Dober dan in lepo pozdravljeni.

Pričenjam 3. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam naše članice in člane komisije in pa tudi tiste, ki nadomeščajo naše člane in seveda, lepo pozdravljeni vsi prisotni, danes, na tej seji, kjer bomo spregovorili o varovanju in spoštovanju človekovih pravic oziroma o kršitvah človekovih pravic.

Na seji, kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospe Karmen Furman, je z nami gospa Nada Brinovšek, ki jo lepo pozdravljam, namesto, aha, zdaj pa, tukaj pa ne piše, kdo je, poslanec Nemec, koga nadomešča. / oglašanje iz dvorane/ gospo Meiro Hot nadomešča gospod Matjaž Nemec, ki ga tudi lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka: Triindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017, ter drugič, Poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2017.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je torej določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Kot že rečeno, prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - TRIINDVAJSETO REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2017, kot matično delovno telo. Nekatera zainteresirana delovna telesa so to poročilo že obravnavala, nam ga je v Državni zbor predložil Varuh človekovih pravic in zato smo na sejo tudi vabili gospo Varuhinjo človekovih pravic, Vlasto Nussdorfer, Državni svet Republike Slovenije, potem, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino, Odbor za kulturo, Komisijo za narodni skupnosti, Vlado Republike Slovenije in seveda, pristojna ministrstva – za notranje zadeve, za pravosodje, za javno upravo, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za zdravje, za izobraževanje, znanost in šport, za kulturo, za finance, za infrastrukturo, za okolje in prostor, Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, vabili smo tudi zagovornika Načela enakosti, se nam je opravičil, mislim, da je službeno odsoten, Pravno informacijski center nevladnih organizacij ter Amnesty International Slovenije. Vse skupaj še enkrat lepo pozdravljam.

Prejeli pa ste naslednje gradivo: Poročilo Varuha za leto 2017, informacijo o realizaciji priporočil Državnega zbora in odzivno poročilo vlade, mnenje Državnega sveta, poročila zainteresiranih delovnih teles in pa delovno gradivo, to je osnutek predloga priporočila z dne 24. 10. 2018, ki je objavljeno v sistemu UDIS in ste ga članice in člani komisije tudi prejeli.

Torej, pričenjamo z obravnavo te točke in tako, kot je vedno, vsa ta leta, ko obravnavamo Varuhovo poročilo, najprej damo besedo gospe Varuhinji, ki zagotovo najbolj pozna, kaj se je v lanskem letu dogajalo na področju varovanja, spoštovanja človekovih pravic, kako vse skupaj funkcionira. Vendarle gre za nek prerez stanja na področju človekovih pravic in vam, spoštovana varuhinja, najprej dajem uvodno besedo. Izvolite.

Še prej pa naj samo povem, za vse, ki ste danes vabljeni na to sejo, da glede na to, da moramo danes napisati poročilo, kaj se je dogajalo na tej seji in ker želimo, da je poročilo dobro napisano, bi prosila, vendarle, da se omejite pri svojih razpravah, poveste res tisto, kar se vam zdi, da je potrebno izpostaviti, tehtno nekatere stvari poudariti, tako da bodo naše strokovne službe svoje delo lahko dobro opravile.

Tako da, upam, da smo se razumeli, najprej pa gospa Varuhinja, izvolite, beseda je vaša.

Spoštovana predsednica komisije, gospa Eva Irgl, spoštovane poslanke in poslanci, člani te komisije, ki je matična za Varuha, kar je zelo pomembno in seveda vsi vabljeni gostje.

Zelo sem vesela, da vas je toliko v dvorani, kajti to pomeni, da vas človekove pravice pri nas, njihovo spoštovanje ali nespoštovanje še kako zanima.

Čeprav je naše vsakoletno poročilo zelo obsežno, menim, da tudi zelo pregledno, da ima ob straneh celo zapisane pozitivne in negativne stvari, ter tudi sproti pišemo vsa priporočila, menim, da je izjemno težko, 425 strani dolgo poročilo, pa še 200 strani državnega preventivnega mehanizma, strniti v nekaj ugotovitev.

Vendar Varuh torej vsako leto o tem poroča. Včasih z vnemo, ker je vesel, da se marsikaj uresniči, seveda pa nekatera priporočila ostajajo neuresničena že leta in leta.

Kako torej deluje naša država? Če bi strnila naše ugotovitve, torej, če celotno poročilo beremo, lahko rečemo, da je nadzor pogosto neučinkovit. Kaj s tem menim? Menim, da vse službe, ki morajo poleg preventive, izvajati tudi kurativo, žal ne delujejo na takem nivoju, da bi ljudje točno vedeli, kaj so tiste kršitve, ki se ne smejo več dogajati, ki jih je potrebno odpraviti in kje je nujno spoštovanje človekovih pravic, do česar v preteklosti ni prihajalo.

Druga stvar, na kar moram opozoriti, je zagotovo že predolgo opozarjanje na zavlačevanje nekaterih postopkov. Na predolga sojenja ali odločanje, celo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kamor ljudje po pritožbah prihajajo po svojo pravico, gre za zelo občutljive zadeve in seveda nanje in na odgovore, pa čeprav so negativni, ne smejo predolgo čakati.

Naša sodišča so zagotovo skrajšala čas sojenja v mnogih zadevah, pa še vedno pri Varuhu zlasti na terenu obiskujemo vsak mesec občine širom Slovenije, ugotavljamo, da se nekateri postopki vlečejo leta, da ne rečem, nekateri celo desetletje in več.

Naslednja zadeva, na katero moram odgovoriti in tudi vas, pravzaprav, opozoriti na to, je nesodelovanje institucij, prelaganje odgovornosti. Tam kjer ne gre za eno ministrstvo in njegovo pristojnost, pač pa za več pristojnosti, seveda, vsakdo rad reče, svoje sem opravil, naj opravijo še drugi in tako ostajajo nekatere zadeve leta in leta, zaradi ne medresorskega sodelovanja ali slabega sodelovanja, nerešene.

Po eni strani ima naša država preveč predpisov. Vedno, kadarkoli ugotavljamo, kaj je narobe, je najlažje reči manjka predpis, manjka ustrezen člen, vendar, včasih bi z dobrim opravljanjem lahko tudi to nadomestili, ni vse v zakonodaji in kot vidite, Varuh, ko išče kršitve, ugotavlja, da iščejo nekateri tudi izgovore, zakaj nečesa ne morejo storiti.

Torej, imamo pa žal manjkajoče predpise takrat, ko se sprejemajo določeni zakoni, manjkajo podzakonski akti in tudi ti se prelagajo leta in leta, njihov sprejem na nekaterih področjih še sedaj ni urejen.

Seveda, tudi vključenost javnosti je, zlasti na področju okolja, premajhna. Takrat, ko hitimo s predpisom, pozabimo na javnost, ki mora biti vključena v to, kajti sicer sledijo kasnejše odločitve, celo zahteve po presoji ustavnosti nekaterih zakonov, tako da, zlasti tam, kjer gre za potrebo po sodelovanju nevladnih organizacij, opažamo, da so vključene prepozno in da se jih zanemari.

Vsa leta govorimo o revščini. Ljudje se sprašujejo o tem, ali je pravna in socialna država po 2. členu Ustave res zgolj na papirju ali tudi deluje v praksi. Revščine torej nismo uspeli izkoreniniti in žal, težko je poslušati oddaje, kjer se zbirajo evri za otroke v stiski, za njihove priročnike, za šolo v naravi in še za marsikaj drugega.

Naslednja zadeva, ki je zelo povezana s prejšnjo, so tudi delavci, zaposlitve, prekarnost. Zagotovo bi ljudje radi živeli od dela, a delo jim je potrebno dati. Po drugi strani pa se seveda sprašujemo, ko smo znižali stopnjo nezaposlenosti, kako, da imamo še vedno toliko povpraševanja po ljudeh, ki ga v domovini ni moč uspešno zapolniti in morajo k nam torej prihajati od drugod. Preprečiti, na tem področju, je potrebno vse zlorabe, kajti, če se nekomu splača kršiti pravice ljudi, zaposlenih, takrat zagotovo bo to delal do takrat, ko mu bo nekdo stopil na prste in ko bo ugotovil, da se mu to preprosto ne splača. Vsa leta poudarjamo, da je potrebno doseči stopnjo spoštovanja, plačevanja ljudi za delo, ki ga opravijo, kajti, ne glede na to, da se je zakonodaja izboljšala in da se lahko tudi določena doba šteje v pokojninsko dobo, je izredno težko ugotoviti ljudem, da za delo, ki so ga opravili, niso bili prijavljeni, nimajo prave pokojninske dobe in jih je nekdo ogoljufal.

Na tem področju, torej delavske zakonodaje, ne moremo mimo sprememb, ki so bile sprejete in jih ocenjujemo kot pozitivne, a spet je potrebno opozoriti, da je delo nadzornih organov, zlasti inšpekcijskih služb, tu izjemnega pomena. Vsako leto opozarjamo, čeprav imamo v Sloveniji 25 inšpekcijskih služb, da je nekatere, torej na nekaterih področjih, bodisi socialnem ali delavskem izjemna podhranjenost.

Naslednja zadeva na katero moram opozoriti so invalidi. Sporna je diskriminatorna praksa odpovedi delovnih razmerij. Nujni so podzakonski akti glede vrste in stopenj telesnih okvar, pri čemer nam je minister Fakin ta teden, v ponedeljek na obisku sicer zagotovil, da bo vse to do konca leta urejeno. Seveda so tu še vedno študentje invalidi in njihov prevoz. O tem predolgo poročamo. Opozarjamo, gre za medresorsko sodelovanje, ki je nujno in še ni realizirano.

Področje zdravja je za ljudi, ki smo, torej družba starajočih pa tudi otroci seveda lahko zbolevajo, izjemnega pomena. Poseben pedo psihiatrični oddelek za katerega sem že skoraj prejela povabilo ministrice na otvoritev, še vedno stoji – opremljen, urejen z denarjem, ki je zagotovljen in vendar, morda celo s kadrom, še ni začel delati. Predolgo opozarjamo, da otroci nimajo kaj iskati med, če so bolni, če rabijo pedo psihiatrično pomoč, med odraslimi bolniki.

Zakonodaja. Opozorili smo, kaj vse manjka, kaj je bilo sprejeto, kateri zakoni, tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi in seveda o zdravstveni dejavnosti oziroma zdravstvu in vseh predpisih, ki spadajo k temu, predolgo čakajo. Ker ste nov sklic Parlamenta, apeliram na vas, minister nam je namreč pojasnil, da bo tu potrebna močna politična volja, en le želja, prav le volja, da se tudi to uresniči. Ljudje sprašujejo po tem, ali so enaki v pravicah do zdravstvenih uslug, ali ima res prednost tisti, ki ima denar, ker bo dobil zdravstvene usluge prej. Zagotovo to ni dobro sporočilo. Tu so vedno še omenjene čakalne vrste, čeprav slišimo o denarju, ki je namenjen tudi odpravi teh dolgih čakalnih vrst. Ne morem pa mimo tega, da ob vseh zdrahah, ki se dogajajo ne opozorim, da je spoštovanje ljudi in pacientov izjemnega pomena. Na eni strani imamo velikanske uspehe naših zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki se lahko kosa s tujino, kjer včasih naši strokovnjaki, zdravniki celo prehitijo tujce in vendar na drugi strani imamo ljudi, ki pravijo: »nismo spoštovani, ni pravega odnosa« in kako verjeti in zaupati svoje otroke, če je vse preveč govora o tem, da se ali zdravniki dobro ne razumejo, beseda nerazumevanje, ne pogovarjanje je izjemno slabo sporočilo in ko nam ljudje pišejo in na to opozarjajo pravijo: »kako naj temu zdravstvu zaupamo, če do tega res prihaja?«. Torej menim, da je tudi čas za etiko vseh, ki delajo kjerkoli, kajti profesionalna etika na vseh področjih je izjemnega pomena in tu bi lahko takoj dodala tudi otroci in srčne operacije. Minister nam je zagotovil, gre sicer za to, kar ni v poročilu, da je situacija urejena, ta hip tudi ni poročil staršev o tem, da bi čutili kakršnekoli nepravilnosti, vendar kot veste se vsaka zadeva lahko pojavi točno tisti ali naslednji dan.

Zastopniki pacientovih pravic so vredni vse pohvale. Za to imamo na tem področju zagotovo tudi manj pobud, kajti ljudje že vedo, da je potrebno iti k njim in da se tudi marsikaj lahko zgodi.

Seveda je prezasedenost varovanih oddelkov, tako oddelkov na posebnih socialno-zdravstvenih zavodih, v zavodih, izjemno pereča. Vsak dan praktično opozarjajo varuha in druge, tudi sodišča, ki pa morajo o teh ljudeh odločiti, da nimajo teh pacientov kam dati. Zakon o osebni asistenci živi, sprejet je bil, živel naj bi v prihodnosti, vendar se že pojavljajo vprašanja, ali bo res z njim tako kot mora biti.

Naslednja tematika so zagotovo naši otroci. Imamo projekt 10 let zagovorništva in sedaj posebno enoto, samostojno enoto pri varuhu, ki jo vodi namestnik na moji desni strani. S tem smo marsikaj pridobili, postavljeni so bili zagovorniki že okoli 600 otrokom, kar je dobro sporočilo ali pa slabo, če lahko rečemo. Koliko otrok trpi zaradi nesoglasij in bojev staršev v naši državi, ko iščejo pravico na Evropskem sodišču, a je ta za njihove otroke zagotovo prepozna in da nobena zmaga na tem sodišču tem otrokom ne bo vrnila uničenega otroštva.

Družinski zakonik bo tudi kmalu stopil v veljavo, računamo, da bodo sodišča nanj in na izvedbo pripravljena. Ratificiran je tudi tretji opcijski protokol Konvencije o otrokovih pravicah. To je pohvalno in upam, da bo prinesel tudi rezultate.

Ukvarjamo se s številnimi zadevami v naših šolah, pa tudi s prehrano. O tem veliko pišemo, govorili smo tudi na pristojnih odborih. Otroci s posebnimi potrebami so dobili poseben zakon, kar je zagotovo vredno vse pohvale, a še so pri nas otroci, ki z mnogimi težavami, predvsem pa njihovi starši vsak dan dočakajo z novo težavo.

Tu so še starejši. Vsako leto se jim kot ranljivi skupini zagotovo posvečamo, letos smo imeli celo poseben posvet v Državnem svetu. Smo demenci prijazna točka, skratka na področju starejših beležimo tudi veliko težav. Ne bom jih naštevala, ker so vam znane – od nasilja, bolnišnične okužbe v domovih in bolnicah pa seveda njihov želja, da bi tudi po upokojitvi delali in prejemali plačilo, skratka tudi na področju starejših, ki predstavljajo skoraj največjo skupino že v svetu, v Evropi zlasti, je veliko problemov.

Tu je še okolje. Z njim se zelo intenzivno ukvarjamo, kajti okolje je tisto, ki smo ga leta in leta zanemarjali, ker nam je še vedno sijalo sonce in padal normalen dež. Odkar se je vse to spremenilo in se vsake plohe bojiš, da se bo sprevrgla v poplavo, da bo dosegla posebne lastnosti, ki bodo mnogim vzele domove in premoženje, takrat smo se začeli šele resno spraševati kako skrbimo za okolje in kako uravnotežimo kapital in skrb za okolje, ki pomeni tudi skrb za zdravje. Če na nas, ki ne bomo morda – upam tega dočakali, pa naših otrok in vnukov.

V vseh teh letih zadnjih od leta 2015, od oktobra tistega leta, se ukvarjamo tudi s tujci, begunci, prosilci za azil. Našli smo tudi dolgotrajno nezakonito živeče pri nas. Z zakonom o tujcih smo sprožili ustavno presojo, ki še ni rešena. Za Zakon o policijskih pooblastilih prav tako zahtevo za presojo ustavnosti.

Na področju omejitev osebne svobode, vseskozi poročamo o prezasedenosti zaporov, vendar vseeno moramo priznati, da se je stanje izboljšalo. Pozitivno smo naravnani do probacijske službe. Še vedno upamo, da bodo delo, tisti zaprti, ki ga želijo opravljati, tudi našli v zaporih. S posebnim poročilom, ki je bilo tematske narave pa smo opozorili na položaj starejših in invalidov v naših zaporih, kajti pred leti, ko je bila tudi življenjska doba ljudi krajša, je bilo v naših zaporih tudi veliko mlajših, danes pa srečujemo tudi že vse starejše.

Pri sodstvu ne morem mimo ne razglašenih oporok, zadeva se je počasi, a se je uredila, vendar vsaka ne razglašena oporoka zagotovo za nekoga predstavlja krivico. Za tistega, ki je želel, da nekdo deduje po njegovi volji, zagotovo, ker ga ni več, bomo lahko rekli: »ni tako lahko hudo, kot za tiste, ki to pri njih ni bilo upoštevano«.

Zakon o kolektivnih tožbah prinaša napredek, vendar se jih tudi ne smemo veseliti, kajti to pomeni, da bodo skupine ljudi v svojih pravicah iskali resnico in odgovor na Evropskem sodišču.

Zmanjšanje sodnih zaostankov je vsekakor pozitivno, kot sem prej rekla, jih imamo pa še kar nekaj, s čimer se ne smemo in ne moremo ponašati. Seveda izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kar bo tema tudi jutrišnjega Odbora za pravosodje, kot vidim, je zagotovo stvar zase. Tu smo tudi člani te komisije, ki nadzira – pohvalno je, da se je Slovenija začela s tem ukvarjati, vsekakor pa se ne moremo veseliti prav nobene objave o tem, da je sodišče odločilo nam, torej v škodo. Prvič smo lani uspeli z ustavno pritožbo na Ustavnem sodišču, vložili smo doslej v celotnem obdobju varuha tri, lani dosegli prvi uspeh.

Ni še napredka na področju romske problematike. Kje je šola za vse? Kje je vrtec za vse? Kako doseči obiskovanje šole, vrtca še pred tem in seveda tudi kasnejšo zaposlitev, ko bodo tudi Romi dokončali osnovno šolo in imeli enake možnosti.

Naslednja zadeva je zagotovo etika javne besede in sovražni govor. Mimo tega nikoli ne moremo. Ne odzivamo se na vse, kar piše, ker je to praktično nemogoče, vseskozi pa pozivamo, da je etika javne besede tista, ki mora biti prisotna povsod, v vseh hramih demokracije in v vseh javnih institucijah. Vsi, ki smo na ogled ljudstvu, moramo ravnati tako, da nam je to v ponos in da se bodo drugi po nas lahko zgledovali, zlasti mlajši.

Sicer pa moram pohvaliti, da smo dobili lansko leto oziroma tudi letos celo dve odzivni poročili vlade. Želela bi si sicer, da bi bili napisani tako, da bi se ob naših priporočilih združili odgovori vseh ministrstev, da ne bi bili večkrat torej ločeni po ministrstvih, kajti tako zelo težko slediš uresničitvi vseh priporočil.

Novo je tudi to, da v poročilu letos zelo, torej za lansko leto, predstavljamo kršitelje in tudi kršitve. To je bilo težko doseči, ukvarjali smo se kar dve leti s tem problemom. Kako ugotoviti, kaj je najpogosteje kršeno, katere pravice in kdo je tisti, ki jih krši. Kajti, kot veste, se na varuha vsi ne obrnejo. In včasih pomeni ena odkrita kršitev in njena odprava posledično odpravo kršitev za veliko ljudi.

Omenila bi samo še finančno neodvisnost varuha, ki smo ji prvič posvetili nekaj strani v lanskem – torej poročilu za lansko leto. In sicer zato, ker smo neodvisne institucije, Ustavno sodišče, Računsko sodišče in varuh opozorile vlado – in tudi pisale predsedniku vlade -, da je potrebno in nujno zagotoviti neodvisnost teh institucij. Kajti le to lahko vodi v to, da se spoštuje njihov program, njihovo delo, kajti sicer, če si odvisen od izvršilne veje oblasti, potem ti lahko kdo – in zlasti sedaj, ko postajamo nacionalna institucija – to tudi očita.

Zahvalila bi se Državnemu zboru za obravnavo na vseh pomembnih odborih in komisijah. Zdi se mi, da je to zelo pomembno in dobro sporočilo ljudem. Zahvalila bi se tudi Državnemu svetu, ki vedno prvi obravnava naše poročilo – in ne le enkrat. Danes je tu z menoj cel kolegij varuha in tudi torej vsi namestniki, ki bodo z veseljem odgovarjali na vaša vprašanja, če jih boste po tej predstavitvi imeli.

In sedaj – nemogoče je bilo torej v teh nekaj minutah predstaviti celotno poročilo, ki ste ga zagotovo prebrali, bi predala besedo svojemu namestniku, vodji državnega preventivnega mehanizma Šelihu. Ali je mišljeno, da se najprej razpravlja o tem poročilu in kasneje o njegovem?

Tako je, najprej bomo obravnavali poročilo varuha, potem je pa naslednja točka dnevnega reda poročilo, o katerem bomo potem kasneje govorili glede varstvenih mehanizmov. Ampak bi pa prosila, da se zdaj ostali, ko bomo – v okviru razprave sedaj uvodničarji, da se tudi omejite, tako kot sem povedala. Tisto pa spada pod drugo točko dnevnega reda.

Sedaj pa dajem besedo najprej državni svetnici, gospe Bojani Potočan, Državni svet Republike Slovenije. Izvolite.

Najlepša hvala, predsednica, za besedo.

Lep pozdrav tudi z moje strani vsem navzočim.

Državni svet se je seznanil z rednim poročilom varuha človekovih pravic za leto 2017 in kot že doslej, ga je ocenil kot vsebinsko zelo kvalitetno pripravljenega. Ob tem pa je tudi pozval vlado, da varuhova priporočila upošteva in da se okrepi vključevanje zainteresirane splošne in strokovne javnosti v pripravo zakonodaje.

Državni svet ugotavlja, da varuh že leta opozarja na nekatera problematična področja, ki se jih je tudi v svojih razpravah večkrat dotaknil Državni svet. To je urejanje bivanjskih razmer Romov, stanovanjska problematika, nedokončani denacionalizacijski postopki, omejevanje volilne pravice osebam, ki jim je v času 10 dni pred volitvami odvzeta prostost, so sprejeti v bolnišnico ali v institucionalno varstvo, ter težave pri organiziranju dejavnosti zapornikov in zagotavljanje dela vsem zaprtim, ki to želijo, spremembe Zakona o duševnem zdravju, sprejem zakonodaje na področju dolgotrajne oskrbe in podobno.

Državni svet izpostavlja, da se je na področju varstva okolja utemeljenost prijav povečala, je zelo visoka, in ugotavlja, da se Ministrstvo za okolje in prostor še vedno ni lotilo urejanja problematike smradu in neprijetnih vonjav.

Država se še vedno ni lotila sanacija degradiranih območij, kot so Mežiška kotlina, Soška dolina, Celjska kotlina, Zasavje.

Ponovno je bila izpostavljena tudi problematika javnih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih. Pri poskusih reševanja sta bila na tem področju aktivna tako varuh človekovih pravic kot tudi Državni svet. Državni svet opozarja, da je nerealno pričakovanje države, da bi to problematiko lahko reševale lokalne skupnosti same, saj nimajo dovolj mehanizmov, niti finančnih niti kadrovskih možnosti za njihovo razrešitev.

Tako kot varuh tudi Državni svet pozdravlja pripravljenost odvetnikov in Odvetniške zbornice Slovenije za krepitev pro bono zastopanja ljudi, državljanov, in ugotavlja, da bi bilo te pomoči še bistveno več, če bi vlada, predvsem Ministrstvo za pravosodje in za finance, navedeno problematiko rešila celovito, tako z vidika dohodnine kot tudi z vidika davka na dodano vrednost, kar je še vedno ovira in problem pri izvajanju pripravljenosti te pravne pomoči.

Državni svet pozdravlja zmanjševanje sodnih zaostankov, vendar pa obenem opozarja, da jih je na določenih področjih še vedno veliko. Predvsem na področju izvršbe in tudi pri izterjavi preživnin posledično.

Državni svet se strinja z varuhom, da postaja vedno bolj pomembno tudi opozarjanje na kakovost sojenja, ne samo na hitrost. Državni svet je ob tem opozoril tudi na novo problematično področje, in sicer izvajanje določb lani sprejetega Družinskega zakonika. Upati je, da bo to steklo v praksi brez težav.

Na področju socialnega varstva smo ponovno opozorili na dolgotrajne zaostanke pri reševanju pritožb v zvezi z odločbami centrov za socialno delo in v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev na drugi stopnji. Pri tem je Državni svet pozdravil namero Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bo kot eno rešitev ponovno uvedlo števec pritožb na njihovih spletnih straneh.

Državni svet ugotavlja velik napredek v zvezi z zaščito otrok – torej zaščito pravic otrok, saj je Slovenija ratificirala tretji izbirni protokol Konvencije o otrokovih pravicah in je tudi zakonsko uredila področje zagovorništva otrok.

Z zadovoljstvom smo sprejeli tudi informacijo, da je bil končno ustanovljen posebni zaprti oddelek za pedopsihiatrično obravnavo otrok v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana.

Državni svet je bil seznanjen z namero varuha, da se je v letu 2018 posebej posvetil področju starejših. V zvezi s tem, kot je bilo že omenjeno, je bil tudi skupen posvet v Državnem svetu. Državni svet pa poudarja, da je potrebno tudi posebno pozornost posvečati invalidom.

Glede samega izrazoslovja na tem področju je Državni svet opozoril na dosledno uporabo izraza »invalidnost« in neuporabe neprimernih izrazov, kot je »duševna ali telesna nezmožnost«.

Državni svet je razpravljal tudi o prezasedenosti varovanih oddelkov v socialnovarstvenih zavodih, v katere so nameščene osebe s sklepom sodišča, kjer je zaznati določene premike, sistemskih rešitev pa še ni.

Z zadovoljstvom pa smo sprejeli novico o ustanovitvi delovne skupine za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem razvoju.

Na področju socialne varnosti Državni svet opozarja, da neplačilo prispevkov za socialno varnost še vedno ostaja pereča tema v zvezi z delovnopravnim področjem in posledično podpira pozive varuha po kadrovski okrepitvi nadzornih mehanizmov v državi, predvsem inšpekcij.

Državni svet opozarja na zaskrbljujoč trend odpovedi delovnih razmerij sindikalnim zaupnikom, ki so šibko utemeljene ali celo neutemeljene in se potem pogosto zaključijo s poravnavami na sodiščih.

Državni svet si želi, da bi bilo v prihodnje čim manjkrat potrebno opozarjati na kršenje človekovih pravic v naši družbi in se zavzema za nadaljnje dobro sodelovanje z varuhom. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa bom dala besedo zainteresiranim delovnim telesom, ki so obravnavala – oziroma matičnim delovnim telesom, ki pa so, kot zainteresirano delovno telo, obravnavali po področjih poročilo Varuha, če želijo seveda podati svoje stališča.

Najprej Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Sprašujem, če je kdo z nami, če ne, potem, ste ga tako in tako poročilo dobili tudi skupaj z ostalo vsebino.

Potem Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino, ne.

Odbor za kulturo, tudi ne vidim predsednice.

Komisija za narodni skupnosti, ne.

Potem pa prehajamo na Vlado Republike Slovenije. Najprej bi dala besedo Ministrstvu za notranje zadeve. / oglašanje iz ozadja/.

Ja, tukaj imam sicer tako napisano, ampak, lahko pa damo tudi Ministrstvu za pravosodje, izvolite.

Hvala lepa. Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovana Varuhinja človekovih pravic, ostali prisotni.

Uvodoma si želim, ne le v imenu Ministrstva za pravosodje, temveč tudi Vlade Republike Slovenije, Varuhinji zahvaliti za odlično pregledno ter vsebinsko bogato poročilo.

Vsebuje 76 priporočil, ki bodo nedvomno eno izmed pomembnejših vodil vladi, pri njenem delu v tem mandatu. Nedvomno pa velik izziv tudi za Ministrstvo za pravosodje.

Spoštovana gospa predsednica, vloga Ministrstva za pravosodje se je na področju varstva človekovih pravic močno okrepila leta 2016, z novelo zakona o državni upravi in je med naloge Ministrstva za pravosodje izrecno dodala proučevanje in načrtovanje uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem je tudi uvedena delna centralizacija pristojnosti. Pristojnost za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz pristojnosti posameznih ministrstev je namreč še vedno na ministrstvih samih, Ministrstvo za pravosodje pa je prevzelo določene naloge, koordinacije in usklajevanja.

Tako Ministrstvo za pravosodje med drugim opravlja koordinacijsko vlogo pri pripravi odzivnega poročila vlade na letno poročilo Varuha in je tudi letos, v sodelovanju z ostalimi resorji, pripravilo skupno poročilo vlade, ki ga tvorijo trije, relativno samostojni deli poročila.

Prvo je informacija o realizaciji priporočila Državnega zbora Republike Slovenije, ob obravnavi 22. rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic, torej, za leto 2016, nato odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije, na 23. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic, za leto 2017 in pa, odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije na poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma, v letu 2017.

To poročilo pomeni odziv vlade, zaradi preglednosti pa je pri posameznih pojasnilih naveden organ, ki je pripravil posamezno pojasnilo oziroma odziv. Ga imate v gradivu.

V okviru svoje koordinacijske vloge, si Ministrstvo za pravosodje stalno prizadeva okrepiti zadevanje o pomenu medsebojnega sodelovanja in stalnega delovanja v smeri izboljšav na področju varstva človekovih pravic.

V ta namen je bilo v preteklem obdobju tudi uvedeno vmesno poročanje o uresničevanju priporočil Varuha človekovih pravic. V začetku leta torej.

Ministrstvo za pravosodje je za pripravo skupnega poročila vlade na vsa tri priporočila Varuha pozvalo resorje za prispevke, na katere so se posamezna priporočila in ugotovitve Varuha nanašala in ob tem podalo podrobnejša metodološka navodila.

Pomemben del prizadevanj Ministrstva za pravosodje pri pripravi skupnega poročila je usmerjenih v medsebojno seznanjenje s prejetimi odzivi posameznih resorjev, v primerih, ko sega posamezno priporočilo na področje dela večih resorjev. S tem se želi pridobiti notranje, skladne in vsebinske odzive, hkrati pa tudi povabiti resorje k medsebojnemu sodelovanju takrat, kadar je za ustrezen odziv na priporočilo Varuhinje in njegove realizacije to potrebno.

V zvezi z informacijo realizacije letnega poročila 2016, na priporočilo Državnega zbora, je Ministrstvo za pravosodje tudi v letu 2018 že drugič pripravilo vmesno poročilo o uresničevanju priporočil.

Vlada Republike Slovenije se je z vmesnim poročilom seznanila na svoji seji 7. februarja 2018. Vmesni pregled je Ministrstvo za pravosodje poslalo Varuhu in ga tudi objavilo na svoji spletni strani.

Vlada Republike Slovenije si je v letih 2017 in 2018, v največji možni meri prizadevala uresničevati priporočila Varuhinje človekovih pravic iz letnega poročila za 2016, to pa je v svojem 23. rednem poročilu za leto 2017, Varuhinja tudi pozdravila.

V prihodnje, si bo Ministrstvo za pravosodje še dodatno prizadevalo za izboljšanje preglednosti vsebinske realizacije priporočil Varuha s strani posameznih resorjev, glede na odzivno poročilo ob predhodnemu poročilu Varuha, kot tudi vmesno poročilo.

In če nadaljujem, na odzivno poročilo na letno poročilo Varuha za 2017. Že v odzivnem poročilu vlade na letno poročilo Varuhinje človekovih pravic za leto 2017, je bila delno spremenjena metodologija ocenjevanja.

V primerjavi s predhodnim odzivnim poročilom, je vlada v letošnjem letu glede vseh priporočil, ker je za realizacijo priporočila predvidena sprememba zakonodaje, ki pa še ni bila sprejeta, niti še ni bil pripravljen predlog spremembe, podala oceno realizacije nerealizirano.

Tudi tokrat je treba ponovno opozoriti na to, da lahko zaradi tehtanja med uresničevanjem različnih človekovih pravic, ki so med seboj lahko tudi v koliziji, med različnimi vladnimi resorji, torej ministrstvi zlasti, pri pripravi posameznih predpisov prihajalo do različnih stališč, saj vsak resor daje prednost določenim posebnim vidikom urejanja družbe.

Ugotoviti velja tudi, da števila priporočila Varuha pomenijo stalne naloge. Da so ministrstva aktivna pri odpravljanju ugotovljenih nepravilnosti in da si vlada ves čas prizadeva tudi pri iskanju medresorsko usklajenih sistemskih rešitev.

Na podlagi dosedanjih izkušenj, bo Ministrstvo za pravosodje za pripravo naslednjega poročila, ustrezno dopolnilo navodila za pripravo odzivov in metode njihovega usklajevanja.

V zvezi s tem sem tudi zabeležil opozorilo Varuhinje, da se odzivno poročilo strukturira po posameznih priporočilih. NA Ministrstvu za pravosodje se pripravlja sprememba metodologije in oblikovanje že osnovni predlog, ki bo v kratkem tudi predstavljen.

Dodatno se bo v naprej jasneje opredelilo kriterije samoocenjevanja. Tabelo za pripravo odzivov na priporočila se bo strukturiralo tako, da bo jasno opredeljeno, kateri je nosilni resor za posamezno priporočilo in kateri so resorji, ki pri realizaciji dodatno vsebinsko sodelujejo. In kot že rečeno, vsi odzivi na posamezno priporočilo bodo zaradi preglednosti in lažjega usklajevanja na enem mestu.

Toliko za uvod. Predlagam, da se tako sam, kot tudi ostali kolegi, glede posameznih priporočil odzovemo na vprašanja, ki se bodo tekom razprave pojavila. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Vsekakor, če se bodo odprla vprašanja ali pa neke dileme, v zvezi z vsebino, ki jo danes obravnavamo, bom seveda dala možnost, da nanjo odgovorite v nadaljevanju, vendar pa, če sem vas prav razumela, ostali lahko povedo sedaj, kot vabljeni, svoje mnenje, niste tukaj v imenu vlade samo vi?

Seveda.

Tako, dobro.

Sedaj bom dala besedo gospodu Podržaju, prav tako iz Ministrstva za pravosodje, iz Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, izvolite.

Hvala gospa predsednica, za besedo. Pozdravljena gospa Varuhinja z ekipo in ostali prisotni.

Bom skušal biti kratek in tako, kot ste uvodoma tudi nakazala, konkreten.

Torej, začel pa bom, za razliko od običajnih, mogoče, nastopanj, z zaposlenimi.

Pred kratkim je bil na Uradu Varuha za Varuhinje poseben sestanek na to temo z sindikatom državnih organov, ki deluje tudi v našem, torej, zaporskem sistemu in iz tega je tudi nastalo eno poročilo oziroma sporočilo, ki navaja, da se je potrebno glede na izjemno perečo kadrovsko problematiko v naših zaporih, posebej angažirati za odpravo oziroma za učinkovitejše spopadanje s tem problemom.

Mi smo seveda to sporočilo in prizadevanje pozdravili, tudi po tem v naknadnem razgovoru skupaj z našo ministrico, jaz pa lahko samo na to povem oziroma potrdim, da je dejansko ta problem velik, da smo sicer v prejšnji sestavi, tako vlade kot parlamenta, uspeli, da so nam bile odobrene dodatne kvote za zaposlovanje, ker smo bili tudi mi, seveda, na nek način, če temu tako rečem, žrtev ZUJF(?) in dve leti praktično nismo niti nadomeščali odhajajočih, kaj šele da bi zaposlovali nove izvajalce.

Torej, trenutna situacija je taka, da smo mi v kadrovskem načrtu, ki šteje 900 delovnih mest, zasedeni z 870 javnimi uslužbenci, od tega je 557 pravosodnih policistov, kjer je tudi največji primanjkljaj.

Dejstvo je tudi, moram povedati, da se stanje postopoma sicer izboljšuje, da smo v toku enega leta, torej povečali število zaposlenih pravosodnih policistov za 10, vendar je to še daleč premalo.

Po standardih in normativih, ki so v obravnavi in predvidevajo, torej, zaposlitev dodatnih kadrov, nam manjka, približno bom zdaj rekel, ker se dnevno stanje spreminja, okrog 130 pravosodnih policistov in kar ni nepomembno, oziroma v bok temu, tudi cca. 30 strokovnih delavcev.

Zdaj, ta kadrovska situacija seveda pomeni velik pritisk na zaposlene, na kar tudi opozarjajo, seveda daleč od tega, da bi bila tukaj vsesplošna problematika preobremenjenosti, dejstvo pa je in seveda se s tem strinjamo, da je preveliko število posameznikov v sistemu, ki so dejansko preobremenjeni in to potem povzroča probleme, ne samo pri njih, torej, izvajalcih, ampak tudi na izvedbi posameznih nalog.

Tukaj se bom dotaknil samo najbolj pereče problematike, ki je povezana tudi z drugimi, predvsem sodstvom in posledično tudi potem, problematiko obravnav. Dejstvo je in to tudi javno poudarjamo, izpostavljamo, da s tem kadrom, s katerim razpolagamo, ne uspemo niti izvesti vseh spremstev na sodišča. Mi smo v letošnjem letu do danes odpovedali nekaj manj kot 500 spremstev. Večino od teh je na sodišča, tudi v ostale ustanove, tudi na Center za socialno delo in podobno, kar pomeni, da, seveda na ta način, na nek način prispevamo, v narekovajih seveda oziroma smo, so krivi ali pa, so odgovorni, za to, da določene stvari ne tečejo tako, kot bi morale. Vendar, še enkrat poudarjam, z notranjimi resursi, s katerimi razpolagamo, smo praktično na maksimumu in tukaj, na ta način, ne bo več šlo.

No, zdaj pa samo še drugi del, zaprti. Torej, jaz lahko z zadovoljstvom ugotavljam, da uvodna ugotovitev, torej, Varuhinje, da nadzor ni učinkovit za Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij ne drži.

Kot ilustracijo lahko povem, da je, sicer, ker je to povezano, bom zdaj omenil pač državni preventivni mehanizem, pa se bom potem še oglasil seveda, če bo potrebno, torej, DPM je v letu 2017 izpostavil 163 priporočil, velika večina od teh je bila upoštevana. Dejstvo je, da se soočamo s problemom nezaposlenosti zaprtih, vendar gre tukaj za kup kompleksnih vprašanj, začenši s tem, da je seveda ta populacija specifična, da potrebuje dodaten pristop k motivaciji in tako naprej, pa do tega, da seveda je bilo v zadnjih letih oziroma desetletjih temu namenjeno predvsem premalo sredstev in drugih resursov, tudi kadrovskih, da bi na tem lahko delali več.

V Upravi je ustanovljena posebna delovna skupina, ravno za problematiko zaposlovanja zaprtih, ker se zavedamo in vemo, pa tudi mi najbolj občutimo, kaj pomeni, če zaprti ne delajo. Tukaj gre potem ne samo za varnostni problem, ampak za širši socialni in tudi družbeni, ker enostavno osnovna naloga oziroma ideja, da bi se med prestajanjem kazni pridobivalo delovne veščine pač ne more biti izpolnjena tako, kot bi si vsi skupaj želeli in kot bi bilo potrebno.

Druga zadeva so pa starejši, kar je bilo danes tudi že omenjeno. Torej, dejstvo je, da se tudi zaporska populacija seveda stara. Mogoče vsem kot zanimivost, mi imamo v sistemu zapornika, starega 89 let z dolgo kaznijo, pa to ni edini. To je najstarejši, ampak 60 in več let je nekaj običajnega in je ta trend v zadnjih petih letih izjemno, izjemno prisoten. Tako da se seveda tudi mi srečujemo z vsemi izzivi oziroma problemi, ki jih ta populacija prinaša, in tukaj seveda računamo – in tudi že določene aktivnosti potekajo na nivoju torej medresorskih usklajevanj in iskanje rešitev za reševanje teh problemov.

In da ne bomo samo o starejših, se bom dotaknil tudi otrok – in sicer otrok zaprtih. Tudi to področje je bilo zelo zanemarjeno v preteklosti. Lahko rečem – dejstvo je, da tukaj govorimo o nekaj tisoč otrok, ki imajo starše, predvsem očete pa tudi matere – žal v določenih primerih celo oba – v zaporu in posvečamo bistveno večjo pozornost, začenši s tem, da urejamo v posameznih zavodih prostore, igralne kotičke za obiske, delamo prostore primernejše in prijaznejše tudi obiskom otrok, do tega, da ravno zdaj začenjamo s projektom starševstva tudi med zaprtimi in bomo štartali z neke vrste pilotnima projektoma na Igu, torej za matere, za ženske, in na Dobu za moške oziroma očete.

Zaključim lahko samo s tem, da veseli nas seveda – čeprav bi bilo mogoče pretirano samohvalno interpretirati to samo kot našo zaslugo, ampak dejstvo je, da število pobud v letošnjem letu, torej pobud oziroma pritožb varuhu s strani zaprtih upada in lahko si pa najbrž vendarle nekoliko mislimo, da je to produkt, rezultat skupnega dela in sodelovanja, za katerega, moram reči, da je zelo konstruktivno, zelo intenzivno, ker smo seveda tudi zelo nadzorovani – in to pozdravljamo. Ker tudi na ta in pa predvsem na ta način lahko zadeve izboljšujemo in smo boljši.

Toliko v tem delu. Če bo pa v drugem delu gospoda Šeliha pod državnim preventivnim mehanizmom še kaj pomembnega, vas bom pa prosil za besedo. Hvala.