uvodoma pojasnjujem, da so očitki Državnega sveta neutemeljeni ali vsaj preuranjeni. ZIPRS1819, novela B ureja zgolj vsebine, ki so vezane na tehnično izvršitev rebalansa proračuna države. Pri tem ni dvoma, da je povprečnina določila v ZIPRS, ki je bil sprejet v mesecu decembru, preteklega leta, prav tako ni dvoma, da je bil glede višine povprečnine Združenje občin, sklenjen dogovor o višini povprečnine za leto 2017. Že pri sklepanju navedenega dogovora je bila izpostavljena verjetnost, da se bodo zaradi usklajevanj s sindikati, stroški dela v javnem sektorju povečali. Posledično, je bila v dogovoru o višini povprečnine za leto 2019 vključena tudi 3. točka, ki med drugim določa, da se bodo po 6 mesecih preverili učinki dogovora z sindikati javnega sektorja, glede dviga plač zaposlenih v javnem sektorju, na višino stroškov občin ter pregledali predloge delovne skupine iz 1. in 2. točke dogovora, za spremembo zakonodaje in dogovorili nadaljnje ukrepe. Vlada se je pri sklepanju dogovora z sindikati javnega sektorja zavedala, da preveliko povečanje stroškov dela v 2019 ni prava pot, zato se je hkrati dogovorila za podaljšanje nekaterih ukrepov, ki stroške dela v javnem sektorju znižujejo. Po ocenah vlade naj bi se povečanje stroškov dela nevtraliziralo z ukrepi, ki so se določili v ZIPRS 2018/2019, ki je bil sprejet decembra lanskega leta. Ali bo res mogoče v celoti nevtralizirati povečanje stroške dela z ukrepi, se bo pokazalo in izkazalo na podlagi opravljene realizacije. V tem trenutku vlada razpolaga zgolj z realiziranimi stroški dela v občinah za mesec januar, kar pa tudi ob upoštevanju sklenjenega dogovora ne more biti zadostna podlaga, da se povprečnino nemudoma ponovno poveča. Torej smo še vedno v tem časovnem interegu(?) šestih mesecev, mislim, da smo zdaj nekje v tretjem mescu in je vsekakor potrebno kot je bilo nakazano, počakati na rezultate. V povezavi z očitkom, da bodo morale občine razvojna sredstva namenjati za financiranje zakonskih obveznosti in ne za razvoj. Naj za primerjavo pojasnim, da so v proračunu države, ki je določen v višini približno 10 milijard evrov, sredstva za razvoj določena v približni višini 10 % in da so sredstva za razvoj občinskih proračunov, ki so vrednoteni v višini približno 2 milijona evrov, tovrstna sredstva določena v višini približno 30 %. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da vlada striktno izpolnjuje vse zaveze, ki izhajajo iz dogovora o višini povprečnine za leto 2019, predlaga, da poslanke in poslanci ponovno podprejo novelo B, zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Hvala lepa.
Hvala gospod minister. Z nami je tudi predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Besedo dajem gospe Sonji Bien Karlovšek. Prosim.
Sonja Bien Karlovšek
Hvala za besedo. Zakonodajno-pravna služba je ugotovila, da zahteva za ponovno odločanje ni vložena v zvezi z zakonskimi določbami, ki so sestavni del novele ZIPRS 2018/2019 B, ampak v zvezi z vprašanjem višine povprečnine, ki ni predmet te novele. glede na to in zato, ker zahteva za ponovno odločanje ne načenja pravnih vprašanj v zvezi s sprejeto novelo, se naša služba do zahteve ne opredeljuje. Hvala.
Hvala gospa Bien Karlovšek.  Tako, na ta način smo zdaj tudi uvodne obrazložitve izčrpali in prehajamo na razpravo o zahtevi Državnega sveta. predlagam gospe poslanke in gospodje poslanci, da razpravo vodimo v omejitvah Zakona o izvrševanju proračuna oziroma njegovih sprememb in dopolnitev in pa v okviru zahteve, ki jo je Državni svet predlagal in da razprave ne širimo z morebitno debato o rebalansu proračuna. Za razpravo se je že prijavil poslanec Möderndorfer. Ali želi še kdo prijaviti razpravo? Za enkrat… aha Jože Lenart za poslancem Möderndorferjem.  Gospod Möderndorfer, izvolite, imate besedo.
Hvala lepa predsednik. Ja, seveda govorili bomo o vetu. Težko se bomo omejili na spremembe, ker sprememb ne more biti, razen če gremo še enkrat ZIPRS sprejeti, tako da takrat se bomo lahko pogovarjali o spremembah. Ampak načeloma moramo govoriti o dejanju, ki ga imamo pred seboj. O tem dejanju seveda je kar nekaj v preteklosti že bilo izrečenega in povedanega, predvsem pa bo treba zelo jasno in s tem dejanjem, s tem vetom, na ta akt je Državni svet dal jasno sporočilo, kaj pravzaprav želi početi. V resnici namen Državnega sveta je postati akter v procesu sprejemanja proračuna, kar danes ne po ustavi, ne po zakonu ni in ne more biti. In niti ni drugi dom, niti ni… tudi, če govorijo, da so v Državnem svetu predstavniki lokalnih skupnosti, so povozili v resnici prave predstavnike lokalne skupnosti, ki so dali zavezo in sporazum z vlado glede povprečnine. Kajti, kako se bo danes minister oziroma naslednjič minister pogovarjal in podpisal sporazum z nekom, če pa ta nesporazum nič ne bo štel, ker se bo Državni svet kasneje odločil malce drugače in se razglasil za predstavnike lokalnih skupnosti. Pred seboj imam izjavo, namreč čisto konkretno, da se bomo znali predstavljati praktično kaj to v resnici pomeni. 7. november, dogovor so podpisali predsedniki treh reprezentativnih združenj občin: Branko Ledinek, Skupnosti občin Slovenije; Robert Smrdelj, Združenj občin Slovenije in Matej Arčon, Združenje mestnih občin Slovenije. In z njim je ta sporazum podpisal finančni minister, ki je danes z nami. Naslednjič, ko bo šel minister, bo šel k njim, bo rekel, ali to kaj šteje, kar sem se jaz z vami kaj dogovoril. Vi predstavljate, ta združenja so v obravnavi pri zakonodaji v Državnem zboru vedno povabljena, da predstavljajo neka določena stališča, itn. Ampak jaz zdaj več ne vem koga naj poslušam. Ali naj poslušam združenje občin, skupnost občin ali naj poslušam Državni svet? Seveda se odpira še eno drugo vprašanje, ki je zelo pomembno. Vprašanje o tem, ki smo ga načeli že dva mandata nazaj, kaj pravzaprav Državni svet je in kaj pravzaprav sploh predstavlja in kaj vse pravzaprav hoče. Mi smo kot Državni zbor, kot zakonodajno vejo oblasti vodili vrsto razgovorov in pogovorov z državnimi svetniki oziroma predstavniki Državnega sveta Republike Slovenije, kjer v bistvu na nek način, če se spomnite v prejšnjem mandatu, je bila strašna intenca in želja po tako imenovanem četrtem branju, da bi seveda spremenili Poslovnik in omogočili Državnemu svetu, da bi namesto veta, ki zavrne v celoti akt, v bistvu na nek način vstopili v zakonodajni postopek s četrtim branjem in v bistvu prišli v četrtem branju in bi spreminjali samo en delček znotraj akta ne pa v celoti rušili celotni akt. Dogovora, nekega političnega konsenza v Državnem zboru ni bilo, vendar ne glede na to, ker sem bil sam osebno involviran v ta postopek, sem na koncu na zadnji seji Komisije za Poslovnik izposloval v bistvu dogovor in sklep na podlagi katerega smo v resnici se dogovorili, da odprto možnost pustimo tudi za ta mandat, da se pogovarjamo naprej, kar se tiče četrtega branja. Mislim, dragi moji, s tem dejanjem Državnega sveta so me dokončno prepričali, da četrto branje v resnici sploh ne želijo imeti, in da niso niti resni niti si zaslužijo, da sploh vstopijo v ta zakonodajni postopek. Zdaj bom pa argumentiral zakaj in zakaj je ta veto v resnici, če bi šli na Ustavno sodišče, lahko celo sporen. Namreč, zgodovinski spomin marsikomu ne seže toliko daleč, ampak Državni svet je enkrat že v preteklosti želel napasti proračun. To je bilo z ustavno odločbo iz 97. leta, ko je pravzaprav Ustavno sodišče odločalo o tem kaj pravzaprav Državni svet oziroma kaj predstavlja v tem postopku in takrat se je tudi opredelilo do tega kar bom seveda v nadaljevanju zelo natančno pojasnil razliko med proračunom in ZIPRS, ko da jasno vedeti Državnemu svetu, ne ne ne, vi niste drugi dom, vi sploh nimate kaj iskati v tem postopku in to jim zelo jasno sporoči in jih odslovi. Od takrat naprej v Državnem svetu ves čas študirajo in sanjajo o tem kako bi se v bistvu lahko vklopili v sam postopek in so našli stranski obvod. Proračuna res ne morejo napasti, ampak poglej ga zlomka, ZIPRS, ZIPRS je navaden zakon. ZIPRS je akt, s katerim pravzaprav, ki je neke vrste tehnični akt in to Ustavno sodišče zelo jasno pove, s katerim v bistvu samo izvršujemo tehnično izvedbo samega proračuna. Zdaj, seveda je nastal problem in tisti, ki se spomnite malce nazaj kako so se včasih proračuni sprejemali, boste vedeli, da je včasih proračun bil kot zakon definiran in potem seveda, jasno so zelo hitro ugotovili, da proračun kot zakon ne more kot tak se izvrševati, zaradi tega, ker z zakonom izvršujemo določene pravice, tukaj pa ne izvršujemo v proračunu nobenih pravic, ampak izvršujemo finančni okvir in dajemo pooblastila finančnim, proračunskim uporabnikom, da lahko potrošijo toliko in toliko sredstev za določen namen in seveda se je zgodil, da imamo zdaj zelo jasno definiran sam proračun.     (nadaljevanje) Res je, Ministrstvo za finance, to dejanje vas sili, in, minister, vas posebej, vas sili v to, da boste morali resno razmisliti, kako »popucat« ta ZIPRS, da več ne bo ZIPRS tisto, kar danes mislimo, da je, in smo se že kar navadili, da tlačimo v ta ZIPRS mogoče in nemogoče stvari in spravimo vse nazaj v proračun tja, kamor to paše. Saj vsi vemo, zakaj je ZIPRS kot tak nastal in v resnici olajšal marsikatero zagonetno vprašanje pri samem proračunu in se potem zadnji hip tlači v sam ZIPRS. In zato imamo danes nore stvari v tem ZIPRS. In vsakič tisti, ki so dolgo časa na Ministrstvu za finance, vedno rečejo in opozorijo vsakokratnega ministra »joj, pa ne v ZIPRS«.  Ampak, da se vrnemo nazaj k vetu. Državni svet je ugotovil, da pravzaprav lahko celo državo drži v šahu z ZIPRS in se dela dobesedno norca iz njega. Da se res dela norca, bom pa argumentiral, zakaj - ker če bi bilo res vprašanje vsebine na sam ZIPRS, bi danes Zakonodajno-pravna služba imela tu kaj povedati. Tako se pa niti ne more vključiti v sam postopek, ker v bistvu vsebine kot take niti ne more opredeljevati, ker vemo, da je to tehnični akt. Torej, zakaj pravzaprav napadajo. Pa poglejmo te izjave, kako jih vehementno deli predsednik Državnega sveta, tako, saj, ko gre v tujino, zelo radi zamešajo, ker v tujini malo ne razumejo čisto pojma Državnega sveta, kaj pravzaprav predstavlja v naši državi, in mislijo, da prihaja predstavnik drugega doma. Saj predsednik, a veste, verjetno je tiho, zaradi tega, ker mu je všeč, da ga imajo za predstavnika drugega doma. To je tako kot - saj poznate tisti hec, ko gre podžupan občine v tujino, pa v tujini ne vejo, da je podžupan, pa mislijo, da je župan, pa se predstavi »vicemayor«. No, tako približno to zgleda z drugim domom. Ampak pustimo šalo na stran, pojdimo k bistvenim stvarem. Reče predsednik Državnega sveta: »Zdaj je še čas, da se upoštevajo tehtne pripombe Državnega sveta Republike Slovenije pri pripravi tako predloga rebalansa za 2019 kot predloga zakona o izvrševanju proračuna za 2018 in 2019. Fiskalni svet je bil jasen, Bruselj je bil jasen in odločno jasni smo bili na seji državni svetniki - odgovornost za morebitno politično krizo imajo več kot očitno v rokah drugi, tako Vlada in Ministrstvo za finance kot poslanci Državnega zbora, če protagonisti odločijo, da bi jim nove volitve govorile v prid, potem ne bo pravih in bistvenih proračunskih korekcij, in v tem primeru je veto Državnega sveta skoraj neizogiben. Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.« To sem citiral, da bomo razumeli. Glejte, še pri izjavi iz 1. 3. 2019 predsednik Državnega sveta res misli, da ja akter v proračunu. Kakšne predloge Državnega sveta? Kje pa nastopajo oni v tem postopku? Slovenski javnosti razlagat, da morajo upoštevati predloge - ma, v proračunu je samo ena stvar od Državnega sveta, stroški za delovanje DS, pika, konec! To je vse, kar ima državni svet s proračunom! Jaz res ne razumem, kako lahko zavajamo celo Slovenijo, da je Državni svet zdaj akter. Ja, seveda, potem se grejo pa besedne igrice - »mi imamo predstavnike interesov lokalne skupnosti.« Pa smo spet na začetku, tam, kjer sem začel, kdo koga zavaja, kdo koga upošteva in kdo koga zares predstavlja. Je to bila ideja v ustavi, pri očetih ustave, ko so snovali DS? Raje ne razvijam še teorije, kaj so takrat mislili narediti z DS, pa zakaj je DS sploh ostal v ustavi. To vejo vsi, samo boli, ko to slišijo, kako to gre. Ampak zdaj se sčasoma vedno bolj in bolj to izkazuje. Zato izjava predstavnika Državnega sveta, ki je danes z nami na Odboru za finance, reče, Državni svet reče: »To dejanje ni namenjeno za rušenje.« Ja, kaj pa?! Ja, kaj pa drugega?! Če ZIPRS ne bo sprejet, je več kot jasno, da je izvrševanje proračuna nemogoče. Kako si pa vi to predstavljate?! Blokirali boste celo državo! To je jasno, to povejte Slovencem! Ne, predsednik Državnega sveta še včeraj v poročilih   (nadaljevanje) reče naslednji stavek: »Obstaja možnost…,« hipotetično to pove kot državljan, ne reče kot predsednik Državnega sveta, ker ga novinar ekstra opozori, kaj naj reče. In reče naslednji stavek: »No, zdaj obstaja naslednja možnost, predsednik Vlade, gospod Šarec, naj veže zaupnico na ZIPRS in potem, če bo ZIPRS padel, potem se bodo z nami pogovarjali in uskladili in bodo sprejeli nov ZIPRS.« Ne, dragi moji, povejte slovenski javnosti nekaj drugega - hipotetično. Zdaj govorim to kot poslanec, ne kot Jani Möderndorfer, za razliko od njega, ki beži v vode fizične osebe. Če predsednik Vlade veže zaupnico na ZIPRS in ta ZIPRS pade, predsednik Vlade nima več kaj delat iz novega ZIPRS, ker pade Vlada. S kom se boste vi pogajali za nov ZIPRS pa za lokalne skupnosti, ne vem, pojma nimam. Kajne? To je ves smisel zaupnice, ker drugače nima nobenega smisla, da veže zaupnico, kajne. Seveda se mora zgoditi še uradni postopek padca Vlade, ampak čemu potem vezati, če je… kajne, saj me razumete, kaj hočem povedati. Torej, ne zavajajte, ker v končni fazi, tudi ko se bo, če bi teoretično se ZIPRS ponovno šel delat, pa kdo bi se z vami pogajal? Zakaj že? Kje pa imate vi ustavno vlogo ali pa zakonsko vlogo v tem proračunu? Preberite si poslovnik, kako se sprejema proračun in kdo so vse deležniki pri usklajevanju proračuna! Vi imate samo eno vlogo, še enkrat, vas se kot proračunskega uporabnika povpraša, ali daste soglasje… bla, bla, bla in tako naprej, ampak to se je zgodilo, uhuhu, par mesecev že nazaj. In, mimogrede, dali ste ga, ker drugače ZIPRS ne bi bil sprejet, niti proračun. Zanimivo, takrat ste dali soglasje, zdaj pa veto tolčete. Tako da, a veste, ta sprevrženost je res, bom rekel, nekaj neverjetnega. Ustavna odločba oziroma takrat odločitev tudi pojasnjuje v enem delu, kako smo mi sploh prišli do tega, da imamo mi danes ZIPRS. Seveda, Slovenija je v 60, 70 % praktično kopirala Nemčijo pri svoji zakonodaji in pri raznih organizacijskih oblikah, kako naj se kakšne stvari izpeljejo. In seveda smo kopirali tudi v tem primeru Nemčijo. V Nemčiji imajo tudi neke vrste zakon, ki pa je tam zelo jasen, tam je ta zakon dejansko nekaj zelo podobnega, kar pri nas ZIPRS pomeni samo v naslovu, ne pa po vsebini, da gre res za tehnični zakon, ki samo govori, kako se samo še izvede celota. Drugače pa večina držav ne pozna zakonske podlage pri proračunu. Zakaj vam to ponavljam kar naprej - ker če tega ZIPRS ne bi bilo, jaz ne vem, kaj bi vi sploh še napadali. Ne vem, kaj bi napadali. Tako da ta logika je, bom rekel, glejte, dejansko res dobesedno sprevržena. Radi bi postali nekaj, Državni zbor vam ponuja roko, vam je ponujal dva mandata - kolega državni svetnik, dolgo časa ste v Državnem svetu in zelo dobro veste, zato ste eden tistih, ki ne boste mogli ubežati od resnice, da ne veste, ker niste bili v preteklosti državni svetnik -, vam ponuja roko sodelovanja pri sami zakonodaji, ampak jaz mislim, da po tem vetu poslanci… ne vem, če bodo še razmišljali, da ste vi sploh zreli za četrto branje, ne vem, če.  Seveda tega veta ne morem podpreti, ker nisem eden tistih, ki blokirajo zaradi svojih lastnih promocijskih, egotripskih potez, ker bi radi držali celo Republiko Slovenijo v šahu. Oprostite, to ni vredno niti državnih svetnikov. Se opravičujem, ampak pogrnili ste na celi črti.
Hvala, gospod poslanec.  Naslednji razpravljavec je poslanec Jože Lenart. Sprašujem, ali želi še kdo razpravljati? (Ne.) Potem za njim prijavljam razpravo sam. Kolega Lenart, prosim.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Jaz se v tej zadevi sprašujem zelo praktično in želim določene zadeve izpostaviti. Glejte, sam razlog za dvig povprečnine, ki ne pokriva dviga plač v lokalnih skupnostih, to se pravi, občinah in teh javnih zavodih, nosi neko široko javno sporočilnost, ki jo moramo gledati tudi iz nekega drugega ekonomskega vidika. In sicer, po mojem mnenju, da na tem področju nekaj ni v redu z samo organiziranostjo lokalnih skupnostih, kar smo se v številnih drugih razpravah tudi spraševali. Vprašajmo se, ali je takšna organiziranost potem, če pridemo, zaradi dviga plač in na drugi strani povprečnine, do takšnega problema, nekako, javnost bo tudi čudno gledala, kaj potem je tu narobe, ali res vse skupaj stoji potem na nekih plačah, namesto da bi zadeva slonela na nekem razvoju, kot ste danes že tudi ugotavljali predhodniki? V sami zahtevi Državnega sveta o ponovnem odločanju navajate nekaj občin, ki imajo ta problem, nikakor pa nimajo tega problema vse občine in že to kaže na to, da tu nekaj ni v redu. Ali ne razmišljamo o tem, da pa mogoče so določene občine in(?) z svojo organiziranostjo, s številnimi nekimi zavodi, s preveč zaposlenimi ali kako naj se izrazim, pa le v preteklosti neracionalno ravnale, če je zdaj, te škarje ne znamo zapret? Iz tega se sprašujem, ponovno, ali so naše občine res racionalno organizirane in da ne kaže po neki široki razpravi oziroma pristopu, da se ta zadeva dolgoročno pravilno reši? Predlagam, da pogledamo čez plot, naše sosednje države v Evropski uniji in sicer, bolj gremo proti severu, večje so plače, boljše so te socialne storitve, organizacija lokalnih skupnosti, kar(?) pač različno je, ta organizacija poteka in seveda tudi te storitve so, bolj gremo proti severu, dosti dosti dražje. Tu se moramo vprašati potem, kaj želimo, koliko si želimo privoščiti in seveda za to tudi plačati. Govorimo o lokalnih skupnostih, o šolstvu, o sociali, o zdravstvu, o kulturi, športu, turizmu, ki jih pokrivajo številni zavodi. Seveda govorim tu, neke stvari so organiziranje na lokalni, na nivoju, nekatere na državnem, ampak, govorim o tem, da, verjetno nas čaka tudi naloga, kjer bo določene zadeve tudi drugače postavljenih razporedila. Glejte, dvig javnih plač je bila nujna uskladitev, ki smo jo morali izvesti po nekaj letih tudi rasti gospodarstva in to je bilo / nerazumljivo/ Seveda to ni lahka naloga in jaz mislim, da Ministrstvo za finance z usklajevanjem z vsemi ostalimi resorji, je tu z odliko opravil svoje delo in postavo(?), tudi dolgoročno, z samim predlogom optimizacije davkov, ki sledijo. Jaz jemljem to kot eno skupno nalogo, ki se izvaja oziroma tudi v samem tem proračunu, rebalansu, je ministrstvo že to zelo dobro upoštevalo in določene zadeve vpletlo. Zdaj, ali bomo sedaj to pokrivali z višjo povprečnino ali z višjim, to se pravi, ki sledijo potem seveda tudi višji davki ali drugačna prerazporeditev, ali bomo to prenesli na samo ceno storitev, ki jih bodo plačali državljani oziroma uporabniki teh storitev, je spet to drugo vprašanje. Jaz gledam vedno širše, ko prihajam do takega problema in se ozrem vedno na druge države, kako imajo to organizirane. Seveda zdaj ko, če greš na Dansko, Nizozemsko, Švedsko, v Nemčijo, so to čisto druga razmerja. Normalno, tam je tudi gospodarska rast od nekaj višja, imajo dodano vrednost BDP in seveda tudi te povprečne plače dosti višje od katerega se potem seveda zbirajo ti davki, ampak to razmerje in organiziranost, to področje, je pomembno. Ali smo racionalno organizirani? Mogoče zaključim s tem,  (nadaljevanje) da je vzporedno s tem proračunom oziroma s podpisom povprečnine Vlada dala roko, da se je imenovala komisija, da se to področje tudi dolgoročneje reši, ker je že bilo takrat slutiti, da se bodo pojavili ti problemi, ki so sedaj izbili, ampak ti problemi niso problem Vlade, Ministrstva za finance in teh davkov, ampak še enkrat o tem, kar sem prej govoril o sami organiziranosti, ki verjetno bo tudi ena konkretna naloga, ki jo bomo morali v bodoče ugrizniti. Ampak poglejte, ne odkrivajmo Amerike sami poglejmo malo čez plod tako nekatere druge države to znajo dobro reševati. Mislim, da je to tista naloga, ki jo moramo videti v tem. Še enkrat se pridružujem predhodnikom, da je ta veto, ki ste ga dali v tem trenutku Vlade, ki zelo dobro dela, ki je končno dala na mizo hrabro določene spremembe na celem področju, da je ta veto neopravičen in je škoda časa praktično. Bremzamo to Vlado, ki je zelo dobro zastavila zadeve, da je ta čas praktično nepotreben predvsem, zato, ker smo dali tudi roko. Ta komisija dela, ima svoje roke, v katerem bi morala te zadeve speljati, ampak tudi danes o tem, kar navajam jih verjetno ne bo mogla do končno, ampak bo ta komisija tudi do podobnih ugotovitev prišla, da je treba to sistemsko zadevo pristopiti in spremeniti. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec.  Gospe in gospodje, Zakon o izvrševanju oziroma spremembe in dopolnitve Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije B(?) verzija, ki smo ga prejšnji teden sprejeli na plenarni seji Državnega zbora ima 7 členov. Od teh 7 členov niti eden ne opredeljuje povprečnine za občine, ampak so povprečnine oziroma višina povprečnine za občine opredeljene v osnovnem zakonu in v A spremembah in dopolnitvah, ki so bile sprejete decembra 2017 na seji Državnega zbora. Toda kljub vsemu se mi zdi ne glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki je o tem podala zelo nadzorno stališče potrebno razpravljati o temeljni intenci, ki jo je Državni svet vzpostavil pri svoji zahtevi za ponovno odločanje. Ta temeljna intenca se nanaša predvsem na sistem financiranja lokalne samouprave bolj poenostavljeno povedano na sistem financiranja občinskih nalog. Za svoje izhodišče si jemljem kako je v evropski listini lokalne samouprave opredeljeno to financiranje v štiri temeljnih načelih, ki se nanašajo na finančne vire občine. To je načelo fleksibilnosti, načelo skladnosti finančnih virov s pristojnostmi, načelo avtonomnosti, načelo izravnave. Za temo, o kateri danes govorimo je potrebno predvsem izpostaviti načelo skladnosti finančnih virov s pristojnostmi, ki pravi, da morajo biti vsi razpoložljivi viri lokalnih skupnosti v sorazmerji s pristojnostmi in nalogami, ki jim jih določa zakonodaja in to je v slovenskem primeru tudi ključen problem. To je ključna tema, o kateri razpravljamo in o kateri mislim, da bomo v tem koledarskem letu na političnem nivoju morali doseči konsenz. Se mi pa zdi, da smo na dobri poti k temu, da določen konsenz tudi dosežemo.  Zakaj gre v čisto konkretnem primeru? Finančni sistem tako kot je zasnovan mora občinam zagotavljati predvsem učinkovitost opravljanja nalog, pri tem pa tudi zagotavljati dovolj različnih in predvsem po vsebini ustreznih virov. Druga pomembna zadeva je, da mora biti financiranje razvojnih nalog občin in to tistih, ki se izkazujejo kot investicijski odhodki in investicijski transferi prav tako pomemben segment celotne strukture financiranja   (nadaljevanje) občin in gre predvsem za to, da se uredi povezanost med financiranjem obveznih nalog se pravi zakonsko določenih nalog občin in pa viri za financiranje po mehanizmu, ki sedaj velja to je po mehanizmu primerne porabe. Omenjeno je že bilo tudi minister za finance je to izpostavil, da so predstavniki reprezentativnih združenj občin tako združenja občin, skupnosti občin kot združenja mestnih občin že oblikovali svoje pogajalske skupine, ki bodo v sestankih s predstavniki Ministrstva za javno upravo in Ministrstva za finance poskušali doseči racionalni dogovor za ureditev financiranja občin tako kot je to predvideno z evropsko listino lokalne samouprave in tako kot nenazadnje tudi z našo aktivno zakonodajo določeno pa se vendarle to ne upošteva. Katere so torej tiste osnovne predpostavke in omejitve, s katerimi bodo pogajalci soočeni? Prva je kot sem že malo prej omenil, da morajo biti finančni viri v sorazmerju z nalogami občine. Drugo je, da mora sistem financiranja občin zagotavljati enakost državljanom glede dostopa do javnih dobrin. Tretja omejitev je, da je ekonomska moč občine tista, ki tudi vpliva na financiranje obveznih javnih nalog občine. Četrta in nespregledljiva je, da so finančni viri omejeni. Peta predpostavka je hierarhija financiranja za voljo omejenosti finančnih virov občine sredstva najprej uporabljajo za tekočo uporabo in praviloma, potem preostanek sredstev uporabljajo za investicijsko porabo. Osebno mislim, da bo ključna zadeva v razpravi o tem ali je mehanizem primerne porabe tako kot je sedaj zasnovan pri nas tisti, ki zagotavlja ustrezno financiranje ustavnih in zakonskih nalog občin med tem tudi investicij. Mi se namreč za enkrat pogovarjamo samo o financiranju zakonsko določenih dejavnosti ne pa o sistemskem financiranju občinskih investicij. To se pravi, če čisto konkretno preidem na določila Zakona o financiranju občin mislim, da bo potrebno največ se pogovarjati in da bodo najtežji dogovori predvsem pri dveh členih. To je 6. člen Zakona o financiranju občin, v tistem določilu, ko govori, da je vir financiranja občin predvsem prihodki od 54 % dohodnine vplačane v predpreteklem letu pred letom, ko je bila izračunana skupna primerna poraba občin in pa seveda korektura 21. člena Zakona o financiranju občin, ki govori o sofinanciranju občinskih investicij iz državnega proračuna. Tukaj bodo tudi po mojem mnenju najpomembnejše odločitvene dileme, kar se tiče metodologije primerne porabe predvsem glede parametrov in pa glede polderjev, s katerimi so ti parametri opredeljeni. Kolikor vidim in kolikor sem seznanjen z zadevami so prvi sestanki že bili opravljeni. Namen je, da se dogovor doseže. Mislim, da je to dobro, zato ker je to bistveno kvalitetnejša sprememba glede na pretekle izkušnje, ko se je povprečnina sicer tudi po določenih pogajanjih na koncu avtoritarno določala s strani izvršne veje oblasti in potem potrjevala v zakonodajni veji oblasti. Tako, da se mi zdi, da so obeti v redu, da lahko dosežemo spremembe predvsem na način, da bo financiranje občin stabilno in urejeno v skladu s pristojnostmi in viri, zato osebno ocenjujem, da je zahteva Državnega sveta za ponovno odločanje o Zakonu o izvrševanju oziroma o spremembah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije nepotrebna in je kot take tudi ne podpiram.  Tako, gospe in gospodje, s tem zaključujem svojo razpravo. Sprašujem kdo še želi razpravljati? Poslanec Vojko Starović, prosim, imate besedo.
Bi podprl zadnje besede predsednika odbora,   (nadaljevanje) ker v tem primeru je tudi, kar je Jani Möderndorfer predstavil, v tem primeru nimamo pravzaprav v ničemer odločati, je zadeva dejansko brezpredmetna, ker nekdo je šel na področje, kjer nima pooblastil in v postopek, ki ni primeren. Jaz, ko sem prebral mnenje od Zakonodajno-pravne službe, mi je na začetku bilo popolnoma… mislim me je to zmotilo v bistvu, da nima kakšne pripombe dati na zakon in takrat sem jaz zastopil, da gre za prav tehnično izvedbo proračuna.  Hvala.
Hvala gospod poslanec. Sem videl, sem opazil. Dobro, zdaj dajem besedo predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku gospodu Ozimiču. Gospod Ozimič samo trenutek prosim – ali bi morda še kdo od poslancev želel razpravljati? Ne, ni. Izvolite gospod Ozimič, imate besedo.
Milan Ozimič
Hvala. / Izklopljen mikrofon/
Mikrofon, če prosim vključite.
Milan Ozimič
Glede na to, kar je bilo v razpravi tukaj izpostavljeno, se seveda moram odzvati na… ali pa vsaj podati določena pojasnila.  Zdaj, prva stvar na katero bi se odzval, Državni svet ima pooblastilo na podlagi zakona in ustave, pa če hočete samega zakona, da poda mnenje na vsako stvar, ki se v Državnem zboru obravnava, torej poda lahko mnenje preko svojih matičnih komisij ali interesnih skupin ali pač preko svoje notranje organiziranosti. Notranjo organiziranost imamo opredeljeno s svojim Poslovnikom, pa še s kakšnim drugim aktom in tako je treba tudi ta veto in to mnenje oziroma mnenja tudi sprejemati. Državni svet ni ulica, ki bi kar tako delovala mimo pravil, se jih seveda držimo v Državnem svetu in pa seveda so lahko nekatere poti zaradi zunanjih dejavnikov pač včasih rečemo tako tudi za nas jih tako dojemajo, niso najbolj optimalne, ampak drugih možnosti pravzaprav nimamo. Tudi za to je seveda tukaj veto na ZIPRS, ker tudi na sam odlok o proračunu ne moremo dati veta, lahko pa damo na vsak zakon in tu je povezava, ker je zakon tisti tehnični element, ki vsebino operacionalizira. Žal je tako in za to tudi po tej poti, ampak, če gledamo nekateri formalizmi so pač formalizmi, tukaj pa gre za vsebino pri tej zadevi in opozorilo na vsebino in na problem in o problemu ste nekateri razpravljavci tudi opozarjali s to problematiko in temi ugotovitvami, ki ste jih iznesli predsednik in pa poslanec Lenart je seveda… bilo že veliko debate in govora in tudi opozoril v tej smeri, da tukaj je treba to skladnost poiskati. Istočasno se odzivam na to, da je tudi ta minister za lokalno samoupravo to začel počenjati, kar praksa prej ni bila, še slabše je ta komunikacija in to partnerstvo, ki bi morali biti med ravnjo lokalne samouprave in državo bilo popolnoma zanemarjeno. Vse se je uravnavalo iz pozicije moči, ne argumentov in seveda to ni moglo voditi do računov, seveda to in ta prizadevanja ministra tudi  (nadaljevanje) pozdravljamo. Če hočete tudi v povezavi s finančnim ministrstvom, ker tu je gledanje malo drugačno, ni toliko vsebinsko. Tam so okvir številke, ki so neizprosne in omejitve, ki so tudi razumljive, ampak ti argumenti, ki so bili tukaj navedeni so stvarni, so ponavljajoči že nekaj časa in niso izmišljeni in so legitimni, da se tudi po tej poti ponovno obelodanijo.  Seveda pa moram nekaj stvari polemizirati tudi z gospodom Möderndorferjem. On tukaj v svoji razpravi ni razpravljal o problemu, ampak o nekih drugih okvirih, ki so takšni kot so, ni si jih postavil Državni svet in jaz tukaj danes tudi nisem advokat ali kakorkoli kogarkoli, govorim v imenu stališč in organa, ki je to odločitev sprejel in lahko odgovarjam o tistih utemeljitvah, ki so po tej vsebini, ki je tukaj obrazložena pač zapisani. Na to ni bilo ne vem koliko nasprotovanja, večina drugih, tudi sam minister je tukaj posredno razumel ali pa kakorkoli hočete, akceptiral, da to neki realni problem je, ki ni še čisto razčiščena njegova realnost in da bo to tokom naslednjih treh mesecev vsaj do neke mere utrjeno spoznanje, kaj na teh problemih izpostavljenih je problem, kaj ni problem in da bodo tudi iz tega sledile potrebne korekcije. Zdaj, tako da… moram tudi nekoliko protestirati na razpravo gospoda Möderndorferja, ker je bila do Državnega sveta kot ustavnega organa, ki ima seveda ustavno podlago, žaljiva in tudi do predstavnikov, ki v tem organu so, ki so bili izvoljeni, ne delegirani, ki večinoma tudi stojijo za svojimi mnenji in stališči in jih argumentirajo, trditi, da državni svetniki ne vedo zakaj se gre in da hočejo držati državo v šahu ali pa zdaj povzročati neko apokalipso za tem, če predlagajo še enkrat, da odločevalci o problemu premislijo. Jaz mislim, da to ni potrebno naprej vrednotiti. To seveda zavračam, tudi v imenu Državnega sveta, če hočete to zavračam.  Tudi še okrog racionalnega obnašanja občin, ki je bilo tukaj tudi izpostavljeno. glejte, večina ugotovitev je, da občine delajo dobro, da so racionalno organizirane. Kakorkoli tudi v občinah nekaterih se tudi kakšni ekscesi in stvari dogajajo, ki seveda so vredne kritike, ampak to je pač sestavni del urejanja javnih stvari, tako ali drugače se, ampak na splošno je ocena delovanja pozitivna. Tudi večina županov svoje funkcije opravlja odgovorno tako ali drugače in to potrjujejo, če hočete tudi mnogokratne ponovitve izvolitve županov, ki seveda na to funkcijo kandidirajo. Zdaj, kar se pa tiče seveda okvira, v katerem delujejo, ga je pa seveda postavila država, konkretno Državni zbor, ki je sprejel tako Zakon o lokalni samoupravi, kot Zakon o financiranju občin. Skratka, vse temeljne stvari, ki jih občine počenjajo so določene z zakonom izven lastnega hotenja ali česarkoli, da bi si v posamezni občini svoje okvire postavljali po svoje. To ne gre tako in ni tako. Seveda v konkretni tej povezavi, poglejte, preko občin je veliko transferov tako rekoč socialnih. In pogoje za to določajo zakoni ali uredbe ali kakorkoli z državnega nivoja. Konkretno ta dvig plač seveda vpliva tudi na stroške občinske uprave, ampak ta strošek ni poglaviten tam, ki povzroča sedaj to razliko. Glavna postavka je otroško varstvo, ker je v bistvu zagotovljena naloga, mislim obvezna naloga, ki jo mora organizirati občina… /oglašanje iz klopi/, potem strošek te storitve, te javne službe, če hočete je deljen med starši in občino in seveda nivo plač je tudi določila država, ne občina sama…
Poglejte, gospod državni svetnik, oprostite…
Milan Ozimič
…okoli te stvari …
Oprostite, malo moram poseči vmes. Mi poslanci te stvari bolj ali manj poznamo, tako da vemo kaj pomenijo odhodki v občinskem proračunu in zlasti kaj pomenijo odhodki za stroške dela javnih zavodov, ki jih občina pač financira. Tako, da te podrobnosti ni potrebno navajati. In bi vas prosil, če počasi zaključite svojo razpravo…
Milan Ozimič
Saj bom. Hotel sem pojasnjevati na te stvari, da jih tudi mi, da je to vedno tudi v kontekstu mnenj in tega, kar jih občine sporočajo direktno, pa kar jih tudi reprezentativni predstavniki v Državnem svetu sporočamo po tej legalni in legitimni poti. Samo toliko. In seveda smo tudi pravzaprav bili skozi, tudi tisti, ki smo na te stvari opozarjali in nas še posebej veseli, da je to sedanji minister za javno upravo, ki tudi naše področje pokriva, končno doumel in da je to prišlo v resno obravnavo. Samo toliko v dodatno pojasnilo, če vam je to znano, ampak podrobnosti so pa tiste, ki seveda tu določene specifike opredeljujejo. Teh pa prav gotovo imamo predstavniki lokalnih interesov v izobilju.  Samo še en stavek, skladnost z evropsko listino o lokalni samoupravi. Ta skladnost je bila tudi že skozi problematizirana, da nismo tukaj skladni, urejenost tega področja. In v tej povezavi, da tudi občine niso finančno neodvisne, ampak so od državni ravni odvisne in te ugotovitve niso samo s strani lokalne samouprave. To so tudi evropske inštitucije, ki od časa do časa obiščejo našo državo in pregledujejo te zadeve tudi v svojih ugotovitvah, ugotovile, da smo mi tukaj na repu te skladnosti v Evropi. Hvala.
Hvala, gospod državni svetnik. Najprej je kolega Möderndorfer, vas sprašujem, imate razpravo ali repliko? Dobro, potem vas prosim, da malo počakate, ker ima kolega Lenart repliko.  Kolega Lenart, izvolite.
Hvala lepa. Spoštovani kolega, vaše izvajanje je ravno potrdilo to, na kar sem jaz opozoril. To se pravi, ta vaš veto, oprostite izrazu, nekako ga jemljem kar tako, na obstoječe stanje. Vi se pa sedaj govoril lepo o tem razvojnem vidiku, ki bi moral biti. To se pravi, v tem smislu želimo. To se pravi, da vi pristopite tudi k trudu te vlade, ki se trudi. Sami ste sedajle rekel, da vam ministrstva ponuja roko, lokalnim skupnostim, predvsem, da se ta zadeve rešujejo.   (nadaljevanje) In to je tista pozitivna nota. In ravno iz tega sem jaz želel opozoriti, da je ta veto popolnoma neupravičen. In ta vaša poteza, Državnega sveta, na tem področju nekako ni ravno všečna, ne mislim všečna, ampak ne dajete tistega sporočila javnosti, ki bi moralo biti, to je bila tista poanta.  Drugače pa, glejte, ne bomo danes o tem razpravljali. Sam zelo dobro poznam, tudi izhajam iz tega. Če neka občina ustanovi dva javna zavoda, enega za kulturo, enega za šport, pa povsod zaposli kup nekih ljudi, pa dve računovodji, pa dva direktorja in ne vem kaj, je to popolnoma neracionalno…
Kolega Lenart, to ni replika, to je razprava.
Hvala lepa.
Se kolegom poslancem zahvaljujem za intervencijo. Hvala lepa. Nadaljujemo razpravo. Na vrsti za razpravo je poslanec Jani Möderndorfer.
Hvala lepa, predsednik. Seveda je ta dopolnitev stališča državnega svetnika v bistvu neke vrste odgovor na to prizadetost, ki jo je zdaj pokazal in ne nazadnje tudi izrazil. Veste, spoštovani gospod državni svetnik, vse, kar je legalno, še ne pomeni, da je legitimno; še zdaleč pa tisto, kar je legitimno, ne pomeni nujno, da je tudi legalno. Vi ste sicer rekli, da ste ubrali legalno pot, vprašanje pa je, ali je to legitimno; sam sem prepričan, da ne. In zato danes o tem razpravljamo. Seveda, hudo je in vedno boli, ko nekoga razgališ pri njegovem nečastnem dejanju. Tega pač enostavno ne bova mogla skupaj zložiti med hruške in jabolka, tako kot bi vi to radi in bi zraven prodajali to za Fructalov sok, ki ga je pa naredil nekdo drug. Glejte, ne zdrži nobene resne presoje to, kar razlagate. Zdaj vam bom pa povedal tisto, kar vi seveda nočete ali pa ne slišite, slovenska javnost pa spremlja in potem res misli, da imate vi prav, ker govorite zdaj o povprečnini in problemih. Glejte, samo prebrati je treba naglas, pa še razumeti je treba te stavke, jaz verjamem, da ste tudi vi to naredili, eno in drugo, se pravi, in prebrali in razumeli. Ampak, kaj je rekla Zakonodajno-pravna služba, pa pojdiva počasi. Zakonodajno-pravna služba - berem zadnji odstavek njihovega mnenja - pravi: »Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da se navedbe Državnega sveta v zahtevi za ponovno odločanje nanašajo na vprašanje povprečnin, ki bi po oceni Državnega sveta morale biti spremenjene v ZIPRS 18/19b, glede na to, da pa je ZIPRS 18/19b novela ZIPRS 18/19 in da k 54. členu ZIPRS 18/19, ki povprečnine ureja, sprememba ali dopolnitev ni bila predlagana, je bil Državni zbor vezan na omejitev po prvem odstavku 132. člena Poslovnika Državnega zbora (pri predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona se amandmaje lahko vlaga le k členom sprememb in dopolnitev predloga zakona),« zraven navaja v oklepaju. Zdaj pa bistvo: »Vsebinske navedbe Državnega sveta, ki sicer presegajo okvir nalog Zakonodajno-pravne službe,« s tem vam jasno povejo, poslušajte zelo pozorno, »ki jih določa 27. člen Poslovnika Državnega zbora, se torej nanašajo na vsebine, ki niso predmet ZIPRS 18/19b, zato se do navedenih utemeljitev in s tem tudi do zahteve Državnega sveta ZPS ne opredeljuje.« Kaj vam to pove z drugimi besedami v teh lepih besednih zvezah, ki jih pol Slovencev sploh ne razume, ker ne poznajo poslovnika - da vi napadate nekaj, česar v ZIPRS seveda ne določamo, ker ne morete proračuna napasti. Istočasno bi pa radi razpravljali in govorili o problemih, ki jih v Državnem zboru poznamo, pozna jih minister in seveda župani vsakokratno, kadar govorimo o povprečnini, to zelo jasno povedo. Vendar resnica je jasna - da se vedno na koncu naredi kompromis. In ta kompromis je bil dosežen s sporazumom, samo vi držite figo v žepu v tem primeru. Vi držite figo in izsiljujete, ker bi se radi igrali. In zato pravim, da je vaše dejanje nelegitimno, pa vi to ponavljajte, kolikor hočete, da je legalno pa da je ne vem kaj, ker se fino sliši. Šli ste predaleč. In zakaj ste šli predaleč - zaradi tega, ker ste s tem   (nadaljevanje) tudi povedali, da ste neiskreni, ko ste želeli imeti četrto branje. Boste rekli, da to nima zveze z vetom. Pa še kako jo ima, ker s tem vetom ste vi dejansko povedali, da vam v resnici za to sploh ne gre, vam gre za kupčkanje in politične zlorabe postopkov, zato da bi vi dosegli svoj lastni interes. Kakšen interes? Pri tem pa seveda slovenskim državljanom in državljankam ter ne nazadnje vsem proračunskim uporabnikom ne poveste, da seveda od tega proračuna ne bo nič, če ta ZIPRS pade. Namesto da bi ubrali druge poti, ki so legalne in legitimne, če že radi uporabljate ti dve besedi, ker se nekateri zelo radi igrajo s temi besedami, jih kar tako malo povprek mečejo, zato ker se fino slišijo, potem uberite tisto pot, ki je prava. Kdo seveda pri povprečnini, pri proračunu lahko sodeluje v samem postopku, pri usklajevanju - e, takrat je prava pot. Jaz vam nisem kriv, če vi sicer govorite, da imate po zakonu pravico do mnenja, saj tega vam nihče ne oporeka v Državnem zboru! Kaj pa zdaj jokcate tule noter na tej komisiji, da imate pravico do mnenja - vedno ga poslušamo, vedno ga sprejmemo, seveda pa to ne pomeni, da je vaše mnenje zveličavno in edino resnično in pravilno. In takrat, ko pridete z mnenjem, se Državni zbor odloča, in dostikrat ga sprejme, posluša, ga celo integrira v zakonodajo, dostikrat pa ne, ker so tudi neupravičena. Ampak, veste, veto ni mnenje. Če pa vi ne ločite med vetom in mnenjem, pa to ni več moj problem; ampak jaz verjamem, da vi hudo ločite, kaj to je, in se tega tudi zavedate. In to je srž problema, ki ga vi nočete slišati.  Kar se pa tiče žalitev, spoštovani gospod državni svetnik, toliko žalitev, kot sem se jih jaz naposlušal od Državnega sveta, kadarkoli sem gost kot poslanec v Državnem svetu, da ne govorim, da me je marsikdo hotel celo ven vreči, oprostite, zadnji ste, ki boste tu razlagali, da ste zdaj užaljeni zato, ker sem povedal samo fakte. Jaz za razliko od drugih navajam fakte. Tako da iz tega razloga, seveda, če ste želeli imeti opravičilo - ne, opravičilo ne -, boste pa morali sprejeti določena dejstva, ki jih lahko prenesete v Državni svet. Verjamem, da vsi vaši kolegi, vključno s predsednikom, to zelo resno poslušajo, in boste seveda razpravljali naprej, kako in kakšna vloga je vaša, ki se je tudi zelo dobro zavedate. Jaz jo po ustavi, takšno, kakršna je, vedno spoštujem, vedno pridem v Državni svet in vedno, kadar je bilo… / nemir v dvorani/ Ali lahko, prosim?
Ja, seveda, izvolite, dokončajte…
Neko mrmranje poslušam tu…
Ne, ne, dokončajte, dokončajte, gospod poslanec.
Ja, ja, eni imajo težave, pa zdaj ne vem, zdravstvene ali vsebinske…
Ne, ne, kar izvolite, dokončajte.
Namreč, vedno pridem v Državni svet in vedno v Državnem svetu, ki ga jemljem kot organ zelo spoštljivo, predstavljam svoja stališča, pa tudi diskutiram in polemiziram, ker mislim, da je to tudi namen v osnovi same demokracije. Volivci, ne nazadnje, državljanke in državljani, bodo pa že sami ocenili. Ampak ta izlet vam ne bo uspel, da boste prepričali, da boste po nelegitimni poti izvajali sicer legalne postopke za uveljavljanje svojih parcialnih interesov, ki so sicer lahko legitimni, sam sem prepričan, da jih bo uveljavljal zelo zakonito in legitimno tisti, ki je prav, da ga uveljavlja - župan.
Gospod poslanec, hvala lepa.  Postopkovni predlog, poslanec Anže Logar, izvolite.
Hvala, predsednik. Jaz vas zelo spoštujem, pa tudi vem, da dobro vodite odbor, vendar vas pa moram danes opozoriti, da ste malce preveč spustili vajeti iz rok. In bi prosil, no, da v prihodnje vzdržujete tak red, da se med posameznimi institucijami, ki so institucionalno urejene v zakonodajnem postopku, da so ti odnosi normalni, na ravni institucij, na ravni tega, kar na koncu koncev tudi ljudje pričakujejo, da se ne gre v neke osebne dovtipe ali pa podtikanja ali pa polaganja besed, ampak da se pač predstavi stališče in se na podlagi stališč vsebinsko razpravlja, ne pa da se z osebnimi žalitvami poskuša izzvati razpravo, ker očitno pač vam manjka današnji 1 glas in podaljšujete to razpravo v nedogled, da bi morda še kdo prišel, da bi imel tisto ustrezno večino. Prosim, da vzdržujete red in ustrezno nivo kulture dialoga v tej dvorani, hvala.
Gospod poslanec, se vam zahvaljujem za postopkovni predlog. Glede na to, da ste izkušeni poslanec, bom tudi upošteval, to kar ste predlagali. Absolutno, jaz sem na začetku že postavil oziroma zaprosil za določene omejitve v razpravi, zato ker danes ni predmet razprave ustavno pravni status Državnega sveta, tudi ni predmet razprave strategija in politična taktika, ki jo Državni svet uporablja, ampak je razprava zelo omejena, na spremembe in dopolnitve Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 in na zahtevo Državnega sveta, za ponovno glasovanje in glede tega smo mi razpravo opravili in tudi ocenjujem, da zaključim. Tako da, zaključujem razpravo. Ne, jaz vodim sejo in jaz odločam, kako se seja pelje. Razpravo zaključujem, ali že kdo? Ja, prosim.
Hvala za besedo. Jaz imam postopkovni predlog in sicer v skladu s 73. členom Poslovnika bi zahtevala oziroma prosila za prekinitev in sicer pol ure.
Zakaj pa, zakaj pa za pol ure prekinitev, prosim?
Da se uskladimo pred glasovanjem.
PREDSEDNIK ROBERT POLNAR