Lep pozdrav vsem skupaj!  Začenjamo 10. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo.  Opravičil o odsotnosti nisem prejel. Kot nadomestni član pa kolega Jurij Lep nadomešča Branka Simonoviča.  V skladu s 47. členom in drugim odstavkom 48. člena in 230. členom Poslovnikom Državnega zbora sem kot predsednik Odbora za zdravstvo sklical današnjo nujno sejo odbora, na kateri se nam bo predstavil predlagani kandidat za ministra za zdravje.  Pozdravljam vse prisotne v dvorani, še posebej pa gospoda Aleša Šebedra, kandidata za ministra za zdravje.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje odbora dne 20. marca letos ste prejeli naslednji predlog dnevnega reda Predstavitev gospoda Aleša Šabedra, kandidata za ministra za zdravje. Ker v poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda je določen takšen dnevni red seje, kot je predlagan s sklicem. Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA. Sledi uvodno pojasnilo. Predsednik Vlade Republike Slovenije Marjan Šarec je predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije mag. Dejanu Židanu dne 20. marca letos na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 230. ter 234. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije predlagal Aleša Šabedra kot kandidata za ministra Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije mag. Dejan Židan je Odboru za zdravstvo poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za zdravje imenuje gospoda Aleša Šabedra. V skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sem sklical današnjo sejo na kateri se nam bo predstavil kandidat za ministra za zdravje. Predlagam, da naj kandidat za ministra najprej predstavi svoj program in videnje dela ministrstva. Po predstavitvi pa bi odgovarjal na vprašanja članov odbora. Kandidat je pripravil kar zajetno prezentacijo, predstavitev. Nekako, gospod Šabeder ste rekli, da boste za to potrebovali okoli 45 minut. Me veseli. Je vsebinsko bogata. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Dovolite, da se vam najprej zahvalim za priložnost, da se predstavim in da predstavim svoj program, moje videnje oziroma moje načrte, če bom seveda pridobil vašo podporo za imenovanje za ministra za zdravje.  Povabilo predsednika Vlade sem sprejel z veliko odgovornostjo, priznam, da ta odločitev, seveda, ni bila lahka. Pa ne zato, ker bi se bal prevzeti enega izmed najtežjih resorjev v državi, temveč zato, ker s svojo ekipo v Kliničnem centru še nismo zaključili začetega dela.  Ob vodenju Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani sem spoznal kompleksnost slovenskega zdravstvenega sistema in videl tiste nujne ukrepe, ki jih pravzaprav potrebujemo vsi, bolniki, zdravstveno osebje, medicinsko osebje, zavarovalnice, cel sistem, če želite. In te spremembe lahko pripravimo in uveljavimo na ministrstvu, na Vladi, v Državnem zboru, s socialnimi partnerji in z vsemi deležniki, ker bo le tako mogoče implementirati nujne ukrepe in nujno potreb ne spremembe, da bo narejen prepotreben premik, ki ga pravzaprav vsi pričakujemo. Zavedam se te odgovornosti in pripravljen sem na trdo delo še naprej. Vem, da ne bo lahko. Vem, da bomo velikokrat zagrizli v uveljavljene prakse, ki jih je nujno potrebno spremeniti in bomo naleteli na odpor. Vem, da bomo ustvarjali spremembe, ki bodo začetno absolutno negativno sprejete. Vem, da bo moje ime in ime mojih sodelavcev velikokrat v medijih. Vem, da bom velikokrat sedel na tem mestu in vam, spoštovani poslanci in poslanke, pojasnjeval odločitve, ki bodo moje ali pa tudi ne, pa bom za njih posredno odgovoren. Vsega tega se zavedam.  Zdravje je vrednota vseh. Zdravstvo pa mora biti prioriteta vseh. Zdravstvo ne sme biti ne levo in ne desno. Zdravstvo mora biti prioriteta, tudi ne sme biti interesno. Mora biti strokovno, transparentno in seveda razvojno naravnano. Biti mora skupna zaveza in težnja vseh, ki lahko kakorkoli vplivamo na to. To ni smo odgovornost Vlade. Ne sme biti. Seveda je na strani Vlade, da pripravi normativne podlage in sistemske spremembe, ampak brez vas, spoštovane poslanke in poslanci, zakonodajne veje oblasti, pravzaprav ne moremo narediti nič, kot tudi mi vsi skupaj ne moremo brez sodelovanja z zdravniki, z medicinskimi sestrami in vsi skupaj ne moremo brez socialnih partnerjev in interesnih organizacij. Ne moremo tudi ne brez zavarovalnega sistema. Nič ne more delovati samostojno in izolirano, vsem pa mora biti skupno dvoje, pacient in delujoč zdravstveni sistem za vse. Obstoječi sistem potrebuje spremembe. To vemo vsi, več njih, spremembe pa potrebujejo seveda tudi podporo vseh. Svojo vlogo vidim kot strokovno in nepolitično, kar mora biti tudi zdravstvo. In verjamem, da se glede tega lahko vsi strinjamo. Če dovolite, bi pa ob tem nadaljeval s predstavitvijo svojega programa. Hvala predsednik.  Koalicijski sporazum pravi, da zdravstvo bo ob prepričanju večine Slovencev največja vrednota, ki jo imamo, pa ne samo Slovencev, ampak verjetno tudi vseh narodov na tem svetu. Večina ljudi se je v Sloveniji izrekla za javen in solidaren zdravstveni sistem, zato moramo zagotoviti ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Smo bogata družba, ki lahko zagotovimo javni zdravstveni sistem in moramo zagotoviti dostop do zdravstvenih storitev vsem državljanom. Skrb za prihodnost mladih je soodvisna in tudi od skrbi za starejše. Prebivalcem Republike Slovenije je potrebno zagotoviti vsem dostopno, kakovostno javno zdravstvo, ki je dobro opravljeno in tudi seveda ustrezno financirano. Prioritete sem postavil v pet ključnih točk. Zadovoljen bolnik, da tudi bolnik je zadovoljen. Seveda ni zadovoljenega bolnika, če ni zadovoljenega zdravnika, ni zadovoljne medicinske sestre in ostalega osebja. Kakovost in varnost v zdravstvu so ene izmed ključnih točk stroke. Sistemskih ciljev je veliko in seveda je potrebno zagotoviti financiranje, finančno vzdržnost in pa stabilnost javnega zdravstvenega sistema. Kaj pravzaprav potrebuje zadovoljen bolnik? Seveda potrebuje čim krajše čakalne dobe. Da čakalnih dobe ne bo, je iluzorno pričakovati. Vse povsod so in vedno so bile. Potrebujemo ustrezno infrastrukturo in opremo, potrebujemo ustrezno informacijsko podporo, veliko je bilo govora o neustrezni informacijski podpori v javnih zdravstvenih zavodih in potrebujemo seveda dolgotrajno oskrbo in dostojno starost, saj smo družba, ki se staramo. Javno mnenje Republike Slovenije pravi, da je približno 20 % prebivalcev Republike Slovenije ocenilo svoje zdravstveno stanje kot zelo dobro. To so seveda starostne skupine do 40 let, po 40. letu ali pa po 45. letu ta precepcija začne padati in drastično pade po 65 letu. Torej od 65. leta naprej je večina, torej starostna struktura, ki večinoma potrebuje zdravstveno pomoč. Kljub številnim kritikam, ki so v javnosti in v naši družbi, naš zdravstveni sistem dosega lepe rezultate in je v veliko področjih povsem primerljiv z ostalimi zdravstvenimi sistemi v drugih državah. Pa mogoče nekaj kazalnikov, ki pravzaprav govorijo o tem, da slovensko zdravstvo ni ravno tako slabo. Imamo eno daljših življenjskih dob in smo med 30. na svetu z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, ki znaša pri ženskah 84 in pri moških 78 let. Seveda je to razlog spremenjenega načina življenja, napredka stroke, novih metod zdravljenja, novih zdravil, bioloških zdravil, itn. kazalnik umrljivosti novorojenčkov je prav tako eden izmed ključnih pokazateljev. Leta in leta smo v Sloveniji na vrhu po najmanjši umrljivosti novorojenčkov. Tudi na področju izvajanja sekundarne preventive, predvsem srčnožilnih bolezni smo med najboljšimi na svetu. Glede števila transplantacij na milijon prebivalcev pa ne boste verjeli, smo najvišji v Evropi iz zmeraj pri vrhu tudi na Svetu. Vemo pa, da je transplantacija organov ena izmed najbolj sofisticiranih načinov zdravljenja, ki sploh obstaja v medicinski stroki.  Če gremo na čakalne dobe kot enega ključnih problemov katerega se je potrebno lotiti nemudoma, je tukaj ena zelo nazorna, torej zelo nazoren prikaz, kako pravzaprav nastanejo čakalne dobe in kaj je ključni problem. sposodil sem si grad enega izmed naših priznanih profesorjev, zaposleni v kliničnem centru. Pravzaprav ključni problem, da nastanejo čakalne dobe, ko sta izpolnjena dva kriterija, da imamo premalo resursov, torej da ne zagotovimo dovolj timov za obravnavo pacientov, ki prihajajo v zdravstveni sistem in seveda v trenutku, ko storitev, ko presežemo storitev in ni več plačana s strani zdravstvene zavarovalnice.   (nadaljevanje) V tistem trenutku seveda začne čakalna doba naraščati do točke, ko postane nevzdržno dolga in pacienti poiščejo drugo rešitev večinoma samoplačništvo. V primeru, da se kvaliteta napotitev s primarnega nivoja izboljša seveda ta krivulja na neki točki upade in naraste v neskončnost. V primeru, da zdravstvena zavarovalnica poveča obseg financiranja določenih zdravstvenih storitev se ta krivulja pomakne v desno in pomeni, da lahko z istimi resursi uravnavamo večje število pacientov. Čakalne dobe so kompleksen problem in se jih je treba tudi tako lotiti, zato je prav, da razumemo tudi ključne vzroke za njihov nastanek. Tukaj smo pa konkretno z številkami najprej Univerzitetni klinični center, ki je pravzaprav največja bolnišnica in pomeni med bolnišnicam več kot 35 % javnega zdravstvenega sistema, zato je stanje v kliničnem centru pravzaprav pokazatelj stanja tudi na ostalem področju zdravstva. Tukaj vidimo, da se število čakajočih tako pod statusom redno in pa čakajočih na dopustno čakalno dobo povečuje. Zakaj se povečuje? Kljub povečanemu obsegu storitev je priliv pacientov iz leta v leto večji in pravzaprav obstoječi timi ne morejo obdelati oziroma oskrbeti vseh pacientov, ki prihajajo v zdravstveni sistem. Da je pa problem relativno ozko usmerjen pa vidimo iz pregledov 83 % vseh čakajočih je naročenih na top 5 pregledov torej je srž problema relativno skoncentrirana. Enkratni dodatni programi, ki jih pravzaprav vsako leto izvajamo na dolgi rok ne prinesejo želenih rezultatov, saj nam skrajšajo čakalne vrste samo na kratek rok po ukinitvi enkratnega dodatnega programa pa le-te začnejo ponovno naraščati. Tukaj so podatki Nacionalnega instituta za javno zdravje, kjer imamo nabor čakajoče za prve specialistične preglede. Res, da je zajetih samo 25 glavnih zdravstvenih storitev tukaj vidimo, da čaka pod statusom hitro več kot 15 tisoč Slovencev in pod statusom redno 12 tisoč Slovencev. Glede na to, da se je lani spremenila zakonodaja in smo uvedli še stopnjo nujnosti zelo hitro je v podatkih torej 2019 združena stopnja hitro in pa zelo hitro. Tukaj bi vam želel na tem grafu pokazati kaj se pravzaprav dogaja oziroma kaj je potrebno narediti, da bomo te čakalne vrste zaustavili oziroma jih začeli skrajševati. Lep primer je naša nevrološka klinika, ki je del Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, ki je tipični pokazatelj kaj se na zdravstvenem področju dogaja. Črna črtka načrtana - jaz upam, da jo vidite na tem displeju - pomeni pravzaprav rast čakalne vrste ob povprečnem prilivu pacientov kot smo jih imeli v zadnjih dveh letih in pa ob povprečni produktivnosti, ki jo imajo naši timi v zadnjih letih. Potem smo naredili simulacijo koliko je treba pravzaprav povečati produktivnosti, da bomo začeli skrajševati te čakalne dobe. Vzeli smo več rasti - 5, 10, 15 in pa 20 %. Šele, ko 15 % povečamo produktivnost obstoječih timov bi po tem izračunu šele leta 2021 ustavili povečan priliv in dejansko začeli skrajševati čakalno vrsto. Če povečamo za 15 % bi bilo to tam nekje leta 2022 oziroma če povečamo produktivnost obstoječih timov za 20 % bi se to zgodilo leta 2021. S tem vam želim povedati, da reševanje čakalnih vrst ni rešitev na kratek rok. Potrebno je pristopiti sistemsko, potrebno je v javnem zdravstvenem sistemu natančno opredeliti resurse, ki jih imamo, izračunati dejanski dvig produktivnosti, ki jih moramo z obstoječimi timi narediti in šele tako pristopiti k reševanju problema.  Če se vrnem na koncentracijo problema. Teh 83 %, ki čaka na top 5 pregledov. Tukaj imate pravzaprav tri stolpce - prvi je status redno, hitro in pa zelo hitro - in vidimo, da v vseh treh področjih je pravzaprav skoraj 80 % ali več odstotkov čakajočih naročenih na top 5 pregledov. Med njimi so ortopedski, dermatološki, nevrološki, kardiološki in pa revmatološki. Če pogledamo top 20 zdravstvenih storitev je teh top prvih 5 pregledov obsega skoraj polovico vseh zdravstvenih storitev. Vidimo, da je problem skoncentriran na relativno majhno področje,   (nadaljevanje) in to je pravzaprav tisto, česar se moramo takoj lotiti. Med samimi storitvami pa prednjačijo seveda endoprotetika kolega in kolka, magnetna resonanca glave, ultrazvok sklepov, vratnih žil in srca in pa nevromišična diagnostika. Sicer imamo danes najdaljše čakalne dobe, kot vidite iz te grafike, pri operaciji krčnih žil in operaciji sive mrene. Tu je primerjava, koliko čakajočih na prvi pregled čaka nad dopustno čakalno dobo, in vidimo po številkah, da je pravzaprav največji delež pri nevrologiji, kjer je od 3 tisoč 788 čakajoč že 3 tisoč 145 čez dopustno čakalno dobo, torej pravzaprav skoraj vsi.  Če gremo naprej. Pogledal sem, kaj so naredile sosednje države oziroma primere dobre in slabe prakse. Ne boste verjeli, tudi v bivši regiji so države, ki so uspele kvalitetno skrajšati čakalne vrste, med njimi sta Črna gora in Makedonija. Medtem ko so velike in bistveno bogatejše države Evropske unije, kot so Velika Britanija in Švedska, kljub enormnim finančnim vložkom nekaj milijard evrov dosegle nesorazmerne učinke, pri Švedski pa pravzaprav ob vložku milijarde so bili rezultati za skrajševanje čakalnih vrst pod pričakovanji. Študija, iz katere sem pobral podatke, pravi celo, da v nasprotju s splošnim prepričanjem generira zdravstveni sistem brez čakalnih vrst nižje stroške in ne ravno obratno, kot je vsesplošno mnenje. Študija pravi tudi, da je Bismarckov sistem z več zavarovalnicami, ki so organizacijsko ločene, se izkazal v določenih državah za uspešnejšega. V določenih državah so ukinili ta tako imenovani sistem »gate keepinga«, torej, da je primarno zdravstvo tisti varuh vrat za vstop v sekundarni in terciarninivo, in imajo pacienti direkten dostop do specialistov. Študija iz leta 2017 tudi ne ugotavlja korelacije med čakalnimi dobami in vloženim denarjem, kar je tudi velikokrat zmotno mnenje, da je treba vložiti veliko denarja, da se čakalne dobe skrajšajo.  Nekaj rešitev. Nujno je treba pristopiti k intenzivnemu čiščenju čakalnih seznamov. Lahko vam povem na podlagi prakse Univerzitetnega kliničnega centra, da ob čiščenju čakalnih seznamov to enostavno pomeni, da se pokličejo vsi čakajoči v vrsti in se le-ta zmanjša za 10, 15, na nekaterih področjih pa tudi za 20 %. Zakaj? Pacienti so odstopili od storitve zaradi dolgega čakanja, poiskali so drugega strokovnjaka ali pa odšli na samoplačniško storitev. Potrebujemo ponovno vzpostavitev mesečnega poročanja izvajalcev. Veste, da od lani, ko smo prešli na e-naročanje, ne zajemamo več vseh podatkov in po dolgem času Slovenija nima celotnih podatkov o nacionalnih čakalnih vrstah, tako moramo nujno in prioritetno pridobiti ponovno celotne čakalne sezname, pa seveda izvesti je treba strokovni in poslovni nadzor sistema e-naročanja. Čakalne vrste je treba načrtovati večletno. Treba je prilagoditi tudi načrtovanje dodatnih programov. Treba je proaktivno usmeriti sredstva zdravstvene zavarovalnice v področja, kjer zaradi demografije narašča število pacientov, pa seveda posledično čakalne dobe. Čakalne dobe so pravzaprav v osnovi košarice pravic, ki pomeni vse storitve in vse dopustno čakajoče. Čakalna vrsta tudi ni enkraten dogodek pacienta. Ko pacient vstopi v zdravstveni sistem, večinoma ob prvem specialističnem pregledu, to pomeni, da nadaljuje s funkcionalno diagnostiko, morebiti tudi z operativnim posegom, rehabilitacijo, kontrolnimi pregledi, kontrolnimi pregledi pri primarnem zdravniku. Torej je to kompleksen sistem in povratna zanka in tako je treba tudi obravnavati čakalne vrste.  Nekaj kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov. Treba je, kot sem že povedal, zbrati podatke na nacionalni ravni, strniti vrste in pripraviti ukrepe po posameznih področjih. Glede na to, da nam je problem storitev zdaj znan, vemo, kje je koncentracija in kje je največja težava, tako je to zagotovo prednostno, kar moramo narediti. In potem nekaj srednjeročnih ukrepov, kot so korekcija neustreznih spodbud, kar sem že povedal, s strani zdravstvene zavarovalnice, izvedba nacionalnega razpisa za prioritetne storitve z nedopustno čakajočimi in pa seveda vzpostavitev nacionalne institucije za kakovost in varnost, o kateri bomo v tej prezentaciji še govorili. Ustrezna infrastruktura je seveda nujno potrebna, da so pacienti zadovoljni s svojo storitvijo. Trenutno imamo stanje kot je, ministrstvo trenutno razpolaga z 31 milijoni proračunskih sredstev, zagotavlja pa tudi 55 milijonov sredstev iz proračunskega sklada, torej skupaj v letu 2019 dobrih 86 milijonov. Slaba 2 milijona je pripravljenih torej sredstev za investicije na primarnem nivoju in potem tiste ključne investicije, ki so pravzaprav že v teku ali pa planirane za letošnje leto. Kaj je pomembno s strani Ministrstva za zdravje? Torej minister in pa ministrska ekipa mora proaktivno delovati tudi pri tem investicijskem delu, projekti morajo biti izvedeni skladno s planom, potrebno je imeti tudi b listo prioritet, v kolikor projekti, ki so v planu iz kakršnihkoli razlogov niso izvedeni, se pravi vedno je potrebno imeti na zalogi »ready to go« projekte in jih izvajati. Dolgotrajna oskrba in pa dostojna starost je seveda tema, s katero se naša družba sooča že nekaj časa in bo vedno bolj aktualna. Seveda bo potrebno delati tudi na krepitvi primarnega zdravstva, na preventivi, na zdravem življenjskem slugu in poskušati vplivati na torej zdrav način življenja in s tem zmanjšati priliv pacientov v zdravstveni sistem. Urediti je potrebno področje obravnave bolnikov z demenco, zagotoviti dostopnost do paliativne oskrbe in seveda zagotoviti celovito geriatrično obravnavo najbolj krhkih in pa kroničnih bolnikov. Informacijski sistemi in informacijska tehnologija je velikokrat predmet polemike v zdravstvu, v javnosti, tudi v kliničnem centru velikokrat… pa mogoče na kratko presek, kakšno je trenutno stanje in kaj so ključni koraki. Poznamo več informacijskih sistemov, se pravi poslovno-informacijske sisteme, sistem za obračun storitev do zdravstvene zavarovalnice, klinične t.i. klinične informacijske sisteme in potem specifične informacijske sisteme kot so laboratorijski informacijski sistemi in podobno. Na nivoju države imamo hrbtenico, ki ji rečemo storitve e-zdravja, ki je relativno dobra hrbtenica in deluje odlično. Kaj so pa zaznave, obstoječi sistemi pravzaprav ne dajejo dovolj kakovostnih podatkov za odločanje, tako za poslovno kot tudi strokovno odločanje, s tem se soočamo v vseh javnih zdravstvenih zavodih. V kliničnem centru imamo več sistemov, ki se prekrivajo po svoji funkcionalnosti, kot sem pa že povedal, sistem e-zdravja kot osnovna hrbtenica pa ponuja dobro infrastrukturo, ki jo pa ta trenutek premalo izkoriščamo. Seveda so vsi sistemi, tako v bolnišnicah, kot tudi na področju e-zdravja skladni z regulativo GDPR. Poenotenje informacijskih sistemov. Velikokrat je tema poenotenje informacijskih sistemov, zakaj sem tukaj v dvomih? Nobena država, vsaj po mojem vedenju nima enega informacijskega sistema za celotno državo, če ne drugo iz strateških razlogov, saj je potem država pravzaprav neke vrste ujetnik ponudnika te torej rešitve in pa ponudnik bi bil seveda v monopolnem položaju. Pa še eno ključno vprašanje oziroma točka je aplikacije, torej informacijske tehnologije se menjajo vedno pogosteje, dajmo reči tam od 10 do 15 let, podatke, ki jih pa hranimo za paciente, jih pa hranimo vso življenjsko dobo oziroma lahko tudi 100 let. Torej, kar je bistveno moramo informacijski sistem zagotoviti kakovostne podatke za poslovno odločanje in pa moramo znati upravljati podatke o pacientih na dolgi rok. Slovenija ta trenutek nima strategije e-zdravja. Ta bi morala pravzaprav izhajati iz strategije zdravstva. Pred nekaj dnevi je bil zanimiv dogodek, kjer je bil pojasnjen oziroma predstavljen primer Estonije, kjer pa informacijski sistem bolnika pravzaprav postavlja v središče dogajanja in je že 97 % vseh kartotek digitaliziranih na državni ravni. Bolniki morajo tudi v Sloveniji imeti dostop do svojih zdravstvenih podatkov in diagnoz in seveda morajo imeti tudi podatek o ceni in pa vrednosti storitve, ki so bile za njih opravljene. Bolniki morajo enostavno imeti možnost dostopa in enostaven dostop po elektronski poti. Zdravstveni sistem ne sme biti sam sebi namen, ampak tudi bolniki in uporabniki so upravičeni do izobraževanja, da lahko uporabljajo ta zdravstveni sistem. Slovenija je članica Evropske unije, zato bi moralo naše zdravstvo sodelovati in se informacijsko povezovati tudi z drugimi članicami Evropske unije. Izkoristiti moramo znanje in pa izkušnje drugih storitev. Imamo vedno več populacije v naši družbi, ki se na znajde v fizičnem svetu in se vedno boljše znajde v virtualnem svetu. zagotoviti moramo varnost podatkov. V zadnjih dneh ali tednih je bilo veliko tematike o nepooblaščenih dostopih do podatkov. Mogoče se vam bo zdela čudna moja trditev, ampak pravzaprav dogodki o katerih smo govorili v javnosti v zadnjih dneh dokazujejo, da informacijski sistem deluje, saj imamo sledljivost in ugotovili smo, da nekdo nepooblaščeno dostopa do zdravstvenih podatkov posameznih oseb. Če nam sistem ne bi deloval te sledljivosti ne bi imeli in pravzaprav ne bi vedeli. Spomnite se leta nazaj, ko informacijske podpore ni bilo, ko so bile samo še kartoteke, nikoli nihče ni vedel ali je neka oseba v javnem zdravstvenem zavodu vpogledovala v kartoteko, saj je bila pravzaprav samo v tiskani obliki.  Eden izmed ključnih ciljem informacijske podpore mora biti zmanjšanje administrativnih obremenitev delavcev v zdravstvu. Kaj se nam pravzaprav dogaja? Zaradi omejenih resursov, tako zdravnikov kot tudi zdravstvene nege ponekod, izgubljamo čas ali pa strokovnjaki izgubljajo čas z administrativnim delom. Danes moramo čim več administrativnega dela podpreti informacijsko in tako razbremeniti že tako preobremenjen zdravstveni kader.  Bolnik mora biti lastnik svojih osebnih zdravstvenih podatkov in tudi njihov končni prejemnik. Bolnik mora vedeti kakšni so stroški zdravstvene storitve. Bolnik mora imeti možnost natančnega pregleda nad razpoložljivimi in potrebnimi zdravstvenimi storitvami. Povezati moramo zmogljivosti ministrstva za javno in pa drugih deležnikov na nivoju informatizacije / nerazumljivo/ in sistem seveda ne sme biti sam sebi namen. Moramo ga tudi uporabljati. Poenotiti moramo tudi kazalnike uspešnosti na podlagi zbranih podatkov, ki jih bomo dobili na nacionalnem nivoju.  Seveda ni zadovoljnega bolnika, če ni zadovoljnega zdravnika, zadovoljne medicinske sestre in ostalega zdravstvenega osebja. Da imamo zadovoljno zdravstveno osebje seveda potrebujemo kadrovske vire in ustrezno kadrovsko strukturo ter načrtovanje potreb glede na potrebe sprememb v družbi, družba se pa spreminja, saj smo spreminjajoča družba. Kot sem že omenil, zdravstveno osebje je potrebno razbremeniti administrativnega dela in seveda je potrebno uvesti ustrezno informacijsko podporo.  Tukaj je nekaj kratkih pregledov kakšen ja pravzaprav status in kakšno je število zaposlenih po posameznih poklicnih skupinah v našem zdravstvenem sistemu, seveda v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Na tem grafu, jaz upam, da se vidi, vidimo primerjavo števila zdravnikov zaposlenih v zdravstvu na tisoč prebivalcev. V Sloveniji smo leta 2010 imeli 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev in leta 2017 3,1 zdravnika. Torej, če pogledamo podatke zadnjih sedmih let se število zaposlenih povečuje, vendar smo še vedno pod povprečjem OECD, ki trenutno znaša 3,4 zdravnika in vidimo tudi države, ki posebej odstopajo navzgor, Avstrija s 5,1 zdravnika. V letu 2008 smo imeli 199 medicinskih sester na sto tisoč prebivalcev. V letu 2017 pa 328 medicinskih sester na sto tisoč prebivalcev, kar pomeni 70 % rasti. Te podatke sem dobil od Ministrstva za zdravje. To ne pomeni, da imamo preveč zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Vemo, da bolezni in pa težavnost pacientov iz leta v leto narašča, da so načini zdravljenja vedno bolj kompleksni, da ima zdravstveno osebje vedno več administrativnega dela. Vendar moramo pa tudi vedeti, da v absolutnih številkah imamo več zaposlenih v sistemu. Seveda pa na nekaterih področjih bistveno zaostajamo za povprečjem 28-erice, predvsem na področju družinske medicine, hematologije, nevrokirurgije, onkologije z radioterapijo, patologije, urologije in pa dermatovenerologije. To so pravzaprav tista področja kjer nam manjka subspecialistov. Gibanje števila zaposlenih v zdravstvu v generalnem, tukaj vidite pravzaprav gibanje in učinek ZUJF v letih, ko je veljal in pa seveda rast števila zaposlenih po ukinitvi ZUJF, predvsem v letih 2016, 2017 in tudi v letu 2018 beležimo rast števila zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Število zdravnikov, zelo podoben trend, tudi tukaj pravzaprav vidimo učinek ZUJF in potem rast števila zaposlenih v naslednjih letih. Tukaj je pa zanimiva primerjava kadrov, torej zdravnikov s članicami Evropske unije na tisoč prebivalcev vidimo spodaj tisti moder trak, je Slovenija in rumeni povprečje, na levi strani. torej leta 2000 smo imeli 2,15 zdravnika oziroma smo bili na 74 % 28-terice, leta 2016 pa smo na 84 % povprečja 28-terice. torej, če se izrazimo bolj po športno, zmanjšujemo zaostanek, vendar še vedno smo pod povprečjem osemindvajseterice. Kadri, zdravniki, če gremo naprej, družinski zdravniki, tematika iz katero se pravzaprav cela država ukvarja zadnje tedne, vsi poznamo težave v primarnem zdravstvenem sistemu vidimo kako se je gibalo število zdravnikov, torej družinskih zdravnikov v zadnjih letih, torej od leta 2010 do leta 2018 na 100 tisoč prebivalcev, imamo rast v višini 44 % v osmih letih. Tukaj vidimo razmerje, ki nam nekoliko več pove kot absolutne številke in sicer število družinskih, torej, se opravičujem, število družinskih zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev in pa letno število obiskov na primarni ravni v milijonih. Vidimo, da leto dva…, torej, da se je zaostanek oziroma ta diskrepanca med številom družinskih zdravnikov in pa letnim številom obiskov na primarni ravni zmanjšuje, za leto 2018 žal še nisem imel podatka, da bi vam pokazal kaj se je zgodilo leta 2018. Tukaj imamo pa primerjavo s povprečjem 28-terice za zdravstveno nego, kjer smo bili pa pravzaprav tudi že leta 2000 nekoliko nad povprečjem 6,9 medicinske sestre na tisoč prebivalcev, povprečje je bilo 6,7, v letu 2018 pa 9,7 medicinske sestre v povprečju 28-terice je bilo pa 8,4 medicinske sestre. Kako se nam gibajo kadri zdravstvene nege, kaj se nam pravzaprav dogaja? Povečuje se delež diplomiranih medicinskih sester, zmanjšuje se delež srednjih medicinskih sestre in povečuje se delež tehnikov zdravstvene nege. Kaj je pravzaprav potrebno? Potrebno je narediti strokovno analizo in pa vzroke in najti razloge za pomanjkanje kadra, narediti načrt izobraževanja in pa razpisovanje specializacij glede na potrebe in trende. Tukaj moram posebej opozoriti kaj se nam je dogajalo v zadnjih letih. Nacionalni koordinatorji specializacij niso razpisovali dovolj specializacij in zato imamo pomanjkanje določenih specialistov. Torej, razpisovanje specializacij mora biti glede na potrebe in mora biti glede na trende, ki se nam v družbi dogajajo. Seveda moramo tudi procese dela in pa optimirati. Dogovoriti bo treba kompetence, standarde in pa normative tako z zdravniško stroko kot tudi z zdravstveno nego. Učinkovito bo potrebno povezovati specialiste na primarni, sekundarni in pa terciarni ravni, ne boste verjeli, da danes to povezovanje ni ravno zgledno oziroma ne deluje tako kot bi moralo in seveda moramo zadržati šolane kadre v Sloveniji. Neizmerna škoda je, da za zdravnike za katere ta država da v času izobraževanja med 200 in 300 tisoč evri za katere smo zgradili novo fakulteto v Mariboru, odhajajo na delo v tujino. Torej, narediti moramo vse, da te zdravnike in te mlade strokovnjake zadržimo doma.  Primarno zdravstvo. Zagotovo je potrebna strukturna sprememba primarnega zdravstvenega sistema. Imamo premalo zdravnikov, kakorkoli, prelagamo številke, nikoli nimamo enotnih. Socialni partnerji trdijo eno, zdravstvena zavarovalnica drugo, ministrstvo tretje, torej kar je nujno je potrebno dati številke na mizo, jih uskladiti in začeti iskati rešitve. S tem, ko imamo premalo zdravnikov na primarni ravni, nam manjka tako imenovanih / nerazumljivo/ in pravzaprav zdravstveni sistem na prvi ravni ne deluje optimalno in zato je tudi priliv pacientov na sekundarni in terciarni ravni iz leta v leto večji in tudi oba, torej sekundarni in terciarni nivo sta zaradi tega preobremenjena. Če se spomnite, na začetku sem vam pokazal primer nevrološke klinike, kjer nam pravzaprav ne glede na produktivnost, ki jo imamo in število obravnav, ki jih naredimo, se čakalna vrsta povečuje, ker je priliv vsako leto večji kot pa smo sposobni narediti obravnav. Verjetno bo potreben aneks k splošnemu dogovoru in postopno prilagajanje glavarinskih količnikov, tako kot je bil dogovor že pred leti. Uskladiti, kot sem rekel, podatke o dejanski obremenjenosti. Tukaj bo potrebno sesti z vsemi ključnimi deležniki, tako socialnimi partnerji kot z zdravniki, ministrstvom in pa zdravstvene zavarovalnice in uskladiti podatke. Zmanjšati bo potrebno število aneksov in sprememb k splošnemu dogovoru. Vse povsod smo zardi nenehnih dnevnih sprememb   (nadaljevanje) z naslova zdravstvene zavarovalnice in ostalih zakonodajnih sprememb preobremenjeni z administrativnim delom. Določiti bo potrebno ustrezne uteži glavarinskih količnikov in tukaj je že bila predlagana izvedba raziskave in dejansko pravilna določitev teh količnikov. Zgornja meja obremenitev pa pravzaprav prilagajati oziroma zniževati do 5 odstotnih točk do ciljnega normativa, ki je bil v preteklosti že dogovorjen.  Informacijska podpora. Tukaj bi želel poudariti samo ali pa izpostaviti eden problem, ki se pravzaprav izkazuje, da je delež stroškov ali pa izdatkov za informacijsko tehnologijo glede na celotne prihodke, ki jih imamo v javnem zdravstvenem sistemu zanemarljivo majhen in znaša ta trenutek 1,3 odstotka do čim je mednarodno povprečje 3,9 odstotka. Vlaganja v IT so prenizka. Informacijska podpora je preveč razdrobljena. Imamo pa tudi manko kot kvalitetnega kadra torej informatikov v vseh javnih zdravstvenih zavodih. V Slovenije je torej samo v bolnišnicah smo imeli 2018 zaposlenih, preko 25 tisoč ljudi od tega 117 informatikov oziroma 0,45 odstotka vseh zaposlenih so bili informatiki. Mednarodno povprečje v zdravstvu pa pravi, da je to 2,8 odstotka. Seveda je zelo težko dobiti primeren kader, veste, da informatiki so danes poklicna skupina, ki v gospodarstvu zelo dobro plačani in za plače oziroma za plačne razrede, ki jih prejmejo v javnem zdravstvenem sistemu je zelo težko dobiti sploh dobiti informatike kaj šele dobre informatike. Standardizacija poslovnih rešitev in pa programske opreme zopet kot mantra ponavljam preobremenjenost sistema z upravno in pa administrativnimi nalogami. Prenoviti in posodobiti bo potrebno obračunski model zdravstvo, posodobiti standardizacijo informacijske podpore. Ocena potrebnih sredstev to je zgolj ocena strokovnjakov na ministrstvu - 40 milijonov za programske rešitve in pa 40 milijonov za strojno opremo. Vse skupaj bo potrebno najti pa iz kohezijskih sredstev. Verjetno se boste vprašali kakšna je časovnica, da to naredimo. Ocene so zelo različne. 5, 10. Optimisti pravijo 5, pesimisti pa 15 let, se pravi, tukaj notri nekje je realna časovnica za posodobitev oziroma neko nadgradnjo informacijskega sistema. Kakovost in varnost sestavni del zdravstvene obravnave in zelo pomemben dejavnik. Spremljati je potrebno zadovoljstvo uporabnikov javnega zdravstvenega sistema na vseh ravneh. Potrebno bo prenoviti kazalnike kakovosti, sistem upravljanja z varnostnimi in / nerazumljivo/ tveganji in pa seveda, kar je nujno potrebno je, izobraževanje na področju kakovosti in varnosti. Tukaj so pravzaprav koraki, ki sem jih že navedel. Če gremo na sistemske cilje. Posodobitev zakonodaje, nabava medicinske opreme, zdravil in pripomočkov, bolniške odsotnosti, tveganje za zdravje kot so alkohol, tobak in sladke pijače in seveda tema, o kateri je potrebno govoriti, danes je na tem mestu in je ne smemo pometati pod preprogo je korupcija. Posodobitev zakonodaje je zagotovo na prvem mestu Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki sicer opredeljuje nekaj zelo pomembnih točk. Imamo ga že na mizi, potrebno ga bo ponovno, če rečem temu, pregledati, ažurirati, uskladiti in ga seveda v doglednem času dati v usklajevanje. Opredeljuje veliko pomembnih stvari kot so obseg in vsebina in dostopnost zdravstvenih pravic iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja, vključitev v zdravstveno zavarovanje vseh oseb s prijavljenim prebivališčem v Sloveniji, ureditev osnovnega zdravstvenega zavarovanja pod načelo obveznosti in univerzalnosti in seveda uravnoteženo financiranje zdravstva. Potem naslednja zakonodajna točka je Zakon o upravljanju javnih zavodov. Javni zavodi morajo biti vodeni in upravljani nekoliko bolj fleksibilno kot so danes. Menedžment bolnišnic mora dobiti več orodja za vodenje javnih zdravstvenih zavodov, čeprav moramo biti tukaj zelo previdni in zelo pozorno in postaviti jasno ločnico. Javni zdravstveni zavodi se nikoli ne bodo mogli in se ne smejo voditi po principu gospodarskih družb. Da, potrebno je iz tega segmenta pobrati ključne elemente, ki lahko pomagajo menedžmentu, vendar ključnih cilj javnih zdravstvenih zavodov in zdravstva kot takšnega mora biti dobra in varna obravnava pacientov in nikoli in nikdar ne smemo zasledovati cilja kot je dobiček. Zakon o dolgotrajni oskrbi, kot smo ugotovili, prebivalstvo se stara, v zvezi z dolgotrajno oskrbo, je ta trenutek odprtih še veliko vprašanj. Nabava medicinske opreme, zagotovo je ena izmed ključnih prednosti, da tukaj naredimo red, če temu rečemo po domače, so standardi in normativi za nabavo medicinske opreme, materiala in zdravil. Vem, da to velikokrat poslušate, ampak to je en izmed ključnih korakov, ki ga je potrebno narediti v »štartu«, da bomo lahko nadzorovali nabavni tok, da bomo lahko pristopili k zniževanju cen zdravstvenega materiala in seveda, da bomo omejili takšna ali drugačna nagnjenja, ki se jim reče korupcija. Ureditev sistema javnih naročil - danes je sistem zelo rigiden, je dolgotrajen, ni dovolj fleksibilen, ponudniki zaustavljajo javna naročila z nenehnim vlaganjem revizij in seveda nam tak sistem, kot je danes, ne omogoča vedno učinkovite cenovne politike. Z vidika varovanja in doseganja realnih cen mora biti pa naloga naročnika(?) razkritje nabavnih poti. Kaj to pomeni, enostavno – danes opažamo, da so dobavitelji medicinske opreme in zdravil, pravzaprav v veliki večini posredniki. Ne poznamo njihovih celotnih nabavnih poti, ali so predstavniki multinacionalke, ali imajo mogoče v sosednji državi še eno podjetje, pa si dvakrat preprodajo, zato da ustvarijo zaslužek in tako naprej in tako naprej in to mora biti seveda eden izmed ključnih pogojev v javnih naročilih, torej, razkritje nabavnih poti in s tem tudi izključevanje ali pa v čim večji meri, izključevanje posrednikov v tem sistemu in pa seveda transparentnost in javna objava cen na skupnem portalu, kar se že dogaja, sicer Združenje zdravstvenih zavodov objavlja, vendar trenutno je ta portal, ni dovolj pregleden in ne zajema vseh cen ključnih artiklov. Bolniške odsotnosti – tukaj je primerjava, pravzaprav, povprečja Slovenije skozi leta, od leta 2004 do 2017 in pa povprečje dejavnosti. Torej vidimo, da zdravstvena dejavnost precej odstopa od slovenskega povprečja, kar dejansko kaže na preobremenjenost kadra v zdravstvenem sistemu. Kaj so pa ključni razlogi? Zopet primer Kliničnega centra, nimam nacionalnih podatkov, zato sem vzel primer Kliničnega centra - največji razlogi za bolniške odsotnosti so duševno vedenjske motnje, bolezni dihal, bolezni mišično kostnega tkiva, nosečnosti in pa poškodbe oziroma zastrupitve v, na in izven dela. Sistemske težave – vsak dan zaradi bolezni, povzročene s kajenjem umre, v povprečju, 10 Slovencev. To je podatek Nacionalnega inštituta za javno zdravstvo. V Sloveniji, v letu 2017, smo imeli čezmerno prehranjenih 878 tisoč prebivalcev, starejših od 18 let, kar pomeni 52 % vse populacije, v tej starostni skupini. Alkoholu, po statističnih podatkih, lahko pripišemo kar 8 % vsega bremena, boleznin, zato je zagotovo to eden izmed večjih družbenih problemov. Seveda je potrebno vse te družbene probleme ekonomsko oceniti, kaj predstavljajo za družbo in seveda ovrednotiti tveganje. Korupcija – tema o kateri bo potrebno odkrito, transparentno govorit in se z njo na tak ali drugačen način tudi soočiti. Začel bi s pregovorom, ki pravi, da nikoli ni brezplačnega kosila. Tukaj je nekaj primerov, ki sem jih dobil na voljo, s strani Komisije za preprečevanje korupcije, so mi dovolili, da jih tudi danes tukaj prikažem, kot primer, kaj se nam pravzaprav s strani korupcije dogaja v Sloveniji. Multinacionalka ni Karitas, to vemo vsi, cene izdelkov multinacionalke morajo biti na dolgi rok pokrite in vsi stroški, ki jih multinacionalka ustvari, morajo biti pokriti in se seveda rezultirajo v cenah izdelkov. Multinacionalke se zmeraj prilagajajo posameznim trgov, zato so njihove cene na trgih različne. Tukaj tudi trditev, če nekateri nabavni odločevalci na nekem trgu zahtevajo provizije, mora to seveda nekdo plačati in to plača, seveda, končni uporabnik skozi višjo ceno. Pa poglejmo na primeru artikla, to je zelo teoretično, zelo teoretičen prikaz, da boste razumeli, kaj se nam pravzaprav dogaja pred očmi – nek proizvajalec, dajmo reči x, na nekem trgu kot je na primer Nemčija, na starem, urejenem trgu Evropske unije, je poštena cena proizvajalca tisoč evrov to(?). Tudi na trgih, Slovenije in drugih trgih,   (nadaljevanje) je ta cena v osnovi tisoč evrov. Vendar v Nemčiji ne zahtevajo donacije, ne zahtevajo sponzoriranja, ne zahtevajo provizije in ne zahtevajo plačila za raziskave ali pa kakšne članke. V neki drugi državi, ne bomo rekli, da ravno Slovenija, je večinoma to tudi seveda zahtevano. In tu vidimo, vse te zahteve rezultirajo potem v višji nabavni ceni za javne zdravstvene zavode. Tako enostavno je to, da bomo vedeli, tu ni velike znanosti, ampak tako pač sistem deluje.  Multinacionalke vedno izvajajo segmentacijo trgov in podeljujejo ekskluzivne pravice, a, za prodajo izdelkov na posameznih trgih, in b, za izvajanje in servisiranje izdelkov na posameznih trgih. Trgi se na ta način prilagajajo regionalnim ali pa nacionalnim značilnostim posameznih trgov. Tu je nek primer, ki ga je izvedla Komisija za preprečevanje korupcije, kjer je izvedla povpraševanje za neke reagente, dajmo reči XY, pri veletrgovcu v skandinavski državi - velikokrat govorimo o skandinavskih državah, uporabljamo tudi švedski katalog za primerjavo cen stentov in tako naprej -, je vedno dober pokazatelj, kaj se nam dogaja s cenami zdravstvenega materiala. Skandinavski trgovec je odreagiral na povpraševanje sicer takoj in posredoval proizvajalcu, proizvajalec pa je odgovoril le to, da njihove izdelke zastopa v Sloveniji to in to podjetje. Torej, tudi Komisija za preprečevanje korupcije ni dobila želenih cen od multinacionalke oziroma od proizvajalca. KPK je nato zaprosil proizvajalca za prejem njegovih priporočenih cen za Evropsko unijo, proizvajalec pa je odgovoril, naj se KPK obrne na zastopnika v Sloveniji; in tako nekako teče tudi krog. Dobrosrčnost multinacionalke ali njihovih trgovcev. Velikokrat izročijo javnemu zdravstvenemu zavodu darilo, torej medicinsko opremo kot darilo, na reverz ali pa za namen testiranja. To so trije ključni razlogi. Javni zdravstveni zavod pravzaprav zaradi tega ves čas brezplačno prejete strojne opreme ne izvede razpisa za nakup te opreme, multinacionalka in njen trgovec ima tako zagotovljeno stalno prodajo repromateriala in reagentov ves čas delovanja te opreme. Zaposleni se seveda čutijo zaslužne, ker so zagotovili to opremo, in pa, kar je pomembno, konkurenčni ponudniki so v tistem trenutku izločeni, saj javni zdravstveni zavod ima na razpolago točno določeno opremo.  Kaj so možne rešitve. Vzpostavitev, kot sem že povedal v prejšnjem delu predstavitve, nacionalnih standardov in normativov za medicinsko-tehnični material; to je zagotovo nujno. Ali bo to uspelo meni v tem mandatu ali komurkoli drugemu, vedeti pa moramo, da je to pravzaprav nujen korak, ki ga je treba narediti.  Ukrepanje Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence. Opažamo, da se prijavlja na razpise omejen krog ponudnikov, torej tudi tu ni prostega, kako naj rečem, širšega nabora konkurentov.  Z vidika varovanja in doseganja realnih cen mora biti naloga dobavitelja razkritje nabavnih poti. In pa seveda menedžment javnega zdravstvenega zavoda mora dosledno izvajati nadzor in prijavljati vse morebitne zaznave nepravilnosti pristojnim organom, kot so policija, NPU in KPK. Moramo vedeti, da menedžment javnih zdravstvenih zavodov ni policija in ne more preganjati storilcev, mora pa nemudoma vsako nepravilnost, ki jo zazna, prijaviti pristojnim organom.  Financiranje. Viri financiranja zdravstva in vloga zdravstvene zavarovalnice. Tu vidimo na levi strani gibanje prihodkov in odhodkov javnih zdravstvenih zavodov. V letu 2018 je 28 javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji izkazovalo izgubo, od tega 13 od 27 bolnišnic, 14 od 59 zdravstvenih domov in pa en drug zavod, to je Zavod za transfuzijsko medicino. Kljub vsakoletnemu porastu prihodkov se v javnih zdravstvenih zavodih izguba povečuje. Deloma je bila razlika v lanskem letu, saj je večina javnih zdravstvenih zavodov dokaj uspešno izvedlo sanacijo ali pa sanacijske ukrepe in iz tega naslova prihranili oziroma, kako naj rečem temu, realizirali za približno 25 milijonov učinkov, od tega Klinični center več kot 8 milijonov. Seveda se nam v strukturi stroškov povečujejo tako stroški dela kot tudi stroški materiala.  Viri financiranja. V Republiki Sloveniji smo za zdravstvo v letu 2017 namenili 3,3 milijarde in 450 milijonov, da zaokrožim, kar predstavlja dobrih 8 % bruto družbenega produkta. Povprečje osemindvajseterice je bilo 9, 6 %, naša bogata soseda Avstrija pa 10, 3 % bruto produkta. Avstrija da… če pogledamo še v absolutnih zneskih, Avstrija da na prebivalca 3 tisoč 945 evrov letno, Slovenija 2 tisoč 23 evrov, povprečje Evropske unije je pa 2 tisoč 773 evrov. Po obeh kazalnikih smo torej primerjalno pod povprečjem Evropske unije. V strukturi sredstev, ki jih namenimo za zdravstvo pa je približno 72 % javnih sredstev, evropsko povprečje je 78 % in pa 28 % zasebnih, Evropska unija pa 22 %.  Plačila iz žepa, Slovenija je tukaj ne boste verjeli med državami, ki da najmanj za storitev iz žepa, če temu tako rečemo, to je 12, 3 %, povprečje Evropske unije je 18 %. Seveda ta nizka raven plačil iz žepa ne pomeni ovire za dostopnost do zdravstvenih storitev, vendar takšna je trenutno struktura v Sloveniji. Viri financiranja zdravstva. Tukaj je seveda ključna tema dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Seveda bo potrebno ne glede na to, kakšna bo odločitev, zagotoviti stabilen in dolgoročni vir financiranja v kolikor se bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinilo. Imamo več možnosti kot so dvig prispevne stopnje. Tukaj seveda potem obstaja načelo solidarnosti. Davek na zdravstvo, poznajo ga velike zahodnoevropske države, recimo Francija je tak lep primer, ki ima davek na zdravstvo. Ali pa davek na alkohol, tobak in pa sladke pijače. Seveda mora biti pa ključni cilj doseganje enake in pravične dostopnosti do kakovostnih javnih zdravstvenih storitev v finančno vzdržnem sistemu, kar je pa ena izmed ključnih zavez koalicijskega sporazuma. Vloga zdravstvene zavarovalnice. Aktivno in na dokazih temelječe prizadevanje za vsebino in obseg košarice zdravstvenih storitev. Torej potrebno se bo prilagajati trendom. Ocena o bremenu posameznih boleznin in pa opredelitev vrste in obsega potrebnih storitev. Kaj so prioritetne naloge za zdravstveno zavarovalnico? Zagotovo priprava seznama zdravstvenih storitev, list zdravil, določitev vrst medicinskih in drugih pripomočkov ter priprava nacionalnih smernic zdravstvenih obravnav. Druga točka – določitev cen storitev. Tukaj imamo velik problem od leta mislim, da 2003, ko je bil uveden v Sloveniji obračunski model espejev(?), pravzaprav cen nismo na novo preračunavali. V zadnjem letu oziroma letu in pol poteka t.i. nacionalna stroškovna analiza, kjer zdravstvena zavarovalnica na osnovi dejanskih cen največjih javnih zdravstvenih zavodov, izračunava nove dejanske cene, tako da bomo upam, da v čim krajšem času v tem ali naslednjem letu dobili dejanske cene zdravstvenih storitev, katerim bo potrebno seveda prilagoditi potem način plačevanja. Nadzor nad izvajalci in pa ukrepanje ob slabem izvajanju. Ta trenutek se dogaja, vendar kaj je po mojem mnenju ena izmed večjih težav je ta, da v primeru t.i. napačnega kodiranja, ko javni zdravstveni zavod zaračuna preveč ali premalo, je seveda za to kaznovan, denar mora vrniti, čeprav je bila pa neka zdravstvena storitev opravljena, je zaradi te napake ostal brez sredstev. Potrebno je narediti oceno potreb zavarovancev, seznaniti zavarovance z njihovimi pravicami, zagotoviti dostop seveda do teh pravic in pa javni prikaz porabe sredstev. Še zaključna misel. Bolniki smo ali pa bomo nekega dne vsi, ki tukaj sedimo in vsi v tej državi. Nihče žal od nas ne bo večno zdrav, zato mora biti interes celotne družbe, da se ključne komponente zdravstvenega sistema stabilizirajo in pa izboljšajo. Zdravstvo mora biti prioriteta vseh, kajti zdravje je samo eno. Hvala lepa.

Hvala gospod Šabeder. Ugotavljam, da ste izkoristili napovedan čas, kar me veseli, da se držimo časovnice. Sledila bo seveda razprava, vprašanja poslancev in poslank. Nekako predlagam kar nadpovprečen človek tam šest do sedem sočasnih informacij lahko v glavi telovadi, da ko pridemo na sedem, osem vprašanj, damo besedo kandidatu za ministra. Do sedaj so se k razpravi prijavili po vrstnem redu berem: Brinovšek, Möderndorfer, Žnidarič, Lenart, Muršič, Dimic,   (nadaljevanje) Trček, Bevk, Starović. Po seji Državnega zbora, kolegica Godec na 10 mestu po seji Državnega zbora bo gotovo nadaljevanje drugi del hiringa. Sejo bom prekinil 10 do 12, ker pač sledi šesta redna seja. Kolegica Brinovšek, izvolite.

Hvala lepa. Najprej lep pozdrav vsem skupaj.  Spoštovani kandidat za ministra, uvodoma ste se zahvalili za to priložnost, ki smo vam jo dali, da se lahko predstavitev to je vaša dolžnost in ni neka priložnost. Jaz vas ne vidim kot nekega dobrega kandidata kot ministra za zdravje, glede na vaše vodenje UKC v prejšnjem letu. Res je, da ste izgubili 33 milijonov zmanjšali na 23, ampak za lansko leto oziroma ste dobili 80 milijonov evrov sanacijskih sredstev iz proračuna. V svojem uvodu ste rekli, da zdravstvo ne sme biti levo in ne desno. Jaz se to popolnoma strinjam, ampak dejstvo je, da je levo in že kar nekaj let. Vi ne vidite, da je oziroma bom tako rekla vi pravite, da bo ta vaša naloga oziroma vaša funkcija, da jo vodite kot strokovno. Ne, to je politična funkcija in to je dejstvo. Minister je politična funkcija. Seveda bi kakršnokoli strokovno znanje je dobrodošlo, ampak ne vem ali ste se v teh dveh letih oziroma leto in pol, kar ste delovali na področju zdravstva ste dobili toliko strokovnega znanja, to bomo videli. Želim pa, da bi ga. Jaz sem pričakovala današnjo vašo predstavitev bolj kot neki kaj bomo naredili eden, dve, tri, štiri, pet ne bi bilo potrebno 45 minut v 15 minutah to, to in to. Vi ste pa podali neko poročilo jaz bi rekla, da je to bil neki povzetek stanja oziroma poročilo na področju zdravstva. Kot sem že rekla vse prevečkrat ste rekli moramo, je potrebno, treba je in to mi vsi vemo dolgo. Mene je tukaj začudilo kot glavne prioritete ste dali zadovoljen bolnik. Če ni zadovoljnega bolnika ni zadovoljnega zdravnika, kakovost in varnost v zdravstvu, sistemski cilj, financiranje. Ne, to bi lahko našteli v petih alinejah. Javna mreža definitivno je, da je potrebno s tem začeti. Zakon o zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zdravstvenem varstvu, Zakon o vodenju in poslovanju in mogoče, potem odprava korupcije in povezanost teh čakalnih vrst. Ta ugotovitev, ko je tukaj vem, da je to prepisano iz resolucije. Zdravstveno stanje prebivalcev v Republiki Sloveniji, da je zdravstveno stanje zelo dobro, da je to ocenilo 20 % precej mlajše generacije. Normalno, mlajša generacija oziroma večina ne hodijo k zdravniku. Lepo bi bilo ugotoviti kaj pa starejša generacija tisti, ki večkrat obiščejo zdravnika rečejo. Nekaj podobnih navedb je v tem vaše poročilu iz resolucije tiste, ki je bila pa jaz bi rekla bolj Blažjev žegen, resolucijo smo sprejemali dve leti nazaj. Dejstvo je, da tudi vi ugotavljate, da se čakalne vrste podaljšujejo definitivno pa nismo slišali nobenega takega konkretnega oziroma vaše pobude ali pa rešitve kako se boste lotili odprave teh čakalnih dob. Če mislite, da boste odpravili čakalne vrste tako, da boste pristopili k poizvedbi števila čakajočih na dopustno čakalno dobo, če boste to delali, da boste kar neke analize delali, da boste čistili čakalne sezname, da boste ponovno vzpostavili neko mesečno poročanje izvajalcev o številu čakajočih.   Ljuba Marija, če boste teko rešili oziroma skrajšali čakalne dobe, ne vem. Naprej pravite, da boste vzpostavili svetovalne skupine strokovnjakov. Toliko enih komisij smo imeli v prejšnjem mandatu na resorju ministrstva, ki so bili bogato plačani, ampak nekih konkretnih ali pa vsaj nekih rešitev, ki bi pripomogle k izboljšanju zdravstva nismo dočakali. Natančen popis vse čakajočih za vse storitve, če je to rešitev za odpravo čakalnih dob, ne vem, no, mislim, da bo treba kaj drugega poštudirati, no. Glede informacijske podpore. To tako vemo, kaj nas tu čaka oziroma kaj vas čaka. Zdaj govorite tudi o razbremenitvi administrativnega dela, nič pa kako. Zdravnik, jaz, če se spomnim, ko grem mogoče enkrat na 5 let obiščem zdravnika, ampak ene pol leta nazaj sem bila pri zdravniku - ja res je, tudi ne samo medicinske sestre, tudi zdravnika moramo razbremeniti tega administrativnega dela. Prideš k zdravniku, je obrnjen oziroma dela na računalniku, malo te pogleda, vpiše in tako naprej. In zdravniki so zdaj enkrat več obremenjeni, ampak to je pač posledica spremembe zakona o pacientovih pravicah, ki smo ga sprejeli v prejšnjem mandatu, seveda po skrajšanem postopku.  Zdaj, prišli ste tudi glede kadrov do ugotovitve, da nimamo preveč zaposlenih v zdravstvu. To ni nič novega, zato ne bi mi potrebovali nekih tabel, dejstva kažejo to, da vse več mladih zdravnikov odhaja. V zadnjih mesecih oziroma 2 mesecih množično odhajajo družinski zdravniki. Jaz sem tu pričakovala, da boste mogoče tudi to malo omenili kako družinske zdravnike zadržati. Prihajam iz Zgornje Savinjske doline, imamo javni zdravstveni zavod v Nazarjah s petimi zdravniki, trije od teh oziroma zdaj že četrti napoveduje odhod. Se pravi Zgornja Savinjska dolina s 16 tisoč prebivalci bo ostala z enim zdravnikom v javnem zdravstvenem zavodu, pa še ta je pediater.  Kot sem rekla, niste navedli oziroma pričakovala sem, da boste navedli kako zadržati kadre, ampak to tako, ni bilo nič od tega. Zanima me, če vam je znano, kandidat za ministra, koliko se letno nameni za informacijsko podporo na področju zdravstva, celotnega zdravstva? Mislim, da so številke kar zaskrbljujoče, ja. Zdaj, glede nabave medicinske opreme in pa zdravil, govorite, da je potrebno urediti sistem javnih naročanj. Tu se popolnoma strinjam. Poglejte, če se malo ozremo nazaj; prejšnja ministrica je v letu 2015 razpisala javno naročilo za igle, plenice, rokavice in tako naprej in ga v celem mandatu ni izvedla. V celem mandatu! Jaz upam, da boste tu imeli malo srečnejšo roko, ampak govorite tudi, da je naloga naročnika razkriti nabavne poti. pa vas tu sprašujem, kot direktor ste bili eno leto direktor UKC, ste v zvezi s tem kaj naredili? Glede bolniških odsotnosti se strinjam, omenili ste, da je vse več bolezni vzrok, da so vzrok duševne stiske, ampak kot neka prioriteta v vašem programu niste omenili spremembo Zakona o duševnem zdravju. Mislim, da bi to bilo potrebno tudi vključiti.  Malo me pa skrbi tale vaš navedek pregovora »ni brezplačnega kosila«. Glede na to, da ste bil eno leto direktor UKC. Jaz se bojim, da bi za vas, da je veljal tudi, ne trdim, da je, ampak se bojim, da ne bi veljal tudi za vas ta pregovor, da ste ga omenili tukaj v vaši predstavitvi. Pa ne bom šla več tukaj naprej v tej vaši predstavitvi, imam še par vprašanj. Zdaj, dotaknila se bom koalicijske pogodbe. Vem, da niste sodelovali pri njej, in da se z vsemi navedbami v tej koalicijski pogodbi verjetno ne strinjate, ampak ko koalicijsa pogodba tukaj omenja skrajševanje čakalnih dob, govori da se bodo najprej izčrpale vse možnosti in pa kapacitete v javnih ustanovah, šele nato pa vključili koncesionarje in zasebnike. V zvezi s to dikcijo me zanima, kaj vi menite o trem predlogu Levice o spremembi Zakona o zdravstveni dejavnosti tega 53.c člena. Verjetno ste o tem že slišali. Koalicijska pogodba tudi govori, da bo vsebino in pa kakovost storitev, količino storitev, normative storitev ter vrednost storitev, da bo določil plačnik storitve, to se popolnoma strinjam, v sodelovanju s stroko, to tudi, ampak zanima me, kdo bo pa vse to nadziral. Ali bo samo plačal ali bo tudi kdo to nadziral?  Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ste tudi omenili, da se bo ukinilo, in da boste ob tem ohranili iste pravice. Seveda boste, ker boste povečali stopnjo zdravstvenega zavarovanja, pa me zanima, če ste že kaj razmišljali o tem koliko ste bo ta stopnja povečala, da ne bodo naši državljani v bistvu na slabšem.  Zanima me, kaj menite o tej določbi o koalicijskih pogodbi, da boste nadaljevali potrebno čiščenje odhodkovnih postavk Zavoda za zdravstveno zavarovanje s katerim se bodo obveznosti, ki ne spadajo v obvezno socialno zdravstveno zavarovanje prinesle na proračun. Vemo, da je koalicijska pogodba bila podpisana leta 2018, pred tem pa smo že sprejeli spremembo zakona, ki pa je, da na izobraževanje iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje v proračun, zanima me, kaj pa je še kaj dodatnega, kaj bi prenesli iz zavoda v proračun.  Seveda strinjam se s tem, da bo potrebno okrepiti nadzor nad plačniki. To sem že rekla, da me prav zanima kako boste to izvedli. Zdaj…

…sedem vprašanj, lahko zaključite z osem, pa dam besedo…

Pa bom počasi zaključila, ampak tole me zanima. Poglejte, prejšnji mandat smo cel mandat govorili o tem, imamo javno zdravstveno mrežo, ministrica, bivša je zatrjevala, da je nimamo, državna sekretarka je rekla, da jo, ministrica, pardon, je rekla, da jo imamo, državna sekretarka je rekla, da je nimamo, zanima me vaš pogled oziroma kaj menite ali imamo javno zdravstveno mrežo ali je nimamo. Kajti, če je nimamo, je potrebno najprej pristopiti po mojem mnenju k oblikovanju tre mreže, da bomo videli kakšne so potrebe in pa naprej delali.  Za enkrat toliko, pa vsekakor se bom pa v nadaljevanju še vključila z vprašanji.  Hvala.

Hvala.  Kandidat za ministra, izvolite.

Hvala za besedo, hvala za vprašanja.  Začel bom s prvim vprašanjem o vodenju Univerzitetnega kliničnega centra, pa vas moram popraviti gospa, o 80 milijonih, ki ste jih navedla, 1. 1. 2018, ko sem prevzel klinični center, sem ga prevzel s praznim računom, z več 10 milijoni obveznosti do dobaviteljev, s 33 in pol milijoni tekoče izgube in 20 milijone izgube iz preteklih obdobij, torej 53 milijoni izgube, z razpadom otroške srčne kardiologije in še bi lahko našteval. 80 milijonov je bilo porabljenih v decembru 2017 v štirih dneh in en teden pred mojim prihodom. Račun je bil prazen. Prvič po dolgih letih je Klinični center začel zmanjševati svoji izgubo. Vsa leta se je izguba iz leta v leto povečevala, seveda, je vedno lahko boljše in vedno obstaja nekdo, ki je boljši. Ampak v danih okoliščinah si upam sivereno trditi, da se kaj bistveno več kot zmanjšanje te izgube ni dalo narediti. V kolikor bi imel plačane vse nepredvidene izdatke, ki niso bili plačani, torej preseganje delovnega programa in pa dvig plač, ki so bile pred mojim prihodom, mislim, da je bil september ali oktober 2017, sem samo iz tega naslova, je bilo 6 milijonov oziroma 5,9 milijona manjka denarja. Če bi dobil vse to plačano, kar je dejansko pripadalo, bi bil skoraj na planski izgubi v prvem letu, iz 33 in pol na dobrih 16 milijonov. Naredili smo dobrih 8 milijonov sanacije. Res, da nismo dosegli sto odstotkov, ampak naredili smo, predvideno je bilo 10 milijonov sanacije, naredili smo jo 8 milijonov. Vse to v prvem letu. Verjamem, da bi cilje, ki jih nismo dosegli, dosegli do konca mandata. Sanacijske oziroma interventni zakon za zavode v izgubah jasno govori, da je potrebno, torej izhodišče takrat je bilo, da mora zavod v štirih letih trajanja sanacije spraviti poslovanje na uravnoteženo poslovanje. Torej, ni bil cilj celotne sanacije v enem letu, ampak v štirih letih.  Povzetek stanja, ni bil samo povzetek stanja, ampak pravzaprav pri vsakem povzetku stanja tudi ključni prvi koraki, katerih se bomo lotili.  Čakalne vrste, sem mislil, da dovolj eksaktno pojasnil kaj je potrebno narediti v prvi fazi, katerih zdravstvenih storitev se lotiti najhitreje, kje je največje število čakajočih. Seveda pa potrebujemo podatke na nacionalni ravni, ki jih danes nimamo.  Razbremenitev administrativnega dela. Lahko vam povem na primeru Kliničnega centra, spremenili smo nekaj procesov, tako da smo del administrativnega dela prenesli na podporne funkcije oziroma na administracijo in s tem delno razbremenili tako zdravnike kot zdravstveno nego. Verjetno bo pa potrebno tudi sistemsko urediti in seveda z nadgradnjo informacijske podpore nadgraditi oziroma razbremeniti strokovni kader te administracije.  Družinski zdravniki. Ja, je pereča tematika, je problem. Skozi številke smo tudi videli kaj se dogaja. Pravzaprav je prvi korak ta, da sedemo skupaj, najdemo rešitev, saj skozi odhod družinskih zdravnikov ne pomeni, da odhajajo iz sistema, odhajajo v druge zdravstvene zavode, kjer je povprečna obremenitev nižja kot v regiji v kateri dajejo odpoved. Vemo, da se je način obremenitve spremenil. Da je veljalo prej nacionalno povprečje, sedaj velja pa regijsko povprečje. In kaj smo naredili? Tiste najbolj pridne smo še dodatno kaznovali z dodatno obremenitvijo. Torej, več kot delam več dobim dodatnega za delati. Tako nekako se je zgodilo, kar je treba nemudoma tudi popraviti.  Povečati je treba število specializacij. Ta trenutek imamo mislim da v sistemu 290, malo manj kot 300 specializantov, ki bodo v doglednem času vstopili v primarni sistem, tako da bomo s tem številom specializantov vsaj delno lahko nadomestili nekaj odhodov in pa tudi upokojitev. Seveda bo potrebno povečati primarni del. Potrebno se bo lotiti, bom rekel, dvigniti zanimanje študentov medicine tudi za primarni poklic, tudi na medicinski fakulteti z vspodbudami s financiranjem doktoratov in tako naprej.  Informacijska tehnologija, lahko vam povem točen podatek za bolnišnice, nimam za cel javni zdravstveni sistem, in sicer so bili odhodki v letu 2018, po mojih podatkih, 20 milijonov 156 tisoč 858 evrov, vir je letno poročilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Razkritje nabavnih poti, je potrebno, mislim da regulirat tudi na zakonski osnovi. Veste, sam posameznik, se borit proti vsem dobaviteljem in vsem lobijem je izredno težko, tako da potrebuje menedžment velikokrat tudi zakonsko podlago. Potem je, Zakon o duševnem zdravju, pravzaprav je potreben normativno uredit. Tukaj gre za izrazit problem, so dolgo oziroma pravzaprav nerazumno dolge čakalne dobe. Po mojem vedenju je na ministrstvu že delovna skupina, ki se ukvarja z to normativno ureditvijo, seveda se bom pa, kot minister, zavzemal, da se tudi te stvari čim prej uveljavijo oziroma sprejmejo. Ni brezplačnega kosila, res ga ni, ampak jaz ga nisem nikoli pojedel gospa. Ne jem kosila, v 1 letu in 4 mesecih nisem bil nikoli na kavi, nikoli na malici in nikoli na kosilu in nikoli mi ga ni nihče plačal. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – gre pravzaprav za to, kot sem tudi povedal v predstavitvi, da je potrebno najti vzdržen in dolgoročen model financiranja. Seveda je v primeru ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja potrebno zagotoviti vir financiranja, saj sicer bo v zdravstvenem sistemu zmanjkalo toliko in toliko 100 milijonov, zato je to stvar poglobljenega pristopa in seveda uskladitve na nacionalni ravni. To ni, to ni stališče ali pa osebna odločitev resornega ministra. Seveda je resorni minister tisti, ki mora na podlagi dejstev potem predlagati najboljšo možno rešitev. Kaj pravzaprav prenesti iz, torej, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, na proračun? Ta trenutek se s to tematiko še nisem ukvarjal, zato vam to težko odgovorim, če sem zelo iskren. Kar se tiče nadzora nad plačniki, ja, kot sem povedal tudi v prezentaciji, nadzor, verjetno ste mislila, da nad javnimi zdravstvenimi zavodi. Nadzor se izvaja. Samo v Kliničnem centru smo lani imeli preko 70 različnih nadzorov s strani zdravstvene zavarovalnice, tako da ta nadzor seveda poteka. Kar sem pa želel poudariti pri tem nadzoru je pa problematika, v primeru napačnega kodiranja. Torej, kodiranja, torej s previsokimi, z napačnimi diagnozami, je javni zdravstveni zavod kaznovan tako, da plača kazen in izgubi ta denar, kljub temu, da je to storitev opravil in tega denarja se skozi leto, seveda, kar nekaj nabere, zato je potrebno, kar smo tudi naredili, v Kliničnem centru, pristopiti k ponovnemu izobraževanju stroke iz naslova kodiranja. Hvala.

Hvala. Kolega Möderndorfer, izvoli.

Hvala lepa. Zdaj, jaz sem si malo drugače predstavljal to zaslišanje, priznam, tudi malo sem bil presenečen, ko sem dobil tole gradivo in ne mi zamerit, gospod Šabeder, ampak, to so podatki, ki jih člani Odbora za zdravstvo morajo vedeti, še preden nastopijo to funkcijo in se morajo sami pozanimati o tem, ker drugače nima smisla, da sploh relevantno diskutirajo o problematiki zdravstva. Zato, jaz moram reči, da, tudi to ni bil »fajn« intro. Ste pa noter, ne glede na to, navedel nekaj svojih pogledov, s tem da se pa do njih niste opredelili in to je za mene ključno. Ključno na tem zaslišanju je samo to, kaj vi mislite o tem, ne kaj mislimo mi o tem. Vi morate povedati, kakšen je vaš odnos do ukinitve in ne ugotavljat, da je treba najti dodatne vire, ampak povejte vi nam, ali mislite peljat politiko, ki jo samo minister lahko pelje, nihče drug član Vlade tega ne more peljat, glede ukinitve dopolnilnega zavarovanja.   (nadaljevanje) Namreč zakaj to govorim? Prejšnji minister tega preprosto ni mogel narediti zato, ker je imel sklenjeno pogodbo preden je postal minister na zavarovalnici Vzajemna in je bil na nek način v šahu in na zavarovalnici Vzajemna so odpirali šampanjce, ko so izvedeli, da bo on postal minister, ker so vedeli, da ukinitve dopolnilnega zavarovanja z njegovih ust ne bo nikoli prišlo. In zdaj vas sprašujem kot ministra, ste vi v kakšni kakršnikoli koliziji takšnih interesov? Saj, da ne boste narobe razumeli, marsikomu bi bilo to všeč, marsikomu pa tudi ne, to je stvar politik in odločitev, ki jih moramo danes na odboru slišati, da vemo, kakšnega ministra dobivamo. namreč, da ne boste narobe razumeli, vi boste danes potrjeni, ker je število glasov v koaliciji vsaj mislim, da dovolj, ampak mene zanima kot bodočega ministra, ko rečete v svojem tekstu: Viri financiranja zdravstva, dvig prispevne stopnje, načelo solidarnosti. Zdaj zakaj dvig prispevne stopnje? Vi pravite, da je denarja premalo ali dovolj? Kot minister me to vprašanje zalo jasno zanima. Ali je 3 milijarde 400 dovolj v zdravstvenem sistemu, glede na to, da ste sami uporabili sicer povprečje oziroma podatke v tem, v svoji predstavitvi in ste omenili, da je v letu 2018 bilo 2 tisoč 23 evrov na prebivalca evrov, ampak v resnici gre za podatke iz 2017, ker nikoli za preteklo leto Eurostat ne daje podatkov, ker jih ne more dati, ker jih obdeluje in zato dela vedno za eno leto pred tem, kakor izda Eurostat, to se pravi, da je to leto 2017 in ne 2018. In če vam povem, da za podatek 2010 je bil tisoč 542 evrov na glavo prebivalca Republike Slovenije, smo mi dvignili to povprečje kar konkretno od 2010 do 2017 in zato me zanima, ali je denarja dovolj? Če ga ni, povejte kje ga primanjkuje. Ali na osnovnem zdravstvenem zavarovanju, ali kje drugje? Namreč sami pravite tudi, da Slovenija daje najmanj iz žepa t.i. sredstev, ne poveste pa, da ga Slovenija daje zato, ker ima tudi najmanj v bistvu dodatnih zavarovanj, ki jih poznajo v tujini in istočasno, kar je še bolj pomembno, mi nimamo tistega, ki je relativno drag in ga bo treba vpeljati in to je dolgotrajna oskrba, o katerem ste sicer omenili in govorili, da je to nekaj, kar sledi in ko se bodo ta razmerja vzpostavila, potem bo seveda ta delež znatno večji iz lastnega žepa. Ampak, ker mi govorimo o javnih sredstvih, mene zanimajo, ali je javnih sredstev dovolj? V tem kontekstu mene zanimajo.  Vzdržen sistem javno zdravstvo da ali ne, sami pravite da, vsaj tako sem razumel iz tega vašega konteksta, vendar kolegica Brinovšek je omenila koalicijsko pogodbo, pa bom jaz bolj jasen pa bolj bom definiral. Ali ste jo prebrali oziroma, ali se z njo strinjate? Samo to rabim. Ja, zaradi tega, ker notri je niz enih dogovorov koalicije večih strank in od tega je odvisno, kakšne politike se bodo peljale. Politike ne pelje koalicije, politike na določenem resorju pelje minister, zato dostikrat koalicija svoje koalicijske pogodbe ne izvede in me zato zanima, da ali ne? Pravite, v bistvu sami sebi postavite vprašanje in posredno nam s tem, ko želite ne odgovorite, ali boste ukinili dopolnilno zavarovanje in rečete: Viri financiranja, dvig prispevne stopnje, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zraven pa še davek za zdravstvo, kar je za mene novo, jaz to ne vem kaj to pomeni, bi vas prosil, če mi to definirate, kaj je to davek za zdravstvo. Davek na alkohol, tobak in sladke pijače. To so pa teme, ki smo jih v Državnem zboru vsaj v treh mandatih premlevali na debelo in ves čas in kar naprej ugotavljali, da je Slovenija po eni strani sicer, da so to krasni davki, ker za alkohol, pa tobak, pa sladke pijače se noben noče z njimi pregovarjati, pa reči: »Okej v redu, pa dajmo davke na nekaj, kar je slabo«, po drugi strani pa imamo v državi razglašeno vino za hrano, smo vinorodna država,   (nadaljevanje) kajne, in bomo najprej pokopali svoje proizvajalce vina. Potem pri tobaku ugotavljamo, da smo tako majhni, da vzpostavljamo tako imenovana dva črna trga, prvič, zaradi tega, ker polovica državljanov lahko gre kamorkoli v roku pol ure v sosednjo državo in kupi cigarete in trošarino plača tam in ne tu. In drug črni trg, ki pa je črni trg v klasičnem pomenu, ko švercajo na debelo cigarete; namreč, to se splača Italiji, Nemčiji, skratka, kjer gre za več desetmilijonske narode, kjer v bistvu imaš tak iztržek. Kar se pa sladkih pijač tiče, smo pa hitro ugotovili, da bomo uničili proizvajalce sladkih pijač - sam sem proti sladkim pijačam, jih ne pijem, in ne kadim, da ne boste narobe razumeli, ker zgleda tako, kot da sem zagovornik vseh treh stvari, ampak govorim o učinkovitosti in smiselnosti tega. Namreč, tako malo poberemo, glede na to, koliko škode naredimo tistim, ki proizvajajo sladke pijače. Ti izračuni so bili narejeni, mi bi pobrali za sladke pijače v tej državi na letni ravni 9 milijonov, naredili bi pa približno 100 milijonov škode. A veste, saj se strinjam, jaz bi prepovedal, če bi se le dalo, ampak fakti so, da to imamo in da je to problem. Razen če je to res nacionalni interes in mislimo, da bomo zaradi tega ozdravili vse naše malčke, ki prezgodaj pijejo preveč sladkih pijač, in na ta način rešili; ampak to je potem stvar konsenza.  Druga stvar, ki me še zanima, je predvsem… Jaz vas ne bom spraševal o Kliničnem centru, ker je nehigiensko, ker na ta vprašanja boste itak slej ko prej morali odgovarjati na preiskovalni komisiji, ker vam to ne uide. Ne uide vam zaradi tega, ker preprosto vsi, ki so bili involvirani v dobrem in slabem, bodo pač prišli na preiskovalko, zato da bodo pomagali razjasniti okoliščine, in zato bom to tam spraševal, ker tu nima smisla. In kar je še bolj pomembno, vi le postajate minister za nacionalno zdravje, ne pa za to, kaj se je dogajalo v Kliničnem centru. Vas bom pa vprašal nekaj drugega, kar je za mene ključno. Splošni zdravniki. Sami ste omenili v kontekstu, da je problem na primarnem zdravstvenem zavarovanju. Zdaj me pa zanima, kaj boste naredili kot minister, glede na to, da je bil Zakon o zdravstveni dejavnosti spremenjen in v 20. členu govori zelo jasno, pardon, o zdravniški službi, ki govori zelo jasno o tem, da lahko v zadnjem letniku specializanti splošne medicine oziroma družinske prakse začnejo opredeljevati paciente. Mi imamo 51 teh zdaj v zadnjem letniku, od tega jih danes opredeljuje samo 12. Teh opredelitev ni in imamo tu ogromen primanjkljaj. In ne vem, zakaj smo spreminjali zakon, če se tega ne izvaja. No, saj vam bom pomagal, tu bi ZZZS, pardon, Zdržavniška zbornica, da bom bolj natančen, da ne bo kdo narobe razumel, ker imajo zelo podobne črke, govorim o blagajni, morala spremeniti Pravilnik o specializacijah, pa tega ne naredi. Kakšen je vaš odnos do Zdravniške zbornice, ko pravzaprav ima javna pooblastila in tu že leta ugotavljamo, da prav ta Zdravniška zbornica, dostikrat ne vemo, ali je zdravniško društvo ali je to sindikat ali je to zdravniška zbornica, ki bi morala opravljati določena javna pooblastila, kjer pa predsednica sedi takole na drugem koncu pa reče, da nimajo niti resursov, da bi opravili nadzor.  Naslednja stvar, ki se mi zdi ključna, da odgovorite tudi na vprašanje…

Sva že na devetem vprašanju, Jani, bi prosil, če lahko minister odgovori, pa boš nadaljeval…

Lahko, potem bom pa v drugem krogu. Okej, v redu, ni problema. Hvala.

Izvolite, minister, kandidat.

Hvala za besedo.  Kar se tiče stališča dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Moram še enkrat povedati, da to ni volja in stališče resornega ministra, ampak je stvar koalicijskega sporazuma in usklajevanja koalicijskih partnerjev. Ta trenutek nihče v tej državi nima enoznačnega odgovora, kaj je prav. Ne gre za osebno stališče mene ali kogarkoli drugega, gre za sprejete odločitve, ki bodo zagotavljale dolgoročno in stabilno financiranje zdravstvenega sistema, za to gre. In se bo na osnovi tega treba odločiti, kaj je najboljša odločitev za slovenski zdravstveni sistem.  Ali je denarja dovolj? Ja, zmeraj vprašanje, ki se kar naprej pojavlja v zdravstvenem sistemu. Tako vam bom rekel, to pa je moje zelo osebno stališče, za tekoče delovanje kot je zdravstveni sistem, ga je verjetno dovolj. Seveda je potrebno optimirati procese, znižati nabavne cene dodatno in tako naprej in tako naprej. Se pravi, izkoristiti vse možne resurse za bolj racionalno poslovanje javnega sistema. Zagotovo pa ni dovolj denarja za razvoj novih metod zdravljenja, za nova izobraževanja, za novo drago medicinsko opremo in seveda za vlaganje v nujno potrebno infrastrukturo. Za to pa zagotovo denarja ni dovolj. Vemo tudi, da na področju zdravil prihaja vedno več bioloških zdravil, predvsem za onkološke in zelo težko bolne paciente, ki stanejo veliko, ki stanejo nekaj desetin milijonov evrov in zagotovo bo na tem področju denarja zmanjkalo.  Koalicijsko pogodbo sem seveda prebral. Bila je podpisana kot volja koalicije pred mojo kandidaturo. Veste, tako je, pogodba je zmeraj dokument, ki ga sklenejo partnerji v primeru, da gre kaj narobe. To je osnova tudi v pravni dikciji. Po mojem vedenju nikoli ni bila v celoti nobena koalicijska pogodba izpolnjena. Seveda se morajo pa vsi deležniki truditi, da uresničijo čim več členov ali pa sklepov ali pa ciljev, ki so v koalicijski pogodbi zapisani.  Vprašali ste me, če sem v kakšni koliziji interesov z zavarovalnico. Po mojem vedenju nisem v nobenih koliziji interesov z nobeno zavarovalnico niti z nobenim deležnikom, tako da se lahko vedno odločim po najboljši in svobodni volji.  Splošni zdravniki, primarni zdravstveni sistem. Mislim, da sem uvodoma poskušal pojasniti kje vidim težave in kaj je treba nemudoma narediti. Potrebno bo seveda, tako kot ste sam lepo ugotovil, skupaj tudi z zdravniško zbornico, ki jo zmeraj vzamem kot neke vrsto partnerja, veste, z vsemi deležniki na tem področju pogovarjati s sindikati, Zdravniško zbornico, Zbornico zdravstvene nege, z zdravstveno zavarovalnico, politiko. Zmeraj je potrebno prisluhniti vsem in najti najboljšo možno rešitev. Ja, vzamem jih kot partnerje, ker vse v tem sistemu vzamem kot partnerje. To mogoče v pojasnitev za odnos do Zdravniške zbornice. Hvala.

Izvolite.

Niste mi odgovoril na kar nekaj vprašanj. Ne vem, mogoče, ker ne želite ali pač enostavno mogoče nisem bil dovolj jasen. Mene zanima predvsem to, da ste prebrali koalicijsko pogodbo, hvala lepa, sedaj vem. Ampak uresničevanje politik je na ministru in ne na koaliciji. Koalicija ponavadi s poslanci sprejema tisto, kar predlaga vlada. Noben drug minister ne bo predlagal določenih rešitev. Pol leta smo že izgubili zato, ker preprosto predhodnik pač se ni odločil zato, bom zelo milo rekel ali pa se ni hotel. Mene pa zanima, kakšno študijo bo še treba narediti, glede na to, da v resnici ne morem pristati na dejstvo, da nekdo reče, ja, če bomo ukinili dopolnilno zavarovanje, potem zmanjka pol milijarde denarja, okoli 450 milijonov, kolikor ga visi v dopolnilnem zavarovanju. Vendar vsi vemo, da za to bo treba narediti dve stvari, že danes. To vemo. Eno je dajatev za dolgotrajno oskrbo, ki jo eni redkih od držav v Evropi nimamo in do tega je treba jasno zavzeti stališče. Če hočeš imeti dolgotrajno oskrbo boš moral to plačati. Ampak to bo moralo biti obvezno zavarovanje za vse državljane, ki delajo in plačujejo prispevke, ker drugače tega zavarovanja nikoli ne bo, drugače ne bo šlo…

Kolega Jani, to je replika, ker drugače bom moral v prakso dopolnjevanja uvesti za vse.

Ja, jaz bi rad imel…

Replika je, da hočeš odgovore na vsa vprašanja…

Predsednik, jaz bi rad imel vprašanje. Jaz vem, da ste vsi nervozni zaradi tega, ker imamo redno sejo, ampak   mi smo imeli zelo dolg intro. Bomo imeli pač po seji naprej. Saj bo časa dovolj. In bo to zavarovanje pač preprosto moralo se uvesti. Na drugi strani bomo pa morali seveda dopolnilno zavarovanje najti vir, ki je bil tudi pripravljen in predlagan. Zdaj kako ali ne, ali imate kakšno boljšo rešitev? Zdaj, ena od vaših vprašanj je dvig prispevne stopnje. Saj to lahko tudi zamenja…, osnovni problem, to kar ste pač rekel, ampak jaz bi rad samo vedel vašo odločitev. Če se ne morete danes odločiti, jaz to razumem in tudi sprejemamo, ampak povejte mi v kolikem času bo pa to vam kot ministru jasno ta odločitev, ker ne mi reči, da se bo kje moral nekdo drug odločiti, ker odločati se boste moral vi.  Potem naslednje vprašanje NIJZ. Mi imamo Nacionalni inštitut za javno zdravje. Jaz kar naprej bentim na vseh razpravah, da pravzaprav dostikrat ne vem zakaj ga imamo, zaradi tega, ker v bistvu NIJZ s pooblastili, ki jih ima, ki so v javnem interesu, dostikrat ne opravlja, še posebej pa ne opravlja glede čakalnih vrst. Sami pravite, da podatkov ni. Mi smo spremenili zakon, določili NIJZ in tudi sistem zbiranja teh podatkov, teh podatkov pa zdaj kar na enkrat ni. Ni jih pa zato, ker jih tudi bolnišnice ne sporočajo in podobno. Kaj boste kot minister konkretno naredil? Zdaj ugotavljati prav na debelo in široko nov sistem ugotavljanja nima smisla, ampak je treba samo speljati do konca, da do teh podatkov pridemo. Poleg tega pa, ali boste speljal glede NIJZ to kar se noben minister nikoli ni upal, to pa je, da ga ne plačujemo v celoti, ampak da samo za tiste stvari, ki jih bomo opredelili, da so v javnem interesu in kot inštitut NIJZ ne počne, ostalo, 50 % pa ne dobiva na trgu tako kot vsi ostali. Ne nazadnje tudi bolnišnica dobiva na trgu dodatna sredstva in ne vem zakaj bi NIJZ bil nekaj posebnega, ker tam delajo stvari, ki tudi niso v javnem interesu in nič ne počnejo. Skratka, kakšno je vaše mnenje okoli NIJZ? Ali boste kaj spremenili? Istočasno me pa samo še zanima, pa bom potem zaključil. Glede zbornice FIDEZ in društva, to ste že povedal, da je to vaš partner, čeprav mislim, da sindikat ne vem kakšen partner je ministru, sindikat je, z delodajalcem se naj pogovarja. Mene predvsem zanima reorganizacija zdravstvenih zavodov po novem zakonu. Na ministrstvu je bil že pripravljen, vaš predhodnik ga je pripravil, vsaj tako je rekel. Naj bi bila neka gospodarska dejavnost. Vi smatrate kot zdravstveni sistem kot gospodarska dejavnost, da je zdravstveni sistem gospodarska dejavnost ali je to dejavnost posebnega pomena. Ne vem. To bi rad slišal kot bodočega ministra, ker to je zelo pomembno, pa za mojo odločitev. Ker, če je zdravstveni sistem…, bom tukaj naredil piko.. to je vprašanje.

Hvala kolega Jani.  Vmes sem kolegico Brinovšek vprašal, če hoče tudi dopolnitev, ker moramo biti fer. Si rekla, da ne. Vredu.  Zdaj tako bom rekel, manjšinska Vlada ponavadi pomeni tudi, da se v Državni zbor vrne več razprave. To Danci zelo dobro prakticirajo že zadnjih sto let, več kot pol časa. Od kandidata za ministra pa mogoče nasvet, mogoče nekoliko malo bolj obširno vprašanja, odgovor na vprašanje, ker drugače se bomo očitno vsebinsko vrteli v več krogih. Izvolite.

Hvala za besedo.  Če začnemo zopet z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem in samim zakonom. Zakon je na mizi. Napisan je bil že pod prejšnjo Vlado, zagotovo ga je potrebno ponovno pregledati, prevetriti, eventualno dopolniti in sprejeti najboljšo možno odločitev, ki je ta trenutek ne vem, ker materijo premalo poznam iz vidika različnih možnih simulacij, da bi se lahko ta trenutek suvereno odločil. Mislim, da je to ta trenutek najbolj odgovoren, najbolj možno odgovorno stališče.  Kar se tiče Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Ja, se strinjam z vami, predvsem bom rekel na IT-ju opažam to problematiko NIJZ in e-zdravje kot ključna hrbtenica informacijskega sistema, se pravzaprav po mojem vedenju veliko ljudi tam ukvarja tudi s projekti, ki so projekti na trgu in   niso dela in naloge, ki bi jih pravzaprav morali opravljati. Tako da ja – problematika mi je poznana, hvala, da ste jo tudi tukaj izpostavili, in zagotovo bo treba tudi tukaj najti ustrezne rešitve. Kar se tiče upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, sem že v svoji prezentaciji povedal, kaj je pravzprav potrebno narediti. Takole bom rekel, zelo po domače, miks. In tiste instrumente, ki so danes v gospodarskih družbah in omogočajo menedžmentu bolj fleksibilno odločanje, predvsem bolj fleksibilen način nagrajevanja, ki ga danes javni zdravstveni zavodi nimamo – nimamo korenčka, nimamo palice, bo potrebno prav gotovo te segmente pobrati iz gospodarstva in jih prenesti v javni zdravstveni sistem. Kot sem pa tudi že povedal v prezentaciji – nikoli, nikoli javni zdravstveni sistem ne sme in ne more biti gospodarska družba. Kajti gospodarska družba v osnovi sledi samo enemu cilju, ali pa ključnemu cilju, to je maksimizacija dobička.

Hvala. Sledi kolegica Mojca Žnidarič. Izvoli.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem! Ja, vprašanj s področja zdravstva je res ogromno. Jaz sem se odločila, da vam jih zastavim pet. In sicer, s 1. januarjem letos bi morali biti zagotovljeni vsi pogoji za izvajanje Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami. Ker slišimo na terenu, da prihaja v zvezi z izvajanjem tega zakona do določenih težav, me zanima, ali so s strani Ministrstva za zdravje zagotovljena potrebna proračunska sredstva za izvajanje tega zakona.  Kot drugo - Urgentni center Ptuj. Vrednost urgentnega – torej, ocenjena vrednost Urgentnega centra Ptuj je 3,4 milijona evrov, kar lahko vidimo tudi v sprejetem rebalansu proračuna za leto 2019. In me zanima, ali gre za tipsko velikost C3 ali za manjšo urgenco? Torej, kaj točno bo zajemal to urgentni center? Kajti edini izvajalec, ki se je lani prijavil na ta razpis, je ponudil ceno 5 milijonov evrov. Glede na dolžino trajanja projekta, to je več let, že trajajo priprave, in podražitev vseh gradbenih storitev, obstaja velika bojazen, da teh 3,4 milijone evrov ne bo dovolj.Zanima me, ali boste torej zagotovili dodatna sredstva, da bo ta projekt končno lahko zaživel.  Kot tretje – evtanazija. Zadnje čase se v medijskem prostoru veliko pozornosti namenja vprašanju evtanazije. Kljub temu, da bi morali opraviti poglobljeno razpravo o tem družbeno pomembnem vprašanju, me zanima, kakšno je vaše stališče o evtanaziji oziroma stališče o tem, da se to vprašanje naslovi v okviru zakonodajnega postopka.  Četrto moje vprašanje se nanaša na bele zalivke. In sicer, z lanskim letom se je začela uporabljati evropska uredba, ki države članice zavezuje k temu, da se pri otrocih, starih do 15 let, nosečnicah in doječih materah uporabijo bele zalivke in ne več amalgamske. Kdaj lahko pričakujemo spremembe pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bodo predvidele načrt opustitve amalgama? In pa zadnje, precej lokalno. Psihiatrična bolnišnica Ormož ima trenutno pooblastila za izvajanje specializacije iz psihiatrije v skupni dolžini 16 mesecev, kar je v primerjavi z ostalimi psihiatričnimi bolnišnicami najmanj in veliko manj, tudi če upoštevamo velikost bolnišnic. In sicer imajo Begunje 44 mesecev, Idrija 41 mesecev, Vojnik 34 mesecev. Ormož pa torej le 16. Sami ste omenili v današnji predstavitvi, da je teh duševnih bolezni in stisk veliko, zato me zanima, kaj boste storili, da se bo to – torej, ta program specializacije izboljšal v prid manjših bolnišnic oziroma bolj pravično razdelil v korist psihiatrične bolnišnice Ormož. Hvala.

Hvala. Predlagam, da kar odgovorite.

Hvala za vprašanja. Najprej, Zakon o celostni zdravstveni obravnavi predšolskih otrok. Po mojem vedenju so ta sredstva zagotovljena.  Urgentni center Ptuj, mislim da ste rekla objekt C-3, to je - popravite me - jaz mislim, da 700 kvadratov. To je to, kar je dogovorjeno. Se pravi, to je objekt, mislim, da samo pritlični objekt, so pa trenutno po mojem vedenju v pogajanjih, torej ministrstvo sodeluje pri tem, ker gre za preseganje predvidenih investicijskih sredstev. Do te točke vem, da je zadeva v teku. Torej definiran je objekt, definiran je s strani, torej predvidena sredstva, problem ki je, je trenutno to, da presegaj ponudbe predvidena proračunska sredstva, tako da, kje pa ta trenutek je status, pa vam žal ne znam odgovoriti.  Evtanazija, ja, seveda je postalo družbeno vprašanje. Vsak državljan ima seveda neko intimno stališče v zvezi z evtanazijo. Gre pa za to, da je potrebno to zadevo doreči seveda na nivoju celotne družbe. Vsekakor, kar je pa nujno potrebno, je pa to, da je treba starajočim in pa težko bolnim omogočiti najboljše možne pogoje življenja v tem času hudih bolezni. Bele zalivke. Zdaj načeloma ja, osebno se seveda strinjam s tem, čeprav študije stroke pravijo, da amalgamske zalivke niso toksične, ko so v ustih, šele v času odstranitve postanejo toksične, torej so v času, ko je zalivka v zobu inertna. Sicer pa se, tukaj se pa osebno strinjam seveda, da je potrebno spremeniti dejstva in zagotoviti možnost, recimo predvsem otrokom in pa nosečnicam, možnost brezplačnih belih zalivk, tako bom rekel. Peto vprašanja. Pa žal premalo poznam materijo, da bi vam znal ta trenutek odgovoriti.

Zadovoljna, ali želite dopolnilno?

Delno ja, bom pa gospodu dala čas, da se pripravi in da to lokalno Ptuj in pa Ormož potem kasneje preveri. Bom preverila čez nekaj mesecev. Hvala.

V redu, hvala.  Kolega Lenart, naslednja naj se pripravi kolegica Muršič. Izvoli.

Spoštovani gospod Aleš Šabeder, kandidat za ministra za zdravje! Jaz sem bom nasprotno od nekaterih predhodnikov to vašo poročilo, to vašo analizo ocenil kot zelo dobro. Mogoče tudi zato, ker sem novi poslanec, ampak kot podjetniški svetovalec, kot človek iz plana in analize, kot tudi sanacije v gospodarstvu lahko iz takega poročila zelo jasno vidim, kje so problemi. Analiza oziroma podajanje je vsebinsko razdeljeno lepo po sklopih in kaže na to, da se iz tega da dobro ukrepati in ne dvomim, da kot izvršna oblast na ministrstvu boste jasno pristopili k ukrepanju na tem področju.  Na številna vprašanja, ki sem jih imel pripravljena ste praktično že odgovorili, ampak kljub temu bi želel postaviti vsaj tri področja, mogoče še dodatno in sicer to, kar ste omenili v zdravstveni blagajni. Na državljana v Sloveniji se zbere cca. 2 tisoč evrov. V Avstriji, Nemčiji cca. 4 tisoč. Makedoniji samo 900 evrov. Zaokrožujem. Seveda je to odraz neke gospodarske uspešnosti, ker vemo, da te prispevne stopnje se vežejo tudi na neko uspešnost gospodarstva, na povprečne plače in še kaj drugega in pomembno je tole: V primerjavi z deležem BDP namenjamo v zdravstvu ta delež 8 procentov, povprečje evropske unije je 9,6 procentov. Ker pa ste tudi sam rekel, da glavnino tega denarja porabimo za tekoče aktivnost v zdravstvu je velika razlika, da zato nekako je dovolj, zmanjkuje pa potem za investicije, kar ste tudi sam rekel. Ta primerjava, ki jo imam jaz v Avstriji, namenjajo cca. 0,7 % BDP za investicije, v Sloveniji pa že manj kot 0,4 & in ta razlika med 8 % in 9,6 %, povprečje Evropske unije, mislim, da je že neka dolžnost oziroma pravica, da ta denar to razliko nekako pridobimo, čeprav vemo, da nominalno pa potem zberemo dosti manj denarja. Zdaj seveda moramo iti tudi k temu, da pri nas vemo, da zdravila in oprema in infrastruktura je nekako približno enako kot drugje, so enke razlike, plače pa so nižje. In seveda iz tega, kot smo rekli, 2 tisoč evrov napram 4 tisoč evrov, si nikakor ne moremo privoščiti toliko, kot pa te primerljive države, predvsem za Avstrijo s katero se zelo radi primerjamo. Drugo vprašanje. Primarno tole, Slovenec obišče zdravnika povprečno leto 4,5-krat. Namerno izhajam iz takšnega izhodišča, da tu zaznamo neki problem. Glejte, Švicar, švicarski državljan manj kot enkrat. Zakaj postavljam takšno vprašanje? Zelo velike razlike so med državami. Podatek za japonsko je pa celo več kot 10-krat. Kaj menite, kaj je temu vzrok? Smo Slovenci toliko bolj bolni, ali menite, da je to v naših razvadah, izkoriščanju pravic javnega zdravstva, odnosa do javnega denarja, nespoštovanja do zdravstvenih delavcev, tudi pritiskov delodajalcev do zaposlenih, ker nam ni potrebno plačati nobene participacije, ker nam vse pripada. Iz tega mislim, da lahko veliko problemov, ki nastajajo v našem zdravstvu tudi iz tega izluščimo, predvsem v primerjavi z drugimi nacijami. In pa to tretje področje primarnega zdravstva, ki smo ga že omenjali. Jasno je, da je kadrovsko - tu, da smo najbolj podhranjeni in da je tu največ problemov verjetno tudi najslabša organiziranost. Dobra organiziranost zdravstva na primarni ravni bi bistveno pripomogla k skrajševanju čakalnih vrst. Seveda, če bi se zdravnik lahko posvetil pacientu po osnovnih normativih. Danes govorimo nekje o 7-ih minutah. Kaj pa lahko v 7-ih minutah nekdo pravilno naredi, diagnosticira, je to drugo. Se pravi, s pravilno diagnozo na prvem obisku bi lahko pacienta pravilno diagnosticirali, oskrbeli pacienta v celoti na te ravni in ga po potrebi napotili k ciljnemu specialistu. Če ima zdravnik v ambulanti preveč pacientov in opravlja še druga dela zaradi pomanjkanja kadrov se pacientu ne more posvetiti kot bi moral. Tako pacient ni primerno obdelan, ni napoten k ciljnemu specialistu. Tako se pacient čez čas ponovno vrača nazaj na primarno raven in po nepotrebnem povzroča čakalne vrste. Primarno zdravstvo vodi direktor in župan, torej lokalna skupnost, Ministrstvo za zdravstvo in ZZZS pa tako le posredno vlogo. Kakšne ukrepe boste prevzeli na primarni ravni, da se stanje izboljša? Hvala lepa.

Hvala. Kolegica Muršič, kar nadaljujete, da naberemo vprašanja.

Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Spoštovani kandidat za ministra, lep pozdrav! Jaz bom začela z vašim predhodnikom. Vaš predhodnik je v začetku navedel: Na področju zdravstva so potrebne spremembe tukaj in zdaj. Takrat sem ga vprašala v svojem vprašanju kdaj, zaradi tega, ker vemo, da so potrebne spremembe resnično zdaj oziroma bi že morale te spremembe biti. Minilo je žal 6 mesecev, do teh vse potrebnih sprememb na področju zdravstva ni prišlo. Vi ste v vaši predstaviti omenili: Zdravstvo mora postati prioriteta vseh, zdravje je samo eno. Na tem mestu se absolutno strinjam in ne mora, to dejansko mora obstajati in o tem že govorimo kar vrsto let. Zahvaljujem se vam sicer za obsežno predstavitev. Zdravstvo je kompleksna zadeva, veliko bi še lahko govorili, osredotočili ste se na 5 točk, ki so zelo pomembne in nujno potrebne. Vendar moram reči, da me v vaši predstavitvi je malce zbodlo to mnenje - mora biti, moramo, dogovorili se bomo – jaz resnično pričakujem te konkretne rešitve, ki ste jih navedli. Sicer po posameznih, teh, prioritetah, vendar resnično čas, čas je potreben, kajti 6 mesecev v tem mandatu nam je že odplavalo in nujno, nujno potrebujemo spremembe na tem področju. Vem, da je zelo, zelo obsežno. Potrebno bo veliko, veliko volje, energije, saj do danes še ni bilo, bom tako rekla, pod navednicami, junaka, ki bi mu to uspelo, kajti, ministrov se je menjalo zelo, zelo veliko. Nekaj, verjamem, da se da rešiti z samo organizacijo. Tam dejansko mi kot poslanci ne moremo dosti pomagati, tam kjer pa so potrebne konkretne zakonske spremembe, pa absolutno, ki bodo sledile pacientu, imate našo podporo, zato gremo naprej, naredimo zakonske spremembe. Pa naj bo to dovolj v tem začetnem delu. Imam kar nekaj vprašanj. Sicer smo se omejili na 7 vprašanj, upam, da bom lahko strnila v 7 vprašanj. V nasprotnem primeru bom poskušala še v drugem krogu postaviti vprašanja. Prvo me zanima, mešanje javnega in zasebnega zdravstva – je žal v našem sistemu še vedno prisotno – zanima me vaš pogled, kako bi to rešili oziroma, ali mogoče podpirate to idejo o mešanju zasebnega in javnega? Bom konkretno omenila, pa verjamem, da ste se s tem tudi srečali, zdravnik opravi delo v javnem zdravstvenem zavodu, v popoldanskem času pa opravi storitev še v svoji zasebni ordinaciji ali pa pri drugem koncesionarju, ampak, dopoldne mu reče, pridi popoldne k meni, kajti tam boš dobil storitev prej, vendar jo boš pač plačal – zanima me vaše mnenje glede tega. Omenili smo, da želimo zdravnike obdržati doma, v domačem okolju, kajti izobraževalni sistem da veliko, veliko za te zdravnike – na kakšen način in s kakšnimi ukrepi bomo zadržali mlade zdravnike v domačem okolju? Ob tem se še bo nadaljevalo moje vprašanje, kako obdržati obstoječe zdravnike v našem zdravstvenem sistemu, kajti odhajajo nam v tujino - sicer ste omenili, da ne, da primarni zdravniki odhajajo drugam, na druga področja, kjer imajo manjši obseg dela oziroma manj pacientov. Pozdravljam vaše uspešno delo v UKC Ljubljana, kjer ste se uspešno, bom rekla, spoprijeli z izgubo, ki je bila, rešili, bom rekla, zdravstveni sistem, zato mi je prva misel šinila, ko sem pač slišala vaše ime za ministra, joj škoda je, da vas dejansko imamo za kandidata za ministra, kajti mogoče bi lahko nadaljevali s temi ukrepi, ki ste začeli. UKC Ljubljana je bil v nezavidljivem položaju in vi ste naredili korak naprej, zato menim, da je škoda, da vas imamo danes tukaj, ampak verjamem da, ste se spoznali v letu in še nekaj mesecev, dodobra ta sistem in da boste na področju bodočega ministrovanja lahko te vaše ideje oziroma vse, kar ste spoznali, uspešno uporabili pri tem vašem ministrskem delu. Glede dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ste že povedali, kljub temu, so možni ukrepi, zato bi pričakovala, na tem mestu, da bi sicer se konkretno opredelili. Tekom vašega ministrovanja bomo vsekakor o tem govorili, kajti koalicijska pogodba je jasna. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Mogoče zvišanje prispevne stopnje, pa bi zadevo lahko zadevo uspešno rešili. Zdaj, dotaknila bi se še bolnišnic. V času krize se je zelo varčevalo na samih investicijah. Druga največja, žal se bom malo   osredotočila na lokalno politiko, mislim, na lokalni – ali pa regijsko raven. Druga največja bolnišnica v Sloveniji, UKC Maribor, ima veliko težav, od klim in vsega ostalega, vendar v zadnjem času najbolj pereč oddelek – pljučni. Kajti nevzdržne so že razmere v tem oddelku. Sredstev za investicije v sedanjem proračunu za ta oddelek ni bilo. Zanima me vaš pogled, ali se bo dalo kaj urediti, da se bo ta oddelek končno preselil na lokacijo UKC, kjer dejansko tudi na koncu koncev v sedanjem času tudi sodi. Nadalje imam vprašanje za osebe brez zavarovanja. Kljub temu, da po nekih zadnjih podatkih je število teh oseb v Sloveniji bistveno manj, se zmanjšuje, trenutno sicer se govori o številu 650 oseb, vendar zdravnik v pro bono ambulanti opozarja, da so te številke – niso realne in da je teh številk še več. Kakšen je vaš pogled na to? V nadaljevanju bi pa želela odgovore v zvezi z dolgotrajno oskrbo. Ste jo sicer v vaši predstavitvi omenili. Takšno stanje, kot je danes, povečuje socialne stiske in revščino med temi starejšimi. Demografski trendi so takšni, da bo v naslednjih letih vse več potrebovalo te storitve. In enostavno v preteklem mandatu je bil pripravljen Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki pa ga je žal strokovna – žal ali pa tudi ne – in tudi laična in tudi politična javnost zavrnila. Na tem mestu ne vem, če ste seznanjeni, obstajajo trije pilotni projekti v Sloveniji na podlagi tega zakona, zato me zanima, kako se boste lotili problema dolgotrajne oskrbe in zanima me, če ste seznanjeni s to vsebino, ki je bila pripravljena na Ministrstvu za zdravje. In če slučajno ste, kakšno je vaše mnenje do predlagane vsebine. Nadalje me zanima tudi, kakšen je vaš pogled – jaz verjamem, da ste se seznanili z ekipo, ki je na ministrstvu – in kako boste organizirali vaše delo, da bo delo uspešno? Da poslanci, ki bomo postavljali vprašanja – ta poslanska vprašanja, se ne bodo vedno ponavljali eni in isti odgovori. Kajti mene že pravzaprav jezi, da postavim pri enem ministru eno vprašanje, pri drugem ministru isto vprašanje pa dobim isti odgovor, pri tretjem ministru ponovno isto. To pomeni, da nekdo ta vprašanja oziroma te odgovore kar reproducira, ne poglobi se pa nekdo v vsebino. Kajti verjamem, da če se nekaj dogovorimo, da so rešitve, in enostavno tu je potrebno narediti neke konkretne spremembe. Z vsemi dolžnim spoštovanjem do vseh zaposlenih. Na tem mestu bi še se zgolj opredelila - oziroma ne vem, če poznate – v zvezi z domovi brez koncesije. Dostop do zdravstvene nege je v vseh domovih dovoljen. Oziroma se pokriva iz zdravstvene zavarovalnice, vendar zdravstveno oskrbo imajo plačano zgolj tisti domovi, ki imajo koncesijo. Nekateri domovi delujejo na podlagi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, na podlagi dovoljenja, na drugi strani imajo dovoljenje za opravljanje z Ministrstva za zdravje, ne dobijo pa pokritih zdravstvenih storitev s strani zdravstvene zavarovalnice. To je zame zelo sporno oziroma celo ustavno sporno. Je zelo pereča problematika, kajti gre za kršenje temeljnih človekovih pravic teh, ki lahko te storitve – ne lahko, ki jih koristijo – v teh domovih brez koncesije. Kajti ta sredstva potem padejo na posameznika. Bodoči kandidat – mislim, kandidat za ministra – verjamem, da na to vprašanje bo v tem trenutku po vsej verjetnosti zelo težko odgovoriti, kajti sem ga zgolj na grobo   opisala, vendar na tem mestu ne bom dala miru, kajti vsi v Sloveniji – vse državljanke in državljani, ki so plačevali in plačujemo, si zaslužimo osnovno zdravstveno nego, ne glede na to, ali smo v koncesijskem domu za starejše, ali smo v nekoncesijskem, ali smo doma na domu. Toliko zaenkrat. V nadaljevanju se še bom pa po vsej verjetnosti oglasila.  Hvala lepa.

Hvala.  Ker se je nabralo deset vprašanj, če sem pravilno štel, kandidat, izvolite. Pred tem pa še obvestilo. Pooblastilo – poslanec Bandelli nadomešča poslanca Starovića.

Torej, zagotovitev sredstev za investicijo. Kot sem že uvodoma pa tudi večkrat danes povedal – pravzaprav je to ključni del, ki nam v zdravstvenem sistemu manjka. Zagotovitev sredstev investicij. Zdaj, vsega seveda iz proračuna ni mogoče – jaz sem se s tem ukvarjal kot direktor bolnišnice in spremljal dobre prakse tudi v drugih državah. Veliko velikih bolnišnic v sosednjih državah je uspelo sfinancirati – ali pa zagotoviti sredstva v osnovno in pa kritično infrastrukturo tudi preko evropskih projektov ali deloma nekatere tudi v celoti. Predvsem veliko je bilo narejeno tudi na energetski sanaciji, kjer obstajajo danes možnosti partnerstev, kjer se plačuje investicija preko – pravzaprav preko prihrankov. Takšni primeri dobre prakse so, recimo, zagrebški klinični center pa bolnišnica v Gradcu. To sta bolnišnici, ki sta povsem primerljivi tudi, recimo, z našim kliničnim centrom. Tako da to ni samo problem v Sloveniji, ampak se s tem srečujejo tudi drugje in pravzaprav iščejo tudi druge rešitve na trgu. Nekateri se poslužujejo tudi javno-zasebnih partnerstev, torej modelov je kar nekaj, kjer je možno zagotoviti te investicije, ki so pravzaprav največji problem, saj so to – je masa denarja, ki jo je naenkrat potrebno zagotoviti. Ali pa v zelo, bom rekel, kratkem časovnem obdobju.  Kar se tiče obiska Slovencev pri zdravniku – jaz bi rekel takole. Zagotovo je to pokazatelj, da imamo dobro dostopnost do zdravstvenega sistema. Veliko bo potrebno verjetno narediti tudi na ozaveščanju ljudi. Opažamo, predvsem v bolnišnicah tudi, da prihajajo pacienti, katerih stanje ni tako nujno, prihajajo predvsem – to vidimo na urgentnih centrih, na urgencah, kjer je tudi do tretjino pacientov takšnih, ki pravzaprav niso bili urgentni pacienti in so prišli za neko manjšo, bom rekel, težavo, ki bi jo lahko uredili pri svojem družinskem zdravniku. Seveda se zopet pojavi ta povratna zanka, da imamo problem - na primarnem zdravstvu imamo premalo družinskih zdravnikov, zato ljudje velikokrat zaradi tega in zaradi nuje pridejo na urgenco. Kar se tiče primarnega zdravstva, ja – se strinjam z vami. Tudi jaz sem prišel do podobne ugotovitve, pravzaprav organi, ki nadzorujejo zdravstvene zavode in pa imenujejo vodstva, so lokalna skupnost in pa predstavniki zdravstvene zavarovalnice, tako da ministrstvo oziroma država nima predstavnikov v zdravstvenih zavodih. Verjetno bo treba tudi tukaj razmisliti o tem, da bo v svetih zavodov zdravstvenih domov prav tako prisoten – ali pa del sveta zavoda – tudi predstavnik, bom rekel, države. Mešanje javnega in zasebnega zdravstva – ja, dnevni problem vseh direktorjev bolnišnic – vam bom skozi številke povedal, kako obsežno je to vprašanje. Klinični center ima približno 830 zdravnikov specialistov. To število niha med meseci. In pa 750, približno, izdanih soglasij za delo pri drugem delodajalcu. Torej, praktično dve tretjini, 80 % ali več zaposlenih zdravnikov ima izdano soglasje. Direktor javnega zdravstvenega zavoda, če zdravnik specialist izpolnjuje vse zakonske pogoje, jim pravzaprav mora izdati   soglasje. Tukaj ni nobenega instituta, da bi to soglasje zavrnil. Velikokrat je na menedžmentu bolnišnice ali pa javnih zdravstvenih zavodov – da ohranijo stoično držo, bom temu rekel, in zdržijo pritiske in ne podpišejo soglasij, tudi v kliničnem centru ne podpisujemo – vsaj v mojem mandatu ne – soglasij tistim zdravnikom, ki ne izpolnjujejo pogojev, predvsem ne izpolnijo planiranega delovnega programa. Pa vam bom še eno drugo stvar povedal, ki je relativno zanimiva, kaj pravzaprav zdravniki rečejo. »Saj če bi me plačali tako, kot me plača privatnik, bi ostal popoldne v bolnišnici. Saj poznam to okolje, delal bi z istimi ljudmi v isti operacijski dvorani pa še – dajva reči – še v Maribor se ne bi bilo potrebno peljati.« Vendar ker nimamo te možnosti nagrajevanja, odhajajo zaradi pač boljših pogojev, delat k zasebniku. Moramo pa se zavedati tudi nečesa drugega. Zasebnik v svoji osnovni strukturi nima pravzaprav velike fiksne ali pa statične ekipe. Navadno je samo medicinska sestra administratorka in je njegova ekipa pravzaprav sestavljena iz zdravnikov, ki prihajajo iz javnih zdravstvenih zavodov. Tako da ta trenutek vam ne znam dati odgovora, kaj je prava – ker ni enoznačne rešitve. Zavedam pa se te problematike, ker je pravzaprav dejansko vsak dan. Ne samo v kliničnem centru, ampak v vseh javnih zdravstvenih zavodih. Zdaj, po mojem mnenju, če me vprašate za smer razmišljanja – zagotovo bi morali zdravnikom specialistom, zaposlenim v zdravstvenem zavodu, omogočiti pa najti način nagrajevanja, ki bi bil vsaj približno takšen, kot je pri zasebniku, da bi ostali v javni bolnišnici.  Pa če še nekoliko razširim to temo. Zakaj se mi zdi, da je to prav. Bolnišnice imajo pravzaprav najboljšo možnost oskrbe pacientov. V njej dela največ specialistov, imamo najboljšo in najdražjo medicinsko opremo, imamo največ operacijskih dvoran in imamo tudi ostalo nujno infrastrukturo, ki je potrebna za obravnavo pacientov. In verjetno bi bila ta oskrba v bolnišnicah lahko hitrejša, bolj učinkovita in boljša, v kolikor bi lahko kader nagradili v bolnišnicah tako kot pri zasebnikih. Ali pa vsaj približno tako kot pri zasebnikih. Zdaj, točnih statističnih podatkov, koliko zdravnikov odhaja v tujino, ta trenutek nimam. Se ta delež zagotovo skozi leta povečuje. Je eden izmed večjih izzivov, na katerega ta trenutek nimam enoznačnega odgovora, kako te ljudi zadržati. Zagotovo jih je najlažje ali smotrno zadržati z boljšimi pogoji dela, z boljšimi plačami, tako da okolje v tujini ne bo dovolj stimulativno in ne bodo odhajali. Kot sem pa že uvodoma povedal, je pa seveda odhod vsakega zdravnika specialista, v katerega je ta država vložila nekaj 100 tisoč evrov, velika škoda, da odide iz tega zdravstvenega sistema.  UKC Maribor. Zdaj, za konkreten oddelek sicer nisem seznanjen, lahko vam pa povem, spremljal sem – vsaj v tem zadnjem letu – UKC Maribor in približno vem, kaj je bila ključna težava v zadnjih letih. Klinični center Maribor ni prijavljal veliko investicijskih zahtevkov na ministrstvo. In zato ni bilo veliko tudi ne investiranja. Res, da ni bilo na drugi strani veliko stroškov in je bilo poslovanje približno uravnoteženo, vendar se je skozi leta naredil tako imenovan rep in zdaj, zato da bi Klinični center Maribor lahko normalno deloval, potrebuje naenkrat veliko več denarja. Neke ocene vodstva Kliničnega centra Maribor so, da takoj potrebujejo približno 100 milijonov evrov za najnujnejše investicije. Kar se tiče dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – odgovor enako, kot sem odgovoril tudi vašim kolegom. Torej, je del koalicije. In še enkrat bom povedal. Poiskati je potrebno najboljšo možno rešitev, da bodo zagotovljeni stabilni viri financiranja. Dolgotrajna oskrba. Ja, pereč problem družbe. Zagotovo bo treba z, torej, zagotoviti dodatna sredstva. Zdravstvena zavarovalnica je naredila neke izračune. Sicer so – niso dovolj natančni, ampak ta trenutek, trdijo, da je potrebno med 100 in 200 milijoni evrov dodatnih sredstev za dolgotrajno zdravstveno oskrbo. Kar se tiče organizacije ministrstva in pa kadrovske strukture bi bilo ta trenutek neodgovorno, da bi to komentiral. Ne poznam dovolj še ustroja, poznam sicer organigram, poznam ljudi, s katerimi sem v zadnjem letu sodeloval, ne poznam pa celotne strukture in pa vseh kadrov. Seveda je v prvi fazi zmeraj potrebno se z ljudmi pogovorit, postavit jasne cilje, roke in kriterije. In seveda tisti, ki se tega ne držijo oziroma ne izpolnijo pričakovanj, je potrebno pač uporabit podlago v delovno pravni zakonodaji. Tukaj pa mislim, da lahko delujemo zelo podobno, kot se to počne v gospodarstvu.  Kar se tiče domov ostarelih, za ostarele in pa domov brez koncesij. Lahko vam zopet povem na primeru Kliničnega centra, da opažamo ta problem. Vedno več starostnikov zaradi tega ker v teh domovih ni dovolj strokovne oskrbe, prihajajo v Klinični center, veliko jih sprejmemo preko urgentnega bloka, torej preko internistične prve pomoči, celo opažamo, da je ta priliv pacientov povečan v času vikendov, praznikov, poletnih počitnic. Ko enostavno zaradi manjka kadra v teh domovih pošljejo te starostnike, ki so bolni, ki so težko bolni v bolnišnice, predvsem v Klinični center kot največjo bolnišnico.

Hvala. Prosim, izvolite.

Ja, hvala lepa. Pozabili ste mi odgovoriti na osebe brez zavarovanja. Kakšen je vaš pogled na to? Na teh 650 trenutno po zadnjih podatkih pro bono ambulante?

Prosim, pa kolegica Ivi potem.

Jaz sem slišal še celo za neke večje številke, ampak ta trenutek jih ne vem, kakšne so prave. Tudi nekaj tisoč ljudi bi naj bi bilo takšnih, ki naj ne bi imeli zavarovanja. Seveda, potrebno je zakonsko urediti, da bodo vsi državljani imeli zdravstveno zavarovanje.

Hvala.  Sledi kolegica Iva Dimic. Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani gospod Šabeder, kandidat za ministra.  V zadnjem letu lahko rečem, da smo imeli kar nekaj skupnih sej, tako da smo na nek način malo spoznali vaše delovanje, tudi ustroj kot direktorja, generalnega direktorja ljubljanskega UKC-ja, kar pa je seveda po moji oceni neka druga raven, kot biti odgovoren za zdravje slehernega državljana in urediti, da je to dostopnost do zdravja in učinkovitost in seveda tudi kvaliteta zagotovljena vsem enako pod vsakimi pogoji. V vaši predstavitvi je na prvem mestu bil zadovoljen bolnik. Kar se tiče čakalnih dob, ustrezne infrastrukture in opreme, ustrezne informacijske podpore in dolgotrajne oskrbe in dostojna starost, ste že mojim predhodnikom marsikaj odgovorili. Seveda pa vseeno mogoče ostaja kakšna zadeva, o kateri bi želela malo širše tudi sama spregovoriti. Zagotovo je primarno zdravstvo in tista prva vstopna točka družinski zdravnik zelo pomembno. V Novi Sloveniji, jaz upam da ste seznanjeni, smo že 5. februarja vložili sklic seje na temo problematike družinskih zdravnikov. Zaradi različnih razlag oziroma otežkočenj se je ta seja, sprva ni želelo sklicat, potem je bila sklicana, potem smo se dogovorili, da jo bomo prestavili in bo sklicana nekje v začetku aprila. Tako da jaz računam takrat, da boste vi tudi že prisotni na tej seji in seveda tudi se seznanili s samo vsebino naših predlogov sklepov, kar se tiče narediti - poklic družinskega zdravnika, bom rekla, všečen in sprejemljiv. Bilo je s strani predsednika gospoda Trčka rečeno, da je potrebno za sklic seje podrobna raziskava, več raziskav, ampak jaz vam povem - zame osebno in za bolnika je dovolj podatek, ne potrebujemo poglobljenih raziskav, ta da pri petdesetih razpisanih specializacijah, se je v letošnjem letu letu odločilo samo šest mladih zdravnikov, sedem mladih zdravnikov, za specializacijo družinske medicine. Se pravi, razpisi so, poklic družinskega zdravnika pa ni zanimiv.   In seveda je, saj ste delno odgovoril. Je potrebno pogledat, kaj se jim lahko ponudi. Ampak vendarle mislim, da je na nas vseh, če želimo narediti kvalitetno zdravje, vhodna točka primarno zdravje, zagotovit dostopno vsem pod enakimi pogoji. In kot sem že dejala. Danes, ko poslušam moje kolege iz koalicije, se počutim, kot da bi bili v nekem Babilonu, da se sprašujejo stvari, za katere so štiri leta imeli škarje in platno v rokah, oziroma osem let celo, kar se tiče koncesij, pa vendarle mislim, da je potrebno razumet to, da je prenos porazdeljenosti ali pa količnika iz državne na regionalno raven izredno nevarno početje. Izredno nevarno početje. In prvi pokazatelji so praktično tukaj, odstop zdravnikov v Nazarjah, Celje, Ajdovščina, preobremenjenost doktorjev in izgorelost. Hkrati pa ne moremo zagotoviti neko normalne preskrbljenosti. Veste, gospod kandidat za ministra. Ljubljana ni cela Slovenija. Mi imamo še vedno oddaljene kraje, kjer je do prvega zdravnika 40 minut. In potem, če je to še kakšna sobota slučajno, še 40 minut do prve lekarne. In je to še vedno problematika, ki jo je potrebno razumet in jaz upam da boste, seveda in pričakujem, da boste to zadevo tudi se tudi podrobno seznanil in se tudi na naši seji v začetku aprila bomo dobili tudi odgovore na to vprašanje, kako in kaj.  Po drugi strani, bom rekla, meni zelo zaskrbljujoče stanje je tudi v Sloveniji tudi urejena paliativa. O paliativi govorimo, vsaj v tem Državnem zboru, že od leta 2012, ko smo kot skupina Odbora za zdravstvo obiskali takratni Hospic v Ljubljani. In izvedeli, da paliative v bistvu nimamo niti uvrščene na seznam kot v strategijo. In ko smo podali že 2012 predlog, da bi se paliativa uvrstila, smo ponovno dobili v tistem okenčku prazno. Se pravi rečemo paliativa v Sloveniji je dobro organizirana, zato ker smo izpeljal neki projekt, pilotni projekt, preko jeseniške bolnišnice in dr. Lapuhove. Ampak glejte, paliativa v Sloveniji ni urejena in ni v zadostni meri, kar se tiče osnovne oskrbe, bom rekla, za človeka, ki potrebuje paliativno oskrbo. Mogoče tukaj lahko samo navedem - dotaknila ste se, kaj pomeni, ko primanjkuje kadra. Ne vem, če ste seznanjeni, negovalna bolnišnica Vrazov trg, ki se je nekje v novembru navadno zapre, ker je pomanjkanje kadrov, doktorje, medicinske sestre potem razpošljejo po potrebnih ustanovah, kjer je primanjkljaj. Mogoče tudi na infekcijsko in tako naprej. In se spet spomladi ponovno vrnejo nazaj in ponovno vzpostavijo oskrbovalno bolnišnico. Zdajle če gremo na Vrazov trg, je prazen. Ne služi svojemu namenu. Se pravi mi imamo resno hude težave. Ne samo z vsem skupaj, ampak tudi z neko Negovalno bolnišnico in s paliativo v Sloveniji. Jaz tudi tukaj pričakujem, da boste lahko kakšno besedo več rekel, kdaj bo vendarle paliativa priznana in bi bila uvrščena na seznam. Seveda od tega je potem odvisno tudi financiranje in bi želela od vas ta odgovor.  Kar se tiče ostalega je bilo danes kar nekaj že povedano. Pa vendarle imam jaz ene čisto jasna, kratka vprašanja. Prvi ukrepi ob prevzemu vaše funkcije - ste jih povedali, če vzamem tako, načelno. Rešitev za družinske zdravnike delno ste povedali, delno še pričakujemo odgovore. Me pa zanima, kako bo glede na to, da zaznavamo v Sloveniji visoko obolelost bolnikov z rakom. Me zanima, kaj boste lahko naredili na področju presejalnih programov. Imamo tri presejalni programe, ki so dobri, pa vendarle lahko rečem, da za ženske presejalni program Dora enostavno od 50. leta do 70. leta ne zagotavlja neke varnosti, predvsem bolnicam mlajšim od 50 let, pa lahko rečem bolnicam mlajšim od 40 let, ker se trenutno pojavlja in je kar v velikem porastu. Vem da imajo, bom rekla, evropske države (Nemčija, Islandija, Švedska) že presejalne programe že od 40. leta naprej. Trenutno sem seznanjena, da se dogovarja presejalni program Dora tudi podaljšanje, do starosti 75 let, kar se mi zdi prav, pa vendarle se mi zdi prav, da je potrebno to varstvo spustiti, bom rekla, evropsko primerljivim standardom. Mi smo del Evrope in seveda želimo bolniki imeti tudi nekje evropsko primerljive standarde, kar se tega tiče.  Imela sem tudi vprašanje, tudi če je financiranje ključni problem. Pa ste odgovoril, da ga je dovolj za tekoče poslovanje, da je problem pri, bom rekla, novih uvajanjih zdravil in tako naprej. Pa vendarle, iz tega seveda vse izhaja. Me pa nekaj tudi predvsem zanima. Kakšen je vaš odnos do konkurenčnosti v sistemu. Konkurenčnost v sistemu tudi v smislu, da se sistem uredi tako, da pač bolniki hitro pridemo do potrebnih preiskav in storitev, ne glede kdo je plačnik storitve.

Sej vprašanje že kolegica, če lahko kmalu zaključite.

Sej sem že odgovorila, sem rekla, da tiste ne bom rabila. No v glavnem mene samo še to, samo še enega ali pa dva. Ali bo v delovne skupine na Ministrstvu za zdravje tudi vključene in vključeni strokovnjaki vseh političnih opcij? To me zanima. In če ste pripravljeni vi povabiti k sodelovanju vse plačnike v sistemu. V sistemu imamo različne plačnike in me zanima, če bodo ti tudi lahko povabljeni k sodelovanju.  Hvala za enkrat.

Hvala. Izvolite gospod Šabeder.

Primarno zdravstvo in problematika pravzaprav sem že nekaj ključnih ukrepov, ki se mi zdijo pomembni, povedal. Ja, problem je, da ta poklic družinskega zdravnika je zagotovo premalo atraktiven in zato se tudi mladi ne odločajo. Če pogledamo strukturo specializacij, vidimo pri tistih bolj atraktivnih subspecializacijah je vedno več kandidatov kot pa specializacij, do čim pri družinskih zdravnikih pa je to eklatantno dejstvo, da je kandidatov pravzaprav premalo. Saj tudi vsi študentje medicine vedo, kakšni so problemi, saj se srečujejo z njimi, so v stiku s svojimi kolegi. In v sistemu imamo premalo specializantov in premalo kandidatov, ki se odločajo za družinske zdravnike. Zdaj se bom zopet vrnil na kompleksnost tega problema. Kaj se nam pravzaprav tudi dogaja, kar mogoče ne vidimo vsi. Zakaj se povečuje ta obremenjenost primarnih zdravnikov? Zaradi nepovezanosti zdravstvenega sistema na sekundarni in terciarni ravni. Vse bolnišnice namreč težimo k krajšanju bolnišnično oskrbnih dni in pa krajšanju ležalnih dni. Če pogledate letna poročila bolnišnic, takoj za poslovnim rezultatom povemo, koliko smo skrajšali ležalne dni. Kar pomeni, da pacienti hitreje odhajajo domov in seveda potrebujejo dodatne storitve potem nazaj na primarnem nivoju, opravi se več kontrolnih pregledov in tako naprej in tako naprej. Tako da to je zagotovo eden od problemov. Zakaj je potrebno tudi zdravstveni sistem kot takšen obravnavati bolj kompleksno.  Pa še en trend se pojavlja na bolnišnični dejavnosti. To je dnevni hospital. Vse bolnišnice stremimo k vedno večji obravnavi pacientov v dnevnem hospitalu oziroma v dnevni bolnišnici. Tudi tukaj se nam statistično število obravnavanih pacientov povečuje. Torej da je to pravzaprav eno dnevna obravnava in odhajajo domov. In seveda dodatna obremenitev v tej povratni zanki, tako da ta trenutek vseh rešitev ni, vemo pa kje so težave in jih je treba kompleksno reševati.  Kar se tiče paliative, pa bom najprej začel kar s kliničnim centrom in z negovalno bolnišnico na Vrazovem trgu. Nismo je zaprli. Negovalna bolnišnica ima 30 postelj, klinični center ima odobreno tudi širitev teh postelj za 60 na 90. Te postelje so namreč polne, tudi ko jih bo 90 bodo polne tako, tako da se zavedamo tega problema, vendar zaradi manjka kadra zdravstvene nege vsako leto v času epidemije gripe preselimo ta negovalni oddelek skupaj z medicinskimi sestrami v Bolnišnico Petra Držaja, kjer ta kader pravzaprav skrbi A) za paciente, ki so na negovalnem oddelku in pa za paciente obolele za gripo. Ko epidemije gripe torej začnejo upadati oziroma se zmanjša, zopet preselim oddelek nazaj na Vrazov trg. To je pravzaprav v danih okoliščinah edina rešitev. Kot sem pa povedal je pa projekt na ministrstvu, torej za dodatno financiranje postelj že odobren, tako da se bo predvidoma začel v letošnjem letu za dodatnih 60 postelj, vendar to ni rešitev. Tudi teh 90 postelj bo zagotovo zelo hitro polnih. Dogaja se pravzaprav tudi nekaj drugega, da ti pacienti, torej paliativni pacienti oziroma bolniki ležijo na rednih oddelkih, imamo jih kar nekaj, ki pravzaprav, zato ker ostajajo zelo dolgo, tudi leta in leta, na teh oddelkih pri nas, ne bo rekel blokirajo, ampak zasedajo postelje za ostale paciente, ki dnevno prihajajo, tako da mi je že na ravni bolnišnice zelo jasen ta problem, ki ga bo treba sicer zelo celotno in kompleksno reševati. Imamo danes pravzaprav samo eno hišo, ta hospic, pa še to nimamo rešeno pravzaprav financiranja. Mislim, da je daj to financirano preko mestne občine, tako da bo tukaj potrebno najti sistemsko rešitev. Kar se tiče presejalnih programov. Zagotovo jih je treba nadgraditi in jih peljati naprej, saj dajejo zelo dobre rezultate, tako Dora, kot tudi Svit. Vsako leto dajejo dobre rezultate in potrebno je torej, kot sem rekel jih je treba peljati naprej in nadgraditi.  Konkurenčnost v sistemu. Ja, pravzaprav prihajam iz gospodarstva. Zdaj na prvo žogo vam bom rekel konkurenca je vedno zdrava in dobra, vendar v zdravstvenem sistemu je tudi veliko specifik, ki jih ne moremo zmeraj aplicirati na gospodarstvo in od tam pravzaprav jemati vseh dobrih praks.  Kar se pa tiče zaposlenih na ministrstvu, uvodoma sem vam že povedal, da bom poskušal delovati ne politično, ampak strokovno. Dobrodošli na ministrstvu so vsi strokovnjaki, ki so dobri, ki so pripravljeni pomagati pri reševanju, ne glede na politično barvo.  Dodeljevanje koncesij. / oglašanje iz dvorane/ Ja, iskren sem gospa. Dodeljevanje koncesij je pravzaprav regulirano, vemo kdaj se koncesija dodeli. V tistem trenutku, ko so resursi v določenem geografskem območju premajhni, da bi zadostili osnovni zdravstveni oskrbi vseh pacientov, takrat se dodeli koncesija. Ne bom se spuščal v to, kako so se kdaj mogoče delile, vendar zasledovati je potrebno zakonsko podlago in na tak način tudi v bodoče deliti koncesije.

Hvala. Zdaj je nekako prišlo do tega, da sem na vrsti jaz. Na kratko bom najprej, ne bom imel kot kolegica Brinovšek daljšo oceno predstavitve, ampak na kratko bom rekel, da potem, ko se pol leta primarno ukvarjam s tisoč in enim izzivom, da ne rečem problemom slovenskega javnega zdravstva, lahko rečem, da smo kjer smo zlasti zaradi tega, ker zadnjih 15 let nekdo ni kritično, analitično, celotno mislil. Seveda, sistem je več kot seštevek delov, kar veste tudi, če niste študirali sociologije in tudi zaradi tega prikazovanja teh podatkov, kako nam število kadrov raste, a veste, ta rast ni bila razvoj, ta rast ni bila napredek, tu je en problem. Zdaj, moram se še, začel bom s primarno ravnijo, moram se opredeliti do tega, kar NSi vedno znova zdaj že ponavlja, da jaz preprečujem sklic te seje. bom povedal, kako je bilo. Moram to povedati, tudi za javnosti. 5. 2. je Nova Slovenija sklicala sejo na osnovi ene izjave Zdravstvene zbornice, ene tabelice in ene navedbe v Delu. 7. 2. smo imeli majhno proslavo dneva kulture, kjer sem takrat sedel ob gospe Ljudmili in namestniku poslanske skupine in sem prosil, da to dopolnijo. Kolega Pojbič je na zadnji seji rekel: Gospod Trček, dajte se držati poslovnika, to mi veleva poslovni zlasti od 43. do 48. člena, kjer je naloga predsedujočega matičnim delovnim telesom tudi zagotavljanje vsebine. Takrat se je kolega Paulič strinjam z mano, nakar so mediji šli v napad name, da jaz to preprečujem. In celo so se odzvali, da so oni sklicali to sejo na osnovi večjih virov, kjer sem jih za prosil, dobesedno: Prosim vas, navedite mi vsaj te vire. In so še naprej ganil njihovo halabuko, nakar sem kot odgovorni predsedujoči izhajajoč iz 45. člena poslovnika, ki tudi veleva, v ljudskem jeziku povedano, da vsi, ki sedijo na javnih blagajnah imajo tudi nalogo, če jih Državni zbor pokliče, zaprosi, da nam posredujejo podatke informacij in sem cel niz deležnikov poklical, da to storijo. Pogled na perečo problematiko, eni so se odzvali, drugi ne, kar tudi kaže na nek pejorativni odnos do Državnega zbora, nakar je bilo seveda dejstvo, da februarske seje oziroma ja, februarske seje ni in dobimo oboje v omarico in smo imeli težave s termini in sem iskal prvi mogoči termin, ki je bil 14 februarja, nakar me je predlagateljica prosil, da je odsotna in smo iskali 22., nakar se nam je zgodil odstop ministra, nakar se je zgodil še odstop državne sekretarke, nakar sem se dobesedno pogovarjal z vsemi poslanskimi skupinami, kaj naj naredimo, smo bili v dilemi, smo se odločili, da bomo vseeno sejo imeli 22., nakar je bil dogovor tudi z gospodom Šarcem, da bo zagotovil rang direktoratov, kar spet izhaja iz poslovnika po pooblastilu, nakar gospod Šarec ni držal besede, nakar imamo rezervna termina 11. in 12. aprila. Hotel sem dejansko to sejo, ker ima prioriteto, sklicati 11. aprila, kolikor vem je kolegica Ivi spet odstotna in bo seja 12. aprila. To so dejstva. Zdaj kako pa vsaka priča laže svojo resnico in nabija Trčka po medijih, to je pa politikantstvo najnižje oblike. Pika.  Okej, nadaljujemo. Zdaj, strinjam se z Ivi glede tega, da ste gospod kandidat verjetno pod vlivom dejstva, da ste v življenju delovali v velikih sistemih in nazadnje v Univerzitetnem kliničnem centru. Dejstvo je, da obstaja znotraj našega zdravstvenega sistema tudi ogromno nekaj majhnih zgodb, to vam nekako polagam na srce, ne bi rad, da na to pozabite.  Če se dotaknem primarne ravni, dejstvo je, da v nekem urejenem zdravstvenem sistemu primarna raven obdela štiri petine. Štiri petine, če malo grdo rečem, v bistvu priliva. Dejstvo je, da k temu moramo stremeti, da je to, kolega Žiža je nekoč rekel v nekem pogovoru, dno piramide, ali če hočete hrbtenica zdravstvenega sistema. Dejstvo je, da se je to zanemarjalo tudi na ravni stanovske organizacije, verjetno drugače ne bi družinski zdravniki svojega sindikata naredili. In dejstvo je tudi, odkrito priznam, da sem imel celo vrsto razgovorov, včasih tudi ob poznih večernih urah, ko sem napol tolažnik, kot pa zakonodajalec, nekako ste malo nakazali to smer, aktivna vloga ZZZS. Zdaj po navadi smo politiki krivi za vse, ampak a veste, to da smo mi prišli v to stanje je več krivo, če moram krivdo uporabljati, resorno ministrstvo, stanovska združenja, tudi sindikati, tudi nacionalni inštitut, tudi zdravstvene blagajna ZZZS. In nekako v tej luči se mi zdi moje vprašanje, kako boste urgentno oziroma bomo šli urgentno reševati problematiko primarne ravni.  Zdaj, če rečem v ljudskem jeziku vas bomo požegnali, čez dobrih 10 dni bomo imeli sejo, kjer bi seveda se rad pogovarjal na osnovi dejstev in iskal rešitve, ne pa s prstom kazal kdo je pametnejši od nas pa kdo je kdaj nazaj kaj super naredil pa kdo ni. In tu se moje vprašanje nanaša dejansko na vlogo ZZZS. Kako si predstavljate njihovo aktivno vlogo? Sami ste omenili, cene so se nazadnje določale 2003, s terena mi pravijo, da dejansko, če mi hočejo zašiti rano, grejo v minus. Recimo najbolj nazoren primer.  Druga konkretna zgodba je seveda informatik, ki se zlasti pereče kaže na primarni ravni. Ne mine teden, da ne dobimo kake okrožnice ZZZS, ne mine mesec, da se nekaj novega ne bi pomnili. Izgubljamo se v šifrantih. Verjetno mi nismo izobraževali ljudi najprej 6 let, potem še 6 let specializacije, da bojo tam po nekem Google Mapsu gledali, ne vem, a je bližje me na rehabilitacijo me peljati tja, ali pa nekam drugam. Recimo tudi vašo opredelitev do ideje, ki je bila že večkrat na mizi, da bi do treh dneh bolniške se to dogajalo med ZZZS in delodajalci. Skratka, če mi lahko, pa bolj za občutek do terena, malo več odgovorite na to, kako bomo šli urgentno reševati primarno raven, ker je to seveda potrebno reševati.  Drugo vprašanje v tem prvem delu, ker bomo končali čez 7, 8 minut, demografija nam dela. Jaz bi prej rekel, da nam dela zgaranost nekih ljudi, da nam dela nek sistem ekonomski, ki je temeljil na premalo varnosti pri delu. In tudi v tej luči, recimo mi se že dolgo nismo dotaknili problematike poklicnih bolezni. Saj zadeve ležijo napisane nekje po policah in v tej luči, zlasti do odnosa in do paliative in do gerontologije, vas bi vprašal, če ste mogoče seznanjeni s škotskim modelom? Škoti so imeli isto težavo in so povezali cel niz deležnikov strok, ki se s tem ukvarjajo, zgodbo obrnili na glavo, nekaj let je to res pomenilo večji izdatek za javne blagajne, nakar se jim je zgodil tudi obrat tega. In mogoče zgolj še tretje vprašanje za ta prvi del. Noben se ni dotaknil, seveda malo tudi izhajajoč iz lokalno patriotskih vzgibov, problematiko bolnišnic, problematiko mreže bolnišnic, analize po programih in tudi specializacijo bolnišnic. Mi smo imeli tisto izredno sejo, ki se je ukvarjala s tako imenovanimi lokalnimi bolnišnicami, kjer je bil nekako izgovor, da je bil to neroden prevod. A veste, ko jaz vem, da v eni od bolnišnic, če končam v šok sobi po njihovih podatkih imam eno tretjino možnosti, da umrem, pa če dobim sepso imam polovično možnost, da preživim, je to zame velik problem. kot je zame tudi problem, da v neki te drugi bolnišnici se izvaja nek program, pa sploh nimajo enega specialista zato. Skratka, kako se bomo lotili te zadeve, v katero so šli navsezadnje tudi v Avstriji, ki jo številni tako radi omenjate. Toliko mogoče za začetek pa bi vas prosil, če mi odgovorite, nakar bomo sejo prekinili in jo bomo nadaljevali po seji DZ tukaj, ne? Izvolite.

Hvala.   Zdaj, naprej bi mogoče pokomentiral. Zelo nazorno ste strukturo ponazoril s piramido. Piramida gre zmeraj od spodaj navzgor s konico oziroma z vrhom zgoraj, mi smo pa pravzaprav v zdravstvenem sistemu ravno obrnjeni, imamo obrnjeno piramido in na osnovni ravni imamo pravzaprav najmanj kadra in to je ključen problem. ZZZS, vaše prvo vprašanje, kje vidim njihovo proaktivno vlogo? Zagotovo v, če odmislimo vse točke, o katerim smo že govorili, zagotovo povečanje opredelitve prospektivnih programov. Danes imamo v strukturi financiranja zdravstvene zavarovalnice približno, upam da se ne motim, 25 % prospektivnih programov, kjer po domače vemo, kam gre denar, torej zavarovalnica proaktivno usmerja denar v dejanske potrebe, vse ostalo je del splošnega dogovora oziroma ga delimo po, lahko rečem po inerciji, mogoče ni prava beseda, ampak sem blizu temu. Torej osebno vidim proaktivno vlogo v povečanju deleža prospektivnih programov in usmerjanju denarja pravzaprav skladno s potrebami in demografijo, ki se na trgu dogaja.  Zmanjšanje administracije. Vsi imamo isto težave. Število sprememb, število aneksov, število obvestil, ki vsak dan prihajajo s strani zdravstvene zavarovalnice. Strniti, zmanjšati prenesti breme administracije, nenazadnje tudi mogoče na strokovne službe zdravstvene zavarovalnice. Ne vem sicer koliko imajo prostih kapacitet, ampak v prvem koraku bi rekel zagotovo kaj takšnega.  Poklicne bolezni. Kot smo videli na primeru kliničnega centra, ja, potrebno bo veliko delati na preventivi, na ozaveščanju, na boljših pogojih dela. Razlogi za poklicne bolezni so različni, eno je zagotovo preobremenjenost kadra, drugo je mogoče ne dovolj ozaveščenosti in tretje seveda nivo opreme, ki jo uporabljajo. Zelo nazorno vam bom povedal, recimo pri medicinskih sestrah velikokrat same preobračajo, preoblačijo težke paciente, seveda trpi mišično-kostno tkivo in je seveda zato tudi veliko bolezni, prenašajo težek tovor in tako naprej.  Žal škotskega modela ne poznam, bom se pa v najkrajšem možnem času seznanil z njim, hvala za to informacijo.  Mreža bolnišnic. Ja, lepo ste povedal, da pravzaprav danes bolnišnice delamo vse. Seveda velike terciarne delamo pravzaprav vse storitve in tudi manjše bolnišnice, seveda pa je obseg dela in pa posameznih posegov včasih na meji ali pa pod nivojem, ki še zagotavlja kakovostno in varno oskrbo. Ali je to število operativnih posegov, nenazadnje govorimo tudi o porodnišnicah, ali manjše bolnišnice naredijo seveda premalo število recimo porodov. Tukaj ni samo odločitev ministra, to je pravzaprav dogovor z lokalno skupnostjo. Vem, da so bili že v preteklosti ti poskusi in vsakič, ko je nek minister skušal specializirati bolnišnice, ali pa zapreti nek lokalni zavod oziroma vsak ukiniti neko dejavnost, ki je bila pravzaprav premajhna in ni zagotavljala varne in kakovostne oskrbe pacientov je bil seveda takoj velik revolt s strani lokalne skupnosti in takoj je bila peticija nekih desetih županov. Zato mislim, da tukaj je potrebno skupaj z lokalno skupnostjo najti rešitve. Zagotovo pa osebno mislim, da je potrebno skoncentrirati storitve in specializirati določene manjše bolnišnice, bomo temu rekli.

V redu, hvala.  Preden zaključim ta prvi del desete nujne seje bom rekel, da družbe in države, ki so šle v resno specializacijo bolnišnic je to na koncu pomenilo tudi več delovnih mest in bolj kvalitetnih delovnih mest v lokalnih okoljih. To je neka bližnjica, s katero se moramo pogovarjati. Seveda se ne moremo pogovarjati mimo lokalnih okolij. Nadaljujemo v istem prostoru, če se kaj ne spremeni po koncu današnjega prvega dneva šeste redne seje.  Hvala. (SEJA JE BILA PREKINJENA 25. MARCA 2019 OB 11.50.)

Pozdravljeni! Ker smo v etru, čakamo, da smo sklepčni. Žal je predsednik Državnega zobra pozabil povedati na konec, ampak … Sklepčni smo. Dve opravičili za tretjo tretjino haeringa. Poslanka Nada Brinovšek in poslanec Marijan Pojbič sta opravičeno odsotna. Preden začnemo, jutri ob 10-ih je pogovor z delegacijo Črne gore v velikem salonu. Članice in člani odbora ste dobili povabilo, bi prosil, če je možno, da se kdo tega udeleži, da se nekako ne bom sam pogovarjal z njimi. Rekel bom: Spodobi se! Tako imenovana parlamentarna demokracija je tudi del našega dela, s katerim res po navadi ne dobiš volitev pa tudi najmanj vidna oblika dela, ampak upam, da se mi še kdo pridruži. Kolega Blaž Pavlin nadomešča kolegico Ivo Dimic.  Zdaj začenjamo tretji krog zaslišanj. Najprej dobi besedo kolegica Jeraj, če vam je kandidat ministra odgovoril na vse, kar ste pričakovala, ali ne? Izvolite, potem pa sledi kolega Kaloh.

Samo eno stvar mislim, da mi ni. Jaz sem spraševala, če boste podelili koncesijo oziroma kaj bomo naredili tam, kjer zdaj teh družinskih zdravnikov ni oziroma odhajajo, ker to je pač potem pogoj, da se razpišejo koncesije. Vemo, da zadnjih ne vem koliko let ni bilo sploh nobenih koncesij potrjenih / izklop mikrofona/.

Bi prosil, če kar odgovorite, gospod kandidat, potem pa tretji / izklop mikrofona/.

Hvala za besedo, predsednik. Mogoče uvodoma preden odgovorim na vprašanje, ko ste omenil odbor za zdravstvo iz Črne gore so ravnokar bili pri nas, smo jih gostili v kliničnem centru, kjer so si pogledali naše kapacitete in ocenili, da je pravzaprav slovensko zdravstvo - vsaj klinični center - na zelo visokem tehnološkem in strokovnem nivoju. Mogoče samo toliko v uvodu. Kar se tiče pa konkretnega vprašanja, gospa Jeraj, v zvezi s podeljevanjem koncesij, saj pravzaprav to je ravno podlaga v zakonu, kaj je pravzaprav razlog za podeljevanje koncesije, v kolikor ni omogočen dostop do zdravstvene storitve oziroma ni zagotovljena oskrba prebivalstva, na tem področju se seveda potem tudi koncesija dodeli, tako da da. Odgovor je da. Ne poznam pa konkretnega primera, vendar tukaj bo potrebno ravnati skladno z zakonom in zakonsko podlago, seveda.

Hvala. Kolega Kaloh, beseda je vaša.

Predsednik, hvala lepa za dano besedo. Gospod kandidat Šabeder, pozdravljeni! Zdaj, jaz moram reči, da vaša predstavitev na teh slajdih, ki ste nam jih včeraj prezentirali je bila vizualno lepa, vsebine je bilo bolj malo, kar so ugotavljali tudi koalicijski poslanci, vaših osebnih pogledov pa tudi ni bilo kaj dosti. Zdaj, dotaknil bi se treh tem: korupcije, medicinskih sester in UKC Maribor. Slednja tema je seveda povezana z mojim krajem, domovanjem in seveda volilnim okrajem. Zdaj, o korupciji ste takrat prikazali 5 slajdov, dajali ste tudi, uporabili tisti rek, da ni brezplačnega kosila. Danes sem jaz bil še pozoren še na en rek, sicer v nekem drugem kontekstu, da zaupanje je dobro, kontrola je še boljša. Zdaj, zgolj mimobežno, ne, več virov, tudi nemška wikipedija ta citat pripisuje Leninu. Zdaj, če se malo dobronamerno pošalim, ne, upam, da to ni kakšna referenca na kašno novodobno komunistično zdravstvo v Sloveniji, zato to moje izvajanje vzemite, pravim, dobronamerno. Bog ne daj, da bi temu bilo tako!  Zdaj pa vas bi dejansko vprašal neka dejstva. Zdaj, korupcija ne samo da zavira razvoj zdravstvene dejavnosti, ne, hromi dejansko ves družbeni razvoj, škoduje gospodarski rasti, maliči neke družbene norme, tako da tega se verjetno vsi zavedamo. Zdaj, kaj je posledica v praksi? Da so vsi fokusirani na denar, ne pa na bolnika, ki naj bi mu bile te zdravstvene usluge namenjene. Tu verjetno ni debate. Zdaj me pa zanima, prvo vprašanje: Kako boste presekali s temi izjemno škodljivimi praksami, ko posamezniki dejansko skušajo nezakonito vplivati na izbiro dobaviteljev takšne in drugačne medicinske opreme, materialov? Prosim vas, za nek eksakten odgovor! Hkrati pa tudi zdaj ne moremo mimo tega zadnjega primera gospod Janeza Zemljariča, ker nekako na vaš predlog je potem bil gospod Zemljarič naznanjen KPK in policiji. Zdaj me tu gospod Šabeder kot drugo zanima: Zakaj ste šele zdaj prijavili gospod Zemljariča? Saj gospod je sam dejansko dejal, da je nekako na redni liniji z UKC Ljubljana, da svetuje v navednicah, svetuje in pomaga, to si lahko zdaj vsak drugače interpretira. In zdaj določen dl javnosti je dobil percepcijo, kot da je bila to neka vaša PR poteza zdaj pred odhodom iz UKC Ljubljana na samo ministrstvo. To pa, če držijo navedbe, kot poročajo nekateri mediji, če gospod Zemljarič, vi ste bili zdaj direktor leto in 4 mesece, če še vedno ima tam svojo pisarno in rezerviran parkirni prostor. Če te navedbe držijo, mi recite, ali so, bi rekel, nekako zgolj medijske navedbe.  Zdaj, dotaknil bi se rad področja medicinskih sester. Po nekaterih mnenjih zdravstvenih strokovnjakov naj bi naš zdravstveni sistem lahko ravno kolapsiral zaradi manka medicinskih sester. Zdaj v UKC Mariboru po oceni strokovnega direktorja manjka minimalno 150 sester, optimalna zapolnitev bi znašala 300. Zdaj, da naše, rečem v nevednicah naše štajerske medicinske sestre bežijo v bližnjo Avstrijo, Nemčijo in Švico je na nek način jasno. Boljše delovne razmere, boljše plačilo in manj obremenitev.  Jaz sem rad na terenu prepričam zakaj je temu tako. dosti medicinskih sester dela s srcem in dušo in se pravi zgolj na prvo mesto postavljajo delovne pogoje, ne toliko plačilo, ne toliko plačilo. Ampak vseeno vsi živimo od dela naših rok, še zlasti medicinske sestre v dobesednem pomenu. Ampak glejte, poznam primere, ki delajo tudi kot hišne pomočnice. Delajo kot sezonske obiralke sadja. Zdaj mi vi povejte, če je to normalno. In zdaj še večji paradoks: Na eni izmed nedavnih sej Odbora za zdravstvo smo slišali, da niti nadur za opravljeno delo ne dobijo plačanih in gre v 10-tisoče neplačanih nadur pa me zanima kaj boste naredili na tem področju oziroma kompleksno vprašanje vam bom postavil: Kako boste torej ustvarili boljšo delovno klimo na področju zdravstvene nege, da medicinske sestre ne bodo bežale iz naših bolnišnic? Kako boste zagotovili, da bo to nadurno delo medicinskih sester plačano? In pa kaj boste naredili za večjo promocijo samega poklica v zdravstvenem sistemu? Mi Štajerci vidimo jumbo plakate, ko Avstrijci vabijo naše sestre naj pridejo delati k njim čez mejo, ker so pač boljši delovni pogoji in plačilo. Kaj boste v zvezi s tem naredili, da bo večja promocija na tem delu?  Še UKC Maribor, kot sem napovedal. Kot Štajerca, seveda me to zanima tudi kot čisto uporabnika zdravstvenih storitev. Včeraj ste dejali, da UKC Maribor ni prijavljal investicijskih zahtevkov. Tukaj jaz predlagam, da smo mogoče malo bolj eksaktni. Investicijske zahtevke so ministrstvu oddali že januarja 2018. Je pa seveda težko govoriti o končni oceni teh zahtevkov, ker samo prenova kuhinje, nujno potrebna, bi stala 30 milijonov evrov, nova stavba internega oddelka 60 milijonov, nujna selitev pljučnega oddelka, se pravi iz Pohorja v center mesta, bog ve, koliko bo še tam sredstev potrebno. In zdaj lani so za investicije v UKC Maribor namenili 6 milijonov evrov. Od tega je - večino denarja so sami zagotovili preko sredstev amortizacije, državna blagajna pa jim je namenila zgolj milijon evrov.  Zdaj, vodstvo UKC Maribor, kolikor jih je razumeti, referira tu na dolgotrajnost postopkov javnega naročanja. Dali so primer recimo   koronarografija – že dve leti traja, ker vmes so bili revizije, ponovni razpisi, tako da tukaj tudi bi veljalo kaj storiti na področju javnega naročanja, predvsem pospešitve tega. In kot veste, UKC Ljubljana je, denimo, za sanacijski program prejela več kot 80 milijonov evrov, UKC Maribor je takrat v isti shemi dobil zgolj 4 milijone. Vsi vemo, da UKC Ljubljana izvede več operacij, ker je pač več prebivalstva, to je jasno, ampak kljub temu je to vseeno prevelik razkorak med tema dvema največjima kliničnima centroma. In tukaj tudi vas prosim za eksakten odgovoren, kako boste zagotovili, da bojo tudi bolniki, se pravi, skoraj polovica vzhodnega dela, torej Štajerci, upravičeni do enake dostopnosti do teh vrhunskih storitev. Hvala lepa.

Hvala. Prosim.

Hvala za besedo. Moram reči, da odlično znate pobrati stvari iz konteksta in na tiste začetne provokacije – mislim, da smo tukaj preresen zbor, da bi vam na njih odgovarjal, pa bova šla na konkretna vprašanja, na katera vam pa seveda moram odgovoriti. Korupcija. Je in verjetno še bo nekaj časa. Tudi včeraj sem v svoji prezentaciji, kjer sem eksaktno opisal probleme zdravstva in tudi na vsakem področju predlagal oziroma pripravil korake, ki so v startu potrebni. Če ste pozorno poslušali včeraj mojo prezentacijo ali pa pogledali – eden izmed ključnih razlogov ali pa točk je bila seveda vzpostavitev nacionalnih standardov in normativov, ki bodo veljali za vse javne zdravstvene zavode. Tako da tukaj ne bo možno posameznega vplivanja na posamezne javne zdravstvene zavode.  Zagotovo bo potrebno spremeniti tudi delno zakonodajo, predvsem na področju javnega naročanja. Lepo ste povedali, kako dolgo trajajo revizija ali pa pritoževanja na posamezne postopke in pravzaprav to maši vse te postopke javnega naročanja, saj se vsak dobavitelj, ki – skorajda – ki ni izbran, vloži potem revizijo, ki seveda traja in zavlačuje te postopke. Tako da ta problem je jasen in tukaj je pravzaprav zakonodajno – torej, potrebno spremeniti določene zakonske vsebine. Vam bom pa to tako zelo človeško odgovoril – korupcijo bomo izkoreninili samo, ko bomo spremenili kulturo, veste. Ko se bo kultura vsakega posameznika spremenila, tudi korupcija ne bo več a – v takšnem obsegu ali pa je več ne bo. Ampak zato moramo biti pa, družba, pripravljeni in seveda vsak posameznik kot takšen.  Kar se tiče imenovanega gospoda – ga ne poznam. Nikoli nisem bil z njim v kontaktu, niti se z njim nisem srečal.  Vplivanje na izbor naročnika – torej, na izbor naročnika v nekem določenem javnem naročilu, se je zgodil v mesecu – mislim, da konec meseca januarja - in takrat nemudoma je bila dana tudi prijava pristojnim organom. Tako da ni bila dana v petek.  UKC Maribor. Trenutno ne poznam dejanskega stanja manjka zdravstvene nege, predvsem medicinske sestre ste omenili. Seveda, veste, Maribor ali pa Štajerska - tudi sam prihajam iz tega konca – je pod velikim vplivom sosednje države, torej Avstrije, kjer so dejansko bistveno večje plače, veste, da odhajajo ljudje, tako da – ne samo medicinske sestre, tudi druge tovarne zaposlijo precej delavcev iz tega konca. So seveda višja plačila. Zdaj, kakšni so točno delavni pogoji, ali so primerljivi z našimi, bi težko sodil, ampak – javno dostopni podatki kažejo, da so tam plače seveda višje. In ljudje odhajajo tja. Seveda bo potrebno, torej, se pogovoriti z vodstvom Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ampak tudi tako, ko je dejanski manko zdravstvene nege, in iskati rešitev. Sam vam pa moram reči, da sem v zadnjem letu, ko sem zaznal ta problem, veliko – torej, skupaj s svojimi kolegicami iz zdravstvene nege v Kliničnem centru Ljubljana delal na promociji tega poklica. Veliko sodelujemo tudi z Zbornico zdravstvene nege, veliko sodelujemo tudi s fakulteto, kjer poskušamo skozi praktični pouk, skozi odpiranje vrat in prikaz tega pomembnega in plemenitega poklica, motivirati mlade, da se odločajo za ta poklic, tako da – eden izmed ključnih razlogov je zagotovo promocija. Seveda tudi plače, plačni sistem. Kaj opažamo? Pravzaprav eden izmed večjih problemov je, da so, torej, medicinske sestre na deloviščih, kjer je posebej velika obremenitev – to so oddelki intenzivne terapije 1, 2 ali pa 3, kjer so najtežje bolni pacienti -  ne veliko bolje, tako bom rekel, ne veliko bolje plačana kot pa so ostali oddelki. In potem na teh, seveda, na teh oddelkih manjka kadra. Ker je razlika mogoče samo nekaj plačnih razredov. Tako zagotovo bo potrebno razmišljati, da se bo ta razlika nekoliko povečala. Seveda ne, da bi nekomu vzel, ampak da nekomu dodamo, da se razumemo. Tako da bomo poskusili tudi v to smer. Investicijski zahtevek. Jaz sem včeraj govoril o investicijah oziroma investicijskih zahtevkih UKC Maribor v preteklem desetletju. Lahko pogledate magnetogram, točno to sem rekel. V preteklem desetletju. Ne v letu 2018. Zdaj, zakaj je bila ta diskrepanca leta 2018, da je Klinični center Maribor dobil samo 1 milijon evrov, to - s strani Ministrstva za zdravstvo – vam ta trenutek ne znam odgovoriti. Vam bom pa v kratkem znal tudi to odgovoriti. Seveda so pa osnovni viri financiranja v vseh javnih zdravstvenih zavodih – je amortizacija. Klinični center Maribor je približno pol manjši od ljubljanskega, tako da – 6 milijonov bo držalo, v Ljubljani imamo na razpolago približno 12 milijonov, in sicer … Še to moram povedati. Ta sredstva amortizacije pravzaprav tem velikim javnim zdravstvenim zavodom zagotavljajo samo tekoče poslovanje. Za kakršnokoli potrebno investicijo so pa ta sredstva zagotovo premalo. Kaj šele v kakšno kritično infrastrukturo ali kakšne večje neplanirane izpade – pa teh sredstev zmanjka. Kar se tiče sanacijskih oziroma sredstev, ki smo jih dobile bolnišnice v izgubi s strani – na podlagi interventnega zakona – je tukaj odgovor zelo enostaven. Interventni zakon je predvidel pokritje 80 % izgube iz preteklih obdobij. In ker je Klinični center Ljubljana imel v tistem času približno 100 milijonov akumulirane izgube, je 80 % seveda pomenilo 80 oziroma 79 in nekaj milijonov, Klinični center Maribor, ki je imel pa manjšo akumulirano izgubo, je pa dobil – torej, ti 4 milijoni so bili pa potem 80 % od njihove akumulirane izgube. In samo to je razlog. Zdaj, zakaj je bila – zakaj je bilo takšno izhodišče in zakaj je bil takšen zakon – žal ne morem soditi, nisem bil med pripravljavci, niti ne med deležniki. Kot sem pa včeraj povedal, ta sredstva so se relativno hitro porabila. V Kliničnem centru Ljubljana je teh 80 milijonov šlo z računa, mislim, da v štirih dneh. Upam, da sem vam vsaj približno odgovoril.

V redu, hvala. Naslednji je kolega Lenart. Potem sledimo še jaz, kolega Žiža, Möderndorfer, kolegica Godec in kolegica Jeraj.

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani gospod Šabeder, jutri boste potrjeni za ministra in jaz imam eno veliko željo oziroma apel za dve naslednji področji. In sicer … Tudi v tem Državnem zboru in drugje, se še vedno na veliko govori, da ima Slovenija najdražja zdravila v primerjavi z evropskimi državami, da jih preplačujemo. Jaz sem pregledal najmanj pet študij na več mestih in povsod sem prišel do dejstva – na podlagi teh analiz, da so zdravila v Sloveniji v primerjavi s primerljivi zdravili z nekaterimi državami, da smo med najnižjimi v Evropi.  Kot drugo. Včeraj, iz vaše analize je tudi razvidno, ste zelo jasno postregli s podatki, da Slovenija zbere na prebivalca ca 2 tisoč evrov za področje zdravstva. V primerjavi z Avstrijo, ki zbere skoraj 4 tisoč evrov. Nemčija še mogoče nekaj evrov več. Povprečje Evrope pa je 2 tisoč 773 evrov. To je tudi primerljivo glede na BDP in pa, recimo, dodano vrednost ali povprečno plačo, bom rekel, v primerjavi z državami Evropske unije. Gre pa za naslednje. Včeraj sem se udeležil okrogle mize Fakultete za državne in evropske študije, kjer so bili prisotni dr. Noč iz kliničnega centra in pa dr. Masten, doktor ekonomskih znanosti, in pa še ena pravnica, ki je tudi praktično iz našega Državnega zbora. Ta razprava tam je tekla v tej smeri, da je zdravstvo v nekem popolnem razsulu, da gre vse narobe. In pa na to moje vprašanje 2 tisoč evrov na prebivalca v Sloveniji so ga popolnoma negirali, čeprav sem jaz opozoril, da ta podatek, ga zasledimo v Evropski komisiji in Svetovni zdravstveni organizaciji in so to javni podatki, ki naj bi držali. Doktor Masten je s svojo ekspertizo prišel potem včeraj na tej okrogli mizi na številko 4 tisoč 500. Moj odgovor je bil, da če to drži, naj to objavi in to zagovarja. Hočem to reči, da kot bodoči minister želim, da se okrog takšnih zadev enkrat končno strokovno opredelimo in tudi mi poslanci v Državnem zboru bomo za tem stali. Ker če takšne številke res ne držijo in da so takšna odstopanja, potem tudi ne bomo znali pravilno pristopati k sanaciji našega zdravstva. Hvala

Hvala kolega.  Bom nadaljeval sam. Upam da zadnjič danes. Tokrat si bom vzel kar nekaj časa. Zdaj o čem se mi v bistvu pogovarjamo? Mi se pogovarjamo o sistemu in o ljudeh ter odnosi med njimi, vmes imamo pa še seveda to, kar jaz imenujem penezi, finance ter opremo, napravo, infrastrukturo.  Za uvod bom povedal eno anekdoto, en resnični dogodek tudi prvi resnični, pa eno vprašanje. Ko sem se takrat nekje na začetku moje politične kariere 2014 pogovarjal s tastom mi je razlagal, kako je njegova mati, ki je delala na računovodstvu v zdravstvu v Mariboru, proti koncu meseca bila nekoliko nejevoljna, ker ji je dobesedno zmanjkovalo ur, da bi v dnevu pa v tednih, da bi lahko vse te ure, ki naj bi jih zdravniki naredili, sploh vpisala. To se je dogajalo v 50., 60. letih preteklega stoletja. Če beremo neke zapise, če beremo, ko je Ministrstvo za javno upravo pred kratkim povedalo, se mi zdi, da se seveda v osnovi, to kar sem uvodoma omenil, pogovarjamo o neki kulturi ali nekulturi.  Druga zgodba, primarna raven, družinski zdravniki. Kot sem seveda zaradi ljubezni se preselil v Maribor in kot tipičen neodgovorni moški bil kar nekaj let brez osebnega zdravnika ali zdravnice, me je seveda v nekem trenutku moja draga dobro namerno poslala na določene preglede. Pred tem sem si iskal zdravnika, zdravnico. Klical na kar nekaj telefonskih številk v Mariboru, vsi so bili zasedeni. Pa je tega zdaj koliko? Osem let nazaj, nekaj takega. Devet. Potem sem dobil zelo dobrega zdravnika v Rušah, krasnega, ki je zbolel in mi je umrl. Na kar sem bil spet v precepu, sem spet »klicaril« okrog in je situacija ista in lahko odkrito povem imam osebnega zdravnika, koncesionarja v Cerkvenjaku. To je približno tako, kot da bi Ljubljančani, kot da bi Jani hodil, ne vem, v Trebnje ali Unec k njegovem osebnem zdravniku. Zakaj to omenjam? V tem času se je zamenjalo kar nekaj vlad: levo, desnih, sredinskih, nesredinskih, šarkoperkastih. Skratka, če se pogovarjamo o odgovornosti, odgovorni smo dobesedno vsi. Tudi največ koncesij se je podpisovalo pod neko vlado najbolj glasne opozicije. Tudi najbolj znan njihov član, zdaj bodo rekli bivši, je bil dolga leta predsednik UKC-ja. Skratka, zakaj to omenjam? Zato ker s takim nekim pingpongiranjem ne bomo prišli do rešitev. Vprašanje. Kaj pa mislite, zakaj v nemško govorečem svetu snemajo gorske zdravnike? Pa zakaj na britanskem otočju snemajo doktor Martina? Sicer seveda izkrivljen pogled na to področje, ampak niti ne v hecu bi rekel, da gre za neke vrste agro propagande, ki / nerazumljivo/ pomen zdravnikov, zlasti v perifernih območjih, ki včasih malo na šaljiv način, nekako, ali pa romantičen, če hočete, dela tudi tovrstno nujno potrebno osnovo piramide javnega zdravstvo primerno potrebno. Zdaj vsi so bili tukaj lokal patriotski. Bom tudi jaz. Moje prve vprašanje je v bistvu citat. Gre takole: »Kaj konkretno boste naredili za mlade zdravnike, da ne bodo izgorevali še preden prav začnejo, da ne bodo bežali v tujino in da ne bodo zaradi nevzdržnih razmer se vsakodnevno spraševali, če ima njihovo poslanstvo še sploh kak smisel? Lepo pozdrav iz štajerskega UKC.«  Zdaj, da me ne bo kak desni medij napadel, ne gre za mojo hčerko. Mimogrede lahko tudi to odkrito povem, to je prvo vprašanje. Zdaj nekako, če gremo naprej, ker to radi počnete (z Orbanovo denarnico, mimogrede).  Zdaj, če gremo naprej, ko smo imeli v Levici na obisku finančnega ministra sem mu nekako rekel: »Glejte, spoštovani gospod minister, moje ključno vprašanje je, kje bomo našli 800 milijonov?« Pa me je najprej pogledal in vprašal kako to mislite, dr. Trček?  Prvo je seveda, ne ukinitev, ampak nadomestitev tistega, kar imenujemo dopolnilno, dodatno pa je v bistvu obvezno. Drugo je dinamika nujnih infrastrukturnih investicij, ker je očitno nekdo 20 let spal. Že 20 let nazaj se je vedelo, da bosta oba dva klinična centra stara 40 let, da jih je čas povozil, da je treba nekaj obnavljati, da o sekundarni ravni pa tudi o kakem zdravstvenem domu sploh ne govorim. Neka dokaj resna konservativna ocena pravi, da gre za okrog tri četrtine milijarde ocenjenih sredstev, ki jih nekako moramo najti v naslednjih, dajmo reči 5., 7. letih. Tu je nekaj dobrih 100 milijonov. 150 milijonov je dokaj realna konservativna ocena dolgotrajne oskrbe.  Pa sem, koliko sem zdaj star? 50 let. 23 let nazaj sem kot mlad asistent pri indikatorjih družbenega razvoja predaval kaj dejansko pomeni starajoča se družba, kaj pomeni to na ravni javnih financ in tako naprej. Potem imamo seveda nekaj 10 milijonov nujnih rezerv pa starih dolgov in seveda kar nekaj sredstev za neke akcije v katere bi morali nujno iti. Recimo ena taka je ortodontija. Pa lahko tudi odkrito povem, mene so podučili, da sta pač dve ljubljanski familiji držali specializacijo ortodontije roko na tem in da imamo stanje kot ga imamo. Pa raziskovalni novinarji naj raziskujejo.  Tudi vi ste sami rekli: nacionalni koordinatorji specializacije niso razpisovali. Zdaj, moje prvo vprašanje bo seveda vprašanje vezano na finance: Kje in kako najti te finance? Potem pridemo tu do neke dileme ali Oshkosh, ki se zvrne, pa parado ob obletnico NATO, če hočete, ali pa vsaj del sredstev za neko kuhinjo v Mariboru. V tej luči tudi razmislek koliko je možno iz evropske blagajne dobiti nekih sredstev zato. Omenjali ste v primeru informatike, kar pomeni, da bi se nekdo moral bolj pametno pogajati v Bruslju. In druga zgodba seveda specializacije. Kako bomo to področje obrnili na glavo, ker mi vsi vemo, reči tu: Glavarino bomo spustili na, ne vem, tisoč 500, ali sanjali o tisoč 200, srednjeročno z resno prevrednotenim premislekom, verjetno tudi iztrganim iz rok določenih lobijev specializaciji, tudi brez ustrezne, a je to komu ljubo ali ne, imigracijske politike, ne bo šlo. To je zdaj v bistvu neko to veliko področje dejansko specializacij.  Dalje. Sami ste rekli, da v kliničnem centru nekako, ko ste primerjali produktivnost so le razlike 1 proti 5. Verjetno kaj tudi ni čisto primerljivo pa bi nekdo vam kaj metodološko očital, ampak kot zelo dobe metodolog bi lahko rekel, da pa verjetno tudi, če bi to »spucali«, bi prišli na 1 proti 3, ali 1 proti 4. Jaz sem sam vedno rekel: Nimamo nobenih težav ali delam eno tretjino ali polovico več kot drugi, imam pa velike težave da delam trikrat več kot drugi, kar se mi prevečkrat v življenju dogaja. Kako se bomo soočili s tem? In tu je treba pa tudi potem imeti nek jasen dober odnos z javnostjo, ker ko ti večini delavcev rečeš produktivnost, ti bodo številni ljudje rekli, saj sem že razdret. Saj ne morem več. Kar navsezadnje kažejo tudi podatki nezaposljivih medicinskih tehnikov, pa tudi delno določenih diplomiranih medicinskih sester, ker so v tistih 700 ljudeh, ki so na Zavodu za zaposlovanje, več kot dve tretjini kaže v bistvu zgaranost ljudi. In potem pridemo tu do neke ključne zadeve, ker boste pa potrebovali pa resno politično podporo, analiza po programih. Brez tega, bo tako, enkrat bo ena poslanska skupina, drugič bo druga vleka, kaj komu paše. Kdaj in kako se bomo tega lotili? Osebno menim, da je to ob reševanju problematike primarno neki ključno, kar bi bilo treba nemudoma storiti. Zdaj podvprašanje glede tega, glede, seveda na neko prečenje interesov, ki jih je med tam 3,5 do 4 milijarde. Glede na celo vrsto deležnikov, ki očitno neke svoje vloge niso odigrali, pa ne mislim tu samo zakonodajalca, resorno ministrstvo, mislim tudi seveda stanovske organizacije, mislim tudi pa do neke mere tudi sindikat, zavarovalnico, nacionalni inštitut. Nekako iz te vaše predstavitve se je delno dalo tudi videti, da bi mi mogoče potrebovali nekaj, kar bi se verjetno imenovalo agencija. Pa ne agencija zaradi agencije. Ampak dejansko nekega akterja, ki bi bdel nad tem zdravstvenim sistemom in ga tudi odgovorno analiziral in tudi podajala neke ustrezne podlage. Ker odkrito povem, ko smo se z obiskom, sicer manjšega dela odbora, bili na ZZZS-ju nekega silnega navdušenja nad aktivnejšo vlogo ZZZS-ja že z obrazne mimike nisem ravno opazil. Zdaj odpiram si fronto, ampak bom kar odkrit. Tu me nekako zanima, a veste, kako bomo mi sploh prišli do tega, da bomo sistem resno analizirali in resno razumeli in potem če hočete, se onkraj levi - desni pogovarjal. Levi - desni je pa seveda debata, koliko privatizirati, koliko ne privatizirati, koliko koncesij, koliko ne, kar je pač politična debata, ki jo bomo imeli. V bistvu se tu nekako ne slepim. Zdaj lahko bi imel še niz nekih vprašanj ampak sem v bistvu na tej točki ostal. Lahko rečem, da je kar nekaj ukrepov, ki tudi niso visoki izdatek za javno zdravstveno blagajno. Eno je ortodentija, drugo je 150 tisoč evrov, od 150 do 160 tisoč evrov letno stane neki zobozdravstveni tim, če ima že neko svojo zdravstveno opremo ali če je oprema nekje prisotna. Skratka, polagam na srce, da se gre v te neke akcije relativno hitro. Ker v zadnjem pol leta se skoraj z ničemer drugim ne ukvarjam kot s slovenskim javnim zdravstvom. So ljudje, ki so pripravljeni delati, so ljudje, ki imajo proste kapacitete. Je malo razlika, kot primar in se mi zdi, da jih je potrebno vključit v slovensko javno zdravstvo.  Zdaj mogoče čisto še za konec. Tu se nekako mogoče z Janijem ne strinjava čisto ali pa sem te, kolega, malo narobe razumel. Zdaj sam vedno menim, da funkcija davka ni samo v tem, koliko odrežemo. Funkcija davkov in davčnih politik je tudi usmerjevalne narave. Države, ki globlje mislijo same sebe, kot se je mislila Slovenija zadnjih skoraj 30 let, v bistvu skozi davčne instrumente trasirajo razvojne politike ampak seveda, najprej se moraš sploh dogovoriti, kaj bi rad. Zdaj nekako v tej luči, nekdo bo verjetno uporabil besedo izplenijo od davka na cuker, če rečem po domače iz davčnih obremenitev tistega, kar škodi  (nadaljevanje) zdravju, je tudi sporočilne narave. Ne samo neke narave, ali nam zdaj pade v proračun zgolj 5 milijonov, v nekem večjem sistemu pade seveda izdatno več. In, seveda, tu se bo dogajalo tudi močno lobiranje, kot se bo dogajalo tudi pri zavarovalnicah, kjer bodo pač dokazovali svoje. Tu je treba tudi biti politično in metodološko zrel, da gledaš, kdo ti hoče prodati svojo resnico, če se tako izrazim. Na tej točki bi se ustavil.  Za konec zgolj še razmislek o vprašanju robustnosti ali ne robustnosti zdravstvene blagajne. V Sloveniji seveda radi delamo, da smo mi nekaj posebnega, nekaj specifičnega. Zdravstvo je pa eno redkih področij, ker res blazno težko primerjaš med seboj. Recimo, če gledamo »per capita«, smo mi tu nekje, skratka, če preračunamo, koliko denarja v zdravstvu gre na človeka, bi se lahko primerjali s Češko pa s Portugalsko, prej kot z Avstrijo pa s kom drugim. Ampak če gremo gledat iz teh dveh osnovnih modelov, če hočemo, anglosaksonskega pa Bismarckovega, kako pridemo do javnega zdravstva, bi videli, da so tam neke razlike. In problem naše zdravstvene blagajne je, da ni dovolj robustna, je preveč prispevkovno orientirana, kar pomeni, bolj nam niha ekonomska situacija, toliko nam niha javna blagajna. Seveda, na eni strani jim ostaja nekaj denarja, se malo pohvalijo s tem, na drugi strani, si upam trditi, da ima premalo rezerve za neke bolj krizne čase. Mogoče je to komu preveč filozofsko vprašanje, pa v bistvu ni, to je neko osnovno vprašanje, premislek zdravstvene blagajne. In dejansko moramo biti odkriti, mi bomo morali za zdravstvo dajati več. In tisti, ki zaslužimo več in ker smo bolj bogati, bomo morali za zdravstvo dajati več, če bomo hoteli imeti kvalitetno zdravstvo. Tudi zaradi tega, kar se imenuje v bistvu razvojna inflacija; naprave se razvijajo, metode, protokoli se razvijajo, zdravila se razvijajo, in to dejansko stane. In tista politika, ki bo nekako poskušala populistično kupovati volilne glasove s tem, da se bodo te prispevne stopnje zniževale, da bomo za zdravstvo dajali manj, je dejansko skrajno neodgovorna politika.  In seveda na koncu, zdi se mi, da moramo iti tudi iz te logike, ki jo imajo, recimo, v gospodarstvu, zlasti resorni minister, srednja in majhna podjetja. A veste, generirati razvoj, generirati neke raziskave, si večina manjših institucij težko privošči. In po drugi strani tudi zaradi tega rabimo neko specializacijo in obrniti na glavo naš sekundarni nivo, rabimo izenačitev obeh kliničnih centrov. Če je nekdo nekoč požegnal v Mariboru, da je tam klinični center, se morajo vzpostaviti pogoji, da je to lahko klinični center. Kar pomeni, v startu mariborski UKC potrebuje 20 milijonov več, da je sploh finančno primerljiv z ljubljanskim. Ko sem to razlagal kot amandma v predhodnem sklicu, me skoraj nihče ni podprl. In seveda potrebuje tudi takšno in takšno število kvalitetnih klinik, četudi komu to v Ljubljani ne odgovarja. Pa večino dneva preživimo v Ljubljani, kajne, če bom »skup klofnu«, bom prej v Ljubljani skup padel kot v Mariboru, a veste. Pa bi lahko razlagal primere, ko neke operacije sedem let niso izvedli v Mariboru, pač zaradi tega, ker nekomu v Ljubljani ni odgovarjalo, pa je ta nekdo celo moj bivši sošolec iz gimnazije.  Skratka, če končam, v tej analizi programov je seveda potrebna tudi resna analiza izkoriščenosti naprav. Ker te naprave so, bom rekel kar, ker imam na koncu jezika, svinjsko drage, kupujemo jih iz javnih sredstev in verjetno jih ne kupujemo zato, da bodo polovico časa stale pri miru ali da bodo še manj izkoriščene, pa ne bom neke konkretne bolnišnice imenoval. In ne kupujemo jih tudi zaradi tega, ker bi jih nekdo rad imel. Recimo, poznam zgodbo, imamo DNK sekvenčnik, da ga enkrat zaženeš, »ornk«, stane kot da bi si kupil avto, zdaj pa nekdo drugi, ker je pa pomemben profesor na medicini v Ljubljani, bi si pa še on namislil DNK sekvenčnik. Tako se ne bo šlo, če se mislimo resno iti zdravstvo. Zdaj bi se tu res ustavil. Je pa seveda od vseh nas, ne glede na prečenja – opozicija, koalicija, nadopozicija, ko kdo imenuje, odvisno ali boste kot minister uspešni ali ne, ker, seveda, če se bodo začeli dogajati tovrstni tevtonski premiki, ki so nujni, bo tajkun, bo, ne tajkun, bo tajfun, bodo blazni pritiski, bodo grožnje s smrtjo, pa verjetno dajte uporabljat javni potniški prevoz. V taki družbi živimo, nič, nič ne dramatiziram, ne bomo o nekih imenih, komu se to že mogoče dogaja, gre v bistvu za resnost te hiše, zlasti nas 90 in podporo ministrski ekipi, ki upam da bo, strokovna in kvalitetna, hvala. Prosim, izvoli.

Ja, gospod predsednik, predsedujoči, kolega Trček, z vsem spoštovanjem do tvoje razprave, ampak, mi smo danes na hearingu gospoda Šabedra in ne tvojem. Ko boš ti sedel tam, bom te z veseljem poslušala, kakšni so tvoji predlogi za reševanje zdravstva, zdaj bi pa res prosila, da se osredotočimo na vprašanja. Zdaj že tretjič sedimo, podaljšujemo, tudi jaz mislim in verjamem, da kandidatu ni ravno, da zdaj še ne vem kako dolgo pa, jaz imam čas, meni ni problem, ampak res, jaz bi prosila vprašanja, ne ekspertize, ker zdaj lahko vsi razlagamo svoje poglede na reševanje zdravstva, pa ne bomo prišli, jaz bi rada slišala odgovore, kolega, tako da bi prosila no.

Spoštovani..

Če lahko, ker tebi težko vzamemo besedo..

Ja, ja..

Ker si predsednik, ti pa lahko drugim, tako da..

Spoštovana kolega, v primerjavi z SDS sem se zelo držal nazaj, pa vaša uvodna kolegica je v bistvu delala, ne vem, stilistično analizo prostega spisa. Nekako tako se je izrazila. Tako, pometajmo pred svojim pragom. Izvolite, kandidat.

Hvala za besedo. Mogoče je prav, da stestirate mojo vzdržljivost, glede na to, da bo, obseg in težavnost nalog, ki prihajajo, velika. Zdravila, cena zdravil in stroški zdravil, podatki, zdravstvene zavarovalnice kažejo, da imamo eno izmed najnižjih cen zdravil. Vmes sem uspel poiskati podatek, dokaj konkreten, zdravila, govorim o zdravilih na recept, so v povprečju 5 evrov na prebivalca nižje kot je pa mediana devetnajsterice članic Evropske unije. Torej ta podatek kaže, da so naše cene nižje ali pa povsem primerljive. Po neki študiji, ki pravzaprav ne vem vira, tako da se ne morem nanj sklicevat, mislim, da so v zadnjih 10ih letih cene zdravil padle tam za eno tretjino, skoraj 30 %, primerljiva zdravila, tako da tudi ta podatek kaže, res pa, da se v obsegu, ker uvajamo pri novih metodah zdravljenja tudi nova, draga bolnišnična zdravila – med njimi seveda pretežno biološka zdravila za zdravljenje najtežjih onkoloških pacientov, so ta zdravljenja ekstremno draga in seveda, ti stroški v masi rastejo, do čim pa primerljiva zdravila padajo. Lahko vam povem primer nekega novega zdravila, pa zopet, da ne bom delal reklame za proizvajalca, za mišično distrufijo otrok, pa enkratna, torej, ampula, mislim da čez 60 tisoč evrov. Mi samo za zdravljenje nekaj pacientov, smo v Kliničnem centru lani porabili več kot 10 milijonov evrov, da, torej za zdravljenje teh bolezni. Seveda nam je to plačala zdravstvena zavarovalnica, ampak, hočem povedati, da ti stroški, ne glede na to, ali bodo klasična zdravila padala oziroma njihove cene padale, bodo sodobna zdravila, dokler se ne pojavijo na trgu, njihovi nadomestki. Seveda vsak proizvajalec izkoristi trenutek in ekstremno dvigne ceno no, tako da ti stroški bodo zmeraj večji. Študija, o kateri govorite, mi žal ni znana, o teh stroških na prebivalca, bom se pa z njo seznanil oziroma pogledal zapise tega gospoda, o katerem ste govoril, tako da vam tukaj žal eksaktno ne znam odgovoriti.  (nadaljevanje) Mogoče predsedniku odbora najprej na prvo vprašanje - Kako zadržati družinske zdravnike predvsem mlade zdravnike? Smo že večkrat govorili v zadnjih dveh dneh zagotovo dvigniti atraktivnost in zanimanje za poklic. Že v času študija, če odmislimo, potem drugi del, se pravi, specializacije in vse ostalo tako, da moram tukaj tudi izobraževalne ustanove predvsem medicinske fakultete sodelovati pri tem bom rekel procesu dviga atraktivnosti. Seveda pretok delovne sile vedno bo. Gospod je prej omenil tudi odhod medicinskih sester v Avstrijo. Veste, da je pretok delovne sile enak kot pretok je živa stvar in vedno se ljudje izselijo tam, kjer so pogoji boljši že stoletja in seveda sedaj, ko je pa ta možnost prostega pretoka blaga in delovne sile večja seveda to izkoriščajo tako, da teh migracij med državami nikoli ne bomo preprečili. Mogoče bomo pa nekoč ustvarili pogoje, da bodo ljudje prihajali v Slovenijo kot državo, ki bo imela boljše pogoje, boljše pogoje od drugih. Verjetno nisem odgovoril na vaše vprašanje, ampak je verjetno veliko torej skupen aktivnosti, ki jih bo treba izvesti, da bomo mlade zdravnike posebej pa še družinske zdravnike sploh zadržali v našem zdravstvenem sistemu.  Investicije. Tudi o tem govorimo že dva dni pravzaprav vemo kaj so glavni viri - investicija bolnišnic je amortizacija, potem sredstva, ki jih ima na razpolago ministrstvo - in ugotovili smo, da skupek teh dveh virov ne zadostuje za vse prepotrebne investicije, zato bo potrebno iskati druge rešitve. Včeraj sem omenil kot možnost financiranja informacijskih sistemov torej kohezijske sklade - zopet bomo omenil klinični center - vzpostavili službo za evropske projekte, ki se bo ukvarjala in se ukvarja samo s tem. V preteklosti je bilo izredno malo, vsaj v Kliničnem centru Ljubljana izredno malo ali pa skoraj, da nič sredstva počrpanih iz teh skladov. Energetske obnove - kar sem že včeraj omenil - je tudi eden od možnosti financiranja in pa, potem plačevanje stroškov investicij skozi prihranke oziroma delitev prihrankov med investitorjem in uporabnikom. In pa seveda nekje kot tretja opcija je javno-zasebno partnerstvo, čeprav je ta meja vedno treba zelo jasno postaviti, ampak tudi to so opcije, ki so na trgu.  Zobozdravstvo - smo v enem takem čudnem položaju - pravzaprav je dostopnost na splošno govorim do zobozdravstvenih storitev ena največjih in po segmentih v slovenskem zdravstvenem sistemu imamo zagotovo eno izmed najširših mrež, vendar je problem, bom rekel, koncesij, saj tukaj pa je razmerje samoplačnikov ekstremno veliko, saj so na drugi strani pri izvajalcih, koncesionarjih čakalne dobe pravzaprav razen nekaj subspecialnosti nedopustno dolgo in seveda se tukaj ljudje že kar po navadi zadnja desetletja ali pa več zatekamo k plačljivim storitvam. Tukaj enostavni problem je seveda premalo timov, ki ima koncesije. Tako da tukaj bo potrebno razmišljati o povečanju in večji dostopnosti. Tukaj je mislim, da ena izmed največjih problemov, saj prebivalstvo - te storitve so relativno drage - si velikokrat težko privoščijo tudi te storitve na samoplačniški bazi. Bil je narejen tudi neki izračun - mogoče najdem celo številko - sem vmes iskal koliko dodatnih timov pravzaprav potrebujemo pa vam lahko povem samo za občutek. Ta trenutek v Sloveniji dela več kot 200 zobozdravnikov zasebnikov izven javne mreže, kjer so v celoti samoplačniške storitve, kar je relativno veliko. Na sami ortodontiji - omenili ste jo - se pravi vse skupaj smo imeli - govorimo o letu 2017 - priznanih 959 timov, ortodontija je imela skoraj 10 % 89,8 tima priznanega. Torej, očitno glede na to, da je dostopnost omejena je število     (nadaljevanje) priznanih timov premajhno. Tukaj moramo zagotovo iskati razloge.  Sedaj predlogi so. Seveda ne vem ureditev te javne mreže na področju primarnega zdravstva verjetno je potrebno govoriti o uskladitvi te torej košarice pravic skladno z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, ki so oziroma bo potrebno, da tukaj pravzaprav druge možnosti ne bo kot povečanje finančnih sredstev iz drugega. Druge rešitve ta trenutek tukaj ne vidim.  Uporabil ste termin robustnosti in pa nerobustnost zavarovalnice. Kot sem tudi že večkrat v teh dveh dneh povedal kje vidim bolj proaktivno vlogo zdravstvene zavarovalnice kot glavnega naročnika in pa plačnika zdravstvenih storitev v javnem zdravstvenem sistemu.  Hvala.

Kolega Žiža.

Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovan kandidat za ministra!  Jaz bi mogoče najprej dve besedi o zdravstvenem sistemu v Sloveniji. Jaz sem mnenja, da Slovenija ima zelo dobro zdravstvo za dane možnosti glede samega financiranja kot smo videli in glede samega kadra, pomanjkanja sester, pomanjkanja zdravnikov jaz mislim, da ob teh možnostih, ki jih imamo imamo eden najboljših zdravstvenih sistemov v Evropi. Osebno poznam kar dobro, ker sem leta in leta delal v Italiji italijanski sistem, delno francoski sistem, španski in tudi hrvaški ostale sistema pa poznam iz določenih študij. Smo imeli na zadnjem Odboru za zdravstvu tudi dr. Veselka, ki je strokovni direktor kirurške klinike UKC Ljubljana in to, zakaj govorim, ker mislim, da naši pacienti morajo imeti veliko zaupanje v naše zdravnike in v naše ustanove in v naš sistem. Sam dr. Veselko nam je dal podatke o kardiokirurški medicini za otroke, o kardiologiji, na pediatriji v Sloveniji in ob pričakovanju pred že nekaj let se govori koliko je slabo razvit ta sistem in koliko so slabi rezultati videli smo pa od teh rezultatov, kar nam jih je prikazal, da smo med najboljšimi kljub temu, da imamo samo 100 oziroma nekje blizu 100 otrok, ki se zdravi direktno v Sloveniji. Imamo med najboljšimi rezultati ne samo v Evropi, ampak v svetu in zaradi tega je prav, da naši pacienti to vedo in da to upoštevajo in da z velikim zaupanjem gredo v naše ustanove od splošnih zdravnikov do urgentnih centrov in do naših regijskih bolnišnic in seveda oba klinična centra.  Jaz bi moje vprašanje opredelil na pomanjkanje kadra predvsem zdravnikov. Vi ste poudaril predvsem, da manjka jaz mislim, da je to b olj vezano na klinične centre, da manjkajo specialisti, dermatologi, nevrologi, kardiologi, revmatologi in ortopedi. Jaz vam lahko dodam, da v regijskih bolnišnicah manjka predvsem subspecialnosti kot so okulisti, otorinolaringologi, radiologi, anesteziologi, pediatri predvsem ambulantni pediatri torej v osnovnem zdravstvu in urgentni zdravniki. Seveda danes smo se opredelili tam, kjer je to pomanjkanje   (nadaljevanje) najhujše, torej na osnovi splošnih zdravnikov, zdravnikov torej družinskih zdravnikov, nismo pa nič govorili o urgentnih zdravnikih. Mi imamo specializacijo urgentne medicine, ki traja že deset let. V 1. letniku se vpiše nekaj kandidatov, v 2. ali 3. letniku pa se vpišejo na druge specializacije, tako da v Sloveniji je zelo malo urgentnih zdravnikov, ki je zaključilo šestletno specializacijo. Jaz bi vas vprašal glede torej na ta dva kadra, ki sta res kritično pomanjkljiva. Smo rekli, da bazo piramide treba obrniti na, bi rekel, na ravni in tako ravni torej baza spodaj in ne zgoraj in bi vas vprašal, če bi vam jaz dal pobudo glede prvo vprašanje, da bi se koncesije izdale vsem splošnim zdravnikom oziroma družinskim zdravnikom in da bi delali samo s koncesijami, seveda s tem, da bi zdravstveni domovi lahko potem delali vse kar se tiče preventivne medicine in ostale ambulantne dejavnosti, kot so določene specialistične, zobozdravstvo, referenčne ambulante in tako naprej? To je prvo vprašanje. Seveda tukaj je treba videti tudi kakšen finančni vpliv bi lahko imel. To vas sprašujem, ker v določenih državah Evrope splošni zdravniki delajo samo s koncesijami seveda v okviru javnega zdravstva. Drugo, glede vpisov študentov na Medicinski fakulteti. Vemo, da danes v bistvu vsi, ki se vpišejo na Medicinsko fakulteto so samo zlati maturanti, ker drugi nimajo nobene priložnosti in možnosti, da se vpišejo, ker so te številke premajhne glede na naša dva seveda klinična centra in dveh fakultet, kar imamo in če bi v naslednjih letih bilo smiselno, da to število se poveča? Seveda tukaj pridejo tudi v poštev, ker mislim, da smo že na odboru - mene takrat ni bilo - tudi torej na Ministrstvu za šolstvo imajo seveda težave s profesorji, ampak jaz mislim, da verjetno tukaj bi bilo treba nekaj ukrepati, da čim hitreje pridemo do te številke in da seveda lahko prilagodimo torej novo število diplomiranih zdravnikov in seveda s tem vpis na specializacijo tudi družinske medicine in urgentne medicine ob teh drugih pomanjkljivostih, kar sem že prej povedal. In tretja varianta je to - kar pa smo se že večkrat pogovarjali in verjetno je tudi mogoče najmanj primerna -, da povabimo zdravnike iz tretjih držav in seveda tukaj je pa treba prilagoditi zakon, ker je, jaz mislim zelo, zelo težaven glede samega znanja slovenskega jezika in tudi seveda bom rekel pripravništva, ki zdravniki, ki imajo določena leta, 40 ali več let, težko pustijo svojo službo v domači državi in potem seveda delajo neko pripravništvo v Sloveniji in tudi kasneje težko naredijo izpit slovenskega jezika. Ampak mislim, da ta tretja varianta mogoče je tako res nekoliko omejena. Drugo vprašanje je glede organizacije urgentnih centrov. To je problem, seveda zgradili smo deset oziroma devet, zdaj se gradi še deseti urgentni regijski center na Ptuju in organizacija v teh urgentnih centrih je še neurejena, delujejo v bistvu štiri družine, tam so splošni zdravniki, so zdravniki iz bolnišnice, torej in kirurgi in internisti, v glavnem pa tudi druge so specialnosti kot urologi, otologi, okulisti in tako naprej. Tam je prehospitalna enota in seveda težko je sodelovati, sodelujejo sicer, so bomo rekli glede na dane pogoje so vzorne te možnosti sodelovanja, ampak je bi rekel frekvenca samih pacientov, predvsem v sezoni, če govorim zdaj za Obalo tam, Izola ali pa za Jesenice tudi v zimskem času ali pa Klinični center, ki ima tako in tako verjetno kar veliko, velik presežek samih   (nadaljevanje) pacientov, torej kako bi lahko v bodoče gledali, da se obdrži ta primarni nivo urgentnega centra, ločenega delno vsaj v dnevnih urah takrat, ko so frekvence zelo visoke in se lahko potem ta dejavnost urgentnih centrov centralizira samo ponoči, ko je frekvenca malo nižja in seveda se organizira te službe kot so PHE in CUS, da začnejo delovati. To je tudi prejšnja ministrica se je kar potrudila, da se bo nekaj uredilo na tem nivoju, ampak težave so še vedno naprej. Mogoče, ker urgentnih zdravnikov ni in ker tudi politična volja mogoče tudi s strani ministrstva ni bilo narejeno vse, kar je bilo možno. Evo, z moje strani jaz mislim, da je to to. Hvala.

Hvala kolega Žiža. Bom kar dal besedo kandidatu, ker Jani je signaliziral, da ima malo več vprašanj. Izvolite.

Hvala za besedo. Zdaj uvodoma moram reči, da sem vesel, da tudi vi dr. Žiža kot izkušeni zdravnik, ki ste dolgo v sistemu ugotavljate, da slovenski zdravstveni sistem deluje dobro in da je urejen in povsem primerljiv tudi z drugimi zdravstvenimi… torej primerljivimi zdravstvenimi sistemi.  Če začnemo pravzaprav najprej z urgentnimi zdravniki, pa potem z urgentnimi centri. Obremenjenost urgentnih centrov in pa urgenc tudi v večjih bolnišnicah je iz leta v leto večja. Urgence niso samo… torej njihov osnovni namen seveda zdravljenje akutnih stanj pacientov. Postaja tudi način, da prebivalci oziroma bolniki pridejo hitreje do svojih zdravstvenih storitev, kar v osnovi seveda ni namen. Združevanje v urgentnih centrih, govorimo v bolnišnicah, gredo v smer oziroma trend združevanja vseh vej urgentne medicine, tako internistične prve pomoči, torej splošne nujne medicinske pomoči in pa urgentnih kirurških blokov, zato se to že zdaj ali pa potekajo bom rekel dogovori, da se združijo pod eno streho. Zdaj splošne nujne medicinske pomoči se velikokrat še izvajajo v zdravstvenih domovih, vendar je verjetno bistveno bolj smiselno tudi iz vidika kakovosti in pa varne obravnave pacientov, da so vse te ključne veje urgentne medicine združene pod eno streho. Vem, da je težava oziroma manko urgentnih zdravnikov, seveda podobno kot družinski zdravniki. Tudi tukaj je obremenjenost nadpovprečno velika in seveda ni… kako da rečem temu, dovolj motiva, da se mladi zdravniki odločajo za to. Za to bo potrebno poiskati tudi sistemske rešitve za te primere. Urgentni centri, ki ste jih omenili so bili prvenstveno zgrajeni ravno zaradi tega, da je večja in boljša dostopnost do nujnih medicinskih pomoči oziroma za zdravljenje pacientov, kot sem že uvodoma povedal v akutnih stanjih. Res, da sta se zgodila dva momenta, da te centri še ne delujejo v polnem obsegu in pa da kader iz bolnišnic prehaja v te urgentne centre, tako da je bil priliv del že tako kadra, ki ga dejansko manjka, v te nove centre, tako da je bil na trgu delovne sile zagotovo premik določenih skupin kadra, zagotovo pa tako kot je bil sam koncept postavljen centrov, torej teh urgentnih centrov, je potrebno pravzaprav projekt končati, kot ste omenili Ptuj. Mislim, da je še naslednji, mislim, da še en po mojem vedenju manjka, da se ta mreža mislim, da Postojna celo, da se ta mreža zaključi v svojem polnem obsegu.

ALEŠ ŠABEDER

Kolega Žiža, če lahko magnetogram.

Je za povečanje števila vpisov na medicinski fakulteti.

A je bilo kot vprašanje? / oglašanje v dvorani/.  Povečanje vpisa zagotovo je kot, mislim, da je kot možnost. Seveda je vprašanje ali oba visokošolska zavoda imata kapacitete za povečan vpis. Mislim, da vsaj nova mariborska fakulteta bi morala imeti še, predvidevam, resurse glede na število diplomantov, da bi lahko ta vpis povečali. Eksaktnih podatkov o možnosti dodatnega vpisa vam pa ne znam odgovoriti, ker ta trenutek nimam dovolj podatkov.

Hvala.  Če me Jelka ne napade, Medicinska fakulteta in klinični center sta siamska dvojčka. Brez ustrezno delujočega kliničnega centra, ko v 3. letniku študentje pridejo v kliniko ne moreš povečevati število vpisov, kolikor jaz vem, je samo dekan ljubljanske medicinske fakultete bil neravno pretirano navdušen nad povečevanje. V Mariboru je nekaj prostora, ampak moramo vzpostaviti delujoči klinični center.  Jani izvoli.

Ja, saj te podatki so javno dostopni, tako da sploh ni nič posebnega in to si lahko vsak pogleda. Bom začel tam, kjer je kolega Felice Žiža začel in kjer ste v bistvu tudi zaključil, kandidat za ministra. Mislim, če bi bilo tako, kot v Italiji, potem bi morali spremeniti zakon. Pa ne samo en, ampak kar nekaj zakonov, ker potem bi na primarnem nivoju v resnici šel sistem javnega zdravstvenega doma v franže. To je treba pač vedeti. Še posebej po ustavni odločbi, ko pravi, da se dobi, če od koncesionarja, ga uporablja po lastni presoji, kar pomeni, da dobršen del denarja se več sploh ne bi vrnil več v zdravstveni sistem, ampak bi ostal zunaj in zato seveda tukaj kandidat pa tudi sam kolega ste rekel, da je vprašanje, koliko dodatnega denarja je bilo treba. Ogromno. Če bi hoteli imeti tak sistem, bi morali sploh postaviti cel zdravstveni sistem na glavo, tako da mene večje vprašanje in tukaj je seveda prvo vprašanje ministru. To vprašam vsakega ministra, bodisi na zaslišanju, bodisi medtem, ko že je minister, ker vidim, da v slovenskem prostoru si vsak po svoje razlaga, kaj sploh koncesija je. koncesija, me prav zanima, ali je za vas kandidat koncesija nekaj, kar pravzaprav, s čimer zapolnjujemo zdravstveno mrežo, kjer je primanjkljaja v javnem delu in ugotovimo, da pravzaprav nam primanjkuje in ga seveda država oziroma zdravstveni sistem ne more več pokrit in zato razpiše koncesijo in s tem seveda proste programe, ali je koncesija zato, da nekdo gre med privatnike? Oziroma temu rečejo zdravniki zelo lepo: enakovreden dostop do denarja zdravstvene blagajne. Vsi pod enakim pogojem. To je za mene vprašanje za vas minister zato, ker potem si bom znal razlagati tudi kako gledamo na koncesije, čeprav zakon je zelo jasen, kaj koncesija je, kako se jo pridobi, pod kakšnimi pogoji. Skratka, ni kaj tople vode za odkrivati, ampak me vseeno zanima. Druga stvar, predsednik ne mi zameriti, ampak ker je bilo kar nekaj stvari odprtih, jaz moram pač povedati svoje stališče, bom pa preoblikoval to v vprašanje.  Ne vem, ali sem včeraj so slišal, ali sem danes zjutraj slišal, skratka kolegica Dimic je izjavila, da je minister odgovoren za zdravje slehernega državljana. Če je temu res tako, potem sem jaz v strahu, ker potem minister oziroma kandidat za ministra niti ne bo postal minister / smeh/, ker je to resen problem. Je pa zagotovo minister tisti, ki je odgovoren za zdravstveni sistem, za izvajanje politik in pa seveda predvsem dostopnost pod enakimi pogoji, zato da ta sistem funkcionira. To pa da. In zato seveda se je odprlo kar nekaj vprašanj. Jaz bom seveda začel s tistim bistvenim - javni zdravstveni sistem.  Rekli ste, v svoji uvodni predstavitvi, da smo v bistvu v resnici dovolj bogata družba zato, da imamo javni zdravstveni sistem. Po drugi strani sem pa izredno zmeden, ker v družbi primanjkuje zdravnikov, vsi govorijo, da je premalo denarja, vsi bi radi imeli koncesije pa pravijo, da jih je premalo, pa še v bistvu od A do Ž vsi govorijo, da zdravstveni sistem ne funkcionira, zraven pa vedno potem dodamo na koncu stavek, da imamo pa vrhunsko zdravstveno storitev v Sloveniji in da smo v špici najboljših v Evropi, če ne v sveti in tako naprej. Ene stvari se tu preprosto ne zložijo skupaj in zato sem jaz seveda zmeden in mi …  Zdaj jaz vem, kandidat je odgovoril v enem delčku, ko je rekel: »Denarja je dovolj za osnovno dejavnost oziroma zdravstvene storitve, premalo pa za investicije, premalo za razvoj, vendar kljub temu je nastala dilema.« - še posebej kolega Trček, ko si rekel, da se nisva razumela v davkih, da imaš drugačno mnenje. Jaz sem takrat kandidata za ministra vprašal naslednje, da imam predvsem vprašanja glede njegovega uvodnega prispevka, kjer je v svoji tabeli razložil, da je treba opredeliti vire financiranja zdravstva. Mi jih v bistvu v Sloveniji že imamo zelo jasno definirane, ampak glede na to, da se tukaj igramo z besedo ukinitev dopolnilnega zavarovanja, sem uporabil iz te njegove dikcije, kaj to pomeni davek za zdravstvo? ali to pomeni neka nova dajatev, glede na to, da že nekaj posrednih in neposrednih dajatev v resnici že imamo.  Imamo osnovno zavarovanje, imamo dodatno zavarovanje, imamo prispevke, ki jih plačujemo pri plači in pa seveda tisto, kar damo še iz žepa. Se pravi, to je, bom rekel zdaj. Zdaj pa seveda, jaz seveda pričakujem, da bo treba še dodatno plačevati za zdravstvo, ampak ne v obliki davka, ampak v obliki zelo jasno usmerjenega: Zakaj pravzaprav dajemo? Tukaj govorimo o dolgotrajni oskrbi in pa, ker to, če se ukine dodatno zavarovanje, bo mogla neka druga dajatev priti, ki bo jasno definirana, ker drugače ni. Se pravi gre za dva dodatna. In opredelil sem se, da seveda mislim, da je ta definicija davka na alkohol, tobak in sladke pijače v resnici bila že večkrat prediskutirana in večkrat ugotovljena, da bo naredila več škode kot koristi, čeprav na prvo žogo izgleda zelo dobro, ko se reče »dajmo več davka na cigarete pa na alkohol pa na sladke pijače,« ko pa potegneš ekonomske računice pa tu pravzaprav ni. Drugo pa je seveda dvig prispevne stopnje, to je pa nekaj drugega. Dvig prispevne stopnje pa seveda pomeni, da potem nekaj drugega ne boš imel, ker tudi takrat, ko smo se pogovarjali, če se spomnite, v prejšnjem mandatnem obdobju, glede spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je bila ves čas dilema samo ena. Ali dvigniti prispevno stopnjo ali uvesti v bistvu drugo dajatev glede - ki bi nadomestila ukinitev dopolnilnega zavarovanja. In odločili smo se za drugo zaradi tega, ker v resnici dvig prispevne stopnje pomeni, da vsi damo enako.  Tisto, kar je pa kolega Trček govoril, da bo pač nekdo dal toliko več, če ima več, in tisti, ki majo manj, bojo dali manj, pa tista znana lestvica o kateri smo se pogovarjali, če se spomnite od 20 evrov pa do 120 evrov je bila ta razlika, seveda so pa variacije različne. Tukaj kandidata za ministra še enkrat sprašujem ali imate vi kot bodoči minister razdelan koncept kaj boste naredil? Jaz sem vas že včeraj malo spraševal, pa vas bom še enkrat vprašal. Mi smo pol leta že izgubili, če bomo še eno leto raziskovali in usklajevali in delali analize imamo resen problem, da bomo čez eno leto in pol ugotovili, da smo zamudili vlak. Jaz bom zdaj tukaj kot predstavnik SMC zelo na glas povedal, mi smo v prejšnjem mandatu zamudili eno leto. …/Oglašanje iz klopi/… ne, ne, kolegica, se fajn sliši iz političnega vidika, ampak zagotovo v prejšnjem mandatu je bilo kar nekaj zakonov spremenjenih, ki jih prej v 20. letih ni bilo niti enkrat, tako da to ni res in ne posploševati. Bil pa ni sprejet ključen zakon in ni bil pripeljan do konca. In zato vas bom naslednje vprašal kandidat za ministra. Nedvomno podporo predsednika Vlade imate, ker če je ne bi imel vas ne bi predlagal za ministra. Ali imate podporo ministra za finance? To je ključno. Ker v prejšnjem mandatu se je pokazalo, da smo ves čas mislili, da predsednik in ministrica za finance stojita za ministrico za zdravje, na koncu se je izkazalo, da Ministrstvo za finance ne stoji, ni imelo Ministrstvo za zdravje te podpore. rezultat tega je, da eno leto ni dala soglasja zaradi ukinitve dopolnilnega zavarovanja, ker je bila absolutno proti, danes to lahko na glas povemo ni noben problem in zato tudi ministrica ni mogla speljati tistega, kar se vsi zdaj bojijo in kot hudič križa gledajo, če jim kdo omeni dopolnilno zavarovanje. Naslednje vprašanje, ki me zanima, je eno ključnih. V prejšnjem mandatu vi veste, da, jaz sem malo že spraševal tudi ministra za notranje zadeve, v proračunu rezerviran denar za nove helikopterje, vendar še vedno pa ni definirano kdo bo v resnici to upravljal s temi helikopterji. Upravljal sicer naj bi. Mi imamo štiri ministrstva, ki se ukvarjajo s helikopterji oziroma s helikoptersko zadevo in so povezana in vpletena, eno je policija, drugo je vojska, tretje je Ministrstvo za zdravje, ki naj bi bilo matično, če govorimo o nujnih medicinskih prevozih oziroma za nujno medicinsko pomoč in četrto je infrastruktura, kjer pokriva letalstvo. In zdaj ta štiri ministrstva so se tri leta pregovarjala kdo bo naredil javni razpis. Zdaj bo javni razpis na Ministrstvu za obrambo, ampak imamo en ključen problem, bomo ena redkih držav v Evropi, ki ne bomo imeli civilne reševalne službe, ampak bomo imeli vojaško reševalno službo z vojaškimi piloti. Mene osebno sicer nič ne moti, ker razumem, da smo majhna država in da je treba določene stvari strukturirano skupaj združiti zaradi tega, ker v končni fazi ne policija, mogoče policija še, ampak vojska pa niti ne, ne bo imela dovolj poletov, ki jih mora obvezo ur imeti ali bo letel s praznim helikopterjem ali pa bo nekaj počel, ampak lahko imamo civilno helikoptersko službo reševalno za SNMP, ki pa bi jo lahko vozili vojaški piloti, strokovne ekipe bi bile pa jasno tisti, ki so in to so strokovno usposobljen zdravstveni kader. Zdravnik, tehnik in podobniki imajo ustrezne kompetence, da lahko to sploh opravljajo. Zraven tega se postavlja vprašanje glede na to, da na Ministrstvu za obrambo bodo kupovali zgleda helikopterje, ki bodo namenjeni tudi istočasno še za službo nujne medicinske pomoči v vojni. Če si predstavljate zelo poenostavljeno povedano, se pravi, ko gre slovenska vojska na misijo morajo biti te helikopterji prilagojeni tudi za to. torej, če bo ta helikopter šel na misijo, torej tega helikopterja v Sloveniji ne bo in zato se meni postavlja vprašanje zakaj ne resno razmisliti, ker helikopterjev še nismo kupili, jih še nimamo in kaj vi kot bodoči minister razmišljate o tem, da bi imeli civilno letalsko reševalno službo za nujno medicinsko pomoč oziroma za medicinske prevoze in tako naprej. Naslednja stvar, ali, kot bodoči minister boste morali imeti zelo veliko kontaktov z Evropo, Evropsko komisijo oziroma s pristojnim komisarjem in pa nenazadnje, bodo redni mesečni delovni kontakti, če poznate ta razmerja oziroma če ste pripravljeni tudi na to, kajti ne bo delo samo tukaj, ampak bo treba določeno, bom rekel, zadevo usklajevat tudi z Evropo? Koliko imate kaj izkušenj ali vedenja o tem? Potem, naslednja stvar, ki me zanima, je seveda lekarniška dejavnost. Ena - to večkrat povem in bom tudi zdaj povedal, še enkrat, na glas – jaz sem bil proti sprejetemu Zakonu o lekarniški dejavnosti, v prejšnjem mandatu, kljub temu, da ga je koalicija sprejela, posebej zaradi ene zadeve, ki se ji reče ukinitev vertikalne povezave. To pa iz enega preprostega razloga, ker trdim, da smo premajhna država, da bi si lahko privoščili ukinitev in smo si jo privoščili – ukinitev vertikalne povezave – še posebej zato, ker je bilo rečeno, da to zahteva Evropa oziroma, da je to ena od direktiv, da se morajo te vertikale prekinit. Kaj po domače to pomeni - ker ne govorim samo vam, ampak vsem ostalim tudi – gre za ukinitev, da lekarne ne smejo imeti svojega lastnega grosista. Kot vemo, zdravila lahko uvažajo in distribuirajo samo grosisti, mi imamo pa zdaj problem in v enem letu se je pokazalo točno to, kar sem napovedoval, da se bo s tem zakonom zgodilo. Zgodilo se je, da smo na trgu dobili samo dva ključna, največja, monopolista grosista, ki sta v zasebni lasti in seveda bosta krojila politiko na področju zdravil, ki jih dobavljajo v slovenskem prostoru. To ni nobena skrivnost, gre za Salus, gre za Kemofarmacijo, ki sta največja dobavitelja. Saj če boste pogledali v register, je res, da boste dobili trideset grosistov, ampak veste, 95 % vsega, kar se od lekarne oziroma od zdravil pripelje, pripeljeta samo ta dva. Še več, Salus kupuje Farmadent - hvala Bogu, si je zdaj župan premislil, pa je zaustavil prodajo - ampak imamo problem, ker zakon govori, da s 1. januarjem leta 2020, ker smo v Državnem zboru prestavili za dve leti, bo treba, seveda, ali doreči, da se spremeni zakon ali pa, da seveda, prepustimo seveda zasebnemu sektorju, kar bi bil unikum, da lepo on dela in določa, kako bo z zdravili v Sloveniji. Naj vam povem samo, približno, kaj to pomeni. To pomeni dodatnega denarja samo na ljubljanskem področju – za 50 milijonov evrov bo nekdo, bogato je zaslužil - za spremembo zakona, ki smo ga sprejeli tukaj v Državnem zboru, samo za ljubljansko regijo – kje je Maribor? Kje je vse ostalo? Naslednja stvar - kaj boste naredil z kadri? Ena ključnih stvari, nihče noče o tem naglas govoriti, ne bom govoril o kadrih v kabinetu, ker bom počakal in bom videl, kaj boste pripeljali, bojim pa se, da že zdaj nekdo dela tam iz Salusa in zdaj bomo dobili še kakšnega iz Salusa, kar je povezano z zgodbo, ki sem jo omenil prej. Namreč, na Ministrstvu za zdravje, tisti, ki dlje časa, bom rekel, delamo na tem področju in se pogovarjamo tudi z vsemi ostalimi, ki sodelujejo z Ministrstvom za zdravje in vsak minister do zdaj je ugotovil, ko je prišel na ministrstvo, da ima, v bistvu, v zadnjih letih, da je, se ministrstvo izredno osiromašilo kadra, strokovnega v pravem pomenu besede, ker ves čas govorimo o stroki, vse kar je bilo dobrega ali pa veliko tega, da ne bom posploševal, je šlo ven. Ostalo je pa nekaj, kar svaljka tam že leta in leta in se zaboga in pol nič ne more spremenit. Minister pride iz levice, pride iz desnice, ampak filozofija pameti na ministrstvu je pa ena in ista. To se vidi po odgovorih poslanskih vprašanj, to se vidi po določenih spremembah, ki jih človek hoče narediti. V Državnem zboru si moramo razbijati glave, dobesedno, če hočemo kakšno stvar spremenit, ker dobimo ene in iste filozofije. Pa naj govorim o konoplji, to je filozofija Ministrstva za zdravje. Katastrofa, ne premakneš za milimeter. Vse države so že nekaj naredile, pa se premaknile naprej, v korist Slovenije za gospodarstvo mi ne. Govorimo o vseh odvisnih preventivnih programih eni še vedno tam funkcionirajo kot da smo pred 20-ih leti stopili na ministrstvo in se ne premaknejo nobene stvari in na koncu minister ostane sam s petimi, šestimi ljudmi, ki si jih pripelje in potem ugotavljam, da mora pravzaprav vse skoraj sam delati in zato vas sprašujem ali mislite tudi kaj narediti reda na samem ministrstvu, ker to bo ključno, to bo treba ugotoviti kdo pa tam že čisto predolgo časa se svaljka in sveti in ga je treba zamenjati. Zato je meni ameriški sistem všeč, da so tam cele garniture ljudi enostavno odsvaljkajo, ko pade in se zamenja Vlada in gre "cokum pokum" se zgodi selitev naroda, v Washingtonu se zamenja po 20.000 ljudi, gre ven, se preseli iz Washingtona zato, ker enostavno nima smisla, da tam delajo.  Druga stvar pa so te vaši, ampak tudi tega ne bom zdaj govoril, ker to je vaša osebna pravica, da si pripeljete kogar hočete na kabinet. Specializacije. Od leta 2001 pa do lanskega leta smo ves čas lahko krivili samo zdravniško zbornico za vse specializacije, ki jih je bilo premalo, od zdaj naprej je to Ministrstvo za zdravje, ki ima škarje in platno v roki, Zdravniška zbornica daje soglasja in pripravlja in pelje vse postopke kar se tiče same specializacije, se pravi izobraževanja in tako naprej, ampak kar se tiče primanjkljaja se pa mora usmeriti vse na ministrstvu, kar pomeni, tukaj je minister oziroma kandidat za ministra, moram vas pravilno naslavljati, čeprav sem vam že včeraj rekel, da boste, da bo treba zdaj zelo jasno definirati in gledati, ker v resnici tudi poslanci bomo tukaj postali zelo pozorni kaj se dogaja s primanjkljajem teh zdravnikov. Eno je redno izobraževanje, drugo so pa specializacije in potrebe. Včeraj sem slišal ali danes, ne vem več, ker smo imeli v treh delih, sem slišal, da pravzaprav mislim, da je bila celo kolegica Brinovšek, ki je prva razpravljala, češ, da so vsi ministri govorili oziroma ali v prejšnjem mandatu je bolj govorila o tem češ, da je ministrica rekla oziroma državna sekretarka, da mrežo imamo, v resnico pa da je nimamo na primarnem nivoju. No jaz trdim, da jo imamo, vprašanje pa, če je to tista mreža o kateri bi mi hoteli govoriti, da je to prava mreža. O tem govorimo in bo nujno potrebno vzpostaviti to mrežo sedanjemu času in sedanjim potrebam. In me zanima ali jo boste vzpostavil glede na to, da mislim, da se je pripravila ena študija, mislim, da je bila 400, ne bom zdaj govoril na pamet številke, in je že pripravljena za to zdravstveno mrežo. Zdaj pa še…

Jani, 9 vprašanj je že. Ne zameri, jaz ti ne zamerim, da z lastno glavo razmišljaš uvodoma. Okej, ti damo še 10.

Še zadnje vprašanje imam, s tem bom tudi zaključil. Namreč, ena od ključnih stvari, ki ime zanima glede na to, jaz sem vam sicer včeraj obljubil, da vas nič ne bom spraševal o Kliničnem centru, ampak gre za to, ker zdaj postajate minister in od vas bo odvisno ali boste to naredil, Odbor za zdravstvo je o tem sklepal, zdaj sem dobil celo informacije, da nekateri razlagajo na ministrstvu, da je ta sklep neizvedljiv, ki ga je sprejel Odbor za zdravje. In me zanima ali boste uvedel sistemski nadzor za nazaj kar se tiče delovanja same pediatrije, otroške pediatrije na področju vseh treh interne intenzivne in pa kirurgije za otroške bolezni na srcu in pa bivšega oziroma ukinjenega NIOSB oziroma Nacionalnega inštituta srčnih obolenj, predvsem iz vidika glede na to, da je državna sekretarka do prejšnjega tedna ali saj ne vem ali je še ali ni, pojma nimam, je v resnici izjavila, da je bivši minister rekel, ker je obljubil, da bo ta sistemski nadzor naredil, zdaj pa, ker je ukinjen NIOSB pa ni več potrebno tega nadzora narediti. sam ocenjujem, da je ta nadzor potrebno narediti zato, da se iz tega kaj naučimo in da ne nazadnje tudi ugotovimo kaj je prav in kaj ni prav. Namreč, jaz osebno hočem tudi vedeti kot poslanec, ali je bivša ministrica naredila ustanovitev NIOSB kot napačno odločitev in naredila tudi materialno in finančno škodo, ali pa celo še kakšno drugo, ali se je pa kaj drugega zgodilo, kar bi seveda lahko vi kot kandidat za ministra, ocenil oziroma potem / nerazumljivo/ ugotovil? In ob tem seveda, s tem tudi zaključujem. Predsednik je rekel, da sedite – oziroma ne vem, kdo je rekel – na najbolj vročem stolu. Sam ste rekel, da nimate s tem težav. Se strinjam. Kuhar, ki ne prenese vročine, nima kaj iskati v kuhinji, pravijo, kajne – ker ne more kuhat, ker ne prenese vročine. Tako da, iz tega vidika jaz verjamem, da vas čaka veliko dela in če ste zagrizel v jabolko, ki se mu reče UKC in si s tem nabral tudi kakšne nasprotnike in če vas je predsednik Vlade prepoznal kot dobrega kandidata za ministra, verjamem, da boste tukaj tudi ugriznil v jabolko in vam želim veliko sreče, ob tej vročini. Hvala.

V molekularni kuhinji mora biti tudi odporen na mraz. Izvolite, gospod kandidat.

Hm, nadaljevanje koncesij ima podlago v zakonu in tako je treba, skladno z zakonsko podlago, se tudi odločati, torej, se razpisujejo tam, kjer javni zavod ni sposoben oziroma ne more pokrit potreb, tako da bo treba tudi v bodoče delovat tako in skladno z zakonsko podlago dodeljevat koncesije. O koncesijah je bilo veliko govora tudi v preteklosti, da so se delile drugače, da so lahko zdravniki prehajali v privatno sfero, vendar, kot minister, ja moram v, prvi točki delovat skladno z zakonom in Ustavo, saj to je sestavni del prisege, tako da bomo tako tudi delali. Še enkrat vam bom odgovoril na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa verjetno boste mi ponovno postavil vprašanje. Kar v nekaj mandatih, kar nekaj Vlad ni speljalo projekta. Pa to ne leti na vas, ne vzemite osebno, zato bi bilo – še enkrat povem – skrajno neodgovorno, da danes tukaj, kot kandidat za ministra, pridem z neko rešitvijo, stresem iz rokava in jo naredim brez dovolj eksaktnih podatkov za odločanje, saj govorimo ne nazadnje o zelo pomemben delu - financiranje javnega zdravstvenega sistema – in tukaj pa bomo morali biti vsi enotni in izbrat najboljšo možno odločitev, da bo ta vir financiranja stabilen in pa dolgotrajen. Ali imam podporo ministra za finance? Zagotovo je ena izmed prvih, celo prva prioriteta te Vlade in te koalicije, je zdravstvo, zato je potrebno imeti podporo vseh resornih ministrov, ki so kakorkoli povezani z javnim zdravstvenim sistemom, da lahko nujno potrebne premike naredimo. Helikopterski prevozi – trenutno jih opravlja vojska. Zdaj, tukaj vas moram popravit, helikopter, ki opravlja te helikopterske nujne prevoze, je na razpolago izvajalcu storitve, tako da tudi če odhajajo na misijo, je zmeraj na razpolago ta, v preteklosti je bila to Policija, zdaj to funkcijo opravlja vojska – mislim, da je bil podaljšan aneks z ministrstvom za pol leta. Zdaj rešitve za te helikopterske prevoze so različne. Nekateri imajo najete zasebnike. Avstrijo, Nemčijo zelo radi primerjamo, zmeraj, mislim, da tam to počne AMZS, za prevoz teh poškodovancev, ne samo iz prometnih nesreč. Seveda imajo za to tipske helikopterje. Se strinjam z vami, zato bo potrebno verjetno v razpisu oziroma v nabavi zagotoviti tipske helikopterje, ki bodo zadostovali tem potrebam. Zdaj, jaz vam lahko povem na primeru Kliničnega centra – mi imamo približno 500 preletov helikopterjev letno, torej tam slaba 2 na dan. Zdaj, ali je to dovolj ur za te helikopterske posadke, vam žal ne znam povedati, ker  (nadaljevanje) z letalstvom pa res nisem imel nikoli veliko stika. Delo v EU. Vse je enkrat prvič. Ne poznam dela v Evropski uniji, ne poznam komisarja – ja, poznam komisarja, srečal sem ga na enem dogodku pred kakšnega pol leta, ampak to ne igra vloge, tako da tukaj nimam izkušenj. Seveda sem pa glede na to, da res sedim na vročem stolčku, pripravljen za delo v Sloveniji in tudi v Evropski uniji, tako da tukaj je odgovor kategorično da. Lekarniška dejavnost. Omenili ste oba velika distributerja, ki pravzaprav obvladujeta trg distribucije zdravil. Tukaj po mojem vedenju, pa me popravite mogoče bom rekel neumnost, mislim, da celo definirana marža, ki jo dosegata na pripeljano oziroma prodano škatlico oziroma enoto mere zdravil, tako da ta del vsaj v tem delu reguliran, ne poznam pa oziroma to vam pa ne znam odgovoriti, da dela tam torej na Ministrstvu za zdravje nekdo, ki je blizu enemu teh distributerjev in da bi naj prišel še nekdo. Nikogar nisem še kadroval, tako da očitno se za mojim hrbtom že dogaja neko kadrovanje. Zagotovo verjemite, da kot minister bom imel nadzor nad tem, da se ne bo kadrovalo mimo mene, sploh pa ne kakšnih bom rekel predstavnikov institucij, ki bi lahko imele kakršenkoli vpliv na ministrstvo. Ljudi ne poznam na ministrstvu in bi bila zdaj strašna krivica govoriti, kdo je dober in kdo je slab. Veste vsak mora imeti možnost. Včeraj sem povedal, nekdo me je vprašal od vaših kolegov, kako bom ravnal, a bom koga zamenjal. Vsi zaposleni morajo imeti svoje jasne cilje, roke in jih morajo tudi izvršiti. V kolikor tega ne naredijo, moram delovati skladno z Delovno-pravno zakonodajo in tako bomo tudi tukaj delovali. Tako sem tudi naredil v kliničnem centru in naredil kadrovske spremembe, ki se niso zgodile 20 let in enako bo potrebno, v kolikor stvari ne bodo funkcionirale, se bo to moralo zgoditi tudi na ministrstvu. Še enkrat pa, ta trenutek bi bilo pa neodgovorno in ne fer o komerkoli delati vrednostne sodbe, kdo je dober in kdo je slab. Specializacije. Razpis specializacij mora slediti potrebam na trgu in pa demografskim spremembam zagotovo in temu bomo sledili in to mora biti ključni cilj razpisovanja specializacij. Tudi včeraj sem omenil, da je bila ta težava, če se spomnite, da so nacionalni koordinatorji specializacij pravzaprav omejevali število specializacij in zato so nastale težave v določenih subspecialnostih, tako da tukaj moramo slediti potrebam trga oziroma potrebam demografskih trendov, zagotovo.  NIOSB, dolga zgodba, ki sem jo pravzaprav spremljal od začetka, skoraj da od začetka njegovega nastanka. Tukaj je zadeva v osnovi bila kot ideja nikoli nisem rekel slaba, sprejemljiva, vendar način izvedbe in pa organizacija procesov oziroma realizacija tega projekta, je bila pa skrajno slaba. Tukaj imam pa tudi en dopis, pa če želite vam ga lahko tudi preberem, je sicer malo daljši, zakaj sem pravzaprav zavrnil podpis prenosa dejavnosti zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, da bomo enkrat za vselej vedeli, da to ni bil upor ali pa kaprica stroke kliničnega centra, ampak povsem strokovna odločitev vseh ključnih dejavnikov v zdravstvenem sistemu in da bi s to odločitvijo prenosa dejavnosti ogrozili pravzaprav življenja nekaj 100 otrok, saj bi iz kompleksne celote, ki je delovala, iztrgali ven vse kadre, predvsem zdravstvenega in pa zdravnike, ki so skrbeli ne samo za teh 50 oziroma 60 težko bolnih otrok, ampak za več kot 500 otrok, ki se zdravijo vsako leto na tem oddelku, seveda zaradi drugih razlogov, ne zaradi prirojenih srčnih napak. In to je bil temelj moje odločitve, zakaj sem takrat rekel en pri prenosu te dejavnosti. Kar se tiče pa sistemskega nadzora. Sistemski nadzor mislim, da je zahtevala Zdravniška zbornica, ministrstvo se do tega ni konkretno opredelilo. Zdaj sem tudi povedal, nisem vedel tega razloga, da je bilo vstavljeno zaradi ukinitve samega Nacionalnega inštituta. Nekaj vam lahko obljubim, seznanil se bom z razlogi, zakaj to ni bilo narejeno. V kolikor bo smiselno, bomo to tudi, bomo tudi sistemski nadzor izvedli, v kolikor ne bo podlage za to, pa ne. Torej se ne morem opredeliti, je pa seveda smiselno to, kar ste tudi sam povedal, da se na ugotovitvah, v kolikor bi bila nadzor izveden, da se na ugotovitvah, ki bi jih nadzor pokazal seveda vsi za vse večne čase naučimo kaj je prav in kaj narobe. Tudi v kliničnem centru ni bilo vedno vse narejeno prav in je to treba tudi popraviti. Tako, da tukaj vam konkretnega odgovora ta trenutek ne morem dati, se pa bom tudi v zelo kratkem času opredelil v zvezi s tem, ali sistemski nadzor da ali pa ne.

Hvala.  Kolegica Godec. / oglašanje v dvorani/ V magnetogram, prosim.

Samo eno vprašanje imam še. Mislim, ni vprašanje, odgovor sem hotel slišati.  Odbor za zdravje je že sprejel sklep, da priporoča ministru, vi boste postal jutri minister in pravno nasledstvo je jasno. Ne glede na to, kdo je bil prej minister pa kdo je zdaj, se boste moral do tega sklepa opredeliti. Kar se pa tiče NIOSB pa tega, bi pa seveda, imamo samo bolj za pojasnilo: NIOSB je nastal zato, ker je center, ki je že bil v kliničnem centru razpadel in ni več deloval. Potem je bil pa ukinjen zato, ker so vsi rekli, da ta center v kliničnem centru je spet vzpostavljen. In tukaj imamo mi zdaj vsi skupaj probleme, ker moramo razčistiti, kako je lahko nekaj vzpostavljeno, če je pa NIOSB bil ustanovljen zato, ker je nekaj razpadlo?  Tako, da tukaj samo kot priporočilo vam, ker bom zelo v kratkem verjetno tudi, če ne bo realizacije tega sklepa do Državnega zbora, se pravi Odbora za zdravstvo, bom seveda vam pač mogel postaviti, pa verjetno ne samo jaz, še kdo drug. Hvala, no. Samo to.

To je bilo pojasnilo. Kolegica Godec.

Vsakič, ko pridem sem, imam več papirjev. Tako, da upam, da smo zdaj res zadnjikrat tu, ker zdaj je pa že vprašanj vedno več in jaz bom tukaj nadaljevala v bistvu pri NIOSB. Pa tudi ne rabim nobenega odgovora, ker odgovore bomo kmalu iskali v sosednji dvorani. Vi ste se kot direktor UKC Ljubljana, strokovno, pravite, da imate zapisano, boste to predstavili, z vsem spoštovanjem, v bistvu uprli odločitvi Ministrstva za zdravstvo, svojemu ustanovitelju, ki je prav tako dejalo, da je strokovno, strokovno, na podlagi strokovnih podlag, ustanovilo NIOSB. In naenkrat smo imeli dva javna zavoda, ki se kljub odločitvi ministrstva nista mogla zmeniti. In zdaj vsak za sebe trdi. Torej v bistvu so se uprli ministrstvu. Kako je vprašanje, v bistvu to je, ali boste tudi na koncu tolerirali direktorje, ki se bodo uprli odločitvi ministrstva, ne vem, odlokom, zakonom, ne vem, pravilnikom, ki bodo prišli s strani ministrstva. To je eno izmed vprašanj, tako da … ampak dajmo pustiti to za preiskovalko, konec koncev.  Zdaj, če gremo nazaj na kadrovske zadeve. Ne mi reči, da ne poznate ljudi na ministrstvu. Imate ljudi z ministrstva, ki so v svetu zavoda UKC Ljubljana, z njimi kontaktirate dnevno. Če danes ne poznate ljudi na ministrstvu je žalostno. Poznate jih. Ampak jaz vam pa verjamem, da se pa ne morete zdaj odločiti, če so vsi - ne - ali bojo lahko delovali ali ne, to pa je druga stvar. Trditi, da ne poznate ljudi na ministrstvu nima smisla. Poznate določene ljudi, ampak drugo pa je, ali poznate njihovo delovanje na ministrstvu kot takšno.  Pravite, da še ne kadrujete, da še ne veste koga boste pripeljali. V UKC ste si naredili svojo bazo verjetno. Vprašanje za vas: Ali si boste naredili na ministrstvu tudi svojo bazo ljudi? Na UKC ste pripeljali ljudi iz semenarne oziroma bivših sodelavcev nekaj. Zdaj me zanima kako, ali drži, zdaj pa kar konkretno, ker mi prej niste odgovorili glede državnih sekretarjev: Ali drži, da se za državnega sekretarja poteguje oziroma mislite imeti enega izmed njih nadzornika uprave Salusa? Čisto konkretno vprašanje. Torej, ali to drži? Salusa ali kogarkoli iz področja dobaviteljev farmacije in tako naprej. Torej, prej mi niste hotel odgovorit na to vprašanje, tudi kolegu Janiju ne, jaz vas zdaj čisto tako vprašam in če ne kadrujete oziroma če / nerazumljivo/ po tem odgovoru bo takoj, kar kmalu jasno. Naslednja zadeva, ki je, so koncesije, ki so si jih vsi dotaknil. Jaz sem vmes malo, jaz vas bom vprašala, ali boste odpravili koncesije v bistvu? Slovenija je v bistvu ena izmed redkih držav, če ne edina, ki ima koncesijo v takšni obliki kot ima. / nerazumljivo/ sprašuje, če jih boste ohranil, če jih boste razpisal. Vi ste tako suvereno odgovorili kolegici, ja, bomo podpisali oziroma bomo podelili koncesije v eni določeni občini. Ne morete vi podelit koncesije v občini. Koncesije na občinski ravni podeljuje občina in prejšnja Vlada, ministrstvo, je zadevo tako zakompliciralo, v 44.a členu, da mora občina zdaj odloke sprejemat. Tako da, dajmo počasi, ministrstvo daje soglasje na občinski primarni ravni, tako da, tu se dajte ustavit z obljubami za koncesije, ker vas bo marsikdo potem za besedo držal. / nerazumljivo/ je treba to in jaz vas bi rajši vprašala, ali boste odpravil te zadeve in ne bomo imeli več koncesij, ampak bomo šli na drugačen sistem, v bistvu izvajanja zdravniške dejavnosti. Zakaj po vašem mnenju projekt EDP ni uspel v Sloveniji? Torej, ta denar, ki je bil vložen v sam EDP, da učinek teh milijonov, ki jih je več kot 50 milijonov, ni bil izpolnjen. Prej dopoldan sem vas spraševala o tem, ali boste predlagali spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Zakona o zdravniški službi v roku treh mesecev, ne Zakona o zavarovanju. Vi ste mi potem govorili o tem, da boste, pač ne morete v treh mesecih spremeniti zakona, ki že ne vem kako dolgo ni bil spremenjen. Zakon o zdravstveni dejavnosti in zdravniški službi je bil spremenjen v prejšnjem mandatu in na te bedarije, ki so bile sprejete v prejšnjem mandatu, v koaliciji, ki ji tudi zdaj vi pristopate, zato me je zanimalo, če boste spremenil, ker na te bedarije, ki so noter zdaj napisane, anomalije, je toliko pripomb, s toliko strani, zato me je zanimal. / nerazumljivo/ v Zakon o zdravstvenem zavarovanju, prioritete ministrstva, če si pogledate, na katerega greste, napisano je pod prioritete, »ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja« in zdaj, ne vem, ali bo to kontinuiteta ali ne, o tem so pa že toliko spraševali, dobili smo že odgovore, ne morete dat, ker pač, se ne ve, kje boste / nerazumljivo/ če se to ukine, pač tistih 500 milijonov tudi vzeli. Zanima me pa še nekaj. Kakšno je vaše sodelovanje z Ministrstvom za javno upravo, glede na to, da so tudi ideje, da se zdravnike izvzame iz tega sistema plač javnih uslužbencev? Kakšno je vaše mnenje? Ali izvzeti zdravnike iz tega enotnega plačilnega sistema? Bili ste direktor oziroma ste še direktor UKC. Poznate to problematiko, zato je tukaj lahko konkreten odgovor, ker poznate, kako funkcionira ta plačni sistem. Torej, ali podpirate oziroma, kakšno je vaše mnenje glede tega? Saj stvari je že tukaj, res / nerazumljivo/ aha, zdajle vmes sem pa zasledila eno piarovsko iz Celja, kajne, pa mi dajte povedat, kako boste te zadeve reševali? V Celju, v bolnišnici Celje, se je končno vzpostavila vstopna točka za uveljavitev Zakona o dolgotrajni oskrbi. In piše, da v tej vstopni točki se opravlja ocena upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Zdaj ko to ljudje preberejo, mislijo, da smo mi Zakon o dolgotrajni oskrbi že sprejel. Zdaj pa me zanima, kako, na kakšen način, kaj to pomeni? Kako boste te zadeve reševal, če vemo pa, da v bistvu pa pilotsko se pa izvajajo, Zakon o dolgotrajni oskrbi? Zanima me ali ste seznanjeni z temi pilotskimi projekti tudi z tem, to vstopno točko?  (nadaljevanje) Kaj to pomeni za nadaljevanje oblikovanja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki še enkrat treba poudariti, da še ni bil sprejet v Državnem zboru, vsaj ne v takšni obliki kot se ga očitno uveljavlja. Da je slovensko zdravstvo top oh in sploh in ne vem po kakšnih kazalnih vse, imate ta Euro Health Consumer Index, ki pa nekako povzema, da smo bili leta 2008, 20. v Evropi, potem leta 2015 smo bili 15. na lestvici, no zdaj smo padli pa na 21. mesto. Gospod Šabeder, ali vam ta lestvica kaj pove, ali se vam zdi, da je pretirana? Pretiran padec za toliko mest, glede na to, da vsi v Sloveniji govorite, da je slovensko zdravstvo pa po kakovosti in po… sploh top in oh v Evropi.

Še dve vprašanji v tem krogu, ker jih je dosti…

Glej, jaz mislim predsednik, da so moja vprašanja taka, da lahko odgovori v enem stavku vse.

Pravila morajo biti ista za vse, pa v bistvu Janiju pa tebi dajemo malo prednosti glede na kilometrino…

No pa dajmo še glede, če lahko, imam samo dve stvari v bistvu in sicer prvo je upravljanje bolnišnic. Glede upravljanja bolnišnic je prejšnja Vlada oziroma ministrica, ministrstvo, koalicija sprejela interventni zakon glede sanacij bolnišnic in v tej sanaciji se seveda znaša tudi UKC Ljubljana, ki bi v letu 2018 tudi po planih dela, moral izpolniti sanacijski program v tem smislu, da bi imel samo 15 milijonov minusa, jih ima pa v bistvu 23. Zdaj, o določenih razlogih ste že govorili, zakaj ni bil izpolnjen ta sanacijski načrt oziroma program. Govorili ste tudi o plačah, ker so se sprostile plače s 1. januarjem 2018, torej nekje za 15 milijonov naj bi bili ti stroški dela. Nekaj še splošna dejavnost, 4, 5 milijona in tako naprej. Torej neke razloge navajate, vendar s 1. januarjem so se plače povišale in ko je bil plan dela, ko je bila sanacija, bi te zadeve lahko upoštevali tudi v sanacijskem programu. In ker UKC Ljubljana plus dve bolnišnici še niso izpolnili plana za 2018, ker je ministrstvo to že vedelo, so vam že pošiljali nova navodila, protokole že v decembru in od vas zahtevajo, da v 2019 izpolnite tudi celo tisto, kar naj bi bilo 2020, 2021. Poskušate prestaviti v 2019.  Zdaj pa vprašanje. Po interventnem zakonu ima minister za zdravstvo možnost razrešitve vodstva bolnišnice, ki ne izpolni sanacijskega programa. Ali to pomeni gospod Šabeder, da ste bili eden izmed direktorjev, ki bi moral biti razrešen, ker sanacijski program ni bil izpolnjen? Čisto odkrit odgovor pričakujem, torej, ali je bilo govora tudi tej razrešitvi? Namreč po 14. členu interventnega zakona se lahko seveda… se začne postopek za razrešitev vodstva. To pomeni, da bi vi bili kmalu razrešeni kot direktor, danes pa oziroma jutri pa naj bi pa postali minister. Ali gre neke vrste za reševanje v bistvu vašega položaja oziroma vaše zaposlitve?  Če dovoliš še eno vprašanje? Okej, hvala lepa. Govorili ste o pogodbah z drugimi izvajalci, da več kot 70 % vaših zaposlenih ima tudi pogodbe z drugimi izvajalci, da to včasih je problem, včasih ni. Da se s tem srečujete tudi, mislim, da se tam srečujete… mene zanima, kaj boste pa kot minister naredili, da do takšnih pogodb ne bo prihajalo, do teh v bistvu anomalij, ki jih tudi sami opisujete, da bo toliko zdravnikov iz UKC delalo pa še pri drugih izvajalcih. Če se pa samo še res dotaknem, ker je tudi prej kolega Trček trikrat rekel: »zdaj pa za konec«. Je pa korupcija. Mene zanima, koliko prijav na katerem področju ste v času direktovanja na UKC podali na NPU? Kako, ali gospod Zemljarič, glede ena to, da ste ga v januarju prijavili na, torej pristojnim organom in zdaj se vidi, da je bila tista petek novica piarovska poteza, ali je še vedno častni član kolektiva UKC Ljubljana, glede na to, da je poskušal vplivati? In v zvezi s tem je bilo povezano tudi takrat oziroma že razprava o Zakonu o javnem naročanju, da se tudi zaradi Zakona o javnem naročaju, je možnost, večja možnost korupcije. Kako boste, s kakšnimi vašimi idejami, ker sami ne morete spremeniti tega zakona, idejami, predlogi, torej posredovali pristojnim ministrstvom, Vladi, da bi se ta zakon spremenil tudi v smislu, da zmanjšate možnost korupcije in cen materiala? Ta, kar pa ste govorilo o žilnih opornicah pa ni dosegel UKC pod vašim vodstvom, to dobro veste.  In ja, gospod kolega poslanec, bo kar držalo. Ker veste, tudi vaša izjava, da greš k zdravniku pa te pozdravi, potem pa nekaj nazaj zahteva. Ne bo šlo, zato je plačan zdravnik. Torej, ta zadeva je bila dosežena že prej, pohvalno. Me pa zanima torej, koliko je bilo prijav in pa, da ne bojo potem spet kakšna dvigala padala in če ste tudi ta odklon javili pristojnim organom?  Torej sem, mislim da, konkretno vprašala tudi za dvigalo.

Hvala, kolegica Jelka. Preden dam besedo kandidatu bom rekel samo to, da ugotavljam, da tisto, kar očitaš meni, tudi sama izdatno počneš in Jani in vsi drugi, ki to področje dobro poznate. In to je v osnovi namen parlamentarizma, tako da enake vatle, avtorefleksija pa nehajmo si očitati medsebojno. Izvolite, gospod kandidat.

Hvala lepa. Ne vem, ali me ne želite poslušati, ali nočete poslušati, ko sem govoril o NIOSB. Ne vem od kje vam ideja, da sem se uprl ministru oziroma ministrici in ministrstvu. Govoril sem o tem, da sem zavrnil prenos dejavnosti zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami iz kliničnega centra na nacionalni inštitut. To sem odgovoril oziroma to sem rekel.  Ne vem o kakšnih državnih sekretarjih govorite. ali jih vi kadrujete? Za mene - to ne vem o nekih članih nekih nadzornih svetov, dajte biti konkretni z imeni, zelo bi lepo prosil, pa bomo kar sproti razčistili to. Kar se tega tiče, kar se tiče koncesij ne morem v državnem zboru na zaslišanju nekomu obljubljati koncesije, tega tudi nisem naredil. Če ste tako razumela, mi je - smo se potem napačno razumeli. Zakon o zdravstveni službi in vse anomalije, ki jih navajate, ne vem, ali je to 30 dni, v kolikih dneh bi moral biti zakon sprejet, v kolikem času bo šel čez razpravo, tako da vam tukaj ne morem s vso odgovornostjo ne odgovoriti, ali je to 30 dni, ali je to 60 dni, ali pa tudi 100 dni.  MJU, ja, odgovor je, da z Ministrstvom za javno upravo sodelujemo v redu, torej kot direktor javnega zdravstvenega zavoda. Zdaj, izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema pravzaprav lahko sproži samo izstop še drugih poklicnih skupin iz javnega zdravstvenega sistema in potem seveda vemo kje smo. Celje, ne poznam tega, kot ste rekla »marketinškega oglasa« oziroma informacije, ki se je pojavila v nekih medijih, vem pa, da je ena projektna skupina, ki na ministrstvu deluje. Kar se tiče sanacije bolnišnic, je zakon zelo eksakten in jasen, ko govori tudi o izvrševanju sanacijskih ukrepov in pa sankcijah, ključne sankcije so pravzaprav, če sanacijski program dvakrat minister ali ministrica zavrne, to se ni zgodilo, je bil sprejet takoj. Niso pripravljeni sanacijski ukrepi, tudi to se ni zgodilo, pripravili smo preko 600 sanacijskih ukrepov, ki jih uspešno izvajamo. Kar se tiče pa izpolnjevanja planov so pa tudi jasno v zakonu postavljeni kriteriji, dobili ste tudi stališče ministra oziroma mislim, da tudi javno izjavo in pa stališče predsednika sveta zavoda in pa zavoda, torej sveta zavoda, ki je ocenilo delo vodstva Kliničnega centra v lanskem letu kot dobro oziroma zelo dobro in da smo naredili veliko delo, poglejte si izjavo na STA-ju, tako da ne vem od bi mene kdo reševal za kakšno delovno mesto, da ga bom izgubil, seveda znate pa to uspešno vzeti iz konteksta. V dopoldanskem času nisem govoril o znižanju cen stentov, vaša kolegica me je vprašala o cenah stentov, zato sem povedal kakšne so cene najbolj pogostih stentov v Kliničnem centru ta trenutek v primerjavi s švedskih katalogom in v primerjavi z drugimi bolnišnicami. Kar se tiče cen poljskih stentov pa me čudi, gospa Godec, saj ste kot predsedujoča preiskovalni komisiji Klinični center na koncu še celo ovadila za te nabave stentov iz Poljske, bili so namreč kupljeni brez kakršnihkoli ponudb brez javnega razpisa, bili so kupljeni na avans in klinični center je bil prijavljen in trenutno n RSK-ju teče postopek zoper klinični center, da je, torej na podlagi vaše prijave, da je kršil zakon pri nabavi poljskih stentov. Tako, da dajmo zdaj tukaj doreči kaj je pravzaprav prav in kaj ni prav, seveda se z vami strinjam, da cene morajo iti dol in da je bilo narejeno veliko delo, vendar postopek nabave teh stentov je pa očitno bil nezakonit, saj ste sama sprožila prijavo zoper Klinični center, tako da neke stvari morate tudi eksaktno povedati.  Kar se tiče prijav zaradi suma korupcije, lani smo prijavili Nacionalnemu preiskovalnemu uradu primere suma korupcije zaradi diskriminatornih pogojev v javnih razpisih za področje informacijske tehnologije za obdobje skoraj 10-ih let, kar nekaj fasciklov smo predali na nacionalni preiskovalni urad. Prijavili smo, torej ta konkretni primer vplivanja na izbor dobavitelja in verjetno je bilo še kar nekaj prijav, lahko pogledamo, saj evidenca obstaja in tudi pri organih pregona so te evidence, vsak sum, ki je bil zaznan, smo ga nemudoma prijavili in vsakega sodelavca, kjer je bilo ugotovljeno kakršnokoli korupcijsko dejanje, smo tudi odpustili, med njim je bil tudi en zdravnik, tako da tukaj smo striktno skladno z informacijami, ki smo jih dobili, tako odreagirali. O gospodu, o katerem govorite, pa ne vem kakšen časten član, ne vem kakšno častno članstvo imamo v Kliničnem centru, vaš kolega je prej spraševal ali ima ta gospod pri nas pisarno in parkirišče. Pokažite mi jo in pokažite mi to parkirišče, tudi mene zelo zanima, prvič slišim o tem. Kot sem pa rekel o častnem članstvu pa tudi jaz nič ne vem, mogoče je to kakšno skrito združenje pa so tam kakšni častni člani za katere jaz kot direktor Kliničnega centra ne vem. Hvala.

Prosim.

Gospod kandidat za ministra, težko boste presegli leve in desne v zdravstvu, vaša aroganca do mojih vprašanj je neverjetna. Častni član gospod Zemljarič, Jazen Zemljarič je častni član kolektiva UKC Ljubljana in to je povedal bivši direktor UKC Ljubljana, gospod Vrhunc. Tako, da si nič ne izmišljujemo. Tako, da če imate pa vi skrite častne člane pa dajte vi raziskati znotraj UKC. O poljskih stentih nisem niti omenila jih, že spet ste jih vi omenil, jaz nisem nič govorila, jaz sem samo rekla, da je bilo znižanje stentov v nekem drugem obdobju in ne vašem. O.K. Vlečete stvari ven, ki ne mi jih polagati na usta, na jezik, ker jih nisem povedala in nisem govorila o poljskih stentih, daleč od tega, znižanje ni bilo na ta račun, ampak ne bomo zdaj o tem, ker bomo spet na tisto prišli. Ja, nisem jaz ovadila nikogar, naznanitev sumov kaznivih dejanj je bilo dano na NPU s strani preiskovalne komisije, podpisana sem pa kot predsednica, definitivno. Ja in je bilo nezakonito, ker je bilo na naročilnice. In zdaj se počutite v UKC užaljene ali kaj? Tako, da gospod Šabeder, če boste s takšno aroganco odgovarjali na vprašanja poslancev, potem ne vem, če boste res lahko presegli leve in desne. Vprašanja so bila čisto korektna. Tudi vprašanja sem vam dala glede kadrovanja. Nihče vam ne kadruje. Jaz sem vas vprašala ali držijo informacije, ki krožijo. Tudi kolega Jani je vprašal, ampak tam ni bilo odgovora, češ, a mi kadrujete. Ne, jaz vsem vas konkretno vprašala ali drži informacija, da bi naj za državnega sekretarja bil imenovan gospod Lavrič iz Salusa in vi lahko samo rečete »ne, ni res« in je to okej, zato ker te govorice v vaše dobro želimo, da se reče »ne«. Ne zato, da bi vam ga silila tja, daleč od tega. jaz upam, da ga ne bo tam, takšnih ljudi, ne govorim zdaj o osebi kot, ne … Ampak kolega Jani je rekel, da je eden že tam delati Salusa v povezavi z lekarniško in vprašal, če se to namerava ponovno, jaz sem vas pa konkretno vprašala, da mi poveste »ne, ni« in je super. V tem smislu sprašujem. In še enkrat, dobro sem vas tudi glede NIOSB in jaz mislim, da smo te zadeve tudi že na enem odboru se pogovarjali in tudi drugače o mnenju glede NIOSB in o sistemskem nadzoru, ki je bil predlagan tudi z naše strani, da se naredi sistemski nadzor nad NIOSB, če se že dela tudi v UKC Ljubljana bi bilo dobro, da se tudi NIOSB.  Vaše, torej to, ko ste pa rekli, da niste pristali na prenos dejavnosti, povedali sre že te razloge na eni drugi seji …

To malo razumem kot replika. 3 minute prosim.

Ja, je pa bilo kot moje razumevanje tega, ne da bi vam polagal v usta. Torej moje razumevanje tega, da je to neke vrste upor pa ne zdaj, a veste, upor kot takšen, tako da so zadeve, ki jih iz preteklosti ljudje prinesejo in če reagirate tako, kot ste zdaj reagirali, potem ne vem kako boste prenašali potem še kakšne druge zadeve. Težko.  Tako, da sem že tudi povedala, vam želim vse dobro, vendar, tako kot sem povedala tudi prejšnjemu ministru: Kar ste danes povedali, ne boste dolgo. Po enem letu, ali bo en zakon prišel malo drugačen, kot ga vi želite, pa boste z muko požrli to, pa ga boste pač prenesli, ali boste pa šli vi, ali pa vlada.  Tako, da kar se pa tiče teh sanacij pa še samo to, no, to je bilo tudi, bom rekla, ki je bilo povedano, nekje brano in tako naprej, tako da sem vesela, da je UKC imel oceno takšno kot je in da to ni razlog, da greste na ministrstvo. Zdi pa se tako.

Ja, najprej bom citiral Sestre: »Podarim ti le lahko ljubezen.«  Kolegica Jeraj.

Jaz bom nadaljevala tam, kjer sem prej končala. V zvezi z družinskimi zdravniki me zanima, ali boste kaj naredili s tem splošnim dogovorom vlade, s katerim so jim, ste jim 21. februarja dodali po 200 pacientov? Pa če mislite, da bo to ustavilo v bistvu zdaj to erozijo, se pravi odhode družinskih zdravnikov v, še enkrat poudarjam, javnih zavodih. Čakalne vrste upam, da ne boste reševali tako, kot smo delali v prejšnjem mandatu, ali pa lani, ko se je pač zavalilo nekaj denarja, torej precej denarja, 35 milijonov, ampak seveda, če bi bil ta denar na voljo že čez leto, bi ljudje lahko to v miru naredili, tako so pa zadnji mesec delali nadure in poskušali pač tisti denar pokoristiti, ki jim je bil namenjen, ker na dolgi rok spet to ne gre. Denar ne reši vsega. Če mi ne bomo z dodatnimi ljudmi tega reševali, nimamo nobenih možnosti, da odpravimo čakalne vrste. Toliko ljudi, kolikor je zdaj v sistemu, dobro, podpovprečno učinkovite - je treba zahtevati od njih več, ampak ne glede na to je ljudi premalo in če na tem ne bomo kaj naredili, bomo imeli težave.  Zdaj, jaz ocenjujem, da je v javnih zavodih slaba organizacija. Prej sem povedala, da marsikdo gre v koncesijo tudi zaradi tega, ker vidi, da logistično in procesi ne tečejo tako kot bi morali in si zato raje sam ureja stvari in je zato bolj učinkovit, si drugače delo organizira. Javni zavodi pa vemo, pošiljajo ljudi od enega do drugega, z napotnicami in sem in tja in traja eno leto, da dobi vse preiskave, da potem pride k zdravniku in on lahko postavi diagnozo. Veste, zasebni zavodi ali pa zavodi s koncesijo to delajo drugače. Čim prej naredijo vse raziskave, ker ko ima človeka tem, ga pač izkoristijo in naredijo vse kar lahko, ne pa, da se napol bolan tamle vsak mesec od enega do drugega specialista, od EKG do tega do tistega hodi. To je samo stvar organizacije. Če bi znali stvar organizirati drugače, bi lahko tekla in bi imeli učinke bistveno prej, med tem se mu stanje poslabšuje in potem dobiš čez eno leto bistveno v slabšem stanju človeka in zato tudi rabiš bistveno več časa, da ga potem spraviš spet na, pozdraviš in spraviš na eno normalno stanje.  Veliko kolegov je imelo težave s koncesijami. Jaz sprašujem, kaj slabega so prinesle koncesije? Kaj zavraga imamo toliko težav s koncesijami. Poglejte, v državi imamo 54 zdravstvenih zavodov, občin imamo pa 212. V vsaki občini ne more biti zavod, zdravstveni dom ne more biti, ga država ne bi dala, ker potem moraš direktorja, itn., zato so koncesije v manjših občinah. Prej sem omenila vse, ljubljanske občine, če ne bi bilo koncesionarjev, bi vseh 350 tisoč Ljubljančanov plus vsa okolica hodila v Ljubljano k zdravniku. Mislim, pa kaj nam tukaj ni jasno. Tako so pa koncesionarji v vseh teh primestnih občinah in ljudje imajo dostop do zdravnika in nimajo več do zdravnika 30 kilometrov ali pa 40, ampak imajo 10, pa še to je za ene problem, ker veste, da starejši ljudje nimajo avtomobilov in avtobusi so malo drugače kot pa mesto. Tako, da sprašujem, to tudi, ne samo ministra, ampak tudi mojega kolega Trčka, in tako. Kaj zavraga slabega so prinesle koncesije? Sam ste povedal, da ste hodili h koncesionarjem, bil žalosten, ker vam je umrl, ampak očitno je bil v redu, če ste hodili k njemu. In hvala bogu, da je bil, ker ste imeli zdravnika, drugače ga pa ne bi imeli. OK, pa da ne bomo preveč se s temi koncesijami zapletali. Mislim, da so koncesije pozitivne in pozdravljam tudi razmišljanje kolega, ki je rekel, da morda bi morali razmišljati o koncesijah v primarnem zdravstvu, ker nekje imajo stvari tako urejen in funkcionirajo. Kaj pa se bo, mislite, zgodilo s temi zdravniki, ki so zdaj šli iz javnega zdravstva? Če bo kje odprta koncesija, če bodo kje želeli zdravnika, bo prišel, ker očitno v temle se pa več ne vidi, v javnem sistemu. Nekaj ni v redu, dajmo javni sistem popraviti, ne pa stalno atakirati koncesionarje. Poglejte, nadzor nad koncesionarji je bistveno večji kakor pa nad vsemi ostalimi. Včeraj v Financah ste lahko prebrali članek, koliko goljufanja pri nadurah, dežurstvih v Kliničnem centru. Komentar Financ je rekel, v vsakem zasebnem podjetju bi že zdavnaj usekali po mizi in bi kdo letel, bodisi zaposleni bodisi nadrejeni, če bi prakticirali in dopuščali tako šlamparijo in zapravljanja denarja, da ne rečemo kaj hujšega, kot so jo našli inšpektorji v nekaterih bolnišnicah in zdravstvenih domovih.  Goljufije pri urah. Ali mislite, da bo en koncesionar sam sebe goljufal pa si več ur pisal kolikor jih je naredil. Ne bo, ker mora iz svojega žepa si plačo dati. V javnem zdrav… Ja, ampak dobi vedno manj kakor naredi, veš.

Ali lahko gremo malo proti vprašanjem ali bo to razprava med vama.

Se opravičujem.

Lahko razpravljata, zaradi mene, ni problema.

No, ampak nadzor je tisti o čemer govorim. Koncesionar mora vsak obisk, vsako stvar vpisati in zavarovalnica takoj vidi kaj je počel. Javno zdravstvo pa tega ni, tam so pa timi, nikoli ne moreš točno tistega najti, ki je za neko stvari odgovoren in zato imamo v glavnem težave.  Zdaj, prej ste, včeraj ste rekel, da preden ste vi prišel, da so v štirih dneh porabili 80 milijonov. Poglejte, to je 20 milijonov na dan. Mene zanima, ali ste koga ovadili in kaj ste naredil v zvezi s tem? Saj ni zdaj stvar, da ugotavljamo kaj se je v Kliničnem centru zgodilo, ampak od vaše reakcije tam bomo vedeli, kako boste reagirali ob takih zadevah na nacionalni ravni. In druga stvar, ki ste jo rekli, rekli ste da, interna revizija ni ugotovila en kup stvari, pravzaprav, da je niti niso naredili, a plačali ste pa jo, če so bili ljudje plačani in so plačani za to, da nekaj naredijo in tega niso naredili, zakaj sploh potem imamo te ljudi, ki delajo interno revizijo? Potem pa še za tole babiško in zdravstveno nego. Vi ste rekli, da teh sester, ki bi jim naj, srednje sestram priznali kompetence, torej višjih diplomiranih sester, da jih je samo 17 ali nekaj takega. Mi smo zadnjič imeli razpravo o tem, samo na dializi v Kliničnem centru, jih je 17, se pravi, da jih je v celem Kliničnem mnogo več. In me zanima, kdaj in kako boste to uredili, ker ta dogovor je bil decembra že podpisan, zdajle smo 3 mesece kasneje, zato so tudi prišli oziroma je Levica sklicala sejo na to temo. Kaj boste v zvezi s tem naredili oziroma, kdaj se bo to realiziralo, ker stvar je bila že sprejeta in njim je bilo obljubljeno in še te bodo rekli, »dosti vas imamo«, tako kot so družinski zdravniki. Ali veste, če se vleče take napačne poteze, imamo potem lahko velike težave. Prej je bilo omenjeno tudi, da je omejen vpis na Medicinsko fakulteto in ali je smiselno, da se pač sprosti vpis, zaradi tega, da bomo prišli do več zdravnikov? Ali veste, napačne odločitve lahko res velike probleme prinesejo. Na primer, da se vpis ne omeji ali pa se sprosti, treba je pazit na kvaliteto. Veste, kaj smo naredili, ko smo šli vsi v, vsaka druga srednja šola je že postala gimnazija in je padel nivo, ampak zato, ker je država se takrat odločila in dala več denarja za gimnazijski program in na enkrat so bili vsi gimnazije. Prej smo imeli, bom rekla, 10 kvalitetnih gimnazij v državi, zdaj jih imamo pa, ne vem, 50, pa vemo, na kakšnem nivoju, kajne? In še ena stvar, v zvezi s sanacijami, sanacijskimi načrti. Glejte, meni se zdi zelo pomembno da, če smo že določili, da morajo se zadeve sanirat v določenih zavodih, je zelo pomembno, da se spet nadzoruje, kako se je to naredilo in da se dejansko naredi stvari in spremembe na procesih. Ne da bomo zdajle sanirali, spet toliko denarja, neke ukrepe sprejeli, čez tri leta bomo pa spet na istem in bomo spet na novo sanirali, ko bodo stvari v… Sanacijski načrt in sanacija mora biti, v bistvu, trenutek, ko se dejansko neke stvari spremenijo in to na dolgi rok in tukaj pričakujem, da boste pač te stvari spremljal in ljudem tudi svetovali potem, kako naj naprej delajo, ne da je to samo zato, da se odkljuka, da smo nekaj sanirali, ampak da bodo potem tudi rezultati v nadaljevanju. Hvala.

Hvala. Gospe Jeraj vseeno se moram odzvat, vi ste bila predsednica tega odbora pred menoj. Tako kot ste ubesedovali seveda 82. člen Ustave, nismo vezani na nobena navodila, pa / nerazumljivo/ omogoča, da ubesedujete, kakorkoli hočete, ampak tako, kot ste vi govoril, koncesionarji imajo vse pod kontrolo, v nekoncesionarski dejavnosti pa po vaše očitno niti papirčka ne podpišejo, daleč od tega. Drugo, vam je očitno normalno, da nekdo, ki živi na robu centra Maribora, pa ima zdravstveni dom prvi tri ulice stran, ta drugi na drugem koncu centra Maribora hodi h koncesionarju v Ruše, ki ga je zakuhala vaša oblast, ko ta umre, pa ne najde zdravnika in hodi h koncesionarju v Cerkvenjak. Vi verjetno ne hodite ne vem kam, 40 kilometrov stran, k svojemu osebnemu zdravniku. Tudi to je neka dostopnost. Ja, lahko hodite, ker je to vaša osebna izbira, mogoče nimate 5 otrok – pa ne zdaj to narobe razumet, nekdo ima otroke, drug jih nima. Tudi tu se pogovarjamo o dostopnosti, ko je v bistvu že Maribor zaradi nekih napačnih politik, drugorazreden. Številni so tretjerazredni, da o kaki Beli krajini ne govorim, ker do ortodonta recimo sploh ne moreš priti, pa si pojdite kakšno vprašanje državljank v Dolenjski list prebrati. Toliko na kratko, to sem si v bistvu moral odzvati, ker pričakujem neko resno debato, zlasti od ljudi, ki so predsedovali temu odboru. Izvolite / nerazumljivo/ / izklop mikrofona/

/ nerazumljivo/ pa jaz tega ne razumem. Kaj, o čem, kaj, o čem moja..

Sklicevali ste se na mene, v vaši argumentaciji, kako je »kul«, da imam jaz, ne vem koliko strank koncesionarja..

Ne jaz, jaz sem..

Prosim če, ali lahko kandidat / izklop mikrofona/ poda…

Ne, če dovolite, če dovolite… Tole je /izključen mikrofon/ koncesionarji slabi /izključen mikrofon/

Poglejte, zelo odkrito je levo, desno, gor, dol. Obstajajo trije politični pristopi. Dajmo vse privatizirati, dajmo večino dati na koncesije, dajmo popravljati sistem, kot ga imamo sedaj. In nehajmo se goljufati. Obstajajo zadaj interesi. Jani najbolj odkrito o tem govori. In različne politike bomo zastopali različne interese in to je tudi namen Državnega zbora, ne pa zlorabljati eden drugega.  Prosim, kandidat odgovor.

Dvakrat se pravzaprav pojavlja ena tema, ki jo moram odgovoriti tudi gospe Godec, to so enkratni dodatni programi, po katerih je tudi gospa Jeraj spraševala, enkratni dodatni programi so po naših izkušnjah prinesli učinek na kratek rok, vendar zaradi povečanega priliva pacientov, o katerih sem govoril že večkrat v zadnjih dveh dneh, seveda, tu ni bil učinek na dolgi rok. Zagotovo so pa enkratni dodatni programi, po mojem mnenju, pomemben instrument, ki ga bo potrebno uporabiti, ko bomo povečali obravnavo pri prvih specialističnih pregledih. Pomeni, da se bo ta seznam čakajočih prestavil na druge nivoje, torej na nivo funkcionalne diagnostike in pa potem operativnih posegov, kjer pa bo potrebno skrajševati na kratkem obdobju čakalno vrsto z enkratnim dodatnim programom. Pa mogoče gospe Godec samo, mislim, da sem večkrat ponudil roko sodelovanja v zadnjih dveh dneh, tako da…  O tonu mojega govora pa pač je vaša osebna ocena.  Čakalne vrste, vprašala ste me zakaj teh 35 milijonov. Pravzaprav je zdravstvena zavarovalnica šele v zadnjem kvartalu imela natančni izračun koliko bo dodatnega priliva v zavarovalnice. Je seveda bil, mislim da sklep Vlade, da se ta sredstva namenja za krajšanje čakalnih vrst, ki jih je pa relativno zaradi zahtevne logistike, relativno kratko, torej težko izvesti v zadnjih treh mesecih. Veste, ko smo lani začeli z enkratnimi dodatnimi programi samo, da smo s stroko uskladili plačila na uro je bil že mesec april, da smo štartali. Zato tri mesece v zdravstvu je zelo kratek rok, zato je potrebno ukrepe sprejemati na začetku leta, da lahko skozi koledarsko leto izvedeš čim več predvidenih dodatnih obravnav.  Javni zdravstveni zavodi, je veliko potrebno delati še na optimiranju procesov in na tem tudi menedžment dela. Sanacija je zagotovo eden izmed vzvodov, ki so lahko dobra podlaga za optimiranje procesov, skrajšanje odločevalnih verig, zmanjševanje števila odločevalcev in tako sprejemanje hitrejših in bolj učinkovitih odločitev. Tako da ja, tudi tukaj lahko še javni zdravstveni zavodi naredijo veliko izboljšav.  Nadure, število izplačanih ur. Jaz vam lahko, ne vem za ostale zavode, ne berem tega časopisa, povem, da v Kliničnem centru, torej zdravniki, ki so omenjeni v Kliničnem centru je bil, po mojem vedenju, sem se danes zjutraj pozanimal, pravzaprav obračun raziskovalnih ur, zato toliko ur v mesecu decembru. Za ostale nepravilnosti, o katerih ste pa govorila, pa žal ta trenutek ne znam odgovoriti. / oglašanje iz klopi/ Za ure obračunane v mesecu decembru pa zagotovo je šlo za obračun raziskovalnih ur, to vam pa lahko povem.  Sredstva, ki smo jih zavodi ali pa so jih bolnišnice v sanaciji pridobile z interventnim zakonom so bili pravzaprav namenjeni samo za eno in edino stvar, to je poplačilo najstarejših zapadlih obveznosti do dobaviteljev. In seveda so v Univerzitetnem kliničnem centru poplačali najstarejše dobavitelje, najstarejše zapadle obveznosti, ker bi teh bilo še bistveno več kot teh 80 milijonov je seveda logično, da je ta denar bil porabljen v zelo   (nadaljevanje) kratkem času. Ministrstvo za zdravje je izvedlo nadzor pri vseh javnih zdravstvenih zavodih, kako so bila ta sredstva porabljena in so bila tudi izdelana poročila in lahko vam povem, da v kliničnem centru je bilo poročilo pozitivno, se pravi je klinični center dejansko skladno z interventnim zakonom porabil ta sredstva. Ja, lahko da sem se napačno izrazil, prav imate. Teh 17 sester je iz dializnega oddelka, to pa sem imel prej v glavi zato, ker sem z njimi tudi večkrat osebno sedel, smo reševali to problematiko, tako da se takoj opravičujem, če sem rekel prenova celega kliničnega centra. Imate pravi podatek, da je to samo dializni oddelek, kjer pa je… ki je relativno velik oddelek in je pomemben delež v tem, ampak teh sester je več. Seveda gre pa tukaj za… pri kompetencah je ta trenutek tako, da ministrstvo po mojem vedenju je dalo nek drug nasprotni predlog, torej zdravstveni negi v zvezi s kompetencami, tako da tukaj sta zdaj dve nasprotni stališči, ki jih je treba seveda uskladiti in pa zbližati, tako da ta trenutek vam težko rečem, kakšen bo izid, vendar v zvezi s kompetencami je ta trenutek mislim, da stanje takšno. Mislim, da je ravno prejšnji teden ali 14 dni nazaj Ministrstvo za zdravje dalo predlog Zbornici zdravstvene nege v zvezi s kompetencami.  Aha koncesije, ja še koncesije ste me vprašali, se opravičujem. Še enkrat bom enako povedal kot vašemu kolegu. Vemo, kakšna je zakonska podlaga in na osnovi česa se dodeljujejo koncesije, prevladuje pa vsesplošno mnenje, da so se v preteklosti koncesije delile kar povprek – takšne dikcije sem slišal. In zato je mogoče nastal nek odklonilni odnos do teh koncesij, so pa kot sem povedal, imajo to podlago ob zakonu in se dodeljujejo tam, kjer prebivalstvo torej ne more dostopati do osnovnih zdravstvenih storitev. In to je ključni namen koncesij, torej za ta institut pa zagotovo morajo ostati. Seveda se morajo pa deliti skladno z zakonskimi kriteriji, to je pa bistveno.

Replika.

Samo en stavek v zvezi s tem babištvom pa zdravstvena nega. V bistvu je bilo to izpogojeno v stavki, kakor jaz vem je to stavkovni dogovor in tam je bila zadeva podpisana. Tam ni bilo nič potem več ministrstvo še kakšne svoje ideje, ampak očitno jih ima, zato ni tega tri mesece realiziralo, ampak saj za to bomo imeli posebno sejo. Pa samo še tole. Inšpekcija za javni sektor je ugotovila te kršitve in pravi, da če bi pri enih od tehle zdravnikov, tudi v UKC, k rednemu delovniku, če dodamo še 300 ur, pridemo do 452 ur v enem mesecu oziroma več kot 100 ur na teden. Torej bi moral zdravnik delati povprečno skoraj 24 ur vsak delovni dan. to je pa res malo veliko.

Okej, hvala. No saj v prejšnjem mandatu smo imeli eno ministrico za šolstvo, ki bi moral dan ji biti dolg skoraj 70 ur, ampak pustimo stat.  Ker vidim, da ni več želje po razpravi, ugotavljam… Želiš? V redu. Kolegica Iva Dimic, izvoli.

Hvala lepa, še zadnje no. Se mi zdi, da ni bilo nič kaj dosti povedano tudi kar se tiče odnosov, trpinčenja in se mi zdi, da na tem mestu vas lahko vprašam gospod kandidat za ministra. Iz UKC je kar veliko prihajalo, kako so mogoče mladi zdravniki šikanirani, kako so trpinčeni, kako morajo prevzemati kakšne neprijetne odgovornosti. V zadnjem mesecu je bila celo ena žal, moram reči ena tragična, kar se tiče otroške srčne kirurgije, pa me vseeno zanima, če ste v tem času in katere v tem času vzpostavljene mehanizme za preprečevanje trpinčenja, izgorelosti, mobinga v UKC. To je to, ker se mi zdi, da odnosi so poglavitni. Pa še to za zaključek. Hvala.

Ja, hvala Ivi. Tudi v državnem zboru so odnosi poglavitni. Izvolite.

Kar se tiče šikaniranja in pa mobinga na delovnem mestu, mislim, da imamo v kliničnem centru zelo dobro postavljeno mrežo tako imenovano zaupnikov za mobing. Ta projekt vodi Klinični inštitut za medicino   (nadaljevanje) dela in športa, tako da imamo na vseh področjih, torej in pri zdravnikih in pri zdravstveni negi in podpodpornih funkcijah in v vsaki kliniki t.i. kot sem povedal zaupnike, kamor se ljudje zmeraj lahko zatečejo. Vsako prijavljeno obliko mobinga ali pa trpinčenja na delovnem mestu, ne glede na profil kadra in pa na nivo delovnega mesta, se seveda obravnava, evidentira in se iščejo rešitve, tako da ta proces poteka glede na velikost kolektiva, pa se zagotovo lahko zgodijo kakšni primeri tudi, ki niso bili evidentirani. Te možnosti ne izključujem, ampak lahko pa suvereno trdim, da v generalnem pa je ta proces relativno dobro postavljen.  V primeru, o katerem ste pa govorila, pa mislim, da ni bil primer trpinčenja, ampak je bil globlji in je oseba imela že dalj časa težave, tako da… je bil pa zagotovo zelo tragičen primer, se strinjam.

Torej ugotavljam, da po dobrih sedmih urah hearinga, ki je bil žal zaradi tudi drugih dogajanj v hiši, organiziran na način hokejskih tretjin, lahko zaključim razpravo. V skladu z usklajeno prakso gospoda kandidata in gospo Lucijo Mak Uhan, zvesto pomočnico, ki se ji tudi zahvaljujem, da je držala ritem odgovarjanja in da je kandidat odgovoril na vsa vprašanja, prosim, da zapustita prostor, da izvedemo glasovanje. Torej zahvaljujem se vsem za tvorno razpravo ter odboru predlagam, da razpravlja in odloča o naslednjem predlogu mnenja: »Predstavitev gospoda Aleša Šabedra, kandidata za ministra za zdravje je bila ustrezna«.  Odpiram razpravo. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (2 člana.) Ugotavljam, da je odbor sprejel predlog mnenja. Prosim, če lahko gospod kandidat stopi nazaj v sobo. Spoštovani gospod kandidat obveščam vas, da je Odbor za zdravstvo z 11 glasovi za in 2 glasovi proti sprejel mnenje, da je bila vaša predstavitev ustrezna. Predlagam, da sem poročevalec odbora na seji Državnega zbora izhajajoč iz 42. člena Poslovnika jutri jaz. Kdo temu nasprotuje? Ne.  Zaključujem točko dnevnega reda ter zaključujem 10. nujno sejo Odbora za zdravstvo in vsem prisotnim želim lep preostanek dneva ter se zahvaljujem za udeležbo.