Spoštovane članice in člani parlamentarnega Odbora za pravosodje!

Spoštovana ministrica, državni sekretar, ostali vabljeni gostje!

Najlepša hvala za vašo udeležbo na današnji seji Odbora za pravosodje!

Pričenjam 4. nujno sejo Odbora za pravosodje.

Ker k predlaganem dnevnem redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s samim sklicem seje.

Dovolite uvodoma pojasnilo. Ob 12. uri se prične seja Državnega zbora - plenarno zasedanje -, zato predlagam, da poskušamo to našo sejo Odbora za pravosodje pripeljati do zaključka v času kot nam je na voljo. Torej, na voljo imamo d dve uri in približno 45 do 50 minut. Prosim vse vabljene goste, da se tudi omejijo v svojih razpravah.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PROBLEMATIKE IZVRŠEVANJA SODB EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE PROTI REPUBLIKI SLOVENIJI, S KATERIMI JE EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE UGOTOVILO KRŠITEV EVROPSKE KONVENCIJE O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN. Gradivo z dne 5. novembra 2018 je objavljeno na spletni strani Državnega zbora na e-klopi. Stališče Sodnega sveta z dne 9. novembra 2018 pa bo sedaj - če že ni - razdelilo po klopeh.

K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni: Ministrstvo za pravosodje, Varuh človekovih pravic, Vrhovno sodišče, Sodni svet, Državno odvetništvo - dr. Matej Avbelj, dr. Andraž Teršek, dr. Jurij Toplak, dr. Saša Zagorc, ki se je opravičil in dr. Boštjan Mariam Zupančič.

Dovolitve uvodno besedo meni kot predsednik, ki sem tudi zahteval sklic nujne seje. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Poslovnika DZ in torej 8. točko drugega dela Odloka o ustanovitvah in nalogah delovnih teles Državnega zbora Odbor za pravosodje spremlja stanje na posameznih področjih in med drugim tudi obravnava problematiko, ki se nanaša na proučevanje in načrtovanje opravljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na podlagi ugotovljenega stanja in v javnosti podanih izjav pravnih strokovnjakov, da je na določenih delih področje izvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice proti Republiki Sloveniji, s katerimi so bile ugotovljene kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah potrebno obravnave in proučitve za pripravo sistemskih, zakonodajnih in organizacijskih ukrepov sem torej kot predsednik Odbora za pravosodje sklical današnjo sejo z obravnavano točko dnevnega reda. Kot sklicatelj seje bi torej predstavil razloge in predloga sklepov za obravnavo omenjene problematike.

Torej kot že rečeno v zadnjem obdobju se je v slovenski splošni strokovni javnosti okrepila razprava o spoštovanju in izvrševanju odločb Evropskega sodišča za človekove pravice. Slovenija se je s podpisom in ratifikacijo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin umestila v skupino držav, ki svojim državljanov zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot jih opredeljuje tudi konvencija. Republika Slovenija je torej konvencijo podpisala 14. maja 1993. Pomembno je, da slovenski pravni red in pravosodni sistem v načelu z Vrhovnim sodiščem RS zagotavlja načel pravne države, vladavine prava ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V slovenski pravni sistem je ravnanje organov oblasti, sta ključnega pomena za ustvarjanje okolja, v katerem se državljani lahko zanesejo na spoštovanje in varstvo njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem je eno od pomembnejših vprašanj tudi vprašanje spoštovanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice te načina njihovega izvrševanja. Kljub izboljšanju razmerja med obsodilnimi in izvršenimi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice pa ostaja odprto vprašanje načina izvrševanja odločb in s tem povezanega odnosa vseh deležnikov do vsebine odločitev ESDP. Za izvršitev sodb se torej uporabljajo različni ukrepi, ki jih lahko razvrstimo v tri skupine. Plačilno denarne odškodnine za pravično zadoščenje, individualni ukrepi in sistemski splošni ukrepi. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. 46. člen Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja obveznost in izvršitev sodb določa, da se pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. Zagotovo vprašanje razmerja med ESDP in Vrhovnim sodiščem spodbuja razmislek o ustreznosti normativne ureditve posledic odločb Evropskega sodišča za človekove pravice za naš pravni red in za konkretne akte, pri katerih ESDP ugotovi kršitve konvencije. Zagotovo se ob zadnjih razpravah postavlja vprašanje ali slovenski pravni red potrebuje spremembo zakonov, ki urejajo sodni postopek tako, da bi bila narava in način izvršitve odločb ESDP zelo jasno in nedvoumno urejena na zakonski ravni. To bi tudi pri delovanju vseh organov slovenskega pravosodja vzpostavilo jasna pravila pri izvrševanju odločb Evropskega sodišča za človekove pravice ter posledično odpravilo vse dvome o pomenu in vlogi odločb Evropskega sodišča za človekove pravice za naš pravni red. Pri zagotavljanju spoštovanja vsebine Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zagotovo relevantno tudi vprašanje usklajevanja slovenskega pravnega reda s konvencijo, kar lahko prepreči morebitne obsodbe Slovenije tudi v prihodnje. To od Vlade, ministrstva in vladnih služb pri pripravi predlogov zakonov zahteva stalno spremljanje stanje na področju varovanja pravic in svoboščin konvencije. Ta vprašanja so posebej pomembna v primerih, ko Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi, da v naši zakonodaji obstajajo sistemski problemi, kjer so določena vprašanja urejena v očitnem nasprotju s samo vsebino konvencije. Sklic nujne seje, spoštovani in spoštovana, je namenjen prav tem, da Odbor za pravosodje v skladu s svojimi pristojnostmi opravi razprava o stanju sistemov varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pri tem preveri ali je za izboljšanje tega sistema treba sprejeti kakšne ukrepe vključno s spremembami predpisov in kakšna bi bila ustrezna vsebina teh ukrepov.

Predlagana sta naslednja dva sklepa. Najprej seznanitveni sklep: »Odbor za pravosodje se je seznanil s problematiko načinov izvrševanja in spoštovanja odločb Evropskega sodišča za človekove pravice.«

Drugi sklep: »Odbor za pravosodje predlaga Vladi Republike Slovenije, da prouči veljavno zakonsko ureditev o načinu izvrševanja sodb oziroma odločb Evropskega sodišča za človekove pravice te predlaga potrebne spremembe ali dopolnitve ustreznih zakonov.«

Sedaj nadaljujem s potekom. In sicer želi besedo predstavnica ministrstva ministrica gospa Andreja Katič.

Izvolite.

Hvala, spoštovani predsednik.

Spoštovane članice in člani odbora, vsi visoki gostje, predstavniki pravosodja in vsi ostali prisotni!

Naj uvodoma poudarim, da je Republika Slovenija v zadnjih letih naredila velik napredek na področju izvrševanja sodb ESDP med drugim tudi zahvaljujoč aktivni vlogi Ministrstva za pravosodje na tem področju. V Sloveniji je bilo z novelo Zakona o državni upravi iz decembra 2014 Ministrstvo za pravosodje prvič izrecno določeno kot organ, ki spodbuja in usklajuje izvrševanje sodb mednarodnih sodišč. V letu 2016 je bila ustanovljena medresorska delovna skupina za koordinacijo izvajanja sodb ESČP, ki jo sestavljajo predstavniki več ministrstev, Državnega odvetništva, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Varuha človekovih pravic. In v okviru Ministrstva za pravosodje je bila ustanovljena projektna skupina, ki pripravlja in koordinira pripravo akcijskih načrtov in poročil za izvrševanje sodb ESČP in uspehi tega pristopa so zelo otipljivi.

Še leta 2015 je bilo v Sloveniji neizvršenih kar 309 sodb, danes pa je neizvršenih 13 dokončnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Statistika glede uspešnosti vloženih pritožb na ESČP je razvidna iz letnih poročil ESČP in na povezavah na spletni strani Ministrstva za pravosodje, zato danes ne bi podrobneje predstavljal podrobnosti, lahko si jih pogledate.

Naj povem le, da lahko relativno velik delež pritožb s strani slovenskih državljanov na ESČP pripišemo tudi zaupanje, ki ga ESČP uživa v Sloveniji, da pa je več kot 95 procentov pritožb zavrnjenih kot očitno neutemeljenih. Delež ugotovljenih kršitev med pritožbami, ki so sprejete v obravnavo pa je podoben drugim državam. Napredek Slovenije na tem področju je prepoznal tudi Svet Evrope. Odbor ministrov Sveta Evrope v svojem 10. poročilu o nadzoru izvrševanja sodb ESČP za leto 2016 ugotovil, da se je statistika izvršeni sodb ESČP glede vseh držav članic Sveta Evrope močno izboljšuje.

K ugodnejši statistiki pa je veliko prispevala tudi Republika Slovenija s število izvršenih sodb za tisto leto. V razprav v predstavitvi poročila sta generalni sekretar Sveta Evrope in takratni generalni direktor Generalnega direktorata Sveta Evrope za človekove pravice in vladavino prava izrecno izpostavila Slovenijo, kot zgled ostalim državam članicam pri izvrševanju sodb ESČP in pomenu politične volje, ki je potrebna pri izvršitvi kompleksnih sodb ESČP.

Pohvale na tem področju sta izrekla na svojem obisku marca 2017 tudi takratni komisar Sveta Evrope za človekove pravice ter predsednik ESČP ob obisku ministra Klemenčiča julija 2017 v Strassbourgu z izjavo: Slovenija je model za zgledno izvrševanje sodb ESČP.

Največji delež kršitev od pristopa Slovenije predstavljajo primeri med letoma 2006 in 2008 in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, saj se je od skupno 329 ugotovljenih kršitev v letih od leta 1994 do 2017 kar 264 primerov nanašalo na to pravico. Slovenija je šele po vrsti sodb ESČP v okviru večletnega projekta Lukenda, poimenovanega po vodilni sodbi naslovila problematiko sodnih zaostankov. Ugodne rezultate in trende skrajševanja časa za odločanje sodišč prepoznava tudi Evropska komisija v oceni Justice scoreboard.

Naj izpostavim tudi pilotni sodbi ESČP, ki se nanašata na veliko število pritožnikov zaradi pritožnikov, ki izvirajo iz poosamosvojitvenega obdobja. Gre za sodbo v zadevi Ališič. Govorimo o starih deviznih vlogah v Ljubljanski banki Zagreb in Sarajevo, ter zadevi Kurič, to je, tako imenovani izbrisani. V obeh primerih je bil za izvršitev sodbe, ki je prinašala tudi očitne finančne posledice sprejet poseben zakon.

Nadzor Sveta Evrope nad izvrševanje sodb pa je prav tako zaključen, saj so bili sprejeti ustrezni ukrepi. Republika Slovenija torej spoštuje sodbe ESČP, četudi se z njimi v času ne strinja nujno v celoti.

Ta obvezno izhaja tako iz 64 člena Evropske konvencije za človekove pravice, kot tudi zavezanosti Slovenije pravni državi in spoštovanju človekovih pravic. Pa dovolite, da pojasnim v javnosti mogoče manj znan postopek izvrševanja sodb ESČP. Vsak primer je potrebno posebej obravnavati, predvsem sodbo natančno preučiti. Po sprejemu sodbe imajo stranke na voljo 3 mesece za vložitev zahteve za odločanje na Velikem senatu. V nadaljnjih šestih mesecih mora država obvestiti odbor ministrov Sveta Evrope o načrtovanih ali izvedenih ukrepih za implementacijo sodbe. Ti ukrepi so lahko individualni, običajno plačilo pravičnega zadoščenja, tudi obnova postopka v nekaterih primerih, ali pa sistemski ukrepi, ki se lahko nanašajo na spremembo zakonodaje ali pa prilagoditev sodne prakse. Izvedene ukrepe, ki so predstavljeni v akcijskem poročilu oceni odbor ministrov Sveta Evrope, ki po poglobljeni oceni ustreznosti ukrepov odloči, da se nadzor nad izvrševanjem sodbe zaključi. V nekaterih primerih ima pomembno vlogo tudi stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope. Evropsko sodišče človekovih pravic v svojih odločitvah ugotavlja kršitev Evropske konvencije za človekove pravice iz ravnanja državnih organov in se običajno ne opredeljuje glede neustreznosti konkretnih aktov ali predpisov.

Kot veste Slovenijo pred ESČP zastopajo državni odvetniki in verjamem, da bo njihovo vlogo v tem oziru podrobneje predstavil generalni državni odvetnik. Ocenjujemo pa, da sodelovanje z državnim odvetništvo dobro poteka, tako v fazi priprave odgovora na pritožbo, kot tudi v fazi izvrševanja sodb ESČP.

In naj zaključim, spoštovani predsednik, s sporočilom, da je Slovenija zavezana k spoštovanju človekovih pravic in zagotavljanjem pravne države ter spoštovanju sodb ESČP, ki ima posebno vlogo in mesto kot mednarodno sodišče pri zagotavljanju demokracije in pravne države v državah članicah Sveta Evrope, ki temeljijo na spoštovanju enakih vrednot. In pri spreminjanju zakonodaje s posameznih področij se vedno vprašamo tudi, ali je potrebno spremeniti kaj tudi na tem področju.

Tudi v okviru sprememb zakonodaje, tako pri kazenskem postopku, kot tudi pri pravne postopku je bila tudi v letu 2016 opravljena razprava v tem. Seveda smo jo pripravljeni tudi ponoviti, vendar je bilo takrat izraženo stališče večine pravnih strokovnjakov, da če govorimo konkretno o obnovi postopka v pravnih postopkih ni smiselno tega v naši zakonodaji tega tako urejati, seveda pa smo pripravljeni tudi na nadaljnjo strokovno razpravo v prihodnjih obdobjih. Hvala.

Najlepša hvala. Želi besedo varuhinja? Gospa Vlasta Nussdorfer, izvolite.

Hvala lepa, spoštovani predsednik, spoštovane članice in člani odbora in seveda vsi vabljeni gostje.

Nekatere zadeve zagotovo ni odveč ponoviti, čeprav so bile že slišane, s pristopom k Evropski konvencijo o človekovih pravicah in s članstvom v Svetu Evrope je tudi Slovenija nedvomno dolžna spoštovati vsako končno sodbo sodišča in jo tudi upoštevati, če se le nanjo nanaša. Te problematiki posveča vso pozornost tudi Varuh človekovih pravic.

Tako v poročilu za leto 2016 najdemo pozdrav ustanovitvi medresorske delovno skupine, katere član je tudi varuh in to je ministrica ravnokar izpostavila. Ni nepomembna le odprava konkretnih kršitev, pač pa tudi ukrepi, ki predstavljajo ponovitev, torej odpravo vsake ponovitve kršitve. Ni dovolj plačilo odškodnine, spremeniti se mora tudi sodna praksa. Nova zakonodaja mora biti ravno tako vedno v luči spoštovanja konvencije o človekovih pravicah in tudi standardov Evropskega sodišča za človekove pravice.

V poročilu za leto 2017, torej o tistem, o katerem smo ravnokar te dni govorili, izpostavljamo tudi napredek v zvezi z izvrševanjem sodb. Tudi Svet Evrope, ko je bilo rečeno, je Slovenijo že prepoznal kot odgovorno in resno članico. Ministrstvo za pravosodje sledi eni od prednostnih nalog in sicer spoštovanju prave države tudi najdemo prevode, so v slovenskem jeziku na njihovi spletni strani, kar je zalo pomembno.

O pomembnosti zavedanja pomena izvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice pa kot varuhinja ne morem mimo dejstva, da se ne izvršujejo tudi sodbe našega ustavnega sodišča, kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravih in temeljnih svoboščin.

Tako smo v zadnjem letnem poročilu za 2017 na strani 16 izpostavili, ob koncu leta 2017 ostaja nespoštovanih 13 odločb Ustavnega sodišča od katerih se jih 12 nanaša na zakonske določbe ena pa na predpis lokalne skupnosti. V primerjavi z letom 16 je stanje glede spoštovanja odločb ustavnega sodišča še nekoliko slabše, pa je bil tega leta nespoštovanih 10 odločb, ki so se nanašale na 9 zakonov in 1 predpis lokalne skupnosti.

Odprava protiustavnosti v zakonih je v pristojnosti Državnega zbora kot zakonodajalca. Opozoriti pa je treba tudi na dolžnost Vlade, kot ustavno določenega predlagatelja zakonov, da zakonske predloge pravočasno pripravi in jih preloži v zakonodajni postopek.

In sedaj še ob aktualni temi. Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je bil seznanjen s pismom uglednih pravnikov z dne 26. oktobra tega leta, ki se nanaša na sporočilo za javnost z dne 24. oktobra, objavljeno na spletni strani Vrhovnega sodišča. Pozdravljamo odločitev, da se sporno sporočilo umakne in hkrati poudari spoštovanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker je že Ministrstvo za pravosodje napovedalo, da bo zaradi ocene razlogov in okoliščin v zvezi z objavo umaknjenega sporočila kot tudi morebitnih izvedenih ukrepov za ustrezno obvladovanje tovrstnih tveganj v prihodnosti Vrhovno sodišče zaprosilo za poročilo, smo tudi mi storili enako in tudi mi pričakujemo odgovor, vsekakor pa bomo najbrž mnoge odgovore slišali že danes, ker je sklicana seja pristojnega odbora. Hvala za povabilo nanjo.

Hvala tudi vam za vaš prispevek.

Želi besedo predsednik Vrhovnega sodišča? Izvolite. Gospod Florjančič.

Hvala lepa, gospod predsedujoči in člani odbori, spoštovani drugi gostje.

Želim tudi sam poudariti, da tukaj ne more biti nobenega dvoma v naši državi glede spoštovanja odločb Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker je to pravzaprav tudi mednarodno pravna obveza naših pravosodnih organov. To je bilo v zadnjem času, glede na diskusijo, ki se je v javnosti pojavila, tudi izrecno sporočeno z uradnim stališčem Vrhovnega sodišča z dne 29. oktobra in je tam konkretno, jasno sporočeno, kakšno je uradno stališče Vrhovnega sodišča. Moram reči, da se pridržujem tem podatkom oziroma jih lahko samo še dodatno pokomentiram glede izvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v preteklih letih, in sicer vidimo, da je večina teh odločb bila že izvršena, mislim, da zdaj v zadnjem času samo še štiri zadeve čakajo odzivno poročilo iz Republike Slovenije. Pri tem pa moram poudariti, da se večinoma te odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice pravzaprav niti ne nanašajo na sodstvo, kolikor se nanašajo na zakonodajno vejo oblasti in na Republiko Slovenijo kot tistega zavezanca, ki pač mora določene odškodnine izplačati, da se v tem smislu izvršijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Tako se velikokrat – po mojem mnenju tudi ne povsem upravičeno – skoncentrira kritičen pogled na sodstvo v zvezi z izvrševanjem sodb Evropskega sodišča, čeprav je sodstvo tukaj v določenem pomenu in obsegu zamejeno. To je bil morda tudi razlog, da je Vrhovno sodišče skušalo opozoriti – verjetno na ne prav primeren način – v zadnjem obdobju na težavo, v kateri se sodstvo znajde takrat, ko imamo neusklajeno zakonodajo z Evropsko konvencijo za človekove pravice, hkrati pa – kot se je zgodilo tudi že v konkretnih primerih – odločitev našega Ustavnega sodišča, ki je tako ravnanje, ki je v sodnem postopku sledilo naši notranji, domači zakonodaji, štelo kot neproblematično. Torej ne kot protiustavno. In za tem se pa seveda pojavi odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki postavi drugačno razlago, drugačen koncept razumevanja teh pravic oziroma spoštovanja pravic človekovih pravic v sodnih postopkih. In to je težava, v kateri se sodstvo pač znajde in jo mora reševati, bom rekel, tako kot ve in zna v okviru svojih pristojnosti. Ampak tukaj je vendarle bistveno, da pogledamo tudi notranjo našo domačo zakonodajo. In tukaj je Vrhovno sodišče doslej – in je pripravljeno prav tako še naprej – tesno sodelovati z zakonodajnim organom, Državnim zborom, pa tudi s predlagateljem, ki je praviloma Ministrstvo za pravosodje v teh zadevah, čeprav je tudi na Vrhovnem sodišču deljeno mnenje o tem, ali je prav, da bi se Vrhovno sodišče sploh vključevalo v zakonodajne postopke. Ker to vendarle ni naša osnovna naloga. Naša osnovna naloga je pač razsojanje v zadevah na podlagi veljavne zakonodaje. In seveda Ustave ter mednarodnih aktov, ki nas zavezujejo. Tako da tukaj bi, seveda, tudi se pridružil vašemu uvodnemu razmisleku, da se preuči, kje je potrebno spreminjati našo interno zakonodajo, zato da do takih kršitev in takih težav, v katerih se sodstvo znajde, ne bo več. In da se jim bomo lahko uspešno izognili. To bi nekako želel povedati za to začetno diskusijo. Hvala.

Najlepša hvala, hvala za vaš prispevek.

Želi besedo generalni državni odvetnik? Gospod Groznik, izvolite.

Hvala.

Spoštovani predsednik in člani odbora, predsednik Vrhovnega sodišča, predstavniki Ministrstva za pravosodje in drugih državnih organov ter vabljeni pravni strokovnjaki.

V skladu z veljavno pravno ureditvijo, je temeljna pristojnost državnega odvetništva zastopanje Republike Slovenije pred sodišči, tudi mednarodnimi. Zato je njegova vloga v fazi izvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice relativno ozka.

Ena izmed prvih nalog državnega odvetništva je, da sodbo nemudoma po prejemu posreduje vladni službi za prevajanje. Prevod sodbe v slovenskem jeziku nato strokovno terminološko in jezikovno pregleda ter ga objavi na svoji spletni strani.

Naslednja obveznost državnega odvetništva je v procesu izvrševanja sodb, je izplačilo zneska pravičnega zadoščenja. Ta obsega plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in oziroma ali premoženjsko škodo, ki je pri tožniku nastala zaradi kršitve pravice iz Konvencije ter tudi stroške postopka. Državno odvetništvo mora to storiti v treh mesecih po dokončnosti sodbe ali od izdaje sklepa, s katerim se po sklenjenih prijateljskih in izvensodnih poravnavah ter podanih enostranskih izjavah postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaključi. O izvršenih plačilih pa obvesti Svet Evrope ter o tem seznani tudi Ministrstvo za pravosodje.

Z lani sprejetim Zakonom o državnem odvetništvu so bile jasno določene tudi druge pristojnosti državnega odvetništva pri izvrševanju sodb mednarodnih sodišč. Tako mora z Ministrstvom za pravosodje sodelovati pri pripravi akcijskih načrtov in poročil, svetovati glede zagotavljanja skladnosti in prakse organov s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodelovati pri objavljanju in razširjanju prakse tega sodišča. Po izreku sodbe pošlje obvestilo o sodbi ter poročilo s povzetkom sodbe Vrhovnemu sodišču, pristojnim ministrstvom in drugim organom. Državni odvetnik, razporejen v mednarodni oddelek pa mora Ministrstvo za pravosodje v čim krajšem času po izdaji sodbe seznaniti s predlogi tako individualnih kot splošnih ukrepov, ki bi bili po njegovem mnenju potrebni za izvršitev sodbe.

Predstavniki državnega odvetništva sodelujejo tudi v medresorski delovni skupini za koordinacijo izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje, v njej pa sodelujejo tudi predstavniki drugih ministrstev, sodstva in tudi varuha človekovih pravic. Prav tako so bili predstavniki državnega odvetništva udeleženi pri delu medresorskih delovnih skupin za izvršitev pilotnih sodb v zadevah Kurić in Ališić.

Čeprav so pristojnosti državnega odvetništva pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice omejene, temu procesu pripisujemo izjemen pomen. Učinkovita in kakovostna izvršitev sodb je namreč zagotovilo, da bodo državni organi spoštovali pravne standarde človekovih pravic in svoje pristojnosti izvajali v skladu s konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hvala.

Najlepša hvala.

Želi besedo sedaj še kdo od vabljenih? Doktor Matej Avbelj. Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Hvala lepa, spoštovani zbor za vabilo. Z velikim veseljem se udeležim te seje. Sam prihajam iz akademskega sveta, zato mi boste oprostili, da bom akademsko nekorekten, kot bi se reklo.

Svoje izvajanje bi nekako razdelil na dva dela. Najprej se bom dotaknil konkretne zadeve, zaradi katere smo se danes, upam, tu tudi zbrali. Potem pa bi v drugem delu napravil tudi nekaj sistemskih pogledov na vprašanje, ki se ga dotikamo. Zbrali smo se, ker se je v Sloveniji zgodil neprecedenčni odziv pravne stroke. Mislim, da takšnega odziva kot se je zgodil v zvezi z objavo tiskovnega sporočila Vrhovnega sodišča, s strani praktično celotne relevantne akademske pravne stroke neke države nikjer v Evropski uniji doslej nismo in tudi verjetno še nekaj časa ne bomo zasledili. Prepričan sem, da je prav, da se je pravna stroka odzvala. To, da se je odzvala v tako širokem obsegu, kaže da je šlo nekaj zelo narobe. Prepričan pa tudi sem, da ni prav, da se niso odzvali ostali nadzorni mehanizmi te države. Trdim, da če se ta pravna stroka ne bi odzvala, bi to obvestilo na spletni strani Vrhovnega sodišča še danes viselo kot da se ne bi nič zgodilo. In menim, da ni dolžnost pravne stroke v tej državi, da se odziva prav na vsako ravnanje, ampak da je to dolžnost tistih, ki v tej državi imamo in to je delitev oblasti. Izvršilna veja oblasti, zakonodajna veja oblasti sta tukaj, da nadzorujeta tudi sodno vejo oblasti in v tem delu je pravna stroka ugotovila, da je bil ta odziv pomanjkljiv, zato smo vse pristojne akterje v tej državi, vključno s predsednikom Republike tudi pozvali, da se v zadevi izrečejo.

O konkretni zadevi se je prvič zgodilo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot najvišje sodišče neke države Sveta Evrope, države članice Evropske unije jasno povedalo, da spoštuje samo tiste odločbe, ki ga prepričajo. To je bilo v uvodu in v naslednjem stavku samega teksta je jasno črno na belem pisalo, da ga odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice ne prepriča, kar logično pomeni lahko samo eno, da take sodbe ne bo spoštovalo. Po protestu pravne stroke je bilo to besedilo umaknjeno, vendar nihče, javnost niti strokovna javnost ni izvedela kako je to obvestilo na spletno stran Vrhovnega sodišča sploh prišlo, zakaj je tja prišlo, kdo je za to odgovoren. Pojasnjeno je bilo samo to, da je strokovna javnost praktično nepravilno razumela to stališče in grajani so bili tisti sodniki Vrhovnega sodišča, kar je tudi neprecedenčno ravnanje v Republiki Sloveniji, ki so se od znotraj oglasili, da to ni njihovo stališče. V medijih je bilo potem razglašeno, da je z umikom tega sporočila afera razrešena, jaz in tudi ostali del pravne stroke menimo, da temu ni tako, ker gre za tako hud zdrs, mora za tako ravnanje nekdo prevzeti odgovornost. Sam pa tudi trdim, da tukaj ni šlo samo za naključno objavo, ampak menim, in to je tisto kar je bolj zaskrbljujoče, da je vendarle tisto stališče odražalo iskreno mnenje vsaj določenega dela vrhovnih sodnikov. To pa zato, ker je v bistvu Vrhovno sodišče že v preteklosti na tej isti spletni strani se na enak način opredelilo do določenih odločb Ustavnega sodišča. In kot se boste vsaj nekateri spomnili, so na Vrhovnem sodišču tudi organiziralo neke vrste panel, ki se je pogovarjal o tem ali so odločbe Ustavnega sodišča sploh prepričljive in v kolikšni meri se bodo spoštovale. Tako, da v tej državi imamo nek sistemski problem. Mislim, da to ni več hec, da Vrhovno sodišče na svojih spletnih straneh objavlja, da bodo spoštovali odločbe tistih sodišč, ki jih prepričajo, kajti če se tako obnaša vrhovno sodišče, zakaj se ne bi tako obnašali še navadni državljani. Ko jaz dobim pravnomočno sodbo ali pa, ko mi policist na cesti izreče prekršek bom rekel, da me pač ni prepričal in tega ne bom spoštoval. Tukaj gre pri Vrhovnem sodišču za vrhovno institucijo te države, vrhovno institucijo pravne države, ki mora prva voditi s svojim zgledom.

Druga zadeva, ki je v tej spet konkretni zadevi, če vendarle se še nekoliko dotaknem zmotila, je bilo to in to stališče je bilo danes znova ponovljeno, da je stališče Evropskega sodišča za človekove pravice neprepričljivo, ker ni ustrezno razlagalo, upoštevalo ustrezne razlage slovenskega relevantnega zakona ali pa, kar je menda postavilo drugačno razlago kot je obstajala poprej. S tem stališče se sam in tudi ostala pravna stroka globoko ne morem strinjati. Namreč, ta zadeva v zadevi PRO PLUS razlaga, ki jo je podalo Evropsko sodišče za človekove pravice je del njegove ustaljene sodne prakse, ki bi jo moralo slovensko vrhovno sodišče, če kdo v tej državi poznati. In po vrhu vsega bi morali na Vrhovnem sodišču vedeti, da Evropsko sodišče za človekove pravice nikdar ne razlaga nacionalne zakonodaje, ker Evropsko sodišče za človekove pravice sodi samo po konvenciji. In konvencija določa minimalne standarde, ki jih morajo države članice spoštovati. Zato je bil tudi nivo strokovnosti, in zaradi tega smo se v javnosti tudi oglasili, frapantno nizek. In nekaj, kar se za Vrhovno sodišče ne spodobi, ker na koncu koncev te stvari učimo že študente v prvem letniku pravnih fakultet.

In še nekaj, v tej zadevi, v tej konkretni zadevi, o kateri govorimo, zakonodajalec ni storil prav ničesar narobe. V tej konkretni zadevi se zakonska določba glasi, da Vrhovno sodišče v takšnih zadevah praviloma ne opravi sodne obravnave, praviloma. Vendar to ne pomeni, da je ne sme opraviti. Če sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, kot sem dejal, je ustaljena na teh področjih, nalaga, da je treba sodno obravnavo / nerazumljivo/ opraviti, potem seveda praviloma ne opravi, pomeni, da se izjemoma lahko opravi oziroma da se na temelju določbe ESČP ta razlaga celo mora, ta obravnava celo mora opraviti. Torej, tukaj gre za konkretno odgovornost konkretnih sodnikov, konkretnega sodišča, ki je napačno uporabilo slovensko zakonodajo, ki jo ni razložilo v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. In to me pripelje do tistega drugega sistemskega izvajanja v tej zadevi. Kot sem rekel, kot pravni strokovnjaki iz akademske stroke, ko gledam to od zunaj to vaše ravnanje vseh treh vej oblasti sem že od nekdaj kritičen zato, ker imamo venomer odgovornost predlagamo na nekoga drugega in slednjič je odgovornost na zakonodajalcu. Zakonodajalcu, veste, da vas je 90, tukaj ne moreš nikogar dejansko konkretizirati, in slednjič je odgovornost za stanje, ki ga pač imamo v konkretnih kršitvah, na sami zakonski normi. Jaz mislim, da to ne drži. In sem vam pokazal, da v tem konkretnem primeru to absolutno ne drži in da, še dodatno poudarjam, da samo spremembo zakonodaje tudi ne bomo takšnih primerov preprečili. Mi lahko v zakonodajo trikrat napišemo, da so odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice obvezne. Vendar če tisti, ki morajo to zakonodajo uporabljati, tega ne bodo storili, potem ne bo nikakršnih sprememb. Jaz tudi razumem, da vsi tisti, ki zasedat institucionalne položaje v tej državi vam je v interesu, da zadeve predstavitev v pozitivni luči. S tem ni nič narobe. Vendar pa moramo vseeno biti tudi samokritični. Gospa ministrica je lep povedala, da je 95 % zadev, ki pridejo iz Slovenije, kakor tudi iz katere druge države Sveta Evrope sploh ne ugleda obravnave na Evropskem sodišču za človekove pravice. Res je, samo 5 % vseh zadev, ki jih pritožniki vložijo na sodišče se obravnavajo in samo polovica teh je uspešnih. Ampak zoper Slovenijo je bilo uspešnih že več kot 300 zadev. In jaz mislim, da je to razlog za skrb. In večina teh zadev je bila neuspešna ne zaradi zakonodaje, ampak zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. In to kršitev je zakrivilo slovensko sodstvo, ne zakonodajalec. Slovensko sodstvo, redno sodstvo in Ustavno sodišče, ki je dolgo časa toleriralo ureditev, da ni bilo pravičnega zadoščenja v primeru teh kršitev.

Torej, preveč slovenskih zadev je še vedno na Evropskem sodišču za človekove pravice. Preveč zadev gori izgubimo. In jaz mislim, da je tukaj tudi odgovornost državnega odvetništva. In izvrševanje sodb Evropskega sodišča, sem prepričan, še naprej ostaja pomanjkljivo. Slovenija je vzorno uredila tistega zadeve, h katerim je bila tudi politično prisiljena. Zadeva Kurić in Ališić, imel sem ta privilegij, srečo ali pa nesrečo, kakor si vzamete, da sem sodeloval pri izvrševanju obeh teh zadev. Iz tistih zadev se je kazalo velika pomanjkljivost delovanja, ne samo tistih, ki so kršitev zagrešili, ampak tudi državnega odvetništva, in siceršnjega nesistemskega pristopa države k reševanju teh problemov. Če bi slovensko državno odvetništvo res bilo vzpostavljeno tako, da bi lahko vrhunsko v teh zadevah branilo, Slovenija ne bi potrebovala izjemno dragih tujih odvetniških družb, ki nam svetujejo v teh zadevah za zelo visoke denarje, pa vendarle brez vsakršne odgovornosti. In tukaj jaz mislim, da je še ogromno prostora za sistemsko izboljšavo teh zadev.

Tisto, kar je potem ključno, če Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi kršitev konvencije, ki jo je zakrivilo tudi slovensko sodišče s svojo sodno prakso je ključno, da se ta sodna praksa ustrezno spremeni. In ta zadeva PRO PLUS je toliko bolj problematična, ker je pred njo bilo odločeno tudi že v zadevi mirovni inštitut, kjer je šlo za isti problem. To, da upravna sodišča praviloma ne izvajajo javnih obravnav. In spomnite se, kako se je upravno sodišče odzvalo takrat na zadevo mirovni inštitut, identično kot na nek način sedaj Vrhovno sodišče. Reklo je, da je ono sodilo po zakonu, zakon mu to pravico daje, torej je vse prav. In zato jaz poudarjam, da tukaj ne gre za en izoliran primer, ampak poudarjam, da gre tukaj za nek sistemski razmislek, ki ga nazivamo zakonski pozitivizem, zakon je zakon, zakon nam to dovoljuje. Evropska konvencija za človekove pravice je pa tam nekje zunaj. Ključno je torej, da sodišča, sploh Vrhovno, spreminjajo svojo sodno prakso na podlagi razlage Evropskega sodišča za človekove pravice. In jaz menim in tu se pridružujem spoštovani gospe ministrici, da je dejansko potrebno narediti ponovno razpravo o tem, da je bila ugodna sodba za pritožnika na Evropskem sodišču za človekove pravice lahko tudi razlog za obnovo postopka v pravdnih zadevah. V kazenskih zadevah je že. V pravdnih zadevah jaz mislim, da bi bilo o tem potrebno opraviti novo razpravo in podobno velja tudi za upravne postopke.

In naj končam s tem, kar je omenila tudi varuhinja. Dejansko imamo v Sloveniji tudi problem s spoštovanjem odločb Ustavnega sodišča. In vi, spoštovani zbor, točno veste, da je kar nekaj odločb Ustavnega sodišča, ki se med drugim nanaša tudi na najbolj ranljive posameznike v tej družbi, ki so otroci, ki so prosto lastno ignorirane iz ideoloških razlogov. In moja dolžnost kot pravnika, ustavnega pravnika, ki sem bil akademsko nekorekten in to mi boste morali oprostiti, ali pa tudi ne, to je vaša izbira, je, da vas pozovem k spoštovanju vseh odločb Ustavnega sodišča, še posebej pa te, ki se nanaša na najbolj ranljive skupine v naši družbi.

Hvala lepa še enkrat za vabilo.